ANNALES 2/'92 OCENE IN POROČILA Tri četrtine knjige obravnavajo obdobje druge svetov­ ne vojne. Podrobno je opisal svojo pot iz Maribora v Zagreb. Z velikim smislom za opazovanje opisuje razna srečanja, aretacijo na poti proti Reki, prestajanje zapora v Trstu, italijansko mobilizacijo, pobeg nazaj v Trst in odhod v partizane leta 1943. Prav presenetljivo je, kako se pisec spominja prvih spopadov z okupatorjem. Pripo­ ved je polna drobnih dogodkov, ki so se Turku močno vtisnili v spomin in so zanj zelo pomembni. Enako pod­ robno je opisal ustanavljanje partizanskega gledališča, pri katerem je bil že od začetka med glavnimi organizatorji in igralci, pa tudi ustanavljanje igralske skupine na Pri­ morskem v okviru IX. korpusa. Popisal je mnogo kultur­ nih mitingov, ki so jih prirejali v raznih krajih. Včasih navaja natančne programe prireditev, včasih pa le ob­ robne dogodke, ki so spremljali priprave in izvedbo mitingov. Značilno za njegovo pisanje je, da se bistvenih stvari pogosto dotakne le na kratko, razpiše pa se o drobnih dogodkih, srečanjih in vtisih. Igralsko skupino so poleti 1944 poslali tudi v Beneško Slovenijo in Rezijo. Razmere v teh dveh pokrajinah so bile popolnoma drugačne kot v Sloveniji. Izredno zani­ mivo je Turk popisal to "turnejo", ki je trajala dobre tri mesece in pol. Na njej so doživeli mnogo lepih, pa tudi težkih in neprijetnih stvari. Zavest o pripadnosti sloven­ skemu narodu je bila v Beneški Sloveniji in Reziji še zelo šibka, predvsem zaradi dolgoletne raznarodovalne poli­ tike italijanske države in naravne zaprtosti teh pokrajin. Veliko oporo so imeli med slovenskimi duhovniki. Odpor in nenaklonjenost med prebivalstvom Beneške Slovenije in Rezije so poglobile nasilne mobilizacije za partizansko vojsko in razne obvezne oddaje blaga. Igral­ ska skupina je bila poslana v Beneško Slovenijo in Rezijo predvsem z namenom, da ublaži in zgladi podobne nesporazume in skuša vzbuditi in pridobiti naklonjenost Beneških Slovencev in Rezijanov. Podatke o tem, kako so potekali vojaški pohodi v Beneško Slovenijo in Rezijo, boji in osvoboditev teh krajev, najdemo v raznih zgodo­ vinskih pregledih, zbornikih in podobnih publikacijah, izredne vrednosti pa je osebno pričevanje Danila Turka o vzdušju ob njihovem prihodu in nastopih. Piše o stalno prisotnem občutku nevarnosti zaradi nenaklonjenosti velikega števila prebivalcev, "ko ni bilo varno nikamor stopiti brez straže", in o sreči ob malih naklonjenostih, ki so jih bili deležni. Svojo pripoved zaključi s prihodom igralske skupine v osvobojena mesta, Gorico, Tržič in Trst, kjer so imeli zadnji nastop 9. junija 1945 v dvorani gledališča Na- zionale. Tekstu so dodane številne fotografije, v dodatku pa so prepisi pisem šefu Propagandnega odseka IX. korpusa iz let od 1944 do 1945. Danilo Turk se je za pisanje spominov odločil pred­ vsem zato, da bi ohranil nekaj pričevanj o času, v kate­ rem je živel in ustvarjal. Spomini so takšni, kakršen je bil tudi avtor sam, temperamentni, duhoviti, neposredni, malo neurejeni in verjetno v vseh podrobnostih tudi ne vedno povsem točni. Ob Kumbatovičevem Veselem vetru in Valičevih Frontnikih pa predstavlja Turkova knjiga "Moje stoletje" dopolnitev našega vedenja o delu in vlogi kulturniških skupin med NOB na Slovenskem. Metka Gombač UČITELJSKI LIST (1920 -1926), Bibliografsko kazalo Tatjana Hojan, razprava Marisa Skerk - Kosmina, Slo­ venski šolski muzej, Ljubljana, 1991, 166 strani Bibliografije so zaradi svojega v temelju sistematizira- jočega pristopa, poleg arhivskih popisov, osnovni pripo­ moček zgodovinarjevega dela. Za obdobje med obema vojnama je iz različnih vzrokov ohranjenega manj arhiv­ skega gradiva, bogato pa je časopisno, zato je razumljivo, da so bibliografije toliko bolj cenjene. Slovencem sta splošni pregled slovenskega časopisja do konca druge svetovne vojne podala Janko Slebinger - leta 1937 - in v nadaljevanju Jože Bajec - leta 1973. Ne smemo spregledati, da so pokrajinske oz. krajevne bib­ liografije v prvi vrsti nastale za obmejne in narodnostno ogrožene pokrajine in daje najbolj obdelan tisk prav tisk Slovenskega primorja, najceloviteje podan v delu Pavla Plesničarja (1940) in Miše Šalamun (1961). Bibliografska obdelava se od splošnih pregledov usmerja na ožja strokovna področja ali na podrobnejšo obdelavo posa­ meznih časopisov. Te vrste je tudi prva publikacija Slovenskega šolskega muzeja, ki jo danes predstavljamo1. Bibliografsko kazalo Učiteljskega lista iz Trsta je sestavila Tatjana Hojan, bibliotekarska svetovalka v muzeju. Poleg obdelave so­ rodnih listov - Popotnika, Sodobne pedagogike in Slo­ venskega učitelja - je obdelava Učiteljskega lista avtori­ čino že tretje tovrstno delo. Izkušena avtorica je članke uredila po mednarodni univerzalni klasifikaciji, ustrezno oblikovala sedem glavnih strokovnih skupin in številne podskupine. Pomožna kazala razširjajo uporabnost pub­ likacije. Spregledani dve številki Učiteljskega lista je av­ torica obdelala knasnje in objavila v 24. številki Zbornika za zgodovino šolstva in prosvete, ki je izšla konec leta 1991. Profesorica Marisa Škerk-Kosmina je svoje diplomsko delo objavila v naši publikaciji, v katero je bilo uvrščeno kot uvodna razprava. V njej sledimo delovanju sloven­ skih in hrvaških učiteljev, organiziranih v Zvezi slovan­ skih učiteljskih društev v Trstu, katere glasilo je bil Učite­ ljski list ves čas izhajanja, od marca 1920 do prepovedi izhajanja avgusta 1926. Primorski Slovenci in Hrvati, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, so bili tu izpostavljeni hudim raznarodovalnim pritiskom. Izkušnje 1 Prispevek je bil podan 4. decembra 1991 na predstavitvi novih publikacij Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani. 371 ANNALES 2/'92 OCENE IN POROČILA z danes toliko opevano "Evropo" za Slovence vendar niso pretirano spodbudne. Tem za Primorce neugodnim procesom lahko sledimo tudi skozi uvodno študijo, kjer so razvidni statistični podatki o upadanju števila zapos­ lenih slovanskih učiteljev, in o upadanju števila slovan­ skih šol - vse do njihove popolne ukinitve. Najaktivnejši sodelavci lista so bili seveda njegovi uredniki, Slovenca Janko Samec in Jože Pahor ter Hrvat Vinko Šepič. Znani pa so tudi drugi sodelavci, večinoma aktivni na književnem ali političnem področju. Med njimi so bili Srečko in Stanko Kosovel, Srečko Kumar, Karol Pahor, Josip Ribičič, Albert in Karel Širok ter Vladi­ mir Martelanc. Na slednjega, komaj 17-letnega komuni­ stičnega študenta je potrebno še posebej opozorili. Mar­ telanc nam je že znan po svojih v primorskem okolju izvirnih pogledih na nacionalno vprašanje, tu pa ga odkrijemo kot pozornega in tenkočutnega poznavalca umetnosti in samostojnega interpreta historičnega mate­ rializma. Prikazano obdobje je v zgodovinopisju že obdelano v delih dr.Milice Kacin - VVohinz, kjer je splošno družbe­ no dogajanje osvetljeno posebej s politične plati in ne s šolske. Bibliografska kazala, ki jih je Slovenski šolski muzej v Ljubljani že izdal in ki jih še nedvomno bo, so koristen pripomoček za študij slovenskega šolstva in njegove zgodovine. Lilijana Trampuž DOPRINOS PROF. DR. MIRJANE STRČIČ KNJIŽEVNOJ POVIJESTI HRVATSKE ISTRE Kada hrvatska književna povijest želi ukazati na stari- nu i utemeljenost pisane riječi u Hrvata, obvezno če krenuti od Istre i Kvarnerskih otoka. Tu starinu te posta­ janje vlastitog pisma i književnog jezika potvrdit če nizom sačuvenih kamenih glagoljskih spomenika ili sta­ rih listina, od Grdoselskog ili Valunskog natpisa do Baš- čanske ploče ili Istarskog razvoda. Jednom utemeljeno i shvačeno kao svoje, hrvatsko pisano glagoljsko naslijede nastavljalo je intenzivno živjeti na ovim stranama, pa mu je i hrvatska književna historija potpuno opravdano za­ rana počela odavati dužnu pažnju. Stoga se može reči da se za glagoljsku medievalnu baštinu ovoga sjeverno- jadranskog područja opčenito dovoljno zna, da su istra- živanja obuhvatila i kasnije periode - doba reformacije u Istri, da je s dovoljno znanstvenoga i kulturnog pošto- vanja ukazano i na ličnost jednog Matije Vlačiča [lirika itd. Starija su, dakle, razdoblja relativno dobro znana književnim i kulturnim povjesnicima. No, primaknemo li se novijoj epohi, utemeljivanju i izgradnji književnosti na novim, modernijim osnovama tijekom 19. stolječa, gotovo donedavno hrvatski su lite­ rarni historičari pokazivali iznenadujuče malo interesa za književna kretanja u Istri i kvarnersko-otočnom područ- ju. Stjecajem povijesnih prilika cjelokupna je pažnja usmjerena prema formiranju književnog kruga u hrva- tskoj metropoli - u Zagrebu, te u Banskoj Hrvatskoj koja je od ilirskog pokreta dalje preuzela poziciju hrvatske nacionalne središnjice, a nalazila se u madarskoj interes- noj sferi Habsburške Monarhije; postupno je zapostav­ ljeno sve više ono što nije ulazilo u tu glavnu, matičnu struju hrvatskoga kulturnog i književnog svijeta, pa tako i Istra sa svojim vrlo specifičnim razvojnim putovima, tada u okviru austrijskog dijela Monarhije. Zanimanje znanstvenika za centralno žarišče, za relevantnu epohu i vodeče književno kretanje razumljivo je, što se, primje- rice, sagledava i u istraženosti književnosti u dubrovač- ko-dalmatinskoj regiji u periodu renesanse i baroka, dakle u doba, kada su se upravo ondje koncentrirala najvažnija zbivanja na polju hrvatske pisane riječi. Ipak, u naše dane, na razvojnom stupnju znanosti o književnosti do kojega smo došli, dni se daje nedopus- tivo ne sagledati korpus hrvatskoga književnog naslijeda u svoj njegovoj cjelovitosti, pa iz sume opčeg znanja o njemu izostavljati i zanemarivati pojedine segmente. A to se, upravo, bilo dogodilo s jednim dijelom hrvatske književnosti, sa stvaralaštvom istarskih Hrvata, koje je nastajalo tijekom 19. i na početku 20. stolječa. U pregle- dima hrvatske književne povijesti moglo se, npr., nači samo spomenuto ime pjesnika Mata Bastiana iz Kastav- ščine, za Brsečanina Kumičiča više se znalo zbog njegova djelovanja u hrvatskoj književnoj i političkoj središnjici, kao što je to donekle bilo i s Viktorom Carem Eminom iz liburnijskog kraja; poznatiji je donekle bio i Rikard Katalinič Jeretov iz Voloskoga, ali najčešče ocjenjivan kao epigonska, arhaična pjesnička pojava u usporedbi sa svojim suvremenicima u matici - domovini, u Banskoj Hrvatskoj. U mnogočem je na takvu sudbinu utjecao i upravni položaj Istre. U 19. i na početku 20. st. hrvatska i slovenska Istra s Kvarnerskim otocima činila je posebnu austrijsku pokrajinu sa Saborom u Poreču, a udružena s Goričkom podvrgnuta je bila Namjesništvu u Trstu. Potom, izmedu dva svjetska rata, Istra je postala dio Kraljevine Italije. To, doduše, ne opravdava hrvatske istraživače iz matice, ali činjenica jeste, da ne samo široka književna javnost, nego ni najuži krug stručnjaka nisu mogli dobiti uvid u kulturni i književni život istarskih Hrvata u prošlome i dijelu našeg stolječa; cijeli jedan vijek u životu jednog dijela hrvatskog naroda na književ- nopovijesnom području ostajao je tako bijelim poljem, neistražen i neuključen u opču svijest o kulturnoj i književnoj prošlosti hrvatskog naroda u cjelini. 2. Medutim, tijekom više od dvadesetak godina unazad, jedan se znanstveni djelatnik, uporno trudi da ¡spravi ranije propuste, da popuni to bijelo polje u našem poznavanju sveukupne hrvatske književne prošlosti: lite- rarnom produkdjom istarskih Hrvata u 19. i 20. st. 372