Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 548 Ve n ček domačih: Predmeti, Slovencem sveti. Ur. Jernej Mlekuž. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2015, 189 strani. Spoznanju, da identifi kacije niso nekaj naravnega in da niso nespremenljive, hitro sledi vprašanje: kako se torej vzpostavljajo in vzdržujejo. To velja tudi za iden- tifi kacijo s slovenskim narodom. In priznati je treba, da slovensko zgodovinopisje ter druge družboslovne in humanisti čne vede na to vprašanje še niso ponudili povsem zadovoljivih odgovorov. Postopno se sicer uveljavlja razumevanje slovenskega naroda kot modernega fenomena, toda tega, kako je identifi kacija s njim postala del vsakdana ve čine prebivalstva slovenskega prostora, ne vemo prav dobro. V emo pa, da bo odgovor treba iskati še kje drugje kot v precej dobro raziskani zgodovini nacionalisti čne politike in organizacij, ki jih je vzpostavila. Del odgovora poskuša ponuditi zbornik, ki ga je uredil Jernej Mlekuž, razi- skovalec z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Sestavljajo ga urednikov uvod, njegovo poglavje o kranjski klobasi in poglavja Mojce Kova či č o harmoniki, Dimitrija Mlekuža o V aški situli in Damirja Josipovi ća o prekmurski gibanici. Mlekuž v odli čnem uvodu z naslonitvijo na Billigov banalni nacionalizem prepri čljivo pojasni, zakaj so tudi predmeti odigrali – in še igrajo - svojo vlogo pri širjenju in vzdrževanju slovenskega nacionalizma, in sicer kot del materialne kulture, s katero živimo vsak dan. Nacionalizem, pravi Mlekuž, ne more preživeti, če ostane le ideologija, ki se ne udejanja tudi v vsakdanjih praksah. Zato jih je vredno in potrebno raziskovati. V prvem poglavju, ki ga je napisal urednik, je analiziran primer kranjske klobase (o tem je avtor pozneje napisal tudi knjigo Kranjsko klobasanje: Slovenska zgodovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na časopisnem papirju, Ljubljana, 2017). Mlekuž prepri čljivo pokaže, kako je preprosta klobasa iz habsburške pro- vince postala del identifi kacije s slovenstvom in naposled – sicer le med emigranti – zamenjala celo ime in postala slovenska klobasa. Rekonstruira pojavljanje v oglasih in časopisnih člankih, v novejši kulinari čni literaturi ter polemike okrog zaš čite kranjske klobase, predvsem pa, kako se je v teh situacijah klobasa vzpo- stavljala kot atribut slovenstva. Kar je mogo če o čitati poznavalsko in zanimivo napisanemu članku, ki se ne izogiba teoriji, je skoraj popolna odsotnost analize dejanskega delovanja klobase kot elementa banalnega nacionalizma. Je klobasa njenim jedcem res zbujala ob čutke, ki naj bi jih po mnenju piscev morala, ali pa Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 549 so jo razumeli le kot sredstvo za potešitev lakote? Za razliko od zastav, ki kot na- cionalni simbol brez dvoma delujejo, tudi ko ne vihrajo, in podobnih vsakdanjih opomnikov na nacionalnost kot neogibno sestavino modernega sveta, ima namre č klobasa povsem drug namen. Lahko jo pojemo, ne da bi se ob tem spomnili, da je svet razdeljen na narode. Seveda je virov, ki bi nam bolje osvetlili pomen kranjske klobase za vzpo- stavljanje in reproduciranje slovenstva kot relevantne identifi kacijske kategorije, malo, sploh ko govorimo o za četnem obdobju nacionalizacije množic. Toda razi- skave delovanja nacionalizmov na podro čju Habsburške monarhije so v zadnjem desetletju in pol prepri čljivo pokazale, da je slika, ki jo dobimo z analizo časnikov in druge publicistike, pravzaprav fatamorgana, se pravi nekaj, kar so videli le nacionalisti, v realnosti pa ni obstajalo. Zato bi bil ve čji poudarek na drugih virih vsekakor potreben. Tudi ostala poglavja na vprašanje, ali obravnavani predmeti, torej harmo- nika, Vaška situla in prekmurska gibanica, ljudi res vsakodnevno opominjajo na obstoj slovenskega naroda, ne odgovorijo zelo obširno, če si ga sploh zastavijo. Damir Josipovi ć tako v zadnjem poglavju predstavi dovolj prepri čljivo hipotezo o transformaciji gibanice iz jedi premožnejših prebivalcev današnjega Prekmurja v reprezentativno sladico slovenske kulinarike, vendar bolj malo pove o tem, kako pomaga vzdrževati slovenski nacionalizem. Sta pa v poglavje namesto tega vklju čena povsem nepotrebna ekskurza o etimologiji besede in o prekmurš čini. Poglavje Mojce Kova či č sicer natan čno predstavi uveljavitev harmonike kot ljudskega instrumenta in njeno vlogo v glasbi danes, spet pa malo izvemo o tem, kdaj in zakaj je postala tudi nacionalni instrument. Dimitrij Mlekuž poglobljeno analizira vzroke za nacionalisti čno prilaš čanje Vaške situle, materialnega ostanka preteklosti, in tudi, kako se ta pojavlja na državnih dokumentih. V tem je med analiziranimi predmeti situla izjema, ki se najbolj približa Billigovim ohlapnim zastavam. Toda vprašanje, ali ima pogled na situlske motive v potnem listu podobne učinke kot pogled na zastavo, ki visi nad vhodom v šolo ali ob činski urad, ostaja slejkoprej neodgovorjeno. Zbornik Ve n ček doma čih torej ponudi teoretsko prepri čljiv pristop, ki pa ga v konkretnih študijah avtorji niso znali ali uspeli v celoti uporabiti. Zato se poglavja, ki so sicer zanimivo in relevantno branje, ne sestavijo v povsem prepri čljivo celoto. Kljub navedenim pomanjkljivostim pa je knjiga važen prispevek, saj odpira ino- vativen in posnemanja vreden vpogled v uveljavitev in reprodukcijo slovenskega nacionalizma. Upajmo, da bo ven ček dopolnjen še s čim; potica in elanke se recimo ponujajo tako reko č same. Rok Stergar