476
ZAPISKI
POGLED  NA  PRASKI  »NOVY  ŽIVOT«
Češki revialni tisk je ohranil tudi v socialistični družbi vplivno vlogo pri obliko'Vanju in širjenju teoretičnih in praktičnih postavk estetske in moralne kulture. Njegov pomen se je v novih razvojnih pogojih še povečal. Literarne revije niso več samo čistilna sita književne produkcije, glasila posameznih struj ali organi osebnih mnenj raznih književnikov in kritikov, marveč so dobile zelo odgovorne naloge, ki so združene z vodilnimi silnicami družbenega razvoja. Zato je revolucija tudi tu odpravila prejšnje anarhično bohotenje
revialneg-a tiska in osredotočila književna prizadevanja okrog manjšega števila literarnih tednikov in mesečnikov. Tednik »Literarni noviny«, ki izhaja v več ko 80.000 izvodih, je namenjen populariziranju slovstvendlh vprašanj in pojavov, kritičnim pogledom in informacijam o literarnem življenju. Izmed mesečnikov pa zavzema najpomembnejše, vodilno in hkrati reprezentativno mesto praški »Novy život«, glasilo Zveze češkoslovaških književnikov. V dokaj obsežnih zvezkih tega dobro urejevanega časopisa srečujemo luč in senco, teorijo in prakso današnje češke in delno tudi slovaške literature.
Lanski letnik obsega 1340 strani. Tehniko njegovega urejevanja (glavni urednik je bil pesnik František Branislav) označuje pisana prepletenost poezije, priilpovedne proze in ideoloških člankov, vabljiva tiskovna pestrost, ilustracije, skoraj izključno v obliki risb in grafičnih vinjet ter precej obilna dvostolpčna rubrika kritike, polemike in slovstvenih zapiskov. V časopisu sodelujejo do^ mala vsi pomembnejši češki pesniki, pripovedniki in kritiki. Slednji pišejo pretežno o domačih vprašanjih in književnih novitetah, le tu in tam se ukvarjajo tudi s tujimi literaturami, predvsem s sovjetsko; sicer pa so Čehi dobili v zadnjem času (sredi lanskega leta) za tuje književnosti posebno levijo z naslovom »Svetova literatura«. Tako se »Novy život« tem laže posveča posebnim vprašanjem domačega slovstvenega življenja in skuša z razpravami in pripombami kulturnih ideologov in kritikov prispevati k razčiščen ju raznih pojmov in pojavov, ki karakterizirajo vpliv revolucionarne družbene preobrazbe na gibanje idej, estetskih kriterijev in moralnih načel v umetniškem ustvarjanju.
Vsekakor je za sedanji položaj češke literature značilno, da prevladovanje idejnega nad estetskim, teoretičnega nad praktičnim daje odločilen pečat tudi lanskemu letniku revije »Novy život«. V tem je njegova zanimivoist, pa tudi nekaka avtoritativna nesproščenost, ki je v jugoslovanskih revijah ni opaziti. Ni moči in menda tudi ni treba zanikati, da je lanski, mednarodno opazni drugi kongres češkoslovaških književnikov razgibal tudi zvezke te revije. Ne samo da je v njih izšlo precej značilnega gradiva s tega kongresa, tudi odmeve, ki jih je vzbujal, srečujemo v neposredni ali posredni obliki na mnogih straneh vodilnega glasila češkoslovaških književnikov.
Ce se v tem pregledu vsebine praške revije »No'vy život« zaustavimo najprej ob njenih načelnih člankih in diskusijah, moramo reči, da je še zmeraj ostalo v ospredju vprašanje socialističnega realizma. Tu ne mislim samo kongresnega gradiva ali takih sestavkov, kakršna sta v 12. številki Kvčstoslava Chvatika »Pripombe k diskusiji o socialističnem realizmu« in Jana Grossmana študija »O krizi v literaturi«, marveč celo vrsto prispevkov, zlasti še kritik, v katerih prihaja do besede stališče glede zvestobe socialističnemu realizmu; taka so n. pr. Vaclava Stejskala »Poglavja o sodobni prozi«, Brabčeve »Pripombe k diskusiji o nekdanji in današnji umetnosti«, Petfičkov »Pogled v novo češko prozo«, ali celo Lumira Čivrnega esej o Rim-, baudu in Jifija Tauferja študija o pesniku S. K. Neumannu, ki je ifešla v istem mesecu kot prvi slovenski poskus o tem bardu revolucije (Nova obzorja št. 2 do 3, 1956). Zanimiv je nadalje sestavek K, Horalka »Nekaj opazk o vlogi estetike in kritike«. Kakor povsod, kjer gre za razčiščenje odnosov med umetnostjo in miselnostjo, je tudi tu v ospredju vprašanje objekta in sub-
477
jekta v ustvarjanju in doživljanju estetskih stvaritev, vprašanje nove, marksistično usmerjene estetike. Umljivo je, da je v literarnem življenju, ki so ga tolikanj razkvasili miselni fermenti, posebno pomembno vprašanje literarne kriltike in da »Novy život« prav njemu posveča največjo pozornost.
V   teia pogledu se mi zdi posebno značilen prispevek izpod peresa vodilnega češkega teoretika v napredni estetiki in literarni teoriji, profesorja praške univerze dr. Jana Mukafovskega »O današnjem stanju in nalogah literarne kritike«. Pisec se dotika cele vrste literarnoteoretičnih vprašanj in prihaja k sklepu, da je danes pred kritiko naloga, povzpeti se na višjo stopnjo svojega razvoja, če noče zaostajati za življenjem in za samo literaturo. Po piščevi sodbi gre v današnji! etapi socialističnega razvoja »za sprostitev ustvarjalnih sil posameznika in njegove iniciativnosti ter za vzrast njegovega čuta za družnost in prijateljstvo ... Nikdar doslej se niso mogle vse človeške sile in sposobnosti razviti do te mere, kakor jo omogoča socializem. Najbistvenejša naloga umetnosti današnje dobe je v tem, da pomaga vsestransko razvijati človeške zmožnosti in vzgajati človeka za tako ustvarjalno svobodo, ki posameznika ne odtrga od drugih, marveč ga nasprotno še tesneje spaja z njimi. Kritiki gre pri uresničevanju nalog današnje literature pomembna naloga. Da pa bo res popolnoma kos tej svoji obveznosti, je potrebno predvsem to, da se kritik dodobra sprosti dogmatizma in se odloči, da bo iskal vrednote dela na lastno odgovornost z globoko segajočo in konkretno raz-ločujočo razčlembo dela«. »Kritiki se včasih pritožujejo,« izvaja prof. Muka-fovsky nadalje, »da jih pisatelji podcenjujejo. Slišati pa je tudi glasove pisateljev, ki priznavajo nenormalnost razmerja med literaturo in kritiko ter si žele take kritike, ki bo resnično opravljala svojo nalogo v procesu literarne ustvarjalnosti. Tudi bralci so se že večkrat izrekli glede vprašanja kritike. Tudii ti zahtevajo kritikovo osebno odgovornost za njegove sodbe in terjajo od njega pogum, da prodira v globine življenja in literature. Drži pa kajpada, da bodo med kritiki, če bodo hoteli ustreči tem zahtevam, nastajale pogostne razlike v mišljenju, kakor tudi razlike z mnenjem pisateljev samih. Reševanja teh nesoglasij se bo moralo čedalje bolj intenzivno udeleževati tudi čitajoče občinstvo; takisto bi znanstveni strokovnjaki samo v svojo sramoto ostajali tem diskusijam ob strani. In prav za to gre. Za vedno so minili časi, ko so se v sporih za umetnost brezizhodno spoprijemala subjektivna stališča. Diskusije, ki bodo nastale tedaj, ko bodo pisatelji, kritika, znanost in občinstvo s skupnim prizadevanjem krčili literaturi njena nadaljnja pota, bodo kar najbolj pripomogle, da bo literatura postala skupno delo vseh« (str. 497).
V  tem letniku je izšlo tudi več tehtnih študij o najpomembnejših imenih češke literature, tako n. pr. Dostalova študija o pesniku Vilomu Zavadi, Janiiv esej o najnovejši pesniški zbirki Vitezslava Nezvala (»Poezija patosa našega življenja«), potem vrsta člankov starejšega kritika lita esteta Františka Goetza, pa material, ki je posvečen svetlemu spominu enega najboljših čeških prozaistov Vladislava Vančure, žrtve fašističnega terorja na Češkem. Pozornosti je vreden tudi Franclov članek o sodobni francoski poeziji, takisto kot Otokarja Bartoša in Janusza Rochozinskega sestavek »Nekaj pripomb k problematiki sodobne poljske literature«. Omenil bi še razmišljanja mladega kritika Fr. Benharta o nekaierih skupnih problemih slovaške in češke proze (2. zvezek). Pomembne so tudi misli pisatelja Fr. Kupke o pomenu Dostojevskega in njegovi današnji »rehabilitaciji«. Tudi poročila o novih knjigah so
478
z idejne plati močno razgibana, četudi marsikje pogrešamo tiste širine pogledov, ki bi izključevala sicer grajani dogmatizem v uporabi teoretičnih načel in meril. Esejev v pravem pomenu besede, kontemplativnih razmišljanj, je malo: prevladujeta kritični patos in polemična vnema.
Namenoma sem opozoril predvsem na miselno, kritično in usmerjevalno funkcijo vodilne češke literarne revije. Revolucionarni odmevi, nasledki načrtnega spreminjanja ekonomske in družbene stvarnosti, še vedno tako vi-harijo vode literarnega življenja, da se jim umetniški ustvarjalci ne morejo izogniti in jih prezreti. Spričo tega, da v tej reviji sodelujejo predvsem člani najzrelejše plasti pesnikov in pisateljev (začetnikom se vrata v ta krog odpirajo le v izjemnih primerih), je tudi pesniška in pripovedna vsebina tega letnika živa, kvalitetna in reprezentativna za današnje stanje češke lirike in proze. Udeležene so vse aktivne generacije, kar samo stopnjuje mikavnost tega središčnega literarnega glasila. Tehten donesek so tudi nekateri pesniški prevodi; med njimi je posebno zanimiv izbor sodobne madžarske lirike. Ju-goslavica so zastopana samo v 9, zvezku z odlomkom iz Cosičevega romana »Daleč je sonce« in z reportažo G. Francla »Zvezde nad Beogradom«. V Baski se dogaja proza Jos. Št. Knbima »Wolker na Bašce« — verjetno odlomek iz večje biografske povesti o pesniku Jifiju Wolkerju, ki je — kakor znano — z zanosom opeval naše morje.
Značilno je, da ta praška revija, ki predstavlja predvsem češko literaturo, prinaša tudi prispevke v slovaščini, čeprav sicer pomembnejša dela slovaške literature prevajajo v češčino in obstoji potemtakem, kakor je razumljivo, jezikovni dualizem. »Novy život« si očitno prizadeva, da bi bil živi most med obema literaturama.                                                                   ' B.B.
479