Pogovori.
Gosp. P. S. v K. Torej „pripravili ste se, prvič kaj poslati med s Vet". Ce se Vam ni kaj posrečilo dobro, prosite „mile sodbe". Milo hočemo soditi, a — po pravici. In po tej pravici moramo precej reči, da za naš list niso godne Vaše poslane tri pesmi. Precej, ko smo brali „Pogin gradu Felsenburg. Balada", smo domnevali, kakšen bo ta „pogin". In ob začetku: „Kjer grobija mahovita še dandanašnji dan" smo zmajali z glavo: dandanašnji dan! To je več kakor preveč. In potem gre dalje v rimani prozi, kako grajščak kolne vročino — da bi on bolje naredil bil, ko bi stvaril sam. Pa se pre-vleče nebo z oblaki — strese se zemlja in — pretrese se skala, pa „z graščakom vred poslopje pogrezne se v prepad". Da kliče: „pravičen Bog si, večni, da kaznoval si me —" je prav lepo — ali motivacija k situaciji se nam zdi prisiljena. Pa poglejte tudi rime: „Trdno je — krasili še." „Vrtič je — sprehajal se"; „Danes je — bilo vse", „Sliši se — si me" ... to je tako navadna, prav otroška, ne pa „moška" rima! Pri drugi: „Hčerka na materinem grobu" ste pripomnili, da je čudno, da „hčerka" in ne „hči" že tika svojo mater. Verjemite, ako bi je „hčerka" ne tikala — bi jo hči še manj; vsaj pri našem ljudstvu. Posebne ljubezni pa tudi ne klije in priča pesmica, ker je preveč umetna", ne pa prisrčna. O, le vzemite si v vzgled ono „Hči na grobu matere": ,Jaz sirota ne zaspim!" So pač misli precej tiste, a čuti so res „hčerini". — Že smo rekli nekomu v teh   „pogovorih",   da   se o
Koseškega slavnost. Pred dvanajstimi leti se je vzidala v Vrbi spominska plošča originalnemu pesniku in učenjaku dr. Jakopu županu. Ob isti priliki se je sprožila tudi misel, da bi se skoro primerno proslavil bližnji rojak Zupanov, namreč naš pesnik Ivan Vesel Koseški. Iznova so se svojega rojaka Koseškega spomnili Moravčani letos, o priliki stoletnice njegovega rojstva. Sklenili so vzidati mu v rodni dom spominsko ploščo in z odkritjem te plošče združiti lepo
apostrofu in z apostrofom ne bomo prepirali. Ce pa Vi pišete: „apostrofiranje v slovenski poeziji ni več v rabi, trobi Stritar", potem Vam moramo reči, da je to samo svoje-glavnost, da ga Vi še rabite, ker bi se mu bili lahko popolnoma izognili. Tudi naša misel je, da je apostrof le slab nadomeščaj za glas; zato ga ne bomo prav nič pogrešali, če ga ne bo v vseh Vaših pesmih, kar jih bodete morebiti še zložili. Ce berete lepe pesmi — dobrih našjh sedanjih pesnikov, kje ga še najdete? Čemu ga torej nalašč vlečete zopet v rabo ? — In kaj naj rečemo slednjič o Vaši „Gazeli"? Vse je prevara! kličete pesimistično in patetično. In da bi se Vam verjela ta trditev, privedli ste kot pričo samega Pilata, o katerem zopet pojasnjujete, da je bil skeptik, in ko je rekel: Kaj je resnice, je hotel reči: resnice ni. Ali ste tudi Vi skeptik, da podpirate s takimi razlogi svoj razlog? Potem Vam lahko rečemo tudi: resnica ni — to! In morebiti bodete Vi nam dali „kontra" —- to ni resnica! Sicer pa, če se komu prijatelj v-čem zameri, no, ni da bi precej morali vsi ljudje zvedeti, da se je to zgodilo, kakor je malenkostno, če kdo zapoje „o prevarjeni ljubezni", ki je ogrevala njegovo „neizkušeno" srce. Želimo, da izpolnite obljubo in pošljete kaj v prozi. Pravite: „kajti, da sem boljši v prozi, in jako slab v vezani besedi, to priznavam sank" Drugo priznavamo i mi — prvo bomo priznali, kadar nam kaj dopošljete. Do tedaj: zdravje in pogum!
narodno slavnost. Ta lepa namera jim je krasno uspela, in slavnost Koseškega je bila brez dvombe jedna najmikavnejših in najpri-srčnejših, kar se jih je letos obhajalo sirom slovenskega sveta. Godila se je slavnost v 14. dan velikega srpana. Najpreje je bilo cerkveno opravilo v domači cerkvici v Spodnjih Kosezah. Tu je imel prekrasen govor pre-čast. gosp. Tomo Zupan, ki je v navdušenih, svetim ognjem prešinjenih besedah slavil Koseškega,   moža rodoljubnega,  pravičnega in

pobožnega, in iskreno opominjal mladino, naj vodijo tudi njo, kakor slavljenca, one krilate besede: vse za vero, dom, cesarja. Po službi božji so šli gostje in domačini, med njimi lep venec deklet v pristnih narodnih nošah, k rojstvenemu domu Koseškega. Slavnostni govor je ondi govoril moravški rojak, priznani naš pripovedovalec dr. Frančišek Detela. Omenjajoč drugih tukajšnjih slavnih rojakov: dr. Jakopa Zupana, Janka Krsnika, Jurija barona Vege, škofa Mateja Ravnikarja, prešel je na Koseškega in risal njegovo mladost, šolanje in službe. Jasno je predočil čase, v katerih je živel in pel naš Koseški. Podal je pregled njegovih najlepših pesmij in primerno poudarjal, kako velikega pomena so bili ob svojem času ti rodoljubni spevi in kako mogočno so dramili zaspane naše rojake in budili med njimi slovensko zavest. Pravil je tudi, da je bil Koseški leta 1848. v Trstu v vrsti najbolj gorečih in zvestih državljanov, ki so ohranili Trst v onih razburkanih časih avstrijskemu orlu. Ko je končal govornik, pala je zavesa in zalesketal
seje v solncu zlati napis na spominski plošči. Napis se glasi:
V tej hiši se je rodil
12. kimovca l. 1798.
slovenski pesnik
Ivan  Vesel Koseški, umrl v Trstu 26. sušca l. 1884.
Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!
Ob stoletnici rojstva postavili rojaki.
Tako se je prelepo zvršila Koseškega slavnost, katere se je udeležilo več naših odličnjakov, mnogo narodnih društev ter neštete množice preprostega naroda, ki je prispel, da zahvali Koseškega za visoko pesem slovenskega oratarja, za prekrasni spev „Kdo je mar?" S to slavnostjo pa so Slovenci primerno pokazali hvaležnost pevcu budi-telju za nevenljive zasluge, katerih si je zanje pridobil v družbi z dr. Jan. Bleiweisom v burnih časih našega narodnega pokreta in preporoda.                                  Podkrajec.
Narodna pesem.
Napitnica.
To leto je dobro, To vince sladko,
Le v daj nam ga Bohnja Se letos tako.
Naj pije dušica Vse dni in noči,
Alvbolj ko ga pije, Se več ga želi.
Pa hlapčon koj rata Pri mizi gospod,
Visoko obrajta Svoj kmetiški rod.
Da, to stori.vince: Sem tud' jaz škof bil,
Sem se ga bil s'noči Prav fietno napil.
Pri prvem poliču Mu jezik ne gre,
Pri drugem že ktero Po nemško povč.
Pri tretjem zna laško, Francosko tud' vmes,
Modruje globoko, Da nima ga čez.
Da tudi ta rajnki Je vince rad pil,
Al' vender poštenja Ni zraven zapil.
Ta šmentana p'jača 'Ma tako lastnost,
Da kmeta, berača Pripravi v norost.
Clo žlahtnim gospodom Da rada po glav',
Da z nizkim narodom Se valja po trav'.
Na grob mi denite Za znamnje štrtin,
Da bode vsem p'jancem Za veden spomin: