Narodna in nniverzitetna knjižnica
v Ljubljani	_______
94531 '




f/






«
KNJIŽNICA"
8 "» ^
Ureja in izdaja ANDREJ GABRŠČEK.
ZAOBLJUBA
POVEST.
Hrvaški spisal EERD. BEČIČ.
Poslovenil PET. MEDVEŠČEK.
^ dy/
945^1
l ^	(9Y^
JAifl
V OORICI 1912.
Tiskala in založila »Ooriška Tiskarna« A. Gabršček.
I.
Bilo je meseca septembra 1831. leta. Na hrvaškem morju jadrajo štirje serežani (stražniki) s svojim poveljnikom proti Karlopagu, vračajoči se od svoje službene plovitbe. Prepevaje vesele pesmi vržejo časih tudi trnek do dna morja, loveč ribe. Nalove jih dvajset; dovolj za večerjo, katero bo treba zaliti z dobrim dalmatincem.
Nad vrhovi kamenitega Velebita se pokažejo sivi oblaki, naznanjujoči; da je blizu nevihta. Ko mornarji to zapazijo, bolje razpnejo jadra in dolga ladjica leti ko blisk proti severu, kjer se kmalu pokažejo prve hiše mesta Karlopaga.
»Hvala Bogu, doma smo!« — reče poveljnik, ko zavije ladjica v mestni zaliv. »Če se ne motim, bode huda nevihta, preden mine četrt ure.«
Srečno dospevši na kopno, se postavi petorica na ključ, gledaje okoli, ako je
— 6 -
zaostala še katera ladija na morju. Pokažejo se razpeta jadra velike jadrnice, ki pluje proti severu.
Poveljnik se malo zamisli, pokaže proti jugu ter vsklikne veselo: »Veselite se mladeniči, to je francoska trgovska ladija; gotovo ostane tukaj; ako bodo potrebovali naše pomoči, tedaj dobro zalijemo naše ribe j/ saj veste, da Francozje se ne tresejo, kedar obdarujejo koga za dano pomoč!«
Mornarji se vesele, da si bodo mogli zadostno namočiti grla z izvrstno kapljico, ter nestrpljivo upirajo oči v bližajočo se ladijo in čutijo že v grlu slast dobre kapljice, črnega dalmatinca. Le kratek čas še in glej ladijo le za dva^ tri streljaje od brega; ali sodeč po smeri, ni kazalo, da spusti mačka v zalivu.
»Aha, kaj vraga!« — se začudi poveljnik — »vendar se niso zmotili, da hočejo dalje, nevihti ravno v žrelo! Hej Lu-katela, zakriči jim, naj stojč, ti imaš dober glas. Ali se ne poznajo v naše vetrove, ali so pijani?«
Jeden naših mornarjev, gorostasen človek, kakršnih najdeš v Hrvaški še
mnogo, se razkorači, nagne glavo nazaj, pritisne obe roki k ustam, zagrmi z močnim glasom, da je odmevalo od pažkih skal: »Hej, ne hodite dalje, — nevihta bo!«
Tam na krovu francoskega broda se vzdigne nekoliko ljudij, ki mahajo z robci in kriče veselo na ves glas.
»Te niso razumeli« — reče poveljnik
—	»zakriči jim italijanski.« Mornar mahne parkrat z roko, kazaje na planino, in zakliče še glasneje: »Non andate piu lontano
—	il vento scirocco si cangera subito in bora!« (Ne hodite naprej — južni veter se kmalu premeni v burjo!)
Z broda se zasliši še močnejši krik mornarjev. Jeden maha s klobukom v zrak, zavpije nekaj besed, a veter prinese do brega le zadnje, namreč:	»Vive la
France!« (Živila Francija!) — a koj se zasliši z broda vesela marseljska pesem. »No, ti so se nekje z vinom nalili!« — reče poveljnik in si natlači pipo. »A to jih bode drago stalo, kajti v nevarnosti so, da se pogubč. Škoda za vsakega Francoza, a tu jih pogine deset in še več. —No, mi smo storili svojo dolžnost!«
»A pri tem ostali brez vina« — dostavi orjaški Lukatela, žalostno gledaje za francoskim brodom. »Da bi imeli vsaj nekaj one dobre kapljice, ki se pogrezne ž njimi v morje. Škoda velika!«
Še večkrat pogledajo za odjadrajočim brodom; a ko se isti kmalu skrije za hrib otoka Paga, se obrne poveljnik, rekoč: »Hajd mladeniči, pojdimo k staremu Bu-daku, tam si spečemo ribe in pokvartamo za vino.«
Prižge si na to pipo in petorica gre proti mestu, prepevaje po tihem mornarsko pesem.
II.
Med tem je jadrala francoska ladija hitro proti severu. Na krovu blizu velikega jarbola je sedel na blagu gospodar, marseljski trgovec Alfonz Dubois (reci Diboa), kadil iz srebrom okovane pipe in zamišljeno gledal proti gorostasnim pečinam hrvaškega primorja. Bil je lep mož, kakili 30 let star, podolgastega obraza, črnih las in brk in visoke, suhe rasti.
Pri njem je stal, naslanjaje se na jar-bol, suhljat gospod, obrit in tako nališpan, kakor da hoče iti na ples. To je bil njegov dober znanec in prijatelj Horac Fleur-mont, ki je potoval po Italiji in Dalpiaciji ter se mu pridružil v Dubrovniku in prevzel njegovo ponudbo, da se ž njim popelje do Trsta, od koder dalje prepotuje -Avstrijo in Nemčijo.
Okoli njiju je bilo na krovu še kakih deset mornarjev. Nekateri so nekako zaspano opravljali svoj posel, drugi so kvartali, tretji gledali v morje, izpuščali goste dime iz svojih pip in mislili, Bog ve kaj.
»Da bi samo vedel, kaj so si mislili oni mornarji na breguvko so kričali in kazali proti planini« — reče Dubois, vstane in gleda po obzorju. »Mogoče nas čaka nevarnost hude ure. To bi bilo hudo za nas, posebno še danes, ko smo vsi še kakor ostrupljeni od močnega dalmatinskega vina, s katerim nas je sinoči napolnil oni Zadržan-. Glava me boli, a moji mornarji so kakor omamljeni.«
»Ne bojte se« — poprime Fleurmont, odkrije se in si gladi lase — »vreme je tako lepo in ugodno, da se ni bati, da se
10
veter premeni že danes, in do noči smo v Senju«.
»Ste li že potovali tod?« — vpraša Dubois.
»Nikoli!«
»Tudi jaz sem v tem morju prvikrat. Dve drugi moji ladiji ste večkrat vozili v dalmatinska mesta, tudi v Senj, na Reko, v Trst in Benetke, a jaz sem s to-le obhodil grška mesta, Malo Azijo, Egipet; v Jadransko morje me ni mikalo, ker je znano po nevarnih vetrovih. Če Bog da, to je zadnja moja pot; ako se srečno vrnem v svojo domovino, nočem stopiti več na ladijo.«
»Oho!« — se začudi Fleurmont in uprč oči v svojega prijatelja — »kaj bi hoteli vi tako hitro pustiti opravilo!, ki vam toliko koristi?«
»Hvala Bogu, meni ni treba več ko-ledvati po morju in živeti v nevarnostih« — odvrne Dubois z nasmehom in nekim ponosom. Na to udari ob veliko, debelo kožnato torbo,/ ki jo je imel na jermenu okoli pasu, ter nadaljuje:	»Glejte, dragi
prijatelj, ta torba skriva v sebi malenkost nad 60.000 frankov; moje premoženje v
— n —
Marsiliji velja nad 500.000 frankov; tedaj čemu bi postavljal življenje in premoženje v nevarnost na morju? Čemu se še dalje po svetu truditi, ko mi popolnoma zadošča, kar mi je pokojni oče zapustil in kar sem si še sam prihranil, da morem živeti brez skrbi? A vrhu tega želim uživati srečo družinskega življenja ter se ozreti po kopnem, ako bi dobil kje družico, ki bi mi hotela osladiti življenje.«
»Ah, prav je« — vzklikne Fleurmont in ga poteplje po ramenu. »To je prav lepa misel. Prav je, tako velja, a jaz vam že naprej čestitam, ker sem prepričan, da vas tudi v tem važnem opravilu ne zapusti sreča; ponujale se vam bodo hčere prvih bogatašev.«
Dubois se malo zgane, kakor da bi mu ne bile povseči te besede, in odgovori resno: »Prijatelj, motite se, če mislite, da mi bode tudi pri ženitvi špekulacija na misli. Moram se res pohvaliti, da sem v trgovini izurjen, podjeten; no, v ženitvi ne bodem za trohico trgovec, to prepustim popolnoma svojemu srcu.«
Fleurmont se nasmehne, kakor da dvomi, ali so te besede resne; a Dubois to
1-2 —
zapazi in reče bolj gorko:	»Vi nekako
mislite o meni, da sem se v trgovini že tako utrdil, da nimam ne smisla in ne čustva za drugo, kakor za posvetno blago, za denar in trgovske račune? Ne, hvala Bogu, ni tako! Do zdaj res nisem še bil zaljubljen, a da vam resnično povem, za to nisem imel časa. Pa pri vsem tem čutim, da mojemu srcu je mogoče vsplamteti z vsim žarom prve ljubezni, ko hitro pride ugodna prilika. Kajti kadar vidim dvoje ljubečih se ljudij, vsplarmi mi srce za isto srečo, a v duši slišim vesel glas: kaka sreča, če najdeš tudi ti sreč, ki bi te tako ljubilo! Zaupam v Boga, da je dobim, kjer bodi; kakor sem rekel, ne bodem je iskal z umom, nego s srcem, ter si vzamem za družico le ono deklico, katero bom ljubil in ki bo mogla vračati mojo ljubezen z isto gorečnostjo, če tudi bi bila hči najzadnjega delavca, — da, najzadnjega delavca — v tem mi pomagaj božja Porodnica, sveta varhinja te moje ladije!!«
Dubois je bil ves v ognju. Lice mu je gorelo, a oči so se mu svetile z nekim svetim navdušenjem. Videč, da se Fleur-
mont še vedno smehlja, gleda v tla in mane si roki, dostavi Dubois ognjeno: »Po mojem prepričanju se prava ljubezen ne da ne kupiti, niti prodati, in vsled tega vam jaz preziram vse one, ki se ženijo radi denarja, le hlinijo pravo ljubezen; a čudim se, kako da takih ljudij ni sram, pogledati svoji ženi v oči, ko dobro vedo, da se take prevare kmalu spoznajo!«
Fleurmont začuden gleda v prijatelja, še vedno se smehlja ter hoče nekaj odgovoriti v svojo obrambo; kar na hip prešine ladijo hladen piš burje tako nemilo, da je vsa zaškripala, a jarbol, malo da se ne zlomi pod silno napetimi jadri.
Prestrašili so se vsi, skočili po koncu, da pogledajo po obzoru. Še vedno piše isti južni veter, tako, da je mornarjem še menj razumljiv prejšnji burjin piš. Pogledajo na vse strani ter zapazijo na zahodu, kjer se iznad Velebita vzdigajo sivi oblaki, ki se hitro razprostirajo po sinjem nebu.
»Jadra doli!« — zagrmi Dubois. Ali Prej ko ukaz izvrše, prešine ladjo drug močan udarec še huje, tako da je za hip vsa pod vodo. Polagoma pa se vse morje
— 14
razsrdi in močni valovi pljuskajo ob brcd.
»Joj, gorje nam, ako nas vihar vrže proti onim pečinam!« — zakliče. Dubois krmilarju ter pokaže proti bregu.
Mornarji so vsi na delu, spuščajo jadra; a krmilar napne vso silo, da obdrži brod kolikor mogoče od kraja. Kmalu zgrabijo ladijo velikanski valovi, igrajo se ž njo, kakor jim ljubo. Vržejo jo kvišku, kakor da jo hočejo vzdigniti v sive oblake; zopet jo potope v globočino, kakor da ne pride nikdar več na vrh, in voda pljuska po krovu, da se mornarji morajo trdno držati, da jih silni valovi ne odneso na dno morja. Taka ljuta borba z ladijo in mornarji je trajala kake pol ure in kazalo je, kakor da jih Bog reši gotove smrti. Hoteli so jadrati skozi pažki preliv v Kvarnerski veliki kanal. Ali v tem je prelomil ljut viharjev udarec veliki jarbol, ki je padaje ubil krmilarja in krmilu razbil držalo. Zdaj je ladija gotovo izgubljena; prepuščena je brez pomoči viharju, ki jo vrti z orjaško silo in jo žene proti strmečim pečinam kraškega obrežja. Mornarji, videči, da ni več pomoč', se pripravljajo
1Č1
hladnokrvno na oni trenotek, ko trešči ladija ob pečine, da bi si morda s srečnim skokom rešili življenje.
Fleurmont je ležal na tleh na krovu, držal se trdno za neko vrv in žalostno zdihoval; Dubois pa je z obema rokama objel ostanek velikega jarbola ter kleče obupno gledal proti nebu. Videl je, da je vse izgubljeno, pripravljal se je na smrt z obupno, a pobožno molitvijo.
Kar mu pade na misel, kako se je Poprej pogovarjal s Fleurmontom in kaj je obljubil Materi božji, varhinji svoje ladije. Duša se mu napolni z novo nado.
»Oh, kraljica nebeška!« — zakliče z obupnim glasom — »ti, začetek človeškega odrešenja, ti ki si me do zdaj vedno in povsod varovala, usmili se me tudi zdaj, — ne pusti, da tako mlad umrem; a jaz ti obljubujem, da izpolnim ono, kar sem v tvojem imenu obljubil, ter v tvojo slavo vzamem za družico — prvo žensko bitje, — katero na suhem zagledam! —
A kadar se vrnem na svoj dom--------------
Ni končal. Valovje trešči ladijo ob otočke krajinske polkovnije.*)
*) Zdaj je Vojaška krajina združena z materjo zemljo hrvaško. Op. prelagat.
16 —
Ladija se razbije, sliši se strašen prask; — še nekaj zadnjih zdihljajev in besni valovi raznesejo in potopijo nesrečne utopljence in ostanke razbite ladije.
III.
Prej, kakor je bila nastala nevihta, je pasla krajinska deklica Marica Jarko-vičeva malo čedo kakih trideset ovac po velebitskih bregovih.
Sedela je na neki pečini, prepevala z milim glasom vesele pesmice ter gledala proti sinjemu morju, a njene ovce so se bile zbrale okoli nje in so iskale onih bilk, ki so velebitskim jagnjetom jako tečna hrana. Kar nakrat se ovce prestrašijo in stečejo skupaj k ubogi deklici. Ona pogleda proti vrhom velebitskim in ko zapazi, kako se nad njimi zbirajo sivi oblaki, se prestraši nemilo, ker vč, da je blizu silna nevihta, ter prične razgledovati, kje bi se : mogla najbolje skriti.
Zleti hitro s svojo čedico v malo dolinico kraj morja-ter se skrije v votlino v visoki pečini, da se zavaruje pred močnimi udarci ledene burje.
17 —
Ovce so se stisnile okoli nje, bleketale so od strahu; a ona izvleče vreteno in nekaj lanu, prične mirno presti, trepetaje od mraza, ki je nastal vsled burje.
Mlada deklica je imela kakih šestnajst let, če tudi se vidi po visoki in krepki rasti starejša. Njena obleka je bila lepa čista srajca, predpasnik in priprost robec; na glavi pa je imela lično kapico, izpod katere so jej padali po ramenih lepi lasje, spleteni v dve debeli in dolgi kiti.
Pri tej precej lični zunanjosti ni se zgubljala plemenita lepota belega, okroglega obraza, posebno pa ne njenih velikih modrih očij, iz katerih je čarobno sijala detinska nedolžnost in čistost srca.
Za hip se je zagledala v valovito morje, od koder je večkrat štrknila bela Pena od bližnje pečine. Ko pogleda proti ingu, prestraši se nemilo, kajti proti njej skaklja z urnimi koraki čez belo kamenje močan mladenič.
Na ramenu je imel težko sekiro z dolgim toporiščem, a na prsih je nosil meh dalmatinskega vina. Oblečen je bil v domačem oblačilu onega kraja, a po ukus-nem kroju in tvarini njegovega oblačila,
posebno po dragocenem prepasu, se je videlo na njem, da je iz bogate rodbine.
Po visoki rašči je bil podoben ravni jelki, a golo in belo lice je kazalo vso nežnost mladeniške dobe.
Bil je to Ivan Bardič, mladenič kakih sedemnajstih let. Ko zagleda Marine ovce, steče proti jami in zakliče z ginjenim glasom: »Oh Marica, svitla ti moja zvezda, kako me je Bog napotil, da grem prav po tem kraju, da se s teboj razgovorim na samem brez priče ter ti povem, kako moje mlado srce gori za tebe in kako nima brez tebe nikjer miru!«
Sekiro nasloni ob pečino, meh spusti na tla, pristopi k deklici, položi jej roki na rameni ter jej z ljubeznivim izrazom gleda v oči.
Deklica zardi, povesi oči in vpraša jezno: »Aa od kod ti Ivan tukaj?«
»Bil sem pri našem kumu Filipiču v iPrizni, kjer sem mu pomagal delati ladijo; a on mi je naložil to butaro« — pokaže meh — »za dedov god« — odgovori mladenič z mehkim glasom. »Mislil sem, da pridem še pred nevihto domov, a ulovila me je na poti; — hvala Bogu, da me je
19 —
ulovila, ker, če bi ne bilo burje, bi te danes ne videl, ne bi stal tako pred teboj, gledai ti v lepe oči — misleč, da gledam nebeški raj. Oh Marica, Marica, kdaj mi napoči zarja onega srečnega dneva, da boš moja
—	na veke moja!« Deklica vzdihne.
Ko sliši njen vz-dfhljej, sklene mladenič roki in vzklikne veselo:	»Ljubiš li
me, ko zdihuješ? — Oh biser moj, daj reci mi to sladko besedico, nisem je še slišal iz tvojih medenih ust, dasi vidim, da slabo ne misliš! — Ti molčiš? Tedaj me ne ljubiš? — 0.h, a zakaj ono zdihovanje
—	za voljo božjo?«
Deklica si zakrije obraz z obema rokama-in zajoče: »Žalim tebe in sebe!« — Zopet pogleda s solznim očesom in reče: »Oh, Ivan, zakaj žalostiš in mučiš sebe in mene ubožico, ko že veš, da nama ni usojeno, združiti se na tem svetu? Jaz sem uboga sirota, da večje nima ves svet; živim z ubogo materjo v pol podrti hišici od milosti dobrega našega gospoda župnika in od drugega naroda, a ti Ivan, si jedini sin bogatega očeta, ki šteje tisočake; dovršil si vse šole v Otočci, a vrli tega si radi gospodarstva oproščen
- 20 —
od vojaštva; kako bi jaz sirota mogla na te misliti, ko se za te poganjajo najbogatejša dekleta naše občine? Brez tega pa vem, da tvoji roditelji me mrzijo, ko živega vraga, ker vedo, da me ljubiš. Danes zjutraj mi je pripovedovala naša soseda Dorička na ves glas, kako se je tvoj oče nemilo razsrdil, ko mu je nekdo dejal, da vzameš mene. Pričel je kričati, da ga je slišalo pol vasi: »Kaj, mar sem ga zato izredil, da mi pripeljejo v hišo beračico? Kako pa, poprej mu vrata zaklenem, ko to doživim!« — A na to je priskočila še tvoja mati in vpila: »Nisem ga rodila za revo, ne! Naj ona le pride, poženem jo z metlo po vsi vasi!«
Mladenič se strese od jeze in srčne bolesti, zaškriplje z zobmi, izpusti obe roki z ramen deklice in reče:	»Vidiš
Marica, te pesti, strl bi ž njima medveda, a kako še onega, ki bi se predrznih ločiti te od mene, bodisi tudi moj lastni oče!«
V tem zavrišči burja okoli jame tako silno, kakor bi hotela raznesti pečine.
»Joj, ne pregreši se, Ivan,« zaprosi deklica. — »Bog te je pokaral. Ah. v takem grehu bi te jaz ne hotela, če bi bil zlat!«
- 21
Burja še huje zavrišči in od morja se zasliši grozovit tresk — in nekaj žalostnih glasov. Oba skočita bliže, da bi videla, kaj se je razbilo; vidita, kako se je tam blizu razbila lepa ladija.
Prestrašita se oba, žalostno gledata, kako se mornarji utapljajo v gorostasnih valovih. Jednega od teli vržejo ob pečino, pa ga vsega razbitega zopet pogoltnejo, a drugega odnesejo daleč v morje, da ga kopno ne bo videlo nikdar več.
»Bog jim pomagaj!« — zavpije Marica in se prime Ivana.
»Ni pomoči« — odvrne Ivan — »če tudi sama svoje življenje dava za nje. Idi-va k bregu, morda dobiva kak dragocen ostanek razbite ladije.«
To rekši, pobere Ivan svoje stvari in oba gresta čez pečine počasi in opazno, da bi ju burja ne prevrgla, proti bregu, kjer se je razbila ladija.
IV.
Ko se približata nesrečnemu kraju, zavpije Ivan: »Glej jednega utopljenca!« — in pokaže z roko na pesek tik morja, kjer je ležalo nepremično telo.
»Joj, hiti Ivan, da ga valovi ne od-neso zopet v morje!« — zavpije prestrašena Marica in hiti navzdol. Ivan skaklja hitro od kamena na kamen, priskoči k utopljencu, potegne ga še o pravem času na višji del brega ter reši tako njega in samega sebe velikemu valu, ki je ravno pljusknil na breg. Na to ga prime pod pazduhi in ga odnese na višino, do katere niso segali požrešni valovi.
'Ponesrečenec je bil Alifcns Dubois, gospodar razbite ladije. Ležal je bled in videti ni bilo nikakega znamenja o življenju.
»Meni se zdi, da mu je odzvonilo,« — reče Ivan ter mu privzdigne glavo in s prstom odpre trepalnici na očeh.
»O, velika škoda za tako mladega in lepega človeka« — reče Marica, pristopi bliže in gleda beli obraz. »A mora biti bogatega rodu, ker glej, kako fino perilo ima in obleko. A ta debela torba je morda polna denarja.«
»Odveži jo prosto, Marica« — reče Ivan z nekim velikodušjem — »odveži jo in nesi sama starešini v vas, pa naj bode tvoja vsa nagrada! A če ta nesrečnik
— os-
nima rodovine in sorodnikov, lehko je vsa svota tvoja!«
Marica ga pogleda resno in odvrne: »Ne potrebujem nagrade, katere nisem zaslužila; no, če hočeš, da Bogu uslužimo in skažemo krščansko milosrčnost, pomagaj mi, da poskusiva vse mogoče, ako bi ga mogla oživeti, a če je mrtev, je še vedno čas, odnesti torbo starešini.«
»Zastonj čas zgubljati, Marica« — popravi Ivan —« ne vstane več!«
»Ne obotavljaj se toliko, samo pomagaj« — reče resno Marica, zasuče rokave od srajce in hoče utopljenca sama vzdigniti. Ko Ivan to vidi, pripogne se hitro, zgrabi z močnima rokama in ga vzdigne tako, da mu je glava visela navzdol. Tako sta ga tresla in trla, dokler ne prične bljuvati mnogo morske vode.
»Vidiš, da je živ!« — vikne Marica z veseljem. »A ti bi ga bil tukaj pustil! No, nismo še gotovi. Spusti ga na zemljo, vznak položi ga. Tako. Zdaj odveži malo svoj meh, da mu z vinom opereva vratne žile in oči, a nekaj mu ga vlijeva tudi v usta in kmalu oživi!«
— 24 —
Mladenič uboga hitro. Ribata ga z vinom in čez nekoliko časa Dubois globoko vzdihne, potegne zrak v se in pogleda —--------
Ko se zagleda na bregu sivih sten, a poleg sebe dvoje tujcev, pogleda zdaj jednega, zdaj drugega in vzdihne:	»Oh
mon Dieu, ou suis je?« (Oh moj Bog, kje sem!)
»Francoski govori!« — reče Ivan
tiho.
»A kako ti to veš?« — vpraša Marica.
»Kaj nisi nikoli slišala našega starega gozdarja Boriča? On govori francosko, kedar je dobre volje, in takrat mu glas prav tako zveni, kakor temu tujcu!«
Dubois se popravi, sedeč na zemlji, zagleda morje, ki še vedno buči in se spomni svoje razbite ladije. Potiplje se okoli pasa, opazi, da mu je ostala torba z denarjem, pogleda proti nebu rekoč: »Orače a Dieu!« (Hvala Bogu!)
Na to se vzdigne počasi in si tiplje močne ude, ki so ga boleli, ker je bil padel.
Zagleda se v Marico ter jo opazuje z motnimi očmi. Dalje ko je opazuje, bolj
25 —
se mu dozdeva, kakor bi bil o tej deklici že nekaj slišal ter da jej je dolžan nekaj več kot samo hvaležnost. Domisli se obljube, s kojo se je zavezal blaženi Devici Mariji malo pred nesrečo. »Ta je torej moja zaročnica!« — misli sam pri sebi, zopet ’se zagleda v deklico vesel in ljubezniv.
Dolgo je tako gledal v njo, nevede, ali je resnica, ali se mu sanja, in opazuje nežen in lep njen obraz, vitek njen život, dolge jej lase in okrogla ličica. Čim bolj jo je opazoval, bolj je njo oblivala rdečica, kar je kazalo deviško nedolžnost, a budilo v njem vedno večje zanimanje. Slučajno pogleda Ivana ter se prestraši mrzlega pogleda, 'S katerim ga je ta opazoval.
Dubois pomisli:	»Ako je ta njen
ljubljenec, bodem moral tukaj še kaj doživeti, če hočem, da obdržim svojo obljubo. Koj bodemo videli.«
Počasi vstane, zdihuje od bolečine Potolčenih udov. Marica priskoči, kakor da hoče pomagati, ker Ivan je stal kakor kamnit na svojem mestu. Dubois jej položi levo roko na rame. z desno jej pogladi žareče lice rekoč:	»Merci ma chere!«
(Hvala moja draga.)
Deklica se še bolj vznemiri. Ivan pa jezno priskoči in reče z grmečim glasom: »Pojdi vrag, dokler si živ, ker ti bode še presedalo božati naša dekleta!«
Dubois pogleda začudeno mladeniča, Marica pa zavpije jezno: »Kaj si obnorel? Kaj ga v pričo mene hočeš tepsti, ker se nama je hotel zahvaliti, da sva ga rešila! Pojdi, sram te bodi!«
Mladenič se umakne, pogleda jezno tujca in zamrmra: »Preveč ti hlapčujem, Marica, ker zdi se mi, da sem tega človeka rešil za to, da mi postane največji sovražnik na svetu. Glej ga, komaj je oči odprl, že je pričel tebi namežikovati, kakor da si že od lani njegova; kaj bode še le kasneje?«
»Pojdi, ne brbljaj kaj takega!« — ga P okrega Marica.
Dubois pa se zamisli, kaj da dela, ter jima prične tolmačiti z znamenji, tresoč se od mraza, da mu je zelo potrebno, da bi se preoblekel v suho obleko in okrepčal z jedjo in pijačo ter da ju bode bogato obdaroval, ako mu preskrbita dobro postrežbo.
— -n —
Marica mu da znamenje, naj ide ž njima. Kedar se Dubois začne pomikati po skalovju navzgor, opazi ona, da je poškodovanemu in ozeblemu tujcu težko hoditi po teh pečinah. Radi tega reče Ivanu:	»Primi ga pod pazduho, pa mu
pomagaj, ker revež drugače pade, potem ga bodeš moral nositi!«
Ivan jo nekako nerad uboga ter prime tujca okolu pasu, podpira ga in vleče Po rebru navzgor.
V tem burja skoro poneha in ko dospejo do ravne steze, napotijo se brez nevarnosti proti vasi; prva je gnala ovce Marica, vesela, da je storila dobro delo; za njo Ivan, jeznega obraza, vodeč ozeblega tujca, ki se je ves tresel od mraza in premišljeval, kaj vse ga še čaka fia tej obali.
V.
Ko gredo mimo prvih hiš v vasi, se zbira ljudstvo za njimi, a žene povprašujejo Marico, kdo je tujec, odkod je, kako so ga rešili, in ona je imela veliko truda, da je na vsako vprašanje odgovorila. Do-
"28 —
spevši do cerkve in župnikovega stanovanja, zagledajo na trgu kopo ljudij, ki se je mešala tam okoli.
Bilo je blizu desetorice domačih ribičev, ki so nosili proti župnišču dva človeka. Pred njimi je korakal stari gozdar Borič, govoril nekaj župniku Duimoviču, ki jim je šel naproti. Ko zagledajo Maričino društvo, se obrnejo vsi proti njej, da vidijo, koga li ona vodi.
Dubois se prikloni župniku in gozdarju ter vpraša v francoskem jeziku: »Gospoda moja, je-li kdo med vami, ki zna francosko?« Borčič odgovori v čisti francoščini: »Jaz in gospod župnik Dujmovič govoriva precej dobro jezik vaše domovine!« Pokloni se in nadaljuje z nekim ponosom:	»Jaz sem umirovljen gozdar
Borič, —služil sem za mladih let kakor sergeant v Marmontovi vojski tukaj, a nekaj časa tudi na Francoskem, kjer sem preživel tudi svoje najlepše dneve!«
Dubois, presrečen, da je našel človeka, ki govori njegov materinski jezik, zahvali Boriča, stisne mu roko, predstavi se župniku ter pogleda, kaj so ribiči prinesli. Bila sta dva njegova mornarja.
- 29 -
Pogleda na ljudstvo in vpraša Boriča: »Ali ni nikdo* drugi rešen razun teh dveh?«
»Nihče, vse druge je požrlo morje« — odgovori Borič.
Dubois se razžalosti, sklene roki in reče: »Ubogi Fleurmont, tudi ti si izginil, stopivši na nesrečen moj brodi Bog se usmili tvoje duše!«
Župnik Dujmovič reče:	»Gospod
Dubois, za Boga, pojdite notri, ker ste mokri in premrzli; lahko bi se prehladili, če stojite dolgo na vetru.«
Dubois pogleda zopet okoli sebe. Njegove oči so iskale Marico in Ivana. Onadva sta bila že v župnišču, kamor sta bila zgnala vse ovce, razun petih, ki so bile lastnina Maričine matere. Marica Pride kmalu zopet pred duri ter žene Proti domu pet ovac.
Dubois zaprosi Boriča, da pokliče oba. Ivanu stisne v roko pet zlatov luis-dorov; Boriča prosi, naj Marici pove, da niej izkaže hvaležnost v njeni hiši.
Marica se malo zmede, ko izve tujčeve besede, ter odide s svojimi ovcami. 'Van pa je premišljeval, ali bi, ali ne bi
— 31) —
prejel denarja, ter jeznim obrazom opazuje tujca. Vendar vtakne denar v žep, mahne z roko proti kapi v pozdrav in odide za Marico.
Župnik zakliče: »Hej, Marica, pridi koj k meni, da nam pomagaš pri večerji!«
»Pridem, gospod!« — odgovori Marica in gre dalje.
Dubois pogleda še za njo in odide v župnišče; za njim pa Borič z župnikom in ribiči z rešenima mornarjema.
Župnik Dujmovič je hitro vse pripravil, da lačnim tujcem pod njegovo streho po mogočnosti dobro postreže, a njegova sestra Ana se je vrtila po hiši, da za rešena mornarja pripravi potrebna zdravila. Ko so bili vsi v hiši, odpelje župnik Duboisa v lepo, prijazno sobo in pravi: »Tu, gospod, je vaša soba, izvolite se preobleči v suho obleko, a potem bode za vas najbolje, da ležete, in ako potrebujete kaj za želodec, vam donese-mo v posteljo, ker vedite, jaz se bojim, da ste se prehladili!«
»Hvala vam velečastiti« — odvrne Dubois, — »no, jaz se, hvala Bogu, ne počutim bolnim, da bi moral ležati; preoble-
- 31
čem se ter pogledam, kaj delata moja mornarja.«
»Eh, kakor vam drago« — reče župnik — »evo vam mojo obleko, pa jo oblecite, dokler se vaša ne posuši, pa na razpolago vam je vse, kakor da ste doma.«
Župnik odide, a Dubois se hitro preobleče, da bi šel pogledat, kako je mornarjema. V sobi, kamor so ju bili postavili, najde župnika in njegovo sestro, ko sta jima rane izpirala in obvezovala.
Jeden se je zavedal ter sedel v postelji z zavezano glavo, drugi pa je bil še vedno v nezavesti ter je bljuval krv.
»Ni zdravila za njega,« — pošepeta župnik — »gotovo je kaj počilo v njem.«
Dubois se nemilo razžalosti, ker vidi umirajočega svojega najboljšega mornarju« sede poleg njegove postelje in čaka, da mogoče spregovori kako besedo. V tem Pa se vrne župnik z roketoni in štolo, noseč sv. popotnico za umirajoče. Ko dovrši sveto opravilo, se začne mornar ste-zati in izdahne za nekoliko časa dušo v naročju svojega gospodarja.

32 —
Med tem je bila večerja pripravljena; župnik odvede svojega gosta v obed-nico, kjer ju pričakuje gozdar Borič in poveljnik postaje nadporočnik Vojnovič, katerega je župnik pozval na večerjo, ker je znal nekaj francoščine. Po medsebojni predstavi posedejo okoli velike mize, na kateri se je že kadila velika skleda teletine in več steklenic črnega dalmatinskega vina.
Med večerjo je prišla večkrat Marica, da menja krožnike in donaša vina. Vsakokrat jo je gledal Dubois s posebnim zanimanjem, vsakokrat se mu je zdela bolj draga v vsem njenem bistvu, a njena naravna čednost in sramežljivost ga je čarala vedno bolj in bolj.
Pripoveduje tedaj družbi, kako sta ga Ivan in Marica rešila, ne more prehvaliti Marice in najedenkrat vpraša:	»Recite
mi gospodje, ali je oni mladenič njen zaročenec, ali že morda njen mož?«
»Ni ne jedno, ne drugo« — odvrne župnik. »Govori se samo, da on misli na njo, a ona ga noče:	prvič zato, ker je
zelo nagle in hude jeze; drugič pa, ker jo njegovi roditelj sovražijo in preganjajo;

ni jim po volji, da bi jo vzel, kajti oni so bogati, a ona je največja sirota v vasi. No, če ga tudi ona hoče, bi jej nič ne po-ntoglo, ker pri sklepanju zakona pri našem narodu ne odločuje volja mladeniča, ampak le volja roditeljev, ki so posebno Ponosni na to, da se sin oženi z deklico, je iz vsaj jednako bogate hiše. Za ljubezen in nagnenje se ne vpraša veliko; zato so prav redki slučaji, da mladenič dobi deklico, ki mu jo izvoli srce. Kaj hočemo, taka je navada in tej se ne bode mogel dolgo ustavljati tudi Ivan ne. Pozabiti bo moral na Marico in vzeti deklico, katero mu snubijo njegovi roditelji.«
Dubois se malo zamisli in zopet vpraša: »Ali zna ona kaj brati in pisati?«
»Hodila je tri leta v šolo« — odvrne župnik — »in je prav dobro napredovala, kazala je velik razum in veselje za nauk 'u naobrazbo. No, ko jej je umrl oče in So še pogoreli, so obubožali popolnoma 'n zapustiti je morala šolo, da kaj zasluži za se in za ubogo staro mater; bržkone ]e še ono pozabila. Kaj bi jej tudi polagalo branje in pisanje, ker od velikega uboštva komaj živi? Ona je še srečna,
da sem jo jaz najel, da mi pase ovce, da jo podpiram, kolikor mi je mogoče, ker drugače bi morali obe lakote umreti.«
Dubois zamišljeno gleda v strop. Vsakovrstne misli mu rojijo po glavi, druga je podila drugo. Pobožnost njegova ga nagovarja neprenehoma, naj brezpogojno drži obljubo, s katero se je zavezal v tre-notku smrtne nevarnosti, ter da kot dober kristjan in pošten človek ne sme delati drugače. Z druge strani ga je strašila misel, da bi Ivana onesrečil do groba. Premišljuje, ali bi ne bilo najbolje, darovati Marici veliko svoto denarja, da jo Ivan bogato lahko vzame brez zadržka. Pa, ako ena Ivana ne ljubi, če je on res silovit ter bi jo pozneje zanemarjal in mogoče tudi grdo ravnal ž njo; s tim bi jo storil še nesrečnejšo, posebno tedaj, ko bi njeno srce doznalo, da sem svojo obljubo samo zato prelomil, da nisem komu česa zakrivil. Spomni se onega groznega trenotka, ko se mu je ladija razbila ob pečini; spomni se Fleurmonta in umrlih svojih mornarjev, ki počivajo na dnu morja, in izginili so v njem vsi glasovi, ki
:;5
so mu prigovarjali, da bi se na kakoršen koli način ognil svoji obljubi.
Sklene ot>e roki in reče s povzdignjenim glasom: »Gospoda moja, dokler živim, ne morem zadosti zahvaliti Boga, da me je danes prav na čudežen način rešil gotove smrti; poslal mi je dvoje dobrih ljudij, da sta me rešila iz pogube. Zato mislim skazati se posebno hvaležen mojima mladima rešiteljema ter sem srečen, ^a mi moja sredstva to tudi dopuščajo. Onemu mladeniču, če tudi se ni vedel Proti meni posebno uljudno, podarim veliko svoto denarja; no, glede na deklico imam, gospoda, poseben načrt ter vas že naprej prosim pri tem pomoči«.
»Jaz mislim, da sem že pogodil vaš načrt!« — reče župnik in se'veselo nasmeje. »Vi hočete njej darovati dovoljno svoto denarja, da jo Ivan poroči brez zapreke«.
»Ne, niste je zadeli, velečastni!« odvrne Dubois ter nadaljuje z neko navdušenostjo: »Gospoda moja, kolikor dalje opazujem to deklico, toliko bolj se mi zdi, ^a je ustvarjena za nekaj več, kakor da ostane za vedno pod kmečko streho. Nje-
na naravna lepota, čednost in plemenito njeno vedenje zanima me vedno bolj in budi v meni nagnenje, da ta lepi gozdni cvet presadim v krasen vrt! Pomislite, gospoda, kako bi se razcvetela njena prirojena lepota, ko bi jo človek prenesel v boljše odnošaje, v brezskrbno življenje polno vseh slastij? Pomislite, koliko milobe bi imela v sebi poetiška naloga, na-obraziti to nedolžno in priprosto dete narave ter narediti iz uboge, a prelepe ov-čarice fino gospo, kateri bi sijala plemenita lepota po gosposkih salonih, kakor zvezda danica!«
Pričujoči pogledajo se drug drugega začudeni, a Dubois nadaljuje:	»To je,
gospoda, moj načrt, radi tega mislim, ostati nekoliko časa tukaj, da mu postavim prvi temelj in ko se mi posreči to, poiščem jej sam moža, ki bo dostojen toli krasnemu biseru!«
Vojnovič se nasmehne, migne z očesom župniku, a Dubois se prime za prsi ter reče z nekim strahom: »Jaz ne vem, kaj bi moglo biti, vedno bolj me zbada pod rebrami«.
Župnik se prestraši in reče:	»Za
Boga, da se niste prehladili! Jaz sem vam rekel, da bi bilo najbolje, ko bi bili kar legli, a vi me niste ubogali! A nič za to, še vedno nam je mogoče zabraniti nevarno bolezen; hitro pojdite v posteljo, a moja sestra vam skuha dober čaj, pa bo kmalu bolje.«
Tujca odpeljejo v njegovo sobo, ostali trije gredo v kuhinjo, kjer je že pripravljala župnikova sestra, da hitro skuha čaj.
»Jaz bi dal svojo glavo, da nam gost °boli radi oslabelih pljuč!« reče župnik resno. »Ves se je ugrel od neke vročine, a oči so se mu svetile, kakor steklene, Vse mogoče moramo poskusiti, da bo-lezen ustavimo. Franceta pošljemo v Senj po zdravnika, da pride jutri zgodaj, a ti Ana napravi mi posteljo v sobi blizu njegove in prinesi mi steklenico s pijavkami, ker jih bomo skoraj gotovo rabili!«
Ko se je skuhal čaj, gredo vsi trije v olnikovo sobo. Dubois je bil že v postelji, ^'lil se je na smeh, a kašljal je in rekel:
— 38
»Ne bo nič hudega, ne bojte se! Jaz nisem slaboten, da tako hitro obolim!«
Spije čaj, zopet leže, a drugi se poslovijo od njega z gorko željo, da jutri vstane že zdrav.
Borič in Vojnovič odideta domov, a župnik in njegova družina se tudi spravljajo k počitku in v celi hiši je bil kmalu nočni mir.
VI.
Okoli polnoči zdelo se je župniku, kakor da sliši zamolklo ječanje iz sosednje sobe, v kateri je ležal Dubois. Hitro vstane, prižge svečo, gre v drugo sobo, kjer se močno prestraši, ko pogleda svojemu gostu v obraz. Ta je ležal v najhujši vročinski bolezni, kašljal je in premikal se po postelji.
Župnik pokliče hitro svojo sestro, a ko je prišla, odgrneta bolnika do trebuha ter mu postavita na prsi dvanajst pijavk. £e bolj je začel blesti; imenoval je večkrat božjo porodnico in Marico ter se spominjal nesreče na morju.
»Brez dvoma, dobil je vnetje pljuč!«
—	pošepeče župnik svoji sestri. »No, pijavke gotovo pomagajo. Hvala Bogu, da smo jih imeli doma!«
Kar povpraša Dubois: »A kje je Marica?«
»Doma je. Spi pri svoji materi«.
»A zakaj ni tukaj pri meni — pri svojem zaročencu, s katerim jo je zaročila
—	blažena Devica Marija?« — nadaljuje bolnik s hripavim glasom.
»Revežu se meša« — šepne Ana. »Moramo ostati celo noč pri njem, da ne bi morda vstal, ker potem bi bilo veliko hujše.«
»Da, da, ne smemo od njega, dokler oe pride zdravnik« — odvrne župnik in oba se vsedeta kraj postelje in bdita celo poč pri bolniku. Drugo jutro okoli devete Ure pride zdravnik iz Senja. Bil je slabe volje. ker je pol noči prestal na mrzli Poti, dasi je vedel, da ga čaka dobro plačilo, ker mu je bil župnik pisal, da gre za zdravje velikega bogataša.
Stopivši v sobo bolnikovo, prične ga ko> Preiskovati, tiplje mu žile, uho nasloni 0111 na prsi. Ko zagleda pijavke, reče ve-
selo: »Zares dobro ste storili admodum reverende domine, da ste mu postavili pijavke! Valde bene — prav kakor bi me vprašali in prav to ga je rešilo, da ga bolezen kmalu pusti, drugače bi bila vneta pljuča v veliki nevarnosti. Naj spije še to zdravilo, katero sem prinesel, vsake pol ure jedno žlico, kedar ne spi:	tako
naj ostane deset do štirinajst dnij v postelji, varuje naj se prelilajenja, da se bolezen ne povrne. Jaz ostanem do poldne tu, da se natančno prepričam, če se nisem motil, in pojutranjem se vrnem, pa bo — mislim — moje pomoči dovolj!«
Župniku in njegovi sestri se odvali velik kamen od srca, ko sta slišala, da gost kmalu ozdravi. Lepo sta mu stregla s posebnim veseljem.
Okoli poldne povpraša Dubois zopet: »A kje je Marica? Zakaj mi tudi ona ne streže?«
»Pri mojih ovcah je, gospod« — odvrne župnik.
»Ona ni več za to delo« — pristavi bolnik — »naj kdo drugi ovce pase, a ona naj bo tukaj in meni streže.«
- 41 —
Župnik zre v bolnika, nevede, ali blede, ali govori v zavesti in vpraša:
»A kaj bo ona? Kaj vam mi dobro ne strežemo?«
»Oh ne, tako jaz ne mislim« — se opravičuje Dubois zmedeno — »no, meni se zdi, da poprej ozdravim, ako mi bo stregla ona. Zato vas lepo prosim, ako hočete, da hitro ozdravim, pustite jej, da tudi ona pomaga pri postrežbi.«
»Eh, pa naj se zgodi vaša volja!« — odvrne župnik ter odide, pošlje po Marico in se čudi bolnikovi želji.
Še tisto popoldne prevzame čedo druga deklica, a Marica nastopi po župnikovem ukazu drugo službo. Dolgo se je obotavljala, ali bi prevzela ta posel ali ne, ker se je bala hudobnih jezikov, kajti že zdaj se je bila razširila govorica, da Se bogati tujec za njo posebno zanima. Ko jej župnik reče, da je kristijanska dolžnost streči bolnikom ter da ne bo nikdar ž njim sama, a da vsak večer pojde do-niov k materi spat, privoli ter gre z župnikom v bolnikovo sobo, tresoča se vsled veliko zadrege in nekega čudnega strahu.
— 4-2
Ko jo opazi Dubois, pozdravi jo veselo, sede v postelji, da jo bolje vidi. Na licu se mu pokaže sladek smehljaj, v očeh se mu vidi veliko veselje. Opazuje tako nekoliko časa lepo deklico ter jej radi njene sramežljivosti poda samo roko. Ona upre pogled vanj, prime njegovo roko, hote jo poljubiti.
On se ubrani z drugo roko, jej migne, naj sede, a župnika prosi, naj posreduje razgovor med njima.
Župnik pristopi, položi ga počasi in pravi prav resno: »Ne, dragi gospod, ona ni prišla, da se bode z vami pogovarjala, ampak da vam bo stregla v bolezni. Saj ste sami slišali zdravnikovo prepoved, da ne smete mnogo govoriti, ampak biti morate prav mirni, ker drugače bi vam škodovalo! Potrpite torej, dokler ne ozdravite, potem se Ieliko ž njo kratkočasite, kakor vas bo volja!«
Dubois se nekako nehote pokori župnikovi volji ter še vedno opazuje lepo deklico, kateri župnik razlaga, kaj in kako naj streže bolniku.
Nekako boječe je začela opravljati novo opravilo, bala se je ognjenih pogle-
dov bolnega tujca. Polagoma se ohrabri ter se z vso vztrajnostjo in pazljivostjo Posveti dobremu delu, točno pazi na bolnika, da bi mu ugajala kolikor mogoče. Privadi se mu povsem, razume vsako njegovo znamenje, daje mu zdravila, katera je radovoljno jemal iž njenih ročic; donašala mu je sama vso hrano, premi-njala blazine pod glavo ter kazala v vsem gorko željo in veselje, da pomaga kolikor mogoče, da se bolniku hitro povrne ljubo zdravje.
V prvem mraku je zapustila vsak dan bolnika ter šla domov, a Ivan jo je vedno Počakal pred župnikovo hišo, spremil jo na njen dom, kjer jej je oponašal, da se za mlado deklico ne spodobi, streči gospodu, ter jo nagovarjal, naj opusti ta posel.
No, ona mu je na to odgovarjala: »Če k* bilo slabo moje delo, gotovo bi je moj dobrotnik, gospod župnik, od mene ne zahteval, a jaz tudi sama sprevidim, da ni nie slabega, ker nisem s tujcem nikdar f.arna; hudobni jeziki pa naj blebetajo, kar J'm je drago.«
Na to se je Ivan vsakokrat razjezil ter se od nje ločil preklinjaje na ves glas
•U -
onega tujca, katerega je na lastno žalost in nesrečo rešil smrti.
Neki večer zagleda on Marico oblečeno od pete do glave v povsem novi, na pol mestni obleki, katero jej je kupil Du-bois s privoljenjem njene matere.
Udari z rokama in reče začujen: »Zdaj si gotova Marica. Zdaj pa vidim, da tujec ima slabe namene, ker te z de-narom in lepo obleko zapeljuje, da te osramoti, a potem — ne boš imela nikjer miru — kakor v morskem žrelu!«
Te besede tako užalijo ubogo deklico, da jezno odgovori:	»Človek, pusti me!
Dobro vem, kaj delam; imam še zdrav razum, da znam ločiti slabo od dobrega. Poberi se od mene in ne nagajaj mi več!«
To reče in zbeži v hišico, a Ivan zaškriplje z zobmi, pogleda za njo, kipi od jeze ter se vleče proti svojemu domu.
VII.
Deseti dan Dubois že vstane. Podpiral ga je Borič, da se je mogel sprehajati po sobi; razgovarjal se je ž njim vedno o Marici ter ga izpraševal o njenih razmerah.
Zadnje dni njegove bolezni ga je obiskoval Bcrič pogostoma, kar mu je Posebno ugajalo, ker je imel do njega neko posebno zaupanje, da mu tolmači razgovor z lepo Marico.
Enkrat zaprosi Boriča v šali, naj ga aei hrvaški. Borič mu razloži neke besede vsakdanjega govora in ko sliši, kako Dubois čisto izgovarja hrvaške besede, ga je veselilo, da se tujec tako lahko princi hrvaškemu jeziku. Tako naučene hrvaške besede je Dubois večkrat ponavljal pred Marico, ki se je vsakokrat sladko Posmejala ter mu popravljala, ako je kaj slabo izgovarjal.
Ko je Marica videla, da tujec ne Potrebuje več njene postrežbe, ker je skoro ozdravel, poprosi župnika, da jej zopet izroči ovčice. Ana, ki je to slišala, °dgovori naglo: »Ne, draga moja, ti ne boš več pasla ovčice, marveč nam polagala doma; dokler je tujec pri nas, ti n' treba goniti na pašo.«
Istega dne pride zdravnik ter izreče, ba je Dubois iz vsake nevarnosti, da se v lepem in mirnem vremenu leliko sprehaja tudi na prostem.
Dubois ga bogato obdaruje, a župnik hoče sijajno praznovati veseli dan, da je bolni tujec popolnoma ozdravel. Dubois pa ga prosi, da tega ni treba, posebno, ker ni še telesno in duševno tako trden, da bi se mogel vdeležiti gostije, ter nasvetuje, da se povabita na večerjo samo Borič in Vojnovič.
Tako je tudi bilo. Tretjega dne so se veselo vrtile kuharice po župnikovi hiši, da napravijo čim boljšo in obilnejšo večerjo.
Dubois je sedel v svoji sobi in čital neko francosko knjigo iz župnikove knjižnice. V sobo priteče Marica, da odnese iz omare solnice in krožnike. Bila je vsa rdeča od dela in kuhinjske vročine. Dubois' skoči k njej, prime jo za roko ter se zagleda v njeno lepo lice. Ona se mu hoče iztrgati, a on jo še bolj drži, pritisne jo k sebi, poljubi jo vroče v lice in reče v hrvaškem jeziku: »Jaz te ljubim, duša moja!«
Marica stoji pred njim, kakor oka-mencla, jezno gleda vanj v znamenje, da jo i ie njegovo vedenje zelo iznenadilo. Mislila je za gotovo, da sc ž njo norčuje.
Osvobodi se ga, beži iz sobe, kolikor hitro so jo noge nosile, ter se ne vrne cel božji večer.
Oubois se je kesal, da ni mogel svojega čustva še zakrivati in premišljuje, hako bi popravil pogrešek.
V to prideta Borič in Vojnovič in župnik jih kmalu pokliče v veliko sobo, kjer jih je čakala dobra večerja.
Stene so bile ukusno ozaljšane, a na mizi so bili veliki šopki iz najlepših cvetic, kar jih ima ta letni čas; izmed krasnih šopkov pa so molele velike steklenice ~ Polne črnega dalmatinskega vina.
Cel večer je stregla jedino le Ana, a Oubois je vedno pogledoval k duritn, ali se ne prikaže tudi Marica. Koncem vPraša nemirno:	»Kje je nocoj pa
Marica?«
»Odšla je že domov!« odgovori župnik in nadaljuje s šalo;
»Morali ste jej kaj storiti, ker se je ?a vas hudovala in kazalo je, kakor da ie tudi jokala.«
Oubois se strese, molči nekoliko časa vrteč čašo pred sebo.
Naposled vzdahne rekoč:	»Prizna-
vam, da sem jej nekaj storil, a upam, da pogrešek svoj sijajno poravnam, ako bo ona le hotela.«
Pričujoči gostje gledajo ga z neko ljubeznivostjo. Dubois pa vstane, prime čašo ter svečano govori: »Gospoda moja, nocoj je bilo vsakovrstnih napitnic, a vse so bile le vsakdanja proza.
Dovolite mi, da izustim jaz ono, ki vas gotovo iznenadi, ker ž njo boste slišali cel roman!«
Nastane tihota; vsi vprejo oči vanj kakor v kak čudež. On jih nekaj časa opazuje ter s smehljanjem na ustnicah nadaljuje svečano: »Gospoda moja. Bog živi mojo milo zaročnico Marico Fran-kovičevo!«
Da bi med družbo treščilo, bi jo tako. ne osupnilo, kakor jo presunejo te nepri-' čakovane besede. Oči vprejo vsi v tujca, opazujejo ga s strahom, ker mislili so, da se je gotovo zmešal, da ga vročinska bolezen zopet trese.
Dubois pa jih gleda ljubeznivo, smehlja se sladko in dostavi:

Ali je to tako nenavadno pri vas, če se boga"t in samosvoj gospod zaroči z ubogo deklico!«
Župnik vstane in govori s svečanim glasom: »Gospod moj! Ako me ne vara moje dosedanje spoznavanje ljudij, moram s> misliti, da ste kaj čestit in pošten značaj, a pri vsem tem dvomim o resnosti vaših besed, kajti pri nas se kaj talkega ni doživelo, da bi tako lep in mlad bogataš hotel tako povzdigniti največjo revo cele vasi. Radi tega mi ne zamerite, če vam odkrito rečem, da se mi zdi, kakor ba se z nami šalite!«
Dubois pa odgovori veselo:	»Go-
spoda — tako mi pomagaj Rog in blažena Revica — tako nočem oditi živ od tukaj, dokler ne postane Marica Frankovičeva moja zakonska žena — s pogojem naravno, ako bo ona hotela iti z menoj! V to 'me izpijem to čašo!«
Na jeden dušek izprazni čašo, sede 1,1 prične jasnega in veselega obraza pripovedovati jim vse podrobnosti svoje za°bljube: kako se je zavezal v pogovoru s pokojnim Fleurmontom prav Prcd nesrečo, da poroči le tako dekle,
katero bo ljubil, če tudi bi bila hči naj-zadnjega ubogega delavca, — kako je na to nastala nevihta — kako je v smrtnem strahu klical na pomoč Boga in Mater božjo, — kako se je spomnil svojih besed ter zopet ponovil jih in se zaobljubil božji Porodnici, da osreči, ako ostane živ, s svojim zakonom prvo neporočeno žensko bitje, katero zagleda na bregu — kako se je zavedel zopet še le na bregu
in — zagledal pred seboj---------lice lepe
Marice.
»Tedaj vidite gospoda« — nadaljuje veselo pripoveduje — »kakor kaže, mi je blažena Devica posebno naklonjena, ker mi je poslala naproti tako milo, lepo in . čestito deklico, da mi ne bode težko držati storjeno obljubo, katero sem v svoji bolezni še večkrat ponovil. Kaj mi more zabraniti, da ne postane Marica ljubljena mi soproga? Mlad sem, bogat, zdaj hvala Bogu zopet zdrav, pri vsem tem še sam na svetu; torej povsem samosvoj gospod. Tudi Marica je še prosta, ne še zaročena, in vi sami pravite, da ne mara veliko za onega mladeniča, ki jo preganja s svojo ljubeznijo. Meni je sicer žal, ako
— 51
jo zares ljubi. Ali kaj mu to pomaga, ako ga ona ne ljubi? Ljubezen se ne da s silo dobiti. Ako bi jo tudi vzel, kaka sreča jo čaka pri neljubljenem možu? Radi njega torej ne morem odstopiti od svoje zaobljube, le gledal bom, da mu na kak način zacelim rano. Če torej Marica privoli, ni človeka na svetu, ki bi me odvrnil od moje misli. Če pa ona ne privoli, oproščen bom svoje zaobljube, ker Bog varuj, da bi jo jaz silil, da bi šla z menoj, če tudi — verujte gospoda — jaz sem v njo zaljubljen in ta ljubezen se je v bolezni moji Popolnoma utrdila, da se tudi ona za me zanima, da jej nisem zadnja briga na svetu. Ako se njeno zanimanje spremeni v ljubezen, bom, če Bog da, prav srečen!«
Pričujoči se spogledujejo z izrazom ugodnega presenečenja. 'Naposled se župnik nasmehne in reče:	»Zdaj mi je
lasno, zakaj ste se za njo toliko zanimali; a'ha, res, zdaj se spomnim, da ste jo v omotici večkrat imenovali svojo zaroč-nico!«
Borič se pošali: »Aha, gospod, zdaj že razumem, zakaj ste se naučili od mene onih hrvaških besed!«

52 —
Župnik vzdihne, pogleda pobožno navzgor in govori svečano:	»Velika je
previdnost božja! Sirota Marica je bila do danes otrok uboštva, reve in težave, a nocoj jo je povzdignila božja milost do tolike sreče, da se ji bo že jutri klanjala cela naša občina. — No, žal vam ne sme biti gospod — ne boste se kesali, da ste držali pobožno zaobljubo, ker Marica je pravi biser kreposti in plemenitosti, a v vaši domovini vam pomnoži srečo in božji blagoslov!«
Vsi štirje se pogovarjajo, kako bi se dala Marica pridobiti, in ko ona privoli, kako bi hitro pridobili dovoljenje za ženitev; dogovorijo se, da pojdejo drugi dan vsi štirje v Maričino hišo, ako dovolite ona in mati, odpeljejo se skupaj v Otočac, da izprosijo pri polkovnijskem sodišču, kot najvišji varstveni oblasti, ženitbeno dovoljenje.
Veselega iti zadovoljnega srca vstanejo od mize, da gredo počivat; razidejo se veseleč se jutršnjega dneva, drug drugemu pritrjujoči, da do jutri mora ostati vse tajno.
VII.
Ko se je pokazalo drugega dne jutranje solnce iznad vrtiov velikega Alana ter z zlatimi žarki obsipalo sosednje otoke, Pride župnik iz svoje hiše in vodi svoje sinočne goste proti Maričini hiši.
Na koncu vasi, blizu neke pečine, se nstavi župnik pred neko majhno bajto in reče veselo: »Glejte gospod Dubois, to je dosedanje bivališče vaše zaročenke!«
Dubois zagleda se za časek v bajtico.
Iz odprtih duri se je valil dim, kjer se J'e stiskalo nekaj ovac. V oknu je bilo razbito steklo, a skozi razpoklino je gledal Petelin ter veseli »kikiriki« so se razlegali v jutranjem zraku.
Dubois prikloni glavo, stopi v hišico, kjer se začudi, ko opazi veliko uboštvo, ki se je kazalo po vseh kotih.
Vse pohišje je bila stara miza s tremi nogami, prislonjena k steni, lesena skri-Pjn, postelja — pokrita s starimi capami, 'n mala podoba Matere Božje, pribita nad ^zglavjem revnega ležišča. Sredi hišice m ^0re' ogeni' Pri katerem je čepela stara Maričina mati Ana in kuhala ovčje mleko;
Marica pa je v kotu molzla lepo belo ovčico.
Ko zagledate toliko gospode, skočite obe po koncu; Marica je hotela uteči po stranskih vratah.
Župnik jo pokliče z blagim nasmehom: »Ne beži, Marica, ker radi tebe smo prišli sem. Glej, tuji gospod, katerega si rešila z Ivanom pred dvema tednoma in kateremu si stregla v bolezni, je prišel, da se ti osebno zahvali.«
Deklica postaji ter pogleda tujca z nekim nezaupanjem, oblije jo rdečica, povesi oči in prebira rese svojega predpasnika.
Župnik se ozre in ko zapazi, da se je začelo zbirati pred hišo mnogo radovednih žen in otrok, zapre duri in prične z blagimi besedami razlagati materi in hčeri, zakaj so prišli v njih hišo.
Ko sliši mati, da gre zato, da pojde Marica z lepim in tako bogatim tujcem, skoro umre od velikega veselja. Stala je, kakor da sanja, komaj diha in čudno gleda smehljajočega tujca. Pade na koleni, vzdigne roki proti nebu in zakliče z jokajočim glasom: »O Bog. ali je mogoče, da
si mi dodelil na stare dni toliko sreče?!«
Marica pa prebledi kot lilija, gleda tujca s svitlimi očmi. Vzkipi od nepričakovane sreče, a v srcu sliši glas: »Ni torej bila pusta šala, kar ti je sinoči rekel. Ni torej lagal, ko je rekel besede: »jaz te ljubim duša moja!«
Zdi se jej, da se cela hiša vrti okoli uje in pred očmi se jej dela tema. Vidi še vedno klečečo mater, zakrije obraz z obema rokama in začne gorko jokati.
Mati priskoči k nji in reče: »A, kaj jočeš dete, mesto da bi skakala od veselja, mesto da na kolenih hvališ Boga m Mater božjo, da sta ravno tebe odbrala, da se ravno nad teboj izpolni zaobljuba Pobožnega velikega gospoda! Oh, ne zamerite jej, gospoda — nepričakovana velika radost prevladala je njeno mlado srce!«
Prične jo tolažiti in objemati, a kolikor več jo je tolažila, toliko več je Marica lokala. Mati se temu čudi in vpraša: »A odkod ste vi gospod, ako smem vprašati?
»Iz Marsilja v Franciji« — odgovori
župnik.
»Ali je to daleč?«
»Daleč, daleč, tam čez dve morji!«
»O joj mene, kaj bo z menoj brez moje Marice!« — hlipne mati, pritisne hčerko na prsi z nekim strahom.
Župnik razloži Francozu materin strah, a on odgovori, da je naravno, da popelje tudi njo seboj.
Ko zasliši mati, da ostane do smrti v družbi ljubljenega otroka svojega, zajoče od veselja, skoči k tujcu ter mu poljublja roki in obleko; objame Marico, rekoč: »Pojdi dete moje, podaj gospodu roko v znamenje, da sprejmeš njegovo častno ponudbo; ne obotavljaj se več, ker bi bil greh pred Bogom, da še dalje premišljuješ!«
Marica preneha jokati. Zagleda se v tujca z zahvalnostjo, v solznih očeh pa je žarel plamen svetega in čistega navdušenja.
Sladka misel, da doživi stara mati pri njej veliko srečo, prevlada v njej vsa druga čustva; čista njena duša napolni sc milobe in blaženstva, katero povzdigne do neba pobožno prepričanje, da sam Bog hoče, da postane ona žena dobrega tujca.
V joku se zasmeje, stopi predenj, ponudi mu roko in reče z ginjenim glasom: »Tu, gospod, moji roki v znamenje, da sem vaša, — do groba vaša! Dokler živim, uporabim vse svoje slabe moči, da vam bom ugajala, da vam bom hvaležna za veliko srečo, katero ste mi namenili meni in moji ubogi materi!«
Dubois jej stisne roko in ko razloži župnik njene besede, objame jo nežno, Pritisne na prsi in jo poljubi na čelo.
»A zakaj jej on kar nič ne reče?« — Pošepeta mati župniku.
»Ker ne zna hrvaškega!«
»Joj, pa kako se bosta razumela?«
»Ne bojte se tega, da se ne bosta razumela!« — pošali se nadporočnik Vojnovič. »(Prve dni ne bosta potrebovala nikakega tolmača, a pomalem se ona nauči njegov jezik, ker je ljubezen najbojši uči-tolj jezikoslovja!«
Pred hišo se zaslišijo nagli koraki, a v hišo udari Ivan Barbič. Ko zagleda gospodo, osupel obstoji, ko pa zagleda Marico v rokah sovražnega tujca, se razkači 'n ga hoče od nje odtrgati. Kar ga zagrabi v prsi močna roka Vojnovičeva, butne ga
58 —
ob steno s tako močjo, da se bajta strese.
»Kaj si znorel?« — vpije jezno Vojnovič.
»Gospod, jaz jo mislim vzeti!« — jeclja Ivan besno.
»Prepozno si prišel, ker prav zdaj jo je izprosil ta gospod in ona je privolila!«
—	odvrne Vojnovič prezirljivo.
Ivan se strese, ko zasliši te besede, kakor bi mu srce počilo.
Prebledi kot ruta. a oči upre ves obupan v Marico. Videč na svoje oči, kako se tujec zanima za njo, mrzil ga je kot živega vraga. Da bi jo tujec mislil vzeti, to mu ni nikoli padlo v glavo, zato so ga še bolj zadele sedanje besede. Globoko vzdihne in vpraša s slabim glasom: »A ti Marica — ti si zadovoljna — ne misleča na to. ali ga bodeš ljubila, ali ne?«
»Božja volja je hotela, da je tako!«
—	odvrne ona in povesi glavo.
Ivan zaškriplje z zobmi in jezno pogleda svojega tekmeca. Iz žepa vzame darovanih pet zlatov, vrže jih tujcu k nogam in zdirja kakor neumen iz hiše.
Pogledajo za njim. da vidijo, kam pojde: teče naravnost iz vasi med pečine,
59 —
dokler se ne izgubi v podnožju Velebita.
Kakor okameneli stojijo vsi iznena-deni vsled tega prizora, ki je oči vidno tujca neprijetno dirnol. ‘Po dolgem premišljevanju spregovori on prvi: »Gospod župnik, prosim vas, vprašajte Marico še iedenkrat, naj resnično pove, ako bi raje vzcla onega mladeniča nego mene; ako ga hoče, dam jej tak dar, da jo bodo njegovi roditelji še sami prosili, naj ga vza-me« ker Bog varuj, da bi jaz zaviral ujeno srečo.«
Župnik pove Marici hrvaški, kar mu ]e tujec govoril francoski; ona pomisli nekoliko, dene desno roko na prsi in odvrne svečano;
»V božjem imenu rečem, da ga nočem iu da mi nikdar ne bo težko, biti brez 'boga. Da ni ta čestiti gospod po božji voli' Prišel po mene, bi se bilo Ivanu sčasoma mogoče posrečilo, premagati vse ovire kn dobiti me.
I cdaj bi me ne zvezala ž njim ljube-Zen’ marveč strali pred njegovo silovito-stjo bi me prignal v njegovo hišo, ker Vedno sem se ga bala kot žive smrti. Saj ste sami videli, kakšen je, da se ga mora
- (JO -
človek res prestrašiti! S čisto dušo in mirnim srcem se torej podam v roke svojemu zaročencu in vedno ga bom ljubila in spoštovala na slavo onemu, ki mi ga je •poslal!«
Župnik pove Francozu, kar je govorila Marica; on pa jo prime za roko ter vpraša: »Gospoda moja, ali mi more na svetu kdo zameriti, ako želim vzeti to dobro deklico?«
»Živa duša ne« — odvrnejo vsi trije, a Dubois nežno objame deklico, pogleda proti nebu in spregovori navdušeno: »Zdaj si moja in nobena moč tega sveta ne bo te mogla meni vzeti. V kratkem bomo tukaj slavili poroko, potem pa — hajd v lepo mojo domovino, kjer te čaka življenje, kaikoršnega še nikdar nisi videla!«
To rekši, podari polno pest zlatov Maričini materi v predpasnik ter povabi njo in Marico na kosilo.
Oprostijo se od matere in ličere ter gredo veselo vsi trije proti župnikovemu domu, pomenkuje se. kako se bo obhajala poroka.
- 61 —
IX.
Še tistega dne pregovori Dubois svojo zaročenko in njeno mater, da se preselite v neko lepo zidano hišo bliže župnikovemu dvorcu, kjer jima je s pomočjo gozdarja Boriča pripravil dve prijazni sobi za začasno stanovanje; jezil se je, zakaj ni storil tega že 'poprej.
Iz Senja in z Reke naroči celo breme knili in dragocenih tkanin in lepotičja za žensko obleko, a iz Otočca pozove tri ši-v''ie, katere so v župnišču vezale in ši-Va'e Po dnevu in po noči, da za njegovo zaročnico narede krasnih oblek; biserni na^'t Pa naroči posredovanjem nekega znanega tržaškega trgovca.
Za dva dni je bila prva obleka že go-°Va za Marico in mater, Preoblečeti se v nov°, fino obleko, katera je bila narejena P° tedanjem ukusu. Marici je bilo težko ff'vSrcu’ ^er n> kila naučena, da jo obleka 1 vi okoli pasa. Ko čuje od šivilj, da to m^a kiti tako, prične sprehajati se po S.° i’ PRledaje se zdaj od jedne, zdaj od * ruge strani v velikem ogledalu, in kmalu
se jej je zdelo, ka'kor da bi ne nosila nikdar druge obleke.
V primerni novi obleki se je videla taka, kakor da bi bilo vse njeno vedenje in kretanje nekak prevladajoč čar duševne in telesne lepote, in ko jo tako zagleda Dubois prvikrat, je stal dolgo časa, kakor omamljen; veroval ni svojim očem, da je to ona in ista Marica, katero je dotlej videl le revno oblečeno. Z veselim očesom jo opazuje dolgo časa, a vedno mu je bila bolj mila njena krasota in njena deviška sramežljivost, ki se je skrivala pred žarom njegovih pogledov.
Razprostre roki ter jo strastno objame, rekoč: »Oh, hvala ti Bog, da si mi prisodil zaročnico, katero morem toliko — toliko ljubiti!«
Na to pogleda njeno mater ter se mora nehote slakdo nasmejati, ker hodi tako počasi in pazljivo po sobi, boječa se, da ne bi pohodila nove dolge obleke; roki drži od sebe, da ne umaže obleke: »kakoršne nima niti učiteljeva gospa«. — Kmalu se pa tudi ona privadi novi obleki in čez nekoliko dnij peljeta se ženin in nevesta z materjo in s stricem Martinom,
'Maričinim varuhom, v dveh kočijah v Otočac, da tam narede ženitovanjsko pismo.
Med tem pa je Ivan divjal po Vele-bitskih vrhovih, ne meneč se ni za slabo vreme, niti za nevarnost, ki mu preti vedno od divjih zverin. Kakšenkrat je postal nad kakim breznom, gledaje v globočino >n premišljaje, ali bi zanj ne bilo bolje, da bi se vrgel doli in tako vsemu jadu z lednim mahom naredil konec.
Na prvi mah ne more razumeti, kako se ie Dubois odločil talko hitro vzeti Marico. Naposled mu šine v glavo, da je to st°ril njemu vkljub, in ta misel mu preide Y meso in kri, vzbudi v njem samo jedno željo: maščevati se sovražnemu tujcu, a Potem končati neznosno življenje.
Kakor nor se spusti z vrha proti vasi navzdol. Pred Maričino hišico se ustavi nehote ter gleda v zaprta vrata. Neka Posebna moč ga je privedla prav po tej Poti. Ko pride blizu hiše, mu zakliče neki mladenič: »Hej Ivan, kje imaš glavo! Marica ni več v tej podrtini; odkar je postala »frajla«, se je preselila v drugo hišo.«
»Da bi ti usahnil jezik!« — mu odvrne Ivan in se trese od jeze.
Mladenič pa reče zopet nekako jezno: »Pojdi tepec, da bi bil malo pametnejši, bi pozabil na njo, a tem globolkeje segnil v Francozov žep!«
Ivana razkači to še bolj, zagrabi velik kamen in ga vrže za mladeničem. Ta odskoči v stran ter se tako srečno reši, a zbeži, kolikor more.
Kakor brez glave dirja Ivan skozi vas proti domu, da si vzame puško ter ž njo počaka tujca na poti iz Otočca. Ko je šel s puško mimo vojaške postaje, ga zagleda nadporočnik Vojnovič, ki je razpravljal nekaj z nekolikimi graničarji, pošlje kaprola, da privede k njemu Ivana.
»Ne grem!« — se otrese Ivan »nisem vojak, da bo on meni zapovedoval!«
Kaprol se vrne, povč Vojnoviču, kaj je Ivan rekel, a ta jezen pošlje hitro stražo štirih mož po Ivana, katerega privlečejo za pol ure že zvezanega v pisarno.
Vojnovič vstane od mize, dene rdke na prsi in ga gleda nekoliko časa z jeznim pogledom in zagrmi: »Divjak, cela vas se te boji, a jaz ne! Kaj misliš, da zato, ker
— 6} —
nisi vojak, ne boš ubogal? Čakaj, čakaj izbiti ti hočem tvojo silovitost in narediti iz volka krotko jagnje! — Kje si bil do sedaj, potepuh? Kaj si se morda pogajal s tolovaji, da te sprejmejo v svojo peklensko družbo!«
»Ni potreba, da bi šel med nje« — odvrne Ivan tiho ter nadaljuje: »a iker nisem vojak, grem slobodno, kamor hočem!«
»Molči volk!« — zagrmi Vojnovič. »Če boš še kaj odgovarjal, ti prikrajšam jezik! Da zdaj veš, zakaj sem poslal po tebe! Pazi dobro, kaj ti jaz ukažem: Če se predrzneš samo z jcdno besedo nagajati Marici Frankovičevi in njenemu ženinu, dokler še tu ostaneta, koj te pošljem v polkovnijsko ječo! Si li razumel?«
Ivan se še bolj razsrdi in ne misleč, kaj govori, zavpije: »Gospod, jaz sem gospodar svojega življenja, in delam ž njim, kar hočem. Glejte, ta moja desnica ubije najprej njega, a potem mene!«
Nadporočnik se prestraši take smelosti. Upre vanj oči in upraša:	»Koga
hočeš ubiti?«
<;<; -
»Onega prokletega Francoza, ki se mi je s tem zahvalil, ker sem mu rešil življenje, da mi je prevzel moje najdraže blago, jedino srečo in moje upanje!« — odvrne burno Ivan.
»Pa se predrzneš povedati kaj takega pred menoj in mojo stražo?« — vpraša razjarjen nadporočnik in zagrmi: »Verige na njega, najtežje, kar jih imate, pa v ječo ž njim! Pred vrata in pred okno po jedno stražo z nabito puško, m ako bo hotel uteči, posvetite mu! Ste li razumeli? Čakaj, čakaj volk, jaz te hočem ukrotiti! Se hujše bi ti stopil lehko na tilnik, a nočem žaliti poštenega očeta; ostaneš brez sodbe v ječi, dokler ne odpotuje tujec z Maro! Hajd zdaj! peljite mi ga izpred očij, da ga ne vidim!«
Ivan gleda strašno v nadporočnika, a iz očij mu odseva jeza in maščevanje. Primejo ga močne straže. On zaškriplje z zobmi in ide potrt v ječo, obžalujoč prepozno, da se je prenaglil.
Isti večer se vrne Dubois z Maro iz Otočca, kjer je dobil ženifbeno dovoljenje. Ko je izvedel, kaj se je zgodilo z Ivanom, je bil žalosten.
- 67
Gre hitro z Boričem k Vojnoviču, katerega prosi, naj izpusti Ivana; razlaga mu, da ga on pomiri z lepa. A Vojnovič se ni dal preprositi ter je odvrnil; »Tako bode bolje za vas in za njega! Vi ne poznate ljudij tega kraja! Kaj je njemu za življenje? On vas vstreli kot zajca; če tudi ga potem stokrat obesijo, samo da se maščuje. Tako pa, kedar se spameti, mi bo še hvaležen, da sem ga zaprl samo v vaško ječo, ker bi ga bil izročil lehko sodišču, kjer bi bil gotovo strože kaznovan !«
X.
Napoči krasen dan 30. novembra
1831.	leta.
Solnce se pokaže iznad Velebita, svoje žarke pošilja po jasnem, sinjem nebu; pozlate se vrhovi bližnjih otokov; lesketajo se v temno-modrem morju, katero je gladil blagi jug; mali valčki so prijetno šepetali ter navduševali dušo s tajnim veseljem, ki ga občutiš vedno, kedar v lepem, mirnem vremenu gledaš obširno morsko ravan. Vse je kazalo, kakor da se
p’
— «8 —
celo nebo veseli krasne svečanosti, s katero se proslavlja Marina poroka. Dubois je z obemi rokami sipal na vse strani mnogobrojne darove, samo da se ta najlepši dan njegovega življenja, kakor se je izrazil sam, proslavi kolikor bolj svečano in sijajno. V ta namen je pozval od vseh stranij odlične goste in med temi je prišel že prejšnji dan iz Otočca sam gospod polkovnik z dvema majorjema, nekaj stotnikov in več drugih častnikov in ž njimi vsa polkovnijska godba. Vse boljše hiše v vasi so bile na hitro pripravljene, da se v njih nasele povabljeni gostje.
Delavnik je bil; a vendar je cela vas kazala neko svečano lice. Od Maričinega doma do župnišča in cerkve se je gibala silna množica ljndij, vsa oblečena v najlepšo pražnjo obleko ter je komaj čakala svečanosti, kakoršne ni doživel v vasi še nikdo. Med vsemi >pa ni bilo obraza, ki bi ne izraževal največjo radovednost in obče veselje.
Odprejo se velika vrata Maričinega stanovanja in z dvorišča se pokaže dolga vrsta ovenčanih svatov, ki se pomikajo proti cerkvi. Množica se razdeli v dve
vrsti, naredi prostor, vse utihne ter opazuje krasoto mlade neveste, ki je počasi korakala med dvema častnikoma.
Vitko njeno telo je bilo oblečeno v dragoceno svilo, uališpano z biserji in zlatimi, trakovi.
Nad čelom se je bliščala prekrasna igla iz zlata in dragega kamenja, s katero je bila pripela snežnobel pajčolan, ki je visel po obleki in kakor megla zakrival krasne njene razpletene lase, a glavo jej je krasil dragocen poročni venec. Vsa množica je stala okoli nje kakor okame-nela. Niti 'dihati se ni upala. Tem bolj pa so opazovale oči ter se silno upirale v krasotico, ki se je smehljala v solzah sreče in blaženstva ter kazala s tim, da m Pozabila, da je hči priprostega krajinskega naroda.
Za svati se porniče kakor morski valovi obilna množica, iz katere se slišijo vedno glasneji klici: »Oh, kako je lepa, kako je krasna, pravi angelj — kakor da j'e Prišla z neba! Bog te blagoslovi Marica ~~ tebi na srečo, nam na čast! Živila premila r.aša dika!!«
- 70 -
In ko se oglasijo zvonovi, ko se zasliši pok možnarjev in ko godba udari veselo koračnico v znamenje, da je nekdanja ovčarica Marica postala spoštovana gospa, in ko dospejo svatje do cerkvenih vrat — najprva srečna novcuporočena — vskipi splošna radost in oduševljenost. Mnoge žene poklekujejo, na kolen ih se klanjajo, a celo okolico pretresajo gromoviti: »Živela in srečna bila! — Živela Marica, ti mila naša dika! — kedar bodeš najsrečnejša, spomni se nas in mile svoje domačije!«
Solze veselja je točila ginjena Marica, držala se svojega soproga in ozdravljala z glavico neprenehoma na levo in desno.
Med neprestanim klicanjem naroda so šli svatje v župnišče, kjer je bil pripravljen sijajen obed. Svatje, Marini sorodniki in odlični gostje so šli v največjo župnikovo sobo ter sedli okoli ogromne mize; na dvorišču pa so bile nastavljene dolge mize iz desk nalašč napravljene, na katerih so se gostili znanci in prijatelji Marine rodovine, katerim vsakemu je bilo slobodno se okrepčati s pečenko in dobrim dalmatinskim vinom.

— 71 -
Med tem pa je igrala polkovnijska godba in ko je ta prenehala, poprijele so se s cveticami nadičene deklice v dolgo kolo, plesale in pele narodne primorske pesmice.
Ko so si svatje nazdravljali z raznimi napitnicami, so grmeli topiči, veselo je zaigrala godba, a množica je pritrjevala z veselim klicanjem, ploskala je, da je daleč odmevalo. Grom topičev, vesela godba m ljudsko rajanje je prestrašilo vsakikrat lepo nevesto, a na bledem obrazu se je kazal neki nemir. Morda se je bala, da ne bi mogočni glasovi prihajali tudi do podzemeljske občinske ječe, kjer je v temi ležal Ivan — oni isti Ivan, ki jo je ljubil nad vse na svetu — ki bi radostno za njo žrtvoval tudi svoje življenje! — Morda ga J’e v duhu videla, kako na trebuhu leži na vlažni zemlji, jo napaja s solzami, kako se steguje od težke bolečine, in kako se mu zKane močno telo vsakikrat. kedar pride skozi malo okence na krilih vetra glas to-pičev, godbe in veselega vriskanja v grobno tišino mračne njegove ječe.
Take in jednake žalostne misli so jej Motile srečo, vabile na belo lice solze ža-
— 72 —
■losti, in tisti, ki so te solze opazili, so si mislili: »Oh, kako je blažena, — joče od prevelike sreče!«
Zaman se je hotela osloboditi teh žalostnih mislij, da bi se čim veselejša pokazala svojemu tik nje sedečemu soprogu in ostalim svatom. Sočutje jo premaga in že hoče poprositi Vojnoviča na skrivnem, naj izpusti ubogega Ivana iz ječe. A v tem se spomni strašne Ivanove grožnje pred Vojnovičem, da hoče ubiti najprej svojega tekmeca in potem samega sebe, spomni se Ivanove silovitosti in besne ljubosumnosti ter vsa se strese od groze, pomi-slivša, da bi Ivan v svoji besnosti bil sposoben, ubiti jej soproga pred vsemi svati in uničiti ji to srečo, katero je sprejela več zaradi svoje matere nego radi sebe.
Dokler se je ona borila s takimi mislimi, so zvonile okoli nje šampanjca polne čaše in napitnica je sledila napitnici v veselje vsega društva.
Dubois je očaral s svojim ljubeznivim obnašanjem vse goste, posebno polkovnika in druge častnike, od katerih so ne-koji razumeli precej dobro francoski, in ko so ponehale napitnice, da polkovniku
— 73 -
debel zavitek in listek, na katerem so bili zaznamovani darovi, katere poklanja v slavo in spomin današnjega dne cerkvi, šoli, občini in občinskim ubožcem.
Polkovnik prebere pismo z izrazom ugodnega iznenadenja in zahvalnosti, ali ko ga prečita glasno in raztolmači, pretresejo vse prostore gromoviti klici odu-ševjenja.
Častniki vstanejo, vzdignejo darova-telja v zrak, polkovnik pa se mu zahvali v francoskem jeziku, hvali njegovo plemenitost in velikodušje, s katerim je obilno obsul neznatno in ubogo vas, da ji je Podaril toliko sreče in blagoslova.
Dolgo časa so se še veselili svatje, in ko se razidejo k počitku, peli so že prvikrat petelini.
XI.
Drugega dne sta se novoporočenca in Maričina mati pripravljali na daljno pot. khibois je najel ladijo, s katero se prepečejo v Senj, Reko in Trst, a od Trsta do Marsilja bodo potovali po kopnem.
— 74 —
Tudi logar Borič se je napravljal na isto pot. Pregovoril ga je Dubois, da bo vsaj nekoliko tednov za tolmača, da bo razlagal vsakdanje pogovore s soprogo in babico ter s tim pomagal, da se Marica čim preje nauči francoski.
Borič je bil udovec brez otrok, še precej močan in zdrav, tedaj mu ni bilo težko privoliti predlogu, kateri mu do-nese 1 etik o še na stare dni srečo, kajti Dubois je povedal, da misli blizu Marsilja kupiti veliko posestvo in da bi mu bilo zelo všeč, ako bi on prevzel gospodarstvo v svoje roke.
Razveseli se, ko pomisli, da pridejo zopet dnevi, ko bo videl lepo Francijo, v kateri je doživel v kratkem času veliko dobrot, a tudi nesreč. Z oduševljenjem se spomni slavnih onih bojev, katere je bojeval pod velikim Napoleonom.
Med tem. ko sta se tako oba možka veselila hitremu odpotovanju, postajale ste Marica in njena mati vedno žalostneji. Pri vsej sreči jima je bilo težko ločiti se, bržkone za vedno, od milega, če tudi revnega rojstnega kraja.
Popoldne izrazi Marica željo, da žel; še jendenkrat videti kočico, v kateri se je rodila in odrasla, ter se posloviti od strica in njegove družine.
Prime svojega soproga pod roko ter gre z materjo in Boričem proti kolibici, katero so podarili stricu Martinu.
Kdor jih sreča na poti, se ustavi ter jih 'pozdravi z največjim spoštovanjem.
V hišici pogleda Marica po revni sobi in preliva solze, spomnivši se svojih mladih dnij. Bilo je vse prav tako, kakor oni dan, kedar jo je odpeljal njen ženin.
Na steni zagleda podobico Matere Božje, ki je visela nad vzglavjem njenega Prejšnjega ležišča. Sname jo s stene, poljubi pobožno, vtakne v nedra, nasmehne se s solznimi očmi in reče svojemu soprogu: »Nesem jo seboj za spomin prejšnjih dnij in na revščino, katero je milost božja spremenila v veliko srečo.«
Na to vzdihne globoko, mahne z roko Po zraku znamenjem križa, kakor da bla-goslovja dosedanji svoj dom, odide hitro skozi vrata, in vsi drugi gredo za njo.
Šli so k stricu. Njegova hiša je bila zidana, pokrita z opekami.
V	veliki sobi, katera je bila tudi spalnica v zimskem času, sedele so tri mlade ženske, ki so pletle in tkale, v kotu pa je čepela starka, ,pri kateri je igralo nekako deset malih in večjih otrok.
Ko zagledajo Marico in njeno društvo, skočijo vsi po ‘koncu in poliitč, da Marici poljubijo roko. Ona tega ne pusti, ampak poljubi vsako v lice in reče: »Ne tako, ampak — tako! Ako nosim po volji božji svileno obleko, vendar nisem in ne pozabim svoje rodovine! Kje so pa moški?«
»Zunaj na morju, — ribarijo!«
»Kje pa je stric Martin in strina Bara?«
»Stric je zunaj za hišo, cepi drva. a strina, glej jo, čisti perje!«
Ko Marica zagleda v kotu staro strino, ki počasi vstaja, teče k nji in jo poljubi na suho in v gube nabrano lice. Starka zajoče od veselja in vzdihne: »OIi Marica. Bog te blagoslovi in daj že na tem svetu rajske slasti!«
V	hišo pride še stric Martin. Popravi si lase nad čelo, sname rdečo kapico in gleda ves zmešan svoje goste.
— 77 —
— »Stric, prišli smo, da vam rečemo še z Bogom!« — reče Marica in mu ponudi roko v finih rokavicah.
Martin obriše si hitro desnico ob rokav in prime Maričino roko z dvema prstoma, kakor da se boji, da bi je ne umazal. Prikloni se vsakemu posebe, se nasmehne in reče:	»Vendar ste mi dobro
došli v moji revščini! Hajd Jana, prinesi sira, a ti Milka natoči mero vina iz onega sodiča, ki sem ga pustil za Božič.«
Žene hitro ubogajo in ko prinesejo vina in sira, se nehote zasmeje Dubois. Borič mu pove, da je to navada in da razžali domačina, ako bi se ne hotelo pokusiti. Tedaj vzame Dubois košček sira in Popije kozarec vina ter povprašuje Borisa ,po drugib tukajšnjih navadah.
Žene so se pogovarjale z Marico in Pieno materjo; bile so žalostne in so jokale.
»Joj meni« — zavpije strina Bara in Sleda v Marino mater — kako vendar si Se odločila iti na stare dni v novo ne-Znano zemljo!«
»Božja volja je!« — odvrne Marina 'Pati. »Pri mojem jcdinem detetu, če tudi stara, hočem ostati!«
— 78
Marica, ki je to slišala, se je zbala, da se mati bolj užalosti, in vpraša hitro: »Kje pa je pastirka Manda?«
»Z ovcami je v gori! — odvrne Milka. — »Prižene že kmalu domu!«
»Ravno prav« — dostavi Marica živahno — »pazite lepo na mpje nekdanje ovce! Redite jih dobro, da ne bodo trpele lakoti!«
Dubois pa migne Marici in materi, da je čas, da odidejo. Žene se zopet poljubljajo in objemajo dolgo časa in pretakajo solze, a Marica reče odločno: »Dokler živim, ne pozabim, kako ste vi stric in vi strina pri vaši revščini pomagali meni in moji ljubi materi, ikjer ste mogli! Radi tega bodem vam hvaležna do groba in skrbela, da vas in vaše rešim daljnega uboštva!«
Po teh besedah namigne svojemu soprogu, a ta vzame iz žepa polno pest zla-tov ter jih da stricu Martinu; žene in otroke pa obdari še posebe.
Martin kar obstane, ko vidi toliko denarja, ki je bil zanj že ogromna svota. Hvaležno pogleda darovatelja, udari se ob prsi ter reče: »— Eli gospod, če bi znal
- 7a —
francoski, hitro bi se vam zahvalil s krasnim govorom, a tako, ker me ne razumete, ne morem drugače nego da vam rečem: Bog vam poplačaj!«
Hubois ga potolče po ramenu in odide s soprogo in z ostalo družbo iz sobe.
Na dvorišču je bila čeda ovac, ki je veselo skakljala proti hlevu, a za njimi teče pastirka Manda, deklica kakih 14 let.
Ovce se prestrašijo toliko tujih obrazov na dvorišču, stečejo vse skupaj in Plašno gledajo te nenavadne goste. Ali rtakrat začno meketati in petorica jih priskaklja naravnost k Marici, stiskajoč se °koli njene fine obleke. To so bile njene Prejšnje ovce. Marico gane ta prizor do s°lz. Prične jim gladiti kodraste glave. Kedar se k njej pritisne neka posebno 'eba, bela ovčica, pripogne se Mara, pritisne njeno glavo k sebi in reče z blagim Posmehom: »Oh stric Martin, ne zakoljite te ovce nikdar, — pustite jo, naj živi, do-k'er jej je sojeno, ker je to moja Belka, katero sem molzla prav oni srečni treno-tek, ko je prišel v hišico po nič moj so-Pr°g! Mi li izpolnite to željo?«
80 —
»Zakaj ne« — odvrne Martin veselo - »redil jo bom lepo, kakor da bi bila hišna družina!«
Še jedenkrat pritisne Mara svojo ovco k sebi, ,pa pohiti proti vratom, za njo gre Dubois in ostali molče, ginjeni radi tega prizora.
»Ali je srečna!« vzdihne strina Bara in gleda s sobnimi očmi za Maro, katero je obsevalo rmeno, zahajajoče solnce. — »Ali je srečna in blažena pri tako lepem, dobrem in plemenitem, a poleg tega še tako bogatem človeku! Lep, — mlad — bogat, pri tem še dober in plemenit, — kako redko se vse to združuje v jedni osebi!«
»Vendar mu nekaj manjka!« dostavi Martin ter si tlači pipo.
»Kaj za Boga?« — vpraša starka z radovednostjo in strahom.
»Nima nikake šarže. Da bi bil vsaj kaprol, kakor jaz!« — odvrne Martin s ponosom.
»Pojdi bedak, kaj bi mu bila šarža pri tolikem bogastvu?!« odvrne starka. — »Kaj imaš od svojega kaprolstva pri veliki revščini?«
- 81 —
»Molči Bara! — ti tega ne razumeš!« — se otrese Martin. — »Krvavo sem si zaslužil svoje kaprolstvo in ga ne dam za Pol cesarjeve imovine!«
XII.
Zora drugega dneva najde že na obali silno množico, ki se je zbrala, da vošči ljubljenim popotnikom zadnji:	»Z Bo-
gom!« Blizo brega je počivala na sidru lepa jadrenica, na kateri so ponosno plapolala bela jadra vsled ugodnega vetra. yelebitski vrhovi so ž.e rumeneli v svitu 'bajajočega sobica, nad morskimi bregovi se je razprostiral še vedno megleni rtlrak. Nakrat nastane med množico ne-'br, ko zagledajo vrsto odhajajočih popotnikov in njih spremljevalce, ki se hitro bližajo morju.
Najprej je šla Mara, oblečena v ukusno jutranje oblačilo, s svojim soprogom in Boričem; za njimi stara mati z župnikom in Vojnovičem in z vso Marino rodovino;
temi pa rešeni mornar in nekoliko vo-jnkov stražnikov (šerežanov), ki so nosili
zaboje.
t;
— 8-2 —
Ko dospejo do množice, se razdeli ta v dve vrsti, ki jilh pozdravi z gromovitimi »Živili!« — in s kapami in robci mahajo po zraku.
Še nekoliko poljubov in objemov in popotniki stopijo v šerežansko (stražarsko) barčico, ki jih odnese do pripravljene lepe jadrenice. Marine ženske sorodnice jočejo in javkajo, dokler jih ne utola-žijo gromoviti klici zbranega naroda: »Srečno pot! — Bog vas blagoslovi! — Živeli in srečni bili na veke!«
V tem so popotniki že dospeli na ja-drenico. mornarji vzdignejo sidro, a ladja se spusti ponosno proti severu, kamor jo je gnal ugodni veter, ter se zgublja v daljavi. Dolgo še mahajo robci z jedne in druge strani, dokler se ladrja popolnoma ne zakrije za hrib daljne obali.
Množica se počasi razide, a vaška gospoda gre skupaj proti domu. K Vojnoviču pristopi stari Marko Bardič, Ivanov oče, grob krajinec vojaškega obličja in obnašanja. Sname kapo in polagoma spregovori:	»Prosim gosipod. da bi mi
zdaj izpustili iz ječe tistega mojega nesrečneža!«
— 83
»Bo že, bo, dragi Marko!« — odvrne nadporočnik, — »za kaki dve uri; ker on, kakor je poreden, bi lahko šel še za ladjo, če ga zdaj pustim. Pridite ob desetih po njega.«
»Eh, pa hvala!« — reče Marko ter gre dalje, gospoda pa se še nekoliko raz-govarja na trgu pred cerkvijo ter se kmalu razide vsak po svojem opravilu.
Nadporočnik Vojnovič gre v svojo pi-sarnico in točno ob deseti uri pripelje ka-Prol pred njega Marka Bardiča.
»No, pa pripeljite onega malopridneža!« reče nadporočnik kaprolu. Kmalu Pripeljeta Ivana dva oborožena vojaka.
Ko ga zagleda njegov oče, udari se na prša in zavpije:
»Joj mene, kako te je zdelala ječa! Ali ti je bilo treba, da so te morali zapreti kakor divjo zver?«
Tudi Vojnoviču se smili, ko zagleda Pred seboj bledega in upadlega mladiča, žalostno senco junaškega Ivana Bardiča. ftledo lice mu je upadlo, ponosno telo je s*rto. kakor kakega starčka, a oči so mu udrte v glavo, in sijejo z ostrašenim plamenom.	1 j ,
r>*
— 84
Na prvi hip se pokesa Vojnovič, da ga je zaprl, a zdruge strani utolaži ga takoj nepobitno prepričanje, da je tudi za Ivana bolje, da je nekoliko dnij obsedel nego li postal ubijalec. Nasmeje se in reče: »Ne bojte se, dragi Marko, hitro se popravi na dobrem zraku, z dobro hrano in dalmatincem, ki ni zmanjkal pri vas še nikdar!
Njega ni zdelala ječa, ampak jeza, da se ni mogel maščevati nad onim, ki je po božji volji storil Maro Frankovičevo najsrečnejšim bitjem cele naše občine, kateri je povzdignil njo in ubogo njeno mater iz reve in težave do obilne sreče in velikega bogastva in ki je obdaroval vso našo občino, da ga bode blagoslavljala, dokler bodo udarjali morski valovi ob naše pečine!«
Vojnovič vzame iz miznice težko mošnjico, jo odveže in izsuje na mizo cekine. Stopi pred Ivana, položi mu desnico na rame in reče svečanim glasom: »Slišiš Ivan, dobro me poslušaj, kaj ti zdaj povem! Tvoji stražarji so mi javili, da so ti že povedali, zakaj je vzel gospod Dubois Maro Frankovičevo; radi tega mislim, da
ne boš več dosedanji tepec m si še vedno umišljal, da je on storil to tebi vkljub. Gospod, katerega si hotel za to ubiti, ker ie držal kakor pošten kristijan storjeno obljubo, — isti gospod me je prosil večkrat, naj te izpustim; a jaz ga nisem ubogal, ker dobro poznam tvojo trmo in jezo in ker mislim, da si rojen za kaj boljega, nego za vislice ali dosmrtno ječo! Še vse to ne zadošča. Isti plemeniti gospod, če tudi je vedel, da mu strežeš po življenju, Jo pustil tisoč frankov v zlatu tebi v dar, da ti zaceli srčno rano, ki ti jo je zada! Po božji volji. Reci torej, kako želiš, da se denar obrne v tvoje dobro?«
Ivan molči kot kamen.
»No, sin govori v božjem imenu! — lle bodi vedno trdoglav!« zaprosi oče niilim glasom.
Ivan gleda žalostno v tla, vzdihne in spregovori na pol glasno:	»Od vsega
tega nočem ne groša, in tudi nočem, da se Porabi kaj v mojo korist!«
Vzdihne še globokeje in nadaljuje z jokajočim glasom: »Meni Mara ni to, kar drugim ljudem debel vol ali lepa krava, ki se kupi lahko z denarjem in se Iehko za-
menja, ker je ni stvari na tem svetu, ki bi mi jo mogla nadomeščati!«
Ko je slišal oče te besede, prešine mu srce grozna bolečima. Odkar je doznal, da je bogati Francoz izprosil Maro, nemilo se je kesal, da bi jo vzel, posebno takrat, ko jo je videl oblečeno v lepo, drago oblačilo, ko se mu je dozdevala, kakor da je od Boga odbrano bitje. Še bolj pa je njega in njegovo ženo mučila misel, da je sam Bog hotel kaznovati njiju smešni ponos, da je povišal zasramovano siroto do tolike sreče in da jih vsled tega zapusti dosedanji božji blagoslov.
Tolažil se je on nekoliko časa, da Ivan pozabi na Maro ter si izbere drugo dekle. Ko ga vidi zdaj vsega potrtega od velike srčne bolečine, izgubi zadnjo trohico upanja, da popravi kedaj to, kar je vzročil z neumno prepovedjo; a žalostno prepričanje, da je uničil svojega sina do groba in da mu je ugasnil v srcu zadnji žarek otroške ljubezni, raztuži mu dušo še huje.
Razprostre roki, objame Ivana in vzdihne:	»Oh Ivan, vidim, da sem jaz
grešil, no Bog na nebu ve in vidi. da me je zapeljala v ta greli jedino prevelika
skrb za tvojo bodočnost in srečo. Ivan, ne žaluj, saj je na svetu mnogo lepih deklet, — še lepših kakor Marica; izberi si, katero hočeš, prisežem ti vpričo Boga, da se tvoji volji nikdar ne bom protivil.«
»Oče, prepozno se kesate!« odvrne jezno sin ter se mu iztrga iz rok.
Nadporočnik je stal nepremično, kakor stena. V srcu se mu je budilo vedno večje sožalje, a reče mirno: »Kakor ti je volja Ivan, vzemi, ali pusti!« — Ako nočeš prejeti daru, pa pusti, gospod Dubois ga je v tem slučaju prepustil, dokler nisi Polnoleten, tvojemu očetu, ki bo ravnal ž njim na korist cele rodovine. Do tedaj se že spametuješ hi rad prejmeš lep dar!«
»No Marko, vzemite denar ter podpišite, da ste res prejeli in da dovolite, da se ta vsota vknjiži na premoženje vaše, a popoldan pošljite vso vašo odraslo rodbino, da se podpiše tudi ona.«
Marko vzame denar, ga dobro spravi >n se podpiše s težko roko.
»Zdaj lehko odidete, dragi Marko« — reče Vojnovič. — »Peljite ga domov, skrbite zanj in pazite ga, da zopet ne zabrede na slabo pot. Pojdi Ivan, zdaj si
83 -
prost! Ogni se nepotrebni boli, — bodi pameten in pošten, — da postaneš kedaj dober možak, kakor je tvoj oče! — Pride dan, ko mi boš še hvaležen, da sem te malo zaprl o pravem času.«
»Z Bogom gospod, hvala za milost in vašo ljubezen!« reče Marko in odide, a za njim potrtega obraza njegov sin Ivan.
Zunaj na čistem zraku Ivan nekoliko postoji, vzdihne globoko, pogleda na morje, na ono sinje morje, ki mu je odneslo pred malo urami vso nado in vso srečo. Oči mu zasijejo zopet z nekdanjim plamenom. Natega se, stisne roki, mahne ž njima po zraku, kakor da poskuša, ali mu je ostalo še kaj prejšnje moči. Strese se na to, zaškriplje z zobmi in gre tiho za očetom.
XIII.
Ivanova mati komaj pričakuje svojega sina, kakor da bi se povrnil z daljne, nevarne poti. Pripravila je 'zajutrek, ka-koršen se pripravi le v boljših krajiških hišah komaj na ženitovanju ali pri krstu, ter je pozvala nekoliko Ivanovih prijate-
ljev in kakih deset najlepših deklet iz vasi, da bi se tako morebiti pomirilo in utola-žilo njegovo raztuženo sred. In glej, kazalo se je, kakor da je mati zadela pravo, kajti po jedi so ,se razlegale vesele pesmi. Pri katerih je tudi on pomagal s svojim močnim in grobim glasom, kakor da bi bi! Pozabil vse srčne bolečine. Le kdor bi ga natančneje opazoval, bi zapazil na njegovem obrazu nemir, katerega ni moglo zakriti navidezno veselje.
Odšli so na vrt. Mladeniči so kamen-kovali, deklice pa so se prijele v kolo ter Plesale in prepevale vesele pesmi. Zrak je bil tih, a gladko morje se je lesketalo v solnčnih žarkih, kakor v ogledalu.
Ivan je parkrat vrgel kamen dalje nego vsi drugi, potem prime pod pazduho svojega najboljšega prijatelja Mijo Turina in gresta malo vstran.
»Si jo li videl v svatih?« — vpraša Ivan.
»A koga?« — reče Turina.
»Koga drugega, nego Marico,« odvrne Ivan — »pravijo, da je bila lepa kot Sorska vila!«
»Videl sem jo in nisem mogel se je nagledati!« — začne Turina pripovedovati. — »Ona je bila tudi poprej lepa, a ko se je preoblekla v lepo in dragoceno obleko, zasijala jej je angeljska lepota; zdelo se je, kakor da bi se združile vse vile ter jej darovale vse ženske lepote, s katerimi se ne more primerjati nobena druga ženska na svetu. Poprej je bila lepa kakor zora, pozneje pa kakor poletno jutranje solnčiče, v katero ne moreš pogledati, da te ne oslepi prevelika svitloba!«
Globok vzdih privali se iz Ivanovih prsij. Čelo se mu zmrači, stisne obe roki in spregovori: »Cela vas jo je videla, samo jaz ne, jaz, ki jo tako ljubim! — Oh božji grom udari onega, ki me je zaprl v temno ječo, da nisem mogel še jedenkrat videti svoje zvezde, predno je za vedno zašla mojemu srcu! Ko bi ne bilo njega in njegove okrutosti, bi se bila Marica morda premislila v zadnjem hipu ter ostala moja, ker bi sprevidela, da je ljubezen in verno srce več nego vse drugo na svetu!«
»Ne bodi tak, Ivan« — tolaži ga prijatelj — »saj ne manjka deklet, glej jih, jedna lepša od druge!«
— 'JI
»Ivan prikima z glavo ter se zagleda v morje. Kar se mu razvedri obraz. Zagrabi prijateljevo ramo, rekoč: — »Dragi prijatelj, vedno si mi bil zvest, dokler sem bil srečen, mislim, da me ne zapustiš tuli v nesreči. Resnično mi povej, ali mi hočeš storiti dobroto?«
»Tudi če gre za glavo!« — odvrne moško prijatelj.
»Hvala, dragi prijatelj!« odgovori Ivan veselo in mu pove na uho: »Ko ponoči odbije deseta ura, pripelji svojega konja na razpotje pod goro. Jahal bom do Senja. Slišal sem, da tam prenočijo ter se odpeljejo še le jutri dalje.«
»Kaj ti bode to pomagalo Ivan?« — Povpraša Turina, — »pusti vse pri miru! Bolje bo, da je več ne vidiš, ker drugače ti bo še teže pozabiti jo.«
»Oh ne govori« — zdilme Ivan — »jaz jo moram videti še jedenkrat, tudi če moram iti za njo na kraj sveta. Ali mi storiš tedaj to dobroto in pripelješ konja?«
»Pripeljem, tudi če ga potem ne vidim nikoli več!« odvrne prijatelj.
»Bog ti plačaj, Mija!« — vzklikne veselo Ivan in nadaljuje:	»Tja pojdiva
zdaj, glej, kličejo naju v kolo.«
Oba mladeniča se pridružita veseli družbi ter se radujeta, kakor da sta znorela.
Ivanovi stariši so se veselili, ko so videli, kako se sin raduje, in so hvalili Boga, da ga 'je potolažil tako hitro.
Tako se je veselila mladina; še le v mraku se je razšla.
Ko je v hiši že vse spalo, vstane Ivan potihoma, obleče se v temi, vzame sekiro in odide proti gori. Na razipotu ga je že čakal prijatelj Turina in držal na uzdi ob-sedlanega konja.
Ivan ga zajaše, poda desnico prijatelju ter reče: »Ako se ne vrnem in ako se konj zgubi, plača ti ga moj oče! Jaz sem pustil pod svojim vzglavjem pismo, v katerem prosim očeta, naj to stori! Z Bogom ostani, dragi moj prijatelj!«
Spodbode konja in kmalu zgine na cesti proti Severju. Noč je bila temna in gosta megla je pokrivala zemljo.
Kmalu krene Ivan na stransko stezo, da dospe po krajši poti poprej do Senja. Če tudi je dobro poznal vse poti in steze, vendar zapazi, da je zašel. Dolgo blodi semtertja, da konečno najde pravo pot
še le tedaj, ko je že iprva zora začela svitati nad vrhovi kršnega Vratnika.
Skokoma dirja proti Senju. Od daleč že zagleda neko lepo jadrenico, ki se je uprav pričela pomikati proti severu.
»Joj, ako je ona na onem brodu!« pomisli Ivan in še hitreje požene konja.
Dospe v mesto, skozi katero jaha Prav tako hitro, kakor na prostem. Senja-ni so ga debelo gledali, posebno radi velike sekire, ki jo je imel pri sebi.
Blizu ključa ga ustavi v neki ozki ulici redar.
»Za boga, ne ustavljajte me« zavpije Ivan ves obupan; — »ako hočete, da vam dam cvenka za vino, povejte mi, ali je še tukaj francoski trgovec Dubois, ki je sem Prispel včeraj z mlado ženo?!«
»Pokaži cvenka« odvrne redar, »pa ti Povem, kje je tujec.«
»Kje je za Boga!« kriči Ivan in mu Poda denar.
»Olej ga, odpeljal se je na oni jadre-nici s svojo ženo!« odvrne redar, odide m šteje denar.
Ivan zdrhta bolečine in hiti proti ključu. Ves obupan gleda za odhajajočo mdijo. Bila je prav tista, katero je videl,.
jezdeč z gore Vratnika. Na krovu je stala visoka gospa in gledala proti bregu. Veter se je igral ž njeno obleko. Tik nje stoji gospod, drži jo za roko in ji gleda v obraz.
»Ona je! Marica je!« vzdihne Ivan komaj sopeč.
»A zraven nje je tisti prokletnik, ki me je prevaril za njo!«
Vzdigne roko proti ladiji in zakliče z bolnim, pretresujočiin glasom: »O Marica, Marica! kaj si naredila iz mene sirote!«
Okoli njega se je zbrala velika množica ljudij, misleč, da je izgubil pamet. A on ni maral za to ter je še vedno gledal za brodom; ko se zgubi v daljavi, obrne konja in hiti nazaj proti Vratniku.
Na polpoti do doma stopi s konja in odide po stranski poti proti vrhu gore. kjer so jo pokrivali gosti gozdi.
Lačen, žejen in spehan konj pa je bil vesel, da se ga je rešil, ter jo udaril hitro proti domu.
— !*5
Zopet je začel Ivan bloditi po velebit-skih gozdih in vrhovih, ker samota je ugajala njegovi bolni duši in kjer je mogel brez priče jadikovati in tožiti svojo bol trdim gričem in mračnim breznom, da je odmevalo od sten.
Popotniki, ki so hodili po velebitskih klancih, so večkrat slišali z vrhov žalosten njegov glas in klic: »Oh Marica. Marica. kaj si naredila iz mene sirote!« pa so se prestrašeni prekriževali in pospeševali svojo pot.
Kedar ga je lakota preganjala, šel je v kako vasico onstran Velebita, kjer se je 'najedel in kupil si za nekaj dnij kruha in sira, pa se je vrnil zopet v samotno zavetje, kjer ni bilo strahu, da bi ga zopet zaprli v temno ječo ali da hi ga tolažili roditelji in znanci s praznimi besedami.
Njegov oče se je trudil neprenehoma, da bi ga našel ter spravil domu, a Ivan se je znal skrivati tako, da so zgubili vsak sled njegovega zavetja. S silo bi se tudi ne upal nikdo do njega, ker vsak bi se bal orjaške njegove pesti in težke sekire, katero je imel pri sebi.
- 96 -
Nekega dne gre proti gozdiču. Pihala je hladna burja. Zato sede pod neki rob, vzame iz torbe košček kruha, začne ga jesti in gledati v dolino.
V daljavi začuje se strel, a za tim drugi, tretji; potem se sliši krik, ki se vedno približuje kraju, kjer je sedel Ivan.
Ivan skoči po koncu, zagrabi sekiro, stopi na rob, da boljše vidi, kaj je. Kar zagleda, kako teče po rebru navzdol lovec, a za njim velik medved.
Zver je bila očividno ranjena. Pri vsem tem je dohajala lovcu vedno bliže, a ostali lovci so bili daleč zaostali, hiteli so na pomoč; streljati so se bali, da ne bi zadeli nesrečnega lovca.
Ivan že misli skočiti na pomoč; a koj obstoji, kakor da bi strela udarila predenj. Spoznal je lovca. Bil je nadporočnik Vojnovič.
»Ha, ha! — sam Bog se maščuje nad njim!« reče Ivan, a na bledem obrazu se mu je bral zlobni posmeh.
Nagne se nad pečino, da bolje vidi, kako se konča grozni prizor. Vojnovič teče naravnost proti Ivanu, kar so ga noge nesle, a v tem hipu sproži jeden lovec
in rani medveda v drugič. Zver zarujovi, postoji, kakor da hoče nazaj. Vojnovič se spodtakne in pade na trebuh; ko medved to zapazi, jo udere zopet za njim. Vojnovič skoči hitro zopet na noge ter beži, kolikor je najbolje mogel, da komaj diha od velikega truda in straha.
To je bilo kakih dvajset korakov od Ivana. Ker je tamkaj strmo, je bilo gotovo, da tu doteče zver nesrečnega Vojnoviča ter ga raztrga.
Ivan vidi bledi Vojnovičev obraz v zadnjem obupu. Nehote se strese, pomisli, kako nesrečni bodo Vojnovičevi otroci, ako oče pogine, a v glavo mu pade misel, kako dober je bil vedno Vojnovič njegovemu očetu in celi družini;
Nesrečnež se drugikrat zgrudi na tla in zastoče z žalostnim glasom: »Oh ubogi moji otročiči!«
Ta glas omehča Ivanovo srce. Stisne veliko sekiro, skoči z roba na medveda Prav v hipu, ko je ta hotel planiti na Vojnoviča. Z jednim udarcem težke sekire zavali medveda komaj dva koraka daleč °d Vojnoviča, ki je bil že priporočil svojo dušo Bogu.
Pod smrtnim strahom začne Vojnovič zopet ustajati; ko zagleda Ivana, bil je ves iznenaden in zajeclja: »Kaj, ti Ivan si me rešil, ti, od katerega sem pričakoval poprej maščevanje, kakor pomoč? O Bog ti plačaj! Vidim, da si plemenit mladenič! Zahtevaj od1 mene, kar hočeš, rad ti storim, ako je v moji moči, ker ti si rešil mojim otrobom očeta, brez katerega bi jih dohitele reve in težave!«
Ivan gleda srpo v zemljo in molči. Začne pregledovati zver, in ko vidi. da je še živa, udari jo še jedenkrat po glavi, da se lobanja razkolje.
Vrže sekiro na rame ter hoče oditi, boječ se, da bi mu lovci prigovarjali, naj gre domov.
Kar se mu obraz razvedri. Pogleda Vojnoviča z nekim zaupanjem, nasmehne se in reče: »Lahko mi pomagate, gospod, če le hočete.«
»Hitro, da slišim, kaj?« vpraša Vojnovič. a Ivan sname kapo in odvrne ves zmešan: »Vi, gospod, ste dobri mojemu očetu in celi rodbini. $e več, kar vi rečete, jim je sveto pismo in vam na voljo storijo vse. Ako mi hočete storiti kaj do-
«)9 —
brega, prosim vas, pregovorite mojega očeta, da mi izplača polovico moje ded-Sčine ter me pusti, da grem po širokem svetu!«
»A čemu 'hočeš bežati od doma, kjer ti žele vse dobro?« — vpraša Vojnovič z rniliim glasom.
»Tukaj nimam obstanka!« — odvrne Ivan žalostno. — »Tukaj me vse spominja na njo ter mi vzbuja vedno večje srčne rane. Ce še dolgo ostanem tukaj, ali poginem, ali pa se pridružim roparjem; v novem svetu se mi mogoče zacelijo globoke srčne rane!«
»Eli, naj se zgodi tvoja volja« — reče Vojnovič — »na mojo roko, da ti polagam, in nadejam se, da se mi posreči, izprositi pri tvojem očetu, česar želiš!«
V tem prisopihajo ostali lovci, ki na ves .glas hvalijo Ivanovo junaštvo in pregledujejo ubito zver. Posekajo nekolik ) brastičev, narede močne nosilnice, denejo na nje medveda in vsi skupaj gredo proti dolini, kjer je voz čakal Vojnoviča.
Sedli so okoli ognja, ki ga je zanetil voznik, ter pričnejo jesti pečenko in kruh,
100 —
zalivajo ga z 'dobrim daknaticem ter nazdravljajo junaku Ivanu Bardiču.
Ko so se okrepčali in ogreli, naložijo medveda na voz in gredo vsak na svojo stran. Voz je šel počasi po brdu navzdol, a za njim je korakal Vojnovič z Ivanom.
»Slišiš Ivan«, reče Vojnovič med potom — »ti si priden mladenič in bi mogel daleč dospeti, če greš k vojakom prostovoljno. Znaš dobro brati in pisati, si zdrav, močan kot medved, ni tedaj vrag, da ne bi postal stražmojster, a potem Bog zna, ne bi li se dokopal do poročništva, posebno, če bi se kot stražmojster oženil iz gosposke rodovine!«
Mislil je na svojo hčebko, ki je dozorevala za možitev, misleč si, kako spodoben mož bi bil za njo Ivan, ako bi se posvetil cesarski službi.'
Ivan pa vzdihne in odgovori:	»Ne,
tukaj nimam sreče in blagoslova več, odtod moram, v daljni svet!«
»Eli pa pojdi, kamor si se namenil!« — odvrne Vojnovič.
»Vendar se kmalu vrneš, ko se nasitiš kolovratenja po svetu, a tedaj spregovorimo še kako o tem!«
Ko pridejo v vas, odvede Vojnovič Ivana naravnost k njegovemu očetu. Nepričakovano veselje nastane v celi rodbini, ko se pokaže Ivan, ker so mislili, da je že izgubljen.
A to veselje ni trajalo dolgo časa. Ko jim pove Vojnovič Ivanovo osnovo, se zopet še bolj užalostijo, obstopijo mladeniča in ga 'prosijo z najslajšimi besedami, naj ostane doma.
On pa jim je solznih očij odgovarjal: »Ako mi želite dobro, pustite me, — ke-dar rni srce ozdravi, vrnem se zopet k vam!«
Pri tem mu je pomagal krepek zagovornik Vojnovič, katerega beseda je veliko veljala v Bardičevi hiši. Z neoporečnimi besedami jim dokazuje, da za Ivana je jedina rešitev, da odpotuje na nekoliko časa v daljni svet ter da se vrne živ in zdrav domu, med tem ko bi doma zopet bodisi izginil ali zašel na slabo pot, da treba torej med dvemi zli izbrati si manjše zlo.
Vsi so ga pobožno poslušali, kakor kakega proroka, in kedar je končal, je vzdihnil Marko: »Kar vi gospod pravite,
mora biti dobro in pametno. Naj se torej zgodi njegova volja. Naj gre, a koder bo bodil, naj ga spremlja božji blagoslov, Radi njegovega deleža se sporazumem z ostalo družino, da ne bode nikomur krivice!«
Tako je Vojnovič povoljno rešil svojo nalogo ter odšel domu, kjer so bili že izvedeli, v kaki nesreči je bil, ter so ga komaj pričakovali v velikem veselju.
Ivan pa se je pripravljal na daljno pot. Drugega dne odšteje mu oče v imenu cele družine 400 tolarjev kot polovico njegovega deleža na skupnem premoženju, in tretji dan se že odpravi Ivan v Senj, kamor so ga spremili stariši in dobri njegov prijatelj Turina.
V Senju stopi na neko trgovsko ladijo, da se odpelje ž njo v Trst.
»Iz Trsta pa« — reče, ko se poslavlja od roditeljev in prijatelja — »pojdem tja, kamor me popelje volja božja. Naj bom, kjer hočem, pisal vam bom pogosto, a pišite tudi vi, da bom vedel, kako vam Bog pomaga!«
— 103 -
XV.
Na predbožični večer leta 1831. se je vrtelo v stari luki mesta Marsilja vse polno došlih ladij, ki so pohitele, da jih božični prazniki ne dobite še na morju. Množica delavcev je mrgolela semtertja in je prenašala razno blago, a na ključu je stala množica radovednežev in mnogo jih je gledalo proti vzhodu, od koder se je približevala velika jadrenica, ki se je zlatila v zadnjih trakovih zahajajočega soln-ca. To je bila popolna ladija, ki je prišla iz Genove. Na krovu se je stiskalo obilo Popotnikov obojega spola, da tim prej zagledajo mile obraze, ki jih čakajo na obali zaželjene domovine. Brod priplava v pristanišče, spusti ponosno jadra, in mogočno sidro prikuje lesenega velikana poleg kamnitega ključa, s katerim ga kmalu zveže dolg, lesen 'mostič, po katerem se spusti množica popotnikov, ki se vesele in objemajo svoje mile domačine.
Samo oni, kateri so vedeli, da jih na bregu nikdo ne čaka, so korakali od zadej Počasi ter gledali ganljive prizore na obali. Med temi se pokaže zadnji — Ivan Bardič.
- 104 —
Ni nosil več prek ramena težke sekire, niti bil oblečen v obleko svoje domačije, ampak njegovo vitko in veliko telo je bilo oblečeno v mestno obleko, ki je le poveličevala lepoto njegovega bledega obraza in plemenitost njegove hoje.
Marsikatera krasotica, ko je šla z la-dije, se je ozrla še jedenkrat za »nemim Adonom«, kakor so ga imenovali popotniki na ladiji. On ni zapazil tega, ampak gledal je mnoge ladije v luki, bučno vrvenje malih ladjic in čolnov, mnogoštevilno množico na ključu, pa veličastno mesto, ki se je razprostiralo pred njim v nepregledni širjavi.
Na ključu se ozira, da vidi, kam pojdejo drugi popotniki. Povsod, kamor se je obrnil, je slišal le tuje glasove njemu nerazumljivega jezika, nikjer ni bilo žive duše, s katero bi mogel pregovoriti v svoji materinščini. Dolgo išče, da bi našel koga, ki bi kakorkoli kazal slovansko rojstvo. Povsod je videl le modre delavske srajce, po francosko šivane suknje, pomorsko obleko mornarjev; obleke domačega kroja ni bilo videti nikjer med silno veliko množico.
— 105 -
Vzdihne, prisloni se ob železni drog, premišljuje, kaj bode delal popolnoma sam v velikem tujem mestu. Med tem se Počasi zgublja gnječa na ključu, mornarji so tudi odhajali v mesto. Iz velikih tovarn vre množica delavcev, gleda s krvavimi žulji zasluženi denar, šteje ga in premišlja, ali bo mogoče kupiti kakšen božični darček za uboge sirote doma.
Ivan, da ne ostane na ključu sam, gre tudi 'proti mestu. V tem se mu dozdeva, da od nekje sliši mili hrvaški glas. Obrne se hitro proti oni strani, od koder se mu dozdeva, da prihaja glas, in zagleda kopo delavcev, ki gredo proti mestu. Pohiti za njimi, in ko jih doteče, zakliče na ves glas: »Hej, junači, ali je kdo med vami, ki razume hrvaški?«
Trije od delavcev pogledajo, a jeden reče: »Evo nas — mi smo Hrvatje iz Primorja, — kaj želiš od nas, gospod?«
Ko Ivan zasliši po dolgem času prvič sladek glas materinskega jezika, malo da ne poskoči od veselja. Razprostre roki Proti njim in vsklikne: »Oh Bog vas blagoslovi, mili rojaki, ker med vami ne bom več nem in gluh med tolikim svetom. No,
- 106 —
kaj delate tukaj, dragi bratje, tako daleč od naše sladke domovine?«
»Prišli smo 'pred leti sem, da si služimo kruh, pa smo ostali tukaj« — odvrne jeden delavcev.
»A kakšna sreča je vas sem pripeljala?« vpraša drugi. — Ivan se zdrami. Dozdaj se še sam ni vprašal, kaj hoče v Marsilju, kamor ga je prignalo srce. Vedel je, da njegova draga kraljuje tukaj zraven onega sovražnega tujca, katerega je rešil smrti na svojo škodo; — vedel je tudi, da ona je zanj na veke izgubljena; vedel je, da njegov dohod jo bode samo žalostil, a pri vsem tem je vendar prišel, a zakaj je prišel, tega sam ni vedel.
Nekoliko časa je snoval v svoji duši, ali bi ne mogel Mare kako oteti ter jo odpeljati zopet domov; 'pozneje pa, da jo ubije, kjer jo najde; koncem pa premisli, da bi morda bilo najbolj pametno, končati si življenje pred njo ter jej tako obtežiti dušo ž njegovo prezgodnjo smrtjo, in v ta namen je skrival pri sebi dolg nož.
Ker so rojaki še zmironi pričakovali njegov odgovor, se nasmehne, zgane z
— 107 —
rameni in reče: »Prišel sem tako — da vidim, kako ljudje tukaj žive!«
Delavcem se je zdelo to čudno ter se spogledajo. Sami niso vedeli, kaj bi mislili o mladem, golobradem došlecu ter so se že bali, da je mogoče kak begunec, ki je zbežal radi kakega hudodelstva. No, na to vpraša Ivan: »Ali znate vi junaki francoski govoriti?«
Kako ne bi znali, ko smo že nekoliko let tukaj!« odvrne najstarejši.
»Ali se je težko naučiti?«
»Težko je samo umreti, — a drugo je vse lahko — vse, samo če č!ove'k hoče!«
Ivan malo pomisli, pa zopet vpraša: »A kje stanujete?«
»Glej, tam le v predmestju Catalans!« odvrne najstarši.
»Ali bi mogel dobiti jaz kje tam blizu stanovanje?«
»Ali imaš potni list?«
»Kako bi ga ne imel — kako bi šel brez očij v svet!« — odvrne Ivan razžaljen s tim vprašanjem.
Vzame iz žepa zavitek papirja, ga razmota in poda potni list najstaršemu.
108 —
Ta ga počasi prebere in na obrazu se mu je bralo, da je zadovoljen. Potepe Ivana po ramenu in reče: »Eh, dobro si nam do-šel, — vse je prav, le pojdi z nami! Dokler si ne dobiš boljšega stanovanja, lahko prenočiš pri nas in vsem bo po volji, da ti pomagamo milemu rojaku. — Jaz sem Jurij Mandič iz Bakra, ta je Franjo Kostič iz Senja, a oni velikan je Matej Modrič od Sv. Jurja!«
»Od Sv. Jurja!« — se razveseli Ivan in pogleda mladega, gorostasnega mladeniča. »Smo torej rojaki jedne polkov-nije! O, živio brat moj mili!«
V velikem veselju objame Modriča in gre ž njim pod pazduho za drugo dvojico proti predmestju Catalans.
»Poznaš li ti trgovca Duboisa?« — vpraša Ivan med potjo svojega rojaka.
»Kako bi ga ne poznal! Saj je jeden najbogatejših marsiljskih trgovcev. Trguje s celim svetom in ima v ulici Cane-biere palačo in še več drugih hiš v mestu. A od kod ga ti poznaš?«
»E — e — tako slučajno, no o tem pozneje! Zdaj povej mi, kedaj bi mogel ž njim govoriti?«
Modrič postoji, čudno pogleda Ivana in reče: »Ako si prišel radi njega, si prišel prezgodaj, 'ker se mi zdi, da se še ni vrnil s svojega potovanja!«
Te besede so potrle Ivana. On je mislil za gotovo, da je Dubois že doma. Zamislil se je nekoliko ter hotel že razkriti vso svojo tajnost Modriču. A ta spregovori: »Ako hočeš, poprašamo jutri pri njegovem oskrbniku Frimontu, ali se je gospodar že vrnil ali kdaj se vrne.«
»Eh pa dobro — tako bo najboljše!« odvrne Ivan in gre z ostalimi v dvorišče neke velike hiše, kjer je bil zadej v posebni zgradbi priprost čist stan njegovih rojakov.
»Eh, ker smo se tako lepo našli ravno na predbožični večer,« reče Ivan, ko je stopil v sobo — »hočemo po naši stari navadi popiti kak kozarec dobrega vina. Na Mate, tu imaš tolar, pa prinesi kaj, da prigriznemo, in še mero dobrega vina!«
Modrič odide in hitro prinese v velikem košu, iz katerega vzame nekaj po-dolgastili hlebov, suhih klobas in rib in par steklenic vina.
— 110 -
Sedejo okoli mize in pričnejo jesti in piti ter si nazdravljati razne zdravice; spominjajo se z govorom in petjem daljne mile domovine do pozne noči.
XVI.
Okoli poldneva drugega dne konča Modrič malo poprej svoje delo v luki ter gre z Ivanom v ulico Caneibiere. Ivan se ne more dosti nagledati veličanstvenih 'hiš te najlepše ulice celega mesta. Že od daleč zapazi ne neki posebno lepi palači veliko črno tablo, na kateri je bilo belo z velikimi črkami napisano ime »A 1 t o n s e D u b o i s«.
»Vidiš njegovo hišo!« reče ter pohiti ■proti njej. Ogleduje jo dolgo, trepetajoč nekega čudnega strahu. Visoka okna v gotskem slogu so odsevala v solnčnih trakovih, a v sredini prvega nadstropja se je ponosno širil prekrasen, iz rmenega mra-rnorja Izklesan hodnik.
»Oh Marica, Marica!« — je vzdihnil Ivan bolno — »ali se že šopiriš, ali se kmalu boš šopirila v tej krasni palači, kakor pav, a pri tebi bo oni prokletnik užival
srečo in rajsko slast, ki sem jo jaz mislil uživati, da ga niso vrgli morski valovi med naju, in ko boš objemala njega, se ne zmisliš na me, ki bi dal življenje za te, in če se na me kedaj spomniš, se boš le smejala srčnim mojim bolečinam: Oh Marica, Marica, kaj si naredila iz mene reveža!«
Velika bolečina mu pretrese srce, a v očesih mu zaigrajo solze. V tem ga do-teče Matej Modrič in ga vpraša ves za-čujen: »Rojak, 'kaj ti je za Boga?«
»Nič, nič« — odgovori Ivan, — »pozneje ti povem, — pojdi, da vprašava, je li že doma, ali kedaj pride?«
Modrič prikima z glavo ter gre v pi-sarnico, a Ivan za njim.
Oskrbnik Frimont stopi jima z uljud-nim posmehom naproti in vpraša, kaj bi rada, in ko Modrič povpraša, ali se je Dubois že vrnil, mu odgovori, da je prišlo ravnokar pismo, v katerem mu gospodar naznanja, da se je oženil z neko Hrvatico tčr da hoče preživeti celo zimo in nekaj spomladi na Laškem, največ zato, da se nauči žena v tem času vsaj toliko francoskemu jeziku, da jo bode mogel predstaviti ' svojim znancem v Marsilju.
Ko je Ivan izvedel od Modriča, kar je povedal oskrbnik, vzdihne žalostno in reče s 'prisiljenim posmehom: »Eh pa počakam, dokler se ne vrne!«
Pokloni se Frimontu in reče »Hvala gospod! Ne zamerite — z Bogom!«
Zunaj ga prime Modrič pod roko, se nasmehne in pregovori: »Slišiš rojak, nikar mi ne zameri, ali meni se zdi, da ti je Dubois prevzel najljubše blago na svetu!«
»Pravo si zadel« — odvrne Ivan z žalostnim nasmehom, pa nadaljuje resno: »Slišiš Mate, hitro, ko sem te zagledal, sem čutil v sebi prijateljsko ljubezen do tebe in srce se mi potolaži, ako ti povem vso svojo nesrečo, ki me je uničila za vedno ter me odgnala v daljni svet. Le obljubiti mi moraš, da tega nikomur ne poveš, vsaj dokler sem jaz tu!«
»Dam ti pošteno besedo!« — odvrne resno Modrič.
Ivan vzdihne ter prične pripovedovati novemu prijatelju do konca vso srečo in nesrečo svoje ljubezni.
Ko neha, ga Modrič pogleda začuden in reče:	»Zadosti si pretrpel, dragi pri-
jatelj, v svoji mladosti! Povej mi resnično,
113 —
po kaj si prišel le sem, ko veš, da se reč ne more več spremeniti?«
Ivan povesi glavo in reče:	»Prišel,
sem, da jo še jedenkrat vidim, — in potem
—	urnrjem!«
»Pojdi, ne govori kaj takega« — poprime Modrič ostro — »dandanes bi bila največja neumnost, da si pameten človek radi jedne deklice konča življenje, posebno še radi take, kateri je več do svile nego do prave ljubezni!«
Ivan se žalostno nasmehne in pravi: »Prav govoriš Mate, ali vendar brez nje ne morem živeti! Zdaj pa pelji me kam, da si kupim francosko slovnico in besednjake. Ker se ona uči francoski, hočem se tu Ji jaz, da jej pokažem, predno urnrjem, da nisem bedak!«
»Olej, tam je prva knjigarna v mestu«
—	reče Modrič in pokaže veliko hišo.
Vstopita oba, in kmalu se Ivan ponosno vrne z nemško-francosko slovnico in z dvema debelima besednjakoma pod Pazduho.
Popoldan se preseli v neko drugo hišo blizo svojih rojakov ter jame neumorno učiti se francoskemu jeziku. Zvečer je pri-
m -
hajal Modrič k njemu ter ga je učil izgovarjati francoske besede. Po cele dneve je sedel Ivan doma pri slovnici in besednjakih, zapisoval si besede, izgovarjal jih na glas in v mesec dnij znal je že navadne vsakdanje pogovore.
Od tedaj ni bil na ulici, na javnih sprehajališčih in v kavarnah nikdo varen pred njim, da bi ga ne ustavil in pričel razgo-varjati se ž njim, a v tem ga je močno podpirala in osrčevala znana francoska uljudnost. Tako si pridobi v kratkem mnogo znancev, ki so se zanj zanimali vedno bolj in bolj in katerim je jako ugajalo, 'ker je vedno kazal neko lepo čednost, da ni govoril o stvareh, ki mu niso bile znane, ampak je le pozorno poslušal, da bi se naučil čemu novemu. V kavarnah je prebiral vsakovrstne časopise, ali pobožno poslušal, kaj drugi govorč, in kedar ni česa razumel, poprosil je takoj, da mu raztolmačijo. Tako je lepo napredoval ne le v znanju francoskega jezika, marveč v tedanjem vsestranskem modernem izobra-ženju. Spoznanje svojega neznanja ga je sicer bolelo, ali ni ga potrlo, marveč toliko bolj ga je vspodbujalo, da si znanje vedno
l ir» —
bolj pomnoži in razširi. Tudi pri tem mu je pomagala francoska uljudnost. Pričelo 'se je zbirati okoli njega veliko društvo mlajših in starejih znanstveno izobraženih ljudij, ki so se trudili, da kaj pripomorejo k izobraženju mladega, znatiželjnega tujca.
Z lepim vedenjem se jim prikupi Ivan tako, da so ga vabili k sebi na dom, mu kazali in razlagali vse imenitnosti velikega mesta, posojali mu knjige za branje ter se veseliti njegovemu napredku.
Kadar je on pričel pripovedovati pri-'Prosto in z nedostatno francoščino o svoji domovini in o navadah svojega krajiškega uuroda, poslušali so ga z veliko pozornostjo ter se zanimali za vsako stvar, kakor da jim govori ud kakega učenega društva o kakem posebno važnem predmetu. V takih slučajih je bilo okoli njega vse tiho, kakor v grobu, in največjim jezikovnim pogreškom se ni nihče posmehoval, pač pa so mu pogreške popravljah ljubkim in 'prijaznim načinom.
Med njegovimi znanci je bil tudi sta-r' general Belchamps. Pod Napoleonom je služil v odseku maršala Oudinota, kate-
s*
— 116 -
remu je bila prideljena tretja hrvaška pol-kovnija, in tedaj je imel dosti prilike, občudovati junaštvo in vstrajnost krajiških sokolov. Vedno se je spominjal slavnih dnevov Napoleonove sreče, in ko je občeval z Ivanom, kakor oče z ljubkim sinom, je opazoval večkrat močnega in lepega mladeniča ter si mislil: »Ajaj, to bi bil vrl mladič za našo gardo!«
Nekega večera je Ivan pripovedoval, kako je rešil nadporočnika Vojnoviča, da je vrgel medveda z jednim udarcem svoje sekire. Ko 'je dovršil svoje pripovedovanje, so se zabliskale generalu oči, skoči po koncu in mu reče: »Gospod moj, vi bi se pregrešili proti slavi 'krajiškega junaštva in proti samemu sebi, če bi pri vaši junaški nravi, pri vaši orjaški postavi, pri vašem zdravem in lepem telesu in pri oči-vidni nadarjenosti še dolgo živeli v neslavnem in mirnem vsakdanjem življenju! Radi tega ubogajte mene, pa stopite v našo vojsko, kjer najdete pot k slavi in sreči. Jaz poskrbim za vaš napredek, kolikor bom le mogel, a moje priporočilo postavi vaši sreči prvi temelj, kajti jaz imam mnogo znancev in prijateljev v najvišjih vo-
;i7 —
jaških krogih, da celo na samem dvoru!«
»A on je tujec« — dostavi jeden iz društva.
»Nič za to« — odreže general, »naj-poprej lahko služi v tujinski legiji — bo še boljše zanj, ker bo imel hitro priliko, ska-zati se proti sovražniku, — pozneje dobi francosko državljanstvo in stopi v redno vojsko, kjer mu bo odprta pot do vseh vojaških stopinj! Nate mojo roko — udarite v znamenje, da sprejmete moj predlog!«
Ivan je bil ves prestrašen s to nenavadno ponudbo. Zdaj je opazil, da njegov napredek ima vso drugo pot nego njegov namen, radi katerega je prišel v Marsilj. Razžalosti se, malo pomisli in odvrne: »Gospod general, kakor me poveličuje vaša ponudba, toliko bolj mi je žal, da je ne morem tako 'hitro sprejeti! Moja usoda se kmalu odloči; ako ostanem na Francoskem, bodem jako srečen, ako mi bo pomagala vaša milost, da vstopim v slavno francosko vojsko, ker je sicer vojaški stan že od nekdaj glavni predmet mojim
sanjarijam!«
»Eh pa dobro« — reče general in mu poda desnico. »Kedar bodete hoteli, samo recite mi, za drugo bom skrbel že jaz!«
Tisto noč Ivan ni mogel zatisniti očesa. Z jedne strani ljubezen, z druge pa želja po bojni sreči in slavi so mu popolnoma vznemirile bolno srce. Premagala je zdaj še ljubezen. Ostal je pri svojem prvem sklepu, ker si je mislil, da ni stvari na svetu, ki bi nadomestila Maro ter mu zacelila srčne rane. Radi tega je še bolj zdihoval za njo ter lazil okoli njene hiše.
Do zdaj je samo zvečer hodil po ulici Canebiere, da je videl hišo, v kateri bo ona kmalu gospodovala; od zdaj pa je pohajal po isti ulici zjutraj, opoldan in zvečer ter gledal in vzdihoval proti oknom prelepe hiše ter redno vsakih osem dnij povpraševal pri Frimontu, ali gospod Dubois pride kmalu domov.
Jedenkrat ga vpraša Frimont, kaj želi od Duboisa in ali bi ne mogel ž njim opraviti, kar hoče.
»Ne — to morava razpravljati samo midva na štiri oči!« —odvrne Ivan resno.
»A ne na šest?« — vpraša oskrbnik s čudnim posmehom.
119	—
»Kako to mislite?«
»No, jaz mislim, da boste imeli mo,-rebiti opravka tudi z gospo!«
»Ivan se strese, zardi, nekaj pomrmra in odide, a ne upa se več k Frimontu, marveč le od daleč opazuje okna in hodnik prvega nadstropja.
XVII.
Še le meseca maja dobi Frimont od svojega gospodarja pismo iz Nizze, v katerem mu naznanja, da pride za nekoliko dnij čez Toulon s svojo soprogo, njeno Materjo in gozdarjem Boričem v Marsilj.
»V Toulon pridemo dne 20. maja, ostanemo tam dva dni; meni bi bilo ljubo, da nam pridete naproti in ipočakate v gostilni »Victorija«. Tako se je glasil konec Pisma.
Frimont se hitro pripravlja na pot ter se odpelje v Toulon, kamor pridejo drugi dan tudi popotniki.
Frimont je bil prav radoveden, da bi kmalu videl svojo gospodinjo, o kateri je že slišal, da je ženska ubogega krajiškega •odu. Radi tega si je predočeval z neko
120	--
hudobnostjo, da mora biti jako neizobraženo žensko bitje, ki pri vsej svoji mladosti in lepoti vendar ne pristoja njegovemu finemu, duhovitemu in vsestransko izobraženemu gospodarju. A kako je bil iznenaden, ko je ona stopila ‘pred njega, lepa kakor vila, veličanstvena kot kraljica in zraven tega tudi tako uglajena, olikana in dostojanstvenega obnašanja, da se mu je nemogoče zdelo, da stoji pred njim nekdanja ovčarica!
Prikloni se pred njo kolikor je mogel globoko, poljubi jej roko in ta poljub je bil tako spoštljiv in pobožen, kakor da bi prosil, naj mu ta lepa, nežna roka odpusti, kar je mislil o njeni dragi lastnici pred nekaj časom. Ko prične ona govoriti s prirojeno bistroumnostjo in zgovornostjo v francoščini, ki je radi tujega naglaska iž njenih ust še bolj čarala poslušalce, ni se Frimont mogel uzdržati, da jej ni rekel, da mu primanjkuje besed, s katerimi bi jej povedal, kako je iznenaden, da se mu je gospodinja naučila v tako kratkem času tako lepo francoski govoriti.
Pri ohedu začne on pripovedovati c marsiljskih novostih in dostavi najeden-
121	—
krat: »A propos, v mestu je neki lep, tuj mladenič, ki je, kakor se zdi, rojak mi-iostive gospe in kateri vas težko pričakuje, ker ima, kakor pravi, z vami važne posle.«
»A ne veste, kako se zove?« vpraša Dubois hitro.
»Jean Bar — Bard«..........
»Bardič!« dopolni gozdar Borič z nekim strahom.
»Da, da, Bardice« — pritrdi Frimont in navdušeno nadaljuje: »Krasen mladenič je, velik in močan, da ga je lepo gledati, a zraven tega pametna glava, naučil se je tudi on francoski in sedaj občuje s samo učeno gospodo!«
»Ali vam ni povedal, kaj želi od mene?« — vpraša Dubois s prisiljenim nasmehom.
»Ne, rekel je samo, da vas počaka, dokler ne pridete.«
Marica prebledi in se zagleda v svojega soproga jako 'prestrašena, a njena toati ploskne z rokama in nekaj zastoče, kar bi imelo biti francoski, a je bilo tako, kakor kedar hoče človek pošteno kihniti. Pa ga kdo drugi ustavi.
— 122 —
Ko je videla, da ji je spodletel poskus v francoščini, reče hrvaški: »Joj otroci, ne hodite v Marsilj, dokler je ta divjak tam, ker bi vam utegnil storiti kaj hudega.«
Tudi Borič pritrdi temu in reče na tihem Duboisu, da bi bilo najbolje, ako se naznani marsiljskemu redarstvu, da bode pazilo, da ne bi Ivan počel kakega na-silstva.
»A kaj ti .praviš, draga Marica?« — — vpraša Dubois gledaje svojo soprogo in smeje se mirno.
Marica vzdihne, pogleda v Frimonta in odvrne zategneno: »Jaz, jaz sem tako iznenadena s to novico, da sama ne vem, kaj naj bi se storilo, samo to vem, da se bojim, kakor smrti, onega trenotka, ko se srečamo.«
Dubois ploskne z rokama in se s krohotom nasmeje: »Ha, ha, ha, ali ste bojazljivci, ker se bojite golobradega dečaka, ki bi, videč, da se ga bojite, res mogel započeti kako neumnost! Da res, gospod Frimont se čudi našemu razgovoru, ker ne vč, o čem se tu meša. Torej da veste: Oni mladenič, o kojem ste prej povedali,
ni nihče drugi nego platoniški oboževateh moje soproge iz njene rojstne vasi. Zaljubljen je v njo kot maček, a ta ljubezen, kakor se vidi, ga ni še zapustila, ker je prišel celo v Marsilj, najbrže v romantiški misli, tla jo vidi še jedenkrat, a potem umre na kak tragiški način! No, temu so krivi samo oni, ki so hoteli zadušiti ljubezen v njem s silo. Zato mi je žal še dandanes,, da ga je zaprl nadporočnik Vojnovič, kakor divjo zver, mesto da bi bil prepustil meni vso stvar, ker sem prepričan, da bi ga bil ozdravil še takrat popolnoma. Slu-šajte torej mojo osnovo. Pred vsem hočem to podpreti z jednirn dogodkom mojega mladeniškega življenja.
Ko sem se učil na trgovinski akademiji v Parizu, sem se zaljubil v krasno, jedrno hčerko bogatega tovarnarja. Jaz sem Imel takrat sedemnajst let, ona pa devetnajst. No, na mojo veliko srečo je bila ona že poprej zaročena z nekim mladim trgovcem. Po zadnjega časa sem se nadejal, da se ona odreče svojemu zaročencu, čeprav sem imel dosti prilike spoznati, da se je z menoj le šalila. Na zadnje pride dan poroke, a jaz ves pobit, sem zbežal
124 —
domov. Bil sem tak, kakor da sem izgubil pamet, tekal sem okoli, kakor muha brez glave; nisem maral za svet, ne za prošnje, ne za žuganje mojega očeta, koji je na vse načine poskušal, pregovoriti me, da bi šel zopet nadaljevat svoje nauke v Pariz. Ker je bilo vse zaman, je prepotoval z menoj celo Italijo in dober del Španske, da bi v tujem svetu pozabil svojo ljubezen. Tudi to sredstvo je bilo brezuspešno, ker, ko sem se vrnil domov, so se me lotile zopet tužne sanjarije, pohajal sem brez dela okoli ter koval pesmi o ženski nezvestobi. Tako je minilo okoli deset mesecev, kar me iznenadi pismice od moje nekdanje ljubljenke, v katerem mi očita, zakaj sem ubežal iz Pariza, da bi jej bilo drago, ko Ti se vrnil.
Ko sem prebral pismo, sem pozabil, da je ona že omožena; stara ljubezen oživi v meni še z večjim žarom. Poprosil sem očeta, naj me pošlje zopet v Pariz, ter sem ga prepričal, da z veliko pridnostjo nadomestim, kar sem zdaj zamudil. On stori, kakor da je to komaj pričakoval, a na licu se mu je pokazal čuden, lokav nasmeh.
12.~> -
V	'Parizu sem podvizal, da hitro dobim svojo drago. No, ko sem prišel v njeno hišo, reče mi strežaj s čudnim posmehom, da je milostljiva gospa odpotovala v Rim, pa da se koj vrne.
»Kaj vraga ona išče v Rimu, ko me je Poklicala, da pridem v Pariz!« — sem Pomislil sam pri sebi ter se na njo jezil irr Premišljeval, kaj bi jej naložil za pokoro, ker me je tako nalagala.
V	mojih osnovah me iznenadj v nekoliko dneh lepo pismice na krasnem papirju z rožicami, v katerem me ona vabi naj jo osrečim drugi dan točno ob sedmih, zvečer s svojim posetom. Bil sem ves srečen; a ko pridem drugi dan k njej, naletim na polno hišo gostov, med njimi tudi trebušnatega nekega duhovnika, koji si je ravno oblačil roket. Na prošnjo svojega °četa me je povabila h krstu svojega Prvorojenega deteta, a jaz — sem bil popolnem ozdravljen.«
Mari uteče smeh, oblije jo rdečica m povesi glavo. Frimont in Borič pa se krokata, med tem ko je Marina mati popra-ševala: »Kaj je bilo — kaj se je zgodilo!?«
— 1?6 -
Dubois pa nadaljuje: »Tako po priliki ozdiavimo tudi mladega medveda. Ne smemo z ničem pokazati, da nam ni prav, ker je prišel sem, da smo prestrašeni; ampak nasprotno, delati se moramo, kakor da nas jako veseli, ker je prišel. Posebno ti Marica se moraš kazati prav vesela, zbijati ž njim vesele šale, hvaliti ukus njegove obleke, čuditi se njegovi bistroumnosti ter se v obče delati, kakor da si ga komaj čakala, in videla boš, kako bo na prvi mah ves zmešan, sam ne bo vedel, kaj ti misliš o vsem tem, a pozneje že malo sprevidi, da je največja neumnost, tratiti brezvspešno ljubezen za omoženo ženo, ki je v zakonu popolnoma srečna. Da, da, jaz imam dobro skušnjo v takih stvareh ter vem, da proti takim mladim zaljubljencem solze in vzdihljaji niso nič drugega nego olje in veter v kipeči plamen njih strasti, med tem ko jih veseli posmeh, prisiljena šala kmalu strezni, kakor hladna voda pijanega človeka. Mi torej pojdeino jutri lepo domov, a ko ga prvič zagledamo, poskočimo cd veselja. Povabimo ga večkrat na obed ter se bomo obnašali proti njemu, kakor da je kak velik
I -J 7 —
gospod — in konečno nam bo kmalu mogoče povabiti tudi njega h — krstu, pa bo tudi on do konca ozdravljen!«
Pri zadnjih besedah se Dubois Marici sladko posmehne, stisne jej oblo rame, a °na se mu umakne in ga poči parkrat s Pihalko po roki, kakor da se jezi radi njegove šale.
»Ste li zadovoljni z mojim načrtom?« ~~ vpraša s smehom Dubois.
»Zadovoljni smo!« zakličejo vsi, ra-zen babice, ki je zaman nastavljala ušesa, da bi razumela jedro pogovora, kazoča očitno nevoljo nad tem, da jej je usoda dala posebno prednost pred drugimi babicami na svetu, da se ne more po svoji v°lji vpletati v razgovore svojega zeta.
XVIII.
Pri vsem tem, da je sobice hudo žgalo, se Ivan vendar sprehajal po ulici Cane-bičere in pogledoval na okna Duboisove biše z veliko nestrpnostjo. Slučajno je 'zvedel, da so prišli zaželjeni popotniki s>noči, in zato se je hitro preoblekel v črno obleko ter tekel pred hišo svoje drage,
128
da bi vsaj od daleč zagledal svoje solnčice. V sili je pozabil dolg nož, 'kateri je že dolgo hranil pod slamnikom svoje postelje.
Bil je ves bled, a srce mu je tolklo, kakor da hoče skočiti iz prsij. Na pol pečen od solnčne vročine se postavi v senco nasprotne hiše ter gleda v okna prvega nadstropja. Kar se odpro vrata nad hodnikom, a na njem se pokaže Marica, nekoliko debela, a vendar tako lepa, kakor jasen poletni dan.
Ivanu se zavrtč možgani v glavi, a v srcu ga speče velika, nepopisna bol. Slišal je le od drugih, kako je bila lepa o poroki, no, ko se mu pokaže zdaj prvikrat v drugi obleki iz modre svile, presegala je njena lepota vso njegovo domišljijo. Napada ga neka slabost, strese se ter prisloni na zid, da ne pade. V tem ga Marica kakor slučajno zagleda, zaploska z rokama in zakliče z veselim smehom: »Ivan, ali si ti?«
Kmalu priteče Dubois in, ko mu ga ona pokaže, zakliče on veselo:	»Ali je
mogoče, da je to moj rešitelj! No, pojdite gori, gospod moj!«
Ivanu se je zdelo, da sanja. Stal je kot kamen, gledal proti oknu, kakor ne bi vedel, kaj se godi okoli njega.
Nekdo ga strese po ramenu. Bil je Borič.
»Dobro nam došel Ivan!« — reče in se prijazno smeje.
»Hodi, Marica in njen soprog sta mi rehla, da naj te hitro spremim gori.«
»Jaz, da grem gori — jaz?« — vpraša Ivan, upiraje kazalec v prsi. — »Kako bi iaz mogel-------kaj ne veste da..........«
»Ah ba, ba, jaz ne vem nič kakor to, da te gori komaj pričakujejo!« — reče Borič in ga vleče za rame. No, pred hišo se mu Ivan zopet iztrga in vpraša: »Ali me pa res kličejo, ali se z menoj samo šalijo?«
»No, ne bodi bedak, Ivan!« — reče hitro Borič, ulovivši ga zopet za roko — »kaj bi se oni s tabo norčevali, ker so ti dolžni toliko hvaležnosti.
Torej pojdi, da jih ne razžališ s svojim obotavljanjem!«
Ivan stisne ustni, prikima nekoliko-hrat z glavo ter se prepusti Boriču, da ga vede po kamenitih stopnicah.
130 —
Na hodniku prvega nadstropja prileti jima naproti Marica in ko zagleda Ivana, skače in vriska od veselja. Udari ga ne-kolikokrat z obema rolkama po licu, prime ga za obe roki, maihne ž njima na desno in levo, kakor da hoče ž njim plesati, ter reče z veselim smehom: »Da si nam dobro došel Ivan, oh, da bi vedel, kako nam je ljubo, da si tukaj, posebno še meni, ker bom imela tako jednega rojaka več v Marsilju! — Ali ostaneš dolgo časa tukaj? — Oh ostani za vedno tu — moj soprog je tako dober in plemenit — pravi angelj, da — a ljubi me, da me že srce boli od prevelike njegove ljubezni, in radi mene stori za tč vse, kar le hočeš, pa boš pri nas bolj srečen in zadovoljen nego kjerkoli na svetu. No, pojdi notri, ker on te komaj čaka!«
Na to ga pelje v krasno vrejen po-setni salon. Tu mu priteče naproti Dubois. Ko ga zagleda, stisne mu obe roki, pogleda navzgor v znamenje pobožne ginjenosti, skoči k njemu, ga objame kakor izgubljenega milega brata. Obrne se k Boriču in reče: »Prosim vas, povejte mu, da me je osrečil njegov dohod, ker bom imel pri-
liko, da se vsaj nekoliko pokažem hvaležnega za junaško pomoč, s katero me je tešil gotove smrti!«
Borič že zine, da pregovori, ko izusti Ivan v čisti francoščini: »Ne trudite se, ker tudi jaz sam znam že francoski govoriti!«
»Ali je mogoče!« — zakličejo vsi iz-nenadeni, a Marica skače od veselja, ploska z rokama in kliče: »Živel dragi Ivan, tudi jaz sem se že naučila francoski, da se bova razgovarjala lahko kolikor naju bo volja tudi pred mojim soprogom in Pred celim svetom, saj veš, če vedno govoriva hrvaški, bi drugi lehko mislili, da imava kakšne zabranjene tajnosti!«
Dubois gleda Ivana ves iznenaden. Stisne mu obe roki ter pregovori z de-klamatornim glasom: »Gospod moj, — jaz se vam prav čudim! — Prav ste storili, da ste prišli sem, ker vaša domovina je premajhna in pretesna za velike vaše duševne m telesne moči, ali v sredi olikanega in slavnega naroda najdete hitro pot, ki vas °sreči in povzdigne, in jaz se bom štel srečnega, če vam bom mogel kako pomagati. V tem sem vam povsem na razil*
polaganje. Če hočete živeti v moji hiši, vam je vedno odprta, če hočete denarja, segnite v mojo denarnico, kakor v lastno; ako potrebujete priporočila, če treba tudi na kraljevi dvor, bodem vam krepek zagovornik ter vam v obče storim vse, kar samo morete želeti, kajti brez vas bi ne bilo o meni več ne duha ne sluha!«
V tem pride Marina mati prav počasi. Razprostrč roki, kakor mašnik, ke-dar reče: »dominus vobiscum« — razveseli se in reče: »Jej, jej, kako si lep, dragi Ivan, kmalu bi te ne bila spoznala v tem lepem oblačilu!«
Dubois jej ustavi daljni naučeni govor, s kojim je hotela Ivana ganiti do solz, ter vsklikne: »To se razume samo po sebi, da ste danes naš mili gost! Pred obedom vam pokažem svojo hišo, konje, vrt, svojo arheološko zbirko in knjižnico, po obedu se popeljemo nekoliko po mestu, zvečer pa pojdemo skupaj v gledališče!«
Ivan je bil ves zmešan pri toliki prijaznosti in ljubezni ter je stal kakor kamen, čudil se je vsemu, kar se je godilo okoli njega.
— 133 -
Poprej bi se bil nadejal smrti, kakor takega sprejema; mislil je vedno, da se ga nemilo prestrašijo, da se ga bodo ogibali, kakor kake pošasti. A oni so ga sprejeli z odprtimi rokami, veselili se njegovega dohoda, kakor otroci, kedar se jim Povrne oče z daljnega pota nenadoma.
Ni mogel pozabiti velikega vtiska, le malo je slišal od vsega, kar mu je Dubois pripovedoval, ko mu je razkazoval svoje hiše, le malo je videl od vsega onega, kar mu je razkazoval, marveč ugibal je zdaj eno zdaj drugo, da bi mogel najti kak umesten razlog takemu vedenju nasproti njemu.
Pri obedu je sedel poleg Mare, katero je vedno pogledoval, ali bi ne opazil morebiti na obrazu vsaj najmanjšega znamenja strahu in skrbi. Ali ona se mu je vedno smehljala z isto ljubeznivostjo, ponujala mu najboljše jedi, natakala mu kupico z vinom ter šepetala neprestano tako veselo, kakor da je on kak otrok, a ne oni strašni divjak, kojega se je bala cela vas. Tudi . drugi okoli njega so bili, kakor bi znoreli, stregli so mu neprestano, slavili so
— 134
ga na vse grlo in nazdravljali mu vsak hip navdušene zdravice.
Ta splošna radost okoli njega, a še bolj sladki šampanjec, mu razvedri žalostno dušo ter zbudi v njem prepričanje, da vsemu temu, kar se okoli njega godi, mora biti vzrok drugi zrak in drugo podnebje, ker je tudi na sebi že opazil, da so skoraj zaspali njegovi prvi načrti.
Po obedu ga povabi Dubois k biljardu, a potem sedeta ona dva in Marica v prelepo kočijo, da se peljejo po mestu. Na korsu proti šetališču »Promenade du Pra-do« je bilo mnogo sprehajalcev, a Ivanu so se vzdigovale prsi od ponosa, ko vidi, kako se jim klanja velika množica bogatega občinstva od vseh stranij in opazuje Marico z izrazom ugodnega zanimanja in iznenadenja.
Ko so se nekolikokrat prošetali po krasnem sprehajališču in so si v paviljonu založili sladoleda in drugih slaščic, so se odpeljali v opero, kjer so peli Mozartovo: »Čarobno dimko« (pipo).
Prvo dejanje je bilo že pričelo. Ko stopijo v ložo, se ozira vse silno nališpano občinstvo v ložah in v parteru proti Du-
boisovi loži, ne marec veliko za predstavo, ter opazuje lepo Duboisovo soprogo. Ženske so bile v prvem hipu, kakor da bi bile okamenele. No, malo po malem zopet oži-ve ter se prično smehljati in šepetati druga drugi vsakovrstnih rečij o nekdanji pa-starici iz daljnega nepoznanega kraja, med tem ko so možki z neko pobožnostjo opazovali krasoto tega bitja ter jo zavidali Duboisu, da mu je čudna usoda dobila tako dražestno soprogo.
»Vse jo občuduje — vse jo oboževal« — pomisli Ivan sedeč tužno za njo. Isto je mislil tudi Dubois in bil vesel, da tako slave njegovo lepo in ljubljeno polovico.
Ivan je bi vedno bolj žalosten in ko se po operi loči od njih, mu je bilo, kakor ba bi mu bilo umreti.
Šel je na veliki ključ, pohajal po bregu proti predmestju Les Catalans. Na pol Poti tja sede ter se zamisli v sinje morje, ki se pred njim razprostira veličastno in se lesketa v čarobnem luninem svitu.
Krasota spomladanske noči, blagi za-hodnji vetrič in tajinstveno šumljanje in lesketanje morja so vzbudile v njegovi bolni duši sladek spomin na srečne dneve.
ko je v rojstnem kraju v takih nočeh se-deval pred Marino hišico ter pripovedoval njej in materi vsakovrstnih povestij ter udarjal ob tamburico, a Mara je kakšen-krat zapela narodno primorsko pesmico. V takih trenutkih idilske sreče strepeta-valo mu je srce v sladki nadi, da ga bo sčasoma ljubila in da postane njegova. Oh kako hitro so se potopile sladke nade,
—	oh kako hitro se je pooblačilo nebo sanjave sreče! — Sam njegov oče in mati sta mu zapirala pot do zaželjene sreče s smešno in prazno ošabnostjo, a kmalu na to so vrgli predenj morski valovi onega tujca iz daljnega kraja, kateri mu jo je prevzel prav takrat, ko je premišljeval, kako bi Maro vzel za svojo družico tudi brez dovoljenja svojih roditeljev.
No, kaka sreča bi jo čakala pri njem
—	pri bodočem krajiškem kmetovalcu? Ali bi ne morala pri njem tudi ona prenašati težki jarem revne žene krajišnice, med tem ko uživa zdaj srečo, kakršne bi jej on ne mogel dati nikdar?
To vprašanje se mu zabliska v duši, a odgovor nanj je bilo žalostno prepri-
Čanje: da je za Maro bolje, ker je šla za drugim.
Zaječi od bolesti, v očeh se mu pokažejo vroče solze. Dolgo so padale na trdo zemljo ter mu čistile dušo drugih strastij, in ko prenehajo, preneha ž njimi v srcu tudi misel na maščevanje. Vse bolečine njegovega srce so se spremenile kar na mah v sladko pesem, ki mu je ogrevala dušo, kakor nebeški glas, a sladki napev tej pesmi je bila čista in sveta želja: kolikor mogoče srečna bodi ona, ki je njega tako zelo onesrečila!
Vstane ter gre proti mestu, a vse misli so se zbrale v jedno, da kolikor prej odide iz Marsilja, pa potolažen in pomirjen. Vrne se domov, kjer mu je celo noč v sanjah obletavala dušo angeljska podoba nepri-sojene ljubljenke.
XIX.
»Tukaj sem gospod general, pripravljen vstopiti v slavno francosko vojsko!« izusti Ivan s posebnim ponosom, ko stopi drugega dne v kavarni pred generala Belchampsa, ter se vstopi pred njega po
- 138 —
vojaško. Na obrazu se mu je bral zadovoljen smehljaj, a iz očij mu je sijala zadovoljnost.
General vrže časopis iz rok, pogleda izpod očal, skoči na noge, stisne mu roko ter reče navdušeno: »Prav dragi Jean — prav je, — prav ugodno ste me iznenadili, da ste se odločili, poslušati moj prijateljski nasvet! A nikdar lepše prilike za to nego zdaj, ker se je pred kratkim zbrala nova dopolnilna četa za našo tujinsko legijo v Algiru, kjer se naši lasajo prav junaško z Arabci. V kratkem pride sem nova četa, da odjadra v Afriko, in vi se jej lehko pridružite, za kar bom skrbel že jaz, da vas kaj boljše sprejmejo. Priporočim vas za-povedniku te čete in vsim mojim znancem v Algiru, tudi guvernerju generalu Sava-riju, vojvodi Rovižkemu, s katerim sva bila skupaj v slavni dobi velikega Napoleona! V ta namen vam izročim nekoliko pisem, katera postavijo vaši sreči temeljni kamen.«
Oba sedeta, a general mu prične slikati vojaško življenje z najlepšimi barvami, z oduševljenimi besedami, ter mu pripoveduje najsijajnejše dogodke svojega
•dolgega vojaškega življenja v času prve republike in prvega cesarstva. Ivan ga je poslušal z veliko pozornostjo, in ko odide. Pogleda starega junaka plamtečimi očmi in leče: »Gospod general, tudi od mene bodete kmalu slišali, ali da sem padel junak, ali da sem se proslavil v boju!«
Ves razgret vsled današnjega dogodka se vrne v svoje stanovanje ter napiše jedno pismo očetu, a drugo prijatelju Turini, kjer jima naznanja, da je odločil, stopiti v francosko tujinsko legijo in odpluti v Algir. Na to vzame iz skrinje platneno mošnjo, iztrese jo na mizo ter začne Šteti tolarje. Bilo jih je še okoli sto. Zadovoljen z dobrim gospodarstvom spravi zopet denar ter gre v igostilnico, kjer je navadno obedoval.
Ko se vrne domov, čaka ga že vojaški krojač, ki mu izroči pisemce od generala Belchampsa, v katerem ga prijateljski prosi, naj mu dovoli, da mu naroči za spomin prvo vojaško obleko. Ganjen s tem novim dokazom naklonjenosti, je privolil, in ko mu krojač vzame mero za obleko, je odšel hitro k marsiljskemu poverjeništvu, postavljenemu za nabor no-
vincev za tujinsko legijo, ter se oglasi z nekim ponosom, da hoče postati tudi on legijonarec.
Ko zagledajo častniki močnega, lepega in brhkega mladeniča, obstopijo ga od vseh stranij ter se čudijo njegovi velikosti in njegovim krepkim ledijam. Sprejeli so ga z največjo prijaznostjo in ko so slišali njegovo ime, začeli so kar tekmovati, da mu pristop k vojski kolikor mogoče oslade, ker je tudi zapovednik malo poprej dobil priporočilo od generala Bel-champsa.
Vpisali so iga med novince ter hiteli, da mu izberejo primerno vojaško obleko. Ivan pa se nasmehne rekoč: »Ne trudite se, gospoda, za me je vojaška obleka že naročena, ker vi bi teško našli v zalogi obleko, ki bi bila primerna moji postavi. Saj vidite, da bi bilo vse prekratko in preozko. Prosim vas samo to, da mi poveste, ali se smem hitro preobleči, ko mi krojač naredi obleko?«
»Oh prosim« — reče zapovednik prijazno — »vi ste zdaj naš ter se lehko, ako hočete, koj danes preoblečete v vojaško obleko.«
— lil
»A kedaj pojdemo v Afriko?« — vpraša s smehljajem Ivan.
»Najkasneje za štiri dni!« — odvrne častnik.
»Jutri že dospejo semkaj druge čete in ko pride za prevoz določena vojna la-dija iz Toulona, odplujemo takoj, da one črne krvoloke naučimo malo pameti.«
Ivan se oprosti od častnikov, poišče generala Belchampsa, da se mu zahvali za dar, potem pa gre iz mesta, da vidi še jedenkrat marsiljsko okolico.
Tretji dan mu prinese krojač dvojno vojaško obleko iz najfinejšega sukna, a drugače povsem tako, kakor je bilo predpisano legijonarcem. Preobleče se hitro ter se z nekim ponosom ogleduje v zrcalu, veseleč se, da mu obleka tako dobro pri-stuje, med tem ko mn krojač laskavo čestita ter se zaklinja, da mimo njega v celem Marsilju ni lepšega vojaka.
Ves prerojen gre Ivan na ulico ter naravnost na stanovanje svojega dobrotnika. Ko ga zagleda general tako lepega v pristujoči mu obleki, vsklikne od veselja ter ga objame in poljubi, kakor svojega sina. Da mu še nekoliko dobrih naukov in
142 —
svetov in pripravljena pisma za poznane vojskovodje v Algirn.
Ves ginjen poslovi se Ivan od svojega dobrotnika, zahvaljuje se mu za toliko naklonjenost, blagoslavlja ga v duši ter odide, da se sprehodi nekoliko po mestu.
Marsikatera krasotica se ozre in za-rudi, ko zagleda poznanega hrvaškega Adona v lepi in pristujoči mu obleki legi-jonarca. No, Ivan se malo zmeni za to, le na to pazi, da bi kje ne zadel na Maro ali njenega soproga, ker je bil stalno določil, da se poslovi od njih pismeno, boječ se, da bi ga ne prevladala čuvstva, če bi šel osebno, reči jim svoj: »Z Bogom D
Drugega dne so bili legijonarci že pripravljeni, da odrinejo. Na vse zgodai je spremil Modrič Ivana do velike luke, kjer je že zibala vojna ladija »Akil« svoja ponosna jadra v jutranjem vetru.
Novinci so se že zbirali na ključu in ko se postavijo v vrsto, da jih pregleda zapovednik, je bil Ivan za celo glavo višji od vseh drugih, če tudi so bili skoro vsi lepi in močni mladiči.
Ko so začeli nakladati na ladijo živež, orožje in druge priprave, odvede Ivan
I4S —
Modriča na stran, vzame zapečateno pismo in reče: »Idi Mate, pa oddaj to pismo gospej Dubois, — ali nikomur drugemu, ampak prav njej v roke! — No, poljubiti in objeti te moram pop red, ker predno prideš ti tja, odjadramo mi že na sinje morje.«
»Ostani z Bogom, moj sokol, — bodi zdrav in čestit! Mogoče boš slišal že danes, da nisem na tč pozabil.«
Ko ga Ivan objame, hiti Modrič v uli co Canebiere.
»Ali je gospa doma?« — vpraša prvega strežaja v Duboisovi hiši.
»Je, ali zdaj baš pije kavo.«
Ne vprašaje dalje hiti Modrič notri skozi vse sobe, dokler ni prišel v ono, kjer so sedeli vsi okoli mize pri kavi: ni maral za strežaje, ki so za njim leteli ter mu klicali, da se ne sme notri.
Ko so zagledali čudnega listonošo, so se prestrašili vsi, a on vošči na ves glas: »dobro jutro!« in da Mari Ivanovo pismo. Ona je hitro odpre in prebere sledeče, v čisti francoščini pisane vrstice:
Mili moj angelj!
Ko boš brala to moje pismo, me bodo nosili že morski valovi proti vroči Afriki' No pred odhodom Ti moram povedati, zakaj sem prišel in zakaj zopet odpotujem. Neizmerna ljubezen in hrepenenje za Teboj me je prignala lansko zimo v Marsilj. V prvem svojem obupu sem Te hotel videti še jedenkrat, a potem si končati tuž-no življenje. No, če bi bil to storil, razžalil bi bil srce in zmotil srečo onemu bitju, ki je meni najmilejše in najsvetejše na svetu. Radi tega sem opustil svoj sklep takrat, ko sem videl na svoje oči, da uživaš pri svojem dobrem in plemenitem soprogu popolno srečo. Bodi torej srečna in zadovoljna, ker Tvoja sreča bo najslajše zdravilo mojim ranam. Zavoljo tega tudi nečem, da stojim še dalje med Teboj in med solncem Tvoje sreče, marveč grem / daljni svet — v gorko Afriko, da bi tam mogoče pozabil na nemilo usodo, katera me je obsodila, da bi Te jaz nikoli ne mogel osrečiti tako, kakor te je Tvoj soprog. Tudi če me usoda prežene na konec sveta, ne bom mogel pozabiti pri vsej svoji
145 -
mladosti na Tebe, ker se ni rodila ženska, ki bi mogla zavzeti v mojem bolnem srcu Tvoje mesto! Hotel sem priti ter reči z Bogom Tebi in Tvojim. Ali bolje je tako. Vsem bo lože, ako se več ne vidimo.
Priložena pismo daj Svojemu gospodu soprogu in priporoči mu kolikor bolje moreš našega rojaka Modriča.
Bog blagoslovi Tebe in Tvoje, a ke-dar boš najsrečnejša, spomni se kakšen-krat tudi mene nesrečnika!
Tvoj
Iv a n B a r d i č,
vojak tnjinske legijo.«
Ko je Mara to pismo prebrala, ga ponudi s tresočo roko svojemu soprogu in zajeclja z zamolklim glasom: »Nesrečnež beži v Afriko!« Obraz pokrije z obema rokama, kakor da hoče skriti čustva, ki jih je vzbudila v njenem srcu ta nepričakovana novica.
Dubois prebere hitro pismo ter odprč še drugo njemu namenjeno in bere iz njega to-le:
Dobri gospod!
Ko ste me oni dan tako lepo počastili v Svojem domu, blagovolili ste mi omeniti, da ste vedno pripravljeni, biti mi na pomoč. Jaz sem stopil v tujinsko legijo ter mi je bodočnost preskrbljena, ker sem prepričan, da sem povsem sposoben za stan, kateremu sem se posvetil.
A v Marsilju sem pustil dobrega prijatelja in rojaka Mateja Modriča, ki Vam je prinese! to pismo. Dobra in pošteno duša je. a njegov značaj je pravi biser, ka-koršen se v današnjih dneh težko dobi.
On je delavec v veliki luki. No, žalostno je tako življenje, posebno za njega, ki je vreden vse kaj drugega. On govori francoski, hrvaški in nekoliko nemški, zna dobro brati 'in pisati, a pri vsem tem je še zelo priden.
Ako mi torej želite storiti kako dobroto, uslišite prvo in zadnjo mojo prošnjo ter mu pomagajte, kolikor morete, da mu usodo poboljšate.«
»Ali ste vi Mate Modrič?« — vpraša Dubofe.
»Sem!« odgovori Modrič.
147 —
»Ali je ladija že odplula?«
»Kedar sem odšel, so baš nakladali streljivo in živež.«
Dubois prekorači nekoliko krat sobo mračnega lica, kar se ustavi pred Maro in vpraša: »Kaj misliš Marica, kako bi bilo, da se hitro odpeljemo do luke? La-dije navadno kasneje odplujejo, nego je določeno, tedaj mogoče, da pridemo še tja, predno »Akil« odjadra. Prav greli bi bil, da ga pustimo, da tako odide. Mogoče nesrečnež konča mlado življenje v Afriki in mi ga ne bomo več videli. Pojdi, hitro se preobleči, a ti Mihel skoči doli, naj takoj zaprežejo.«
Strežaj odhiti, a Marica skoči v drugo sobo, da se hitro preobleče, in za nekoliko trenutkov se je vozil Dubois z Maro skokom proti tulci, a pri kočijažu je sedel tudi Mate Modrič.
»Akil« je bil še v luki. J eden voz, naložen z vojskinimi pripravami, se je bil polomil na poti proti luki in to je bilo vzrok, da ladija ni mogla odjadrati ob določenem času.
Na krovu so stali vojaki in prepevali vesele vojaške pesmi. Samo jednemu od
to*
vsih ni bilo mar za petje. Stal je na strani s prekrižanima rokama na prsih. Bil je Ivan. Žalostnim srcem je gledal v mesto, kakor da išče, ne bi li mogel še jedenkrat videti hišo svoje neusojene dike.
Kar prebledi, a kolena so se mu tresla. Zagledal je Maro in njenega soproga oni hip, ko sta skočila iz kočije. Takrat je videl, da je Dubois jednega mornarja nekaj vprašal in kako je Modrič skokom hitel proti ladiji.
Ivan mu stopi nasproti.
»Hodi Ivan — hočejo, da te vidijo še jedenkrat!« zakliče Modrič že od daleč.
Kakor pijan se ziblje Ivan za njim, dokler ni stal pred njima. Modrič stopi nekoliko v stran, Dubois pa da Ivanu roko in reče resno: »Gospod, kedar sem vas prvikrat videl, sem vedel, da imate pošteno in plemenito srce, a poštenega človeka se ni treba bati nijednemu oženjencu. Lehko bi bili ostali pri nas, kajti povsem je bilo nepotrebno, da tajno bežite od nas, kakor da ste nam storili kaj hudega! Rad; tega sva pohitela, da vam rečeva vsaj: »z Bogom!« ko niste hoteli, da bi se vi k nam potrudili!«
Ivanu je bilo, kakor da mu razna bolna čuvstva hočejo raztrgati srce v prsih. Vzdihne in zajeclja z žalostnim glasom: »Oh gospod, — ni plemenitejšega človeka, nego ste vi! Mislil sem, da bode bolje, ako se več ne vidimo, a zdaj ste prišli sami, da mi rečete:	»z Bogom«, vi, ki dobro
veste, da ljubim vašo soprogo bolj nego svoje življenje!«
Na to reče Dubois čuvstveno:. »Sam Bog vidi, kako me 'boli srce radi tega, ker mi je usoda prisodila, da vam plačujem rešitev svojega življenja s takim muče-ništvom. No hotela je božja volja, a ona tudi vam dodeli, da tudi vam kedaj zasije solnce sreče.«
Po teh besedah objame Ivana in ga poljubi na lice! Ivan pa prime njegovo roko ter jo gorko poljubi in porosi s solzami.
Dubois pogleda svojo soprogo in jej reče: No Marica, ali nimaš besede za milega našega prijatelja?«
Mara vzdihne, pristopi k Ivanu, poda mu roko in reče s solznimi očmi, a vendar nekako veselo: »Bodi mi čestit Ivan, varuj si zdravje in življenje, a jaz pov-
zdignem svojo dušo k nebesom v gorki molitvi, da ti Bog z veliko srečo plača vse trpljenje, katero si prestal radi mene!«
Ivanu hoče srce pačiti od težke bolečine. Pretakal je solze in stal kakor zgubljen. Pripogne se, da jej poljubi roko. A Dubois reče z blagim smehljajem: »Poljubi ga Marica, prvi in zadnji krat kot moja soproga! Njegovo mučeništvo za-služuje tudi tako znamenje naše ljubezni in zahvale! A da bo imel cd tebe veden spomin, daj mu svoj medaljon, ki ga nosiš okoli vratu. Tvoja slika mu bo v spomin, ki ga bo navduševal pod gorkim afriškim solncem k velikim junaškim delom!«
S tresočo roko vzame Mara zlat medaljon, v katerem je bila njena slika, da ga Ivanu, in potem mu ponudi še svoje žareče lfee. On jo nežno popade in jej pritisne na rdeči ustnici drugi poljub, trepetajoč od miline in bolesti ob enem.
Na ladiji se oglasi zvonec, v znamenje, da ladija odpiuje.
Ivan se strese, pritisne še jedenkrat Duboisa na prsi in reče: »Bog vaju blagoslovi!« — in hiti na ladjo po mostiču, katerega kmalu za njim vzdignejo. — Še
nekoliko minut in vojna ladija se spusti ponosno na sinje morje.
Mara in njen soprog postojita še nekoliko na ključu, mahata z robcema odhajajočemu Ivanu, in ko se zgubi v daljavi, stopita v kočijo.
Dubois zapazi Modriča, ki je še vedno tam stal in zakliče: »A propos Modrič -— pojdite sem! Vaš rojak, gospod Bardič mi je priporočil vas v ugodnem času. Potrebujem novega hišnega varuha. Ako torej hočete, dobite to službo takoj. Imeli boste stanovanje in drva in še 500 frankov na leto, vrh tega pade vedno od gostov kak frank. Ali ste zadovoljni?«
»Sem, hvala vam za milost!« odvrne Modrič spoštljivo.
»Pridite jutri k meni in ako bodete skrben in pošten, dobite sčasom pri meni tudi boljšo službo.«
Dubois mahne z roko in kočija oddr-dra proti ulici Canebiere.
»Ali si zadovoljna z mojo osnovo?« — vpraša Dubois svojo soprogo med potjo.
»Sem« — skozi solze.
odvrne ona smehljaje se
»Ali si sedaj jedino moja?« — vpraša on in jo prime za roko.
' »Tvoja — jedino tvoja, bila sem in bom z dušo in telesom do groba, tako mi Bog pomagaj!« vzdihne ona, stiskaje mu roko.
»Amen!« reče Duibbis veselo, razbla-žen s sladkim čuvstvom, katero uživa pravičen človek, ko se mu posreči kako dobro delo.
Zadovoljen je bil sam s seboj, videv-ši, da je preobrnil ljutega sovražnika v oduševljenega čestilca, vspodbudivši ga vrh tega še na junaška dela v korist mile svoje slavne domovine, a zraven vsega tega si je utrdil in zagotovil ljubezen ljubljene žene.
XX.
»Tvoja podoba mu bo svet spomin, ki ga bo vspodbujal pod vročim afriškim solncem na velika junaška dela!« — je rekel Dubois svoji soprogi, ko se je poslovil od Ivana, vedoč naprej, da bodo te besede delovale v duši ponosnega mladiča enako neznatni iskri, ki nenadoma šine v slamo.
In v tem se ni prevaril.
Te besede so Ivanu šumele v ušesih sredi viharja krvave vojne, nadomeščajoč mu glas bojne trobente in goneč ga vedno v najgostejši metež, v največjo nevarnost.
Te besede so mu zvonile v duši, ke-dar ga je na dolgem in trudapolnem potovanju dušil vroči zrak, ali kedar je bil v puščavi pri prednjih stražah daleč od svojcev, osamljen in izgubljen v temni noči na straži, kjer mu je vsak hip pretila raznolika smr*tna nevarnost, bodisi od sovražnikovega orožja ali od žrela besnega afrikanskega leva. — A kedar so mu kolena že odpovedala od prevelikega truda, kedar so ga že tako zapuščale telesne moči, da mu je prihajala misel, zrušiti se na topli pesek, da se na njem nekoliko odpočije in zaspi, če bi se tudi sen spremenil v smrt, — takrat bi se te besede zopet oglašale v njegovi duši, zbudivši v njem novo vstrajnost, novo moč, kateri se niso mogli dosti načuditi njegovi častniki in drugi tovariši.
In res čudno, — med tem, ko so drugi vojaki tujinske legije kar kupoma padali
kot snopje več od silnega napora nego od sovražnikovega orožja, zdelo se je, kakor da Ivanu še koristi to nadležno vojskovanje. Priprosta vojaška hrana, če tudi je izostala kakšenkrat po več dnij, mu je teknila tako, kakor da bi se hranil z najteč-nejšimi jedili. Pleča so se mu še bolj razširila, mišice so se še bolj udebelile, do-čim mu je lepo belo lice počrnelo od soln-čne žege in gorelo od krepkega bujnega zdravja.
Ker je bil jedini Hrvat v celi legiji, pridelili so ga oddelku Poljakov. To so bili oni nesrečni varuhi poljske svobode, katere je izgnal krvavi konec vstaje leta 1830., iz hladnih logov mile domovine pod ognjene žarke afrikanskega solnca.
Kedar so v taboru zapeli kako poljsko pesem, žalujoči za izgubljeno milo »ojczyzno« (domovino), ali kedar so si pripovedovali starodavne povesti o nekdanji slavi in moči poljske kraljevine, poslušal jih je Ivan s pobožnim sočutjem a vendar je bil srečen in blažen, ker mu je bilo dodeljeno, da je mogel slišati v toliki daljavi od mile domovine okoli sebe gla-
sove, ki so bili sorodni sladkemu njegovemu materinskemu jeziku.
S svojim ljubeznivim vedenjem, s svojimi čednostmi in svojo požrtovalno-stjo, s katerimi je pritekel v potrebi vsakemu tovarišu na pomoč, pridobil si je Ivan prav oduševljeno ljubezen in prijateljstvo ne samo svojih poljskih tovarišev, marveč tudi drugih legijonarcev, posebno takrat, ko so videti na svoje oči, kako velikansko junaštvo more vskipeti v tem sicer krotkem velikanu.
Hitro v prvih bitkah se je skazal Ivan s toliko hrabrostjo, da so zapovedniki z veseljem pripoznavali, da jim je general Belchamps priporočil zares pravega junaka.
V	neki ljuti praski z Arabci so morali Popuščati Francozi ter se umikavati proti utrjenemu taboru, ker so imeli na razpolaganje premajhno moč, da bi se mogli uspešno ustavljati trikrat močnejšemu sovražniku.
V	popuščanju, ki 'se je vršilo povLsem redno in po vsili pravilih novodobnega vojskovanja, je bil Ivan vedno med zadnjimi.
Odbijajoč napade hitrih arabskih konjikov s strašnimi udarci svoje težke sablje, opazi Ivan, kako je lazilo blizu njega nekoliko Arabcev, da bi živega ujeli nekega ranjenega četnika. Kakor razkačen lev se zaleti Ivan med nje, udriha s sabljo, vrže jih dvojico, in ko mu nekoliko svojcev priteče na pomoč, zgrabi ranjenega četnika, vrže ga na ramena, ter z ogromnimi skoki zbeži za umikajočo se vojsko.
Naloži ga jednemu konjiku na konja ter pohiti k svojim Poljakom, pa jim zakliče z gromovitim glasom: »Junaki, sramota je, da bežimo, poskusimo še jeden-krat svojo srečo!«
Misleči, da se mu je zmešalo v glavi, držali so se Poljaki, kakor da ga niso slišali, umikajoči se še hitreje.
»Eh, ker nočete z menoj, grem pa sam, da jim pokažem, kako se pri nas bojuje!« — zakliče Ivan razjarjeno ter leti proti sovražniku držeč v zrak svojo sabljo.
Ko so Poljaki videli tako besno junaštvo, vzplamteli so zopet ter udarili za Ivanom iproti sovražniku z gromovitim vriskom in v istem hipu se je začelo stra-
šno klanje, katero je zakril ostali francoski vojski gost prah in dim pokajočih pušk.
Kjer se pokaže Ivan, tam so pod njegovim mečem padali ljudje in konji. No tudi Poljaki niso zaostajali za njim, marveč tako besno napadali Arabce, kakor bi se bojevali za osvobojenje mile jim nesrečne domovine.
Ta nepričakovani napad je bil tako nagel in silen, da so se Arabci početkom presenečeni in prestrašeni začeli že umikati. A ker so videli, da je navalila na nje samo peščica ljudij, so zajeli na svojih urnih konjih predrzne napadnike od vseh stranij, da jih uničijo. Ali v tem zapojejo zopet francoski toolbni in trobente in nov trop francoskih konjikov je pritekel na pomoč uprav v odločilnem trenotku, za njimi pa še ostala umikajoča se vojska. Počel se je nov boj, kateri je končal s popolnim porazom Arabcev, ki so se umaknili z bojišča.
Ivanu ni bilo sojeno, da bi videl zmago zdrav in ne ranjen. V zadnjem trenutku boja trešči ga neki Arabec s sabljo po glavi prav oni hip, ko je on drugega Arabca podrl na zemljo.
158 —
Na pol mrtvega in krvavega so odnesli v tabor, kjer so se zbirali okoli njega skoro vsi generali in častniki, pomilujoči ga in slaveči na vsa usta veliko njegovo junaštvo.
Položili so ga na klop, na kateri je nesrečnež ležal bled in miren, kakor da je mrtev. Pri glavi je stal vrhovni zapo-vednik, vojvoda Rovižki, general Savary, in gledal žalostnim obrazom ranjenca.
V tem (pristopi pozvani višji zdravnik z drugimi pomočnimi zdravniki.
»Glejte, vaši umetnosti izročam največjega junaka slavne naše vojske!« — reče Savary 'in položi roko na ranjenčeve prsi. — »Napnite vso modrost in znanje, da ga rešite zgodnje smrti, ker bi bila res velika škoda, da bi umrl v cvetu svoje mladosti in 'bi mu ne mogli 'pokazati z nobeno stvarjo, kako spoštuje in obdaruje francoski narod in francoska krona tako junaštvo!«
Zdravniki obkrožijo Ivana, pregledo-vaje mu rano, a na to se skrbnega lica pogledujejo drug drugega.
»Težko ozdravi!« — reče tiho viši: zdravnik in nadaljuje glasneje: »No, naj
bo vaša milost prepričana, da storimo vse, kar moremo, da odženemo smrt od mladega junaka, kateremu se ima naša vojska zahvaliti za današnjo zmago.«
»Beg blagoslovi vašo modrost in znanje; ako ga rešite, bodite prepričani, da vam bo hvaležna tudi svetla naša krona!« — reče Savary svečano ter zapove, da Ivana preneso v lazaret.
Dolgo časa je bdela smrt nad ranjenim Ivanom. V neprestani mrzlici je spominjal Ivan vedno Marino ime, govoril jej sladke besede ter delal večkrat, kakor da mu je ona v naročju, in v takili sanjarijah se mu je 'zažarilo 'bledo lice izrazom največjega blaženstva in sreče.
Naposled je zmagala zdravniška umetnost, še več pa močna bolnikova narava, in po treh mesecih je hodil že počasi po vrtu in se opiral na svojega najboljšega tovariša in prijatelja Poljaka Stanislava Blentkowskega.
Oni dap pa, ko je nastopil zopet svojo službo, je bil zanj dan največje slave in sreče. Okoli poldneva se je zbrala v taboru vsa francoska vojska v praznični
obleki, razdeljena v tri vrste. V sredi je stal oddelek Poljakov.
Kmalu prijaha . vojvoda Savary na krasnem vrancu s spremstvom ter pokliče Ivana, naj stopi pred njega. Počasti ga pred celo vojsko s krasnim govorom, slavi Ivanovo hrabrost ter konča: »Tako izredno junaštvo zasluži tudi izredno plačilo in to plačilo je došlo na moj predlog od 'Njegovega Veličanstva, svetlega našega kralja Ljudovika Filipa.«
Obrne se k Ivanu in pristavi svečano: »Gospod Bardice, francoska vlada želi, da se kolikor mogoče za stalno pridobi vaše junaštvo za našo vojsko, ter vam radi tega s tem odlokom podeljuje francosko državljanstvo. 'Bodite veren državljan velike Francije, kakor ste pokazali z junaštvom do zdaj in med nami dospete do velike sreče! V imč plačila za dosedanja junaška dela vas imenuje Njegovo Veličanstvo poročnikom ter vam podeljuje vitežki red častne legije!«
Iznenaden s to nepričakovano veliko srečo se je Ivan priklanjal, kakor da je omamljen, ter zahvaljeval vojvodo z zmernimi besedami. A te besede so se zgubile
v gromovitih klicih vojske:	»Vive Jean
Bardice le plus grad’ h6ros de la legion etrangere! (Živel Ivan Bardič, naj večji junak tujinske legije!)
Savay .mu pripne red častne legije na junaške prsi; bobni in trobente zapojo, godba udari francosko himno. Po tej svečanosti gre cela vojska pred Ivanom, najprej konjiki, potem pešci, a zadnji topničarji, skazujoči mu vojaško čast.
Tako je počastila in obdarovala Francija hrvaškega junaka dne 20. novembra
1832.
XXI.
Pretekli ste dve leti, odkar je Ivan postal poročnik, a njegovo mlado srce je vendar še vedno bilo le za Maro ter je zanjo gorelo z isto ljubeznijo in hrepenenjem, kakor nekdaj, da si mu je pravila zdrava pamet, da je zanj za vedno zgubljena.
Kakor sanja slepec v svojih mislih o solčni svetlobi ter si jo Vedno lepo pre-dočuje, kolikor bolj ga obkrožuje temen mrak, tako je tudi pred Ivanovo dušo ved-
162 —
no migljala Marina slika, a ta angeljska slika se je vzdigala v njegovi domišljiji vedno bolj do neke nadnaravne idejalne lepote, kolikor bolj je bil od nje oddaljen in kolikor več časa je preteklo, od kar jo je videl zadnjič.
Radi tega mu je bila v mirnem času najslajša zabava, vleči se kje ob morju v senco kake palme in zagledati se v medaljon, v ono lepo sličico, ki se mu je smehljala ljubko in nedolžno, kakor da zre živa v njega, —- a potem zagledati se z dolgim pogledom čez sinje morje proti severu, v megleno daljavo, ki zakriva sedanjo srečno domačijo neusojene mu in nepozabne dike.
.Ko so vsi francoski časopisi slavili njegovo junaštvo, s katerim se je toliko proslavil v krvavem boju, je dobil od svojih marsiljskih znancev mnogo iskrenih čestitk, od katerih ga je najbolj razveselila Duboisova, a ne toliko radi ljubeznive in laskave vsebine, ampak radi one sladke priloge rožastega in dišečega papirja, na katerem mu je z nekolikimi besedami Iskrene radosti častitala tudi Mara.
— 163 -
Dolgo časa je ugibal, ali bi odgovoril na to pismo ali ne, ter koneono menil, da bi bila največja neuljudnost, ako bi se ne zahvalil; zato napiše kratko pisemce, v katerem oba v kratkem zahvali za častilko.
— No, te besede so bile tako vsakdanje fraze uljudnosti, da sta si morala oba misliti, da je na Maro že povsem pozabil, niti ne sluteč, koliko bolečin je revež pretrpel, ko je pisal ono pisemce, boreč se s svojim čustvom, da ne bi mu utekla kaka beseda, ki bi jima mogla kalita zakonsko srečo in mir.
Tudi od Modriča je dobil nekoliko pisem, katere je prevejalo iskreno čustvo “hvaležnosti in oduševljene ljubezni do njega. Iz pisem je izvedel Ivan, da je Marica kake štiri mesece potem, ko je on odšel v Algir, povila deklico, kateri so pri krstu dali ime Jeanne (Ivanka), da je Dubois sam zahteval, da se mu dete tako imenuje v spomin nepozabnega rešitelja; dalje, da je Borič prevzel gozdno »skrbništvo na velikem posestvu blizu Auriola, ki ga je Du-bois kupil za 150.0(X) frankov, in tudi, da se je zagledalo Modričevo srce v Marino
sobarico, v lepo Sklonijo, ter da se je ž njo oženil, a gospodar da ga je imenoval za nadzornika vseh hiš v Marsilju.
V pismih je Modrič omenjal od začetka tudi Maro, pisal Ivanu, kako je srečna pri dobrem in plemenitem soprogu. A videvši, da Ivan v redkih in kratkih odgovorih o njej ne piše niti besedice, mislil si je Modrič, da je na njo povsem pozabil, nehal je tudi on o njej govoriti v svojih listih, ne sluteč, kako težko bo Ivanu, alko ne izve nič več o predmetu nesrečne prve ljubezni. On bi bil srečen in blažen, ako bi mu kdo vsak dan napisoval cele knjige o njej, a mesto tega ga je Modrič dolgočasil, opisujoč mu na dolgo in široko trgovinska podjetja svojega gospodarja, vedno rastoče bogastvo, in slaveč ga radi plemenite in dobrodelne narave in trgovinske spretnosti.
No, še hujše pride za Ivana. Modriče-va pisma so postajala vedno bolj redka ter so nazadnje povsem prenehala, kar je sklepal iz redkih in suhoparnih odgovorov, da ga s temi pismi morebiti samo nadleguje.
Tako je preteklo skoro pol leta, da Ivan ni dobil glasu iz Marsilja. Vsakovrstne misli so mu rojile po glavi, kakor zgubljen je hodil, zaman se je branil neznosnega čustva negotovosti. Naposled so ga premagale vsakdanje bolečine, pre-obrnivši v njem vse dosedanje nakane glede na daljno zatajevanje njegovih čustev.
Sede ter napiše dolgo pismo rojaku Modriču, proseč in roteč ga, naj mu kolikor več in pogostoma piše o Mari.
»Oh, dragi Matej« — pisal mu je — »kaj mi pomaga, pretvarjati se dalje pred teboj, kakor da sem jo že pozabil, ko pa ni trenutka, da bi njena podoba ne stala pred mojo dušo, ko bi ne videl, da jo še vedno ljubim in da samo njo morem ljubiti na svetu.«
»Ako bi pa tudi zamrla prva moja ljubezen do nje, bi moralo vsiplamteti moje srce že iz hvaležnosti novim žarom ljubezni do one žene, katera je, čeprav nehotč, vendar postavila temelj sedanji moji sreči! Veliko hrepenenje po nji me je zvleklo iz revne domačije v lepo Francosko, a bojazen, da bi jej kalil srečo, me
je zapodila v vročo Afriko, kjer sem si pridobil čast in slavo, o kateri poprej še sanjal nisem. Komu naj se zahvalim za svojo sedanjo srečo, — ako ne njej, — jedino njej, — ter koga naj ljubim, dokler sem živ, — ako ne njo, — jedino njo?«
»Oh Matej, — zaman sem se trudil doslej, da bi si iz srca iztrebil sladke spomine svojih preteklih dni j, kajti kolikor bolj sem jih podil, toliko bolj so se mi utrjevali v bolno dušo, v svoje nevidne mreže, dokler se nisem udal bolnemu prepričanju, da za moja čustva ni bodočnosti, ampak da jim je sojeno uživati jedino le spomin sladkih sanjarij moje preteklosti.
Zato te rotim še jedenkrat, piši mi veliko in pogosto o njej. Naj te ne zadržuje trud in čas, ker mojemu srcu ugodiš do nebes. Ali prosim te, kakor Boga, ne zini ni njej ni komu drugemu, kar sem te prosil, ker hočem, da bom za njo mrtev ter da na grobu moje sreče toliko bujneje in mirneje more uspevati njena sreča.«
Po treh tednih je dobil Ivan zaželjeni odgovor.
»Tvoje pismo me je iznenadilo, kakor grom z jasnega neba« — mu je pisal
167	-
Modrič. — »Mislil sem za gotovo, da si že davno pozabil na milostljivo gospo Maro, kakor bi tudi bilo najbolje, ali zdaj nakrat vidim, da ti za njo še vedno in bolj zdihuješ nego kedaj poprej! — Nikar mi ne zameri, mili dobrotnik moj, a moram Ti iskreno povedati, da se ti ne morem zadosti načuditi, kako moreš tako hrepeneti za njo, ko veš, da je ona za te izgubljena ter da bi mogla postati tvoja morebiti le tedaj, ko bi zgodnja smrt pred časom pokosila dobrega in plemenitega soproga, kar pa naj vsegamočni Bog še dolgo ne dopusti, ker se taki Ijudjč ne redijo vsaki dan.
Ker vidim, da še vedno trpiš na stari srčni rani, sem jako žalosten, in to tim bolj, ker mi je zaman iskati sredstva, s katerim bi ti mogel zaceliti to rano. Radi tega se tudi težko odločim, odzvati se tvoji želji, ker se bojim, da s tim dosežem uprav nasprotno temu, kar želim, da bi s teboj bilo, ker ti še bolj raztrgam nemilo rano, mesto da bi jej podajal leika.
No, naj se zgodi tvoja volja. Ker pa misliš, da se ti srce oddahne, ako ti bom
168	—
večkrat pisal o njej, vedi sam in ne dolži mene, ako te bode rana še bolj skelela!«
S solznimi očmi je bral Ivan v pismu na polnih treh polah natančno opisano Marino vsakdanje življenje, polno lepih in dobrih lastnostij, kako jo soprog obo-žava, kako je krepostna in verna žena ter skrbna mati, kako se je prikupila z oča-rujočo ljubeznivostjo 'vsemu mestu, ki jo obožava, dočim reveži ne morejo prehvaliti Boga in preprositi za srečo in zdravje Samaritanki iz daljnega kraja, katera je posušila že toliko solz uboštva in nesreče s svojo radodarno roko.
Prebral je večkrat to pismo, a lice mu je zatemnelo, ko je bral sledeči dostavek dolgemu pismu: »Mislim, da sem te za danes zadovoljil, a zdaj mi dovoli, da ti izpovem greh, ki sem ga nehote storil in prosim te že naprej, da mi ga odpustiš ali da .me vsaj ne sodiš preostro.
Rekel si, da ne smem reči živi duši, kar si mi pisal v zadnjem pismu, in jaz sem tudi hotel tako, ali Bog je obrnil. Bog je hotel, da prav ona prebere tvoje pismo. To je bilo tako-le, pa sodi sam po vesti,
169	—
ali sem toliko kriv, ako se je tako zgodilo.
Nekega dne sem bil v zimskem vrtu in pregledoval neko novo cvetlico. Bil sem prav sam, ko nakrat vstopi milostljiva gospa Mara.
Prične govoriti z menoj o marsičem ter tudi o tebi in reče: »Naš rojak Ivan je v Afriki posebno srečen, da nam nič ne piše. Nisem mislila, da tako hitro pozabi mene in druge prijatelje v Marsilju!«
»Sam ne vem, kako sem takrat pozabil na tvoj nalog. Ker sem jej bral na obrazu, da je nekako razžaljen njen ponos, nisem mislil drugega, kakor da te opravičim neosnovanega dolženja, zato sem jej hitro odgovoril, ne da bi pomislil, kaj govorim:	»Oh milostljiva gospa, kaka
sreča zanj, da bi vas mogel pozabiti!«
Ko čuje te besede, pogleda me nemirno in radovedno ter vpraša: »Kaj? — Od kod veste vi, 'da on me ne more pozabiti? — Ali vam je mogoče kaj pisal? — Pa kaj piše, povejte, da slišim, saj veste, kako me zanima njegova usoda!«
Kesal sem se nemilo, da sem izustil te besede, a bilo je že prepozno. Videč me
vsega zmedenega, je uprla svoje divne oči v me, kakor da hoče pogledati na dno mojega srca, ter me začne prositi, naj jej povem, kaj si mi pisal.
Dragi Ivan, da bi vedel, da me čaka gotova smrt, ako jej resnico povem, bi jej takrat v obraz ne mogel lagati, in zato sem jej odgovoril: »Pisal mi je te dni. Tu je pismo!«
To rekši sem vzel tvoje pismo ter ga jej dal, ne misleč, kaj delam.
Ona je sedla ter brala pismo z največjo pozornostjo. Malo po malem se jej razžalosti obraz in nakrat se pokažejo solze v očeh. Prebravši ga do konca, ploskne z rokama in zaihti: »Oh Bog, tedaj on še vedno zdihuje in gine za menoj! Oh kaj še vse sirota pretrpi radi mene!«
Zakrila si je obraz z obema rokama, kakor da se boji pogledati mi v oči, a izpod belih rok kapale so debele solze.
Ustane hitro, poda mi pismo in reče: »Pišite mu, dragi Matej, da ga stokrat pozdravljam, da sem ponosna, da sva si rojaka, — da ga ljubim in spoštujem, kakor brata, a da ga tudi prosim, naj na mc
čim prej pozabi v naročju kake druge vredne krasotice!«
Izginila je po teh besedah iz vrta, da skrije čustva, ki so se rodila v čisti njeni duši.
Sodi zdaj sam po vesti, ali sem jaz res toliko kriv, da se je tako zgodilo.
Ako bi vedel, da mi ne zameriš, povedal bi ti, kaj 'sodi o Vsem 'tem moja slaba pamet.
Kedar človek izgubi kako stvar, pa naj mu je bila 'Bog vč kako mila, si bo prizadeval, da dobi drugo, ki mu bo prav tako ali mogoče še bolj mila, nego mu je bila izgubljena. — Ali bi ne bilo povsem pametno, ako bi delali ljudje tako tudi pri ženah, saj jih je, hvala Bogu, toliko na svetu ?
Zato mislim, da bi bilo najbolj pametno, ako bi se hotel zagledati v kako drugo lepo žensko stvarico, pa pri tem pozabiti na Maro, kakor bi je niti ne bilo na svetu. Kaj bode sicer iz vsega tega?
Ti se postaraš, ostaneš samec in se boš na stare dni prepozno kesal, da ti je bilo srce prirastlo samo k jedrvi in k temu neusojeni ženi!« -------------
Dolgo je hodil Ivan po sobi z mračnim obrazom, jezil se na Modriča, da mu je tako hitro izdal sveto skrivnost njegovega srca. No, malo po malem se mu razjasni lice in prejšnja jeza se počasi spremeni v čuvstvo neke ugodne tolažbe in naposled mu je bilo še ljubo, da je njegovo pismo prišlo v Marini roki.
XXII.
Ko je bil umrl dne 29. septembra
1833.	leta španski kralj 'Ferdinand VII. ter zapustil nasledstvo svoji triletni hčerki Izabeli II., sta se poganjala za vladarstvo njegova vdova Marija Kristina in njegov brat Don Carlos.
Marija Kristina se je opirala na prag-matiško sankcijo glede na pravico nasledstva, a ker se je čutila preslabo proti močni stranki Don Carlosa, za katerega je bilo po uplivu rimske kurije tudi vse duhov-stvo, je poklicala na pomoč sosednje države.
Francoska je hitro priznala mlado kraljico ter se zavezala, da ji bo pomagala, a njej se pridruži še Angleška in tako
je nastala tako imenovana čveterozveza, ki je bila sklenjena 22. aprila 1834. leta med Špansko. Portugalsko, Francosko in Angleško v namen, da se brani zakonita pravica nasledstva na Španskem, a še več za to, da se sveti zvezi vzhodnih držav postavi nasproti zveza ustavnih zahodnih držav.
Ali kmalu se je uverila Marija Kristina, da jej malo pomaga ta navidezni uspeh v zunanji politiki za urejenje notranjih odnošajev njene države, kajti vsled malomarnosti zaveznikov je stranka Don Carlosa postajala vedno močnejša in nevarnejša.
Še le po dolgem moledovanju je dosegla, da ste ji Francoska in Angleška poslala nekoliko vojske na pomoč.
Ljudevik Filip, francoski kralj, jej je po dolgi prošnji poslal na pomoč tujinsko legijo, a Angleška je poslala še precej vojske pod poveljništvom polkovnika Evansa.
Dne 16. avgusta 1835. leta je prišla francoska tujinska legija pod zapovedni-štvom junaškega polkovnika Bernetta v
Taragono na Špansko ter se združila z vojsko španskega generala Cordove.
Ako je tujinska legija mnogo pretrpela v Afriki, kjer je bila v vseh bojih prva, tako jo je na Španskem čakala še hujša naloga, ali skoro bi rekli, popolna propast.
Napotivši se v Aragonijo, so bili kmalu v sredi onega krvavega in nečloveškega vojskovanja med Kristinci in Karlisti, katero je pustošilo najbujnejše kraje rodovitnega polotoka.
V	vsih bojih, kjer se je vojskovala francoska tujinska legija, se je odlikoval Ivan Bardič z velikim junaštvom.
V	krvavem napadu na utrjeni Artaban — dne 16. januarja 1836. — je bil on med prvimi, a v ljuti borbi pri Jobiru — dne 4. julija — kjer je Bernette s štirimi bata-lijoni tujinske legije razbil jednjast bata-lijonov Karlistov, je odločilo zmago Ivanovo besno junaštvo.
Legija je vrlo napredovala ter prišla do mesteca Ilera,
Ne daleč od tega mesteca so se dvigali na bujni visočini starodavni gradovi bogatega velikaša Don Miguela Atmaro-
ade, vernega in vrlega pristaša kraljice Kristine.
Zanašal se je na močno zidovje svojega gradu in v junaštvo svojih podložnikov ter ni hotel začetkom bežati, kakor drugi velikaši, ampak je ostal s svojo rodovino v gradu, ga utrjeval, kolikor bolje je mogel, ter se pripravljal, da se bode junaško branil, ako pride do napada.
Ali prepozno je uvidel v svojo žalost in v grozo rodbini, da je preveč zaupal svojim podložnikom. Ko se je približevala krvava borba do zdaj še mirni ilerski okolici in ko počijo prvi glasovi o zversiki okrutnosti Karlistov proti pristašem kraljice Kristine, so se prestrašili njegovi pristaši in velik del njegove čete je na tihem zbežal tisto noč, ko se je raznesla vest, da so Karlisti komaj- dve milji daleč.
To je bilo po noči dne 12. julija 1836.
Almaroado je imel pri sebi samo svoje hlapce in 'kakih deset pristašev, ki niso zbežali, raztuži se nemilo, ko vidi, da tudi njemu ne preostaja drugo nego bežati, da ga ne ulovč oni požigalci.
No, ko so se baš pripravljali v največji hitrici, da zbežč in vzamejo seboj
— 176
kolikor mogoče dragocenejših stvarij, se pokažejo pred zoro prve čete Karlistov ter obstopijo Almarcadove dvoire, da se mu kolikor mogoče okrutne je maščujejo radi vernosti do njihove nasprotnice.
Ko napoči dan, navali glavna četa na velika vrata, jih hitro razlbije, pridere na dvorišče, ikjer jih pozdravi smrtni ogenj iz pušk Alimaroadovih junakov. Pri vsem junaštvu niso se mogli dolgo časa upirati, kajti mala četa domačinov je hitro izginila do zadnjega moža pod orožjem močnejšega sovražnika. Z velikim krikom derejo Karlisti v notranje prostore; jezni radi že precejšnje zgulbe so pričeli divjati in z zversko besnostjo pobijati ranjence, žene in otroke Almaroadovih služabnikov. Tako so si ohladili jezo ter pričeli preiskovati vse prostore in kote, da bi žive ujeli gospodarja in njegovo rodbino, pogovar-jaje se že naprej, kako jih bodo nemilo tnpinčili, prodno jih umorč.
Preobrnili so celo hišo, a o Almaro-adu in njegovih ni bilo ne duha ne sluha. Videči, da je ves njih trud zaman, so začeli ropati po gradu. Vse dragocenosti, denarje, zlato in srebrno posodo, biserne
nakite ter dragocenejšo obleko in orožje so znosili na velik kup v dvorano, da si razdele tam ves plen po bratovsko. Kar se jim je zdelo malo vredno, so razbili ali raztrgali ter pometali skozi okna na dvorišče.
Dva potepuha razbojniške zunanjosti sta našla tudi dva železna lonca polna cekinov v kleti zakopana v pesek, in koj so bili vsi jedne misli, da si jih razdele mej seboj ter potem zažgejo grad in od-hitč dalje, da bi jih Kristinci tukaj ne zajeli.
Izvzemši nekaj straže na dvorišču so se zbrali v veliki dvorani in zapovednik, neko grdo in ostudno človeče, začne deliti plen. V tem poči zunaj puška, a za njo druga, tretja, a kmalu nastane neprestano streljanje. Skočijo 'k oknom ter vidijo, kako že drve straže tuj inske francoske vojske na dvorišče.
Zapovednik z gromovitim glasom zapoveduje, kje imajo stati pojedini oddelki na najbolj ugodnih mestih, in koj se usujejo z oken smrtonosne kroglje na nasprotnike.
Na dvorišču je bil oddelek Ivana Bardiča, ki je imel povelje, hoditi ipred ostalo legijo. Ker je Ivam slišal že od daleč streljanje, je hitel s svojim oddelkom ter našel Almaroadov grad v sovražnikovih rolkali. Poslal je hitro nekoliko mož nazaj, da pokličejo druge oddelke na pomoč. Svojo četico razdeli v tri dele, a z najmočnejšim navali na glavni Vhod. Ni maral za streljanje z oken, marveč kar skokoma je prodrl v notranje dvorišče ter napadel notranje prostore. Celo poslopje se napolni z dimom iz pušek, kateri jih je tako zakril, da se niso mogli več razločevati med seboj. Ko se je dim nekoliko polegel, je Ivan opazil, da so se sovražniki nekam umaknili.
Preiskal je hitro vse spodnje prostore, a ker jih ni dobil, je mdaril s svojci v prvo nadstropje, kjer opazi, da se Karlisti tlačijo v veliko dvorano, da tam poskušajo zadnjo obramibo.
Kmalu je stal Ivan pred dvorano, kjer so se bili Karlisti skrbno zaprli. Ivanovi vojaki začno streljati v vrata in razbijati jih S teškimi meči, in ko se razlete,
provalijo v dvorano, prvi Ivan, ki si je delal pot s strašnimi udarci svoje sablje.
Nastane zadnja odločilna borba.
Umolknile so puške, a toliko g rožne je so besnele britke sablje, bodala in meči na jedni in drugi strani. Toda besnim napadom Ivanovih junakov se Karlisti niso mogli dolgo časa braniti. Nad polovica jih je poginila, a drugi so poskakali skozi okna na dvorišče, kjer so jih drugi Ivanovi vojaki sprejeli z bodali ter pobili do zadnjega moža.
Ko ni bilo več v celem ogromnem gradu nobene žive sovražnikove duše, je začel pregledovati Ivan, ali ni kje med ranjenci kateri gospodarjevih Ijudij. V tem opazi z nekim čudom, kako so se njegovi vojaki zbrali okoli kupa blaga v dvorani ter lakomno trgali se,* kedo bi več mogel
ugrabiti.
Ne verujoč svojim očem, je gledal še ‘nekoliko časa ta prizor ter potem skočil kot besen med inje, ves srdeč od jeze, udaril s sabljo in zaupil: »Prste k sebi! — Hej, kaj je to? — Ali zapovedujem jaz roparjem ali junakom? Mari ste se tako hrabro bojevali proti roparjem samo za
1£*
to, da se okoristite ž njih krvavim plenom ? Hej ? — Ali ni gospodar tega blaga bil veren pristaš kraljici, za katero se mi vojskujemo, a sedaj (hočete vi, da omadežujete za malenkosti ' svetlo dosedanjo slavo s tako sramoto, da bodo o nas govorili babe in otroci, da nismo bili nič boljši nego roparji? Kaj se vam je pamet zmešala, da tako delate? No, delajte kar hočete — vidim, da sem se varal, — polnite si svobodno žepe s tujim blagom po zgledu zverinskih nasprotnikov, a jaz zlomim svoj meč, ki vam je dozdaj kazal pot k zmagi in slavi ter zbežim v kako ipuščavo, da bom objokoval v pusti samoti oni trenotek, v katerem ste uničili moje ponosne nade s tako grdim dejanjem!«
Po teh besedah zgrabi svojo sabljo, kakor bi jo hotel zlomiti na kolenu. V tem <pa priskočijo njegovi vojaki in po dvorani se razlegajo klici: »Ne stori tega za Boga, — odpusti nam, — vrag nas je zmotil, — sami nismo vedeli, kaj delamo, — a zdaj vidimo, da smo grešili; — odpusti nam in bodi še vedno naš slavni vodja, — ker take nas ne boš videl nikoli več!«
Ivan gleda okoli in ise čudi moči svojih besedij. Videč tako hitro ukročeno četo, ki je malo prej biia podobna besni trumi krvoločnih volkov, mu prešine srce ugodno ganutje, a na obrazu se mu je bral ponos. Pogleda preti nebu, razprostre roki ter zakliče z ginljivim glasom: »Mili bratje, — slavni moji bojni tovariši! — rad ‘vam odpuščam, ker vidim, da je v vas zopet oživel ogenj one čiste in poštene zavesti, ki je največji kras pravega junaštva! — Tako velja, junaški bratje, zdaj ste moji, a vse to blago izročimo iler-skemu alkaklu, da ga varuje za one, k; imajo do njega pravico. — Ako je morda gospodar 'gradu umrl, ima 'gotovo še kaj rodovine, ki nas bo od roda do roka blagoslavljala, da nismo bili samo hrabri, ampak tudi pošteni junaki!«
Gromoviti — »živio!« pretrese grad, a vojaki primejo Ivana, ga vzdignejo v zrak in vriskajo od veselja. Ogorelih lic m plamtečih očij vzdigne Ivan svoj krvavi meč ter zakliče ginjeno: »Junaški bratje, bodite mi vedno taki in ne bode mi žal, ako stokrat umrjem pri vas in za vas!«
— 18-2 —
Hotel je še dalje govoriti, a pri tem zagleda v nelki prekrasni basrelif, ki je kazal Karla V. v naravni velikosti, ker se mu je zdelo, kakor da bi se premikala mra-morna plošča, kakor bi se hotela odpreti kakor vrata.
Opazili so to tudi drugi im gledali tja. kar ostrine od čuda, zagledavši nov nepričakovan prizor. Marmorna plošča se je odprla na široko, a na mestu polkaže se visoka deklica krasne angaljske lepote, katero je obsipalo svojimi rmenimi trakovi zlato jutranje solnce. Vitko njeno telo je odevalo belo nočno oblačilo, a po krasnem bledem obrazu so bili razpleteni bujni dolgi lasje.
Pogledala je četo vsa prestrašena, a potem je uprla velike črne oči v mladega junaka Ivana, ki je še vedno sedel na rokah svojih vojakov.
Kakor bi brli okameneli, so obstali vsi nekoliko časa ter gledali začujenjem krasno 'stvar, kakor kako nebeško čudo.
V tem se deklica ozrč, namigne z glavico, a kaj na to se pokaže starec, veličastvcnega obraza, za njim stareja gospa in deček kakih 12 let. Deklica gre
proti Ivanu, kojega so bili že spustili na tla, poklekne pred njim, razprostrl roki, oblije jo rdečica in spregovori v čisti francoščini: »Gospod, slišali smo vaše besede iz skrivališča ter smo izvedeli, da ste prijatelji, zato smo izstopili, da se vam in vašim junakom zahvalimo za pomoč, s kateiro ste nam rešili življenje in imetje! Ali preslaba je naša hvaležnost za tako 'dobroto, zato naj poplača Bog vam in vašim junakom z veliko srečo vaše vitežko delo!«
Po teh besedah deklica vstane, mahne z roko proti svojim ter nadaljuje: »Ta je moj dobri oče Miiguel Almaroada, to je moja mati Dona Izabela, ta moj brat Ferdinand, a jaz se imenujem Elvira!«
Ivanu je bilo, kakor da sanja kak čaroben sen. Da bi se miu v temni noči pokazalo solnice, bi ga ne bilo tako silno iz-nenadilo, kakor ga je presenetil nepričakovani pojav te divne krasotice, ki je kakor anigelj nebeški nenadoma stopila pred junaško četo in med krvava ter razmesarjena telesa padlih borilcev. Hotel je nekaj pregovoriti, a jezik mu je bil kakor prikovan.
Odkar se je bil posvetil bojni slavi, ni še nikdar zašel v žensko družbo, a zdaj je stal kar nakrat pred velikaško krasotico, kateri je moral nekaj odgovoriti na njene besede.
Mislil je na vse strani, ko zapazi na svojo srečo, kako je Elviro groza pretresala, videča na podu toliko mrtvih trupel in toliko človeške krvi, a to mu razveže jezik. Prikloni se okorno in pregovori z ul judu im nasmehom: »Senorita, ta trupla niso za vaše lepe oči, ne ta krv za vaše male nožiče, zato dovolite najprej, da odvedemo vas in vaše v drugo sobo!«
Hotel jo je prijeti pod roko, ko se zasliši ne daleč zopetno streljanje.
Ivan se strese, udari z roko kvišku ter prične poslušati, a pri tem so mu oči vsplamtele v radosti in nestrpnosti. Ker se je slišalo vedno glasneje streljanje, nasmehne se in reče: »Naši so! Mogoče, da so jih Karlisti od strani napadli, pa jih gonijo sem!«
Na to zakliče na ves glas: »Junaki, počakajte me vsi tukaj, a jaz grem na najvišji stolp, da vidim, kje se bijejo in s ka-

tere strani bi jim mogli prihiteti na pomoč«.
Na to Ivan odhiti, a za njim mali Ferdinand, da mu pokaže pot v stolp. Med tem odtrga Don Almaroado nekemu železnemu loncu kositarski pokrov ter prične v naglici deliti cekine med vojake, da jih vsaj nekaj poplača za junaško pomoč. Komaj je končal to delo, se je vrnil Ivan, goreč v poželjenju za novim bojem. Pogleda svoje vojake in zakliče: »Junaški bratje lepa sreča se nam smeje! Pregledal sem s stolpa celo bojišče ter videl, kako se borijo naši z mnogo močnejšim sovražnikom, kateremu se bodo jedva mogli ustavljati. Ali nova pomoč bi zamogla obrniti bojno srečo. Ako si hočete pridobiti novih lovorik, pojdite za menoj! Zapazil sem neki posebno ugoden klanec, po katerem prilezemo do bojišča, in ako dospemo tja, da nas prej ne zagl -dajo, je zmaga naša, ker od tam moremo zgrabiti sovražnika od strani in od zadaj. Ha j d tedaj, za menoj junaki! — Bog in Marija Kristina!«
Poteigne sabljo, vkleni jo pred Elviro in njenimi stariši ter reče: »Zares štejem
se srečnega, da je prav mene in moje sokole doletela časit, da rešimo tako verne prijatelje in pristaše kraljice Kristine, vršeč pri tein svojo dolžnost kot hrabri in pošteni vojaki. No, ista dolžnost kliče nas v nov boj! — Zategadelj ne moremo muditi se dalje tukaj in zato vas prosim, da vse svoje blago spravite v ono skrivališče ter se sami zopet skrijete tjekaj, ako bode sila, a jaz vam pustim tu deset svojih vojakov, ki vas bodo branili do zadnje kaplje krvi, ako (bi sovražnik zopet navalil na grad. — Ostanite z Bogom — pa ako se več ne vidimo, spomnite se včasih na nas!«
Don Almaroado ga hoče kolikor mogoče lepo zahvaliti, a Ivan je že odhitel iz dvorane in za njim so njegovi vojaki v hipu spraznili dvorano, le desetorica jih je ostala, ki so ddbili nalogo, da varujejo Almaroadov grad.
Ti mladeniči takoj zasučejo rokave ter spravljajo vse dragocenosti v skrivališče, a potem pomedejo mrliče skozi okna na dvorišče. Ko so to končali, se razkrope po stolpih in oknih, da so tako lehko od
'daleč opazovali, kaj se godi v grajski okolici.
Med tem pa je sedela Elvira pri odprtem oknu v skrajni scibi na v zli o dni strani ter sklenjenih rok molila in prosila Boga, naj obvaruje enega lepega in mladega rešitelja, ki je na čelu svoji četi tekel po brdu navzdol, dokler se ni zgubil za malim hribčkom. Globoko je vzdihnila pa se zagledala z izraizom strahu in groze v daljno ravnino, kjer so se vzdigovali celi oblaki dima in od koder se je vedno bolj in bolj razlegalo pokanje pušk in 'topov.
XXIII.
Dolgo se je razlegalo ipo dolini to grozno grmenje, in obe vojski ste se bile dvakrat približali talko, da so se silna oblaki dima, ki jih je raznašal veter, razprostirali celo do Almaroadovega dvora in da je Elvira mogla s svojega okna razločevati pojedine čete. Kar nastane nered v bojnem redu Karlistov. V splošni zmešnjavi prično bežati, kar so jih mogle nositi noge. No, legijonarci jim niso dali niti
— 188 -
odduška, marveč udarili so za njimi in kmalu ste se cbe vojski zgubili proti zahodu. Streljanje se je slišalo vedno dalje in manje, dokler ni povsem utihnilo.
Na onih poljanah, kjer je malo prej v strašnem viharju razsajal boj, je nastala zdaj grobna tihota. Samo od časa do časa je donesel vetrič do EMrinega okna posamezen bolni vzdih umirajočih vojakov, kak klic ranjencev, ki so na daleč in široko ležali zapuščeni na zeleni livadi, tu razmetani sem in tje, zopet tam bolj na kupu, kakor jih je dohitelo smrtno orožje. Poleg teh žalostnih glasov pa se je nekako grozno mešalo krokanje krokarjev, ki so v mnogoštevilnih trumah obletavali krvavo bojišče, spuščajoči se vedno niže in veseleči se Obilne gostije, katero so jim napravili »gospodarji sveta« s silnim mesom svojih bratov.
Žalostno je gledala Elvira na bojišče, v kope človeških trupel, a pred dušo jej je stala samo podoba njenega lepega junaškega rešitelja. Mučile so jo strašne misli. Ako je tudi on med ranjenci, umreti bode moral ubožec v tej solčni žegi vsled zgubljene krvi, — in ako je že mrtev, tedaj
padejo tudi na njega črni krokarji, ki mu bodo trgali lepo lice in lepe oči, ki so jo ■gledale s tolikim začujenjem, ko se je ona pokazala iz skrivališča.
Ta misel jo močno vznemiri. Skoči in steče, da poišče očeta ter ga naprosi, naj zbere nekoliko ljudij in preišče celo 'bojišče, da se prepriča, ali ni tudi njih rešitelj med onimi nesrečniki.
Ker ni našla očeta v gornjem nadstropju, pogleduje skozi okno okoli in vidi, kako se kmetje od vseh stranij pozorno vračajo s planin, kamor so bili utekli, da se rešijo strašnemu klanju. Nekateri krenejo proti bojišču, da pomagajo, kjer je še pomoč mogoča, a drugi korakajo proti gradu, da Vidijo, kaj se je zgodilo njihovemu milemu gospodarju in dobrotniku. Ko jih zagleda Klvira, pohliti doli, da jim gre naproti.
Na dvorišču se je grozno prestrašila, ko je zagledala velik kup krvavih trupel: bili so mrtvi branilci očetovi, legijonarji in Karlisti. Ležali so tiho in mirno drug na drugem, kakor so jih bili zložili Ivanovi vojaki, pred n o so zapustili dvor, da doteče svoje tovariše. Trepetajoča gro-
ze se Elvira prekriža ter zleti mirno groznega kupa proti velikim vratom. Tam dobi svoje stariše in malega Ferdinanda, ki so se pogovarjali z nekoliko krneti.
Neki mladenič, ki je na svoje oči gledal, kako so se tolkli, jim je z ognjevitim vzletom pripovedoval vse natančnosti bitke.
»Od začetka je bilo jako dvomljivo, kdo zmaga, ker je bilo Karlistov trikrat več nego legijonarcev. A ti so malo marali za to ter so, kakor da so rojeni za boj, Silili naprej, kakor da ni vojske na svetu, ki bi jih mogla premagati, a v najhujšem ognju je bil prvi vedno junaški vodja, polkovnik Bernette«.
»Že se je ždelo, da Karlistd popuščajo, ko jim v naihujšem času prihiti nova četa na pomoč ter napade od strani legijonar-ce. Ti se na prvi mah prestrašijo tega novega napada, da so začeli popuščati na desnem krilu, ker bi ne mogli dolgo časa ostati in braniti se od dveh stranij. Ko so Karlisti to zapazili, iso udarili na nje in Bog ve, kaj bi se bilo z legijonarci zgodilo, da jim sam Beg ne pošlje nekega mladega junaka, kakoršnega rodi malo-
— 191
katera mati! Kakor bi izrastla iz zemlje, napade iz onega klanca za hribčkom mala četa legijonareev in prime sovražnika od zadaj. Samo jedetnkrat so izstrelili svoje puške ter skokoma udarili proti Karlistom, a pred njimi vodja, mlad junak gorostasne rasti. S težko sabljo proseče pot skozi najivečji ogenj, udarja strašno hitro na vse strani smrtne udarce, a za njim so tekli njegovi, prebadali z bodali in mlatili z meči, da je bila groza gledati!«
»Nihče drugi nego naš mladi rešitelj in njegova četa!« — pregovori Alma-roado, a Elvira vzdihne in 'sklene roki: »Oh, Dog ga blagoslovi!«
Kmet pa dostavi: »Kakor se kuretina razprši na vse strani, kedar pade med nje jastreb, tako so se razkropili Karlisti pred strašno četico. Ostali legijonarci, ko so to zapazili, so napadli od vsili stranij sovražnika, razbili njegove vrste in v kratkem času so bežali K artisti, kakor da so znoreli, a legijonarci za njimi ter jih ffnali proti reki Arche.«
»A kako je z mladim vodjem junaške četice?« vpraša Elvira ter komaj zajema sapo.
»Tega vam ne morem povedati, svitla dana«, od govori kmet — »no, dolgo sem ga videl, kako je mlatil s sabljo, ker je za celo glavo višji od drugih, dokler se niso zgubili v daljavi, polni dima in prahu.«
»Oho, glejte, nekoga neso k nam!« — zakliče Almaroado, ter pokaže z roko na pot, po kateri je šlo nekoliko legijo-narcev, ki so nekoga nesli.
Elvira se prestraši in prebledi. Neka slutnja jej pretrese srce. Teče jim naproti. Kar zavpije: »Joj, — torej res!« ter si zakrije obraz z obema rokama, hlipeča od bolečine.
Petoriea prav tistih legijonarcev, ki so rešili grad, je nosila težko ranjenega svojega častnika Ivana Bardiča.
»Glejte, nesemo vam našega junaškega zapovednika — prav tistega, ki vam je zjutraj rešil življenje in imetje!« reče najstarši, kazoč z izrazom težke žalosti v omesveščenega Ivana.
Položili so ranjenca na tla, a vojak nadaljuje tužno: »Težko je ranjen, glejte, sovražnikova k roglja mu je proti koncu boja prebila desna rebra. — No, se je nekaj življenja v njem. Ako mu je sojeno,
da ozdravi, gotovo najprej dočaka zdravja pod vašo častno streho. Ako mu je pa umreti, mu gotovo priredite grob, ka'kor-Šen zasluži s svojim junaštvom, priznavajoč s tem njegove zasluge, katere si je stekel v borbi za vas in za svitlo vašo kraljico!«
S sklenjenima rokama gleda Elvira v bledo Ivanovo lice, a v očeh so se jej zabliskale solze; kmalu pa zataji svoja čustva in naroči kmetom, naj hitro poiščejo zdravnika, a vojake prosi, naj ranjenca počasi neso v grad.
Šla je pred njimi, odprla jim prekrasno sobo, urejeno z dragocenim pohišjem, katere okna so držala na vrt, nasajen z narančami in granatami. Ivana polože na lino posteljo z dragocenimi pregrinjali, a najstarejši vojak reče na to: »Zdaj vemo, da je ranjenec v dobrih rekah, in z mirnim srcem gremo lehko za vojsko. Da bo pa imel vendar koga od svojih pri sebi, pustimo tukaj njegovega najboljšega tovariša in prijatelja Blent'kowskega. — Bog dal, da bi nam skoraj ozdravil, da nam bo zopet slavni vodja, ker težko bi ga kdo mogel kedaj nadomestiti.«
— 19J —
Vojak .poljubi Ivana v čelo, naredi nad njim znamenje križa, a za njim slkažejo mu tudi ostali vojaki isto ljubezen in spoštovanje ter odidejo po svoji poti: ozirajoči se še dolgo proti gradu vzdihujejo proti nebu, da bi Bog odvrnil prerano smrt od najrruilejšega jim častnika.
XXIV.
Čez pol ure stopi v Ivanovo sobo ilerski zdravnik, senor Ivan Mendizabar. Točno pregledavši rano, privzdigne obrvi, stisne obe ustni skupaj, kakor bi hotel žvižgati, ter zašepeče, obrnivši se k Al-maroadu, in gledaje Elviiro: »Hvala Bogu in svetemu Lazarju, rana ni smrtna! Kro-gl.ja je šla prav vrli desnih pljučnic, in ako bolnik preboli mrzlico, bo gotovo rešen!«
Po teh besedah se loti hitro svojega posla, kmalu izvleče krogljo, opere, zamaže in zaveže rano ter napiše zdravila in grč, trdeč s ponosom, da bolnik ž njegovo pomočjo gotovo ozdravi, ako se bodo točno spolnovali njegovi ukazi.
Elvira je mnogo zaupala spoštovanemu Ivanu Menddzaibairu in zato je kmalu zbežala v 'domačo kapelico, kjer na kolenih zahvaljuje Boga, da kroglja ni malo mize zadela Ivama. Potem naprosi st a riše z zmagujočo nježnostjo, naj bi jej pustili, da bi ona smela voditi in nadzirati postrežbo. Stariši niso 'slutili nič hudega ter mislili, da se kmalu nasiti tega pošla; zato so jej privolili v oni prvi zmedenosti in Elvira je vsak dan po več ur preživela v Ivanovi sobii, pospravljala okoli njega z največjo skrbjo iter pazila na vsako malenkost, ki bi mogla kaj pomagati, da bi se zdravje čiim brže vrnilo.
Pri tem delu jej je pomagala nova strežnica Juanita, a tudi Blentkowski je bil vedno v Ivanovi sobi ter z največjo potrpežljivostjo in požrtvovalnostjo stregel milemu bolniku.
No, Elvira 'je Včasih oba spravila s kakim delom iz sobe, da se je takrat pazljivo 'zagledala v Ivanovo bledo Lice z izrazom neke tajhe sreče, a potem se je naglo pripognila nad njim ter mu z njež-nim poljubkom dotaknila vroče čelo.
Ivan pa 'je včasih v bolezni zgrabil za njeno roko, katero je lijulbkal in božka1, na licu se mu je pokazala neka blaženost, a iz ust se je vsipala nježnim glasom cela vrsta sladkih besed. A ona jih ni razumela, 'ker je govoril hrvaški, vendar je čutila, da te besede morajo biti sladke in mile, da so izraz gorke ljubezni, a ker je ubožiea misiiia, da so namenjene njej, je strepetala visakikrat od miline in sreče. No, da bi ga bila revica razumela, takoj bi jej prešle 'sladike sanje, ker bi spoznala na svojo žalost, da od vseh teh besed .niti ena ni namenjena njej, — da on na njo niti ne misli, ampak da v vročici se mu dozdeva, da pri njegovi postelji sedi prva njegova in jedina ljubimka, nepozabljena Mara, ki mu je bila še vedino jedini, dasi nedosegljivi predmet ljubezni in hrepenenja.
Elvira je bila razvajen ljubljenec dobrosrčnih »roditeljev, ki so jo skoro oboževali in jej spolnili vsako željo. Ko so videli, kako vedno z jednako vs trajnostjo streže in vodi vse iprl bolniku ter da ne misli prepustiti tega posla komu drugemu, jih je začelo skrbeti, in začno jej prigo-
varjati, da jej to 'ne pristoji, -da se neprestano ‘bavi z bolnikom, proseč jo, naj to opusti, ker bi hudobni 'jeziki lahko drugače razumeli ‘ter slabo razlagali njeno samaritansko požrtvovalnost.
Ali na jedinaka prigovarjanja jim je odgovarjala Elvira, da se je zaobljubila, da bode stregla sama ranjencu, dokler ne ozdravi, v zahvalu Bogu, da jih je rešil pogina, in vedino je dostavila iz nekim svečanim oduševljenjem: »Ako bi ne bilo njega, bi nas zdaj ne bilo več ma svetu, in 'kdor ve, kako nas je on rešil žalostne smrti, nam ni najmanj ne ‘zameri, da se prizadevamo, izkazati mu svojo hvaležnost, »kajti ni žrtve na svetu, s katero bi mogli kdaj poplačati njegovo pomoč!«
Na take besede so stariši navadno popustili, ali Don Almaroado je zmajal z glavo ter zamišljen pohajal'po sobi, premišljujoč, kako to konča, in prizadevajoč si, da prežene vsakovrstne nemile slutnje, ki so ga začele strašiti že nekaj časa.
Pred pol letom ga je bil iposetil star znanec, jeden najibcgatejših španskih veli-'kašev, Don Basilio Talavero de Campa-nario, s svojim sinom Don Fernandom, in
198
oba sta se mudila nekoliko tednov v njegovih dvorih.
Don Fernanda je 'Očarala Elivirina lepota, in nagovoril je svojega očeta, naj jo izprosi zanj, da se bo megel 'zaročiti ž njo, 'prizadevajoč si neumorno, ida bi si pridobil njeno isnce.
Elvirini sta riši so radostno sprejeli prošnjo Dona Basilja de Talavera, a le s pogojem, da se odloži formalna zaroka za nekoliko časa, ker Elvira je bila končala komaj 16. leto.
Če tudi Elvira ni vedela nič o tem, se je videla kmalu na pol zaročeno 'z mladeničem, katerega je sicer rada poslušala, kedar jej je deklamoval, ali pel 'spremlje-varajem kitare kako pesen, a ni niti mislila na to, da bi ga Ikedaj mogla ljubiti.
V tem je nastala domača meščanska vojska. Don Basali jo se je 'preselil v Madrid, a sin Fennamdo je stopil v vojsko Marije Kristine. Pri vsem tem se 'je nadeja! Atmaroado, da se mn vendarle posreči najlepši njegov načrt, da postane lepi in bogati Don Fernardo njegov 'zet. Radi tega ga je mučila misel, da bi Don Fernando ali njegov oče mogel doznati, na
19!) —
kak način da se Elvira več bavi okoli tujega ranjenca nego dopušča španska eti-iketa. No nekaj časa sem ga je začela moriti še strašnejša misel. Ako Elvira pod 'krinlko ‘hlinjene milosrčnosti lepega bolnika — ljrnibi — ako jej je vsplamtelo mlado srce z vso strastjo iprve ljubezni do njega — kako potem? Ali bi on — potomec jedne najstarših plemenitih španskih rodovin — mogel prelomiti dano besedo, zavreči ponudbo Dona Fernanda in Pustiti, da se jedina hči poroči s tujim, nepoznanim človekom, ki niti ni plemenitega rodu?
Ne —nikdar! — Ta lepi Cid el Cam-peador iz tujega kraja naj bi zahteval od njega polovico imetja, rad bi je daroval v zahvalo, ali svoje jediine hčere bi mu ne dal, če bi ga tudi stokrat doletela nevarnost, katere 'ga je rešilo Ivanovo junaštvo.
Vsled tega se je Almaroado odločil, da se hoče najprej prepričati, ali ga me varajo njegove nemile slutnje, a potem koj odpeljati Elviro v kak ženski samostan, kakor hitro se prepriča, da res ljubi tujca. Zato je nestrpno pričakoval dneva, ko se
Ivanu vrne zavest, da bode videl, kako se bo on vedel proti njej.
Tudi Elvira je težko 'pričakovala tistega dneva ter živela v sladkem upanju, da prve Ivanove besede bodo sladko razkritje njegove ljubezni do nje. Toliko bolj jo vzdrami in potlači, ko se mu je zavest začela polagoma vračati.
Od začetka jo je pogledoval prestrašenih očij, 'kakor da se boji in kakor da mu ni ljuba nežna radost, s katero je ona pozdravljala povrnitev njegovega zdravja. Na njena ljubka vprašanja je odgovarjal kratko in nekako nerad, kazoč nekako neugodno začuljenje na tem, da mu streže ona. V dolgi vročici je vžival rajske slasti, videč se poleg amgeljske Mare in plavajoč ž njo po divinih krajih neskončnih nebeških visočin, a ko se prebudi, zapazi pri sebi tujo krasotico, 'ki se mu je smehljala, kakoT da bi hotela preplašiti Marino sliko — ono angeljsko sliko, ki je živela v njegovem isrcu še vedno tisto divno lepoto, s katero mu je bila zasijala zadnjič, predno jo je zakril čas in prostor brezmejnemu hrepenenju njegovega srca.
— 20!
Ta podoba mu je bila svetinja, katere se ne sme živ niikdo dotakniti — a to svetinjo — to sladko srčno rano je gojil v sebi kakor zmešan, čuvajoč jo z nekim strahom proti drugim krasoticam s takim vedenjem, da je naprej onemogočilo vsako medsebojno približevanje.
Dočim je bil v možki družbi vesel in duhovit, (presedala miu je vsaka ženska družba, in videlo se mu je že na licu, da komaj čaka, da čim .prej izgine.
Zato so bile birezvispesne vse dosedanje spletke 'lepega (spola, naperjene proti njemu, ker cd onih lepotic, ki jih je spoznal v Afriki in na Španskem, ni bilo nijedne, ki bi mu mogla le za hip pregnati iz srca angeljislko Marino sliko.
Doslej je srečno ušel vsem napadom, a zdaj se mu je zdelo, da je preslab in prešibek v rokah lepe deklice, ki je trepetala od radosti in sreče, videča, da se mu zopet vrača zdravje, ki je stopala okoli njega z oajnežnišo skrbjo in požrvovalnostjo, kazoča z vsakim pogledom in z vsakim diihljejem, da tako vedenje do njega izvira iz vse drugega čuvstva nego iz same krščanske milosrčnosti. Radi tega se je zbal,
da bi lepa in nedolžna deklica vsplamtela do njega v ljubezini, katere bi on ne mogel vrniti. Začne zato premišljevati, kako bi mogel to zaprečiti še za časa, kazoč se proti njej vedno bolj hladnega.
Videča to njegovo nepričakovano vedenje, je bila Elvira prvi hip vsa potrta ter je začela premišljevati, kaj bi moglo biti vzrok takemu obnašanja. Zaman je pričakovala zaželjeno razkritje ljubezni, katerega se je nadejala povsem za gotovo, da, z žalostjo je celo zapazila, da je proti njej vsalk dan bolj hladen in malo-beseden ter da se mn vsaikikrat zatemni cbraz, kedarkoli stopi ona v njegovo sobo.
Prepričanje, da so jo prevarile najslajše nade, jo zaboli do dna srca, a tej bolezni se pridružijo še neznosne muke razžaljenega ženskega ponosa.
Vedno redkeje je prihajala k Ivanu, češ. da Vidi, kako mu napreduje zdravje, a takrat je opazoval Ivan, da ima objokane lepe oči in da ji vedno bolj bledi nežno ličice.
Ali prišlo je še huje. Nekega večera reče sehor Mendizabor, da Ivan sme listati ter hoditi po sobi. Bilo je torej treba.
— 20;? —
'postaviti njegovo obleko v red1. Ta posel prevzame Elvirina strežnica Juanita. Ko je čistila Ivanovo obleko, je našla medaljon z Mariino podobico v žepu, kamor ga je bil postavil Blentkowski, kedar so Ivana položili v posteljo.
Radovedna deklica odpre medaljon, ogleduje nekoliko časa podobico ter hiti naravnost k svclji gospodinji, da jej pokaže, kaj 'je našla.
Ko je Elvira zagledala lepo podobico, strepeče in prebledi, stisne jo krčevito in skoči, kakor da hoče nekam teči. A v tem se jej zatemni pred očmi. Streise se, udari z rokama po zraku in pade onesveščena v naročje prestrašene Juanite.
S pomočjo raznih sredstev, katere je uipotrebila Juanita, se 'zopet zave, a bledo lice je kazalo neko trpko resnost. Zgrabi medaljon ter teče v Ivanovo s»obo.
Ivan je bil sam iti je sedel pri odprtem oknu, dihajoč ,z neko slastjo opojni .zrak, Prihajajoč iz krasnega cvetličnjaka. Ko zagleda pred seboj Elviro, ugane kmalu, da se je moralo pripetiti kaj posebnega. R e klica ga pogleda z dosedaj nenavadnim in hladnim ponosom, nasmehne se mn
gorko in reče: »Oosipcd, od kar se vam je vrnila zavest, sem opazila, da nečesa pogrešate, ipa sem premišljevala, kaj bi to moglo ibiti, in glejte, danes sem slučajno našla vzrok vaše ne volje! Pogrešate, kaj ne da, ta-le medaljon, Iki ste ga poprej najibrže nosili ina svojem srcu! Nate ga, da vam isnce oddahne!«
Izroči mu medaljon in odide ponosno iz sobe, a komaj se je vzdržala, da je ni premagala ljmta srčna bol. Komaj je prestopila duri, že gorko zajoče ter nasloni glavico na prsi čakajoče Juan it e, ki jo spremi v njeno sobo, in tolažila jo je s sladkimi besedami in podpirala, da ne pade.
Ivan pa je bil tako nemiren, da mu je hotelo počiti srce. Trepetal je v bolesti, Obžalujoč ulbcigo deklico. V onem bolnem čustvu je odprl medaljon, pritisnil na ustni Marino sličico, iščoč v tem poljubu moč in vztrajnost v tej zopetni skušnji nemile usode.
V tem se pokaže nenadoma pred njim Don Migu el Almancado. Ojpazoval je ves prizor izza svilene preproge nad durmi bližnje sobe, v katero je stopil prav ta-
— 20') —
'krat, ko je njegova hčerka prišla v Ivanovo sobo. Razumel je hitro vso stvar in razveselilo ga je nepričakovano prepričanje, da se mu Ivana ni treba bati, da bi mu hotel zmešati osnove glede na Elviro.
Ivan hoče skriti čim brže in bolje medaljon, ali bilo 'je že prepozno. Smejoč se prijazno, vpraša ga Almaroado:
»Je li to morda podoba vaše zaročenke?«
»Ne!« —odvrne Ivan in dostavi mirno: »Ta podoba kaže prvo in zadnjo ljubezen mojega srca; odvzela pa mi jo je usoda ter odvedla v naročje dragega srečnejšega človeka!«
»Zares divina lepota!« reče Aima-roado, ogleduje sliko z nekakim občudovanjem ter dostavi: »Ali je že dolgo, odkar je šla za drugim?«
»Ze pred petimi leti.«
»Vi pa še vedno zdihujete za njo, če tudi veste, da ne more več biti vaša?«
»Ne! — Ta podoba je le jedin spomin sladkih ornih sanj mojcprve in zadnje ljubezni, a za orno, katero kaže ta podoba, ne zdihujem več, ker vem, da je pri drugem
možu — srečnejša, nego ibi mogla biti ke-daj pri meni!«
Almaroado se zagleda za časek v Ivana in reče: »Torej nesrečna ljubezen!« — Hitro ina to pov'praša: »Ali zaresno mislite, da ne morete ljubiti nobene druge?«
»Da — mobene druge!«
»Torej tudi moje Elvire ne?«
Ivan prebledi. Vpre oči v velikaša, motreč ga z izrazom presenečenja in strahu. Na to povesi oči, vzdihne in odgovori: »Jaz jo spoštujem prav tako, kakor vas in vso drugo svitlo vašo rodovino, — ali ljubiti — ljubiti bi je ne mogel nikdar, ker mi je že povsem umrlo srce za tako čustvo!«
Almaroado pogleda kvišku, vzdigne obe roki ter zakliče:	»Hvala tebi sveti
Bog!« — Na to pristopi k Ivanu, objame ga ter nadaljuje oduševljeno: »Dragi prijatelj, vi še ne veste, koliko veljajo te vaše iskrene besede! Oh hvala vam, da ste jih izustili! No, ker ste vi tako odkritosrčni proti meni, vam moram tudi jaz odkriti, kar imam na srcu. Pred vsem pa
— 207 -
mi morate povedati odkrito, kaj ste mislili o obnašanju moje hčerke do vas?«
Ivan vzidibne, — nasmehne se tužno ter odgovori: »Na svojo žalost sem zapazil na injej, da se za me zanima več nego zasluži moja malenkost, in zaradi tega me je nemilo zaskrbelo in zabolelo, videč se v nevarnosti, da bi lahko brez svoje krivde skalil mir vaše častne hiše!«
»Oh kolika plemenitost!« — zajeclja Almaroado, stisne Ivanovo desnico ter nadaljuje: »Da, moj dragi prijatelj, ona se za vas mnogo zanima, a to zanimanje moglo bi v njej vzbuditi strastno ljubezen, ko bi vi le hoteli, ker vaše junaštvo in vse vaše obnašanje je silno delovalo na njeno mlado in neizkušeno srce. Dokler bodem živ, bodem vam hvaležen, ker ste meni in moji rodovini rešili življenje in imenje ter bi bil srečen., ako bi vam mogel poplačati tudi z roko moje jedine hčerke. AH ona je že na pol zaročena. Izprosil jo je jeden prvih velikašev španske krone Don Basilio Talavero de Campanario za svojega sina Don Fernainda, ki jo uprav obo-žava, ter sem mu dal moško besedo, da jo dam njegovemu sinu. Vi ste ozdravili mo-
jo hčerko in s tem rešili tudi čast moje hiše, .ker drugače bi moral prelomiti dano besedo, kar je vsakemu plemiču prva svetinja. Radi tega bo moja hvaležnost do vas brezkončna, ona vas /bo spremljala še daleč čez meje španskega kraljestva, ker vedite, 'da moja beseda mnogo velja ne le na španskem ampak tudi na francoskem dvoru!«
Ivan se spoštljivo prikloni, rekoč: »Hvala vam, svitli gospod! — No, kaj pa hočemo z Elviro? Dokler sem jaz tukaj, ne minejo ji muke, katere sem jaz nehote vzbudil v njenem srcu. Zato mislim, da bo najboljše, ako jaz s svojim tovarišem na-tihoma izginem od tukaj, precej ko nekoliko okrevam, ker sem prepričan, da bi jej vzročilo formalno slovo še večje bolečine.«
Almaroado se nekoliko 'časa zamisli, pa odvrne: »Delajte, kakor najboljše znate, dragi moj prijatelj. No, sile vendar ni take. Bodete videli, da je ne bo z lepa v vašo sobo. Okrevajte torej popolnoma, a potem pojdite v božjem imenu za svojo vojsko, ki se bije zdaj med Melidom in Carcastillom s sovražnikom. — Nočem
vas dolgo nadlegovati. Morda bi se radi zopet vlegli. Zato vas pustim pomirjen, utolažen in iznenaden nad veliko plemenitostjo vašega srca, katere ne pozabim nikdar, a ta poljub bodi vam sveto znamenje velikega in odkritosrčnega spoštovanja!«
Po teh besedah objame Ivana, poljubi ga ter blagoslavljaje sam pri sebi poštenega svojega gosta hvali Boga, da se je stvar tako obrnila.
Dva tedna pozneje je bil Ivan že toliko okreval, da je odločil sledečo noč za odhod s svojim tovarišem Blentkowskim iz Almaroadovega grada.
Za Elviro pusti na mizi kratko pisemce, ki se je glasilo tako-le:
»Svitla dona!
Zopet sem zdrav in zato me vleče srce za novim bojem. Moram torej zapustiti vaše dvore, da poiščem našo vojsko, ker mi je uprav nemogoče, ostajati še dalje brez posebnega dela. Ker pa je okolica še nevarna, moram oditi s svojim tovarišem na tihem in preoblečen, da bi naju Karlisti ne ulovili. Zato mi ne zamerite, ker sc z vami osebno ne morem posloviti. Hvala vam za vašo plemito mi-
losrčnost, s katero ste pripomogli, da sem zopet ozdravel. Bog vas blagoslovi! Ostanite z Bogom, ubogajte Svoje dobre
stariše, pa bodete srečna.« --------
Okoli polnoči odide Ivan z Blemtkow-skim na vrt. Oba sta bila preoblečena v špansko narodno obleko. Na vrtu jih je čakal Don Miguel Almaroado. Ko je objel in poljubil Ivana, ju spremi do razpotja, kjer jih je čakal neki mladenič z dvema konjema.
. Tu zasedeta konja ter zdirjata proti zapadu, kjer se brzo izgubita v mesečni svetlobi jasne noči.
XXV.
Prve dni novega leta 1840. se je pomikala čudna četa čez Pireneje proti francoski meji. Bilo je komaj 600 mož, razcapanih, bledih in upadlih, katerim se je bralo na potrtili obrazili, da so skoro zdivjali v dolgem, krutem boju ter da jim je že presedalo tako krvavo življenje,
Razun častnikov ni bilo med njimi nikogar, ki bi imel na sebi popolno vojaško obleko. Nekateri so nosili ozke
211 —
španske hlače, zopet drugi so imeli kmečke jope, a mnogo je bilo tudi takih, ki so imeli na sebi obleko ubitih Karlistov. No, vsa ta raznovrstna oblačila pa so bila že tako ponošena in razcapana, da so jih le slabo varovala proti ledeni burji, ki je žvižgala po vrhovih Pirenejskih planin.
Za četo je šla dolga vrsta voz s kovčki, bolniki in ranjenci.
Bledi ti reveži so trepetali od težke bolečine, klopotajoči z zobmi, a marsikdo je zavpil na ves glas, naj se ga Bog usmili in naj mu s smrtjo okrajša neznosne muke.
Vse to je bil žalostni ostanek francoske tujinske legije, katera se je proslavljala s tolikim junaštvom na Španskem, a sedaj koncem boja je bila povsem zanemarjena od svoje vlade, tako da se je skoro do konca uničena vračala domov na Francosko.
Spredaj je jahal ves izamišljen polkovnik Abel Galant, njemu na levi njegov pobočnik, a na desni njemu najljubši častnik legije, junaški stotnik Ivan Bardič.
Za njimi je jahalo še nekoliko častnikov, drugi po so šli peš zraven čete.
u*
Med zamolklim bobnanjem se je pomikala četa leno in žalostno naprej, a častniki so se pogovarjali o zgubi zadnjih bitk, spominjajoči se z bolnim vzdihom slavne bitke pri Kstelli, kjer je kakih devet batalijcnov legijonarcev potolklo do zadnjega moža petnajst batalijonov Karlistov; — dalje usodepclno bitko ipri Hueski, kjer si je morala odkupiti slavno zmago malone s popolno svojo propaistjo; — spominjali so se konečno tudi krvave praske pri Barbastri, kjer je junaške smrti padel Gaiantov prednik, hrabri general Conrad.
Marsikake junaške prsi so vzdihnile v lažostnem spominu na padle junake, katerih kosti trohne v tuji zemlji, a Ivan zastoče cd bolečine, ko se spomni vernega pobratima, Stanislava Blentkowskega, ki je v njegovem naročju pri Hueski izdihnil čestita dušo.
Kar vsklikne polkovnik jezno: »Vse to bi se dalo tako in tako pretrpeti, le da bi ne doživeli te sramote, da inam je toliko mož pobeglo v nasprotni tabor peklenskih Karlistov!«
Na to pa plane Ivan v govor, zardevši od gnjeva: »A kdo je temu kriv, ako ne oni krogi francoske vlade, ki so pustili, da je ostajala vojska večkrat po pol leta brez plače? — Temu nasproti se moramo celo ponašati, da imamo še toliko poštenjakov, ki so ostali na naši strani verni do konca. Ko bi nas bili popustili še ti-le, bi morali capljati zdaj sami domov, — še bobnarja bi ne imeli, ki bi nam bobnal, da lože stopamo! — Le pomislite polkovnik: vojska, sestavljena iz vseh mogočih na-rcdnostij, v tuji zemlji, pa brez plače!«
Polkovnik se nasmehne ter pritrjuje sam pri sebi Ivanovim besedam.
Ivan pa dostavi še bolj vznemirjen: »Pa kaj smo dosegli z vsim svojim bojevanjem? Naše delovanje v Španiji se lehko primerja s slavnimi deli starih grških in rimskih junakov, a pri vsem tem ne moremo niti reči. da smo prav mi zadušili puntarske Karliste, kajti da bi že samim ne presedalo divje bojevanje in pustošenje in da ne bi se bili sami razkropili, Bog ve, ali bi kdo od nas videl še kdaj lepo Francijo.«
— 214- —
»Kaj hočemo, dragi Ivan«, — pristavi na to polkovnik, da umiri svojega ljubljenca, — »mi do zdaj še ne moremo presoditi prave smeri one politike, ki je bila vzrok, da so na parižkem dvoru pozabili na nas. Večkrat terja baš korist države, da se poj edinci morajo žrtvovati, in zato bodimo hvaležni Bogu, da smo vsaj tako končali. Vi Ivan pa ste tako rekoč še mladenič in v novi sreči in novi slavi kmalu pozabite vse neugodnosti, ki ste jih doživeli v Španiji!«
Tako in jednako so se pogovarjali ter drug drugega tolažili, da so dospeli naposled do meje, a dne 8. januarja 1840. v francosko mestice Pau. Tu jih je pričakovalo vojaško poslanstvo, da jih sprejme in vredi po dani naredibi vojnega mini-sterstva.
Ko so se nekoliko odpočili od dolgotrajne hoje, je dobilo moštvo novo obleko in vso zaostalo plačo, pa tudi ukaz, da odpotuje v Algir, kjer se pridruži drugim oddelkom novoosnovane tujinske legije. Hlede na častnike in podčastnike pa se je glasila naredba vojnega ministerstva, da
- ‘215 —
se imajo uvrstiti v razne polkovnije stalne vojske.
Cez nekoliko etnij so se ločili drug od drugega, a vsakemu gledalcu je bilo težko pri srcu, ko je videl, kako se oni pod vročim afrikanskim in španskim solmcem zarjaveli obrazi ljubijo med seboj brez razlike stanu in časti, kako težka in ganljiva njih ločitev.
Moštvo je odšlo po suhem proti Mar-silju, od tam pa z vojno ladjo v Algir; častniki in podčastniki pa so se razšli k svojim novim pofkovnijam.
Ivan je bil prideljen oni oklopniški polkovniji, katera je bila takrat v Parizu v posadki, k oni imenitni polkovniji, kjer so navadno kraljeviči in sinovi drugih francoskih velikašev začenjali vojaško službovanje.
To se je smatralo sploh za posebno čast in odlikovanje, zato so mu tovariši častitali, veselili se njegovi sreči, katero si je pridobil po obče priznani in slavljeni hrabrosti in junaštvu.
No v Parizu ga je čakalo še večje odlikovanje. Ko se predstavi svojim novim zapovednikom, dobi nalog, naj se hi-
— 216 -
tro predstavi tudi vojnemu ministru maršalu Soultu.
Ko zagleda Ivana v krasni obleki njegove polkovnije, se zagleda minister za časek v lepega mladega junaka izrazom veselega iznenadenja, motreč na hrabrih prsih mnogo redov častne legije in celo vrsto španskih odlikovanj, pridobljenih v vojni proti Karlistom, katere je smel nositi z dovoljenjem francoske vlade tudi na Francoskem.
Pozdravil je Ivana na najprijaznejši način, dobrikal se mu rekoč, da ga je po posebnem naročilu Njegovega Veličanstva uvrstil v to novo polkovnijo, kjer se mu ponuja prilika, proslaviti se z novimi junaškimi deli v stalni vojski na poznanem bojišču, ker ta polkovnija odrine v kratkem v Algir, da pomaga maršalu Vallee-ju in vojvodi Orleanskemu, katera imata težavno stanje radi premajhne vojske, da bi razbila besne navale hrabrih čet eiuira Abdelkadera.
»A kje se ukrca polkovnija?« se osmeli Ivan spoštljivo vprašati.
,»V Marsilju«, — odvrne minister ter opazi, kako je Ivan prebledel in strepetal,
pa hitro vpraša: »A zakaj to vprašate!«
Ivan je ‘bil zmešan ter je le s težavo odgovoril: »Usodil bi si izprositi pri Vaši prevzvišenosti milost, da mi blagovolite dovoliti, da bi smel oditi v Marsilj nekaj dnij pred polkovnijo. Tam imam še od poprej nekoliko znancev in rojakov ter bi rad v njih krogu preživel nekoliko dnij, predno bi zapustil Evropo Bog ve za kako dolgo!«
»Oh, slobodno, dragi Bardič,« odvrne maršal prijazno ter nadaljuje kmalu s pomenljivim smehljajem: »Najbrže je od onih vaših znancev kateri ženskega spola — kaka stara ljubezen! No, nič zato, dragi moj prijatelj, pojdite slobodno tja, kedar hočete, pa se radujte kakor vam drago s svojimi starimi znanci in znankami, a kedar dospe vaša polkovnija v Marsilj, pridružite se ji, pa ostanite nam tudi v redni vojski tak junak, kakoršni ste bili do zdaj v tujinski legiji!«
Ivan se globoko prikloni, minister pa pogleda na uro ter zakliče: »Hentajte, malo da nismo pozabili! Hajd, brzo! Takoj moramo iti v Tuillerie, ker mi je naložil kralj, da vas še danes Njemu predstavim!«
Te nenadejane besede so presenetile Ivana. Bilo mu je, kakor da je pijan, ter da ne ve prav, kaj se godi okoli njega. Komaj je dihal zraven maršala Soulta v sijajni kočiji, ki ju je bliskovo vozila po najživahnejših ulicah.
Ustavi se pred krasnimi palačami Tuillerij. Nič ni videl, kaj se godi okoli njega in hitel za maršalom skozi sijajne dvorane, polne vsakovrstnih strežajev, gardistov in častnikov, in za nekoliko časa sta bila oba v predsobi prestolne dvorane.
Ko ju zagleda pri vratih stoječi stre-žaj, izgine hitro izza težkih svilenih za* grinjal. No, kmalu se vrne, prikloni se maršalu ter odgrne zagrinjalo.
Maršal spodbuja Ivana z ljubkim smehljajem, prikima z glavo ter vstopi. Ves zgubljen stopi Ivan za njim, hoče zbrati vse moči, da bi ga ne zapustila zavest.
V prijazni prestolni dvorani nasproti vratam, skozi katera sta prišla, sedel je na prestolu pod prekrasnim baldahinom kralj Ljudevit Filip, a zraven njega na desni in levi so se vrstili prvi dostojanstveniki države, generali, dvorjani, po-
slanci tujih držav, vsi v sijajnih dragocenih oblekah.
Močno je ibilo Ivanovo srce, kakor da mu hoče skočiti iz prsij. Od vsega onega sijaja okoli sebe ni videlo Ivanovo oko r.ičesa, nego dobrotljiv kraljev obraz, ki se mu je z blagim posmehom smehljal, z ljubeznivostjo ga opazoval, in kateremu se je videlo, kako da siplje okoli sebe blage solone žarke.
V tem se Soult globoko prikloni ter pregovori: »Sire, tukaj se usojam privesti po Vašem ukazu pred prejasno obličje Vašega Veličanstva junaškega našega stotnika Ivana Bardiča.«
Kralj vstane, pristopi k Ivanu, potolče ga po ramenu ter reče z blagim smehljajem: »Prav veseli me poznati mladega junaka, ki je v dveh delih sveta toliko storil, da se nam orožje čim bolj proslavi! Junaštvo, ki ste ga vi, dragi stotnik Bar-dič, pokazali v Afriki, že samo po sebi zasluži, da se vam zahvali Francija z zasluženim priznanjem in odlikovanjem. No v Španiji ste pokazali s svojim junaštvom tudi one sijajne zmožnosti in kreposti pravega junaštva, katero je nekdaj poveliče-
valo slavne naše viteze v srednjem veku. S čistim svojim mečem in nesebično plemenitostjo svojega srca ste rešili tam življenje in imenje velezaslužnega velikaša španske krone in zvestega pristaša mile moje sestre, kraljice Marije Kristine, Dona Miguela Almaroada in njegovo rodovino. S tim delom pa ste si pridobili tolike zasluge za Špansko, izvojskovali ste toliko slavo za Francosko, da bi si jaz smatral za dolžnost tudi brez tolikega priporočila od Don Miguela Almaroade in brez posredovanja moje mile sestre, kraljice Marije Kristine, da vas Obdarujem kolikor mogoče za vaše velike zasluge, ki ste jih pridobili za rešitev in čast francoske države. Čujte torej, dragi stotnik Bardič, kakšno darilo vam je namenila Francoska! — Kapitel reda častne legije je sklenil v svoji zadnji seji jednoglasno, da vas pomakne v drugi višji red in vam podeli ko-mandenni križ častne legije. Jaz pa, Ljudevit Filip, po božji milosti francoski krali, vas imenujem za eskadrcrskegn zapoved-nika! Gospod diet' d'escadron Bardič. bodite tudi zanaprej junak v korist in slavo naše nove domovine, pa doživite, ako vas
- 221 -
Bog ohrani, tudi še maršalsko čast na Francoskem!«
Ivanu se je zdelo, kakor da sanja čaroben sen. Silna razburjenost mu je vzdigovala prsi, kakor da bi ga hotelo nekaj zadušiti. Prikloni se globoko pred kraljem ter zamenca polglasno nekaj skoro nerazumljivih besedij v zahvalo. Cela dvorana in sijajno ono društvo zavrti se okoli njega. Zatemni se mu pred očmi, a život se mu trese, zgrudil bi se bil na tla od prevelikega čustva, da bi ga ne bil prijel pod Pazduho krasen, krepek mladenič, oblečen v častniško obleko španskih konjikov. To je bil adjutant španskega poslanca.
Ko je kralj to zapazil, se nasmehne in reče: »Vidim, da vas prevladuje čustvo sreče, če tudi vam nismo poklonili mičesa, Cesar bi si ne bili krvavo zaslužili! Zato vas prepustim prevzvišenemu gospodu Poslancu španskemu, ki vam ima nekaj Povedati. Pomenite se ž njim, a potem mi bodete gost pri dvornem obedu ter mi bode drago, če bodem slišal dogodbe, ki ste jili doživeli v Afriki in na Španskem.«
Po teh besedah prikima kralj z glavo, udari z roko ter se prične pogovarjati z
— «L>_>
maršalom Soultom, a okoli Ivana se zbere hitro vse sijajno društvo ter mu vsi po vrsti z laskavimi besedami čestitajo k novi sreči. Ves omamljen se je zahvaljeval Ivan s tresočim glasom, stiskal ponujene roke, a ko je to končalo, ga prime španski poslanec pod roko, odpelje ga nekoliko na stran ter reče:	»Imam vam izročiti
srčne pozdrave Don Miguela Alniaroade in od cele njegove rodovine, a tudi od njegovega zeta Fernanda Talavere de Campanario.«
»Torej se je Elvira poročila z Don Fernandom?« vpraša Ivan skoro brez sape.
»Da, že leto dnij je temu, odkar živi ž njim v najsrečnejšem zakonu,« odvrne poslanec.
Ivan pogleda kvišku z izrazom iskrene radosti in vzdihne, kakor bi se mu srce oddahnilo. Poslanec pa nadaljuje:	»To
zimo so bili vsi tukaj v Parizu mesec dnij ter so se pred dvema tednoma vrnili zopet na Špansko. Ker so doznali, da se vi z legijo v kratkem vrnete na Francosko, so me naprosili, na vam izročim njihove pozdrave; vrh tega so pustili pri rtlojbm
— 223
'pobočniku za vas neki zabojček, kateri smo že poslali v vaše stanovanje.«
Še bolj srečen po tej ugodni novici, se je pogovarjal še dolgo s poslancem in njegovim pobočnikom, dokler ni prišlo znamenje, da je končan sprejem pri kralja.
Ljudevit Filip se je priklonil na vse strani ter odšel ,z nekoliko dvorniki, in kmalu se je razšlo tudi ostalo društvo,
Kakor v snu se je Ivan videl v sijajni kočiji in streznil se je še le takrat, ko je stal v svojem stanovanju in mu je služabnik podajal podolgast zabojček, kateri je dobil za njega od španskega poslanca.
Z drhtečo roko Ivan cdpečati in odpre zabojček in kar omamijo ga notri dragoceni darovi. Najprej vzame v roke prekrasno častno sabljo, skovano v mavri-škem slogu, kateri sta se krasno svetila srebrom, zlatom in biser ji okovani roč in nožnica. Dobil je notri tudi dragoceno prekrasno zlato uro n dolgo težko zlato verižico; dalje več prstanov z dragimi kameni in pet jednnko velikih podob v zlatih okvirih. Bile so to z oljnatimi barvami na emajlu slikane podobe cele ro-
dovine Don Miguela Almaroade in njegovega zeta Don Fernanda.
Na dnu zabojčka pa so bila tri pisma. Prvo je bilo od Almaroade, drugo od Elvire, a tretje od Don Fernanda Talavere. Vsi trije listi so bili polni majodkritosrč-nejše zahvale; med njimi pa se je odlikoval še posebej Elvirin list, v katerem s svetim ognjem priznava, da mu je hvaležna ne le radi rešitve življenja in premoženja, marveč tudi za rajsko srečo svojega zakona.
Ivan je dolgo ogledoval mile darove ljubezni in hvaležnosti in pri tem skoro pozabil, da je povabljen na dvorni obed.
V tem srečnem položaju bi mu bilo najljubše, da bi bil v kakem zatišju, ter tam prevelikega veselja na glas se razkri-čal in razjokal.
Zato se je popoldne nekako nerad odpeljal v Tuillerie. Ali pri obedu ga je v novič še bolj očarala kraljeva prijaznost. Z laskavo ljubeznivostjo se je zabaval ž njim Ljudevik Filip, pozorno poslušal do-godbe njegovega življenja, a po obedu ga je odslovil s posebno milostjo in naklo-
225 —
njenostjo, želeč mu novo srečo na afri-kanskem bojišču.
Ves utrujen in prevladan po preveselih vtisih današnjega dne, zasede Ivan voz ter naroči kočijažu, naj ga jedno uro vozi okoli kjer hoče, da si zbere razburjena čustva in se tako razvedri.
Vozil se je po najživahnejšiih ulicah parižkih med velikansko množico ljudij, ter premišljeval, ali je resnica, ali samo ugoden sen vse ono, kar je danes doživel; a ko pomisli na svojo bodočnost, zdelo se mu je, kakor da bi mogel tudi stokrat žrtvovati svoje življenje za narod in državo, v kateri se prave zasluge tako pravično cenijo in tako sijajno obdarujejo.
XXVI.
Dva dni po tem je hitel Ivan proti Marsilju ter potoval po dnevu in po noči, da poprej dospe tjekaj, ker teden dnij za njim že dospe cela polkovnija.
Po vsej poti so ga obletale sladke misli, kako ga Mara sprejme, kaj poreče, ko ga tako nenadoma zagleda, in kako ga sprejme Duibois.
Dospevši v Mansilj okoli treh popoldan, se je preoblekel hitro v paradno obleko eskadronskega zapovednika, pripel si na prsi komanderski križ častne legije in celo vrsto redov in odlikovanj, stopil v voz ter pohitel v ulico Carabiere.
Ustavil se je pred Marino palačo, skoči! iz kočije ter (hitel, da vstopi. Kar priskoči iz pisarnice neki visok gospod v črni obleki ter zavpije veselo: — »Ivan! — gospod četnik!« in hipoma se objameta.
Bil je Matej Modrič, ki je začasno opravljal oskrbovanja bolnega Frimonta.
»Oh, kako si lep, — komaj sem te spoznal v krasni obleki!« — zakliče Modrič veselo ter opazuje Ivana od glave do pete izrazom radostnega iznenadenja.
Prime ga pod roko, da ga odvede v svojo sobo.
Ivan pa vpraša nestrpno:	»Ali so
gori?«
»A kdo?«
»No, kdo drugi, nego Mara in njen soprog?«
Modrič resnobno odgovori: »Žal, ni jih v Marsilju: že pred poldrugim mesecem so odpotovali.«
»A kam za Boga?« — vpraša Ivan komaj dihajoč.
»V Palermo« — odvrne Modrič ter pristavi: »Lanske jeseni je obolel gospod Dubois za vnetjem na pljučih in malo je manjkalo, da ubožec ni umrl. Od tedaj vedno kašlja, a zdravniki so mu svetovali, naj ostane celo zimo na Siciliji. Pri njem so vsi njegovi:	gospa Mara in dvoje
otrok, tako da sem zdaj prav sam v celi hiši ter od velikih skrbij sam ne vem, kje mi stoji glava, ker je tudi gospod Frimont obolel, a jaz ga moram nadomeščati v oskrbništvu. Vrnejo se najkasneje okoli srede marcija. Potrpi do tedaj, dragi Ivan, saj ostaneš nekaj mesecev tukaj!«
Ivan zmaja z glavo, kazaje največjo žalost, ter odgovori: »Žal, da mi ni mogoče dolgo ostati v Evropi. Za sedem, ali osem dnij pride sem moja polkovnija in jaz moram ž njo — v Algir. Oh Bog — Bog — ali sem nesrečen v ljubezni! — No, jedino njo sem do zdaj ljubil — nje je-dine nisem pozabil pod vročim afrikan-skim solncem, ne v krasni Španiji — ter sem se za to kakor otrok veselil onega trenutka, ko jo bodem mogel zopet videti,
kakor da me čaka tukaj nebeški raj, — in glej, neusmiljena usoda mi ne pusti doživeti še to nedolžno veselje, da samo malo časa pogledam v nepozabljen obraz mojega nekdanjega ponosa, — da bi jej stisnil roko, pa da bi jo vprašal, kako se jej godi v novi domovini!«
Modrič skoraj zastoče od bolečine, ko vidi, kako se obožavani pobratim zruši ves potrt na stol, zakrivaje si obraz z obema rokama, dočim se mu iz prsij vzdigujejo težki in žalostni vzdihljeji.
Pristopi k njemu, položi mu roko na rame in ga vpraša z blagim glasom: »Torej še vedno zdihuješ za njo? Oh Ivan, to ne more biti ljubo niti Bogu, da nosiš v glavi neprisojeno žensko bitje ter da bi radi nje ostal morda celo življenje ne-oženjen, med tem ko bi se poganjale za te najlepše hčere prvih francoskih veli-kašev!«
Ivan proži roko, kakor da se hoče ubraniti, ter zastoče žalostno: »Oh Matej, — ako poznaš Boga — ne dregaj v rane mojega srca! Saj tudi sam sprevidim, da je neumnost, zdihovati za poročeno ženo; nesrečen sem, da me je Bog ustvaril tak-
snega. Ali ne morem si kaj, kajti, da mi ponudijo kraljevo hčer, bi je ne mogel tako ljubiti, kakor sem ljubil Maro, in kakor jo še vedno ljubim!«
Oba sta molčala nekaj časa. Naposled vpraša Ivan z žalostnim smehljajem: »Ali je še vedno lepa?«
»Šteje se še zdaj med prve krasotice v Marsilju, a odebelila se je močno,« odvrne Modrič. — »Iz nje bi lahko naredil dva taka človečka, kakor je njen soprog.«
»Nič ne de« — pristavi hitro Ivan — »vsa fizična lepota se sčasom izgubi, a zato živi ljubezen, vzbujena v sladki preteklosti. Ah, njena mila podoba živi in bode vedno živela z ono divno lepoto, s katero je sijala takrat, ko sem jo zadnjikrat videl. Ako bi stopila ona zdaj pred me tudi s popolnoma skvarjenim obrazom, bil bi srečen, da bi jo le videl. — A zdi se mi, kakor da me je božja roka določila, da bom z dušo in telesom pravi vojak, ter mi odvzela vsako najmanjšo srečo v ljubezni. Naj se zgodi božja volja, jaz grem z novo močjo, z novim junaštvom v krvavi boj za korist in slavo lepe in plemenite Francije, a ti boš zopet slišal, kako zna tvoj
230 —
pobratim goniti Arabce! — Ako pa padem v boju — bo boljše za me, a morda tudi za — njo.«
Modrič vzdihne, stegne obe roki proti Ivanu in reče: »'Bog ne daj, da se to zgodi! No, da bi te pa ta nesreča res doletela, bi bila za tvoje prijatelje tim težja, ker nimamo od tebe nikake slike, ker je nam do sedaj nisi poslal, če tudi smo ti tolikokrat pisali, da bi nam bil tak spomin jako drag. Bodi nam toliko dober, pa daj se naslikati, dokler si tukaj. Ne daleč od nas stanuje prav dober slikar, ki te v treh dneh naslika kakor živega, in tvoja podoba razveseli njo in njega in jih potolaži, ker jih ni doma, da bi te videli!«
»Naj se zgodi tvoja volja«, odgovori Ivan, nasmehni vsi se lužno, — »jutri me spremiš k slikarju, da me naslika, kakor bode hotel, jaz bodem mirno in potrpežljivo sedel, tako vsaj čas prebijem, ker ne vem, kaj bi začel! Zdaj pa pojdi z menoj, da se malo sprevoziva, potem moram iti na stanovanje, da napišem list domu, ker še ne vedo, kakšna sreča me je doletela v Parizu.«
Modrič zaključi v naglici svoje knjige, zaklene jih v miznico ter sede z Ivanom v kočijo.
Vozila sta se po najlepših marsiljskih ulicah, a Modrič govori: »Zares srečen si v vsem, samo v ljubezni ne! Tvoje veliko junaštvo ti je pridobilo v Parizu sijajno odlikovanje, a tukaj te čaka lepa ded-ščina!«
»Kakšna dedščina?« — povpraša hitro Ivan.
»Kaj nisi nič slišal?«
»Ne besedice!«
»Stari general Belchamps je umrl pred pol letom ter ti je zapisal 100.000 frankov! Saj je to znano že celemu mestu in sodišče si je močno prizadevalo, da ti to naznani, a najbrže pisem nisi dobil, zgubila so se kje na Španskem. Denar pa je tukaj, vložen v marsiljski banki, kjer ga lahko prejmeš, kedar hočeš!«
Ivan se zamisli, sklene roki in dolgo gleda svojega prijatelja ves iznenaden. Pogleda proti nebu in vzdihne: »Oh dobri in plemeniti starček, — ti si me vspod-budil na vojaško srečo ter si se spomnil
— ‘23-2 —
na me tudi ob zadnji uri, — a jaz mehva-ležneš, — jaz sem na te skoro pozabil!«
Modrič pa dostavi: >>Da, da, — ti še ne veš, kako je on spoštoval tvoje junaštvo. Vsakikrat, ko so časniki prinesli glas, da si se v boju zopet odlikoval, je kazal to v kavarni vsakemu gostu, ter ponosno pristavil: »Ali ni to pravi junak? — Ha? — Uzor vojakov — Ahil — Leonida,
—	!ha? — In jaz sem ga pregovoril, naj gre k vojakom, — jaz general Belohamps!
—	Ah kakšna sreča, da bi temu junaka bilo dano, vojskovati se pod slavno zastavo velikega Napoleona!«
V takšnem pogovoru sta se vozila prijatelja še celo,uro po mestu, potem se poslovila ter se zmenila, kje se dobita zvečer.
Drugega dne stopi v Ivanovo sobo poslanec javnega marsiljskega notarja, prikloni se ter vpraša:	»Ali imam čast
govoriti z gospodom poveljnikom Ivanom Bardičem?«
»Da, gospod, jaz sem Ivan Bardič. Kaj želite od mene?«
»Uradnik se vnovič prikloni in reče: »Prišel sem, da vam izročim potrjen pre-
— 233 —
pis oporoke pokojnega generala Bel-champsa, v kateri vam je zapisal 100.000 frankov. Denar je vložen v marsiljski 'banki, ter ga, ako hočete, lehko danes prejmete!«
Ivana oblije rdečica, prebere njega tičoči se del oporoke, ki se je glasil med drugim: »Junaškemu bojevalcu za slavo Francije, stotniku tujinske legije Ivanu Bardiču, kateri se vojskuje sedaj na Španskem proti Karlistom, — zapisujem 100.000 frankov s prošnjo, da jih vzame v znamenje .mojega velikega spoštovanja!«
»Ali ni morebiti zapustil general kaj rodovine, kateri bi ne bilo všeč, da jaz sprejmem ta denar?« — rpraša Ivan.
»Ni« — odgovori uradnik. — »Vsa njegova rodovina je izumrla pred njim, zato je vse svoje imetje, kakih 400.000 frankov, obrnil v dobrodelne namene, kakor lehko sami razvidite iz oporoke.«
Razgovarjala sta se še nekoliko časa o formalnostih radi prejema dedščine, a ko se je uradnik poslovil, je šel po Modriča, da ga odvede k slikarju.
Tretjega dne prejme Ivan dedščino ter pošlje veliko svoto svojim stavišem, a
tudi Miju Tarini je poslal nekoliko dragih darov.
V štirih dneh je bila podoba že gotova. Slikar je zbral vso izurjenost in umetnost, da bode delo tim popolniše. Ivan je bil izborno pogojen, kakor da bi hotel pregovoriti.
»Ali se razveseli, kedar jej podobo nenadoma izročim!« — zakliče Modrič, opazujoč sliko z izrazom odkritega veselja.
Osmega dne dospejo v Marsilj štiri eksadroni Ivanove polkovnije, a dva dni kasneje odpotujejo z Ivanom po sinjem morju proti Afriki.
XXVII.
Da bi bila Francija o pravem času spoznala, koliko krvi in troskov jo bode stala skoro brezkoristna posest Algira, gotovo bi bila dobro premislila, predno bi dregnila v to nesrečno in nevarno gnezdo.
Pričela se je bojevati v plemeniti in občekoristni namen, da bi odpravila neznosno ropanje po sredozemskem morju
— 235 —
in zapletla se je vedno bolj v prepir s hrabrimi arabskimi rodovi, kateri so znali Posebno pod hrabrim poveljnikom Abdel-kaderom, z velikim junaštvom in vstrajno-stjo braniti svobodo svoje domovine tak), da je bila Francija v nevarnosti zaigrati ž njo svojo čast.
Zelo težavno je bilo delo; trebalo je sedemnajstletnega neprestanega vojskovanja, p redno so si Francozje podjarmili Algir; v tem času so žrtvovali na sto tisoče vojakov in mnogo milijonov frankov, in jedino za to, da se reši čast in spoštovanje francoskega orožja, ne vprašaje, ali bode osvojena zemlja tudi kaj koristila.
No, ni nesreče 'brez sreče. Algir je bila šola francoski vojski in izobraževa-•išče najslavnejših vojskovodij, a ne glede na krivico, ki je vzela zlato svobodo mnogim junaškim arabskim plemenom, niti na nečloveške »krutosti, ki so se počenjale večkrat v razkačenem boju — ne Slede na vse to, mora vsakdo priznati, da si je francoska vojska v Algiru, kar se tiče junaštva, pridobila nemnrjočo slavo.
Najbolj pa se je proslavila francoska vojska pod vodstvom slavnega maršala
Bugeauda in mladega vojvoda Aumalske-ga od leta 1841. do konca 1847. in sledeči dnevi ostanejo častno zapisani v francoski zgodovini: zmaga pri iNedromahi, posest Šmalc*), zmaga pri Isliju in pri »Bikovih rogovih«.
V vseh teh bitkah se je odlikoval tudi naš rojak Ivan Bardič z velikim junaštvom; posebno pa je silni napad Ivanove eskadrone pripomogel do slavne zmage v bitki na desnem bregu potoka Islija, kjer je dne 14. avgusta 1844. maršal Bugeaud z 8.500 možmi potolkel redno marokansko vojsko cesarjevega sina Sidi Mohameda, ki je štela nad 40.000 mož.
*) Smala je bila tako imenovano premično glavno mesto arabskih rodov, ki so vojskovali pod Abdelkaderom, t. j. veliki tabor, v katerem so se zbirali okoli vojske vsi rodovi, v katerem taboru se je začela kmalu razvijati obrtnija in trgovina, kakor v pravili mestih. Vojska v tem taboru je štela do 6000 mož in okoli 60.000 drugih prebivalcev, s katerimi se je poveljnik lehko preselil, kedar je hotel. — Dne 16. maja 1843., navali na ta tabor, vojvoda Aumalski prav v času, ko ni bilo poveljnika — emira Abdelkadera — v njem. ter potolče vojsko, razkropi drugo ljudstvo ter osvoji cel tabor., poiovi toliko živine. sužnjev in žen, da je moral še izpustiti zadnjih do 400o. To zmago je poveličal slavni slikar Horace Vernet s svojo veliko zgodovinsko sliko, imenovano : „La Smala“.
247 —
V vseh ljutih bojih, pri vsem junaštvu, ie ostal Ivan vedno srečen in zdrav in zdelo se je, kakor da ga sam Bog varuje, a tovariši so ga vsled tega imenovali: hrvaški Ahil.
Dne 22. decembra 1847. leta se naposled junaški Abdelkader, ves pobit, izdan 'n pregnan od svojih rojakov in domačinov, preda s peščico vernih vojakov polkovniku Lamoricieru, pod pogojem, da se mu da aman*), a s tem je bil končan sedemnajstleten boj, in Algir se je pokoril Franciji.
Vojska se je zdaj lehko odpočila od silnih trudapolnih bojev ter se veselila, da se je po dolgem vojskovanju povrnil zaže-Heni mir.
Prve dni 1848. je dobil Ivan kraljevski dekret, s katerim je bil imenovan za Polkovnika, mesto dosedanjega zapoved-nika polkovnije, kateri se je kot general imel vrniti na Francosko.
Ivanu ni ugajalo mirno dolgočasno | življenje v posadki in premišljeval je, bi li Prosil za dopust, ali pa za premeščenje v
*) Dati komu aman se pravi, vzeti koga v Varstvo.

katero drugo polkovnijo, ki je doma na Francoskem.
V tem ga je jako vznemirilo pismo Mateja Modriča:
Glasilo se je tako-le:
Dragi Ivan!
Odkar sem ti pisal zadnji list, smo doživeli veliko žalost. Pred petimi meseci je pokosila nemila smrt jednega Marinega sina, trinajstletnega Franceta, — na dan sv. Luke smo pokopali dobrega Frimonta, okoli vseh svetih starega Boriča, pred tremi dnevi pa smo izročili hladni zemlji še nekoga milejšega, o katerem smo že pred nekaj leti mislili, da nas tako zdrav in močan še vse preživi.
Jaz ne vem, kako sprejmeš novico, da je Bog poklical k sebi onega moža, ki ti je prevzel najsvetejšo stvar sveta, kateri ti je uničil najslajše upanje tvoje mladosti — le to vem, da bodeš tudi ti žaloval, ker je bil prav plemenit in velikodušen človek! — Da, dragi Ivan. — dobrega in plemenitega gospoda Duboisa ni več med živimi! — Proti koncu avgusta je obolel že tretjič na pljučnem vnetju in vsa zdrav-
niška pomoč ni nič pomagala. Dne 13. t. m. je zaspal za večno mirno smrt s smehljajem na obrazu; objokuje ga ne samo žalostna vdova in hčerka, marveč vsakdo, kdor ga je poznal in kdor je imel priliko, da je poznal njegovo dobro in plemenito srce.
Ko mu je stala smrt že pri glavi, se je šalil z Marico, da bi jo potolažil, govoril ji je, da ona se po njegovi smrti poroči s teboj in v -šali jo je imenoval »gospa Bardičeva«. Ko je imel že dušo izdihniti, i sem bil slučajno v njegovi sobi. Mara in lepa hčerka Ivanka — Jeanne — padle ste na kolena pred posteljo ter jokale, a v sobo prileti Marina mati, ki je ihtela in vila roivi od žalosti n bolečine.
Bolnik zbere vse svoje zadnje moči, vstane na postelji, položi roke na ženino in hčerkino glavo, blagoslovi obe, a Ivanki 5nigne z glavo, naj odide v drugo sobo. Na to pregovori s slabim glasom, blagim smehljajem:	»Slišiš, draga Mara, — jaz
sem se zdaj le šalil, — ali bil bi vendar rad, da šala postane resnica! — Vzemi Ivana Bardiča — to je moja želja — da ga vzameš, — ker vem, — da bi si nikjer
— 240 -
—	boljšega soproga — dobiti ne mogla!
—	Mlada si še ter potrebuješ poštenega in krepkega moža pri sebi, — da ti pomaga upravljati naše imetje. Ivanka je že odrasla — se leliko kmalu poroči, — kaj bi potem delala sama —ma tem svetu! — Obljubi mi torej, — da ga vzameš, — ako te on še — tako ljubi, — kakor — te je
—	nekdaj ljubil!------« Mara glasno za-
joče, a ko se nekoliko pomiri, vstane ter mu nekaj zašepeče na ubo. Mogoče mu je obljubila, da izpolni njegovo zadnjo željo, ker lice se mu je razvedrilo in je kazalo neko posebno veselje in zadovoljnost. Ljubeznivo jo pogleda, pokima z glavo, nasmehne se zopet, zopet leže, a čez nekoliko časa vzdignila se je njegova dobra duša v nebeški raj ...
Ali ni bil on pravi uzor plemenitosti?
—	Ni li bil pravi svetnik na grešnem svetu? Še zadnji 'hip svojega življenja se je spominjal na te, kateremu je pb božji volji prevzel deklico, ki si jo ljubil z nenadomestljivo ljubeznijo! Še v zadnjem času te je hotel pomiriti z nemilo tvojo usodo,
—	hotel je ozdraviti težko rano tvojega srca, — hotel je poplačati vse bolečine, ki
241 —
si jih radi njega pretrpel, ter ti izročiti največjo svojo stvar: ljubljeno ženo, dobro vedoč, da je ne more nobenemu boljšemu izročiti, nego onemu, kateri jo je ljubil z jednako, — a morda še z večjo ljubeznijo!
Oh, Ivan, Ivan, — vem, da ne dvomiš radi mojega prijateljstva, da si prepričan, da ti želim vse dobro na svetu, vem tudi to, da mi ne zameriš, ako ti povem, da me je njegova smrt do groba uža-lostila!
Včeraj so razglasili njegovo oporoko, vsled katere imata od vsega premoženja 1,500.000 frankov udova Mara in hčerka Ivanka vsaka polovico.« —--------
Tihe solze so porosile Ivanovo lice, ko je prebral to pismo. Te solze so bile sad odkritosrčne žalosti. Obžaloval je svojega plemenitega tekmeca, da ga je nemila smrt pokosila pred časom, a zadnji izraz njegove plemenitosti je ganil Ivanovo srce do konca. Premišljeval je, kaj mu je storiti, Srce mu je pravilo, da ono še vedno bije jedino le za Maro, a um mu je svetoval, da prav zdaj se jej ne sme približati.
•242 —
Zato tudi ni več mislil ma prejšnji sklep, da bi si izprosil dopust ter šel v Marsilj. Kaj 'bi temu rekel svet? Vsi bi padli nanj, da je prišel v Marsilj samo iz sebičnega namena, da se pobriga za bogato vdovo takoj po smrti onega plemenitega moža, ki jo je povzdignil iz praha največjega uboštva do bogastva in sijaja!
Odločil se je ostati raje v Algiru, dokler ga usoda sama ne pokliče kam drugam. Mari pa je hitro napisal pismo, v katerem jo tolaži in pomiluje z nežnimi besedami.
Čez mesec dni je dobil odgovor, kjer se mu ona kratko, a jako prijazno zahvaljuje.
Ta odgovor ga je toliko ohrabril, da je hitro sedel ter jej napisal dolgo pismo, opisal jej na dolgo in široko zadnje dogodke svojega življenja ter se le od daleč spominjal muke in trpljenja svojega srca. Na to ni dobil dolgo odgovora, zato jej napiše drugo pismo, ter se še 'bolj približuje svojemu cilju, vzdihuje za njo in jej z gorkimi besedami opisuje, kako bi bil srečen, da bi jo po tolikem času mogel zopet videti. Mara mu odgovori, da bi
— i»43 —
jej bilo ljubo, ako bi zopet videla svojega slavnega in glasovitega rojaka in prijatelja, ali radi ljudi, da je bolje, če se vsaj jedrno leto ne vidita.
Ivan se ni mogel več zatajevati ter jo v svojem četrtem pismu — pet mesecev po Duboisovej smrti — kar brez ovinkov zaprosi, naj se usmili ter naj ga osreči s svojo roko radi dolgotrajne stalne ljubezni in vernosti.
»Biser moj« — napisal jej je v tem pismu, — »noben pameten človek ne bo mogel govoriti, da se poganjam za te radi bogastva. Tega meni pri časti, ki mi prinaša lepe dohodke in pri precejšnjem premoženju, ki mi ga je zapustil Belehamps, ni sile. Imam komaj 34 let, pa sem že polkovnik in lastnik reda častne legije, ter upam. da postanem v kratkem celo general. Ali ni to sreča, ki jo v mojih letih le težko kdo doseže! — Oh mila Mara, samemu se mi dozdeva, da je samo sladek sen vsa moja dosedanja hitra sreča, katero sem si izvojeval na bojnem polju! Ali ni to sreča, pri kateri bi si mogel izbirati hčere v hišah prvih francoskih velika-šev? Oh Marica, — pomisli, koliko sem
n:
radi tebe revež pretrpel, pomisli, da bi bil smrten greh, da me pustiš dalje, da trpim take muke, zdaj ko imaš priliko, da mi na mah ozdraviš srčne rane in spremeniš vse dosedanje tuge v rajske slasti!«
Z odgovorom na to pismo mu ona sama pomudi nehote sredstvo, s katerim mu je 'bilo lehko pobiti njene razloge in uničiti njene daljne izgovore; a to sredstvo so bile sledeče besede: »Izbij si Ivan to misel, da bi jaz mogla postati še tvoja žena, in pomisli, da si ti samo leto dnij starejši od mene, pa se vendar šteješ še med mlade ljudi ter da biti bolj pristojala de-kica od 16.—17. leta, kakor jaz 33 let stara žena, a zraven tega še mati odrasle, skoro za ženitev zrele hčere!«
To je (bila voda na njegov mlin. Z gorkimi besedami in neovrgljivimi razlogi jej dokaže v sledečem pismu, da se prava ljubezen, približajoča se svojemu cilju, ne ozira na leta, da ona ni odvisna od delovanja zunanjih vtisov, ampak da izvira jedino le iz medsebojne simpatije in iz soglasja ljubečih se src!
Dosegel je zaželjini uspeh. Toliki ljubezni se Mara ni mogla več ustavljati ter
— 24') —
mu je odgovorila v nežnem pismu, da je pripravljena, izpolniti njegovo željo ter mu podati oko, ali s pogojem, da ne stopi pred njo, predno ne mine leto žalovanja.
Ivan je bil srečen, a ne dolgo časa, ker v pismu je našel nekoliko vrstic, ki so ga zopet užalostile in vznemirile ter mu skalile vse veselje.
Bile so sledeče besede: »Zadnji čas me trpinči nemila misel, da mi je smrt blizu, a ne morem se je rešiti, tem menj, ker se mi zdi, da se v kratkem vresniči, ker se mi večkrat stemni pred očmi, zaostaja mi sapa, večkrat omedlim, ter se mi zdi, kakor bi me zadel mrtvoud. Človek ne ve, kedaj mu je usojeno umreti, a ker bi mi bilo težko, počivati v tuji zemlji, daleč od mile domovine, zato sem že preskrbela, da mi že zdaj napravijo grob v naši dragi domovini. V ta namen se že zida na moj ukaz v naši vasi lepa kapelica prav vrh one dolinice, kjer si ti, dragi Ivan, rešil mojega pokojnega Alfonza, samo za to, da mene po božji voljni on prevzame! No, nam kratkovidnim in slabotnim mravljincem so nerazumljiva pota božje previdnosti in Bog ve, ali ne bode za nas in še
za veliko drugih bolje, da se je tako zgodilo. — V eni kapelici pa bode moje grobišče z nagrobnim spominkom iz karar-skega marmorja, kateri se že izdeluje po načrtu slavnega Thorvvaldsena. Želim še živa videti oni prostor, kamor me položijo k večnemu počitku. Oh Ivan, Ivan — prosi Boga za me, da bi bile te moje misli — samo misli! Meni ni žal umreti, a kaj bi delala uboga moja mila hčerka sama na tem tužnem svetu? Oh, kako srečna bi bila, da bi mogla še pred smrtjo videti jo omoženo z dobrim, plemenitim in krepostnim možem, kakor si ti, moj mili Ivan!«
To je Ivana silno vznemirilo. Najprej se je bal, da je morda obolela radi velike melanholije, ker si in mogel razložiti, kako je mogla kaj takega pisati v onem istem pismu, v katerem mu je dovolila svojo roko. Pisal jej je dolgo pismo, tolažil jo, kolikor je mogel in jo rotil, naj se za božjo voljo varuje tako žalostnih mi-slij, zdaj, ko se on približuje tako zaželje-nemu cilju, ko se veseli srečnega in blaženega onega časa, ko se na veke zje-dinita.
Kmalu je dobil odgovor, v katerem mu naznanja, da odpotuje v kratkem z materjo in hčerjo v domovino, da obišče svojo rodovino, ker jo neka notranja moč vleče tja, od kodar upa, da se čez par mesecev zopet vrne v Marsilj. Pismo je bilo pisano v prav mirnem duhu brez najmanjšega sledu kake žalosti. Ivan si je mislil, da je ono bilo le mimogredoč napad melanholije in se umiril, tolažeč se, da kmalu minejo dnevi, ki ga ločijo od zaželjenega smotra.
XXVIII.
Ivanova polkovnija je bila v Konstantini v posadki. Opravila je imela malo, dnevi mirnega življenja so tekli nekako počasi in dolgočasno. Dan 10. decembra 1848. leta se je približeval. 2. njim mine lete Marinega žalovanja, a pretekli so že trije meseci, odkar je dobil od nje zadnji list. Pisal je Modriču, pisal Marini materi, naj mu za božjo voljo odpišejo, kaj je vrok, da od Marice ni ne duha ne sluha — a vse zastonj, od nikogar ni dobil pričakovanega odgovora.
Že meseca novembra je prosil odpusta za tri mesece in dne 10. decembra je hotel odpotovati s kakim parnikom v Marsilj.
Neko jutro se je z žalostnim obrazom sprehajal po ključu v luki ter gleda v daljavo na sinje morje, a njegov duh se je vzpel čez morsko planoto do Marinega doma. V daljavi se pokaže parobrod, ki plava naravnost proti Konstantini. Za pol ure je prišel že v luko in Ivan opazuje došle popotnike. Nakrat prebledi. Zdi se mu, kakor da je zagledal veliko postavo Mateja Modriča. Hiti bliže ter se kmalu prepriča, da oči ga niso prevarile. Med množico se je motal na mostiču Modrič, gledal v njega nekako tako, kakor da se ga boji; a kmalu stopi pred njega, stisne mu roko ter se smeje s prisiljenih smehljajem.
»Kaj za Boga te je prineslo sem? — vpraša Ivan in komaj zajema sapo. — »Ali se je zgodila kaka nesreča — si 1; prišel, da me tolažiš ,— ker je morda — Mara — umrla? Govori, ne pusti me v bolečini, ker berem ti na obrazu, da mi neseš črne glasove!«
— 249 -
Modrič pogleda kakor obupan proti nebu in odgovori: »Čakaj za božjo voljo, da vzamem svoje stvari in da bodeva sama!«
Po teh besedah se naglo izgubi, vzame svoje stvari, sede z Ivanom v voz ter se odpeljeta proti Ivanovemu domu. V vozu nista pregovorila niti besedice. Modrič je gledal pred se žalosten ter je le kakšenkrat pogledal v Ivanov obraz, kateremu so se svetile oči v obupnem pričakovanju črnih novic.
V gradu, v Ivanovi sobi, objame Modrič svojega prijateja in hoče pregovoriti, a v tem povpraša Ivan s čudnim nasmehom: »Je-li torej res umrla?«
»Oh Ivan, Ivan« — zdihuje Modrič — »zberi vse svoje moči, da hladnokrvno pretrpiš še zadnji udarec nemile svoje usode in da mirno preneseš ono, kar se ne da premeniti!«
Ivan se »zgrudi na kolena, zakrije si obraz z rokama, Modrič pa nadaljuje bolestnim glasom: »Da, dragi Ivan, uganil si, zakaj sem prišel! — Vsemogočni Bog otel ti je zadnje in jedino upanje, ker poklical je k sebi — Maro v cvetu njenega
življenja! — Umrla je reva v svojem rojstnem kraju, kakor je želela, — in sicer naglo, od kapi, kakor je slutila že v življenju. Jaz revež pa sem prišel, da te tolažim ter ostanem pri tebi tako dolgo, dokler se ti ne zaceli zadnja in najtežja rana, katero ti je zadala nemila usoda!«
Obilne solze so tekle po Ivanovem licu, iz prsij pa je prihajalo zamolklo težko ječanje. Kar skoči pokoncu in zavpije: »Oh, ali ni človek prisiljen, obupati v božjo pravičnost, kedar doživi kaj takega? — Oli Bog, o Bog. kaj sem ti zakrivil tako hudega, da me tako nemilo in toliko časa preganjaš?«
Teka po sobi in si stiska glavo z obema rokama. Ustavi se pred Modričem, žalostno se nasmehne in reče:	»Vedel
sem že poprej, da doživim kaj takega! A kako bi tudi mogel pričakovati tako srečo* ko mi Bog v ljubezni ni prisodil najmanjše sreče? Le naprej, naprej, samo tako naprej po tej poti — jaz se več ne bojim ter hočem pokazati, da sem močnejši od tebe. protivil se ti bodem do konca!«
Po teh besedah stisne obe roki pred seboj, kakor da bi hotel koga streti, a iz očij mu sije žalosten plamen.
»Tako velja, dragi Ivan«, — zakliče Modrič veselo, ker se je Ivanova bolečina obrnila na tako stran — »bodi velik v veliki bolečini, pa pokaži, da si junak ne samo proti vidljivemu sovražniku, marveč tudi proti nevidljivi moči neusmiljene usode. Ta je njen najbujši, a najzadnji udarec, po katerem ti nad Marinim grobom razcvete nova sreča, ki premeni tvoje mu-čeništvo v rajske slasti!«
Ivan odmaje z glavo, izamisli se nekoliko časa, a potem sede na blazino in reče povsem mirno: »Zdaj mi pripoveduj, kako je revica umrla!«
»To se hitro pove!« — odvrne Modrič, zagleda se v okno ter nadaljuje: »Pred dvema mesecema je odpotovala z materjo in hčerko v svojo rojstveno vas, da poseti ostalo rodovino ter vidi svojo nadgrobno kapelico. Stanovala je pri sorodnici Mandi, ki je omožena s trgovcem Pavkovičem. Tudi jaz sem moral priti mesec dnij pozneje ter prinesti seboj vsega, Česar je trebalo za ozaljšanje nagrobnega , spomenika. Ko je bilo vse urejeno, ko je bila kapelica gotova in posvečena, se je Začela ona pritoževati, da jo napada orno-
tiča in da jej kri sili vedno bolj v glavo. Zato je naredila oporoko, odpeljala se v mesto ter jo izročila polkovnijskemu sodišču, a čez tri dni pozneje so jo našli mrtvo v postelji. Pokopali smo jo, kakor je želela, v kapelici ter jej postavili na grob že poprej napravljen spomenik!«
Modrič umolkne, gleda v Ivana, ki je sedel mirno kakor da je okamenel. Nakrat ustane, nasmehne se žalostno in reče: »Dobil sem dopust na tri mesece za svojo poroko, a zdaj jilh hočem prebiti nad njenim grobom! Samo, ako ga še dobim, kajti pri moji sreči bi morje lehko požrlo tudi njen grob, predno pridem tjekaj! — Kam si se namenil pa ti Matej, kedaj odpotuješ od tukaj?
Modrič reče ginjen: — »Pri tebi ostanem, dokler se ne prepričam, da si se povsem pomiril in utolažil!«
»Eh pa dobro«, — dostavi Ivan, — »mojemu srcu bo laže, ako bom imel pri sebi dobrega prijatelja! Jaz pa ostanem, dokler živim, blizu njenega groba ter se zato zahvalim sedanji vojaški časti, kakor hitro mi mine dopust. Kaj so mi vsa dostojanstva in vse časti tega sveta — men:
živemu mrliču, kateremu je umrlo srce za ves svet? A kje bi mogel lože prebiti mračne dneve svojega življenja nego v bližini onega kupčka zemlje, ki mi pokriva vse nade in najdražji biser? Zato posvetim vse ostalo življenje njenemu grobu. Z visokim zidom zabranim burji, da ne bo razsajala nad njim; s svojima rokama nanesem črne zemlje ter jo nasadim z najlepšimi cvetlicami in dragimi rastlinami, da bo krasen gaj sredi pustih velebitskih goličav oznanoval svetu, kje počiva nepri-sojen biser v ljubezni nesrečnega Ivana ftardiča.«
XXIX.
Nekega popoldne meseca januvarja 1849. splava neka serežanska ladija °d Karlobaga proti severu. Nebo je bilo lasno, morje tiho in mirno, zrkajoče se v solnčnih žarkih. V sredi ladije sta sedela dva gospoda, oblečena v fini črni obleki. Mlajši je bil pravi uzor moške lepote. Vsaka stopinja, vsa zunanjost velikega, a vitkega njegovega života je izraževala Vojaško obnašanje. Njegovo pravilno in
— 254
lepo lice je stemnelo od solnčnih žarkov, kazalo neko tugo in duševno bol, a z obraza sta bliščale veliki modri očesi ter gledale vedno proti severu.
Drugi je bil nekoliko manjši, ali mnogo debelejši. Večkrat je opazoval svojega tovariša, pregovoril ž njim kako nježno besedico, a potem je tudi on zrl proti severju, kakor da tudi on tam pričakuje nečesa. Prvi je bil hrvaški rojak, junaški francoski polkovnik Ivan Bardič, a drugi upravitelj Duboisove trgovinske hiše, naš Matej Modrič.
Štirje pomorski šerežani so veslali krepko in pravilno, da je ladjica kakor strela letela proti severju, a poveljnik je držal krmilo s posebnim ponosom, kakor da vozi kakšnega kraljeviča.
Vsa petorica je z največjim zanimanjem opazovala Ivana in le redko so zinili kako besedo, namežikovali si z očmi in kazali največji ponos in navdušenje.
Kar se zablišči že iz daljave na desnem bregu na visokem robu krasna kapelica.
»Glej jo — zdaj se vidi!« — zakliče Modrič. Oba poskočita ter gledata proti
onemu kraju. Ivan vzdihne, stisne roki na prsi ter s solznima očmi zre v daljavo.
Za pol ure je krenila ladija k bregu, nad katerim je stala kapelica. Ivan je mislil, da mu srce poči, ko je zagledal ono kotlino, v katero se je bila skrila Mara pred burjo onega nesrečnega dne, ko jo je božja sodba izročila v naročje drugemu srečnejšemu možu.
Kako majhen je prostor med ono votlino in kapelico, a koliko je revež pretrpel bolečine in truda, dokler mu ni ves najslajši up utonil na veke pod ono sveto hišo božjo!
»Junaki, odnesite naše stvari k gospodu župniku Dujmoviču, a mi pogledamo nekoliko v kapelico« — reče Modrič serežanom, ko so stopili iz ladjice.
Serežani so odšli, a Modrič in Ivan gresta po ozki stezici h kapelici.
Vrata so bila odprta. Ko vstopita, strese Ivana neki čuden strah. V grobni tihoti odmevali so jima koraki.
Na steklenih, slikanili oknih so odsevali žarki zahajajočega solnca in obsevali z vsakovrstnimi barvami veliki oltar in
prekrasen kip božje Porodnice, ki je bil izsekan iz belega marmorja.
Na levi strani pri zidu je stal nadgro-bni marmorni sarkofag, na katerem je bil iz marmorja izsekan kip, ki je kazal Maro v naravni velikosti. Nad grobiščem v zidu je bil veliki marmorni basrelief:	Je-
zusovo spremenenje na Oljski gori.
»Glej, tukaj počivajo ostanki tvoje drage!« — jeclja Modrič in pokaže grobišče. Ivan opazuje Marin kip, kakor da bi hotel spremeniti mrzel kamen v živo telo. Vzame iz nedrij zlati medaljon z Marino podobico, da bi videl, v čem je jed-naka onemu kipu. No čudno! Kolikor več se je mučil, da bi našel kako jednakost, toliko bolj se mu je zdelo, da je ni. V njegovi duši in na podobici je živela Maia še vedno v oni deviški lepoti, kakor takrat, ko jo je zadnjič videl, a pred njim stoji kip jako debele ženske, katere obraz je le od daleč bil nekoliko podoben Mari, a le toliko, kolikor ste si podobni navadno mati in hči.
»Jeli jej ta kip kaj podoben?« — vpraša Ivan žalostno.
257 -
»Je, — kakor da hoče pregovoriti!« — odgovori Modrič. — »Prav taka je bila tri mesece pred smrtjo.«
Ivan vzdihne, poklekne pred grob, poleži glavo v roki ter jo nasloni ob kip. Dolgo časa je klečal tako, zdihoval in jokal, a vroče solze so mu elajšavale bolno dušo.
Ko vstane, se obrne k oltarju. Pade zopet na koleni, kakor da ga je strela udarila, razpne roki in zavpije z obupnim glasom: »Marica, Marica!«
Zagledal je iznenadoma pri stopnicah oltarjevih krasno lepo deklico, ki je prav potihoma prišla skozi žagrad.
Rasti je bila visoke in vitke, oblečena v črno svileno oblačilo. Po ramenih in hrbtu so se jej vili dolgi krasni lasje. Krasno, belo ličice je oblivala lehka rdečica, a mili obraz je bil povsem podoben nekdanjemu mlademu Marinemu licu z vso lepoto, katero je imela takrat, ko jo je odpeljal srečni Dubois. Stisnila je obe nježni ročici, spustila jih v krilo, nagnila glavico, a njene velike modre oči se zagledajo v Ivana.
— 258
»Oh Marica, ali si ti — prišla z neba, da te še jedenkrat vidim v mladostni lepoti! Oh ne beži — oh ostani, ostani!« — zavpije Ivan in stegne obe roki proti lepi stvarci ter ihti v veliki zmešnjavi.
Deklica stopi k njemu, ponudi mu ročico, se ljubko nasmehne in pregovori: — »Jaz nisem Marica, ampak njena hči Ivanka! — Da ste nam dobro došli, gospod polkovnik! Jaz sem vas hitro spoznala. — Šetala sem se z babico po obali, pa smo vaju videle, ko ste šli proti kapeli. Babica mi je rekla: Pohiti, teci, da ga ti prva pozdraviš v mili domovini, ker bi bil lehko nesrečen, ako sreča najprej kako staro ženico. Jaz sem letela, kar sem mogla, a kmalu pride tudi babica!
Ivan se zgrabi za glavo in zajeclja: »Marina hči? — ob Bog, sem li pameten, ali sem znorel, ali sanjam, ali v resnici vidim? — Oh kolika sličnost!«
Zagleda se zopet v deklico z izrazom miline in sreče. S tresočo roko izvleče medaljon, odprč ga, pokaže Modriču in vpraša: »Ali glej Matej, ni li prav njena podoba, prav ona? Ni li to prav isti obraz? Niso prav tiste oči, obrvi, nos,
— 259
usta, lasje, prav vse tisto, vse — kakor da bi jo slikar zdaj naslikal!«
Sladek spomin na nekdanjo Marino lepoto vskipi v njem in v onem odušev-ljenju pozabi Marico in njen grob. prime dekličino roko ter pritisne na njo vroč poljub.
Ivanko oblije rdečica, a ročice ne umakne iz njegovih močnih rok. Ivanu se nakrat zopet stemni obraz, izpusti njeno ročico ter se ozre proti grobu. Spomni se zopet mrtve Marice. Kesa se, da je hipek pozabil na njo, a v glavo mu šine misel: Olej ti to deklico, kako veselo brblja okoli materinega groba, kakor bi je nikdar ne videla!
V kapelo stopi grbasta starka. Oblečena je v fino, črno krilo, a mesto klobuk-, je imela na glavi črno ruto. Marina mati, Ana Jarkovičeva, razprostre roki, pohiti k Ivanu in zavpije s tresočim glasom: »Oh, Bog te blagoslovi, sinek — pojdi duša, da te pritisnem na svoje staro srce! Olej, kako si lep, lepši kakor kedaj poprej, a kako velik gospod si postal, oh, Bog ti daj še večjo srečo!«
Starka objame in poljubi Ivana, kakor da je našla svojega zgubljenega otroka, potem udari z rokama in zavpije proti grobu: »Oh sinek, kedo bi si mislil, da jo najdeš v hladnem grobu!«
Hotela je pasti na grob, a Modrič jo prime za roko, rekoč:	»Pustite gospa,
vaše solze je ne predube; pojdimo v vas, ker je solnce že zašlo!«
Šli so vsi proti vasi. Na pol poti jim je prišel naproti že sivolas župnik Duj-movič z Ivanovo rodovino in z množico drugih starih znancev in prijateljev. Ko zagleda Ivan stariše, steče jim v naročje, poljubi jim roke in lica in porosi jih s solzami otroške ljubezni. Na to poljubi še vse druge rodovince, znance in prijatelje, in ko je vsa množica videla, da pri Vsej veliki sreči in pri vsej svoji visoki časti se njegovo dobro srce ni spremenilo, prične glasno klicati: »Živio naš slavni Ivan — naša čast in naš ponos!« — in trgali so se med seboj, da mu vsi stisnejo desnico.
Med neprestanimi živio-klici in drugimi veselimi pozdravi je sprejela množica popotnike do župnišča, kjer je Dujmovič svojemu slavnemu gostu Ivanu pripravil
•dve lepi sobi in kjer so se v kuhinji veselo sukale kuharice, da pripravijo veliko večerjo.
K večerji je ipozval župnik vso Marino in Ivanovo rodovino, Mateja Modriča in Ivanovega prijatelja Mijo Turina. Vse je tekmovalo, kako bi Ivana bolj počastilo, v veliko veselje, da se je zopet vrnil med nje »junak dveh delov sveta«, se je spremenilo kmalu v oduševljene zdravice in veselo petje.
Pri večerji je sedel Ivan na prvem mestu, njemu na levi stara Jarkovička, a na desni lepa Ivanka. On je malo jedel, a še menj govoril, vedno je gledal v svojo sosedo na desni, od katere se njegove oči niso mogle ločiti. Poznalo se mu je na obrazu, da bi rad ž njo nekaj govoril. A o čem naj govori? — O onem, kar se mu je počelo svitati v srcu kakor pomladanska zora, ni smel na dan pred tolikimi gosti, a o vsakdanjih stvareh ni znal zasukati pogovora. Zato je rajiše molčal in molčeč opazoval krasotico in opravičeval se pred svojo vestjo, da je jedino le spomin na Maro kriv, da so njegove oči vedno zamaknjene v deklico.
Ko so v pozni noči gostje pričeli že odhajati, reče hitro župnik: »Da, res dragi Ivan, izročiti vam imam neko pismo, katero vam je pisala gospa Mara. Na dan njene smrti sem ga našel v meni naslovljenem pismu, v katerem me je prosila, naj ga vam dam hitro, 'ko dospete sem, ako res ona umre. — No, skoro sem že pozabil nanj. — Vendar mislim, da bi bilo boljše, da vam ga jutri izročim, — bodete bolje spali!«
»Ne, ne« — zavpije Ivan — »dajte mi ga koj, ker prav zdaj bi ne zatisnil očesa, dokler bi ga ne prebral!«
— Župnik vstane, odpre veliko omaro, išče in vsklikne: »Tukaj je!« — in da Ivanu pismo s tremi pečati zapečeno.
Ivan pozabi na vse. hiti v svojo sobo, prižge svečo, odpečati pismo in bere: »Mili Ivan!
Vidim, da se približuje moja zadnja ura, a hvala Bogu, da to vidim, ker me smrt ne najde nepripravljeno. —
Takrat, ko se je Vsemogočnemu zljubilo, poklicati mojega Alfonsa s tega sveta, sem se hitro zbala, da v tebi vnovič oživi stara ljubezen, da ti oživi v srcu
novo upanje ter da boš kmalu poskušal, da bi se približal že davno zaželjenemu smotru, katerega po božji volji nisi mogel doseči, dokler sem jaz bila še deklica. Zbala se nisem morda zato, da bi se ne nadejala s teboj srečnega zakona, — Bog varuj tega, — ker ti si tako dober in plemenit, da bi se s teboj ponašala vsaka velikašinja, — ampak bala sem se jedino le radi tebe, da z menoj ne najdeš več one sreče, katere si se nadejal in katero bi morda dobil, ako bi postala tvoja, dokler sem bila še deklica!
In ta moj strah me ni nič prevari!! Preteklo je nekoliko mesecev, a ti me že prosiš z gorko ljubeznijo, kakor da bi bila deklica pri petnajstih letih, ne da bi bil pomislil, da sem že mati odrasle hčerke ter da spadam že med starše žene, a ti še vedno med mladeniče!
Oh dragi Ivan, ne moreš vedeti, koliko sem pretrpela poprej, nego sem se udala tvoji prošnji, ker sem se bala, da ti uničim vso srečo lepe bodočnosti! A toliki ljubezni, tolikemu nagnenju se nisem mogla protiviti. Obljubila sem ti roko, a te opominjala, da si sam kriv, ako pri meni
ne boš srečen. — A vsemogočni sam ni hotel, da bi prišlo do tega. Že slišim njegov sveti glas, s katerim me kliče s tega sveta, a temu glasu se toliko raje pokorim, ker sem prepričana, da moja smrt bo tebi in meni in mojemu jedinemu detetu v srečo!
Oh mili Ivan — zavoljo tvoje svete ljubezni — zavoljo božjega imena: v res-niči moje sladko upanje, katero mi olajšuje zadnje ure mojega življenja, — izpolni mi zadnjo željo in — vzemi mojo milo jedinico Ivanko!
Vedno smo se pogovarjali o tebi in to je vplivalo, da je ona že od mladih nog o tebi sanjarila. Že od mladih nog se je čudila tvojemu junaštvu ter te prispodablja-la z najslavnejšimi vitezi, z največjimi junaki, a ko je odrasla, jej je bila tvoja podoba uzor — idejal moške lepote. — Lehko si misliš, da mi je še težje bilo obečati svojo roko, ker sem si mislila, da bi te moja boi mogla ljubiti, ko bi le priliko imela, da te spozna!
Razun Modriča ne vč nihče, da sem ti privolila. Nisem hotela nikomur drugemu o tem spomniti, ker sem še vedno
20') —
dvomila, da se kedaj vresniči. Zdaj vidim, da sem prav storila, da nisem nikomur Povedala, da me hočeš vzeti.
Pred dvema tednoma sem povedala Ivanki, da posetiš svojo rodovino. Ko je to slišala, strepetala je od radosti, a oči so jej bliščale oduševljenja do tebe.
Pa kako ga bomo pričakovali — je vprašala — ali ne postavijo tudi njemu slavoloka, kakoršne so stari Rimljani postavljali svojim junakom?
Danes pa sem jo vprašala:	Slišiš,
draga moja, povej mi resnično, kakšnega človeka bi hotela najraje, da postane tvoi mož?
Oblije jo rdečica, obesi se mi okoli vratu in zašepeče: »Mamica, najrajše bi hotela takega, kakoršen je Ivan!«
Ako me torej ne varajo moje misli, si lehko pridobiš vso njeno ljubezen in boš ž njo srečen, še srečnejši, kakor bi bil kedaj z menoj!
Vsemogočni Bog jej je podelil vso lepoto moje nekdanje mladosti, 'kakor da je sam hotel, da ti ona prinese ono srečo, katere si zastonj pričakoval od mene, a ti.
mili Ivan, ljubi njo tako verno, kakor si ljubil mene!
Svojo oporoko sem že izročila pol-kovnijskemu sodišču v Otočcu. Po moji posebni želji se prebere še le oni dan, ke-dar vaju rnašnik združi v kapelici pri mojem grobu, ker je v oporoki neka posebna naredba, katera te razveseli in te poplača za to, ker si spolnil mojo zadnjo željo.
Zanašam se na tvojo ljubezen, s katero si me nekdaj ljubil, ter ne dvomim, da ne uslišiš moje želje, in v tej sladki nadi iehko umrem s prepričanjem, da bode moj mili jedini otrok za vedno srečen pri tako dobrem in plemenitem možu, kakoršen si ti, moj mili Ivan!
Pišoča te vrstice, se mi zdi, kakor da se moja duša že ločuje od telesa, zdi se mi, kakor da že plavam v višavah božjega raja — in opazujem vajino srečo.
Oh, kako bi bila srečna, da bi mi Bog podaljšal dneve do tja, da se ti vrneš, da te vidim še jedenkrat in da ti z ustmi povem vse to, kar sem ti zdaj napisala! Ali smrt ne šteje ljudskih dnij; ako me pokosi prej nego se vidimo, bode se moja duša veselila z vama!
Zato blagoslavjam tebe in milo jedino dete. Moj in božji blagoslov bo plaval nad vama do konca vajinih dnij. — Amen!« — Ko je Ivan iprečital to pismo, poskoči in steče iz župnikove 'hiše v temno noč. Gre na breg do kapelice. Vsede se na Prag, spusti glavo v obe roki in kmalu se združi njegovo žalostno ječanje z burjo, ki je tulila okoli golih vrhov. V srcu pa bije hud boj med sladkim Marinim spominom in med sveto dolžnostjo, ki mu jo ie naložila njena zadnja želja. Naposled se nekoliko pomiri, in ko so v vasi petelini že prvič peli, vstane nekako miren in potolažen se vrne zopet v župnišče.
*
# *
Mesec dnij pozneje se je sprehajalo malo društvo na vrhu »Male Ponte«. Spredaj je šla Ivanka z babico in teto Man do Pavkovičevo, a za njimi je korakal Ivan 2 Matejem Modričem. Ivan zaostane in feče na pol glasno: »Slišiš Matej, jaz vidim, da sem v Ivanko zaljubljen do vrh glave, a vendar mi na njej nekaj ne
ugaja!«
»Kaj za Boga?« -— vpraša Modrič ves prestrašen.
»Zdi se mi tako, kakor da ona premalo žaluje za svojo materjo!« — odvrne Ivan resno.
»Kaj naj !bi delala?« — dostavi hitro Modrič — »ali naj vedno joče in jadikuje: ter si greni vedre dneve svoje zlate mladosti s solzami, ki pokojnice nikoli ne prebude? — Pojdi, pojdi, izbij si to misel iz glave in hvali modrost božjo, 'ki je tako naredila, da se je mlado srce po najhujši zgubi hitro u tolažil o, posebno ako v njem kali božanstveni ogenj prve ljubezni! —I Saj vidiš v svojimi' očmi, da zdihuje po tebi, saj vidiš, kako jej angeljsko lice obliva rdečica nedolžnega veselja, kako jej sijejo oči, kako trepeče, ko stopiš pred njo! Vse to je gotovo znamenje prve svete ljubezni in greh bi bil, da se še dolgo braniš, utrgati to cvetličico, ki ti jo je vsadila božja volja na stezi tvojega življenja in katero ti je pustila zadnja želja rajne njene matere!«
»A kaj bi govorili ljudje, ako jo tako hitro zaprosim?« — vpraša Ivan z nestalnim glasom.
»Kaj bi rekli drugega, kakor da si naredil pametno in pošteno, da si spoštoval zadnjo željo rajne matere«, — odvrne Modrič.
»Eh, pa naj se zgodi božja in Marina volja!« — zakliče navdušeno Ivan.
»Jaz jo bom snubil. Saj bi zdaj tudi težko pozabil angeljsko bitje, ki me tako živo spominja na Maro!«
»Tako velja, dragi Ivan!« — pristavi Modrič veselo — »tako naredi, le hitro —-še nocoj! Glej jih, gredo proti kapelici; Pazi torej, da prideš ž njo na samem, pa doženi stvar na čisto. Saj ona ubožica komaj čaka, da jej očito poveš!«
Hitita za njimi in dotečeta jih še pred kapelico. Babica in teta gresta notri, Ivanka pa ostane na vratih in se ozira za Ivanom. On jej namigne, naj počaka, poda jej roko in jo odpelje počasi proti dolinici.
Kaj sta v malem času govorila, ni nihče slišal, a ko iz temnih oblakov na zahodu posije žarek zahajajočega solnca, najde jih v dolinici v sladkem objemu, — najde njih ustne v prvem dolgem poljubu Čiste ljubezni, a ves Velebit je bil pozlačeno svitel, kakor da se veseli njiju nebeški sreči.
XXX.
Šest tednov pozneje se je obhajala poroka. Po vsi vasi se je veselila obilna množica ljudstva, ki se je zbrala iz bližnjih velebitskih vasij, da vidi hčerko onega moža, ki se je nekdaj tako velikodušno skazal, da vidi domačega junaka, ki je v daljnem svetu proslavil hrvaško ime s tolikim junaštvom, a ko so se napotili svatje proti Marini kapeli, udari vsa množica za njimi in jim gromovito kliče in pozdravlja; naposled se postavi na'hribček okoli kapelice kakor silna četa galebov.
In v tej kapelioi, okrašeni z vsakovrstnim zgodnjim cvetjem in zelenjem, združi srečni ljubeči se srci župnik Duj-rnovič, prav tisti božji služabnik, ki je t nekdaj blagoslovil Marin zakon, — je izročil hčerko onemu možu, kateremu je srce nekdaj za materjo tako silno bilo.
Ko se je pomikala iz kapelice dolga vrsta ovenčanih svatov, najprej Ivan v svečani obleki in z veselim obrazom, a zraven njegova divna ženska, jokajoča od sreče, — je bilo, kakor da so goličave oživele pod veliko množico, ki jih je ve- |
271
selo pozdravljala; godba je igrala, topiči so pokali — bilo je, kakor da se je tudi sinje morje pridružilo občni radosti, ker na njem so se veselo igrali lahki valovi.
Tudi zdaj je bila gostija v župnišču. Tudi zdaj so bili skoro vsi častniki cele polkovnije med svati, a med njimi je bil tudi — deželni polkovnijski zapovednik, podpolkovnik — Vojnovič.
No, to so bili sami stari možje, a bilo ie tudi takih, ki so bili že v pokoju, pa so vendar še službovali v domači polkovniji, ker je bojna polkovni ja še vedno stala na bojnem polju zunaj domovine.
Ko so svatje po vrsti čestitali mladima zaročencema, objame Vojnovič Ivana tako čvrsto, da bi slabejšemu rebra pokala. Na to se nasmeje in mu reče na uho: — »Slišiš, dragi Ivan, ni li bilo dobro, da sem te takrat nekaj dnij zaprl v vaško ječo? Kaj?«
Ivan se nasmeje, stisne mu desnico, da so mu členi pokali, in reče: »Dolžan sem ti veliko zalivalo, ker sem skozi temo °ne ječe prišel do svitlobe svoje sreče!«
»Ha ha — ali ti nisem povedal takrat, da mi bodeš še hvaležen?« — se nasmeje Vojnovič in se drži za veliki trebuh.
— £72 —
Na to se vsedejo okoli mize. V srednji največji sobi sta sedela novoporočen-ca, Ivankina babica, Ivanovi stariši, povabljeni častniki in vsi odlični gostje, a v desni in levi sobi se je veselila Ivankina in Ivanova mnogcbrojna rodovina.
Ivan in njegova lepa soproga sta bila kakor v nebesih. Oči so se jima svetile od velike sreče, le kakšenkrat sta kaj pokusila, kakšenkrat sta trčila z nazdravljala, a zopet sta se zagledala drug v drugega, stiskala si roki pod mizo, ter smehljala se in si šepetala sladke besede.
Ko pridejo na vrsto zdravice in ko novi župnikovi gostje iztrošijo ogromni bilikum, vpraša veselo Modrič Ivana: »Ej Ivan, da bi prišla od kod še Mara, hej, to : bi se še bolj veselili, ali ne?«
Ivan se začudi temu vprašanju in odgovori: »Pustite mrliče — tudi v šali!«
Modrič pa reče zopet in se smeje: i »Ali dragi Ivan, recimo, da Bog napravi čudež, pa da Mara stopi med nas živa in i zdrava, povej mi resnično, kaj bi storil!«
Ivan se vznemiri, vpre oči in pogleda celo društvo, a ko zapazi na vsakem obrazu čuden smeh, zatnrzi mu nekaj
okoli srca, skoči po koncu in zavpije: »Kaj, ali je ona morda živa?«
»A kdo ti pravi, da je živa,« — odvrne Modrič — »mi te samo v šali, vprašamo, kaj bi ti storil, ako ona čudežno oživi in stopi med nas?«
Ivan pogleda proti nebu ter vzdihne: »Oh kakšna sreča za naju oba, da bi to moglo biti. Kal ne, draga moja, nosila bi jo na rokah, da jej njeno življenje olajšava!«
Vojnovič dostavi s smehom: »Bila bi malo pretežka!«
Modrič pa migne debelemu ndečeno-semu stotniku Pivovareku ter zakliče: »A propos .gospod stotnik, kaj je z Marino oporoko? Jaz mislim, da je zdaj čas, da se po njenem naročilu prebere!
Pivovarek obriše si pot z debelega lica, vstane z nekim- službenim dostojanstvom in začne:
»Panovč — gospoda — prosim posluh!«
Na to vzame iz nedrij veliko pismo s Petimi pečati, pokaže je društvu in reče: »To je oporoka! Glejte napis — glejte pečate — vse je v redu!«
18
Prione odpirati pismo.
Ivan ga je nemirno opazoval, a srce mu je tolklo, kakor da bi 'hotelo razgnati prsi. Nehote se mu je zdelo, kakor da je vse to le gola šala, kakor da se mu prijazne oči 'debelega stotnika nekako šaljivo smejejo.
Med tem stotnik odpre pismo in se naredi, kakor da ga je iznenadiio nekaj nepričakovanega.
»Oho« — zavpije — »co je to? Ta to ne jest oporoka — ta to jest pismo na pana — gospoda polkovnika Ivana Bar-diča! Nate, prosim pekoč (lepo)!«
Stopi k Ivanu in mu poda pismo. Ivan strepeče vsled nekega čudnega čuvstva, zgrabi pismo, odpre ga hitro in bere, tresoč se kot šiba, sledeče vrstice iz Marine roke:
»Mili Ivan!
Ker poznam tvoj stalni in neupogljivi značaj, nisem mogla pričakovati po smrti svojega soproga drugega, kakor da boš neizprosno deloval na to, da postanem tvoja, ter da mi tako zmešaš moje naj-inilejše osnove.
— 275 -
Oh Ivan, dokler je bila moja jedina hčerka še dete, že tedaj sem gojila v sebi sladko misel, kako bi bilo lepo, da mi ti postaneš dragi zet, da v moji hčerki dobiš ono srečo, katero si od mene zaman pričakoval! V tej sladki misli sem se prizadevala čedalje 'bolj, da sem že v njeni mladosti vzbudila kolikor možno nagnjenja do teibe, slavila sem pred njo tvoje lastnosti, tvojo lepoto, tvoje veliko junaštvo, in to moje delo ni ostalo brez vspeha.
V tem je nemila smrt pokosila mojega soproga, prav ko je Ivanka odrasla. V svoji velikodušni plemenitosti me je on umirajoč prosil, naj po njegovi smrti postanem tvoja. Ko sem mu povedala, kaj mislim z Ivanko, napolni se mu obraz z veseljem, ki mu je olajšalo zadnje tre-notke, in zaspal je osrečen z mojo osnovo.
Zdaj pa sem še le zapazila, da tvoja stalnost bo moji osnovi največja zapreka. Kaj naj storim, da dosežem svoj namen? Ko bi ti kar naravnost rekla: Mene pusti, pa vzemi mojo hčer! —• bi ti — vem, odgovoril: Ali tebe, ali nobene!
18*
— 276 -
Pri vsem tem pa sem še videla, kako ona vedno bolj sanja o tebi, kako vedno bolj opazuje tvojo podobo in kako se veseli, da ti kmalu prideš, in ko sem videla te prve kali ljubezni, se mi je skrčilo srce, ko sem pomislita na oni čas, ko se boš ti zopet poganjal za me. Ta čas je prišel, ti si me snubil, a jaz uboga sem skoro obupala, videča v nevarnosti tvojo in Ivan-kimo srečo, in vedela sem že naprej, da bi ti že radi doslednosti ne odstopil, če bi ti tudi odkrila svoj namen.
Ni ostalo torej drugega, kakor umreti za te za nekaj časa ter storiti, kakor da je bila moja zadnja želja, da vzameš mojo hčerko, dobro vede, da se moji zadnji želji ne boš ustavljal.
Navidezno sem privolila tvoji prošnji, a sem te vendar pripravila na to, da mi je smrt blizu.
Ko je bila moja osnova zadostno pripravljena, ko si ti že hotel priti po me, ti je odnesel Modrič novico o moji smrti, a da bi bolj gotovo veroval v to prevaro, dala sem si sezidati nadgrobno kapelo in grobnico, v katero me položijo takrat, ko me smrt v resnici vzame s tega sveta.
- 277 -
In hvala vsemogočnemu Bogu, moja osnova se je viesničila. Živela sem skrita ves' čas pri neki prijateljici v Zadru in dobivala vsaki dan vesti o napredku moje osnove; do nebes me je osrečila novica, da si se zaročil z Ivanko.
Zdaj te veže .sveta vez ljubezni in zakona k moji hčerki, jaz pa sem srečna in ponosna, da imam zeta, boljšega, ‘kakor bi si ga kje na svetu mogla najti.
Jaz bom živela morda še kako leto, a boni živela pri vaju, da uživam vajino srečo! Zato te prosim, mili Ivan, ne štej mi za zlo to prevaro, na katero me je pripravila le čista želja, da boš ti tem srečnejši in da osrečiš mojo jedinico — ne jezi se, da mi je bolj ležala na srcu sreča mojega deteta nego moja sreča! Položi si roko na srce in razsodi z mirno dušo, kakor bi se ti vedno zdelo, da sem jaz zdaj tvoja žena, pa da na lastne oči vidiš, kako moja hčerka cvete v oni lepoti moje nekdanje mladosti.
V začetku bi ti mirno prenašal usodo, katero si si sam nakopal, a kmalu bi prišel čas, ko bi v srcu čutil prepričanje, da bi bil srečnejši z mojo hčerjo, in bi se
nemilo kesal, da si vzel mesto hčere — mater.
Zato te zaklinjam pri živem Bogu: ne jezi se na me, da sem tako delala, — bodi lepo miren in pameten, — ljubi moje jedino dete tako, kakor si nekdaj ljubil mene, a jaz ti bom vedno dobra in srečna
—	tašča!«
Ko Ivan dokonča — poskoči in zakliče: »A kje je ona — kje je Mara!«
Srednja vrata se odpro, a v sobo stopi veličanstvena go-spa, oblečena v krasno obleko iz sive svile.
Bila je Mara. Pri vsej debelosti ie bila vedno mladega obraza in gibčna, a njeno lice je še sijalo vedno z neko čarobno lepoto.
Smehljaje se skozi razprostre roki, hiti k Ivanu in zakliče: »Glej me, mili zet
—	glej svojo dobro taščo!«
Ivan pade pred njo na koleni, objame jo z obema rokama in si zakrije obraz v njeno obleko. Zamolklo ječanje se sliši iz njegovih prsij, a vojaško njegovo telo se je treslo kot šiba. Dolgo je tako klečal, a na glavo so padale vroče njene solze.
Celo mnogobrojno društvo, katero je prej v občem veselju glasno bučalo, postane pobožno tiho in gleda ganljivi prizor, kako je še jedenkrat vskipel plamen stare ljubezni do matere, predno se spremeni v oduševljeno spoštovanje, da s tim večjim žarom nove ljuibezni vzplamti 'do lepe hčerke.
Ivan vstane, poljubi jej roke im obraz, a potem zgrabi njeno roko ter navdušeno zakliče: »Mara, Mara — jaz se čudim tvoji plemenitosti, — tvojemu velikodušju — Bog te blagoslovi!«
»A vendar ti moram povedati, da ta šala je bila preveč nevarna, kajti, ko bi bil nekoliko slabših živcev, ne vem, ali bi mogel prestati tako nepričakovano veselje! — No, ihvala Bogu, da je vse tako srečno prešlo, — hvala Bogu in tebi, da se je tako zgodilo! — Dokler bom živ, te bom spoštoval in oboževal, kakor vir svoje sreče, kakor jasni uzor ženske kreposti in plemenitosti, a to moje svitlo sobice — to krasno podobo tvoje nekdanje lepote bom ljubil z vso dušo in s celim srcem do zadnjega zdihljeja; — tako mi Pomagaj Bog, amen!«
To izgovorivši poljubi še jedenkrat Marino roko, a potem objame Ivanko, ki je jokala od sreče in veselja. Mara ju blagoslovi in poljubi, potem so pa sedli zopet k mizi, a občno veselje še bolj prešine celo društvo.
Ko je minol Ivanov dopust, so se vrnili srečna poročenca, Manica, babica Ana in Modrič v lepo Francijo.
Nekoliko dni j se je mudil Ivan s svojo lepo ženico v Marsilju, a potem odšel v Pariz, kamor je bila prestavljena tudi njegova polkov.nija.
Leta 1859. je postal Ivan general in zapovednik konjiške brigade, kateri je pripadala tudi polpovnija, pri kateri si je v Algiru pridobil toliko slave.
Ko se je zagotovo vedelo, da se bode Francija vojskovala z Avstrijo, zaprosi Ivan odpust, ker ni botel vojskovati se proti vladarju svoje domovine.
Napoleon III. ga je zato poklical k sebi ter ga prav ljubeznivimi besedami nagovarjaj, naj ostane v vojski, podelil mu je celo dopust v času vojske, kateri leliko preživi kjer ilioče, le v Avstriji ne. Ivan pa je imel že zadosti bojne slave in
— 28 L —
časti, a tudi Mara in njegova ženka ste že želeli, da se povrnejo v domovino, boječ se, da bi se petero Ivanovih sokoličev ne odtujilo svojemu rodu.
Zato je ostal pri svoji prošnji ter dobil kmalu nenavadno časten odpust, a njegova brigada mu je priredila sijajno svečanost, katere so se udeležili prvi francoski generali.
Potem so se preselili v Zadar. Mara je prodala vse svoje nepremakljivo imetje v Marsilju ter kupila v Zadru dve lepi hiši, jedno za se, drugo Ivanki, a blizu mesta prekrasno posestvo.
Leta 1870. je umrla Mara v resnici od mrtvouda, kakor se je vedno bala; pokopali so jo, kakor je želela, v grob njene kapelice.
V oporoki je pripisala vse svoje imetje hčerki Ivanki in unukom, a blizo dvesto tisoč frankov je zapustila svoji in Ivanovi mnogobrojni rodovini. Ta zapuščina je Postavila temelj blagostanju mnogim, do takrat siromašnim krajiškim rodovinam.
Tako je zaobljuba pobožnega Francoza osrečila mnogo naroda v krajiškem Primorju.
Slovenskemu razumništvu priporočamo, da čica in kupi I. zvezek
,,Politično - sociološke knjižnice" :
Vladimir Knaflič:
SOCIALIZEM,
ORIS TEORIJE
str. XII -f- 372; cena bros. 4- K, v platno vez. K 5 20.
O tem delu se je kritika izrekla jako laskavo.
„VEDA"
revija za znanost in kulturo.
Dvomesečnik
Letno 36 tiskanih pol. Cena K 8 —, dijakom K 5.
Naroča se v Gorici: Gosposka ulica št. 7.
NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJI2NICA
(S)
U)
§
00000076108