J
naš tednik
Leto XXX — Številka 10	9. marca 1978 Cena 4.— šil. (4 din)
Poštnina plačana v gotovini	Celovec	P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt	Veriagspostamt 9020 Klagenfurt
NARODNI SVET KOROŠKIH SLOVENCEV
vljudno vabi na
Spominsko
svečanost
v.
ob 35. obletnici usmrtitve Selških žrtev nacizma, ki bo v soboto, 22. aprila 1978, na Dunaju.
SPORED:
13.00: Katoliška maša v slovenskem jeziku v cerkvi Sv. Trojice, 8., Alserstraße 17.
14.00: Polaganje venca in komemoracija v spominskem prostoru za žrtve nacizma na Dunaju, 8., Landesgerichtsstraße 11 (deželno sodišče za kazenske zadeve).
14.45: Spominska svečanost v Albert Schweizer Haus, 9., Garnisongasse.
Na prireditev smo povabili tudi zveznega predsednika dr. Rudolfa Kirchschlägerja.
Za udeležence svečanosti bomo preskrbeli avtobus. Toč-nejše informacije v prihodnji številki.
r
UVODNIK
13. marca 1938: Morda le nauk?
Ko je 12. marca 1938 vdrl v Avstrijo ■n jo, svojo domovino, „popeljal nazaj v Nemčijo“, so mu množice vzklikale. Histerija se jih je polastila, njegov prihod je bil triumf, kot ga niso doživeli niti božanski rimski cesarji v svoji naj-Večji slavi. Na Trgu junakov na Dunaju se je zbrala nepregledna množica, da bi pozdravila njega, odrešenika, znanilca nove dobe, živo pričo nove, tokrat večne slave in moči velikega nemškega naroda, poklicanega, da vlada vsem drugim narodom sveta, da jim vsili svojo voljo, da jih ukroti in tudi uniči, ako bi bilo treba.
„Pravica je, kar koristi narodu!“ je bilo geslo Tretjega rajha. In po volji krvnika Adolfa Hitlerja in njegovih zločinskih pajdašev naj bi bila ta nova „pravica“ kosa smrti milijonom, celim narodom in kulturam.
Njegov prihod v Avstrijo je kaj kmalu postal pot na Golgoto vsem nasprotnikom nacionalistične in rasistične blaznosti Tretjega rajha, vsem odkritim <n poštenim demokratom. Drug za dru-gim so izginjali, bodisi v takojšnjo sum, bodisi v gestapovske zapore ali v kacete, pretrpeli so najhujša ponižanja in mučenja.
Tla so bila dobro pripravljena. Takratna Schuschniggova, še poprej pa Dollfussova vlada je odrinila iz odgovornosti politične nasprotnike, prepričane antifašiste in antinaciste, jih vtaknila v zapore ali pa jih spravila v ile-9alo. Demokracija v Avstriji je bila že na smrtni postelji, preden jo je uničil nacizem z Avstrijcem Adolfom Hitler-iem na čelu. Preveliko je bilo medsebojno nezaupanje, sovraštvo, pregloboko so zasekali rane krvavi spopadi. Pa tudi vera v lastno življenjsko moč samostojne republike Avstrije je bila skrajno šibka, vse stranke so si želele Priključitve, „anšlusa“ k Nemčiji. In ko j® postal „anšlus“ krvava resnica, sta 9a pozdravila tako kardinal Innitzer kot tudi socialist Karl Renner.
Prepozno so spoznali svoje grehe, v kacetih in zaporih, ko so si postali so-s®di in tovariši „črni“ in „rdeči“, ko so *ačeli kovati prihodnost novi Avstriji. Mnogi je niso več doživeli, kot tudi ne hsti, ki so popadali na bojiščih v raznih koncih Evrope „za firerja in folk“, kot Judje, ki so, skupno s svojim narodom obsojeni na smrt, pomrli pri raznih Preganjanjih in v kacetih, kot Cigani, k°t Slovenci s škocijanskim mučeni-čkim župnikom Vinkom Poljancem kot
Prvim.
Danes, štirideset let po tistem po-aastnem 12. marcu 1938. leta, ki s° ga razni „zgodovinarji“ imenovali «nemško leto“, je nam pogled na tiste dogodke v marsičem mnogo bolj ja-Sen. Dokazano je, da bi bila imela takratna avstrijska vojska resne možno-st' za uspešen odpor proti nacistični Hemčiji. A volje ni bilo. Sicer je bil ce-lotni državni aparat prežet od naci-shčnih izdajalcev, tudi v vojski jih ni
SPD „Danica": v dveh letih 104 nastopi!
Malo je takih društev, ki imajo tako razgibano dejavnost kot „Danica“ iz Šentvida. Kot je bilo slišati iz poročila predsednika „Danice“ Stanka Wakouniga na občnem zboru zadnjo nedeljo pri Voglu v Šentprimožu, ima SPD Danica
štiri delovne skupine: mešani pevski zbor, trio Korotan (oba vodi neutrudljivi Hanzi Kežar), igralsko skupino in otroško skupino. Igralsko skupino vodi Marko Marko,
otroško skupino pa Danica Kežar in Micka Hobel.
Med težavami društva je stari in novi predsednik Stanko Wakounig omenil predvsem pomanjkanje lastnih prostorov, v bodočnosti pa bo treba še napeti sile na športnem področju in izobraževanju odraslih. Na račun kulturnih central — SPD Danica je vključena v KKZ in SPZ — je šla predsednikova kritika, da sta premalo povezani z društvom in da bi bila Danica pripravljena organizirati še več nastopov na Koroškem, če bi ji centrale priskočile pri organiziranju na pomoč.
Kritiki predsednika, da je centrala še premalo povezana z društvom, se je priključil tudi tajnik KKZ Nužej Tolmajer, ki se je najprej zahvalil društvu za njegovo razgibano delovanje, posebno omenil obe pevski skupini, ki s svojimi kvalitetnimi nastopi povsod žanjeta tako velike uspehe. Tudi je obljubil društvu vso možno podporo centrale. Razveseljivo je tudi, je povedal Nužej Tolmajer, da se je društvo posvetilo tudi delovanju z otroki. Za izobraževanje odraslih pa naj se društveniki poslužujejo med drugim tudi že obstoječe ustanove kot je Dom v Tinjah. Ob koncu se je tajnik KKZ še zahvalil društvu za dosedanje delo in želel novemu odboru veliko uspeha pri bodočem delu.
Novi odbor sestavljajo predsed-
manjkalo. V nacistični Nemčiji so pač le videli domovino svojih sanj. Enako kot danes razni krogi vidijo domovino v Nemčiji, po možnosti združeni in povečani za tiste pokrajine, ki so leta 1945 pripadle Poljski in Sovjetski zvezi. Nemški vpliv v Avstriji, zlasti v gospodarstvu in na področju obveščanja, povzroča upravičeno zaskrbljenost. Tu se pripravlja nov, bolj ali manj prikrit „anšlus“, ki izpodkopava temelje samostojni nevtralni republiki Avstriji. Ob točnem in kritičnem pregledu vseh teh zapletov je možno razgaliti marsikatero ogrožujočo kršitev državne pogodbe, tudi vojaško.
Ne manjka resnih opozoril in svaril, kar se tiče tega rušenja avstrijske neodvisnosti. Mi Slovenci, narod, ki ga je Hitlerjev nacizem obsodil kot celoto na smrt (poleg Poljakov, Judov in Ciganov), ki smo morali plačati ogromen prispevek za zmago nad nacizmom, smo tu, upravičeno, še bolj občutljivi in pozorni. O našem boju proti nacistom pričajo številni partizanski grobovi po Koroškem, na tiste krute čase nas spominja trinajst obglavljenih žrtev iz Sel in kapelških gora — 35 let bo 29. aprila letos —, pričajo nam žive priče, ki so doživele na lastni koži vso okrutnost in zverinstvo nemškega nacizma.
Naša sveta dolžnost je in ostane, da neprenehno opozarjamo na pretečo nevarnost in se ji tudi z združenimi močmi upremo, enako uspešno, kot smo
se uprli v najbolj mračnih trenutkih svoje zgodovine, skupno z drugimi svobodoljubnimi narodi in ljudmi.
Boj partizanov — zavezniške vojske — je bil edini resni organizirani vojaški odpor proti nacizmu na ozemlju današnje Avstrije. Ta boj je eden izmed temeljev avstrijske svobode in neodvisnosti ter ozemeljske nedotakljivosti. Ravno tisti krogi, ki so se izkazali najbolj v zatiranju in klanju Slovencev — to niso bili Prusi, to so bili „pristni Korošci — lijejo ob vsaki priložnosti škafe gnojnice na Slovence in slovenski protinacistični boj. Danes spet čutijo „svoj čas“. Pri njihovih srečanjih je videti naciste iz Zahodne Nemčije. Le oblasti delajo tako, kot jih ne bi bilo.
Koroška je dala Hitlerju po odstotkih največ nacistov. Načrte za iztrebljenje koroških Slovencev so skuhali na Koroškem. Rjavo seme je rodilo obilen sad. Nevarnost je treba videti in jo pravočasno odstraniti, z vzroki vred. Katastrofi leta 1938 so botrovale tudi tiste države — kot Francija, Velika Britanija in druge — ki niso pravočasno spoznale nevarnosti, ki preti od nacizma in fašizma. Hitlerjevemu podvigu 12. marca 1938 so sledili še drugi, ki so naposled pahnili človeštvo v Drugo svetovno vojsko, s tem pa ob sam rob prepada.
Jože Wakounig, glavni urednik NT (Glej tudi str. 2: „Der Anschluß in uns“)
nik Stanko Wakounig, podpredsedniki Joža Habernik, Jozej Krasnik in Maksej Wutte, tajnice Danica Kežar, Mici Weitzer in Milica Konzilija, blagajnika Francej Polzer in Foltej Ropitz, povevodja Hanzi Ke-
žar, režija Marko Marko, knjižničarki Marica Hobel in Rozvita Wutte, preglednika sta Milan Hobel in Tonči Rutar. Igralsko skupino vodi Marko Marko, otroško pa Danica Kežar ter Micka Hobel.
Vrba: novo poživ-Ijanje nacizma!
Dne 4. marca t. I. je v gostilni pri Marku v Dvoru nad Vrbo priredil Kameradschaftsbund okolica Vrba večer (Kameradschaftsabend). Navzočih je bilo okoli petdeset ljudi, to pa večinoma nam dobro znani nemškonacionalni, vendar pa tudi pristaši ljudske kakor socialistične stranke. Seveda imajo pri takšnih prireditvah nemškonacionalni glavno besedo. Na žalost pa dovolijo gostilničarji, ki se bahajo, da so dobri kristjani, dostop takšni skupini za njihovo srečanje. Zvedel sem, da se je to zgodilo tudi pri drugih gostilnah. Vprašam se, ali smo spet tako daleč, da bo večina potegnila na nemškonacional-no stran. Saj ni čuda, da prevlada vseskozi mržnja proti nam Slovencem. Če si pa natančno ogledaš te ljudi, ki pridejo na takšno srečanje, se moraš samo čuditi: ali ti ljudje pridejo iz neumnosti ali pa so res spet tako navdušeni za ta nacistični pojav.
Predvajali so dva filma. Prvi film je bil pod naslovom „Hitler an der Macht“. Ko so pokazali samo naslov, je nek mož začel vpiti „Heil Hitler!“
Drugi film je kazal, kako da so Nemci zmagoslavno prodirali v od njih napadenih državah, ko so takrat menili, da jim sliši še celi svet.
S takšnimi filmi hočejo spet ustvarjati navdušenje za velenem-ški rajh in za nacifašistično miselnost.
Kameradschaftsbund oz. njegovo vodstvo sta se doslej vedno bahala, da je ta organizacija nadstrankarska in da nikakor ne poveličuje vojn, temveč da s prikazom tedanjih dogodkov skuša prikazati nesmiselnost vsake vojne. Očitno gospodje v deželnem vodstvu ne vedo, kaj delajo zunaj na podružnicah v vaseh in čas bo, da jim pogledajo na prste.
Bescheid v. 6.12.77
An Herrn n. Pran Miha und Ingrid Zablainik^
Bilnjovs 2 9072 Bilcovs
		
bkiMct a« B.»j..k.«n.^EpUBLnc	OSTEUEIC«	
ÖSTERREICH f	\	00300	
lUiDESKMKIBHMrV J		
	GROSCHEN	
An das		
Slowenische Infornationscentcr/ Slovenski inforoacidski^ center 9020 Klagenfurt/Celovec I|		
Viktringer Ring 26		
Koroški državni poslanci vidijo domovino ogroženo: Slovenski informacijski center je dobil od kanclerjevega urada pismo z dvojezično krajevno oznako, Miha in Ingrid Zablatnik pa od višjega deželnega sodišča v Gradcu pismo kar docela s slovenskim naslovom. Obrambni boj proti enakopravnosti se je že začel: parlamentarci so naslovili na Kretskega tozadevno vprašanje, kaj bodo z Brodo, še ni jasno. Za nas koroške Slovence pa velja, da bomo oblasti še v naprej bombardirali s slovenskimi pismi, s slovenskimi naslovi. Vseeno, ali jih nam bodo vrgli nazaj. „Scagati" ne smemo. Enkrat bodo uradniki v svojih pisarnah siti „motenja" vsakdanjega uradnega miru in bodo, namesto ure in ure iskali po nemških oznakah, poslali kar slovensko pismo nazaj oz. slovensko tudi sprejeli.
s
NOVI DAVKI
O Androsch išče nove vire za luknje v proračunu. Na drugi strani pa sindikat zahteva najpozneje 1. januarja 1979 znižanje davkov. Kurier je sedaj objavil varianto, da misli Androsch povišati oz. sploh obdavčiti razne doklade, kot n. pr. nadure, za nevarno delo, delo ponoči itd. Nekateri delojemalci imajo pogodbe z nizko osnovno plačo, katere progresija ne zajame, ter ne- oz. maloobdavčene doklade. Androsch računa, da bo tako dobil 4 milijarde, pred volitvami pa mogel znižati davke.
VOLITVE V NEMČIJI
(9 Komunalne volitve v Zvezni republiki Nemčiji so prinesle na Bavarskem zmago CSU, Franza Josefa Straußa, med drugim tudi — po 30 letih — župana v Münchnu. Narobe pa je izgubila CDU v Schleswig-Holsteinu absolutno večino. Trend za prihodnje deželne in državne volitve se ne da razbrati ne za eno ne za drugo stranko. Eno pa je gotovo: desnoradikalni Strauß je svojo pozicijo znotraj CDU-CSU močno okrepil, kar more privesti do ostrejše konfrontacijske politike v bundestagu.
STAVKE V ZDA
® Delavci v premogovnikih stavkajo, zaloge premoga se manjšajo, električni tok ponekod že racionirajo: to je dramatični položaj v ZDA, kjer stavka 160.000 rudarjev. Nevarnost za večjo brezposelnost narašča, nekateri avtomobilski koncerni so zaprli nekatera produkcijska mesta. Predsednik Carter se hoče sklicevati na neki zakon, ki bi omogočal, da se delo nadaljuje za 80 dni. Če delavci ne bi sledili takemu pozivu, predvideva zakon celo hude kazni in odredbo vojaških enot.
TITO V ZDA
® Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito je odletel na obisk v ZDA, kjer je predvideno trikratno srečanje s predsednikom Carterjem, pogovori s podpredsednikom Mondalom, uglednimi senatorji ter člani kongresa. Predsednik najbolj vplivne zahodne sile ter tvorec gibanja neuvrščenosti namerava posvetiti svoje pogovore številnim svetovnim problemom, predvsem pa tudi nadaljnjemu izboljšanju medsebojnih odnosov, ki temeljijo na načelu nevmešavanja in medsebojnega upoštevanja.
BORBA PRI TISKU
# Nad 100 časopisov z dnevno naklado 14 milijonov izvodov ne more izhajati v Zvezni republiki Nemčiji zaradi stavke delavcev, pa tudi zaradi tega, ker delodajalci niso pustili v podjetja tistih, ki bi hoteli delati. V ozadju tega konflikta je uvedba novih tehnologij, ki se da primerjati z razvojem ob uvedbi parnih strojev. 400 let so tiskali po istem principu, elektronske tehnologije pa privedejo ne le do hitrejših informacij, temveč je hipoma večina delojemalcev „odveč“.
Osimo: finančna sredstva
Posebna komisija, ki je zadolžena za probleme v zvezi z izvajanjem osimskega sporazuma, je preučila osnutke odlokov, ki jih je osrednja vlada v teh dneh izročila deželi Furlaniji-Julijski krajini in ki zadevajo uresničitev javnih del in infrastruktur za skupno vrednost 184 milijard in 500 milijonov lir. Odloke je kasneje odobril deželni odbor. Predvidevajo 5 milijard lir za financiranje dveh mednarodnih mejnih prehodov na Goriškem in Tržaškem. V proračunu ministrstva za javna dela bo vlada nadalje vpisala 17 milijard in pol lir za leto 1978 in 25 milijard leta 1979 in naslednja 1980 in 1981 tudi. Sredstva bodo služila za uresničitev ceste na Sabotinu in povezav avtoceste Benetke—Videm— Trst z mejnimi bloki pri Štandre-žu, Fernetičih, pri Pesku in Škofijah. Nadalje je bil deželi F-Jk podeljen poseben prispevek 7 mili-
Koroška stvarnost -v NAŠEM TEDNIKU
jard lir letos in 15 milijard in pol leta 1979 za dograditev tovornih terminalov pri Štandrežu in Fernetičih, za izboljšanje cestnih zevez med Brdi na eni in drugi strani meje ter Gorico in za dograditev postaje v Štandrežu. Eno milijardo lir so namenili izdelavi študije o izvedljivosti proste
industrijske cone na Krasu. Končno predvidevajo odobreni odloki posebno nakazilo 61 milijard lir v štiriletju 1978—1981 za gradnjo obvozne ceste v Gorici in za povezavo s solkanskim mejnim prehodom, za povezavo avtoceste med Prosto cono v tržiškem pristanišču, industrijsko cono in državno cesto 202.
Radijske oddaje za slovenske šole v Italiji
V torek, 14. januarja, so se začele oddaje za slovenske vrtce, osnovne šole ter nižje srednje šole. Posreduje jih Radio Trst A. Začetek teh oddaj prehiteva vsedržavni program, za katere skrbi poseben departma za šolske oddaje. Gre za 64 lekcij, ki so jih pripravili kvalificirani predstavniki slovenske šole, izvedba pa je deloma zaupana gledališkim igralcem. Oddaje bodo v torkih, sredah, četrtkih in petkih. Torki bodo posvečeni vrtcem, srede in četrtki prvi, oziroma drugi stopnji osnovne šole, petki pa oddajam z nižje srednje šole. Tržaški sedež RAI-TV je poskrbel za izdajo 212 strani obsegajoče lične publikacije, v kateri so zajete vse lekcije in ki so jo brezplačno razdelili vsem učiteljem in profesorjem, da bi lahko pripravili učence za najboljše sprejemanje.
IZ DRUGIH ČASOPISOV • IZ DRUGIH ČASOPISOV • IZ DRUGIH ČASOPISOV • IZ DRUGIH ČASOPISOV
Der Anschluß in uns
ln den katastrophalen Tagen des März 1938 fielen die deutschen Truppen in Österreich ein und in ihrem Gefolge verbreiteten SS und SD Angst und Schrecken. Aber die Gesinnung, die da zur Herrschaft kam, mußte nicht erst von den Deutschen importiert werden. Der Ungeist war schon da.
Der Nationalsozialismus war eine sehr österreichische Angelegenheit, gespeist vom Nationalitätenhaß der untergehenden Monarchie, vom Antisemitismus „christlicher“ Prägung, von den irrationalen Ängsten zu spät kommender, gerade auch österreichischer Kleinbürger.
Dieser Ungeist ist lebendig. Er ist das eigentliche Problem des Anschlusses. 21 Jahre Koalition, 4. Jahre der Regierung einer dem „christlichen Menschenbild“ verpflichteten Partei, 8 Jahre der Regierung einer sich sozialistisch nennenden Partei haben den Ungeist nicht entscheidend getroffen.
Da ist das häßliche Gesicht des Antisemitismus. Hinter einer dünnen Fassade bricht es immer wieder hervor. Nicht nur
Umfragen bestätigen dies. Auch Volksvertreter der ÖVP äußern ganz offen dann, wenn zu später Parlamentsstunde gewisse innere Kontrollen gelockert sind, ihre antisemitische Gesinnung. Und niemand in der ÖVP findet etwas dabei, daß diese antisemitischen Politiker nach wie vor sichere Plätze auf Kandidatenlisten einer Partei bekommen, die eine christlich-demokratische sein will.
Da ist das häßliche Gesicht der Diskriminierung der Gastarbeiter. Sie werden im Österreich von 1978 grundsätzlich nicht anders behandelt als die Fremdarbeiter. Diese mußten Räder für den Sieg rollen lassen — jene mußten den Wohlstand unseres Landes ankurbeln. Und jetzt dienen sie zur optischen Aufbesserung der Arbeitslosenstatistik; mit Zustimmung der Gewerkschaften werden sie hinausgeworfen.
Da ist das häßliche Gesicht der Unterdrückung von Österreichern slowenischer und kroatischer Muttersprache. Wenn es um die Behandlung der Volksgruppen geht, haben die österreichischen Parteien den Rechts-
staat vergessen, verdrängen sie den Staatsvertrag. Vor 35 Jahren wurden Slowenen in Kärnten „ausgesiedelt“, das heißt, in Konzentrationslager gesperrt. Heute werden Kärntner Slowenen nicht mit personaler, sondern mit struktureller Gewalt unterdrückt.
Da ist das häßliche Gesicht der egoistischen Abendländerei. Internationale Solidarität? Nicht, wenn es um die Südafrikageschäfte der verstaatlichten Industrie oder der verstaatlichten Banken geht. Sozialistische Manager, sozialistische Betriebsräte verraten permanent den Grundgedanken der internationalen Solidarität. Die gibt es offenbar nur für den „weißen Mann“.
Der Anschluß ist tot. Das werden Politiker aller Parteien zum 40. Jahrestag des Einmarsches der deutschen Truppen immer wieder feststellen. Wer von den Politikern wird darüber sprechen, darüber diskutieren wollen, daß der Anschluß doch nicht so tot ist, daß vieles einfach weiterlebt?
(Anton Pelinka,
Extrablatt)
Od 1. številke Našega tednika letos naprej (štev. 1/1978) smo v našem listu pričeli s ponatisom knjige „Aus dem Wilajet Kärnten“ iz časa pred prvo svetovno vojno. Izdalo jo je „Slovensko katoli-ško-politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu“.
Danes, ko imamo v rokah knjigo zgodovinarja dr. Haasa in dr. Stuhlpfarrerja, (Öster-
reich und seine Slowenen — Avstrija in njeni Slovenci), ki obravnava zgodovino koroških Slovencev v 19. in 20. stoletju in tudi očrta trenutno politično, socialno in gospodarsko stanje na Koroškem, je prav, da pustimo k besedi človeka, ki je iz vidika tedanjega časa opisal razmere na Koroškem. Kot boste sami spoznali, se medtem niso izboljšale.
(Uredništvo)
.......
Aus dem Wilajet Kärnten j
3. Es wird das Schlagwort von der „neuslowenischen“ Schriftsprache kolportiert, welche die Slowenen angeblich nicht verstehen. Dieses Schlagwort ist schon am 5. April 1883 in einer Versammlung deutschnationaler Bürgermeister in Klagenfurt gebraucht worden. Allerdings, es wird den Slowenen in Kärnten das Erlernen der Schriftsprache unmöglich gemacht, und dieselben Gegner, die uns sie nicht lernen ließen, behaupten, daß wir das Schriftslowenisch nicht verstehen.
Es muß nun hier ein für allemal constatiert werden, das jeder Slowene aus welcher Gegend auch immer das sogenannte „Neuslowenisch“ vollkommen versteht. Der Grund liegt darin, daß alle unsere Dialekte der Schriftsprache bedeutend näher stehen als z. B. die deutschen Dialekte der deutschen Schriftsprache, welche man mit demselben Rechte als neudeutsch bezeichnen dürfte.
Warum wird denn dann in allen slowenischen Sprachkursen z. B. beim Landesgericht in Klagenfurt, im Gymnasium, in der Lehrerbildungsanstalt gerade dieses den
Kärntner Slowenen angeblich unverständliche Neuslowenisch unterrichtet und warum bei gewissen ämtlichen Stellenausschreibungen die Kenntnis der slowenischen Sprache d. i. Schriftsprache und nicht des Kärntner slowenischen Dialektes, des sogenannten „Windischen“ verlangt? Gerade bei der Ausschreibung der Lehrerstellen für die utraquisti-schen Schulen wird die Kenntnis der slowenischen Sprache verlangt, nicht des windischen Dialektes. Warum agitieren zur Zeit der Wahlen sogar die Deutschnationalen selbst mit Zeitungen und Flugschriften, die in „neuslowenischer“ Sprache abgefaßt sind, wenn die Kärntner Slowenen diese wirklich nicht verstehen? Der „Stajerc“, der mit solcher Heftigkeit für die Kandidaten der Deutschnationalen agitiert, ist im „Neuslowenisch“ verfaßt und wird zu tausenden Exemplaren unter den Kärntner Slowenen verbreitet. Der Kandidat der deutschnationalen Partei im slowenischen Wahlbezirk Kärntens Schumy hat während der Agitationszeit im Jahre 1911 fast ausschließlich neuslowenische Reden abgehalten. Der classischeste Beleg dafür, daß die Slowenen Kärntens „neuslowenisch“ verstehen, ist ein Aufruf, den gelegentlich der Reichsratsersatzwahl im Villacher Bezirk 1912 die deutschesten aller Deutschen, nämlich die Alldeutschen, unter den Slowenen des Villacher-Bezirkes veröffentlichten und der wegen seiner unerreichten, exemplarischen Heuchelei wohl einzig dasteht Es kamen 2 Kandidaten in Betracht: Der alldeutsche Kandidat Dr. Angerer und der Sozialdemokrat Florian Gröger. Daß sich die Slowene beim besten Willen nicht für den Apostaten und Apostel der Alldeutschen Dr. Angerer begeistern können, unter dessen Kopfpolster die Pseudoisidorischen Dekretalen zu liegen scheinen, da er nämlich absolut alle aus diesen zu beweisen sucht, ist ja völlig begreiflich. Der Aufruf ist in wunderschönem Slowenisch verfaßt, da er ja zur Hälfte
ein wörtliches Zitat eines Hirtenbriefes des Fürstbischofs Jeglič von Laibach ist.
Alle Einwürfe gegen unsere Schulforderungen sind also eine große Lüge.
B. Intelligenz
Die unnatürlichen Schulverhältnisse haben aber der slowenischen Nation eine andere, gleich tiefe Wunde geschlagen. Das slowenische Volk in Kärnten hat außer dem Klerus nur wenig Intelligenz aufzuweisen. Beim Eintritt in die ausschließlich deutschen Mittelschulen werden an die slowenischen Schüler dieselben Forderungen gestellt wie an die deutschen. Da besonders die ersten Jahre des Volksschulunterrichtes nutzlos sind, zu Hause aber das Kind slowenisch spricht, so ist der slowenischen Jugend das Studium dadurch erschwert. Zum Beweise sei die genaue Statistik für das Jahr 1910/11 angeführt.
In Kärnten waren an den 3 Gymnasien Klagenfurt, St. Paul und Villach
Deutsche.................................851
Slowenen..................................97
an der Realschule:
Deutsche ................................375
Slowenen.................................. 8
an der Lehrerbildungsanstalt:
Deutsche ................................197
Slowenen..................................27
an allen Schulen zusammen:
Deutsche ...............................1423
Slowenen.................................132
(Dalje prihodnjič)
sl
n
9
lj
K
ir
Vi
k
v
s
»
p
9
P
n
v
c
r
ii
r
F
r
F
\
I
c
\
c
s
F
I
F
r
t
c
t
I
i
i
Turistični prospekt: „raižamo po Koroškem'
Kot smo že poročali, so v Sloveniji izdali turistični prospekt o tistih podjetjih, ki so last koroških Slovencev in kamor naj bi šli tudi slovenski turisti. Tokrat objavljamo k temu prospektu delni ponatis ocene mariborskega Večera ter pismo bralca — hotelirja Mihe Antoniča.
Začelo se je maja lani. Gospodarska zbornica SR Slovenije oziroma njena komisija za turistično propagando, Inštitut za geografijo pri ljubljanski Filozofski fakulteti in Kompas so stopili skupaj, z napotki in podatki je pomagala še Zveza slovenskih organizacij s Koroškega. Minuli teden so v Ljubljani predstavili sad tega sodelovanja •— turistični prospekt jedrnatega imena „Po Koroškem ...“, turistično propagandni dosežek gotovo posebnega pomena, zlasti še, ker je na tem področju doslej zevala huda praznina.
Čedno oblikovani prospekt — po vzoru poprejšnjega Kompasovega o Sloveniji — je neposredno namenjen našim potovalnim agencijam in naj bi jih predvsem opozoril na možnosti organiziranja izletov in potovanj na avstrijsko Koroško med naše zamejske rojake.
Predstavitvi novega prospekta je prisostvoval tudi tajnik Zveze slovenskih organizacij iz Celovca Feliks Wieser, ki je prvo informativno gradivo te vrste obeležil z ugotovitvijo, da vedno več Jugoslovanov obiskuje koroški prostor in da prospekt, ki je nastal v sodelovanju z gospodarsko zbornico Slovenije, pomeni velik korak naprej, zlasti na področju turističnega sodelovanja zamejskih rojakov z matično domovino. Koroški Slovenci namreč razpolagajo z dokajšnjim številom turističnih postelj in penzionov ter drugih gostinsko turističnih objektov, vendar pa imajo relativno slabo razvito infrastrukturo, ki je za dobro počutje gostov neizogibna. Seveda pa novo informacijsko propagandno gradivo predstavlja približanje skupnemu cilju: h krepitvi slovenske govorice na avstrijskem Koroškem in h krepitvi gospodarskega položaja naših zamejskih rojakov, skratka k ustvarjanju pogojev, ki bodo zagotavljali da se bo okrepilo tudi sodelovanje na med-
narodni ravni v smislu boljših odnosov in miroljubnega sožitja.
Sledila so še nekatera tehnična pojasnila predstavnika Kompasa: da je prospekt strogo namensko tiskan v slovenskem in srbsko hr-vatskem jeziku — da bi se povečal obisk turistov iz vse Jugoslavije; da so ga tiskali v nakladi 100.000 izvodov, od katerih jih bodo približno 10.000 poslali na Koroško, druge pa rzdelili na vse Kompasove poslovalnice in drugim našim turističnim agencijam, s posebnim poudarkom na Sloveniji in sosednji Hrvatski itd. Dodatek prospekta, poseben vložek z zemljevidom, na katerem so označeni vsi tisti kraji, kjer bo gost na Koroškem deležen slovenske besede, s seznamom slovenskih gostiln, hotelov, penzionov in trgovin ter menjalnic, pa da je šele začetno dopolnilo, ki bo vsekakor s časom zahtevalo popravke, dopolnitve in natančnejše oznake. Na tiskovni konferenci je bilo na koncu rečeno, da bodo vsakršne kritične pripombe z veseljem upoštevali.
Bržkone je bilo po poslušanju ubranega petja Koroškega okteta med udeleženci krstne predstavitve novega prospekta „Po Koroškem ..premalo volje in nemara preveč sramežljive zadržanosti, da bi takoj navrgli kako upravičeno pripombo. Po natančnejšem pregledu prospekta in njegovega zem-Ijevidnega vložka pa se jim vendarle ni moč izogniti.
Kot že rečeno je prospekt za oko izredno privlačen in barvno bogato pester, barvni posnetki mehke, zelene koroške pokrajine in njenih slovenskih ljudi — prispeval jih je Jože Mally, ki je prospekt tudi grafično oblikoval — brez dvoma pritegnejo in človeka kar nekam romantično navdahnejo, čeprav bi se dalo razpravljati o umestnosti montaž detajlov z enega barvnega diapozitiva v druge posnetke, kar pa je menda značilnost mnogih turističnih posnetkov in potemtakem opravičljiva metoda. Nemara prav zavoljo tega prospekt zbuja občutek, da so na premajhen prostor poskušali vtakniti čimveč slikovnega gradiva.
Tekstovni del prospekta je sežet na osnovne informacije o pokrajini in ljudeh, geografskem položaju
in značilnostih, zgodovinskem in kulturnem razvoju. Kot skopa osnovna informacija zadostuje. V oči pa zbodeta dva od treh, po velikosti zelo skromnih grafičnih zemlje-vidnih prikazov v prospektu. Obiskovalcu naj bi bržkone pomagala, da bi onstran Karavank laže našel partizanska grobišča in spomenike, slovenske pomnike kulture, arheološke najdbe in izkopanine ter druge turistične zanimivosti (pri tem pa sploh ni povedano kakšne!) pa zimske in poletne rekreacijske centre ter mineralne vrelce. Pa si turist z njima ne bo znal nič pomagati, ker sta zemljevidka premajhna in brez krajevnih oznak ter predstavljata bolj nekakšen grafični okrasek. V tem pogledu je informa-tivnost prospekta popolnoma odpovedala. Če naj bi bila popotniku po koroški deželici v pomoč, bi moral biti ta oborožen z izrednim geografskim znanjem in bi moral do potankosti poznati tamkajšnjo pokrajino.
Vložek z zemljevidom bo po besedah samih izdajateljev potreben dopolnil. Res je, čeprav mu ne gre odrekati dokajšnje informativne vrednosti, zlasti, kar zadeva hrbtno stran, kjer so navedene po krajih slovenske gostilne, trgovine, menjalnice in zadružne prodajalne, zraven pa še splošne informacije, ki obveščajo potnika o cestnem prometu, zdravstveni pomoči Jugoslovanom v Avstriji, o času šolskih počitnic, avstrijskih državnih praznikih, delovnem času uradov in trgovin, muzejih in galerijah, cenah poštnih storitev, skratka, o najosnovnejših zadevah, ki jih mora vedeti gost, kadar se mudi na avstrijskem Koroškem.
Je pa vložek neroden, ker ni spet s prospektom in ga je moč mimogrede izgubiti pa tudi na „šibkem“ papirju je natisnjen, tako da se zlahka strga. Krajevna imena so napisana v nemščini in slovenščini, legenda turistu jasno razloži dodatne črkovne oznake za hotele, avtokampe, menjalnice itd. Toda če se vrnemo k izdajateljevemu spremnemu pojasnilu, da bo uporabnik prospekta na vloženem zemljevidu našel kraje, kjer „še danes doni lepa slovenska beseda“, ni moč mimo ugotovitve, da bi moral biti zemljevid veliko bolj „gost“. Seve-
da bi to škodovalo njegovi preglednosti, vendar ne bi smeli biti izpuščeni kraji, kot so na primer Škocjan pri Klopinjskem jezeru, Radi-še, Zahomec, Blato, Libuče, Lepena, Podljubelj itd., da jih naštejemo le nekaj.
Pa tudi brez tiskovne napake ni šlo. Na hrbtni strani s seznamom slovenskih gostinskih lokalov, menjalnic in trgovin „manjka“ krajevna oznaka Globasnica, tiskarski škrat je globaško posojilnico, kmečko gospodarsko zadrugo in slovenske gostilne vtaknil pod krajevno oznako Gorintschach — Go-rinčice.
Turistični prospekt o slovenskih turističnih podjetjih na Koroškem je bil brez dvoma zelo potreben. Saj je marsikateri slovenski gostilničar in hotelir moral doslej z grenkobo opazovati, da so turisti iz Slovenije — ne namenoma, ampak ker niso bili informirani — zavili naravnost k najhujšim nemčurjem, najhujšim nasprotnikom dvojezičnih napisov in podpornikom nemško-nacionalnih organizacij in tam tru-dapolno lomili nemške besedne kose.
Toda če prospekt malo natančneje pregledaš, se tudi koroškemu Slovencu odpro oči. Kajti vrstijo se en kozolec za drugim, lesene strehe še in še. Turističnih ponudb ni naslikanih nobenih, akoravno bi tudi koroški Slovenci znali prikazati marsikateri lepi hotel in lepo gostilno, ki se brez nadaljnjega da pomeriti z nemškimi hoteli. Drži sicer, da smo koroški Slovenci morali vložiti v gradnjo svojih turističnih podjetij dosti več energije kot nemški sodeželani in tujci — tako pri priskrbljanju potrebnih koncesij, preko drugih dovoljenj in — kar je najvažnejše — potrebnih poceni kreditov. Toda: kar imamo, to imamo in se nam za naš pošten trud ni treba sramovati. Vsak slo-
Kljub omenjenim pripombam, pa je to, kar smo dobili v roko, nadvse dorbodošla turistično informativna publikacija, ki bo gotovo zbudila pozornost potencialnih izletnikov in letoviščarjev, obenem pa tudi nemara prvi korak k tistemu, kar bo dostojno zapolnilo praznino v tovrstni literaturi o naših koroških rojakih in njih domovinici — k bogatemu, zanimivemu in privlačnemu vodniku po Koroški v priročni knjižni obliki. Kdaj se utegne taka želja vsem tistim, ki bi radi obiskali zibelko slovenstva, uresničiti, pa je druga pesem, saj še za našo ljubo Slovenijo takega priročnega vodnika ne premoremo.
venski gostilničar pa bo sam vedel povedati turistom iz Slovenije, kake težave je moral premagati pri gradnji svojega tujskoprometnega obrata. Bojim se namreč, da ta prospekt — akoravno je lepo napravljen in stilistično zelo okusno opremljen — ne bo navdušil preveč Slovencev in Hrvatov iz države matičnega naroda za obisk slovenskih podjetij na Koroškem. Kajti tudi konzument iz Slovenije postaja iz leta v leto bolj zahteven in ima vsled vedno višjega življenjskega standarda tudi večjo kupno moč. Takega potrošnika pa je le težko navdušiti za lesene strehe, plotove in nepokvarjeno naravo samo. Bral sem, da so tudi izdajatelji tega prospekta ob predstavitvi dejali, da ni popoln. Za ponovne izdaje tega prospekta predlagam, da bi zanj odgovorni — gospodarska zbornica, Kompas ter Zveza slovenskih organizacij — organizirali kakšen seminar s prizadetimi gostilničarji in hotelirji, se oglasili pri slovenskih turističnih podjetjih glede fotografskega in informacijskega gradiva ali navedli naslov, kamor bi ga bilo treba poslati. Vsak bo to rad storil.
Miha Antonič,
hotel Božanski dom, Reka
Pismo bralca: okusen prospekt, treba sodelovanja podjetnikov na Koroškem!
NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON
Milan Nikolič — Beograd:	9
Od popisa do taborišča
GROŽNJA Z OBRESTMI
O teh odnosih pišejo dobesedno v navodilu št. 670 Okrožnega komiteja v Blagojevgradu:
„Nikakršnega dvoma ni, da bo popis nov moment moralno politične enotnosti in združenosti okoli linije CK BKP. Jo bo potrdilo naš narodni ponos, da smo potomci veličastnega naroda, ki je dal človeštvu toliko, zdaj pa pod Zastavo proletarskega internacionalizma aktivno sodeluje v boju za mir, demokracijo in socializem na svetu. Razume se, da je osnovna smer našega razvoja prijateljstvo z ZSSR 'n KPSZ. Bolgarsko in sovjetsko prijateljstvo je pomenilo 'n pomeni proletarski internacionalizem v praksi, leninsko Pot v ustvarjanju socializma, jamstvo industrializacije in razvoja vasi, mir in varnost na svetu“.
„Vsako odstopanje od teh osnovnih načel“, piše dalje J tajnem navodilu 670, „pomeni nekako teorijo o .neuvrščenosti in samoupravljanju'. Mi vemo, kam vodijo take ;teorije‘: tudi zdaj, 30 let po zmagi socialistične revolucije, j® več kot milijon mladih ljudi brez dela in zaradi tega so Prisiljeni, da iščejo delo pri kapitalistih v zahodni Evropi, ^sako leto valijo krivdo na .informbirojevce', da jih nekdo ’Piaši' iz tujine, da se nekdo od zunaj vmešava, in tako Puščajo strupene korenine nacionalizma in šovinizma. Toča kako jim moremo pomagati? Kaj smo mi krivi teh težav, jih zdaj preživljajo?" se sprašujejo bolgarski komunisti.
Življenje kaže, da tisti, ki odstopa od teh leninskih načel v partijskem vodstvu in državnem življenju, plača pozneje z obrestmi — zaključujejo avtorji tajnega navodila št. 670.
NAVEDNICE IN GEOGRAFIJA
Vse to je bilo napisano konec leta 1975, a je kot rokopis iz davno preteklih in minulih časov. Kakor da se na tem svetu in posebno v mednarodnem delavskem gibanju nič ni spremenilo od časa diktata, kakor da niso že zdavnaj sprejeli principa, po katerem ima vsaka partija pravico do svoje specifične poti v ustvarjanju socializma in do tega, da sama odgovarja svojemu narodu.
Pravilnost naše lastne poti, ki jo je začela utirati jugoslovanska partija že pred letom 1948, od zmage revolucije naprej, sta potrdili življenje in zgodovina, v Bolgariji pa jo razglašajo spet in spet kot izdajstvo leninističnih načel, revizionizem in podobno. Bolgarski komunisti postavljajo informbirojevce pod navednice, kot da jih dejansko nikdar ni bilo, a so celo pripravljeni, da nam pomagajo in nas spravijo nazaj na izgubljeno pot edinega in splošno veljavnega modela. Za primer pa, da se jim to ne posreči, nam bolgarski „marksisti" celo odkrito grozijo, da bomo to „plačali z obrestmi".
Kar se tiče makedonskega vprašanja, BKP s tajnimi navodili samo precizira tisto, kar je bilo cilj zadnjih dveh popisov, pa so skrivali pod statistično ugotovitev o številu hiš, rodovitnost žen in podobno.
Edini cilj popisa je, — pravijo dalje v tem tajnem navodilu — da dokažemo, da nimamo nobenih nacionalnih problemov. Naši prebivalci so glede tako imenovanega „makedonskega vprašanja" enotni in združeni na liniji BKP. Za nas je pojem Makedonija samo geografski pojem in geografska pokrajina, v kateri je izoblikovana bolgarska narodnost in nacija.
DVA OBRAZA ISTEGA AVRAMOVA
Tako je sanstefanski zajec znova skočil iz grma. Zopet so, kot tudi pri meščanskih teoretikih, skrčili Makedonijo na zemljepisni pojem. Bolgarski komunisti mislijo, da v tem geografskem prostoru živijo samo Bolgari, potemtakem torej tudi v SR Makedoniji.
„Prebivalci blagojevgrajskega okrožja so že trinajst stoletij neločljiv del bolgarskega naroda. Za nas že zdavnaj ni nerešenih nacionalnih problemov. Zato nas tudi za čas popisa ne čaka nobena sprememba nacionalne pripadnosti, zato ker ničesar ni, kar bi bilo treba spreminjati. Tudi pri prejšnjem popisu je prebivalstvo povedalo, kaj misli — izpovedalo je svojo bolgarstvo in dokazalo velik patriotizem. Nihče nima nikakršne pravice, da bi se vmešaval v naše notranje zadeve in našim državljanom z vso silo vsiljeval nekakšna nova ncionalna spoznanja — piše v tajnem dokumentu št. 670, ki ga je podpisal Boris Avra-mov, sekretar v blagojevgrajskem Okrožnem komiteju, pristojen za propagando in agitacijo."
Prav isti Boris Avramov je bil pred tremi desetletji član blagojevgrajskega Pokrajinskega komiteja in leta 1947 tudi član Komisije za opismenjevanje in proučevanje makedonskega jezika. Avramov je takrat podpisal tudi poziv makedonskemu prebivalstvu, naj se kar se da množično odzove akciji opismenjevanja. Tri desetletja pozneje je razglašal Avramov, da je voda suha, prah pa moker. Medtem ko je nekoč učil Makedonce pisave in lastnega materinega jezika, je zdaj podpisoval izjave, da Makedoncev nikdar ni bilo in da v pirinski Makedoniji danes nihče nima pravice, da bi „državljanom vsiljeval nekakšna nova nacionalna spoznanja".
Avramov je „pozabil" dodati, da imajo samo oblasti pravico vsiljevati zlepa ali zgrda „bolgarsko nacionalno spoznanje" vsakemu, ki se upre tej asimilacijski politiki. Tako se je pač dogajalo to, kar se je tudi zgodilo družini Georgi ev.
(Dalje prihodnjič)
pisma foalcev:
KOROŠKI KULTURNI DNEVI
Naši profesorji se sicer imajo za kulturne, v resnici pa so bolj pohotni „balov“ in lahke muze. Kako si naj drugače razložimo, da na plesih srečaš veliki del učiteljev — včasih sploh ne v „poklicnem razpoloženju“ — na 9. KKD npr. pa razen treh ravnateljev dr. Tischlerja, dr. Zablatnika in dr. Vospernika ter profesorjev dipl. inž. Oswalda, dr. Zerzerja in dr. Polanca ni bil nobeden navzoč? Skoraj vsi stanujejo v Celovcu (!) in okolici; pota v Mohorjevo pa ne najdejo. To ne pade samo pri KKD v oči, slične stvari se ponavljajo skoraj na isti način vedno spet.
Smemo torej anti-kulturne delavce in tiste, ki mislijo, da so kulturni, prositi k omenjenim prireditvam?
Čisto na robu še nekaj: Tistim profesorjem, katerim še ni znano, da je bila glavna tematika Slovenska gimnazija — menda najbolj važna kulturna ustanova Slovencev — povemo na tem mestu.
Ako zdaj od strani profesorjev k temu članku pade kakšna beseda, potem je dovoljena samo „snažno“-kulturna; k agresivnosti obstaja pravica le na naši strani.
Kultura se ne da premagati...
Gimnazijci
P. S.: Pa tudi dijakov Slovenske gimnazije smo opazili bolj malo.
Uredništvo
DVOJNA MERA KLEINE ZEITUNG
Vedno spet je slišati od strani novinarjev največjega koroškega dnevnika, da je časopis odprt tudi Slovencem. Posebno glavni urednik Heinz Stritzl skuša ob vsaki priložnosti dokazati, da imajo v njegovem časopisu besedo tudi Slovenci.
Kakšno „pozornost“ napram našim prireditvam v resnici kaže Kleine Zeitung, naj pove sledeči primer:
Iz Kleine Zeitung smo izvedeli, da obstaja v Celovcu skupina tamburašev, katero vodi nek Hrvat, igralci pa so iz Celovca, torej Avstrijci. O tej skupini, ki je vključena v tako imenovano Landsmannschaft Hrvatov, ki živijo na Koroškem, je Kleine Zeitung prinesla pred kratkim reportažo čez Vz strani. Pred kratkim pa je spet prinesla čez V« strani poročilo, da bo skupina v Celovcu prvič nastopila. Torej že pred prvim nastopom je Kleine Zeitung posvetila tej skupini V« strani!
In kako zgleda druga stran kolajne — naša stran? Kljub takemu „zanimanju za folkloro“ Kleine Zeitung o proslavi Krščanske kulturne zveze, kjer je nastopalo 500 pevcev in igralcev, kateri je sledilo 1000 gledalcev, med njimi deželni glavar Wagner, celovški župan, ter prečastiti škof, — o tej manifestaciji majhni format niti črtice ni poročal. Res čudno — posebno ker nam je znano, da ima ravno ta časopis nastavljene specialiste tudi za kulturo.
Tomanovih staršev ni več
Tomanovih staršev ni več. Zadnji teden je bil žalosten dan za Tomanov gradič — kakor so imenovali to vzgledno posestvo v Svin-či vasi pri Šent Tomažu nad Celovcem. V zadnjih 80 letih si je ta družina, pridna in podjetna, postavila lep dom. Drug za drugim pa sta zadnji teden zatisnila Tomanova starša Andrej in Zofija Šturm za vedno svoje oči.
Starši rajnega Tomanovega očeta so bili doma pri Kočnarju v Mali kajži na Škrbinu nad gališkim mostom. Priženil se je v Svinčo vas, kjer je kupil Tomanovo posestvo. Imel je tri sinove: Andreja, Miho in Blaža. Le-ti so bili skupno s tedanjim župnikom Janezom Brab-necom duša tamkajšnje posojilnice in izobraževalnega društva „Edinost“. Andrej se je za silo naučil tudi orglanja in družina je vodila cerkveno petje tako v farni cerkvi v Šenttomažu kakor tudi v podružnicah v Šentlovrencu in v Šmarjeti pri Trnji vasi. Med vojnama je bil nekaj let tudi slov. zastopnik v kmečki zbornici. Slovensko petje je donelo v teh krajih do 1940. leta, ko je nacistična drhal onemogočila vsako slovensko dejavnost in dve leti navrh poslala Sturmove v izseljeništvo v Rechnitz in Eichstätt. Andrej Šturm si je izbral za življenjsko družico Zofijo Gril iz Vovber pri Velikovcu. Žena je podvojila delavnost hiše, vsak četrtek prodajala izdelke na celovškem trgu ter sploh podpirala tri vogle Tomanove hiše. Še pred vojno so se jima porodili štirje otroci, ki so morali v šolski dobi v izseljeništvo. Najstarejši otrok, hčerka Verica, je tam tudi umrla.
Kljub stradanju in pomanjkanju v izseljeništvu pa Sturmova družina nikoli ni izgubila vere in prepričanja, da bo tudi doba nacističnega Heroda minila. Obdržali so prav. Ko so se vrnili iz izseljeništva, so našli le razvaline nekdaj cveto-
Zdi se mi, da je taktika Kleine Zeitung ta, da pač o Slovencih kratkomalo molči, če nima o njih povedati ravno kaj negativnega.
Jožko Wrolich
čega gospodarstva, a se z dvojno vnemo lotili dela in obnove. Porodila sta se jima še dva sinova — Tonček in Marjan, ki sta oba obiskovala Slovensko gimnazijo; Tonček je prevzel domače posestvo, Marjan pa na Dunaju končuje svoj študij. Do zadnjega je bil rajni Andrej Šturm predsednik domače posojilnice, ki pa po vojni ni več delovala. V medvojnem času pa je
v dobi gospodarske krize pomagala marsikateremu kmetu, da je mogel obdržati svoje posestvo. Do pred petimi leti je bil tudi odbornik celovške posojilnice, kjer je sedaj funkcionar sin Tonček.
Tomanov oče je bil vseskozi zaveden in veren in videl le v obeh osrednjih organizacijah svoje zastopstvo.
Domačo kmetijo so Tomanovi
preusmerili sprva na žito in v zadnjih letih na koruzo. Sin Andrej se je priženil k Sienčnikovi družini v Dobrlo vas in je danes ugleden mož.
Starost in izčrpanost sta pred petimi leti privedla do tega, da je mamo zadela kap; ohromela je in deloma ni mogla govoriti. Mož pa je bil do zadnjega krepak in usmerjal svoje korake po posestvu — predvsem konji so bili njegova skrb. Toda nepričakovano je za pljučnico v treh dneh umrl. Mati, ki je bila v zadnjih letih odvisna od njega, saj ji je pomagal pri vsakem koraku, je dan po moževem pogrebu za vedno zatisnila oči.
Veličastna sta bila pogreba v četrtek in nedeljo. Pogrebne obrede je vodil prelat Aleš Zechner, ki je rajnega Andreja Šturma označil v pogrebnem nagovoru kot moža vere, vestnosti in zvestobe. Radiški pevci pod vodstvom Šimeja Wru-licha so prispevali glasbeni okvir. Ganljivo je bilo predvsem slovo pred Tomanovim gradičem, kjer so rajnemu, ki je tako ljubil svojo zemljo, zapeli „Polje, kdo bo tebe ljubil“. Marsikateremu udeležencu pogreba je postalo rosno oko. Slovenski napis na pokopališču v Šentlovrencu še tudi stoji: „Bog jim daj večni pokoj!“ V imenu izseljencev in narodne družine se je poslovil od rajnega Lovro Kramer, p. d. Janšej. — Isti duhovniki pa so v nedeljo pospremili še ženo Zofijo na zadnji poti. Tudi pri nemškem sosedu sta oba pogreba naletela na sočutje in občudovanje za oba sovaščana.
Meško na dobrolskem odru
Kot sopotnik slovenske moderne je slovel pripovednik Franc Ksa-ver Meško. Doma je v pokrajini Slovenskih goric med Dravo in Muro, postal duhovnik in je živel najprej na Koroškem, kot kaplan v Škocijanu ob Klopinjskem jezeru, kot župnik pa pri Mariji na Zilji.
Meško je nastopil kot pisatelj in dramatik, posebno pa še kot mladinski pisatelj. Idejno je stal med realizmom in simbolizmom. Prikazuje življenje, kot ga je kot duhovnik sam spoznaval. Rad je razmišljal in sanjal, zlasti ob „tihih večerih“. Eno njegovih najpomembnejših dram „MATI“ so zaigrali
mladinski igralci iz Šmihela tudi v Dobrli vasi.
Mati (1914) je simbolična slika o materi domovini, ki jo otroci zatajujejo, a mati jim odpušča. Vsekakor pa spoznata Silva in Ivan, da je „imeti mater“ največje bogastvo.
Igralci so vloge dobro obvladali, najbolj dobro pa so podali to igro mati (Marija Demšar) in hčer (Bernardka Sadjak) ter Silva (Ronzinka Tratar). Ljudje so z zanimanjem sledili igri. Pohvale vredni so tudi odborniki dobrolskega društva, ki so letos z organiziranjem iger zelo aktivni, in kakor vidimo, tudi z uspehom!
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO „ROŽ“V ŠENTJAKOBU V ROŽU
Miklova Zala
JU ob 500-letnici turških upadov
■	in 75-letnici ustanovitve SPD „Rož“
■	v soboto, 1. aprila 1978, ob 19.30
■	v nedeljo, 2. aprila 1978, ob 19.30 0 v farni dvorani v Šentjakobu
Nastopajo igralci SPD „Rož“ iz Šentjakoba v Rožu Režija: Peter Sticker
Prodaja vstopnic eno uro pred predstavo.
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO „JEPA — BAŠKO JEZERO“ LOČE
Srečanje tamburašev
NA VELIKONOČNO NEDELJO, 26. marca 1978, ob 20. uri v Kulturnem domu v Ločah.
Nastopajo:
Tamburaški ansambel iz Reteč, vodi Franc Rant Tamburaški ansambel iz Hodiš, vodi Dorica Sobotnik Tamburaški ansambel iz Loč, vodi Erika Wrolich Moški zbor graških študentov, vodi Aleš Schuster Moški zbor SPD „Jepa — Baško jezero“ iz Loč vodi Šimej Triesnig
Vstopnice v predprodaji pri zastopnikih krajevnega društva in eno uro pred koncertom.
ZAHVALA
Vsem, ki so se udeležili pogreba Tomanovega očeta in mame
Andreja in Zofije Sturm
se iskreno zahvaljujemo.
Posebna zahvala velja številnim izseljencem-sotrpi-nom iz vseh krajev južne Koroške in številni duhovščini ter prečastitemu g. prelatu Alešu Zechnerju za pogrebne obrede.
Zahvaljujemo se predsedniku Zveze slovenskih izseljencev, gospodu Lovru Kramerju za poslovilne besede ter radiškim pevcem pod vodstvom Šimeja Wruliha za zadnje pesmi, ki so jih zapeli našim staršem.
Svinča vas, v marcu 1978.
OTROCI
v imenu vseh sorodnikov
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO „BOROVLJE“
vabi na
skioptično predavanje o
„LUŽIŠKIH SRBIH“ v nedeljo, 12. marca 1978, ob 14.30 v društveni sobi v Borovljah. Predavata: dr. Pavel Apovnik in Hanzi Weiss.
Igra
„MOLČEČA USTA“
Prireditelj: SPD „Danica“ v Šentvidu v Podjuni
Kraj: Pri Voglu v Šentprimožu Čas: 12. marca 1978, ob 14.30 Gostuje: Mladina iz Železne Kaple
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA V CELOVCU vabi na
SLAVNOSTNO PRIREDITEV OB 70-LETNICI NJENEGA OBSTOJA
v nedeljo, 16. aprila 1978, ob 14. uri v Mestnem gledališču v Celovcu. Vstopnice v predprodaji pri krajevnih prosvetnih društvih, v knjigarni „NAŠA KNJIGA“ v Celovcu in v pisarni SPZ.
LUTKOVNA PREDSTAVA: „UŽALJENI MEDVEDEK“ Prireditelj: Farna mladina v Pliberku
Kraj: Farna dvorana v Pliberku Čas: petek, 10. marca 1978, ob 15. uri
Gostuje: Lutke mladje KDZ iz Celovca
IGRA „MATI"
Prireditelj: Mladina iz Šentilja Kraj: Farna dvorana v Šentilju Cas: nedelja, 12 marca. 1978, ob 14.30 uri
Gostuje: KPD iz Šmihela
Podporno društvo proti požarnim škodam v Selah
vabi svoje članke na REDNI OBČNI ZBOR, ki bo na Jožefovo, dne 19. marca 1978, po prvi sv. maši pri Mažeju v Selah.
IGRA „M O L Č E Č A U S T A" Kraj: Farna dvorana v Šentjakob v Rožu Čas: nedelja, 12. marca 1978, ob 19.30 uri
Gostuje: Mladina iz Železne Kaple
SLOyENSKO PLANINSKO DRUŠTVO V CELOVCU
vabi
člane in prijatelje društva na tradicionalni zimski pohod na Stol, ki bo v nedeljo, 19. marca 1978.
Zbirališče: ob 3. uri zjutraj pred bencinsko črpalko Mlečnik v Kožentavri.
Do 6. ure moramo biti pri Valvazorjevem domu, od koder je skupen odhod vseh udeležencev proti Prešernovi koči na Malem Stolu
ANTON RADANOVIČ t
9 V 80. letu je za vedno zatisnil ® oči znani giinjski župnik Anton 9 Radanovič. Pogreb je v četrtek, 9 ob 14.30 v Glinjah. Več v pri-9 hodnji številki.
9 IŠČEMO ZA PISARNO razgled-© nega, dostojnega in poštenega 9 fanta s trgovsko šolo ali slov. 9 gimnazijo (tudi nedokončano). 9 Ponudbe pošljite pismeno na 9 naslov: Kristijan Breznik, Völ-9 kermarkter Straße 99, 9020 Ce-9 lovec.
„Rutar-center“ slovesno odprt
KDO SO RUTARJI?
Oče sedanjih Rutarjev je bil Jožef Rutar, sin Habnarjevega očeta Jurija Rutarja v Malčapeh, mati pa Uršula, rojena Potočnik v Gornjem Gradu na Spodnjem Štajerskem. Ta dva sta pred 1. svetovno vojno odprla v Žitari vasi trgovino. Leta 1919 je bila ta izropana. Ponovni udarec je bila inflacija. Leta 1933 se je igzradila lastna hiša. Gospodarska kriza in skrb za 7 otrok nista dopuščala posebnega razvoja Podjetja. Zasedba Avstrije leta 1938 je privlekla oblake nevarnosti nad Rutarjevo družino. Oče in sin sta morala v zapore. Leta 1944 je bila trgovina izropana, dom in skladišče pa požgano. Medtem ko so prišli sinovi — Franc sicer kot invalid — domov, je bil oče Jožef umorjen na pragu k svobodi in je Pokopan v Steinu pri Kremsu.
Po vojni je bilo treba najprej zgraditi dom v Žitari vasi. Milka, Poročena s Štefanom Sienčnikom, je bila v Dobrli vasi, kjer je skupno s svojim možem le s pridnimi roka-uii ustvarila iz nič lep dom in podjetje. Njen sin Štefan je najmlajši družabnik Rutar-centra in lastnik transportnega podjetja Sienčnik, katerega avtomobile vidiš od Danske do Grčije in od Poljske do Španije.
lik supermarket ter kavarno. On in žena sta deležnika Rutar-centra. Skupno z ostalimi brati ima ob Klo-pinjskem jezeru počitniška stanovanja s plažo, „Počitniški dom Rutar“.
Jožko, ki je bil med vojno v Nemčiji v taborišču, je kot zdravnik-ki-rurg z ženo, ki je tudi zdravnica, v Nemčiji in ima domotožje po Koroški.
Najmlajši od Rutarjevih, Milan, ki
je tudi deležnik, se je pri trgovski družbi izučil in je danes trgovski poslovodja in s tem duša Rutar-centra. Njegova žena Mara pa je glavni knjigovodja.
USTANOVITEV RUTAR-CENTRA
V spoznanju, da je v slogi moč, se je ustanovila Podjunska trgovska družba bratje Rutar & co. v Dobrli vasi. Ta je, vključno vpisa v trgovskem registru, prevzela tehnični del trgovine Franc Rutar. Zemljišče je dobila od Antona Karnerja, Žerjava. Potem pa še zemljišče z napol zgrajeno stavbo — od bivšega gradbenega mojstra Avgusta Karnerja. Na tem zemljišču je končno nastal hotel in leta 1970 še bazen, na od Žerjava kupljenem zemljišču pa trgovska hiša. Gradbena razprava za trgovski center PODJUNSKE TRGOVSKE DRU-
Dogradiii so stavbo, ki naj priča, da so v letu 1978 živele družine Rutar, ki so kljub vsem težavam, brez tuje pomoči in podpore, ustanovile podjetje, katerega pomen presega meje Podjune in Koroške.
VSE ZA SODOBNO STANOVANJE
Nova stavba trgovskega podjetja Rutar-center ni le impozantna, temveč nudi tudi vse, česar si človek v svojem stanovanju ali hiši želi.
V pritličju najdemo pregledno razporejeno: tkanine za dom, preproge, posteljnino, obloge tal, tapete, barve in lake, orodje vseh vrst, železnino, inštalacijski material za vodo, kurjavo in elektriko,
pleti kuhinj, oprema za kjer se je, garderobe in hištvo.
prostore, malo po-
Vladimir je z ženo Marijo, roj. Starmuš, spravil podjetje v Žitari Vasi zopet v tir, pri tem pa mu je Pomagala mama. On in njegova ^ona sta deležnika Rutar-centra, v kitari vasi pa vodita gostilno z ve-l'ko dvorano, trgovino in discoteko ■■Biene“.
Franc se je prvotno posvetil ob-n°vi slovenskega zadružništva na Koroškem in bil najprej v Železni Kapli, kjer se je poročil z Micko šporn, nato pa v Dobrli vasi. Leta 1949 se je do tedaj že dobro orga-Pizirana „Jugoza“ — kot blagovna Zadruga — likvidirala. Leta 1950 je Začel Franc iskati lastno obrt. Prehodno se je poslužil že leta 1947 registrirane tvrdke. On je kot de-'ožnik po obrtnem zakonu odgo-v°rni poslovodja Rutar-centra. S sv°jo drugo ženo in sinom vodi v ^obrli vasi hotel s kopališčem in Savno, taverno, trgovino, v Lidu pri ^obrli vasi pa naturistični kamp z Velikim kopališčem na prostem, po-^itim bazenom in savno, restavra-c'jo, stanovanjskimi hišicami in v Ivankah trgovino.
Angela se je poročila z Valenti-Poiti Blažejem. Prvotno sta imela tr9ovino v Libučah, sedaj pa imata SuPermarket v Pliberku.
Anton Rutar se je poročil z Nežo bolnik, Pavležovo. Prvotna trgo-v'na v Šentvidu je spremenjena v podobno stanovanjsko hišo. Ob Klopinjskem jezeru je napravil ve-
ŽBE je bil 4. marca 1957. Leta 1967 se je otvoril 1. del.
RUTAR-CENTER — KRONA ZA PRIZADEVANJA
Po zaslugi in trudu vseh sodelavcev se je pod vodstvom Milana Rutarja in njegove žene Mare trgovsko podjete Rutarjev tako močno razvilo, da je postalo potrebno povečati prodajne prostore. Uspešno poslovanje je zahtevalo, da se povečajo prostori za svoj trikratni obseg. Pri tej obsežni investiciji, — že prejšnja stavba je bila največja trgovska hiša v Dobrli vasi — je bilo potrebno dobiti posebno dovoljenje za gradbo te nove tržne stavbe, katere grajenje se je začelo konec leta 1976. S pomočjo najsodobnejših gradbenih tehnik se je posrečilo zadovoljiti vse po današnjih spoznanjih potrebne gospodarske, tehnične, socialne in estetske zahteve in dokončati gradbo ter urediti prostore z začetkom leta 1978.
Čas celi rane — gospodarstvo zahteva vedno večje investicije. Tako se je zgradila trinadstropna stavba: RUTAR-CENTER. Ob otvoritvi tega pa so obhajali tudi 30-letnico vpisa tvrdke, 10-letje v lastni hiši, — spomnili pa so se tudi treh Rutarjev, ki so v starosti 42, 72 in 8 let za vedno vzeli slovo.
električno orodje, štedilnike na tok, plin in drva, hladilnike, frižiderje, pralne avtomate za perilo in za posodje, električno orodje za kuhinjo, televizorje, radio- in stereonapra-ve, kasete, plošče ter trakove za magnetofon, svetilke in lustre. Kot namig na zgornje prostore pa je razstavljenih ob vhodu nekaj eksponatov kuhinjskih kompletov in delov za stanovanjske sobe.
V prvem nadstropju so razstavljene kombinacije za spalnice, sobe za goste in za mladino, kom-
V	drugem nadstropju nas čakajo raznovrstne študije stanovanjskih možnosti, slogovno pohištvo in večnamenske sedežne garniture.
V	3. nadstropju so obiskovalcu paša za oči sedežne garniture in omare za dnevne sobe.
Začenši v 1. nadstropju nas vodijo kažipoti po celem razstavišču do 3. nadstropja. Le redko bi našel v Avstriji razstavo, ki bi nudila tako obširno izbiro pohištva vseh vrst, ki lahko zadovolji vsak okus. V Dobrli vasi, v RUTAR-CENTRU, jo imamo.
Celo na strehi, ki je kot terasa izgrajena, najdemo različno gradbeno blago, kot n. pr. mešalce za beton, plastične cevi, vrata za garaže, i. dr. Z dvigalom pa se lahko spustimo v spodnje prostore, kjer najdemo vse za kopalnice, stranišča, kurjavo in vodo. Z eno besedo izpovedano je RUTAR-CENTER velika hiša z velikansko ponudbo in velikodušnimi cenami.
BLAGOSLOVITEV RUTAR-CENTRA
V torek, 21. februarja, je blagoslovil prošt dekan Franc Brumnik ob navzočnosti dekana Srienca ter duhovnikov iz sosednjih far na novo zgrajeno poslopje RUTAR-CENTRA. Ta blagoslovitev je bila tudi izraz zahvale, da se je ta razmeroma velika stavba zgradila brez nesreče, in prošnja, da bi tudi v bodoče v tej hiši vladala sreča in pravica. Po blagoslovitvi je sledilo srečanje navzočih duhovnikov z lastniki RUTAR-CENTRA. Bilo je za Rutarje in Sienčnika družinski praznik.
OTVORITEV RUTAR-CENTRA
V sredo, 22. februarja, je otvoril trgovsko podjetej RUTAR-CENTER deželni glavar Leopold Wagner. Nadalje so prisostvovali otvoritvi politični predstavniki: župani občin Dobrla vas, Globasnica, Galicija, Velikovec, Vovbre, Železna Kapla,
dež. poslanec Leo Uster, slovenski občinski odbornik v Dobrli vasi Tine Wastl ter okrajni glavar Schei-ber in zastopniki okrajne žandar-merijske komande, domača žan-darmerija ter uradniki, ki so sodelovali pri gradbi.
V imenu družbe RUTAR-CENTER je pozdravil deželnega glavarja in častne goste Franc Rutar kot po obrtnem zakonu odgovorni poslovodja v obeh jezikih. Dejal je, da Rutarji niso navajeni veliko govoriti, temveč veliko delati. Zahvalil se je vsem sodelavcem, katerim je sporočil, da dobijo za svojo požrtvovalnost nagrado skupno v znesku 70.000,— šil.
Dež. posl. in obč. odb. Leo Uster
je izrazil v imenu ÖVP vse priznanje družinam Rutar in Sienčnik. Župan Dobrle vasi, Adolf Hafner, pa je s posebnim zadovoljstvom ugotovil, da je občina ponosna na to podjetje, ki slovi preko občine in ki ne zaposluje samo 35 ljudi, temveč je tudi velikega finančnega pomena za občino.
Deželni glavar Leopold Wagner je v svojem otvoritvenem govoru navedel, da prihajajo Rutarji iz Ži-tare vasi in da jih je zadnja vojna močno prizadela. Poudaril je, da so kljub temu s pridnimi rokami v slogi zgradili to podjetje, ki nudi ravno danes, ko se pojavlja kriza, vsekakor 35 domačinom zaposlitev in dohodek. Značilno za te ljudi je, je dejal, da znajo priti s trdim delom tudi do uspeha.
PRAZNIK V DOBRLI VASI
V soboto, 25. februarja, je doživela Dobrla vas pravi praznik. Po poročilih žandarmerije je med 5000 do 6000 ljudi sledilo vabilu RUTAR-CENTRA, da pridejo ob priliki otvoritve v novootvorjeno tržnico. Vse ceste v Dobrli vasi so bile z avtomobili natrpane. Dobrla vas takega navala ljudi še ni doživela. Za dobro razpoloženje so skrbele razne zabavne skupine. Pri razpisu nagrad je dobil 1. nagrado 30.000.— šil. družinski oče Komar iz Mehove. Skupno je podjetje RUTAR-CENTER razdelilo v okviru razpisa nagrad četrt milijona šil.
(Z. M.)
K slikam: zgoraj: pO' gled na novi Rutar-center in na množico ob otvoritvi; v sredi: poslovodja z ženo ir sodelavci; spodaj: de želni glavar V/a^ner deželni poslanec Uster Mara in Milan Rutar deželni poslanec Lu-bas, podžupan Logar občinski odbornik Ko-peinig.
MIRKO KUMER-CRÖEJ:
(20. nadaljevanje)
Moje drugo potovanje po Nemčiji
Vodič nam je povedal, da je grad star šele sto let in da je mladi kralj Ludwig II. le malokdaj stanoval v njem. Stavbarsko je grad posnetek francoskih gradov izza časa francoskega sončnega kralja Ludovika XIV. Prvo nadstropje sestoji iz štirih soban. Vsaka služi posebnemu namenu. V prvi je zlat klavir, ta je bila posvečena glasbi. Stene so bogato okrašene z glasbenimi motivi. Videti je veliko marmornatih kipov iz grškega bajeslovja. V drugi so umetniške slike, portreti imenitnih dam, ki so oženjenim francoskim kraljem še dodatno slajšale njih zakonsko življenje. Tam je v zlatem kipu upodobljen tudi vzornik bavarskega kralja, francoski sončni kralj Ludovik XIV. Tretja sobana je služila kralju kot spalnica. Postlani sta dve postelji vštric, čeravno da kralj ni bil oženjen. Tudi tukaj je vse v zlatu in umetnini. V četrti sobi pa so jedli. Mize in omare za posodo so res razkošne. Tukaj je vse polno zrcal, nekaka zrcalna dvorana (Spiegelsaal), kamor pogledaš, pa tam samega sebe vidiš. Od stropov pa v vseh dvoranah visijo veliki bogati lustri s stotinami kosov brušenega stekla in z več desetinami sveč. V začetku so imeli še lojenke, potem pa je kralj kot prvi na Bavarskem dal napeljati v svoj grad elektriko.
Kljub vsej tej razkošnosti kralj ni bil srečen. Ljubil je lepo umetnost in zelo cenil skladatelja Richarda Wagnerja. Dal je poleg gradu narediti nekako umetno Postojnsko jamo s čarobnim jezerom, kjer se je z zlatim čolnom vozila pravljična Lorelei. Najel je nalašč operne pevce, da so izrecno za njega v tej votlini igrali opere: Labodje jezero, Trubadur in podobno. Na pariški svetovni razstavi je kupil prelepi mavrovški mavzolej in ga dal postaviti ne daleč od čarobne votline. Dal ga je še obogateti z zlatom. Njegova kupola je pozlačena, podobno kot kupole kremeljskih katedral. V notranjosti pa je dal postaviti bajni prestol iz slonove kosti, okrašen z pavjim in nojevim perjem. Pod gradom si je napravil pravo labodje jezero s pozlačenimi kopajočimi se vilami in več metrov visokim vodometom. Pa nič ni pomagalo, postajal je vedno bolj žalosten. Nekega dne so ga našli utopljenega v jezeru blizu
Münchna. Z njim se je utopil tudi njegov osebni zdravnik. Še danes ni pojasnjeno ali se je zgodila nesreča ali je bil storjen zločin.
Po njegovi smrti so bavarsko kraljestvo priklopili Prusiji. Dobili so skupnega vsenemškega cesarja, vendar Bavarci še vedno sanjajo o svojih kraljih, o samostojni državi, za katero imajo vse pogoje: Dosti dobro razvitega kmetijstva, napredno industrijo in v Alpah dobro vpeljan tujski promet. Zato bi se, po mnenju mnogih, samostojna Bavarska obnesla.
V senci parka pod kraljevskim gradom smo se ohladili. Pojedli smo nekaj s seboj prinešenih jedil in jih zalili z osvežujočim sokom iz konzerve. Nato je Josef startal svoje ljudsko vozilo in peljali smo se proč od gora, na ravno polje k velikemu benediktinskemu samostanu v öttal.
Tudi ta samostan ni nič kaj manjši kot oni v Ottobreuernu, ki smo ga obiskali v nedeljo. Pač pa je tu še več menihov, menda do petdeset. Tu kuhajo še svoje pivo in mešajo svoj imenitni samostanski liker. Imajo več gostinskih obratov, kjer je vedno polno gostov.
Najprej smo si šli ogledat samostan. Velikanska večnadstropna poslopja obkrožajo štirikotno dvorišče, na katerem bi imelo prostora več tisoč ljudi. Sončna stran dvorišča je zazidana kot stopnišče k veličastni baročni cerkvi, posvečeni Marijinemu vnebovzetju. Cerkev ima v sredi stropa kupolo, ki je visoka 52 metrov. Vse stene in oboki so poslikani z imenitnimi freskami, ki kažejo motive iz svetega pisma, pa tudi legende iz življenja svetnikov in nastanka tega samostana.
Legenda pravi, da je šel bavarski kralj v Rim, kjer naj bi ga bili kronali za nemškega in rimskega cesarja. Tam pa je zašel v težave in stiske. Ko si iz spletk ni več mogel pomagati, se mu je v sanjah prikazal mož v sivem oblačilu in mu dejal, naj kralj naredi zaobljubo, da bo ustanovil na Bavarskem samostan, ko bo prišel preko planin v ravnino in pomagano mu bo. Kralj je zaobljubo naredil. Nato so se politične razmere v Rimu pomirile, papež ga je kronal za rimskega cesarja. Radosten se je vračal cesar s številnim spremstvom
domov na Bavarsko, jahajoč na konju.
Ko je prekoračil planine, se mu je začel v ravnini konj spotikovati. Napadal je na desno nogo in se vrtel vedno le v krogu. Cesar je spoznal v tem namig božji, naj tu postavi samostan in izpolni v Rimu narejeno zaobljubo. Zaznamoval je ta kraj in poklical nato menihe-benediktince da so pričeli z graditvijo. Molili so in delali — ora et labora — in ustvarili lep samostan, ki ima že 720-letno zgodovino. Vsa stoletja so povečevali zgradbe, dokler niso ustvarili to veličino. Sedaj je nameščena v samostanu tudi gimnazija, ki šteje do 400 učencev.
Po ugledu samostana smo si kupili dobre kave in dobre potice, nato pa se peljali nazaj v Allgäu. Vozili smo skoraj isto pot: mimo Plansee na Tirolsko in skozi Avstrijo spet v Nemčijo. Pot je bila lepa in vreme prijetno. Ob mra-
V minulem tednu ni bilo kakih posebno razburljivih dogodkov v splošno državnem pogledu. To zatišje na domači fronti je izrabil naš zunanji minister in začel pridno potovati ter obiskovati bližnje in daljne prijatelje. Najprej se je podal — se razume samo po sebi — v sosednjo Zapadno Nemčijo, kjer se je v pristaniškem mestu Bremen, hočeš — nočeš — moraš, prav gotovo bolj kot do sitega najedel. Udeležil se je namreč slavnostne tradicionalne „Schaffermahlzeit“, ki traja menda deset ur. Komaj se je odpočil od svojih zapadnonemških jedilnih in političnih naporov, pa se pripravlja na še daljšo in nevarnejšo pot. V začetku pomladi bo najprej obiskal Srednji vzhod — sodček smodnika v mednarodni politiki naših dni — kjer bo imel razgovore z državniki v Perziji,
ku smo bili spet doma v Blaicha-chu.
Ker sta mi zakonca že toliko bližnjih in daljnih zanimivosti pokazala in ves čas samo meni posvetila, si nisem upal več tamkaj dalje sitnariti. Prosil sem ju, naj me pustita domov. Imela sta namen, me peljati še na zapad proti Bodenskemu jezeru ali celo v Švico. Pa sem dejal, da si to vožnjo raje za prihodnji obisk prihranimo, saj se hočemo še večkrat videti, če Bog zdravja da. Jaz se bom pa domov grede še pri mojemu bratu v Mallnitzu za kak dan ustavil, saj ga že osem let nisem obiskal.
Uvidela sta, da imam prav in začela pripravljati za moj odhod. Jutri zjutraj ob šestih bom odšel z vlakom iz Immestadta.
Pri večerji je žena položila pred me malo žametasto škatljico in me prosila, da bi jo odprl. Ni šlo rado in bal sem se, da bi ji česa ne pokvaril. „Kar krepko potegnite, bo že šlo gori,“ je žena dejala.
Ko sem odprl, sem zagledal v škatli pozlačeno žensko zapestno uro.
„To je darilo za vašo ženo,“ je dejala. „Ker je ni bilo z vami na
Afganistanu in Jordaniji. Glavni cilj njegovega potovanja bo pa Indija, kjer se bo sestal s predsednikom Pandit Nehrujem. Da se pa ne zameri nikjer, se bo takoj nato podal v sosednji Pakistan, ki je v hudem sporu z Indijo zaradi pravljično lepe pokrajine Kašmirja. Figlovo potovanje po mohamedanskih državah Srednjega in Daljnega vzhoda bo imelo namen poglobiti naše trgovinske stike s temi deželami. V prostem času bo pa lovil velikanske tigre in slone. Kaj vse mora znati dandanes zunanji minister!
Pri nas na Koroškem pa se z naglimi koraki
bližajo občinske volitve.
Časopisje obeh strank na vsa usta kriči, kako je ta ali ona stranka pomagala občinam in jim hoče še pomagati. Kar je za en časopis belo (oz. rdeče),
obisk, ji midva podarjava to uro. Bojiva se samo, di bi ji ne bila všeč. Kako mislite vi, se ji bo li dopadla?“
„Dopadla že, to sem prepričan, a vzeti se je morda ne bo upala, saj takšnega daru si ni zaslužila.“
„Že, že, saj nama je tako ljubeznivo stregla, ko sva bila pri vas. Kar mirne vesti jo nesite s seboj. In ne bojte se, da bi to nama napravilo kako trdoto. To uro ne dobite od kakega revnega zakonskega para.“
Kaj sem hotel? Zahvalil sem se za velikodušen dar in ju za prihodnje leto spet povabil na Koroško. Ker drugega ne vem, kaj bi jima podaril za gostoljubje, ki sem ga užival pri njiju in za vožnjo z avtom. Pa sta dejala, da se tako sama tudi vedno vozita, in če eden več sedi v avtu, to ne povzroča večjih stroškov. Za hrano in prenočitev na Blatu jima pa tako nismo nič računali.
(Dalje prihodnjič)
Berite in širite „nfl
je za drugi črno (ali pa rjavo), pravcati narobe svet. Človek pa pogledaš malo po deželi, ki res ne ve, komu bi verjel. Ako jo dolgo in dobro poznamo, pa prideš kmalu do zaključka, da nobenemu. Vse ostaja pri starem, podjunske železnice ni od nikoder, program za pomoč južnemu delu dežele je zaspal v ministrskih predalih. Izgleda, da si večina naših ljudi ob vsem propagandnem hrupu misli svoje, kajti na podeželju je čudno mirno. Besedičenje propagandistov obeh, sedaj skreganih strank, ki pa sicer složno v koaliciji vladata deželo in državo, nikomur ne sežejo do srca. Zadnjič je dejal nek naš kmet: Najbolje bo pač, ako si še naprej sami pomagamo, kot doslej. Volimo pa tiste naše može, ki so izšli iz naših vrst, ki so že z dejanji pokazali, da delajo za narod ter da koalicijskim strankam v občinskih odborih vsaj na prste gledajo ter preprečujejo najhujše samovoljnosti.
NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ EDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK
NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK
Zunanji minister pridno potuje naokrog
DR. IVO ŠORLI:	25
VEČNE VEZI
POVEST
„Tembolj se nadejam,“ se je oni mirno nasmehnil, „da jo pobijem, gospod doktor! Ne imejte me, prosim, za domišljavega vseznala, a prav to je področje, kjer se čutim, kakor pravimo, ,precej doma1. Saj sem vam že omenil, da imam poleg gospodarskega tudi državoznanski doktorat, a za to disertacijo sem si bil izbral — prav ta predmet.“ „Gobineau, Gumplovicz in tako dalje?“ je prikimal Kocjančič.
„O, stvar je še mnogo mnogo starejša! Ne bom navajal najprvih razglabljačev, a odprite, prosim, na primer Hei-nejeva pisma iz Berlina in boste videli, kako visoko so že takrat gnali plemenski valovi. Toda za najine potrebe bi se omejil na trditev, da... “
„No?“ je pomagal Kocjančič, ko se je oni z vsemi znaki zbeganosti nenadoma ustavil.
„Hm,“ se je nasmehnil Laband in gledal nekaj časa v tla. Potem je nenadoma živahno povzel: „Ne vem namreč, koliko vi, gospod doktor, na svoji teoriji — ,visite'. Nekateri ljudje so tu zelo občutljivi... In jaz bi bil kmalu izrekel... reciva ... nespoštljivo besedo.“
„Kar ven z njo!“ se je široko zasmejal Kocjančič. „Jaz se na teorije ne samo ne obešam, temveč jih naravnost
mrzim! In tu gre za ,teorije' v navadnem pomenu, marveč za vajino srečo! To sem povedal že svoji hčerki!"
Oni ga je nekoliko osupel pogledal, skril potem rahel nasmešek in počasi nadaljeval:
„Dovolite mi, gospod doktor, da se poslužim primere z narodno pesmijo. To najglobljo, najneposrednejšo brst iz ljudske duše z zadnjo žilico svojega bistva občutijo srca, iz katerih so vzklila — to je: preprosta srca primitivnih ljudi samih — dočim polizobraženec teh prvotnih izlivov sploh več ne mara, ker so mu premalo .umetni', premalo .muzikalni' — ali kakor to že .utemeljuje'. Saj jih morda še poje, celo neguje, ali potem gotovo le iz .narodnega', morda celo kar političnega navdušenja, sploh iz katerega koli zunanjega banavzstva. No, glejte — človek na najvišji kulturni stopnji pa že spet občuti vso čudovito globino in milino teh nedolžnih popevk in jih prav zato ljubi še bolj od svojega kulturnega antipoda. Ker jih ljubi hkratu — zavestno! Hočem reči: korenina v zemlji in krošnja tam gori v sončnih višavah .pojeta', dočim je vse, kar je vmes — (čeprav priznam, da prispodoba tu ni do konca izvedena: saj veste, Nemci smo .temeljiti'!) — vse kar je vmes, je gluho!"
„Razumem!" je prikimal Kocjančič. „Hočete reči, da je nekako isto z jezikom. Vsa ta pravila, vsi ti .pomisleki' veljajo samo za .nezlato sredo', najvišji vrhovi pa so izvzeti. Vi ste nekak kozmopolit..."
„Oh, za božjo voljo ne, gospod doktor!" je živahno planil Laband. „Jaz sem do fermenta Nemec! Kakor želim, da je kot Slovenka do konca Slovenka gospodična Ljubica! (To ime je izrekel očitno z največjo slastjo). Kozmopolit je ubog, beraški brezdomec, klavrna barka brez kr-
mila, bleda rastlina v bornem loncu! Vsak poln človek pa naj bo do zadnjih globin zasidran v rodni zemlji! In sicer tako globoko, da morejo tisti vrhovi do neba!"
„Dobro! Tudi tu vam lahko še sledim!" je kimal Kocjančič. „No, vendar in če dovolite: v katerem jeziku boste govorili z mojo hčerko? Seveda, da me prav razumete: ne da bi vam hotel narekovati... “
„Kako bom govoril z vašo hčerko? O tem res še nisem premišljeval. I, slovenski! Že ker sva slovenski začela-Čemu naj spreminjava?"
„In vendar se zdi, da vam jezik ni samo občilo?"
„Nasprotno! Jezik je, kakor pravimo, tudi meni .najžlahtnejši svet na narodnem deblu'. In s čim večjo ljubeznijo kak narod goji ta svoj cvet, tem več kulture dokazuje. Toda v kakšnem jeziku občujem s sočlovekom, in že celo z ljubim mi bitjem, ki se drugače popolnoma razumem Z njim, to mi je res popolnoma vseeno. Ne smete namreč prezreti, da sem jaz zgolj .kulturno' in prav nič .politično bitje'. No, v tem se že več ne strinjava, se bojim?"
„Hm ... se in se ne... Ne mislim toliko umstveno, kolikor čustveno. Vi ste sin velikega naroda in si to .nerazli-kovanje' lahko privoščite. Vi ste lahko in bi skoraj morali biti! — če ne razsipneži, vsaj trosilci, mi moramo biti skopuhi! ... — In tu prideva do še bolj kočljive točke: kaj bo z otroki? Kako jih boste vzgajali? Iz vseh takih zakonov, kjer vsaj en de! ni bil naravnost brutalno odločen (tu niti nočem poudarjati, da smo račun večinoma plačali mi!) so vzklili le prepogosto bastardi, ki niso niti vedeli, kaj so-In vi sami boste po svojih prejšnjih besedah priznali, da so tudi ti ljudje brez najslajše lastnine — zopet skoraj .cvetlice v bornih loncih'..."
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE OOBAJE
NEDELJA, 12. marca:
07.05—07.35 Duhovni nagovor — Naj Pesmica naša darilo vam bo.
PONEDELJEK, 13. marca:
13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Dr. M. Zwitter: Germani, Obri in Slovani v Nižji Avstriji.
TOREK, 14. marca:
09.30—10.00 „Prišla bo pomlad ... “ (Ljudska zabavna glasba) — 13.45—
14.30	Celovški radijski dnevnik — Sport — Rdeče, rumeno, zeleno.
SREDA, 15. marca:
13.45—	14.30 Celovški radijski dnevnik — Recital: „Oton Župančič“ (Izvajajo: dijaki državne gimnazije za Slovence v Celovcu).
ČETRTEK, 16. marca:
13.45—	14.45 Celovški radijski dnevnik — Koroški kulturni pregled — Mladina in šport.
PETEK, 17. marca:
13.45—	14.30 Celovški radijski dnevnik — Iz ljudstva za ljudstvo: Od pusta do krstnice (ljudske navade in običaji).
SOBOTA, 18. marca:
09.45—	10.30 Od pesmi do pesmi — °d srca do srca.
IV AVSTRIJA
1. SPORED
NEDELJA, 12. marca: 11.55—13.30 Evrovizija iz Bad Kleinkirchheima: Smuk žensk za svetovni pokal — 15.10 Printer Jägerstätter — 17.00 Pravljica o napačnem princu — 17.30 Čebela Maja — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Poj z nami — 19.00 Avstrija v sliki ob nedeljah — Koroška
—	19.30 Čas v sliki 1 s kulturo — 19.50 Sport — 20.15 Cella ali premagovalci
—	21.45 Šport — 21.55 Ponočno branje — 22.25 Kristjan — demokrati — Patrioti — 23.10 Poročila.
PONEDELJEK, 13. marca: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Dežela in ljudje —
10.00	Šolska televizija: Travel to Mars
—	10.30 Mnogoharmonija knjigovezca
—	11.00 Direkten prenos iz Hofburga: Državni akt ob 13. marcu — 17.30 Am, dam, des — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Jacquou, rebel — 18.30 Mi; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki
—	19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Šport ob ponedeljkih —
20.55	Roots — 21.45 Poročila in šport.
TOREK, 14. marca: 9.00 Am, dam, des — 9.30 The Bellcrest Story — 10.00 Šolska televizija: Uporabljena fizija —
10.30	Prve dolge hlače — 17.30 Am, dam, des — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Kraljestvo živali — 18.30 Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Risiko — 21.10 Salon
—	22.10 Poročila in šport — 22.15 Posnetek iz Milana: Meeting v lahki atletiki.
SREDA, 15. marca: 9.00 Oddaja z mišjo — 9.30 Kaj bi mogel postati? — Šolska televizija, poklicno-izobraževal-no višje šolstvo — 10.00 Šolska televizija: Nepoznana soseščina — Liechtenstein — 19.30 Angel s trompeto —
17.00	Nova kapa — 17.25 Oddaja z mišjo — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Očetje cunje — 18.30 Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Avstrija v sliki 1 s kulturo in športom
—	20.00 Oče — 21.35 Poročila in šport. ČETRTEK, 16. marca: 9.00 Am, dam,
des — 9.25 Športni prenos — 10.30 Francoščina — 11.00 Šolska televizija
—	12.25 Športni prenos — 17.30 Am, dam, des — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Prosimo, za mizo — 18.30 Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.00 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Malomeščan — 22.45 Poročila — 22.50 Šport.
PETEK, 17. marca: 9.00 Am, dam, des — 9.25 Športni prenos — 10.45 Ruščina — 11.45 Am, dam, des —
18.00	Športni prenos, povzetek — 18.30 Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.15 Ta stari — 21.20 Na poti — 22.05 Šport — 22.15 Totem
—	23.40 Poročila.
SOBOTA, 18. marca: 15.35 Srce mora molčati — 17.00 Gradbišče — 17.30 Heidi — 17.35 Za lahko noč — 18.00 Panoptikum — 18.25 Dober večer...
pA&efatast je botfia, Uafti navadno. Unafa tnno^i! Zacadl teqa ta\si tako{ U
po kuhinje!
PODJERBERK —
ST. KATHREIN
Škofiče/Schiefling Tel.: 0 42 74-29 5518 Celovec/Klagenfurt Rothauerhaus Tel.: 86 2 92
Heinz Conrads — 19.00 Avstrija v sliki z aktualno Južno Tirolsko — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo — 19.55 Šport
—	20.15 Vsi proti vsem, evrovizija — 22.05 Šport — 22.20 Vprašanja kristjana — 22.05 Madigan, samo več 72 ur
—	00.05 Poročila.
2. SPORED
NEDELJA, 12. marca: 11.00 ORF-ste-
reo-koncert: Mahler-simfonija štev. 6, Dunajski filharmoniki, dirigent Leonard Bernstein — 15.30 Svetovno prvenstvo v umetnem drsanju - ples — 17.00 Dežela in ljudje — 17.30 Ö 9 — Gradiščanska — ponovitev — 18.00 Remember last night? — 19.30 The Munsters —
20.00	Knjižni bazar — 20.15 Svetovno prvenstvo v umetnem drsanju — 22.30 Svetovno prvenstvo v lahki atletiki v dvorani.
PONEDELJEK, 13. marca: 17.30 Šolska televizija — uporabljena fizika —
18.00	Angleščina: The Bellcrest story — 18.30 Ujeta 3. dimenzija — 19.30 Igramo na piščali — 20.00 Manjše umetnine iz žepa — H. C. Artmann —
20.55	Sternova ura — 21.40 Čas v sliki 2 — 22.10 Black moon.
TOREK, 14. marca: 17.30 Šolska televizija: nepoznana soseščina — 18.00 Kaj bi mogel postati — 18.30 Znanje-aktualno — 19.30 Veselje ob glasbi —
20.00	Tat iz Pariza — 22.05 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.40 Club 2.
SREDA, 15. marca: 17.30 šolska televizija — kalendarij — 18.00 Francoščina — 18.30 Ö 9 — Nižja Avstrija —
19.00	Mejniki svetovne zgodovine —
20.00	Teleobjektiv — 20.50 Ljubezen v torek — 21.40 Čas v sliki 2 s kulturo
—	22.15 Oprostite, prosim, motnjo — Werner Schneyder — 22.45 Trailer.
ČETRTEK, 16. marca: 17.30 Šolska televizija — zvok iz človeške roke —
18.00	Ruščina — 18.30 Potovanje v globino časa — 19.30 Spothlight — 20.00 Science ficition: Boj svetov — 21.30 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.05 Club 2.
PETEK, 17. marca: 17.30 Rimljani ob Donavi — šolska televizija — 18.00 Orientacija — 18.30 Umetnost v 3. raj-hu — slikarstvo — 19.30 Trailer —
20.15	— Upravičenost slučaja — 21.20 Bankirji — 22.05 Čas v sliki 2 s kulturo
—	22.40 Šov ob petkih: Roger Whitta-ker.
SOBOTA, 18. marca: 16.30 Teleobjektiv — 17.00 Club — regional — 18.10 Happy tennis — 18.25 Brez nagobčnika
—	19.30 Thrillseekerjevi — 19.55 Galerija — 20.15 Neki mož postane mlajši
—	21.55 Faces in jazz.
TV Ljubljana
NEDELJA, 12. marca: 8.40 Poročila — 8.45 Za nedeljsko dobro jutro: Srečanje oktetov 77, barvna oddaja —
9.15	625 — 9.45 Gruntovčani — 10.35 Kaj je narobe, mladinski film — 11.25 Mozaik — 11.30 Ljudje in zemlja, Svet v katerem živimo, Svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju, tekmovanje plesnih parov, posnetek iz Ottawe, Veseli Tobogan: Brežice, Poročila, Streli popoldne — 16.40 VASA-TEK reportaža
—	16.50 Športna poročila •— 16.55 Evropsko dvoransko atletsko prvenstvo —
18.35	Barvna risanka — 18.40 Cikcak
—	18.50 Košarka Kvarner : Borac, prenos, v odmoru ob pribl. 19.30 TV dnevnik — 20.25 D. Markovič: Vrnitev odpisanih — 21.25 TV dnevnik — 21.40 Okrogli svet — 21.55 Športni pregled
22.35	Šahovski komentar — Bugojno 78 — 23.05 Poročila.
PONEDELJEK, 13. marca: 9.05 TV v šoli: Pravopis, Farma govedi, Za pesmijo — 10.00 TV v šoli: Materinščina, Risanka, Zemljepis — 11.10 TV v šoli: Za najmlajše — 15.05 TV v šoli, ponovitev — 16.10 Kmetijska oddaja TV Beograd — 17.10 Poročila — 17.15 Risanka — 17.30 Svet v katerem živimo —
18.00	Obzornik — 18.10 Razne tehnike, barvna serija slikarske tehnike — 18.40 Mozaik — 18.45 Mladi za mlade —
19.15	Barvna risanka — 19.20 Cikcak
19.30	TV dnevnik — 20.00 Sivka in Reseda — 21.45 Kulturne diagonale — 22.25 TV dnevnik.
TOREK, 14. marca: 8.30 TV v šoli: Angleščina, Pesem, Matematika, TV vrtec, Kultura govorjenja — 10.00 TV v šoli: Glasbena vzgoja, Risanka, Pri-rodoslovje — 14.30 TV v šoli — 16.05 Šolska TV: Pomorsko gospodarstvo in pristanišča SFRJ, Promet v Mavcu —
16.55	Poročila — 17.00 Svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju — 18.00 Obzornik — 18.10 Mali svet — 18.40 Mozaik — 18.45 Iz src rasto v srca mostovi — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Diagonale — 20.35 Črni kruh — 21.25 Jazz za izvoz: Janez Gregorc — 21.55 TV Dnevnik.
SREDA, 15. marca: 8.35 TV v šoli: Dnevnik 10, Naše Planine, Od Budve do Žabljaka, Prostor v filmu — 10.00 TV v šoli, Kocka, Risanka, Film — 17.25 Poročila — 17.30 Kosovirja na leteči žlici — 17.50 Potovanje v deželo lutk
—	18.10 Obzornik — 18.20 Na sedmi stezi; športna oddaja — 18.50 Mozaik
18.55	Nazaj v planinski raj — Moč zborovskega zvoka — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik
20.00	Film tedna: Morilci in priče —
21.45	Majhne skrivnosti velikih kuharskih mojstrov — 21.50 TV dnevnik — 22.05 Evropsko prvenstvo v namiznem tenisu — 23.05 Poročila.
ČETRTEK, 16. marca: 9.25 do pribl.
10.30	in 12.25 do pribl. 13.30: Arosa: Veleslalom za ženske — 15.15 Velesla-
lom za ženske, posnetek iz Arose —
16.00	Šolska TV: Pomorsko gospodarstvo in pristanišča SFRJ, Promet v mavcu — 16.40 Poročila — 16.45 Mozaik — 16.50 Košarka Gibona : Bosna prenos, v odmoru pribl, ob 17.30 Obzornik — 18.30 Zgodbe iz Kalevale — 18.50 Tehtnica za natančno tehtanje —
19.15	Barvna risanka — 19.20 Cikcak
—	19.30 TV dnevnik — 20.00 Oči kritike — 20.45 TV za konec tedna — 21.15 Na zvezi — 21.45 TV dnevnik — 22.00 Rock festival v Essnu — 23.00 Poročila.
PETEK, 17. marca: 9.25 do pribl.
10.45	in 12.25 do pribl. 13.30 Arosa: Veleslalom za moške — 15.00 TV v šoli: Makedonščina, Ruščina, Potovanje, Mesto — kulturni spomenik — 16.15 Veleslalom za moške — 17.15 Poročila
—	17.20 Gozdne zgode in nezgode —
17.35	Deček Dominik — 18.00 Obzornik
—	18.10 Pevski tabor Šentvid pri Stični
—	18.40 Mozaik — 18.45 Prostorsko načrtovanje — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik —
20.00	Koncert v dvorani slovenske filharmonije — 21.05 Rrazgledi: Pri Eskimih — 21.50 TV dnevnik — 22.10 Ser-pico — 22.55 Svetovno hokejsko prvenstvo skupine B Jugoslavija : Madžarska
—	pribl. 24.00 Poročila.
SOBOTA, 18. marca: 8.00 Poročila
—	8.05 Zgodbe iz Kalevale — 8.20 Kosovirja na leteči žlici — 8.35 Tehtnica za natančno tehtanje — 9.00 Mali svet
—	9.30 Študij na univerzi; Elektrotehnika — 9.50 Čas, ki živi: Partizanske smučarske tekme — 10.20 „Znanje-Imanje“ — pribl. 11.55 Poročila —
14.45	Poročila — 14.50 Slalom za ženske — 15.35 Nogomet Velež : Sarajevo
—	17.40 Obzornik — 17.50 Mozaik —
17.55	Družina črnega perja — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Paul Gauguin —
21.00	Svetovno prvenstvo skupine B — Jugoslavija : Poljska, v II. odmoru TV dnevnik — pribl. 22.30 Opatija 78, festival zabavnih melodij — 24.00 Poročila.

Laband je zamišljeno gledal predse, potem se je naen-^rat vedro nasmehnil.
„Ponavljam vam, da o tem že celo nisem premišlje-^al ■.. o bodočem, morebitnem zarodu ... Toda to takoj čutim, da mi tudi to vprašanje ne dela in ne bo delalo skrbi. Vem: jaz sem politično brezbrižen, vaša hčerka, če j® vaša hčerka, najbrže ni. Toda nič za to: pripravljen sem Prvo vzgojo prepustiti popolnoma njej! Potem bom videl, a'i imam posla z drevesci, ki imajo v sebi pogoje za višji ir* celo najvišji pogon. Šele, če zapazim, da se vršiči zgri-niajo v krošnje, se lotim truda, da še v njih dozori — moj vrhovni ideal. Ne prezrite pa, prosim, še nečesa!“ je neko-"ko bolj dvignil glas. „Jaz imam dovolj razuma, da sem, kolikor pač navzlic vsemu moram biti tudi političen člo-Vek, .resigniran Nemec1. Tvorbe, kakor je ta sedaj naša država, ne nastajajo slučajno; so marveč že po svojih naivnih zakonih namenjene za mnoga stoletja, če ne tisoč-letia. V taki državi so zlasti narodne manjšine, ki se se-stavljajo edino iz nekoliko meščanov in tržanov, zapisane Pcizbežnemu poginu. Lepo je, da družine, ki jih imajo, še aadalje gojijo svoje stare tradicije, tudi jezikovne. Toda je valovje, ki pljuska čez obzidje, preveč močno, pre-v®č naturno, bi rekel, potem je ta zadnji, če še tako častni 0clPor že zato tragičen, ker je hkratu tudi — zaman. Ste-li 2claj zadovoljni?“ je nenadoma vstal.
„Sem. Moram biti vsaj!“ je vzdihnil Kocjančič. „Več ^es skoraj ne morem zahtevati. Ker sem tudi — oče ... In Ce rnislite, stopite še gor v prvo nadstropje. Recite, da 2clai zadnje odločitve čakam jaz!... “
Laband se je obrnil, kakor da hoče stopiti bliže, a se Je Premislil in naglo odšel proti vratom.
No, očetu ni bilo treba dolgo korakati po sobi. Nenadoma je zaslišal po stopnicah nagle korake, vrata so odletela in Ljubica se mu je vrgla na prsi.
„Oho, to je šlo pa malo hitro!“ se je nasmehnil Kocjančič, ko je zagledal na pragu Labanda.
„O papaček, saj ti niti pojma nimaš, kako strašno sem jaz zaljubljena!“ je zaihtelo dekle.
XLI.
Ker je Marega teden dni po svojem povratku z juga odpotoval v Kranjsko goro, je prijelo tudi Kocjančiča, da bi si, nenadoma tako čudno svoboden, privoščil nekaj dni oddiha. In zamikale so ga prav planine. Kakor bi pričakoval, da mu bodo one napolnile dušo z ravnotežjem za to novo življenje, ki ga, čisto samotnega, čaka sedaj. In tako se je prvega avgusta odpravil najprej v Logarsko dolino.
Preteklo je že nad dvajset let, odkar je zadnjič dihal pristni gorski zrak. V udobnem in prijaznem planinskem domu se je počutil čudovito vedrega in v pravem pomenu besede pomlajenega. Prav nič mu ni bilo do poleganja in posedanja, in ko se je oziral na gole vrhove nad seboj, ga je samo čudno „privzdigovalo“.
„No, pa pojdite z nami, če vas tako kliče! Jutri gremo na Kamniško sedlo,“ ga je povabila mlada Hrvatica.
„To ne bo zame!" je Kocjančič zmajal z glavo. „Vi ste vsi že izvežbani turisti. Kar na svoje pojdem!“ je odločil.
In se je odpravil res čisto sam. Nameraval je samo do Okrešlja; toda divja, strahotna samotnost tu gori ga je vsega omamila in ga z neodoljivo silo potegnila dalje med to še bolj grozno, še bolj trpko skalovje, da je že po dveh
urah stal na vrhu sredi tistih čarnih trat in si s pobožno roko zataknil prvo očnico v življenju za trak.
In nato mi ni dalo več miru: ves je bil zapadel neznanim močem planinskega sveta. In niso ga izpustile, dokler se ni v enem samem tednu napil še lepot z Golice, Stola in Orne prsti, a se nato začutil dovolj pripravljenega, da se povzpne še na Triglav.
Šele po povratku na Bled se je spomnil ubogega Marega, ki se še vedno ni bil premaknil iz svoje Kranjske gore, in takoj se je odločil, da pogleda, kako mu je.
Prijatelja je našel tako nepričakovano popravljenega, da je že kar zadvomil, ali niso bile njegove temne slutnje tako-le na oko res vsaj zelo pretirane. „Zdi se, da ima dečko v sebi naravnost neverjetnih življenjskih moči!“ se je potolažil.
In je bil celo Marega tisti, ki ga je pregovoril še za izlet do Aljaževega doma, do Planice in Nadiže, a potem do Erjavčeve koče in na Vršič.
Tu sta prijatelja dlje časa postala in poslušala glasno govorico italijanskih vojakov tam onstran pred njih kolibo.
„Stopiva tja — saj naju ne obesijo!“ je silil Marega.
„Nikarte, gospod, brez njih dovoljenja!“ je naš vojak na ti strani svaril. „Prav včeraj smo zaman ustavljali mladega človeka. In res je tam izza grma nenadoma stopil njih graničar in so ga odvedli nekam proti Gorici.“
„Toda to je naša zemlja!“ je zakričal Marega. „Razumete vi, prijatelj: s tem gospodom sva na ti zemlji rojena! In jim grem to povedat!“
Kocjančič ga je prijel za rokav in ga s silo potegnil za naš kamen nazaj.
(Dalje prihodnjič)
Obiščite mednarodni sejem
„ALPE - ADRIA“
od 14. -19. marca 1978
Tradicionalno ime - nova vsebina
Mednarodni sejem blaga za široko potrošnjo, živilski izdelki, oprema za gostinstvo, oprema in pripomočki za dom in gospodinjstvo
„Naredi si sam“
oprema za avtomobile, rekreacijo (šport, lov, ribolov, turizem), izdelki domače obrti.
Preko 70 razstavljaicev iz Avstrije.
Posebno privlačna bo kulinarična razstava v naši VINOTEKI, kjer boste lahko ne samo pokušali in kupovali preko 200 vrst jugoslovanskih vin, ampak si boste lahko ogledali tudi jedi štirih dežel in se lahko na kraju samem odločili, katero izmed njih boste naročili v ljubljanskih restavracijah.
Mednarodni sejem ALPE-ADRIA od 14.—19. marca 1978 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Tevži Koschier -50-letnik
V četrtek, 2. marca 1978, je Tevži Koschier v Škofičah obhajal svoj 50. življenjski jubilej. Po zlomu fašizma se je kot 17-Ietni takoj vključil v obnovo političnega in kulturnega življenja v Škofičah. Bil je med prvimi, ki so začeli z pevskim in tamburaškim zborom. V pevskem zboru še danes sodeluje in v društvu je že 15 let podpredsednik. Zelo aktivno deluje v domači posojilnici; tudi tam je podpredsednik in je že bil od Zveze slovenskih zadrug odlikovan s srebrno kolajno. Bori pa se tudi za dosego pravic slovenskega ljudstva na Koroškem. Ob njegovem življenjskem jubileju mu iskreno čestitajo društveni in cerkveni pevci ter odborniki domače posojilnice. Predvsem pa mu želimo še mnogo zdravih let.
NAS TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik“, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 150.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2, 9065 Žrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
5. dunajski krožek
• V soboto, 11. t. m., se bodo v okviru 5. dunajskega krožka pogovarjali dunajski Slovenci z ravnateljem dunajskega inštituta za mednarodno sodelovanje (Institut für internationale Zusammenarbeit) Wolfgangom SCHINDEGGERJEM o avstrijski razvojni pomoči ter o upoštevanju vseh vprašanj jezika, kulture, socialnih razlik najrazličnejših manjšin. Razgovor, ki se bo pričel ob 19. uri s skupno večerjo, se bo odvijal v ÖMBG-restavraciji v Führichgasse 10.
Sele: dva sta odšla
Valentin Male, pd. Tomkov Fol-tej, je služil na Dunaju kot šofer. Dne 11. februarja so ga našli v njegovem stanovanju mrtvega. Bil je star šele 45 let. Ce bi bil pokopan na Dunaju, bi bil kmalu pozabljen. A njegov brat in mati sta oskrbela njegov prevoz v domači kraj. Kljub velikemu snegu se je primeroma mnogo ljudi udeležilo pogreba. Naj v miru počiva v domači zemlji!
Teden pozneje pa nas je zapustila Marija Dovjak, pd. stara Jezernica na šajdi, stara 96 in pol let, najstarejša od vseh Selanov. Starost ji je vedno bolj zmanjševala moči, da je za vselej zaspala. Izhajala je iz prejšnje pd. Kališniko-ve družine, bila je mati šesterih otrok, 16 let pa že vdova. Naj počiva v miru!
Dialog — pot k prijateljstvu je bila osnovna zamisel prireditve, ki je služila srečanju, v torek zvečer v domu prosvete v Tinjah. Srečali naj bi drug drugega nemško ter sloven-skogovoreči udeleženci tečajev prosvetnih domov. Ni bilo prvič, da je rektor doma prosvete v Tinjah, J. Kopeinig, organiziral takšno srečanje. Tokrat so bili gostje v Tinjah udeleženci kmetijskega strokovnega tečaja doma prosvete v Šentjuriju - St. Georgen am Längsee. Le-ti so skušali skupno s slovenskimi mladinci (pretežno člani KDZ) priti v pogovoru drug drugemu bliže. Uvodni referat je imel Miha Zablat-nik.
Popoldne je bil na sporedu ogled kmetij na južnem Koroškem, večer pa je bil posvečen pogovoru v neprisiljenem vzdušju. Predvsem so govorili mladinci o osnovnih vprašanjih, n. pr. zakaj sploh slovensko, ko vsi znajo nemško; so Slovenci gospodarsko diskriminirani ali uživajo prednosti; smisel in namen dvojezičnih napisov itd.

KOTMARE
SLOVENSKA PROSVETNA DRUŠTVA IZ BILČOVSA,
VASI, ŠENTJAKOBA, ŠENTJANŽA IN SVEČ prirejajo
3. rožanski izobraževalni teden
od 10. do 18. marca 1978
Petek, 10. marca 1978, ob 19.00: Kotmara vas, farna dvorana:
Otvoritev. — Univ. prof. dr. Norbert Schausberger: „Der Griff nach Österreich — Der Anschluß 1938“.
Sobota, 11. marca, ob 22.00: Moščenica pri Linčiju:
Dr. Anton Feinig: Hišna in ledinska imena Moščenice in okolice. Nedelja, 12. marca, ob 19.30: Sveče pri Adamu:
Dr. Valentin Inzko: „Andrej Einspieler in slovensko vprašanje na Koroškem — ob 90-letnici smrti očeta koroških Slovencev“. Sodeluje pevski zbor SPD „Kočna“.
Sreda, 15. marca 1978, ob 14.30: Šentjakob, farna dvorana:
Lutkovna skupina Koroške dijaške zveze „UŽALJENI MEDVEDEK“. Sreda, 15. marca 1978, ob 20.00: Bilčovs, pri Miklavžu:
M. Zablatnik — H. Seher: Moč in vpliv javnih občil.
Seminar o TV in filmu.
Četrtek, 16. marca 1978, ob 19.30: Šentjakob, farna dvorana:
Literarni večer z mladjevci. Sodelujejo: Januš, Lipuš, Messner. Četrtek, 16. marca 1978, ob 20.00: Šentjanž, pri Tišlarju:
Dr. Anton Feinig: Hišna in ledinska imena Podsinje vasi in okolice. Petek, 17. marca 1978, ob 20.00: Kotmara vas, farna dvorana: Marko Jernej: Zanimivosti iz Južne Amerike.
Sodeluje: Mešani pevski zbor SPD „Gorjanci“.
Sobota, 18. marca 1978, ob 14.00: Bilčovs, ljudska šola:
Otroški popoldan. Igra — lutke — zabava.
Sobota, 18. marca 1978, ob 16.00: Bilčovs, pri Miklavžu:
Rene Reichel, Dunaj: Seminar za mladino:
„Kako do objektivne informacije?“
Nedelja, 19. marca 1978, ob 20.00: Bilčovs, pri Miklavžu:
Recital Oton Župančič. Recitirajo člani „Odra Mladje“ — KDZ. Naštudiral prof. Jožko Kovačič.

TV- oddaja o otroškem vrtcu
Zadnjo soboto je ljubljanska RTV Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu. predvajala 10-minutno oddajo o To je edini slovenski otroški vrtec otroškem vrtcu šolskih sester v na Koroškem. Vsako leto obiskuje
fiistna bcatca
ODMEV NAŠIH PEVSKIH KONCERTOV
Naj mi bo dovoljeno, da se našim dobrim in korajžnim pevcem izreče topla zahvala, ko ste nam doprinesli tako lep in prisrčen užitek, ko smo poslušali naše izurjene pevce iz vseh dolin Koroške! Koliko žrtev ste doprinesli, koliko nočniti ur, ko bi lahko počivali od dnevnega dela in ste šli na pevske vaje, da bi nam prinesli z našo lepo koroško pesmijo vese'o razpoloženje in srečanje naših ljudi! Tisočkrat hvala Vam za lepo petje! Kako lepo je bilo gledati našo lepo rožansko nošo, kako se jim je lepo podala | avba, židaste hadrce in lepo dolga krila, obrazi polni navdušenja! —-Tudi podjunska dekleta so bila iz- i redno lepa v be'ih bluzah in črnih dolgih krilih. Dorbo so se odrezali vsi zbori. Čuti se, da imajo izkušene pevovodje. Tudi fantje in možje
V zadnji številki se nam je pripetila neljuba pomota, za katero se tudi oproščamo. Pri naštevanju častnih gostov in zasluženih kulturnih delavcev smo izpustili predsednika SPZ Valentina Polanška.
so se postavili z živimi barvami in in lepimi glasovi. Nadvse ljubek je bil prizor naših najmlajših tamburašev. Veliko naporov imajo naše dirigentinje, da jih naučijo lepih in poskočnih komadov. Naj ne pozabi naša mladina, kaj so starši, bratje in sestre pretrpeli v zadnjem času za našo lepo slovensko pesem in za naš slovenski narod dali tudi svoje življenje.
Naj Vas vzdramita Kralj Matjaž ih Miklova Zala, da bi še dolgo prepevali naše slovenske pesmi.
In naj ne pozabimo na naše mlade dijakinje in dijake gimnazije, ki so tako korajžno zapeli. Vsem pevcem in pevovodjem prisrčen Bog plačaj!
B. O., H.
okoli 80 otrok ta vrtec, stalno jih je v njem okoli 50. V oddaji je prišla do besede tudi vzgojiteljice teh otrok, sr. Marta Gregori. Povedala je, da so v vrtcu tudi nemški otroci, ki pa se kaj kmalu nau-
čijo slovenskega osnovnega besednega zaklada. Večinoma se govor* in igra po slovensko.
Ta vzgojni vrtec pa obstaja ih uspešno deluje kljub dejstvu, de občina financira le občinski nemški — otroški vrtec. Vzdrževanje slovenskega otroškega vrtce je zelo naporno. Mesečnine in pri' spevki šentpetrskega kloštra tvori' jo osnovo, medtem ko delajo se' stre iz golega idealizma. V tej sil* so sestre zelo iznajdljive: od igrač preko iger vse tja do drugih pri' pomočkov. Na slikah vidite otroke — ki prihajajo tudi iz drugih krajev« iz širše okolice Šentjakoba — pr* igranju in sestro Marto.