MOJ NAJLJUBŠI FREJM

.imon .osnik
Vcasih je treba samo pocakati, da se luci 
prižgejo nazaj

Med nekaterimi filmarji prevladuje mnenje, da mora biti vsak posneti frejm kot vrhunska fotografija, ki jo lahko natisneš in obesiš na steno. Sam stvari vidim druga­ce; gibanje in transformacija kadra sta bistveni komponenti, ko razmišljam o vizu­alizaciji zgodbe. Fluidnost filma je težko ujeti v en frejm, pa ceprav je lahko ta vizu­alna poslastica. In ravno zato mi je bilo težko izbrati najljubšega, najbolj všecnega, ker si res težko predstavljam film kot staticno sliko.
S tem v mislih sem zacel tudi priprave na snemanje kratkega filma Strah režiserja Dejana Baboska. Film govori o tem, kako hitro lahko strah in propaganda vplivata na mišljenje mladega fanta, ki se v svoji jezi in obupu obrne k neonacizmu. Odlocila sva se, da bo imel film momente dolgih dinamicno gibajocih neprekinjenih kadrov, s cimer bi dosegli obcutek, da gledalec ne more pogledati stran od grozot na ekranu. Ker smo film ustvarjali z majhnim proracunom, je bilo potrebnih veliko razmislekov, kako doseci to dinamiko kljub omejitvam.
Ker sem zacel in nato vecino kariere preživel v nizkoproracunski filmih, so mi te omejitve vedno zabaven izziv, odprejo mi neke nove ravni kreativnosti, ki me preprosto osrecujejo.
Frejm, ki sem ga izbral, je zadnji pred nenacrtovano dvosekundno trdo temo v dol­gem in kompleksnem kadru. Snemali smo nocni prizor za film Strah v podhodu v Šiški, in ker se kader premakne iz bližnjega plana na širokega, ki pokriva ves podhod, sem se odlocil, da uporabim samo obstojece neonske luci na stropu. Ker je bil to zadnji kader nocnega snemanja, se nam je že mudilo, saj so luci v podhodu progra­mirane tako, da se prižgejo ob doloceni uri. Vedeli smo, da tvegamo: mogoce imamo cas še za en poskus, da nam uspe posneti ta dolgi, dinamicni in kompleksni kader. In seveda se je zgodilo; glavni junak odpre cigaretnico, vzame cigareto, si jo da v usta in ... tema. Še danes ne vem, kako to, da nihce ni zakrical stop, da noben igralec ni prekinil igre, da noben clan ekipe ni glasno preklel luci. In da sem jaz ostal za kamero popolnoma neprizadet in snemal dalje, kot da se ni zgodilo nic.
Cez dve sekundi so se luci prižgale nazaj, ker je malo pred našim zadnjim poskusom zace­lo deževati in je senzor svetlobe v podhodu povozil odlocitev casovnika istih luci. Ko so se luci prižgale nazaj, smo kot v transu kader izpeljali do konca. In ta kader je danes v filmu.
Zaradi tega je to verjetno moj najljubši frejm, ker je vse kazalo, da bo zadnji pred ka­tastrofo, a je po nekem magicnem nakljucju to postal frejm pred mojstrsko postavlje­no temo, ki v resnici naredi kader nadpovprecen. Ampak te teme nisem postavil jaz, zgodila se je, poslana od bogov me danes opominja, da sem lahko ponižno hvaležen za nakljucne momente, ki prinesejo filmsko magijo. Obožujem te male trenutke.
Tiste teme ne moreš natisniti in obesiti na steno kot vrhunsko fotografijo. Ampak jaz jo nosim s seboj kot opomin, da se delcki filma vcasih preprosto zgodijo, kljub vsemu nacrtovanju, vsem pripravam, previdnostim in kontroli. In opominja me na to, da je vcasih preprosto samo treba pocakati, da se luci prižgejo nazaj.


MOJ NAJLJUBŠI FREJM

Rubrika nastaja v sodelovanju z Združenjem 
filmskih snemalcev (ZFS).