List 48
Volilna reforma.
I.
Dolgo posvetovanje vladnih zastopnikov in zaupnikov državnozborske večine pripeljala so baje do nekega spo-razumljenja o volilni reformi. Pri teh posvetovanjih je bil vedno grof Hohenwart najmarljivejši in najiznadlji-vejši. Vedno je imel pripravljen kak nov predlog. Svoje predloge je pa vrejal po izraženih željah zastopnikov koaliranih strank in tako glodal pot sporazumljenju. Mož se tudi ni držal nobenega načela, temveč se je vedno ravnal po razmerah. Vodila ga je pred vsem le jedna skrb, ohranjenje koalicije, katera je njegovo državniško delo, in zaradi katerega odličnega državnega dela so mu gorenjski volilci ob svojem času poslali zaupnico. Bil je tako rekoč dolžan svojim volilcem ohraniti delo, nad katerim imajo tako dopadajenje.
Koalicija se pa brez volilne reforme ohraniti ne bi dolgo dala, ker so še višji faktorji, nad katerimi nimajo moči vodje koalicije, ki pa zahtevajo, da koalicija izpolni svojo dolžnost. Grof Hohenwart to dobro ve, zato je pa tudi napel vse svoje moči, da pripomore do kake volilne reforme. Ravnal se je pri tem prav po vzgledu velikega mohamedanskega proroka, ki je šel k gori, ko gora ni hotela priti k njemu. Ker levica ni hotela njemu odje-njati, je pa on odjenjal levici in se jej pridružil. Naposled je prišel s predlogom, ki se bistveno vjema s predlogom levičarjev o obnovi delavskih zbornic. Hohen-
wart je predlagal, da naj se osnujejo pri trgovskih zbornicah posebni oddelki, v katere bi volili industrijski delavci, in ti oddelki bi volili 23 državnih poslancev. Po tem načrtu bi pa prišlo v zbor 23 socialističnih poslancev. Pa kaj to briga mnoge sedanje poslance, da le drugo ostane vse pri starem in da ne bodo volili kmetijski hlapci, pred katerimi imajo nekateri poseben strah. Nam se ti kmetski delavci ne zde tako nevarni, a drugi ljudje pa vidijo v tem nevarnost za ves sedanji socijalni red, ako bi hlapci volili poleg gospodarjev, kakor tudi služijo vojake poleg gospodarskih sinov.
Vsa ta nevarnost bi bila odvrnjena, ko bi se le vsprejel Hohenwartov načrt. To pa še ni tako gotovo. Grof bo imel pač še mnogo truda, predno dobi v zbornici zanj dvetretjinsko večino.
Brez te se nova delavska kurija v državnem zboru osnovati ne more. Taka večina bi bila jedino, ko bi vsa koalicija glasovala za njegov predlog. To pa še ni gotovo. Konservativci in pa češki veleposestniki najbrž ne bodo delali prevelike sitnosti svojemu mojstru. Coronini-jevci bodo tudi podpirali vlado — katera je Hohenwartov načrt vsprejela za svoj — ko je dala odstraniti nekatere dvojezične napise na Primorskem. Mej Poljaki jih je pa več, ki ne marajo za ta načrt, zlasti mestnim poslancem ni prav, da bi ne volili tisti davkoplačevalci, ki dosedaj nimajo še volilne pravice. Poljaki bi radi videli, da se pomnoži število galiških mandatov. Z delavskimi mandati pa jim ne bi bilo nič pomagano, ker jih ne bi prišlo dosti na Galicijo, ki ni industrijska dežela, in ker bi bili izvoljeni v tej kuriji najbrž v narodnem oziru popolnoma brezbrižni socijalni demokratje. Kdo ve, če ti Poljaki ne poderejo volilne reforme. Poljakov že tako vedno dosti manjka v zbornici, a tedaj se jih utegne še več odtegniti glasovanju.
Pa tudi levica ni vsa za tako volilno reformo. Levica bi rada sebe vselej pokazala demokratično in druge za reakcijonarne. Tudi sedaj že nekateri levičarski listi pišejo o ozkosrčnosti grofa Hohenwarta, ki prihaja s takim načrtom, da si je le ta ponovil, kar je levica sama hotela. Nekateri levičarji pa tudi zastopajo take volilne okraje, da bi jim ne bilo varno glasovati za taki nazadnjaški volilni načrt. Ti se utegnejo odtegniti glasovanju. Če se pa le kacih deset poslancev od koalicije glasovanju odtegne, pa Hohenwartov predlog propade, ž njim pa tudi koalicija, če bi bila le zbornica polnoštevilna.
Mogoče je pa tudi, da vlada le dobi večino. To bode odvisno največ od opozicije, če ne bode tedaj polnoštevilna v zbornici. Mi opažamo, da večkrat Mladočehov in Dalmatincev jako mnogo manjka pri glasovanjih. Kdo ve, če se tedaj, ko bode stvar na dnevnem redu, kaj ta-cega ne pripeti. S tem bi koalicija dovršila veliko delo volilne reforme. Razpisale bi se nove volitve in prišlo bi v zbornico dvajset pristnih socijalnih demokratov, ki bi v narodnih in verskih stvareh glasovali z levico. Levica bi torej s pomočjo konservativcev dobila neko nadomestilo za mandate, katere je dosedaj pri raznih
volitvah izgubila. Mi smo že večkrat povedali svoje mnenje o takem volilnem redu in torej danes nam stvarij ni treba znova pojasnjevati. Nadejamo se, da slovenski poslanci ne bodo glasovali za tak predlog, ker so se proti njemu izrekli vsi slovenski listi, seveda izimši grofa Hohenwarta, kateri svojega deteta pač zatajiti ne bode mogel. Gotovi pa tega seveda nismo, kajti tisti, ki sedaj hodijo z liberalci v koaliciji, se bodo kaj težko ločili od njih, posebno ker vedo, da bi za sedanjo vlado prišla druga, katera bi volilne reforme se prijela na tisti način, kot se je je bil grof Taafte, kateri pa gospodom Hohen-wartovega kluba ne ugaja. Slovenski narod pa jim gotovo ne bode hvaležen, ako bodo s svojim glasovanjem podprli nadaljno gospodatvo nemškega liberalizma v Avstriji in bodo o priliki izrekel ostro sodbo o njih. Tudi gorenjskim konservativnim volilcem se bodo odprle oči, da bodo spoznali, za koga so delali, ko so odobravali v Hohenwartovi zaupnici koalicijo.
460