Štev. 5.	V Ljubljani 1. maja 1879.	Leto IX.
Časopis s podobami za slovensko mladino.
\
V «lan
sreferse porok« Nljija ¥«U4«Skgiev, presvetlega cesarja in cesarice,
24. aprila 1879.
s,
oč je minola I - svetlóba razliva
V	solnčnih. se tokih na pisani prt,
S kterim spomlàd božje stvarstvo pokriva, Ki v neizmeren prominja se vrt.
A ko bi tudi bolj cvetno še bilo,
Svet ko postajal bi raj nam blestèò, Njega bogastvo bi ne zadostilo Čut razložiti po njem naš gorèò.
Čuvstvo ljubezni, ki srce spodžiga
Y	vdanosti biti za	zvestó,
H kateremu mi3el razvneta se dviga, Górko hvalèò ga z besedo glasnó.
Njega, katerega v svetlej krepòsti Bog za vladarja postavil je sam, A ki zavetje ter pómoò v bridkósti Oča ljubèò in preskrben je nam.
Srce prešla vlja i Njo, ktera mila Mati je vsmiljena svojih otrók ;
Da bi žareča se želja spolnila : „Dolgo ohrani, še dolgo Ju Bogi" —
V telcu begočem izginejo leta, Krasno zoreva, kar denes je cvet,
Dečku, ki vence na „Vrtcu" zdaj spléta Skoro prostrani otvori se svet.
Kamor ga koli privède osóda, Vsegdar povsodi ostaje Slovàn,
Svojega sin je ponosen naróda, Z dušo, s telesom cesarju je vdàn. —
Deca mi, vaši priprosti so venci, A od ljubezni kipi vam srcé,
Pómnite zvesto jih tudi mladenci, Lepših pletite dorasli moèjé :
Kadar godujete slavno8t visöko, Kadar na novo se venča oltàr,
Z milo družico ko zlato poroko Vzvišeni, svetli praznuje vladàrl
Lvjiza Pe^jokova.
Slavnostni dan 24. aprila 1879.
Dne 24. aprila letošnjega leta godnjeta Njiju Veličanstvi, naš presvetli cesar in cesarica, svojo srebrno poroko, t. j. ta dan bode dopolnjenih 25 let, kar se je poročil nas premilostivi vladar, Frane Jožef I., s svojo soprugo, cesarico Elizabeto. Po vseh krajih avstrijsko-ogrske monarhije se delajo velike priprave, da bi se ta dan praznoval kolikor najbolj mogoče vredno in dostojno. Tudi Ti, slovenska mladina, ne smeš zaostati. V ta namen dobiš „Vrtec" izvanredno že poprej, da se prav živo spomniš tega veselega in slavnostnega dne za vse narode naše velike in mogočne monarhije. Tudi Tebi bodi ta dan vesel prazuik in prosi v gorečej molitvi za dolgo in srečno življenje Njiju Veličanstev, našega predobrega cesarja in cesarica. Pravijo, da Bog najrajše usliši molitev nedolžnih otrok ; zatorej boljšega ne moreš storiti, nego to, da s sklenenima rokama prosiš ta dan blagoslova iz nebes na presvetlega cesarja in cesarico in vso cesarsko rodovino. Mòli in prosi ta dan, da nam božja previdnost na srečo vseh narodov naše veliko in mogočne monarhije ohrani iu očnva presvetlega vladarja in blago vladarico ter Jima dì nčakati šo drugih 25 let, da bi mogla praznovati tudi še svojo zlato poroko. Ta dan, ko bode vsaka dežela, vsaka občina, celò vsak kraj po svoje čestital Njih Veličanstvoma, ta dan se tudi Ti raduj in krepko povzdigni svoj glas ter za-kliči: „Živijo, cesarFranc Jožef L! Živila cesarica Elizabeta!"
V spomin srebrne, poroke presvetlega cesarja dné 24. aprila 1879. 1.
Bog ohrani nam cesarja, Živi cesarico blàgo I Ràjske sreče svitla zàrja Naj obseva hišo drago T
Orel Avstrije dvoglavni Gospoduje naj v višini, Mir, blagost in dnevi slavni Z njim cvetó naj domovini T
Vsi naródi v zvezi eni — Zvésti in prestolu vdani Kličejo iz src iskreni : Hišo „Habsburg" Bog ohrani I
Cesai Frase Jožef Prvi.
Cesar, Franc Jožef I., bil je rojen na Dunaji 18. avgusta 1830. leta.
Starši cesarjevi.
Nadvojvoda Franc Karol, oče našega presvetlega cesarja, Franca Jožefa L, rodil se je 7. dec. 1802. L Bil je poseben prijatelj in podpornik obrtnijskim stanovom in velik dobrotnik siromakom. Poročil se je 4. nov. 1824. 1. z bavarsko kraljičino Sofijo (Frideriko, Dorotejo), rojeno 27. jan. 1805. L, ki je bila na čast in diko cesarskemu dvoru in si je s svojo darežljivostjo pridobila src-i in ljubezen vseb, ki so jo poznali. Umrla je 28. maja 1872. leta. Žalost je bila velika. Pri njenem ödru so mnogi britko jokali, katerim je bila ona največja dobrotnica v življenji. — Smrt nepozabljive soproge je bila za cesarjevega očeta prebridka izguba. „Sla je pred menoj, da tildi meni pripravi mesto v nebesih," dejal je večkrat nadvojvoda Franc Karol. VIšlu, znnaj Dunaja, kjer je najrajše prebival po leti, dal je postaviti v njen spomin prelepo kapelo, v katero je on sam skoraj vsak dan zahajal.
Nadvojvoda Franc Karol, ki se je po odstopu svojega brata, cesarja Ferdinanda, odpovedal cesarskemu prestolu, bil je vedno zdrav in čvrst. V začetku meseca marca lanskega leta je začel bolehati in 8. marca je umrl „najboljši mož v državi" Redko za katerim pokojnikom je toliko zvestih Avstrijancev žalovalo, kakor za očetom našega dobrega cesarja, FrancaJožefa.
Nadvojvoda Franc Karol je imel s svojo soprugo štiri sinove. Najstarejši je bil nadvojvoda Franc Jožef, naš sedanji cesai'. Drugi trije so bili: nadvojvoda Maksimilijan. nesrečni mehikanski cesar, rojen 6. jul.
1832.	L, umrl 19. jun. 1867. 1.; nadvojvoda Karol Ljudevit, rojen 30. jul.
1833.	1. in nadvojvoda Ljudevit Viktor, rojen 15. maja 1842. leta.
Mladost iti znameniti dogodki za življenja našega cesarja.
Prve dni svoje mladosti je preživel naš cesar v veselej družbi svojega déda, cesaija F r a n c a I., ki je imel svojega vnuka zelò rad. Večkrat gaje ukazal k sebi pripeljati, da ga je vadil v hoji, najpred po sobi, pozneje tudi po polji in po izprehodih. Koje bil Franc Jožef komaj pet let star, umrl mu je ded, cesar Franc I. Po njegovej smrti je bil mlademu princu za vrhovnega odgojitelja izbran grof Bombelles, a njegov pravi odgojitelj je bil grof Coioniui, mož poštenega značaja, učen in odkritosrčen. Grof Ooronini ima zaslugo, da je vcepil v srcé mladega princa vse one lepe lastnosti, katere je imel njegov oče v tako obilej meri.
Bil je pa tudi mladi princ nadarjen z bistrim umom in najboljšo voljo do učenja. Učil se je pridno, poslušal je rad svoje HĆitelje in ubogal jih je na vsako besedo. Po leti se je nauk začenjal že ob 6. uri zjutraj in mladi princ je bil že vselej točno na svojem mestu. Glejte otroci.' iep zgied vam daje cesar sam. kako se je treba tudi vam učiti, dokler ste še mladi in krepki.
Iz začetka se je mladi princ učil le navadnih učnih predmetov in tujih jezikov; a 1843. leta so prišle na vrsto še različne vojaške vaje, in povsod je mladi princ napredoval izvrstno.
Pod vodstvom grofa Coronini-ja je ostal Franc Jožef do spomladi 1848. leta. V tem leto so nastali zelò nemirni in viharni časi za naše cesarstvo. Začela se je vojska na Laškem. Znani vojskovodja grof Radeeki je bil poveljnik avstrijskej armadi, katera se je hrabro borila z Italijani. Tudi Franc Jožef je moral tjà, da se seznani z vojnimi uredbami. Ondu je pokazal prvič svoj pogum, svojo neustrašenost iu junaštvo. V tem letu so se godile še tudi drnge zmešnjave. Ljudstva so se uprla in térjala večje svobode in novih pravic. Kmetje in rokodelci so prijeli za orožje. Najstrašnejši uporniki so bili v glavnem inestu našega cesarstva, na Dunaji. — Te zelò neugodne okolnosti bile so povòd, da se je cesar Ferdinand prostovoljno odpovedal cesarskemu prestolu in ga izročil sinu svojega brata, Francu Jožefu I., ki je prevzel vladarstvo dné 2. dec. 1848. leta v 19. letu svoje ddbe.
Zna se, da je mladi cesar, Franc Jožef, imel mnogo dela in velike skrbi, ko je nastopil vladarstvo. „Z Bogom mladost!" rekel je, ko je prejel žezlo, znamenje cesarske oblasti, dobro vedčč, da se mu je zdaj odpovedati vsemu, kar raduje mladostno srcó. Ni mu bilo neznano, da je cesarska krona težka, da so skrbi velike in delo ue majheno, posebno v čnem burnem času — leta 1848.
Da se vse težave premagajo, treba jo bilo združenih moči in zato si je cesar Franc Jožef vael za svoje geslo besede : „Viribus unitis," t. j. z združenimi močmi.
Koliko in kaj je vse storil naš cesar v preteku 29 let svojega vlada:.stva, tega vam ni mogoče popisati, ker narasla bi debela knjiga. Le posamezni, bolj zanimivi dogodki, bi jih je vsacemu pčmneti treba, uaj še tukaj sledé :
Leta 1849. se začnč na Laškem znovič vojska. Ta vojska je trajala le pet dni. V krarib bojih pri Mortori in Novari (21. in 23. marca) je stari junak Radeeki Pijemonteze slavno premagal. — V istem času vzkipi nova vstaja na Ogrskem, katero je slavna cesarska armada pod poveljuikom generala Hajnan-a in ban:: Jelačiča slavno premagala. — V naslednjih letih (1851 in 1852) potuje naš cesar po raznih svojih deželah, da si z lastnimi očmi ogleda njih razmere. Leta 1851. je potoval po Italiji in Galiciji, a leta 1852. po Slavoniji, Hrvatskem in Ogrskem. Povsod je bil sprejet z največjim navdušenjem. — Leta 1853. dné 18. fi'br. je bil naš presvitli cesar napaden od necega krojaškega pomočnika z ostrim bodalom. Na veliko srečo ta napad ni imel nevarnih nasledkov za življenje cesarjevo. V spomin na srečno rešitev začeli so na Dunaji zidati velikansko cerkev, ki se že skoraj 25 let zida, a še ni izgotovljena. Odprla se bode vendar 24. aprila letošnjega leta, v dan petindvajsetletnice cesarjeve srebrne poroke. — Cez leto po tej prežalostnej dogodbi 21. aprila 1854. 1. pride cesarjeva nevesta, bavarska princezinja Elizabeta, v Line, glavno mesto Gorenje Avstrije, kjer jo pričaka in pozdravi cesar sam. Dragi dan pride na Dunaj. Nepregledna množica ljudi jo pozdravi z nepopisljivo navdušenostjo. Princezinja Elizabeta, naša sedanja cesarica, je hči bavarskega vojvode. Maksimirana Jožefa, rojena v Poseuhofenu 24. dec. 1837. leta.
Poroka se je vršila 24. aprila 1854. b-ta zvečer v dvornej cerkvi Avgu-štincev. Dan cesarjeve poroke je bil dan občnega veselja za vse narode našega cesarstva.
Cesarica Elizabeta je nenavadne lepote, veličastne postave, zelò prijazna in ljubeznjiva. Nje usmiljenost in darežljivost do ubogih je znana po vseh deželah našega cesarstva. Da bi jo nam Bog ohranil še na mnoga leta !
Dné 5. marca 1855. L dobila sta Njiju Veličanstvi prvo dete, cesarično Sofijo, ki je žalibog umrla 29. maja 1857. 1. — Dné 12. jul. 1856. 1. ja Bog blagoslovi z drugo hčerko, cesarično Gizelo, ki se je 20. aprila 1873. 1. poročila z bavarskim princem Leopoldom.
Leta 1856. je cesar potoval po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, da bi sam videl svoje dežele in se prepričal o njih željah in potrebah. Istega leta se je mudil tri dni (18., 19. in 20. nov.) s presvetlo cesarico tudi v Ljubljani. — Nekoliko tednov pozneje 3. maja 1857. L potovala sta cesar in cesarica po Ogrskem. Tudi tukaj sta bila povsod slovesno sprejeta.
Dné 21. avg. 1858. 1. dobila sta Njiju Veličanstvi prvega sina, cesarjeviča nastolnika, kije bil pri sv. krstu imenovan Rudolf. Svečanosti, ki so se vsled tega vršile, se je ljudstvo povsod vdeleževalo. A dandenes je ponosna vsa država s svojim cesarjevičem nastolnikom, v katerem so se razvili najkrasnejši darovi uma in srci Cesarjevič je zdaj v 21. letu svoje ddbe, krepak na duhu in telesu, up in nada svojih staršev in ponos avstrijsko-ogrske monarhije.
Leto 1859. je prineslo našemu cesarju veliko skrbi in žalosti. Sardinska vlada si je že od nekdaj prizadevala odtrgati Avstriji lombardo-beneške dežele. Sardinski kralj se je zvezal s tedanjim cesarjem Napoleonom in začela se je huda vojska, ki se je za Avstrijo nesrečno končala s tem, da je izgubila krasno deželo Lombardijo, za katero se je že od nekđaj prelilo mnogo krvi.
Dné 20. oktobra 1860. 1. je izšel cesarski razglas, ki je oznanil novo ustavo za vse cesarstvo.
Leta 1864. se je vnela vojska, katero je začela Avstrija v zvezi s Prusi proti Danskemu kraljestvu zaradi dežel Šlezvika inHolštajna. — Dve leti pozneje se je vnela vojska med Avstrijo in Prusi. Te priložnosti se je poslužil laški kralj iu napovedal je vojsko Avstriji. Od dveh strani so prijeli sovražniki našo državo : Prusi na severu in Italijani na jugu. Italijani so bili tepeni pri Kustoci in pri otoku Visu, a na severa je bil boj za bojem izgubljen.
Leta 1867. je sklenil cesar z Ogri ono pogodbo, po katerej je dobila Ogrska svojo lastno vlado.
Dné 22. decembra 1867. 1. je potrdil cesar državne osnovne postave za one dežele, katere ne spadajo pod ogrsko krono. Tega leta sta se snidila cesar Franc Jožef in cesar Napoleon v Solnogradu.
Takéj naslednje leto, dné 22. aprila, rodila se je v Budapešti na Ogrskem ce8arična Marija Valerija.
Leta 1869. se je podal cesar na daljše potovanje v jutrove dežele in 1871. leta v Tirole, kjer so ga vedno zvesti Tirolci navdušeno sprejeli.
Leta 1873. je doživela naša država dve veliki slavi. Dné 1. maja se je odprla z največjo svečanostjo na Dunaji velika svetovna razstava in 2. dee. se je obhajala svečanost v spomin 251etne vlade Njih Veličanstva presvetlega cesarja.
Leta 1875. seje podal cesar čez Ljubljano in Gorico v Benetke, kjer je obiskal laškega kralja, Viktorja Emanvela. Od tod se je podal v Dalmacijo. O tem cesarjevem potovanji v Dalmaciji bi se dala napisati debela knjiga, ako bi hoteli vse svečanosti na drobno našteti, ki so se vršile presvetlemu cesaiju na čast in slavo.
Najnovejši dogodek je rusko-turška vojska pretečenega leta. Ko so Knsi premagali Turke, dobila je Avstrija v Berolinskem shodu nilog, da zasede Bosuo in Hercegovino ter urédi ti dve deželi. Dné 29. julija 1878. 1. je prestopila avstrijska vojska pod poveljništvom generala Filipoviéa deželne meje in slavno zmagala 19. avgusta, ko so naši vzeli Sarajevo, glavno mesto Bosne. Avstrija si je s tem pridobila dve deželi, ki bodete pod modro vlado našega cesarja gotovo v veliko korist našoj državi.
Tako stoji naše cesarstvo dandanes veliko in mogočno mej drugimi evropskimi državami. A njemu na čelu stoji naš presvetli cesar Franc Jožef I., katerega vsi narodi ljubijo in spoštujejo, ter se ponosno sme imenovati „srečnega vladarja" nove döbe.
Zatorej tudi Ti. slovenska mladina, povzdigni 24. aprila, ko se bode godoval spomin petindvajsetletnice srebrne poroke Njiju Veličanstev, presvetlega cesaija in cesarice, svoja srca k Bogu, ter ga prosi v gorečej molitvi, da njegova vsemogoča roka čuva in ohrani našega dobrega cesarja in blago cesarico še mnogo mnogo let. Imej pa tudi vedno pred očmi vse dogodke iz življenja Njiju Veličanstev, ter ne zabi nikoli, kako se je naš cesar, da-si sin najmogočnejših in najpremčžnejših staršev, moral vendar v svojej mladosti pridno učiti, ter svoje starše in učitelje slušati samo zaradi tega, da postane veljaven in moder vladir.	„Frtfo»."
Lep prizor iz otroškega življenja našega cesarja.
Dnč 18. avgusta 1834. 1. sedela sta cesar Franc I. in Karolina Avgusta, praroditelja našega presvetlega cesarja, v prelepem Laksenburškem gaji ne daleč od Dunaja. Naš cesar, Franc Jožef, bil je takrat še otrok in je godoval četrto let« svojega rojstva. Veselo sta gledala praroditelja svojega malega vnuka.
Mali nadvojvoda, Franc Jožef, igrajčč se in skakajčč po zelenem gaji ugleda pred vhodom cesarskega dvora stražnika, ki je s pnško ob rami hodil gori in doli. Solnce je vroče pripekalo in ubogi stražnik se je smilil malemu princu. Takiij popusti svoje igrače ter stopi k dedu, rek6č: „Kaj ne, ded ta človek tukaj je zelò ubog!"
„Kako to, ljubo moje dete?" vpraša ga cesar Franc.
„I nu, ker ga vidim po pekččem solnci šetati s puško ob rami."
„Ljubi moj, tako delati je treba večkrat tudi imovitim ljudem, dà, — še celò cesarjem in cesarjevičem. Nu, kar se tega človeka tiče, uganil si, ker je res ubožen."
Mali nadvojvoda, Franc Jožef, milo pogleda svojega dobrega deda ter ga prosi, da bi smel ubozemu stražniku kaj darovati.
Cesar Franc se prijazno nasmeje svojemu vnuku ter mu da nekaj srebrnega denarja, rekoč, da ga naj podari ubozemu vojaku.
Veselo hiti mali „Franci," kakor sta ga praroditelja vedno imenovala, k vojaku stražniku ter mu ponuja denar, rekoč: „Na, vzemi, to ti dadč moj dobri ded !"
Stražnik pritegne puško na pózdrav, a vsled ostrega povelja, ki ga imajo stražniki, ne vzame denarja.
Mali najvojvoda ves zavzet pogleda ubozega stražnika. potem zopet svojega deda, ne vedtfč, kako to, da ubogi stražnik ueče denarja. Z dopadajenjem je gledal ded to blago dejanje svojega vnuka. Naposled mu reče: „Vtakni mu denar v nàbojno torbico, vojak denarja v roko ne sme vzeti."
Mali nadvojvoda poskuša, a ker je torbica previsoko visela, ne more tega storiti, da-si je roko prav visoko stezal. Milo se mu stori, da ne more svoje želje izpolniti.
Nato pristopita ded in cesarica. Ded privzdigne mladega vnuka a cesarica odpre pokrovec nàbojne torbice in mali princ veselo vtakne denar v vojaško torbico. To storivši, veselo pogleda deda in reče: „Kaj ne, ded, zdaj ta vojak ni več siromak ?"
„Da se ti želja izpolni" reče cesar Franc, „storiti hočemo, da se mu bode od sih dob bolje godilo."
Druzega dné ukaže cesar Franc, da se mu da natančno sporočilo, kako se stražnik vede. Ker je bilo sporočilo zelò ugodno, ukazal je cesar, naj se stražniku odsodi boljša prihodnost.
Lep izgled pobožnosti.
Bilo je 8. decembra 1852. leta na praznik čistega spočetja Marije Device. Prijetno je ta dan solnce sijalo, kar je za tak zimski čas gotovo redka prikazen. Dunajčani, vsak po svoje praznično oblečen, hitéli so popóludne iz mesta, da si zunaj mesta poiščejo veselja in zabave. Znano je namreč, da se Dunajčani radi izprehajajo in najprijétnejSi kraj v sprehajališče jim je tako imenovani „Prater" zunaj velicega dunajskega mesta. Zató je tudi ta dan bilo vse živo po Praterskih ulicah. Staro in mlado, imenitni in ubožni, vse je vrvélo po ulicah. Krasne kočije z gospodo so drdrale, rnladi gospodje in gospodične na lepo osedlanih konjih so jézdili po širokej cesti naravnost v — Prater.
Mej toliko množico različnega ljudstva zapoje zvonček in duhoven v belej obleki se prikaže na cesti. nes6č presveto rešnje Telo bolniku za sveto popotnico. Spodobno se Ijudjé duhovnemu gospodu umikujejo na desno in levo; nekateri se odkrivajo, drugi bolj mlačni tudi ne, a malo jih je. ki bi se bili priklonili.
V tem trenotku pridrdrà dvorska kočija ter obstoji mej gostimi vrstami sprehajajočega se ljudstva. Iz kočije stopi zal mladeneč lepe in visoke rasti, ponižno se odkrije, pade na koleni ter prejme blagoslov s presvetim rešnjim Telesom iz duhovnikovih rok. In kaj pravite, kdo je bil ta zal mladeneč, ki je dal tako lep izgled pobožnosti sprehajajočim se Dunajčanom ?
To je bil naš dobri in presvetli cesar, Franc Jožef I., takrat še mladeneč, star 21 let.
Velika množica ljudi to vidèé, obrne se za mladim cesarjem ter ž njim vred sprèmi duhovnika s presvetim rešnjim Telesom.
In kako bi ne bili pač srečni mi avstrijski državljani, ker imamo vladarja, kateri se ne sramuje svoje svete katoliške vere očitno spoznati pred ljudmi in moliti kralja nebes in zemlje v skrivnostnem zakramentu presvetega rešnjega Telesa. — Otroci, ta izgled vam bodi vedno pred očmi, ter delajte tudi vi tako ves čas svojega življenja, ne brineč se za óne, ki se vam posmehujejo.
__L T.
Cesar Franc iozef in ribičev sin.
Ko je naš presvetli cesar 1852. leta potoval po Ogrskem, povsod je bil sprejet % velikim veseljem in navdušenostjo. Vsi tedanji časopisi so to potovanje našega cesarja prav obširno popisovali. Mej drugimi stvarmi so časopisi tudi naslednjo dogodbo pripovedovali :
Necega dne je solnce posebno vroče pripekalo. Cesar se je ravno po Dunavu peljal. Želel je iti v bližnjo kopališče, da bi se kopal in malo ohladil. Zato ukaže ladijo h kraju zapeljati. Blizu kopališča je bil prijazen zelen log, v katerem so ptičice prijetno ščebetale.
Cesar prisedši iz kopališča, stopi v siromašno kdčo, ki je blizu kopališča stala. V koči ni bilo žive duše, le mlad deček — ribičev sin je stal v kotu in se jokal. Cesar stopi k dečku in ga prijazno vpraša, kaj mu je, da se joka ? „Ob. gospod !" reče deče'., „moj oče so šli dva dni cesarju naproti in mene so samega domä pustili ; jaz tedaj cesarja videl ne bom !" Tako reče deček in se še bolj joka.
Zdaj reče cesar jednemu svojih spremljevalcev, da naj gre na ladijo in prinese šest novih tolarjev, kar se je takój zgodilo. Cesar podari tolarje dečku in mu reče : „Na, vzemi v dar in se ne jokaj ; tukaj pred seboj vidiš svojega cesarja, katerega tvoj oče znabiti ne bodo videli." — Deček od veselja na koleni pade in cesarju nogo poljubi. Všeč je bilo cesarju, da je bil ubožni deček tako vesel in se je tako lepo obnašal.	i. t.
Ljubezen do matere.
Dné 18. februarja 1853. leta se je na Duuaji zgodila velika hudobija, ki je osupnila vse avstrijske narode. Ob pol jedne ure popóludne se gré naš cesar izprehajat. Nek krojaški pomagač, JànoS Libenv iz Stolnega Beli' grada na Ogrskem dormi, napade cesarja z velicim kuhinjskim nožem, katerega sune cesarju v zatilnik. Na veliko srečo je bila rana lehka. Rešila je cesarja zapona na njegovem ovratniku. Cesarjev adjutant in okrog stoječi ljudje priskočijo cesarju na pomoč, rešijo ga, a mladega hudobneža zgrabijo in izrocé sodniji. Sam Bog je cesarja varoval, da oster nožev konec ni segel pregloboko. Glas o tej strašnoj hudobiji raznesel se je hitro po vsej monarhiji.
In glejte ! V tej velikej nesreči in nevarnosti naš presvetli cesar ni pozabil svoje matere. Na misel mu pride, kako se bodo dobra mati ustrašili, ko izvedó to žalostno novico. Zato se obrne k ljudem, ki so mu stregli, in reče: „Oh, prosim, le moje matere mi ne ustrašite!"
Glejte otroci, tako nas svetli cesar, Franc Jožef, svoje starše ljubi. Mati mu je bila prva misel v največjej nesreči, ki ga je zadela. Zato pa tudi ljubi Bog očitno varuje in blagruje habsburško hišo iu lepo je zapel nemški pesnik Halm o tej priložnosti, ki pravi mej drugim:
Denn Gott vergisst nicht hier, noch dort
Dem guten Sohn das gute Wort, Das gute Wort der Liebe, treu und schlicht:
„Erschreckt nur meine Mutter nicht!"	h r.
Cesar Franc I.
Cesar Prane, ded našega svetlega cesarja, bilje 24 let star, koje prevzel vladarstvo avstrijskih dežel. Njegov oče Leopold je bil moder vladar, in je le prekmalu umrl. Nasledoval mu je njegov sin Franc, kateri je bil tudi nemšk cesar.
Cesar Franc komaj nastopi vladarstvo, že mu napovč Francoska vojsko, v katero je moral privoliti tedanji francoski kralj Ludovik XVI.
Začela se je strašna francoska vojska, katera je z malimi prestanki trajala celih 23 let ; a poslednjič se je vendar za Avstrijo slavno končala.
V začetku je šlo Avstrijcem vse po sreči ; a ravno to je Francoze še bolj razkačilo: odstavijo svojega kralja in ga 21. jan. 1793. L obglävijo. Ko se zaradi tega vsi evropski vladarji vzdignejo zoper Francoze, šlo je na Francoskem v vojsko vse, kar je le moglo orožje nositi. Francozi so povsod zmagovali, in 1797. leta je bil francoski vojskovodja, pozneje francoski cesar Napoleon !. že v sredi avstrijskih dežel. Dasiravno je bil tega leta mir sklenjen, vendar se je že čez dve leti pozneje začela zopet vojska. Avstrija je v pomirji izgubila Lunevice in Nizozemljo ; druge avstrijske dežele je pa cesar Fran c dné 11. avgusta 1804. leta povzdignil v dedno avstrijsko cesarstvo.
Po nesrečnej vojski 1805. leta, in ker so kralji in knezi južne Nemčije z Napoleonom stopili v zvezo, odložil je cesarFranc I. due 6. avgusta 1806. leta naslov nemškega cesaija, in rimsko-nemško cesarstvo je zatomio po tisočletnem obstanku. Celih 533 let je bila ta čast pri habsburškej rodovini.
Tildi vojska 1809. leta je bila za Avstrijo v obče nesrečna, in takrat je vsa Kranjska dežela, Koroške dežele polovica, iu Hrvatsko do reke Save prišla pod Napoleonovo oblast.
A čeravno je bila Avstrija zelò potrta, vendar je 1813. leta odločila osodo cele Evrope. Cesar Franc je stopil v zvezo s pruskim kraljem Viljemom in z ruskim čarom Aleksandrom proti Napoleonu, in vojska ni bila poprej končana, dokler niso zavezniki Napoleona popolnem zmagali in postavili na daljni otok Sv. Helene, kjer je 1821. 1. umrl.
Evropa je dobila zopet mir, in Avstrija je s svojimi nemškimi deželami pristopila k nemškej zvezi.
Da se pa evropski mir postavi na trdno podlogo, stopil je cesar Frane z ruskim čarom Aleksandrom in s pruskim kraljem Viljemom v tako imenovano sveto zavezo. Zavezali so se, da jih bode vodila povsod le krščanska vera, da svoje podložne hočejo vladati kakor otroke, katere jim je Bog izročil v oskrbovanje ter skrbeti za njih časni in večni blagor.
Cesar Franc I. se je s svojima zaveznikoma sešel 1818. leta v Porečji, 1820. leta v Tropavi, 1821. leta v Ljubljani, in poslednjič 1822. leta v Veroni, da so se pomenkovali, kako bi ohranjevali mir v Evropi.
Za časa cesaija Francai, je Avstrija dosegla vrhunec svoje moči in veljave.
Cesar Franc se je odlikoval s pravico in resnicoljubjem, z vljnduostjo do podložnih in modrostjo, s katero je vladal avstrijsko državo.
Dopolnil je 43 let svoje vlade, ko je 1835. leta 67 let star umrl, ter zapustil svoj krščanski prestol svojemu sinu, Ferdinandu I.
Jutro.
Tam po nébi sinjem zvezda plava, S vitla zvezda, blažena danica, Kàdar božja vzbuja se narava In si mije s hladno róso lica.
Sólnce rano h goram se dviguje, Po oblàcih živo luč razliva, Da snežnikom glàve ozarjüje Ter zlati se potlej gozd in njiva.
Jütro dähne, brzo vse zagiblje, Ptica trébi si v grmóvji krila, Odletévsi v véjah spet se ziblje, Glasovito prepeväje čila.
Zvón cerkveni v svéto pésen brénkue, Dól in gòra z jékom odgovarja; Nàkovalo s ldàdivom zazvénkne, Ki je v róci trdej gospodàrja.
V	dvòr petèlin z družbo prikoraka, Trepne dvakrat, trikrat s perutnico: Kiir zapoje, kura kokodäka, Razkopava po smeteh z nožico.
Mače k višku v lók se nagrbljäva. Z répom, priskakavši, maha psiček;
V	hlév pastirček še zaspan pritäva, Cika paše krava in voliček.
Žena tukaj, mož se tam pokaže, Sodar glasni vže nabija sòde-, Vozu hlapec lčn kolésa maže, Pójde v góro po jelòve hlóde.
A z motiko dékla v pólje zeha, Potogläve delajoč korake; Vsaka v dimi zakadi se streha, Dim se vije nébu pod oblake.
Kàr je spalo v sladkotihej noči, V šiim zbudi se, v hrup in ropotónje, A Clovéka zópet skrb naskoči. Prej vtopljéna v dobrodéjno spanje.
J. Velikanski.
Življenje v podobah.
Star mož je rad govoril o človeškem življenji in ga je razno primerjal in popisàval. Rekel je:
Človeško življenje primerjamo sanjam ali snü. V spanji človek počiva, a dull se sprehaja po raznih livadah neznanih in umišeljnih svetov ; pa ko bi rad dosegel zadnjo stopinjo popolnosti, izpodtakne se, in tù vidi celò svojega prijatelja, ki se mu posmehuje. Nejevoljen je, hoče se maščevati, a vidi, da ne more naprej in da nima nobene oblasti. Vsa sreča mu izgine, sam ne vé, kam bi se dejžLl, jezi se, in se zbudi. Tako marsikdo hrepeni po praznej časti, in ne pomisli, da pride čas, ko bode vse minulo.
Človeško življenje primérjamo štirim letnim časom. V pomladi mlado in staro hiti pod milo nebó in se prisrčno raduje. Novo življenje in delo se začčnja ; a vedno huje pripéka solnce, in vročina màmi ljudi in živali, toda pridnost človekova tudi to premaga. V pótu svojega obraza skrbi človek za svoje vsakdanje potrebe. Zopet neha vročina in z veselim srcem se človek ozira po delu, katero se mu obilo povračuje. Življenje pojenjuje in pred ko se človek zavé, zaprè mu zima naravno delovanje ter ga postavi v hišo. Srečen, kdor po zimi mirno počiva in si svoje moči krepéà za prihodnje leto ! Takó je tudi v človeškem življenji. Otrok se raduje spomladi svojega novega življenja brez resnih misli na prihodnost. Deček in deklica odraseta in sta resna mladenič in sramožljiva devica. Mladenič gleda z bistrim umom v prihodnost in spoznava, da se mu bliža Čas dela in trpljenja. Ali le kratko traje težavno delo, ker kmalu se prikaže sad njegovega truda. Pride jesen in mladenič je čvrst možak in devica neutrudljiva gospodinja. Toda tudi tu še ni
delo pri kraji. Treba je pridelke pospravljati v shrambe, ker starost je pred durmi. Lasje se belijo, moči pojenjujejo iu telò se šibi. Bližajo se dnevi sivega starčka, in nekdanji otrok je dočakal zime v svojem življenji. Pride čas, ko gre starček mirno v pókoj. Blagor mu, ker mu ni sila po zimi delati ter mu ni treba sebe in sosede nadlegovati s svojo revščino.
Človeško življenje primčrjamo drevesu. Drevesce je o začetku slaba zél, katera pa kmaln poginja korenine, naredi steblo, in je podobno kakej šibici. Vrtnik ga presadi v boljšo zemljo, plemeni ga s cepljenjem in ga obrezuje, da ima boljše sadje. Pomlad ga venča z lepim, belim cvetjem. Za pomtódjo pride poletje in jesen. Drevo rodi lep sad in dozori. Vrtnik vidi drevesce, in vesel odtrga prvi sad. Tako si tudi starši mnogo prizadevajo, da bi svoje otroke lepo vzrejevali za prihodnost. Kmalu se kaže sad odgoje. Že mali otrok s pokorščino ali z uporom razodeva svoje notranje nagnjenje. A še bolj na tanko se sad razvidi še le takrat, ko otrok dorašča in samostojen postaja. Ali kakor vsako drevo s časom hira in se celò posuši, tako tudi najčvrstejši možik izgublja in izgubi moč, ter se bolj in bolj bliža črnemu grobu.
Pogled v prosto naravo nam kaže podobe našega življenja v stoterih slikah. Mala živalca nam v malem, veliki slon v velikem obrisu kaže začetek in konec našega dejanja iu nehanja. Še celò malo zelišče natanko kaže, da je človeško življenje ua svetu minljivo. — Potok je podoba človeškega življenja. Izvirek in začetek potoka je mali studenček. kateri z velikim trudom iz zemlje pririje, in le počasi razliva vodico po kamenji in pečevji. Takò je tudi človekov začetek bóren in brez notranje podpore in moči. Mala sapica, najmanjši udarec, mala vnemarnost jc dovolj, da nežnemu detetu ugasne mlado življenje. Kakor pa studeuček vedno bolj uarašča in se z druzimi druži iu vodo urnejše toči, takò tudi človeško življenje ne ostane vedno na istej stopinji; tudi slab otrok si časoma uabira jakosti. Leta rasejo in otrok je mladenič ; njegovo življenje utrjuje se po različnih pripomočkih, katere mu dajejo dnšni in telesni razvitki. Tekoča voda pa ima tudi svoje ovire. Sedaj mora potok vodo po kamenji razlivati, sedaj pride na jéz in mora počasi odtekati. Tam doleti do slapa in tu se mečejo vode za vodami v globočino. Také tudi človeškemu življenju preti tisoč in tisoč nevarnosti. — Potok hitro teče in razliva vodo v neizmérno morje, kjer izgubi svoje ime. Takò tudi življenje hiti do svojega smotra. Ali kakor potok le na videz neha v morji, kjer njegova voda ne izgine, tako tudi človek le začasno néha. Telò mu vzame zemlja, kakor ga je dala, ali neumerjoča duša še dalje žiri v boljših krajih.
Bog nam življenja ni dal samo za nas, temnč tudi zalo, da drug dru-zernu koristimo. Potok je vedno večji in vedno več vode vali proti sinjemu morju ; po njem plavajo čolni in barke ; njegove vode gonijo koles brez števila. Tudi se rodovitno razliva po travnikih in njivah : njegova mokrota oživlja zelišča in mnogo mnogo pripomore človeku ob času sejànja. Tudi človeško življenje mora ravno v tej primeri močnejše postajati, iu vedno mora človek zapuščenim ubogim rad pomagati. To je pravi namén človeškemu življenju. A potok je tudi podoba življenja, kakoršno ne sme biti. Poglejte povòdenj ! V kratkem času potok privali šumeče valove, in predno človeška pomoč pride, izpralo je dereče valovje zemljo iu jo strašno razdjalo. Hude vodne moči nihče ne ustavi. Ali ne vidite td človeka, katerega strast je nagla jeza? Divja
strast in nagla jeza lepo človeško podobo tako popačita, da se tacega človeka vsak izogiba. Podoba potoka nam kaže, da je narava knjiga polna lepih naukov, polna modrih resnic. Blagor mu, kdor jih razumé in rabi !
Življenje je podobno popotovanju. Soince vzhaja. V hiši je vse živo, med drugimi tudi mladenič, ki skrbno išče svojih stvari, ker jih vkup äpravlja in se po malem žalostno ozira po stanici, da si dobro zapominja vsak kotiček preljube domače hiše. Mati tiho pogledujejo svojega sina in v duhu vidijo vse nevarnosti, katere preté njenemu preljubemu sinu na samotnem in neznanem potovanji. Prišel je zadnji dan, ko mora sin iz hiše „s trebuhom za kruhom." Mladenič se milo poslavlja od svojih ljubih staršev, od bratov sester in prijateljev, ter se šiloma odtrga iz rok preljube svoje matere, in zbeži iz hiše. Še jeden pogled po milili domačih tratah iu ljubeznjivih goricah, in mlado srcé je potoiaženo. Krepko stopa naprej in nado na nado si dela v svojih nakopičenih mislih. Ali kmalu vidi, da je v tujem kraji. Trud, glad, žeja, vročina in mnogovrstne druge nadloge ga trpinčijo, in marsikateri zdihljej pošilja domóv, v preljubeznjive domače kraje, v deželo otročje domišljije.
Na prvi pogled vidimo tù revno človeško življenje. Kako mirno je otročje srcé ! Sama vsakdanjost zadostuje njegovemu hrepenenju. Ko pa človek odrase, lótijo se ga strasti in človek hrepeni po neizmerj svetuej širjavi. Njegov duh ga žene naprej, in le lenuh zadovoljuje se z vsakdanjimi opravili. V življenji nima nihče popolnem gladke péti ; večkrat zadeva na votline in ovire, katere ustavljajo njegovo dejanje. „Mladost, kje si?" mladi človek večkrat sliši, toda večkrat je že prepozno ; zlate ure prelepega mladega časa so potekle in se ne povrnejo nikoli več. V življenji se ravno tako, kakor pri potovanji, vrsté težave in bridkosti z veseljem in s prijetnostmi. Ako tudi dolg pot, glad in druge težave mladeniča nadlegujejo, vendar vedno veselejše stopa, da bi kmalu prišel do namenjenega kraja. Kakor svetla zvezda se mu sveti namén in ga podpira, da ne oslabi prej ko doseže venec slave.
Na svetu je ta bogat, drugi ubožen, dni zdrav, ta bolehen i. t. d., toda vsi hite jednemu in istemu koncu naproti. Zatorej, ljubi moji, čvrsto naprej na potovanji v življenji ! Po težavnem potu uaj nas vedno vodi svetla zvezda: Naprej!	F. St.. i.
(Irtiee iz ruske zgodovine.
(Prt Nestoru ].riobOuja A. K.)
8. Ruska zemlja se krsti. (988. I.)
Kadar se je razglasilo , da se Vladimer v slast pogovarja o različnih vérah, katera je boljša, začeli so k njemu prihajati ljudje raznih vèr in vsak je hvalil svojo véro. Prišli so Bolgari z Volge najprvi ter so razkazovali Vladimeru, kakšna je njih Mahoniedova véra. A neljubi so bili Vladimeru Mahomedovi obrédi in prepoved, ne piti vina. „Ruskej zemlji je veselje pitje," reče Vladimer, „ne moremo brez tega biti." Potem so prišli Némci od papeža.
Vladimer jih je poslušal, a nijso mu bili po gódi, ker so bili Némci, in dejàl jim je : „idite domóv, kajti naši očetje uijso tega prijéli." Poslali so potem Židovi kozarski, in ti so zopet pripovedovali Vladimeru, kakšua je njih
židovska véra. Posluša jih Viadimer in povpraša: „kje je zemlja vaša?" — Oni odgovore: „V Jeruzalemu." On reče: „tam li je še zdaj?" Židovi odgovoré : „razjezil se je Bog na oééte naše in raztdčil nas je po deželah zaradi naših grehov a zemljo našo je dal kristijanom." „To kaj hočete?" odgovori Viadimer, „da bi se to zgédilo tudi nam ?"
Poslednjič poSljó Grki svojega modercà, in pokazal je knezu, kaka se Grkom zdi krščanska véra. Viadimer, pazljivo poslušavši, grškega modercà odpusti s častjč veliko.
Viadimer potem sezBve boljire in starce mestne, ter jim pové, da so bili k njemu prišli Bolgari, Židovi, Grki in Nemci, bvaléée vsak svojo vero. Boljàri in starci rekó: „veš, knéz, da svojega nihče ne graje, nego hvali; hočeš li zvédeti na tónko, to imaš tudi ti mo2é; poslavši zvédi vsacega svojo véro in kaké kdé služi Bogu." Viadimer je stvóril také. MoZém poslanim vrnlvšim se, zupet sezöve knez boljàre svoje in starce. Reče jim. pred vso družino povedati, kaj so kód videli. Poslanci pripovedujejo, da so bili v Bolgarih in Nemcih, in da jim tod nikčder služba božja nij bila ljuba. „A kadar smo prišli v Grke," kažejo dalje, „vedli so nas, kjer služijo Bégu svojemu, ter ne vémo, bili smo li na nebu ali na zemlji; kajti na zemlji nij tacega vida ali krasote take !" Boljärom je ugdjal ta popis vnénjih obredov cerkve grške in zató odgovoré knezu : „ako bi nedober bil zakon grški, to bi ga ne bila prijéla baba tvoja, Olga, najmodréjsa vseh ljudfj."
Takó se Viadimer zaželi krsta ; a nedostojno se mu je zdélo, vere prositi od Grkov, in zató ukréne, pokazati jim najprvo svojo moč a potem se pokrstiti.
Zatdrej 988. léta Viadimer otide z vojskč na Korsdn, mesto grško, *) a Korsunjàni se zapré, krepko se branéòi. Viadimer veli z nasipom ostiti mesto ; a Korsunjini, podkopavši steno, prst kradóma znesé k sebi, trosèé jo po srédi mèsta. Tedàj néki mož Korsunjàn streli (puščico) v ruski stan, napi-savši na stréli (puščici): „iz klädeza, kateri je za tobój od vstoka, voda v mesto gré po tróbi; kopavši prejmi jo!" Kadar so jim vodo vzéli, iznemogli so Ijudjé od žeje in se vdali. Prišedši v mesto pošlje Viadimer h grškima cesarjemaBasfliju in Konstantinu: „evo, vzél sem vaju slavno mesto; a slišim, da imata sestro dévo, in ako je v zakon ne dasta zà-me, stvorim mestu vàjinemu (Carigradu), kar sem stvoril temu !"
Slišavši cesarja bila sta skrbna in pošljeta k Vladimeru : „ne dóstoji kristjanom za pogane v zakon dajati. Ako se pokrstiš, dobodeš tudi sestro in cesarstvo nebesko; brez tega ne moreva dati sestre svoje zé-te." Viadimer reče cesarskim poslancem: „povedite cesarjema takó, da se pokrstim ter da sem pred temi dnévi uže premislil zakon vaš in mi je ljuba véra vaša in služenje. Pošljfta mi duhovnike, da me krstijo in tudi naj pride sestra vaju."
Jedva sta cesarja prinudila sestro Ano, da je vzela Vladimera. „Kakor v plen grem," dejàla je, „bolje bi mi bilo tukaj umreti !" S plačem jo iz-premi njé rodnlna, kakor na smrt.
Kadar grška ladija s cesarično, z duhovniki in grškimi boljdri pride v Korsün, izidó Korsunjàni naproti s poktónom, uvedó cesarično v mesto in jo posadé v dvor. Ob tem času obolé Vladimeru oči. In pošlje k njemu cesarična, rekčč: „ako se hočeš iznebiti te bolezni, daj se skoraj krstiti."
*) Blizu zdanjega Sebastopoli.
Vladimer na tó pristane. In vladika korstìnski z duhovniki krsti Vla-dimera. Po krstu se je skoraj zar65il s cesarično iu se vrnil v Kijev ter vzel s soboj duhovnikov, svetih rnočij, *) cerkovnih pos6d in blagoslovnih podob. V Kijevu ukaže Vladimer pometati kumire (malike), té posekati, druge ognju dati, a Peruna privezati konju k répu in vleči v réko. Potem Vladlmer veli razglasiti narodu: „kdor ne pride k reki, da se krsti, bogat ali ubožen, — ta mi bode sčpernik !" Ljudjó so prišli z radostjo, govorééi : „ako bi to nedobro bilo, ne prijéli bi tega knez in boljari."
A drugi dan izide Vladlmer z duhovniki na Dnéper in snido se brez čisla ljudij. Vsi gredó v včdo, iu ti so v njej stili do šijnjaka, drogi doprsij, a mladénci od bréga in drugi so brodili, nekateri držali mladénee, a duhovniki so stali, molitve tvoreč. In velika radost je bila ta dan na nebu in na zemlji.
Takó je ruska zemlja prijela kristijansko véro, katera se vender nij mahoma razširila po vsej državi, kajti dolgo se je držalo še pogansko praznoverje, posebno ondód, koder so narod motili čarodćjci in vraževilci, ne hoteč izgubiti svoje prejšnje časti.
Pripadopisna - natapaznanska po^je.
Belouška.
Belouška (Coluber natrii ; Ringelnatter) je v naših krajih naj-navidnejša kača. V mladosti je plavkasto siva,
pozneje bolj temna, črnopega-sta, na trebuhu belorumena in piavkasto-črna. Xajbolje se ta kača pozna po dveh jajčasto-okroglih, rumenih lisah na tilniku. Belouška je skoraj za meter dolga. — Ta kača se rada drži po vlažnih gozdih, zlasti po zaraščenih bregovih stoječih ali počasi tekočih vodi. Ker zna dobro plavati, pravijo jej tudi vodna kača. Bada se tudi približa hišam, pride v hleve in staje,
*) Svetinj od svetnikov.
zlasti se vgnjezdi rada v velicih kupih gnojà. Plavajoč moli glavo iz vode, ali se pa tudi po dnu hitro pomiče naprej in lehko dolgo ostane pod vodo. Na suhem spleza včasih na drevó ovijaje se okoli debla in vej.
Belouška se živi ob žuželkah in črvih, posebno rada lovi martince, žabe in ribice, v sili tudi mlade miši. Do sitega nažrta je zelò lena, skrije se in počasi prebavlja, potem pa lehko strada po šest do osem tednov. Mrtvih živali se belouška ne dotakne. Vode potrebuje, da se koplje v njej, pije jo redko kedaj. Mleka kratko in malo ne mara. vse pripovedke o belouškah, da krave sésajo in mleko srebljejo so le prazne čenčarije.
Belouška človeku nič žalega ne stori, ker nima strupenih zobov; če ugleda človeka, boji se ga in beži pred njim.
Jeseni zleze belouška v svojo luknjo globoko v zemljo ali se pa zarije v gnoj, otrpne in leži tako do pomlädi. Že prve dni meseca sušca jo je večkrat videti, da se v svitek zvita greje na solnci. Kmalu potem se prvič lévi, t. j. sleče luskavo gornjo kožo v tem, da se stiska med kamenje, ali se pa plazi skozi kako goščavo ter tako vso staro kožo kakor ineh izgubi s sebe, a spodaj ima že novo kožo živejše barve.
Meseca julija ali avgusta zuese samica 20 do 30 jajčec najrajše v gnoj, v kup smeti ali v kako trhlenino, kjer je dosti gorko in mokrotno. Jajca so blizu do 3 centimetre dolga, k6žnata, mehka in kakor na kako vrv nabrana. Oez kake tri tedne izležejo se iz jajčec mlade, po péd dolge kačice, ki rastó zelò počasi. Starka se ne briga niti za jajčeca niti za mladiče, prepuščeni so sami sebi in svojej sreči. Jež, dihur, jazbec in mnoge ptice so belouškam največji sovražniki, posebno mladičem.	— 6.
Kazne
Slovstvene novice.
*	Cesar Franc Jožef I. V spomin petindvajsetletnice srebrne poroke Njiju Veličanstev. Sestavil Josip Ci-perle. V Ljubljani, 1879. Na svetlo dalo in založilo slovensko učiteljsko društvo. 8° — Tako se imenuje lična knjižica, ki na obširno popisuje mladost in delovanje našega presvetlega cesarja in vse bolj zanimive dogodke za njegovega vlàdanja. Ni je knjižice, ki bi bolj ustrezala slavnostnemu dnevu 24. aprila, kakor je ravno ta. Knjižica je 50 strani debela, ima na čelu podobo cesarja in cesarice in stoji le 15 kr., s poštnino 17. kr. Kdor jih več skupaj vzame, dobi jih še nekoliko ceneje. Zatorej naj se vsak podviza, da jo dobi še o pravem času v roke.
*	Primeren spominek v dan srebrne poroke presvetlega cesarja in cesarice izdalo je tudi „Vrtčevo uredništvo." Ta spominek obseza na štirih straneh mladost in znamenite dogodke za živ-
ljenja našega cesarja s primerno pesmijo na čelu. Spominek je namreč ponatisek iz de-našnjega „Vrtca" ter posebno primeren, da se otrokom daje namesto podobic. Iztisek velja 4 kr. in se dobiva pri „Vrtčevem uredništvu" Lingarjeve ulice štev. 1. v Ljubljani.
*	Trije spevi za slavnost yberne poroke Nju Veličanstev Franca Jožefa in Elizabete. Vglasbil Anton Nedvéd. Priloga k „Laib. Schulzeitung-i," 187.9. — Ta priloga obseza tri rnične napeve za šolsko mladino. Dobiva se pri knjigotržci Kleinmayer-ji v Ljubljani po 10 kr. iztisek.
*	Franjo Josip 1., kralj ugarsko-hr-vatski i car avstrijanski. Školskoj mladeži na uspomenu dana 24. travnja 1879. U Zagrebu 1879. — Tako se zove lična knjižica v 8° obsezajoča 53 strani v hrvatskem jeziku. Na čelu ima podobo cesarja in cesarice. Knjižica stoji trdo vezana 30 kr., i. zlato-rezoin 40 kr. Dobiva se v Zagrebu. Priporočamo jo vsem, ki so hrvatskega jezika zmožni.
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Toašić. — Natisnila Klein in Kovač (Bgerj v Ljubljani.