Katolški cerkveni list*
Odgovorni vrednik in založnik:	Janez Jtfr« Pot/aear.
V Četertik 26. maliga Serpana.	iHiO.
Zgodile katolike eerkve«
Spival Peter Hicinier.
(Halje, i
Perv a d o h a. Z a e e t i k cerkve p o K r i s t n s u i 11 a p o s t e I j n i Ii. •M Ločiter keršanske ccrkre od judovske shodnicc: razdjanje tempelj na in mesta Jcru za lemskiga.
ostava, ktero je Bog Izraclcam po Mojzesu dal, je bila le pripravljanje na postavo Kristusovo: in Jeruzalemski tempelj je bil le predpodoba nove božje cerkve. Postava stara s tempeljuam vred se je mogla tedej umakniti o prihodu nebeškiga kraljestva na zemljo. Nekaj časa je sicer cerkev s tempeljuam vred še vkupej obstala, ravno tako, kakor odri stoje in se na predpodobo ali jiačert gleda, dokler hišo zidajo: judovski kristjani so še tempelj obiskovali, in zapovedi postave spolnovali: rasama hi sc bilo vse judovsko ljudstvo imelo v novo božje ljudstvo spremeniti, in tempelj Salomonov v cerkev Jezusovo posvetiti. Ko je hiša dozidana, pa se odri veržejo preč, in predpodoba dene na stran; ravno taka primera je bila med staro in novo zavezo, ko je cerkev že popolnama vstavljena bila. Ali Judovsko ljudstvo je bilo po večim terdo-vratno: opiralo se je na to, de je bilo izvoljeno božje ljudstvo, in se jc. hotlo čez druge narode povzdigniti, ter je besede od kraljestva Mesijeviga vedno le na pozcmcljsko gospostvo obračalo: der-
zalo sc je svojoglavno čerke Mojzesove postave, iu ni hotlo sprejeti duha Kristusoviga. ni se vdalo ne ohiluimu skazovanju božjiga usmiljenja , ne pogostnimi! žuganju božjiga maševanja, še le je Kristusovo cerkev preganjalo, iu zatreti hotlo. Ni tedej drugač moglo biti. kakor de jc bil tempelj s silo razdjan, njegovi kamni narazen verzeni, ter-dovratno ljudstvo poterto in razkropljeno; kakor odre po končanim zidanji s silo razdero iu razme-cejo, de niso liisi na poti. in njene lepe podobe ne kaze. To je Jezus tudi popred prerokoval, in povedal, kako de bodo sovražniki prišli, mesto Jeruzalemsko obdali, zmagali in razdjali s tempclj-nam vred tako, de ne bo kamen na kamnu ostal. In Rimsko ljudstvo je bilo tisto orodje v roki pra-vičniga Boga, po kterim je 011 hotel svoj sklep izpeljati.
Z nevoljo so Judje prenašali rimsko oblast, kteri so bili podverženi: pa tudi cesarski ohlastuiki sojini težak jarm nakladali, in jih krivično stiskali. Ta stiska hi bila mogla Judam ori odpreti, in jih na prave misli pripeljati: pa nasprot so se, ko je bil Gesi Klor oblastnik v deželi, 1.66 na ravnost ustavljati, iu zoper rimsko moč vzdigovatijeli. V začetku jim je šlo po sreči, rimskiga vojvoda Cestija Ciala so močno potolkli, iu od Jeruzalema odgnali; to jih je še toliko bolj prederzne in terdovratne storilo. Pa bližal se je že strašni dan, kjer se je nad mestam imelo spolniti silno gorje, ktero je Gospod s solzami napovedal bil: rudne
znamnja so tudi prihod božje šibe napomenovale. Cesar Neron je Vespazijana kot vojskovodja zoper Jude poslal, in n»u veliko moč zročil. Vespa-zijan je I. 67 z veliko močjo v Galilejo udaril, ter je po obsedi v štirdcsetih dneh nar močneji terd-njavo Jotapato zmagal in vzel; 40.000 Judov je bilo pokoneanih, in cela Galileja se je mogia precej podvreči. Rimski vojšaki vsi razserdeni bi bili radi naglo nad Jeruzalem planili in s tem vojski hitro konce storili: pa Vespazijan je počakovai, kaj bo prišlo iz razpertij. ki so jih Judje sami med seboj začeli. Orubal vnetih in prederznih puntar-jev, ki jo je neki Janez iz G iskale vodil, je prisilila v Jeruzalem, ter grozovito ravnala zoper unc. ki so, bolj modri in skušeni, mir z nasprotniki nasvetov ali. Vespazijan si je podvergel vso Judejo, ter jc pred Jeruzalemskim inestam z vojsko obstal, in je čakal na povelja od noviga cesarja. Neusmiljeni in razujzdani cesar Ncron je namreč I. 68 po zasliižcnji konec vzel: ko se je vse mesto in en del vojakov zoper njega vzdignil, je mogel v strašni noči iz lliuiskiga mesta pobegniti. in se je sam končal, de ni živ nasprotnikam v roke prišel. Za njim so se v enim letu verstili cesarji Galha, Oton in Vitel i, povišani od vojakov, in zopet odverženi. Med tem je bil Vespazijan sam kot cesar razglašen , in ko sc je 1. 69 v Kini podal, je svojimu sinu Titu Judovsko vojsko prepustil. Tisti čas, preden je Tit še z veči močjo pred Jeruzalem prišel, so kristijani zapazili, ter so se spomnili besede Jezusove, de kadar vidijo gjnu-sobo razdjanja na svetim mestu, naj kteri so v Judeji beze na gore, in kdor je na polji, naj se ne vraču je nazaj v mesto, in so se umaknili v mesto Pelo unstran Jordana, in tako se pred grozovito nadlogo oteli. Oslepljeni Judje pa v Jeruzalemu niso liotli spoznati časa svojiga obiskanja: vsa stiska ni ukrotila njih terdovratne zoperstave. Janez iz Giskale je s svojo prederzno trumo v mestu divjal: več ko 12.000 imenitnih oseb je grozov ito pomoril. in se je potem še zoper nižji ljudstvo ober-nil. Njemu nasprot je priderl v mesto neki Simon z drubalijo tolovajev in je ravno tako kakor uni divjal. V zadnje se je še Elcazar, poglavartem-pcijna vzdignil kakor vojvoda; in tri stranke so se ena zoper drugo bile, tempelj z gnjusobo polnile, po mestu ropale in morile, zaloge žita požigale. V takim stanu je bilo mesto ko je Tit s svojimi vojšaki prišel iu se pred mesto vlegel. On je Judam o dveh potih mir ponujal, pa zastonj; torej je mesto, v kterim se je bilo zavoljo praznika vcliko-noeniga še veliko Judov od drugod zbralo, s svojo vojno obdal in napadel, ter je pervi iu drugi zid vzel. Ko se Judje še niso liotli podati, je Tit mesto z zasipam tako zaperl, de nihče ni ne noter
ne vunkej mogel. Strašna reva je zdaj med prebi-vavci gospodovala; lakota je ljudi brez števila merila, neka blagorodna mati je celo lastno dete spekla in jedla. K lakoti se jc pridružila kuga, in v poltretjim mescu so le p?r enih vratih 115.880 merličev iznosili, 600.000 pa so jih čez zid zmetali in hiše so jih bile vse natlačene. Pa tudi te hude skušnje ljudstva niso omečile. Rimljani niso mogli takih gnjusob več preslišali vsi serditi so jo udarili nad mesto, vzeii so grad Antonijo, oblegli tempelj, ter ga s hudmi napadi, grozovito morijo in požigam zmagali; v zadnje so vzeli še Sionski grad. Večidel mesta je bil razdjan, tempelj v razvaline spreminjen: ljudstva vjetiga je bilo še veliko pokončaniga in na križe obešeriga, 97.000 drugih se je v sužnost prodalo. Vsih Judov vkupej je v ti vojski do poldruziga milijona smert storilo: kar jih je ostalo, so bili večidel po svetu razkropljeni , in so še dan današnji priče od božje pravice nad terdovratniki.
Judovstvo, ktero je bilo keršanski cerkvi če dalje bolj nasprotno, je bilo tako zmagano: s tem-peljnam razdjanim vred so nehale daritve in druge šege stare zaveze. Ko je senca zginila, se je resnica svitlcji pokazala, in sveta cerkev se je bolj prosto razširjala, kakor mlado pa že uterjeno drevo se prosto razraša, ko so mu opore in ograje odvzete. iDaije s I c J i. i
Previdnost božja naša pomot* in tolažba.
«Dalje. i
b) tiottji blagor nad perbesalnieu r A an.si.
Ko je zavolj splošne rev šine, ktera je na Franeozkim iz puntarije izhajala, viadarstvo per-siljeno bilo, perbežalnice (hiše za perbezališe) napraviti, je v I. 1807 sestram sv. Karola neko hišo v mestu Nansi popolnama zapušeno v to prepustilo. Ni je bilo nobene naložitve, in le iz dnevne plače, okoli 45 vinarjev za vsakiga tje poslaniga človeka. so vse oskerbovati morale. Oe hi popolnama prazno in zapušeno hišo vsaj nekoliko previdile in vravnalc, so v to nekaj denarja posebej dobile, kar jim je pa od dnevne plače utergano bilo: in vcnder je ta naprav a kmalo dobro stala. Neki blagoser-čin popotnik, ki jo je pred nekaj leti obiskal, med družim to perpoveduje: Hiša ima svojiga prednika, in dnevno plačo srenje vkladajo, ktere koga v oskerbo pošljejo. Ker hiša nič druziga premoženja nima, in sestre sv. Karola, ki so jo v oskerbništvo prevzele, z odločeno dnevno plačo shajati morajo, tudi rajtinge čez to ne dajejo. Če sc je pa v kteri dobrotni napravi posebni, čudni blagor nad družbo
skazal, ktera popolnarna v božjo pomoč zaupa in iz keršanske ljubezni dela, to gotovo od te pcrbe-žalnice za rev sin o velja. Od leta 1807 do današ-njiga dne so pobožne sestre o nar silniših vojsknih in hudih letih veliko tavžent revnih ljudi oskerbele, oblekle, podučile in poboljšale, ali vsaj za pobožno smert perpravile, brez vse druge pomoči, kakor le s svojim pičlim dnevnim dohodkam. O hudih letih so enkrat 20.000 frankov dolga imele. Xc po poslednjih sporočilih (testamentih), ne kako dru-gači niso nobenih daril prejele, kakor le enkrat v nar veči sili nenadjama 800 frankov. r Božja reč opešati ne more", pravijo, v veselim prepričanji nad spolnitvijo svoje terdne vere in bogoslužne pridnosti. ..Kdor v Boga prav zaupa, in iz vsiga svojiga serea rad iz ljubezni do Jezusa da, se mu v loncu množijo jedi. Kadar je revšina prav velika in poinočki prav majhni, tedaj človek druziga ne more, kot v Boga zaupati; tedaj je na Njem ver-sta, in s tem zaupanjem vse siromake s ceste poklicati zamoremo, ker vemo, de obed že per-pravljen ima. Brez števila spričljejcv od tega imamo: vse, vse jc od Boga: z hvaležnim scrcam do njega delamo mirno in zadovoljno naprej. Pridite in poglejte, kaj je Oče ubozih in revnih nam dal". Iu nato peljejo stermečiga obiskovavca po vsili hišnih prostorih, v čumnato in klet in v vse shrambe. Tam vidi kosove platna v lepim redu pod zagri-njali naložene, odeje in blazine in druge oblačila, v«c dobro ohranjeno, čedno, do čisliga pošito in za potrebo pcrpravljeno; driigcj spet vidi kupe žita in sočivja, prediva laneniga in konopneniga, volne in žime in druge perprave vsake baže: spet dru-gcj posode, orodje, suho mesovje, posušeno nadevano sadje, semena in druge reči. Vsiga vidi v obilnesti, vso dobro vredjano, in v snažnih in zračnih (ljuftnih) shrambah pospravljeno, vse skazano od zadovoljnih, ponižnih stvari, ktere nad tem svoje otročje veselje imajo, de so vse te prostore in hrambe prazne iu zapušene dobile, in de vsa ta snažnost, redovnost in obilnost sad njih truda, ker vejo zgodbo vsiga tega bogastva od perviga za-eetka zmiram naprej, ker je vse to Božje plačilo za zveste roke, ki ga po bolnikih in revežih spet vsak dan Bogii darujejo.
Koliko si te neveste Kristusove perzadevajo, in kolikanj njih trud Bog oblagruje, naj se še iz sledeče zgodbe previdi. Med bolniki te hiše zagleda popotnik, po kogar sporočilu je to spisano, bolno, ptujo devico, ktera je o vojski kakor za-pušeno dete tu najdena bila, in že več let v ti hiši živi. Sama ne ve, čigava je: govoriti ne more.sliši pa in ume. kar se govori. V ljubeznjivi oskerbi dobrih nun je na postelji bolna izrastla. Vsi njeni obeutljeji so hvaležnost do Gospoda in njegovih
nevest, ktere ji strežejo. in se v njenim obrazu vidama i:i ginljivo razodevajo. Sestra, ki ji streže, jo je prijazno norčevajc se zavoljo njeniga začer-neliga obličja svojiga angela teme imenovala: bolnica pa jc resnobno z glavo odmajala. Ko ji pa sestra nato s tolažljivo besedo reče: rSaj moramo vsi v senci križa počivati" — nasmehljaje sc z glavo perkima, in ji s serčno hvaležnostjo roko poljubi. Ta stvar, pravi popotnik, ptuja in zapušena na ptujim, neozdravljivo bolna, ki jo v čedni postelji ljubeznjivc stvari oblačijo, žive in ji strežejo, ki jc tako odrastla, de za nič druziga na svetu ne ve, kot za bolečine in ljubezen, ktera ji ie bolečine polajša in z njo deli, pač življenje premišljevanja vredno ima.
Ja res. življenje premišljevanja vredno! Iz tega se vidi, kako ljubi Bog svoje usmiljenje nad nar bolj zapušenimi ljudmi nar ocitniši razodeva. Kdo ve, če ti revni, bolni devici križec pri njeni postelji ni več veljal in boljšiga sadu douesel. k«t marsikterinm tičeiiimu sveto pi«mo in huk\c v*i'i cerkvenih m-enikov. in vsa druga njegova >;odrost!
(Dalje ;-ledi.j
Xeiircceuljivost času.
Cudobitro t asa reka v vernost se razlije I
Zdaj rodi se dete — bo mladeiie — to precej mo>:. Prej ko misli vbogmu smerti ura voiio bije. l asa tek ga iz neiiadc prec u prah p«'o/."!
Nič ni na svetu, kar bi ljudje bolj v i;em;:r puhali, kakor dragi čas! Večidel ljudje zapravijo blagi čas v pregrešnih, spaeenih delili, v neeimernih dru/'ali, v malopridnih opravilih, ali pa tolikokrat v neznierii nemarnosti, gerdim potepanji, ostudni tepe.-i. \ s ni takim vpije na ves glas sv. Ilieronim: ..Pri sodbi božji bote tanjko. ojstro rajtingo od časa daj. "r. ..Ne odideš". pravi s. pismo, dokler ne p!.tča> zad-n j iga vinarja, to je za vsaki trciuitik bo liog ,ia-tanjko vprašal, kako de je porabljen! O blagi, neprecenljivi čas! Prcžlahtua dragotina! Kako si malo spoznan, in umišljen od mnogo ljudi! Kako te splošna nesramno potratijo! Boš spoznan, al. preka.sho. kakor te jc sledeči plcmcnituik prepozno zapazil, in tvojo vrednost očutil. Neki dvoraik cesarja Kamina V. hudo, nevarno zboli. Čutil jo za gotovo, de ga tale bolezin stisne , čutil je, do je blizu njegova zadnja ura. Havno k svoji zadnji uri ga pride sa;n cesar obiskat, mu ponudi, svoje >erčn>; pomilvaujc javno skazaje, vse kar bi hotel, ali njegovo sercc želelo. Dvornik pa odgovori, jaz bi Vaso \ cli-čanstvo kaj posebniga prosil, ako bi sc brez zamere zgoditi moglo, in ako sim sko> i svojo mnogoletno službo kaj taciga vri din postal. Cesar misleč ile si iio morebiti za otroke kaksino c.istno službo prosil, mu odreče, rekoč, de in* more biti, ker kaj
taciga še niso vredni. Jaz ne prosim, pravi bolnik, jaz ne prosim za svoje otroke, ampak le to dobroto, de bi mi vaša visokost moje življenje za dve, ali tri nre podaljšala! Serčno rad, reče cesar, bi tebi hotel pomagati, ne samo s tremi urami, temuč ko bi bil zmožin z mnogo leti, ali čas ni v rokah eniga posvetniga kneza, ampak počiva v rokah samiga Hoga, on sam je le te žlahtnine gospodar. Nato se vbogi ves pokvarjen bolnik od cesarja obcrne in žalostno z globokim zdihovanjem izusti:
O jaz nesrcčin človek, ker sini toliko let enimu posvetnimi! knezu služil, kteri mi življenje za d\e ali tri uri zdaljšati ni v stanu; kralju pa, kateri je čez vsi* kralje, kateri po solznim življenji večno podeliti zaniore, sim tako tožljivo, nemarno, nezvesto služil! Tako le je govoril vmerjoči dvornik, kateri je prepozno neprecenljivost časa spoznal.
Za človeka, kateri je močno grešil, je nar veri dobrota, če ima čas, svoje napake, pregrehe, hudobnosti obžalovati, iz zgrevaniga serca se solziti, in se spokoriti, ker brez pokore ni zveličanja! Hog, kteri je sam gospodar časa, ne podeli slehernimi! te dobrote, on pošlje smert nenadama, in vzame čas človeku pokoro delati, ker ni hotel poprej božjiga glasii, svoje vpijoče vesti slišati, nektere pa bolj dolgo čaka, de bi saj enkrat svoje grehe spoznali, se spokorili; alj nehvaležni božje dobrote ne poznajo, zanemarijo priložnost pokoro delati bolj ko morejo , prelomljajo božje in cerkvene zapovedi brez zaderžka, lahkomiselni grešijo zoper svoj stan in poklic. Več časa ko imajo, veči butaro pregrešnih del si naložiti prizadevajo. Kje je na zadnje pokora? Kna sama ura je scer zadosti, svoje grehe spoznati, jih obžalovati, se zveličati, ali taki še zadnjo urico zanemarijo, živijo pri vsili svojih grehih pokojno, ali v omišlje-nim pokoju, veselo, in tako pokoro delati, jim še v glavo ne pride, in ako pride, si takšne misli z močjo z glave zbijejo. Dolgo take milostljivi Hog čaka. kliče, vabi skoz nevoljnost, žalost, bolezen, vojsko, kugo, lakoto tepe iu vedri zaparau um in zaspano pamet grešnika, ali kadar vse to nič ne zda, kadar je vso opominvanje, vabljenje zastonj, in grešnik še zmiram terdovraten, neobčutljiv proti roki božji, tadaj se božja ojstra pravica oglasi: Hodi prah! in grešnik jc že na okraju večne ločitve od svojiga stvarnika — pogubljen na veke! O koliko kristjanov je dobilo čas iu lepo priložnost od Hoga pokoro delati, ali na mesto de bi bili hvaležno božji neprecenljivi dar k dobrimu rabili, so ga marveč v svojo veči škodo in pogubljenje neumno kakor poprej rabili, in zdaj stokajo odsekani udje od Jezusoviga trupla, se mesarijo, tajijo v večnih mukali, ali vse jokanje in škripanje nema vrednosti nobene več, ker ni o pravim času! Po-
prašaj, o len, malopridin, posvetni strastni človek, poprašaj pogubljene, kaj de jih narbolj terpinči, žali in neusmiljeno peče ? ktero pregreho nar bolj objokujejo? — O kaj druziga, ti bodo odgovorili, kakor čas, kteri nam je bil dan za pokoro v življenji, in mi smo tako nespokorno mudili, in grešno ga preživeli! Ako bi mi le eno samo urco, ja še manj časa zdaj imeli, bi teli ga gotovo dobro po svoji vrednosti porabiti, za pravo pokoro, čisto grevingo čez svoje pregrehe, ali z nami je dokončana — mi ne bomo na vse veke več časa imeli, zato, ker smo ga na svetu zadosti imeli, in ga nismo hotli v svoj prid in dušni korist obemiti. Kakor več družili še zdaj na svetu dela, ktere mi pričakujemo, in se gotovo tudi kmalo nam pridružili bodo! O strah in groza! Če je pa kedaj čas drajši in cenljivši bil, je gotovo zdaj. Predragi! ali ne vidite okrog in okrog božjo kaznovavno, nas opomin va\ no roko, trojno božjo šibo, vojsko, lakoto, bolezen. Z hvaležnim sercam obernimo se proti Bogu, kteii je z nami tako zanesljiv, kteri nas tako lepo še pri miru pusti, in s svojo šibo ni še zadel. — Okrog in okrog se pobivajo, morijo, in mesarijo, in mi ljubeznivi mir vživamo! Mi take božje milosti in dobrote gotovo nismo vredni, mi grešniki, nevbogljivi, poredni sinovi! Ozrimo se okoli, in zagledamo, se prepričamo, kako žalostni so dnevi, v kterili živimo: Božja ljubezin je oterpnela, omerz-nila, ljubezin do bližnjiga je skor neznana čednost, pravica, pohlevnost, ubogljivost, strah božji so iz sveta skor zginile, nas zapustile; na njih mesto so sovražtvo, ošabnost, prederznost, nevbogljivost, sebičnost, ja vse napake in pregrehe iz škatle Pandore prišle in stopile. Cerkve veči del zapušene, če o nedeljah tiho kratko mašo poslušajo, je že čudo, božjih besed poslušati, ni več navada našiga raz-svitleniga stoletja, ker se preveč učene izverstne modrijane mislijo. jim ni več treba vode živiga studenca, in kruha božje besede niso več lačni. Gorje nam, ako nas v takih okolšinah božje šibe zadenejo. Bog nas le čaka, od dalječ nam svoje šibe kaže, in mi vidimo jih očitne pri mnogih narodih, in se še nočemo v svoje notranje oberniti, spregledati, ter se spokoriti, ako bi se prav spoznali, bi morali gotovo iz serca klicati: O dolgo-voljnost, perzanesljivost božja, de nismo še pogubljeni! Torej zadnji čas je, zadnja ura, de se od stvari k stvarniku obernemo z zgrevanim sercam, bolj ko se čaka. manj je mogoče, ker dandanašnji peklenski lev mogočnejši rujove okrog in gleda pisano, kteriga bi požreti mogel, tedaj molimo in postimo se v solzah prave grevinge, in čujmo, de nas ne požre, de nas današnji svet v skušnjavah ne premoti.	J. Obalo.
Lakomnost.
Pri sv. Lukežu se bere v 12. poglavji povest Jezusa od nekiga lakomniga človeka. Priložnost k ti povesti je bil prepir ali pravda, ktero bi bil imel Jezus, kakor narmodrejši učenik Izraelcam znan, razsoditi in vravnati. Dva brata sta namreč eno dedišno skupej imela; edin je hotel celo očin-stvo v enaka kosova razdeliti, drugi pa se je temu včinenju zoperstavljal. Leto okolšino in ta prepir razodene pervi Jezusu s prošnjo, de bi Jezus tcrdo-vratniga brata v razdelenje prisiliti hotel. Jezus mu pa na to odgovori rekoč : Kdo je mene sodnika čez vaju postavil? Zdi se, ako bi lakomnost eniga teh bratov, vzrok prepira bila; torej se Jezus k svojim poslu-šavcam obeme, ter jih čez pregreho lakomnosti jame podučiti, in se je ko vraga varovati veli. V ta namen jim sledečo povest pripoveduje. Bil je en človek v posestvi imenitne pristave. Zemlja je bila neizrečeno hvaležna rokam, ktere so jo obdelovale, vreme mu je bilo vedno dobro, koristno in po volji, žetva je bila zlo obilna, in skedni so bili napolnjeni z množico žita razne baže. Tako obdan s posvetnim blagam, sam per sebi misli: Kaj hočem zdaj početi? Ako bi se bil s svojo zdravo pametjo, z božjim pismam, z brumnimi možmi posvetval, bi mi bili gotovo svetvali, kaj de bi mi bilo storiti, namreč: Povzdigni svoje roke v nebo, ter pošli otroškobrumne, zahvalne molitvice k nebeškimu očetu, kteri te je z obilnostjo v pozemcljskih pridelkih oblagodaril. Poprodaj nekoliko od neizmerne zaloge, vživaj z hvaležnostjo, z mernostjo kar s pridobljenim denarjem vkupiš, pa ne vživaj sam! pripusti tudi drugim božjiga blagoslova pri tebi se vdeležiti, podaj se v sirotne hiše in bajtice revnih sobratov, spregledaj in premisli njilino do obupa razprosteno tugo, žalost, skerb, poslušaj in usli-ši njilino zdihovanjc, cvilenje; bodi ročni božji namestnik pri ubogih, sirotah, zapušenih, berž vniči njih revšino, zdihovanjc, borenje rok! Ako si to včinil in izpeljal, si se svojiga premoženja po namembi poslužil, v ktero ti gaje Bog podal, po tim takim si moder, blagoserčin, bogudopadljiv bogatine, ker nimaš samo pozemeljskih, marv eč v nebeškim kraljestvu gotovo shranjene zaklade!
Ali žalibog! naš nesrečni lakomnik se ni posvetval z zdravim razumam, s svetim pismam, z zastopnimi možmi; marveč s svojo samogoltnostjo, samopašnostjo, ktera ga je zmotila in nagovarjala: O srečni bogatine, gledaj, sonce je le zavoljo tebe sijalo, megle le zavoljo tebe dež rosile, polja so le zavoljo tebe rodovitne bile, ter cela zaloga , cela perprava je le zavoljo tebe tukaj, torej vse za-se prihrani, in z novimi sedajno pomnoži. Ali čeravno ga je lastna samogoltnost čislala, sreč-
nosti zagotovila, je bil vunder v svoji slepoti tako nesrečin, de je bilo strah! Poglejte dragi bravci, drugi sosedje sladko počivajo, mirno terdo spe, ali on nima ne ponoči, ne po dnevi počitka, nima spanja! ker ga sledeče vprašanje in zastavica v dnu serca hudo draži in hudo terpinči: Kaj čem početi? Kako čem svoje zaloge, perprave, žitne pridelke pod streho spraviti? Kako se morem izvižati, de mi ne bo sredstev v prihodnost zmanjkalo, hodijo si časi in okolsine kakoršne koli? Potim ko rečene vprašbe dolgo časa premišljava, mu pade v glavo, kaj de mu bo storiti. „Zdaj vem, pravi. „Kaj mi je početi. Podreti moram prevozke sked-ne, na mesto njih druge bolj obširne, visoke gumuc napraviti, ko bo enkrat to pri kraju, potim si iz serca reči morem: Kako sitisrečin! Ti imaš grozno premoženje, ktero ti prijetno, mehkužno življenje obeta in utemeli! Zdaj pa počivaj , jej, pi, bodi vedno židane volje! — D nesrečni človek, kako si se zrajtal!? Vsigamogočui je namreč sklenil, neumneža še tisto noč iz sveta poklicati! Hudo se je ze čutil, ali na mesto se saj o zadnji uri naBogazmi-sliti, ga sledeče vprašanje neusmiljeno peče: V čigave roke pridejo moji s tako pregrešljivostjo, s takim prizadevanjem, skerbmi in vednint nepoko-jem zadobljeni pridelki, grozno premoženje čigavo bo? Komu sim ga nabiral? Zdaj mu zabobni v ušesa glas Vsigamogočniga sodnika: &e to noč daš rajtingo svojiga gospodarstva. To noč bo ti duša vzeta! O strašni glas za vsaciga človeka marveč pa za terdovratniga grešnika. Ali ni bil naš skerb-Ijivec pri vsi bogatii nar revniši stvar? Ali bi ne bilo boljši, ako bi ne bil rojen? Gotovo, l e kdo s pravičnim sercam zadnjo uro tegaskerlina na tanjko premisli, in v pravi veri presodi, se mu lakomnost kakor nar ostudnejši reč gnusila bo, in gotovo si bo rajši nebeške, kot pozemeljske zakladenaberal, ker mora dobro iz te povesti spoznati, de la-komnež sam sebe vedno muči, in britkova, je nc-pokojni samogoltnež, ker drugim še gnidc ne pri-voši, je v vednim strahu bogatije zgubiti, ali nar bolj ga trepet in strah predzadnjo uro lomi in trese. Nepriden hlapec je bil in v veke ostane nesrečin!
Prevdari o človek, le to zgodbo, sovraži iu čerti lakomnost, pripusti ako kaj imaš ubogim zraven tebe živeti, tako le boš v božji milosti, in v božjim miru, kteriga svet dati ne more, tvoje dni doživel in srečno končal.	Janez Obalo.
Kazen božjiga ropa.
Zgodovinski listi za razširjenje katolške vere od pretečeniga leta nam popišejo pričejoeo čudno prigodbo. Milostljivi škof Bostonski, g. od Chever so 1.1820 zraven svojiga poslopja Uršulinarski klostir
(samostan) dali sozidati, kterimu so tudi šole izročili. Naslednik g. Cheverja od 1. 1824 kupi, ker sc mu je prostor clo majhen zdel, krasno pohištvo s čedno kmetijo pri Benediktinarskim hribu 1 debelo uro hoda od mcstica Karlestovna, ktero je pa zdej predmestje velikiga mesta Boston. Spervikrat v samostanu (kloštru) ni bilo več ko 8 nun, ktere so okoli 60 učenk imele in tudi nekoliko nov ink. V nar lepšim redu je bil zdaj samostan, vsim v izgled, pa je še tudi za prihodnost veliko dobriga obetal. Ali. o nesreča! 11. Velikoserpana 1843 po noči se zbere cela dcrlial puritanskih vlačugar-jev (so Kalvinski krivoverci) raztresena po kotih Karlestovna. mirnim nunam na onim griči pogin protili. S temi se združijo še Bostonski gerduni in potepuhi in nekaj družili samopašnežov, in enoglasno sklenejo samostan po vsi ojstrosti in nemarnosti požgali in razdreti. Terda noč je bila, v sa-mostanu je vse tiho in mirno, brez vse skerhi porivajo trudne in čez dan delavne nune, zato nobeden ni čutil zalezvavcov, kteri poslopje od vsih strani obdajajo. Na enkrat se vzdigne velik hrup, duri pokajo in razpadajo, skoz razderte okna pridejo notri in v migleji so vsi koti polni od roparjev. Ta hrtun in divjaško groženje zbudi dekle, nune in vso solo. Pred ko so se napraviti mogli, je že skakal rudeci petelin na pred nekaj časam še mirnim in tihim staniši. Vse je hilo vkobar. Med tem ko sf pozigavei v cerkev spravijo, zhcžč posamezno in komej na pol oblečene nune v križem svet. Kmalo je hilo celo pohištvo v neznanim ognji, ktero so jr z omadezvano rerkevjo vred na kup posulo in zgorelo. Malo pred ko še ogenj ni bil tako močan. se spravi nar hujši od hudohnežov v cerkev na altar. sapne s svojo umazano roko po sveti po-M»di. zgrabi angeljski kruh v svojo mavho, ter se urnih nog v blizno kerčmo k pajdašem poda. Berž ga ti obdajo in čez rse čislajo, ko jim od božjiga ropa šalno pripoveduje, in Bog ve kaj nesramniga sc počenjali. Od take hudobije slišati katolškiga Irea. ki je pri durih sedel, grozen strah obide, kteri se pokriža in z gnusenjem od gerdunov proč oheme. Ali hitro ga hiidohnež spozna, prinese iz tiiavlic sveto rešnje Telo. ter mu ga zasinchvajoč poda: _Tukej imaš svojiga Bogu. de ti ga ne bo treba vcc v cerkrv beračit hoditi!~ Na to ostermi I rt" in sam pri sebi zdihuje. Tode tudi hudobnežu jc kmalo ura dotckla. Natiirno potrebo gre opravljat. fetertinko, pni ure mine. in ni ga še gerduna nazaj. Strahoma ga gredo pajdaši iskat. Pridejo tje. odprejo duri in - hudobnež cepi mertev na deski. Vsi ostermeni stoje okoli njega, božja pra-vieajih je omamila, de niso besedice zinili. Tudi pohozrn Irc pride zraven, sc čudi nad božjo pravico, iu odreže mavho polno ^v. hostij. tcce nana-
gloma s tem zakiadam v škofijsko cerkev, in jo trepetajoč poda škofu samimu. — Živo v serce so si krivoverci tukajšino čudno prigodbo vtisnili in s svetim straham jo starši svojim otrokam pripovedujejo. de bi se nikdar ne prederznili, Bogu tako nc-čast, tako sramoto delati*.	Božič.
Versta
Oglejskih škofov in patriarhov.
(Spisal Peter Hicinger.j (Kvincc. i
HI. Marka I. Barb, patriarh od 1. 1471 do 1491 : v zadnje jc bil on Rimski kardinal, in jc v Riniti umeri.
82.	H c rm o I a j Barbar od I. 1491 do 1493, je bil učen in razumin mož.
83.	Miklav ž II. Ilonat od 1. 1493 do 1497.
S4. Dominik Griman od 1. 1498 do 1517;
v zadnje je bil tudi med kardinale Rimske cerkve prištet.
85.	31 arin Griman od 1. 1517 do 1546; tudi je poslednic kardinal postal, in jc v Čitavekii blizo Rima umeri.
86.	Janez VI. Griman od 1. 1546 do 1592. Tisti čas je bil Tridentinski zbor zoper Lutcransko in Kalvinsko krivo vero in zastran mnogih poprav v katolški cerkvi obhajan: patriarh Janez je bil tudi med očetmi tega zbora, ki je tcrpclodl. 1545 do 1563.
87.	Franc Barbar od I. 1592 do 1616. Leta patriarh jc obilno delal za priti sebi izročene čcdc. L. 1596 je deželin cerkven zbor vkup sklical, v kterim je bilo več postav danili po duhu Tridcntinskiga zbora zastran duhovšnic, življenja mašnikov, previdenja far in mnogih cerkvenih slu-žeb. Posebno je bilo tudi zapovedano, mašne bukve, kjer sc je maša v ilirskim jeziku brala, pregledati in popravili; vonder kar mogoče latinske mašne bukve vpeljati. Ta patriarh je tudi obiskal 1.1615 cerkve, kar jih je bilo na Krajnskim, Koroškim, Štajerskim in llorvaškim še v podložnosti Oglejske škofije.
88.	Hcrmolaj II. Barbar je bil patriarh od I. 1616 do 1622.
89.	Anton IV. Griman od 1. 1622 do 1628.
90.	Avguštin II. Gradoniški od 1628 do 1629.
91.	Marka II. Gradoniški od 1629 do 1656.
92.	Hicronim Gradoniški od 1. 1656 do 1657.
93.	Janez VII. Ilcllin je bil patriarh od I. 1657 do 1699. in je postal k slednjima tudi kardinal Rimske cerkve.
94.	llioni/.i Ilcllin od 1699 do 1734. On je
1. 1703 škofijski zbor sklical, kjer je bilo več reči zastran zaderžanja duhovnih in klošterskih sklenjeno bilo.
95. Danici Delfin od 1734 do 1751. Leta je bil zadnji patriarh Oglejske cerkve. Dolgo časa namreč so že Coričani želeli lastuiga škofa dobiti; so za to stran se s prošnjami do svojih deželskih poglavarjev, namreč nadvojvodov Karlna in Ferdinanda, cesarja Leopolda I., cesarice Marije Terezije, obračali, de hi leti se v Rimu za to reč pognali. Vonder Benečani niso radi vidili, de bi se Oglejska škofija kaj zmanjšala; patriarhi sami tudi niso radi kaj od svojih pravic zgubili; in tako je reč le zastajala. Dokler ni cesarica Maria Terezija z posebnimi prošnjami papeža Benedikta XIV. v to nagnila, de je narpred I. 1749 v Gorici apostolski namestnik postavljen, potem pa 1. 1751 Oglejski patriarhat zatert in v dve veliki škofii, namreč v Gorici in Vidmu razdeljen bil. Cerkve Oglejske škofije na Krajnskim, Koroškim in Štajerskim so zdaj k Goriški škofii prišle, dokler niso bile pozneji 1. 1787 in 1830 še drugač med Ljubljansko, Kersko, Lavantinsko in Zagrebško škofijo razdeljene. Od slej se Oglejski patriarhi več ne imenujejo, panjih versta sc po Goriških nadškofih naprej pelja. Oglejsko mesto pa je zdaj daleč od nekdajnje svitlobc in velikosti prišlo, dc je pred vasi podobno. Le velika cerkev od poprejšn*;1 slave nekaj priča: in ostanki razvalin mogočniga zidovja od starosti kraja pripoveduje. Namesti patriarha z veliko duhovšino je zdaj le fara s štirimi mašniki.
Pnsaviie cvetlice.
Neki pušavnik pride k sv. opatu Makarju, ter ga vpraša: Oče, kaj moram storiti, ako se hočem posvetiti? — Reče mu tedaj sv. starček, de naj obiše grobe, mertve zmerja, zasramva in kolnc, nazadnje pa pristojno čast skaže. Pušavnik to sto-rivši sc nazaj k opatu verne. Vpraša ga ta: Kaj so ti mertvi odgovorili? Kar zinili niso, odgovori pušavnik! — Bodi tudi ti enako mertvim neobčutljiv za vsaktero človeško hvalo in grajo in gotovo se boš posvetil.
Prašajo enkrat nekiga pušavnika njegovi učenci, kako de bi zamogli hude nagibe svojiga serca ukrotiti? Odgovori jim nato z priliko. — Prebivali so pa v ciprcsni gošavi. Veli tedaj enimu učeneov, mlado cipreso izruvati. Urno prime učene za drc-vesice in ga izruje brez truda z eno roko. Zdaj mu pokaže pušavnik drugo cipreso, pa tudi to učenec izruje, tode le z obema rokama in s silo. Za-verne ga zdaj oče pušavnik k tretjimu drevesu, kteriga pa mladenč le z pomočjo tovarša komej izkorenini. Poslednič pokaže cipreso veči in močneji
od vsih druzih, ter zapove vsim svojim ucencani. jo izruvati. Ko je pa teh vsih zjedinjena moč zastonj in prazna bila, prime nazadnje starček besedo, ter takole pravi: Ljubi moji! Taka je tudi z hudimi nagibi našiga serca. Od konca, ko sc še niso ali pa le elo malo vkorcninili, nam niso sicer nepremagljivi, tode težko težko jih je potlej iztrebiti, ko so se že v seree globoko zarasli. Tedaj začnite sc koj zdaj vojskovati, de vaši sovražniki ne bodo do verha veliki in de vas ne pahnejo \ grozen prepad večniga pogubljenja.
Strašna smert eniga pijanca!
Neki ošaben mož, kteri jc povsod rajši bil. kot doma, nar rajši se je pa po kerčmah klatil, pride na nedeljo v mesto N. Tukaj najde svoje navadne tovarše, s kterimi, na mesti v cerkev k vcčcrnicam iti. jo berž v hližno kcrčino vdari. Med nevadnim kričanjem in razsajenjem so ga lili, de je bilo strah. Ali tukaj še ni bilo zadosti, gredo namreč od ene do druge kerčme tako, de so prav po živinsko se do mraka vlačili. Na zadnje so že tako po tleli in za mizo ležali, de nobeden pametin človek bi ne bil rekel, de so to ljudje, de so kedaj pamet imeli, samo naš pijanec se jc nekako še terdno deržal, de ga ni tako hudo vino premagalo. Viditi pa, de vsi njegovi tovarši okrog mize omamljeni leže. se spomni, de mora domu iti, torej še svojo debelo pipo pri luči na mizi prižge, ter jo sčasama domu maha. Ali komej pride iz mesta do ene lesene bajte, ga jame vinski hlap hudo motiti. Kar mu luna zašije in on zagleda tam pri steni zloženo slamo, na ktero se je kot en hlod zavalil in vmedil s pipo \ ustih, ter berž zaspi, ker jc bilo že pozno. Ali o nesreča! Oginj se iz pipe iz t rese iu slama slojna se vname! V kratkim je bila cela hišica v plemenu. Domači so sc k sreči komej plemenu otcli z dvema kravama, vse drugo je pa oginj požerl. Drug dan najdejo okoli dvajset korakov od pogorevšine dalječ zlo opečeniga človeka, tako dc so komej spoznali, kdo de je. Pijanci, če ste kedaj v treznim stanu, prosim vas, premislite to resnično zgodbo, in prevdarite sami pri sebi, kaj vam se more zgoditi, ako ne na to, pa na drugo vižo: torej prebudite se enkrat iz dušniga spanja, in se prepričajte, de ne iVlate, kakor ljudje, ampak večkrat po kerčmah razsajate kot brezpametna živina. Skcrbitc za dušo, imate le eno, obranite pamet, biser človeka, usmilite sc družine, zdravja, premoženja. ubogih lačnih in žejnih. Ino tudi vas. kere-marji, tudi vas prosim, zaprite, ako vam jc vaša duša draga, saj o času božje službe, vašo kerc-marijo, in se ne vdelezite ptujih grenov.
Janez Obalo.
It a zgled po kersaiiskim svetu.
Verni kristjani, kterim je keršanstvo čez vse, kteri so prepričani, de le darovi, ki jih je Kristus na zemljo prinesel, zamorejo človeka na tem svetu in na iinim v resnici osrečiti, so pastirsko pismo >kofov na Dunaji zbranih z veseljem, s serčno zahvalo in z globokim spoštovanjem sprejeli. Kerpka beseda duhovnih očetov ni le močno v ušesa zado-nela. temuč segla tudi globoko v serce. I)e je sveti Didi nad zhoram škofov cul, njih misli vodil, v njih perjih serčno*! vžigal in na jezik ognjene bc-vde jim pokladal. to je vsakteri čutil, v kterim se kaka iskcrca kersanskiga čutila iii. Nevarnosti, ki ea^iiimu in večnimu zveličanju ljudi protijo. so s lehlno in ojstro besedo zaznamvanc: to je beseda o pravim času govorjena: o času, v kterim se vse maja . v kterim so vse podloge deržavskiga in dru-/in*kiga življenja podkopane, je prišel ta glas kakor iz nadzemeljskih krajev : kdor ima dobro voljo in *vojo dušo ljubi, bo ta glas Kristusovih namestnikov poslušal in si ga k sercu vzel.
De se bo njih veliko nad sveto besedo škofov *podtikvala in ji nasprotvalo, to je bilo lahko naprej viditi in povedati. Kar je stari Simeon prerokbi Alarii. de bo Ta v znamnje. kterimu se bo zo-pervalo, se bo spolnovalo skoz vse čase: kraljestvo teme se bo vzdigovalo zoper kraljestvo luči clo konca sveta.
Posebno je nektere razžalilo in razkačilo, ker skolje zaveržejo tisto presilno poganjanje za narodovo fdomorodnostj, ki je le od sovraživa, ne pa od ljubezni navdihnjeno. Beseda škofov je očitna in lahko razumljiva . in se je zatorej prav čuditi, dc jo kdo more napak oherniti. škofje ne zaveržejo poganjanja za domorodnost samiga na sebi, ker pravijo z lepim očetovskim glasam: -ljubite svoje IjuiNtvo in svojo deželo in svoj jezik;- tode tudi pristavijo: „\e pozabite, de je vsa zemlja Gospodova, de se v vsih jezikih vsak dan k njemu moli: Dee naš, odpusti nam naše dolge, kakor mi od p u š a m o svojim dolžnika m.~ — »škofje svari- le pred tistim ajdovskim vzdigovanjem narodnosti. v kterim se keršanstvo zameliijc ali malo čisla , v kterim se blagor in zveličanje več nc iše v Jezusovim imenu, tenmč se narodstvo kakor malik na altar postavi in moli, kakor vir vse Idagosti. Svare pred tistimi prekanjenimi sovražniki kc^an-*kiga reda, ki svoje hudobne naklepe s tem zakrivajo . dc se na videz le za narodnost potegujejo in narodne pravice nazaj terjajo. V tem oziri?. z žalostjo rečemo, posebno nekteri Slavjanski časopisi z divjo zlobo vpijejo. rTi hudobni zapcljivci naših rasovu, pravi pastirski list, ..ki bi radi vse božje in človeške naredbe prekucnili, si prizadevajo, zdravo ljubezin narodov do njih zgodovine, do njih jezika in starih seg prekanjeno vneti in do nekake vročinske zdivjačnosti podkuriti".
K i m. Kakor hitro si je Oudinot Rim podver-gcl, je bila njegova perva skerb, Papežu ključe mesta in veselo novico, de je ljubi mir med ozidje Kima se zopet povernil. poslati. Polkovnik Ricl se urno v Gaeto prepelja in od sv. Očeta spodobno sprejet jim poda ključe in naznani stan glavniga mesta kersanstva. S solzami v očeh so sveti Oče
izrekli, de jim je bilo Franeozko vedno pri sercu, ktero je tudi v sili cerkvi v pomoč prihitelo. Sporočili so po njem serčno zahvalo vsim, kteri so k otetbi Rima, na kteriga so zmirej svoje oči obračali, pripomogli in jih zagotovili, de se jih hočejo v svojih molitvah hvaležno spomniti. — Red in niir ustanoviti, je Oudinot dal ukaz. Himljanam orožje pobrati in število odvzetih mečev in druziga orodja je silno veliko. Tudi so nektere cerkvene reči po skcrbuim preiskovanji na svitlo prišle in svojim cerkvam nazaj dane bile. Pazi se na pešce in vozove, kterikoli Rini popušajo, ako bi se pri tem ali it ii t m kaka dragina ali vlast občnih naprav ra-zodcla. in se pregleduje, koliko škode jc Rim v tem silovitim času zadelo. Papeževi konji so tako iz Angelske terdnjave in od drugod v njegovo poslopje pripeljani bili.
Eden poglavitnih Rimskih puntarjev sc je un-dan v dragim vozu z dvema konji, ki sta bila v poprejšnih žalostnih dnevih vojvodu od Torlonia vzeta, skoz mestne vrata peljal, de bi bil v Staro mesto in tako na morje ušel: tode stražniki so ga zaderžali: najdli so v njegovih skrinjicah mnogotere zlatnine in srcbcrniiic in 35.000 tolarjev. °
Od Ogerskc vojske so se noter do pondeljka prav vesele novice slišale: v podeljk pa niso Dunajski časopisi nič kaj veseliga prinesli od Ran ovc armade, lluda bitva je bila per JSent-Tomaži: na obeli straneh jih jc veliko padlo, od Banovc armade manjka okoli 600 mož. — Po pismih iz Pešta se je 1H. dan t. m. Havnau vzdignil z veliko armado iz Pešta proti Segcdinu Ban u na pomoč; tudi Rusjc iz Erdeljskiga hite Ranit pomagat.
Iz Pariza. 28. dan Maloscrpana je bila obletnica po ranjkim nadškofu Dionizu Allre, kteri je vlansko leto za svoje ovčice na ograjah življenje dal, spodobno obhajana. Ze zaranoje vrelo ljudstvo v stolno cerkev, kjer njegovo truplo počiva, vsa duhovšina glavniga mesta se je tii zbrala in zdajni nadškof so svojimu predniku v hvaležin spomin častilo slovesno mašo brali, kar seje dan potem tudi v družili cerkvah Pariza zgodilo.
Iskre.
Nekaj od molitevne ure. — Vsak dan, odkar se je post perčel, po solnčnim zahodu pošljem občini z velkim zvonam pozdrav, in povabim veliko in malo, staro in mlado v cerkev k shodu, ki mu je ime m o 1 i t e v n a u r a.
Po zvonenji čakam četert ure, de sc pravoverni zbero. S tem se tudi mrak razširi. Mračna cerkev se čedno razsvetli, vsak sc spravi na svoje mesto, in fajmošter poklekne v klečalo pri zvoniku, de pri nesterpljivi mladosti paznost obudi, in tačas pride iz žagrada kaplan, v koretelj in štolo oblečen, in na glavi mu je kvadrat. (C ujte! — prava in živa podoba Jezuita!} pa nedolžni otročiči se ga ne boje. Kakor pišeta okoli koklje, tako so otročiči zbrani okoli tega Jezuita itd. (k. z. l.J
Popravek.
V listu 29, str. 230, v. 19 od zgorej. namcst: pokazal, beri: po k asa H.
\aliskar Jožef Blaznih v Ljubljani.