Književnost Karel Hynek Macha: Maj. Poslovenil Tine Debeljak. Ilustriral in opremil Miha Maleš. Numerirana bibliofilska izdaja 1—250. Ljubljana, Bibliofilska založba 1939. 4°. pu. 1. Prevod. Prvi Machov prevod je izšel v prepesnitvi drja Ivana Laha leta 1911. v »Slovanskih spominih in jubilejih« (Zbornik Matice slovenske) in leta 1922. v Lahovi »Češki antologiji«. Letos, torej po 28 letih, smo dobili Slovenci nov prevod, ki prekaša po poetičnosti in lepoti Lahovo prepesnitev, po opremi celo češke izdaje. Tine Debeljak, čigar prevode iz češke romantične in moderne poezije smo v zadnjih letih pogosto srečavali v naših listih in revijah, je napravil s svojim prevodom veliko delo, ki ga lahko postavimo v vrsto z najboljšimi drugojezičnimi prevodi. Smo lahko ponosni na to prepesnitev, kajti malo je narodov, ki imajo dva prevoda Machovega »Maja«. 80 milijonski nemški narod ima samo štiri prevode, ki so izšli v tisku (ostali prevodi so ali fragmenti ali samo rokopisi), francoski in ruski narod imata samo po en prevod. Razumljivo je, da je našel ta dokaz slovenske kulturne zrelosti in velike ljubezni do politično ponižanega bratskega naroda pri bratih Čehih močan odmev. V »Češkem slovu« (29. X.) je izšel precej obsežen referat o »Maju« z reprodukcijo Malešovega Mache, iskrene besede o prevodu najdemo v »Po-lednim listu«, istotako v »Hovorih s knihami« (26. X.), kjer je poleg Malešove risbe tudi kratka presoja ter besede: »Zahvaljujemo se bratom Slovencem in ne bomo pozabili.« Tudi »Bibliofil« in »Česko-jihoslovenska revue« (št. 8) imata priznalna poročila o prevodu in opremi (O. B.). V uvodu, ki ga je Debeljak sestavil po knjigi Malega: »Navrat bas-nika« in po najboljših in najnovejših čeških študijah, namreč po Saldi: 108 »Snivec a bufič«, Arne Novaku: »Smrt basnika« ter po Albertu Pražaku: »Karel Hynek Macha«, poleg starejših monografij, je podal v kratkem pregledu opis Machovega drugega pokopa, nova dognanja o Machovem portretu, lepo in resnici ustrezaj očo karakteristiko Mache kot človeka in pesnika ter karakteristiko pesnitve »Maja«. Uvod zaključuje z besedami generala Medka pri drugem pokopu Mache na Vyšehradu in s citatom iz Smetanove opere: »Moj dragi češki narod ne bo poginil!« »Maj se ne da prevesti,« je napisal nekoč kritik Paul Eisner. Res, ne da se prevesti, prevesti v polnem smislu besede — toda da se prepesniti. Da se pa pri tej prepesnitvi ne otre pelod izvirne lepote, mora imeti prevajalec tankočutne prste pri izbiri besed in figuralnih okraskov. Kajti glavna lepota poleg revolucionarne novosti »Maja« je ravno v besedah, ki s svojo mehko-zvočnostjo in premišljeno stavbo vplivajo sugestivno na naš čut. Če zrahljamo arhitektonsko stavbo Machovih figur, porušimo s tem tudi lepoto in zvočnost tistega verza. Prevesti verze »ouplne luny krasna tvaf / tak bledo jasna, jasno bleda« n. pr. doslovno: »in polne lune krasno lice / tak bledo jasno, jasno bledo« bi bilo banalno. Bolj poetično se že čuje: »in polna luna je ta čas / zdaj bleda, zdaj svetla, vsa taka« (Debeljak), vendar je tu poetičnost na škodo arhitektoniki ter inverznemu paralelizmu (adverb. + adjekt. i! adjekt. + adverb.) originala. Velja torej pri »Maju« vse bolj kot pri drugih pesnitvah: tehtati izraze, izbirati besedne odtenke in čimbolj respektirati zapovrstnost figur, antitetično stavbo prilik, besedne paralelizme in zlasti zvočno stran besed. Machove besede in način, kako jih v vrsticah veže — to je dobro premišljena celota, ki s kopičenjem samoglasniških pa tudi soglasniških skupin, z raznimi celotami, večkrat se vračajočimi, z refreni, z notranjimi stiki, aliteracijami, asonancami in drugimi zvočnimi pripomočki intenzivno draži čutno stran bralca in vzbuja hote v nas občutek do vseh doslednosti občutene besedne simfonije. Kako sta oba naša prevoda zajela Machovo virtuoznost? Premična sila vsake pesmi je njen ritem. Ritmus (ki ga moramo strogo razločevati od metruma) Machovih verzov občutimo pri glasnem čitanju kot tok od prvih, silno naglašenih zlogov, proti sredini naglo tekoč, v sredini verza je počasnejši in proti koncu verza je zopet urnejši. Nasproti temu imata ob prevoda bolj uravnovešen ritem. Večina verzov ima od začetnega počasnega ritma nagel padec, kot bi preskočil oviro, in hiti potem proti končnim zlogom, ki so počasnejši. To dejstvo se lahko dokaže na osnovi raznih diagramov, ki jih ni mogoče tu zaradi pomanjkanja prostora reproducirati. Zaradi jasnosti navedem samo tri primere: Macha: Zmenivše se v jiskry hasnouci Lah: ... se v iskri dve in padajoči Debeljak (drugod): ko rožnato se zvečeri. Metrum, ki je ogrodje ritma, je pri M. po večini jamb, na začetku drugega speva in v drugem intermezzu pa trohej. Da ne pade v monotonost, je Macha mnogokrat spremenil svoj jamb. Mera, ki je v »Maju« v večini, je četverostopi jamb, vendar najdemo v njem tro- do šesterostope jambe in verze z nepravilno mero. Dočim skuša L. dosledno ohraniti pravilni jamb 109 celo na teh mestih, kjer je v »Maju« nepravilen, ni D. tako ozkosrčen. Kjer zahteva večja jasnost razširitve verza, ga D. brez vseh skrupulov razširi ali pa zamenja celo jambsko mero s trohejsko. Njemu je zmeraj na misli notranja povezanost, jasnost in lepota izraza. S tem pa ni rečeno, da D. z doslednostjo razširja verze ali da zanemarja formalno stran pesnitve. Najbolje, da kar z dokazi okrepim svojo trditev. Primerjajmo: M.: »Svou lasku slavik ruži pel.« L.: »...o njej (ljubezni) je slavec roži pel...« D.: »... ljubezen slavec roži pel...« ali: M.: Za ružoveho večera L.: Ob času takem pod večer pod dubem slična deva sedi... tu krasna deklica poseda... D.: Ko rožnato se zvečeri, pod hrast dekle prelepo seda... Na teh primerih vidimo, da oba prevajalca dosledno ohranjata metrum originala in hkrati opazimo razliko obeh prevodov — koliko je D. poetičnejši in točnejši (pod hrast!). V naslednjih primerih, kjer je L. ohranil metrum originala, vidimo, da ga je D. spremenil: M.: Jak milence milenka hleda (o—«—o—u—u) L.: Ko ljubica, ko ljubčka gleda (u—o—u—u—u) D.: Kot ljubica, ko ljubega čaka (o—o—u—uu-u) ali: M.: hodina, jenž ji všechno vzala (u—o—u—u—o) L.- ker sreča zla, ki vse je ukrala o—o—u—u—u) D.: (ima trohej): ura, ki mu (obrazu) vse je vzela (—o—u—u—u) Kot smo že omenili, ohrani L. tudi tam pravilno jambsko mero, kjer je v originalu ni, dočim D. na takih mestih večinoma porabi svobodo originala, in na takih mestih so njegove prepesnitve posebno posrečene. Primerjajmo: M.: Ten rychle leti, co capa let (o—u—u||u—o—) L.: Ko ptičji je njegov polet (u—u—u—u—) D.: In čoln brzi — let čaplje drzan — (o—u—||o—oo—) ali: M.: To on, to on! Ty pera, kviti, kolobouk, oko, jenž pod nim sviti! Ten jeho plast, to on, to on! To strašnyt lesu pan! (o—o—o — o—u—u — u—) L.: To on je, ta peresa, cveti, D.: To on je, on! Pero, ti cveti! klobuk, oči, ki žar v njih sveti, Klobuk, oko, ki pod njim sveti! to plašč njegov; — to je gospod To plašč njegov! To on, to on! lesov. To grozni »kralj gozdov!« (u—o—o—o—o—) (o—o—u—u—u—u—u—) ali tisti slavni verzi: M.: v kolebku svou i hrob svuj, matku svou, v vlast jedinou i v dedictvi mu danou, v širou tu zemi, zemi jedinou, v matku svou, v matku svou, krev syna teče po ni. (—u— I —\j— I u—o—o—«j) L.: ki zibelka in last in domovina in mati in nje dedščina edina mu bila je — in grob mu bo. Kri sina matere — srce je pilo. (o—u—o—u—u—o) 110 D.: v zibelko svojo, grob svoj, očevino, v edino domovino, dano v dedščino, v široko zemljo, zemljo to edino, v mater svojo, mater svojo, ki jo sina kri poji. (—o—u I —u—\j I —u—u—o—) Težko je pri taki pesnitvi ohraniti dosledno zapovrstnost rim. V takih primerih mora prevajalec gledati, da združi brez nasilja tako formalno kakor notranjo povezanost verza. Kjer tega brez večjega nasilja ni mogoče storiti, je bolje, da se upošteva točnost besednega smisla, formalna stran ni tako važna. Če primerjamo prevoda, takoj zapazimo veliko množino moških stikov pri L. Moških rim imamo v slovenščini več kot v češčini in se tudi laže tvorijo. Toda L. prevod jih ima 70%, dočim jih ima original le 58% in nekako toliko tudi D. poslovenitev. Iz tega lahko sklepamo, da je L., kar se tiče točnega zapovrstja in značaja rim, veliko manj dosleden kot D. To je razumljivo, kajti L. prevod je delan v naglici in ni toliko pazil na lepoto stikov. Njegovi stiki so tudi vsakdanji in že rabljeni, dočim so D. rime raznovrstne, blagoglasne in nove (v zenitu — svitu; L. ima tu: stoji — oči; ali D.: lokvanj — drzan, L. tu: polet — cvet; D.: brodnik — navpik, L.: govori — stoji; ali zanimiva D. fonetična rima: po svetu — kletev, L. ima tu: postal — kal; ali D.: tu je — zmaguje, L. tu: postane — zgane itd. itd.). Zapovrstnosti rim nista oba prevoda do konca vzdržala, a D. je veliko bolj dosleden kot L. Primerjajmo: M. II., verzi 272 do konca imajo tole zapovrstnost: abbacddc, prav tako D., toda L. ima: abbcc aac, ali M. IV., 57—60: aabb, prav tako D., a L. abab itd. Zaradi nazornosti navedem zadnje štiri verze: M.: Tak sedel jsem, až vzešla luny zaf i mou i lebky te bledši činila tvaf, a — jako pfikrovu — belost jeji rozsahla, po dole — po lesich — po horach v dal se tahla. L.: Sedel sem, da izšla je luna izza gor in v lice je mrtvaško posvetila, pod njo se je razjasnil ves obzor, v njej dalj lesov in gor se je odkrila. In sedaj D. prepesnitev: Tedaj je luna bleda z neba posvetila in kost in moje lice še bolj pobelila. In po odeji snežni razlije v dalj belino čez gozde in gore, čez jezero, dolino... Razen končnih stikov podpirajo zvočno plat originala še notranje rime, asonancije, aliteracije in drugi zvočni pripomočki, kot uglašenost verza v en vokal, v dva samoglasnika itd. Teh pripomočkov je v originalu zel6 veliko: notranji stiki »daleko zanesl vek onem času v z t e k«, asonancije »večerni maj — byl lasky čas«, aliteracije »lhal lasky žel«, instrumentacija verza v en vokal: »duch mu j — duch mu j — a duše ma« itd. Oba prevoda ne samo, da skušata ohraniti te zvočne pripomočke, oba jih celo razširjata tako, da jih imata več kot original. Ni nam treba dolgo iskati, na vsaki strani jih najdemo vse polno. 111 Notranji stiki. L.: S sk a 1 za valom val... in pada — kane — spet — prest a n e in raste šum neštetih trum... kap e 1 a bela tam se dviga ... Asonancije moške. L.: bodoči čas prihodnji dan... D.: v solzah odsev se sveti zvezd... in mesto stolp in ptičev rod... Asonancije ženske. L.: večerni maj — ljubezni čas... D.: ... devi bledi lici... v daljavi sladki roga zvok... Aliteracije. L.: grlic glas D.: ljubljenci zgubljeni breza k boru, k brezi bor Instrumentacija v en vokal. L.: Veter prek lesov šepeče... D.: D.: na pol sede, na pol kleče vzemo glavo v temi se izgubi čez zid raz lit večerni maj — ljubezni čas. iz rože mil dehtel je vzdih na njem kolo in zraven kol v brezdanje kraje skoz ozka okna težko premišlja poln nemira zakaj sramotno me more zdi se zdaj mu... blesk bledi skoz ozka okna stopajoč tema ogromna plava tam od gor do gor V navadni govorici je jedro stavka samostalnik. M. pa skuša važnost samostalnika oslabiti s kopičenjem okrasnih pridevnikov (tichy mech, ružova zaf, vonny vzdech) ali s tem, da razvaja en samostalnik v dva samostalnika, pri čemer je prvi genitiv, drugi nominativ (genitivna substantivna epiteta) kot: luny zaf, lasky žel, capa let, ali pa s kopičenjem sinonimov (ple-onazmus) kot: plač a lkani, žal a smutek. Ko listamo v prevodih, opažamo, da L. okrasne pridevnike ali ohrani, ali jih nadomesti z drugimi, ki imajo potem funkcijo mašil in rime, ali pa jih sploh izpušča (in to po navadi) poudarjajoč s tem samostalnik. D. pa skuša ohraniti čim več okrasnih pridevnikov in jih le malokdaj izpušča, ali jih pa nadomesti z drugimi pridevniki, ki niso istovetni originalu, toda so mu vsaj podobni (dočim pri L. niso!). Primeri bodo pokazali resničnost trditev: a) Okrasne pridevnike oba prevoda ohranjata : M.: Pod dubem slična deva sedi. L.: tu krasna deklica poseda... D.: pod hrast dekle prelepo seda. b) Pri L. je okrasni pridevnik nadomeščen z drugim pridevnikom, ki ne ustreza originalu, in ima funkcijo rime (ali mašila). D. pravilno ohranja tekst originala. M.: kde borovy zavanel ha j... L.: tam, kjer dehtel je borov gaj. D.: je tja v dehtečih borov gaj.. M.: Modra ve pary z lesu temnych ... M.: L.: Meglice lahne, bele vile... L.: D.: Iz temnih host meglica sinja... D.: Divčina krasna, anjel padly.. krasna kot angel deva bela O angel padli, dekle krasno. c) Mnogokrat oba prevoda izpuščata pridevnike; L. zelo pogosto, D. le redko, in če jih izpusti, spremeni pridevnik v glagol: M.: Vše uspal tento sladky hlas ... M.: brunatnesluncerudezasvitnulo... L.: Uspaval vse je glas njegov... L.: je solnce v jutro zasvetilo... D.: Uspava vse zvok roževine... D.: rjavo sonce rdeče zasvetilo... 112 ali partija, kjer je pri M. šest okrasnih pridevnikov, pri D. pet, pri L. samo eden. Zopet dokaz L. nedoslednosti in površnosti: M.: V jezeru zelenem bily je ptaku zbor a lehkych člunku beh i rychle veslovani modrave stiny vin v rude pruhy rozhani... L.: Krog jezera vrsti se belih ptičev zbor, po valih jezera čolničev tropa plava, od njih za valom val se razigrava... D.: V zelenem jezeru trop belih ptic vesla — in lahkih čolnov beg in vesel vdar, ki sinji val razbijajo v rdeč kolobar... d) D. izpušča okrasni pridevnik, a namesto njega postavi glagol, ustrezajoč pridevniku: M.: za lesy — všude bile dvory ... L.: vrstijo jasni se gradovi D.: za lesi dvori se bele... Genitivne substantivne epitete oba prevoda ohranjata, in to D. zopet z večjo doslednostjo kot L.: M.: A malych člunku rychly b š h... L.: in malih čolnov urni beg... D.: in malih čolnov hitri beg ali: M.: z ne j d r o z d u slavny ž a 1 m i jinych ptaku zpev L.: v njem drozdov se glasi in drugih ptičev spev D.: iz njega drozgov psalm in petje drugih ptic S tem, da ohranja D. tako okrasne pridevnike kakor tudi druge oslabitve samostalnika, poudarja hkrati pomen glagola še bolj kot kot sam M. Pri L. je večji poudarek na substantivu, dočim ima D. glagol celo tam, kjer ga original nima. M.: Za ružovecho večera ... L.: Ob času takem pod večer... D.: Ko rožnato se zvečeri... S tem doseže D. tudi večjo jasnost kot L., včasih celo večjo nazornost od originala. j M.: Viz, mihla se u skaly kraje; L.: Cez skale nad valovi smelo daleko presni nahnute se deva je nagnila zdaj, vetyrek bilym šatem vlaje. igra se veter s haljo belo... D.: Na strmi rob čeri poda se, drhteč se čezenj nagne vsa, z obleko belo piš igra se. To posebno ljubezen D. do glagola poznamo že iz njegovega prevoda Erbenovega »Zaklada«. Poudarjajoč glagole, ki so nositelji dejanja, poudarja s tem tudi dramatično napetost in razgibanost svojih verzov, zlasti v epskih delih pesnitve. To razgibanost doseže s podobnimi sredstvi kot original: s kratkimi stavki, z množico interpunkcij itd. L. verz je bolj miren. Primerjajmo: M.: Za dub je skryta. — Vštric mu beži... L.: nasproti ljubljencu hiti... D.: za hrast zbeži, naprot leti mu... 8 113 Ali kratko partijo z epskega dela: M.: Obrati se. — Utichl hlas — L.: Obrne se... Utihne glas, po skale sleze za kratky čas, med skale zgine — kratek čas pri skale člun svuj najde. od skal po vodah čolnič šine, Ten rvchle leti, co capa let... ko ptičji je njegov polet — D.: Obrne se in glas zamre. Za čer izgine. Čoln odpne, od skale ga odrine. In čoln brzi — let čaplje drzan — D. kjer more, krajša stavke. Iz dolgega stavka napravi dva kratka, z dvema raznima glagoloma. Zato je njegov verz večinoma celota sama zase. L. verz pa ima tendenco, drseti od enega verza k drugemu. Zato ima mnogo enjembementov. S tem, da L. poudarja samostalnike, bodo tudi njegove rime večinoma samostalniki. V D. prepesnitvi bomo našli več glagolskih rim. Primerjajmo prejšnje verze ali te-le: M.: Tiche jsou vlny, t e m n y vod klin... L.: Molče valovi, tiho so vode... D.: Molče valovi. Voda temni se... Navedel sem primere, ki jasno dokazujejo razliko med obema prevodoma. L. je prevajal v naglici, ne toliko iz notranje potrebe kot iz ljubezni do Čehov. Hotel nam je prvi prikazati delo češkega genija, sodobnika in znanca Prešernovega, ki je bil pri Slovencih tedaj docela ali le malo znan. In bližala se je tudi stoletnica Machovega rojstva. Razumljivo je, da je bila najlepša počastitev te stoletnice prevod »Maja«. L. prevod ima torej bolj informativen značaj. Naglico, površnost in nedograjenost njegovih verzov opazimo na vsaki strani. L. ni bil pesnik, in če je bil, je bil slab pesnik. Njegove besede so kot nepočesane, neizbrane. Njegovi pesniški rekviziti so zelo ubogi, ima malo zalogo besed, njegova verzifikacijska tehnika je še zelo nezrela. Njegovi verzi so zaradi mašil zelo preprosti in začetniški. Saj je »Maj« njegova prva večja prepesnitev. Največja L. napaka je ravno v tem, da se je upal brez priprav-ljavnih poizkusov na tako pesnitev, ki zahteva že rutiniranega prevajalca in besednega gurmanda. In to L. ni bil. Čeravno je v nekaterih delih pesnitve točnejši od D. (n. pr.: iz vod za zvezdo vstaja — D,: le zvezde plešejo igravo, — kar je bolj poetično, a manj točno), je ponekod jako meglen, nedosleden in površen. To netočnost le slabo odtehta dokaj točna formalna in zvočna plat prevoda. Samo nekaj primerov izmed mnogih: M.: A slunce jasna svštu jinych L.: in sonca žarkega svetovi bloudila blankytnymi pasky, v zgubljenih daljah so blodili, planouci tam so slzi lasky. ko solze bi ljubezni bili. I svety jych v oblohu skvouci Odsevi njih so vstali v noči, co ve chram večne lasky vzešly; ko v hram ljubezni potopljeni, až se — milosti k sobe vrouci združili se v ljubezni vroči zmenivši se v jiskry hasnouci — se v iskri dve — in padajoči bloudici co milenci sešly. zašli kot ljubljenci zgubljeni. D.: Žareča sonca nadsvetovja so v krogih se neba zgrešila, v solzah ljubezni se svetila; svetovi njih v nebo sijoče 114 kot v hram ljubezni večne šli so, da vneti od ljubezni vroče zgorijo v iskre vgašajoče — v njih ljubljenci se spet našli so. ali dokaz L. nenazornosti, a prazne lepe zvočnosti: M.: až co mocny kral (namreč: ružny den!) ohromny jako noči stin v ružove strme nebes klin — nejzaz vrchii nejvišši stal. L.: Za njimi dviga kakor kralj D.: dokler dan kot mogočen kralj najvišji se, ko strah noči, ogromen kakor senca v noči, mogočno vrh njegov stoji ni v rožnatem neba naročji in meri sveta dalj. se dvignil bel čez vse vrhe. K tem bistvenim netočnostim spada tudi M. tako premišljeno stopnjevanje Jarmilinega imena ob koncu prvega speva: M.: A krajina kolem šepce: »Jarmilo!« v hlubinach vody: »Jarmilo! Jarmilo!!« zve v lasky hram hrdliččin hlas: »Jarmilo! Jarmilo!! Jarmilo!!!« L.: vsa plan šepeče ji: »Jarmila!« D.: okrog val šepeče: »Jarmila!« In globočine vod glas ponove... v globini voda: »Jarmila!! ----------- ----------- Jarmila!!« K ljubezni vabi sladek glas: k ljubezni vabi grlic glas: »Jarmila!« »Jarmila! Jarmila!! Jarmila!!!« Na razliko od D. prehajajo pri L. verzi drug v drugega zaradi obilice enjembementov in hiperbatov, ki so razloženi mnogokrat kar po treh verzih. Da nam ostane v glavi smisel stavka, moramo take verze naglo citati. N. pr.: »tam prvič videl sem II v mrtvaški mu obraz« ali »... za zločin II je nad teboj očeta sin II ubil...« (ta stavek se glasi normalno: za zločin nad teboj je ubil sin očeta). Pri taki naglici se ni mogel ubraniti raznim napakam (igra si) ali banalnostim (če prevaja »lesu pan« — gospod lesov!!). L. prevodu kot celoti pa manjka (čeprav je mestoma zelo lepo prepesnjen) ono, kar zahtevamo pri vsaki pesnitvi: poetičnosti. D. prepesnitev ni samo bolj točna od L., temveč tudi bolj poetična. Na njej ni nikakih sledi naglice, na njej ni poznati težkoč, ki jih vsaka poslo-venitev zahteva. Prava težkoča pri »Maju« je češki minuli čas. Češčina ima krajšo obliko, ker ji ni treba v tretji osebi izraziti pomožnega glagola »je«. Da ni bilo treba na takih mestih verza razširiti, je D. uporabil eliptični stavek (ljubezen slavec roži pel), skrajšal priliko s tem, da je izpustil veznik »kot« (in čoln brzi — let čaplje drzan) ali podobno. Pri njem je vsaka beseda pretehtana, iz poetičnih in blagoglasnih besed izbere najbolj zvočne in najlepše (vravnava divjih rac krdelo; in v se zaljubljena vzdihuje...; objemal breg ga je tesno...). Njih lepota nas omami že pri prvem branju in nas takoj v začetku prepriča o uspeli prepesnitvi. Toda kot je to pri vsakem prevodu, tudi ta ni brez hib in včasih zaradi netočnosti pošepava za izvirnikom — vendar ga na drugi strani odtehta virtuoznost celote. In pri takem prevodu moramo soditi ravno iz celote — kakor smo tudi L. prevod označili kot celoto — in ne iz poedinih napak ali netočnosti. Uspelost D. prevoda 8* 115 opazimo še posebej, če primerjamo poedine verze z L. Kakšna razlika! — Primerjajmo: D.: Zvezda zdrknila z neba je, L.: Padla zvezda je z višave, mrtva zvezda, sinji svit, mrtva zvezda, solnca sled, pada zdaj v brezdanje kraje, pada brez miru v daljave, pada večno v večno Bit... pada večno v večni svet. Dvakrat Macha — in kakšna razlika! Pri D. v prvem verzu aliteracija na »z«, kot bi hotela naznačiti padanje in sičanje ognja v valove. Ali ti-le verzi: D.: Glej, belo jadro veter tira, L.: po vetru belo jadro plove — se tenko veslo v val upira šumi vdar vesla čez valove — in pušča v njem široke proge. po njih vrste se kolobarji. Ali: D.: Steber k stebru se v tmi primika... L.: Stoji ob stebru steber pod oboki... Ali: D.: Odsvit zvezda se spreletava... L.: nebo se v zvezdah lesketa... Pri L. navadne, neprebrane besede, pri D. iskane in pretehtane! Primerjajmo težko monotonost padajočih kapljic v originalu, pri D. in pri L.: M.: Zni — hyne — zni a hyne — Zni — hyne — zni a hyne zas. D.: cenk! kane v tla... cenk! kane znov, cenk! kane... cenk!... Ni je... ni nas!... L.: In pada — kane — spet — prestane, kot dolge večnosti dokaz. Ne vem, če bi mogel bolje naznačiti monotonost in prestajanje padanja. Mislim, da tu ne bo mogoče ničesar več spremeniti. Istotako ne pri otožnem odmevu drugega intermezza, kjer žalujejo tolovaji za svojim poglavarjem. M.: »Vudce zhynul! — vudce zhynul!« Pah naš zhynul! — zhynul!! — zhynul!!! — L.: On poginil je, poginil... On poginil je — poginil. D.: »On umrl!... Kralj umrl!« »Kralj naš ... umrl... umrl... umrl...« Sami globoki vokali »a« in »u« ter vokaliziran »1«, ki napravijo žalovanje še bolj žalostno. Zopet domislek, vreden originala. D. verz je izklesan, toda gladek in učinkujoč ravno s svojo ubranostjo. Nič nasilnosti, nobene banalnosti! Čutimo, da je bil njemu prevod notranja potreba, nekako dopolnilo nesproščenega izvirnega literarnega ustvarjanja. D. prevod bo gotovo deležen še podrobnejše primerjave in ocene. Tu mi ni bilo mogoče navesti vseh lepot, ki jih ima prevod na prebitek. Izbral sem samo nekaj primerov in mislim, da ti najbolje govorijo sami zase. Skoda je le, da je prepesnitev izšla v tako dragi izdaji in je s tem širšim slojem ne-pristopna. Zaradi svojih kvalitet pa zasluži, da jo dobi v roke vsak izobražen Slovenec, ki ljubi klasično delo češkega umetnika, prijatelja našega Prešerna. Ludvik Dušan. (Praga) 116