„GLASBENA MATICA“ V LJUBLJANI.
XLIV. DRUŠTVENO LETO. XXV. LETO REDNIH DRUŠTVENIH KONCERTOV.
V nedeljo, 16. januarja 1916 ob 8. uri zvečer v veliki dvorani hotela „Union“
DOBRODELNI KONCERT
na korist goriškim beguncem.
(7. dobrodelni koncert tekom vojne.)
Sodelujeta in koncert izvajata domača slovenska umetnika: koncertni in operni tenorist gospod Josip Rijavec iz Gorice in koncertna pianistinja in učiteljica „Glasb. Matice“ gospodična Dana Kobler.
□ □ □
SPORED:
1.	a) Josip Michl: - da jo ljubim.	)	p	.	. „osood
b)	Anton Lajovic: Pesem starca.	f
c)	Anton Lajovic: Iskal sem svojih mladih	dnij.	) J	P	K j e	.
2.	Vitezslav Novak: „Pesmi zimskih noči“	za	klavir	op. 30.
a) Pesem mesečne noči.	\
?! ESS ;se« “II «“P»“”»D*"*
d) Pesem karnevalske noči. ;
3. a)	L. van Beethoven Adelaida. )
b)	Emil Stary: Pridi semitka. [ Pesmi poje	gosp.	Josip Rijavec.
c) Josip Hatze: Da sam bogat. )
4. a) G. Bizet: Arija iz opere „Carmen“. )	p	•
b) R. Wagner: Tekmovalni spev iz opere	.	. 1 nJlavec
„Meistersinger von Nürnberg“.	) gosp’ j0S,p K,Javec-
5. F. Liszt: Ogrska rapsodija št. 13. za klavir. Igra gdč. Dana Kobler.
6. a)	R. Leoncavallo: Arija iz opere „Bajazzo“.	)	Poje gospod
b)	J. Massenet: Arija iz opere „Werther“.	$	Josip Rijavec.
Cene prostorom: Sedeži po 4, 3, in 2 K. Stojišča po 1 K, za dijake in dija; kinje po 60 h. Predprodaja vstopnic v trafiki gdč. J. Dolenčeve v Prešernov' ulici in na večer koncerta od 7. ure naprej pri blagajni.
Preplačila na korist goriškim beguncem se hvaležno sprejemajo in izkazujejo!   ----------------------------------------------------------------------------
Koncert „Glasbene Matice“ 16. jan. 1916
Besedilo.
Gazela.
(Fr. Prešeren.)
Žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim,
V	pesmih mojih vedna, sama govorica, da jo ljubim. Ve že noč, ki britko sliši zdihovati me brez spanja,
Ve že svitla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim.
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera Tiho tožbo möj’ga bled’ga, vel’ga lica, da jo ljubim. Prebival’šča möj’ga stenam, mirni je samoti znano, Tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim.
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, raste,
Ve že, ki nad potjo leta ptica, da jo ljubim.
Ve že mokri präg nje hišfe, vsaki kamen blizo njega, lno ve, ki memo vodi me stezica, da jo ljubim.
Ve že vsaka stvar, kar vedet’ in kar slišati od mene In verjeti noče draga mi devica, — da jo Ijubim-
Konja si osedlam konja bistrega, pohitim poletim kakor sokol ptič
Pesem starca.
(Prevel O. Župančič.)
Čez polje, čez morje v deželo daljno. Vjamem jo, pripeljani si nazaj mladost.
Pa saj ni je steze v prošlost ni poti, na zahodu nikar Vstalo solnce še ni.
Čil in zal kot nekdaj se pokažem vam, pa omrežim srcfc mnogim deklicam.
Iskal sem svojih mladih dnij . . .
(O. Župančič.)
Iskal sem svojih mladih dnij
po tihih gajih,
iskal sem svojih zlatih dnij
po skritih rajih,
kjer solnce z mrakom govori
v duhtečih majih .. .
Izpraševal sem vse ljudi kedo ima jih.
Nikdo ne ve, nikdo ne ve in ne pozna jih, le ona ve, a ne pove, nazaj ne da jih.
Adelaida.
Sara pohaja prijatelj tvoj po vrtu,
luč nanj sveti pomladne jasne noči
in trepeče skoz brstne šibke veje: Adelaida!
V srebro čistih vodah v planinskem snegu, v dnö gasnečega jadrnih oblakih
v zboru zvezdnem sijajnem, gledam tebe Adelaida!
V nežnem listji šepeče dih večerni, v travi zvončki pozvanjajo pomladni,
v vodi valčki pojo in v grmih slavci: Adelaida 1
Nekdaj čudo! vzkali na mojem grobu
iz strohnelega srca bajna roža,
zlato sije na vsakem njenem listu: Adelaida!
Pridi semitka.
(F. Bohuslav — O. Župančič.)
Pridi semitka, črna mi nevesta, ki golobičko svojo sem te z val; saj si mi rekla, da mi bodeš zvesta, ko sem pred tabo kakor romar stal.
Hodil za tabo sreči sem naproti, poljubljaj vonj ti vranje črnih las; ti si se znašla naglo na razpotji zaman te klical hrepenenja glas.—
Šla si po drugi poti dalje mirno, a na križpotju jaz ostal sem tih, gledal za tabo v daljo nedozirno, iz ust ni prišel mi ni klic ni vzdih.
Le hrepeneča pesem se odziva, v upanju plahem vabi te nazaj, — ta bolečina, ki srce razriva, — o krasna ti semitka, jo zaslutiš kdaj ?
Da sam bogat.
(A. Harambašič.)
Da sam bogat, biserjem i zlatom	Da sam vladar svieta vasioma'
od milošte prekrio bi tebe,	sve bi zemlje darovo ti svoje,
pa bi zato samo jedan pogled	priestol svoj i krunu bi ti dao
kao prosjak molio za sebe;	i tad bio rob liepote tvoje;
Ah ! Dam Bog, svu svoju moč nebesku pustio bi kojem višem Bogu, pa bi opet smrtan čovjek pošto samo zato, da te ljubit mogu.
Arija iz opere „Carmen“.
(Prevel M.
Roža, ki si jo darovala, na mojih prsih je dišala, sred ječe žalostne noči zvenela je, zdehtela ni.
Pugelj.)
O, kako so ure mi tekle, o, kako v neskončnost se vlekle! Podobo tvojo pred očmi pretrpel dni sem in noči.
Obup in srd sta me zmešala: usodo, ki te mi je dala, njo sem preklinjal brez glave: zakaj našlo te je srce?
Zdaj obžaloval sem žaljenje, zdaj obšlo me spet hrepenenje, objela nada me za čas, zdaj sem Boga rotil na glas:
Tebe da spet zazrem, da te uzrem, Carmen, ti ljubo dekle moje!
Nada in sreča in sen noči, vzemi srce, ki je le tvoje!
O, Carmen, ostanem naj na veke tvoj! Carmen, jaz ljubim te!
Tekmovalna pesem iz „Norimberški pevci-mojstri“.
(R. Wagner— O. Župančič.)
Jutra žarečega rožni sijaj,
vonjav oblak, se dviga v zrak
in vse trepeče tajne sreče
po vrtu klije maj,
na njem drevo kot božji čar,
s sadovi obloženo,
pod njim ljubezni bajni dar,
da srca strast ognjeno
si smelo ugasiš,
najlepša žen: Eva in paradiž!
V	sömraku tihem objela me noč,
čez breg in mrak gre moj korak,
kjer kot kristali čisti vali
smejo se šumljajoč:
stoji tam lovor ves zelen,
izteza k zvezdam veje,
tam glej, kot ziv, resničen sem,
presveta k meni speje,
skrtvnosti poln je njen obraz,
najlepša žen: glej Muza in Parnas!
Blaženi dan! Minil je bajnih sanj nemir!
Moj zlati sen, moj paradiž
z nebes čarobnih mi poslan,
zdaj tu stojiš in vir
kaže mi smehljaje pot tja v raj,
ti tam rojena prelestna žena,
vse zemlje miljenka, ti muza mojih sanj
vsa sveta mila ti, zasnubim te sedaj;
sto solne je dan zazoril,
poječ si bom priboril Parnas in Paradiž!
Spev iz opere „Bajazzo“.
(Prevei M. Pugelj.)
Spači obraz, našemi telo si, vsak plačal je, da se krohota.
Si harlekin,
če vkradeš Kolombino, vse se smeji: poglejte, ta zna!
Smej se, bajaco, kremži lice in pleši, nimaš srca, šala je tvoje ime !
Obile solze, v igri zadušene, in strte nade in bolno srce, ah!
Arija iz „Werther“-ja
(Prev. O. Župančič.)
Ne zdrami me nikar aprila rahli dih, ne zdrami me nikar!
Nad menoj plava še milina, ali joj, že se svita dan togovanja in bolečine; ne zdrami me nikar aprila rahli dih!
Povrne spet domov
se potnik iz daljav
in le v spominu
bo gledal prošlo slavo
in oziral zaman
se bo v prejšnji sijaj —
ostala bo samo
še tuga in bolečina! Gorje!
Ne zdrami me nikar
aprila rahli dih!
Dragotin Hribar, Ljubljana