vzgoje Področja Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 45 Otroci z motnjo senzorne integracije imajo zelo veliko težav pri funkcioniranju v svojem vsakdanu na različnih področjih: v vestibularnem sistemu (čutilo za ravnotežje v labirintu srednjega ušesa), taktilnem sistemu (otip na koži, dotik), proprioceptivnem sistemu (čutilo za gibanje v mišicah, gibanje), gustatornem sistemu (čutilo za okus, okus), vidnem sistemu (čutilo v očeh, vid), slušnem sistemu (čutilo v ušesih, sluh) in v olfaktornem sistemu (čutilo v nosu, vonj) (Martinčič Štiblar idr., 2008). Da bi uspešno komunicirali in sodelovali v interakciji z drugimi, moramo biti v stanju budnosti, ohranjati pozornost in emocialne odgovore na reakcije (Mamić idr., 2010). Motnja senzorne integracije pri otrocih Petra Žnidar, mag. prof. inkluzivne pedagogike, dipl. delovna terapevtka, je izvajalka DSP (mobilna služba) v Vrtcu Pedenjped v Ljubljani. Senzorna integracija Jean Ayres (1963 v Korelc Primc in Grole- ger Sršen, 2013) jo je opredelila kot nevro- loški proces, v katerem se dražljaji lastnega telesa in dražljaji iz okolja organizirajo v in- formacije, ki jih potrebujemo za učinkovito izvedbo vsakodnevnih dejavnosti. Tudi Fis- her in ostali (1991 v Požin, 2011) trdijo, da je senzorna integracija nevrološki proces, ki organizira občutenje lastnega telesa v pove- zavi z okoljem. Menijo, da je vedenje odvi- sno od sposobnosti otroka, ki sprejme dolo- čeno senzorno informacijo iz okolja, združi senzorne dražljaje iz centralnega živčnega sistema ter te informacije uporabi za na- črtovanje in oblikovanje vedenja. Ko ima otrok težave pri oblikovanju in združevanju senzornih dražljajev, ima težave pri obliko- vanju in izkazovanju ustreznega vedenja, vse to pa vpliva na učenje ter motorično vedenje. Pri tem mora otrok čez številne razvojne ravni, preden je proces senzorne integracije zaključen. Ayres (2002 v Požin, 2011) govori o štirih ravneh, ki so potrebne za vsakodnevno uspešno delovanje: 1. Na prvi ravni poteka intenzivna integra- cija vestibularnega, taktilnega in propri- oceptivnega sistema. Čutni dražljaji do- tika se iz vsakega delčka kože povežejo in omogočijo otroku, da lahko sesa in ustvari močno vez z materjo. V estibularni in proprioceptivni čuti pa vodijo v dobro organizirane gibe oči, ravnotežja, mišič- nega tonusa in gravitacijske varnosti. 2. Na drugi ravni, ko so temelji sistema in- tegrirani, začne otrok razvijati zavedanje o svojem telesu, bilateralno koordinacijo, pozornost, motorično načrtovanje, ustre- zno raven aktivnosti in čustveno stabil- nost. 3. Na tretji ravni se prične obdelava slu- šnih in vidnih dražljajev. Slušni dražljaji se integrirajo z vestibularnimi in tako se razvijata govor ter razumevanje jezika. Vidni dražljaji se integrirajo s taktilnimi proprioceptivnimi in vestibularnimi in tako se razvijata vizualno-motorična ko- ordinacija in detajlna vidna percepcija, ki otroku omogoča še bolj kompleksne de- javnosti (sestavljanje, risanje). 4. Na četrti ravni se vsi sistemi in vse dose- ženo združi v celoto možganskega funk- cioniranja. Kompleksne motorične spre- tnosti, usmerjena pozornost, organizacija vedenja, specializacija obeh strani mož- ganov, akademsko znanje, vizualizacija, samopodoba in samokontrola so končni proizvodi vseh senzornih procesov, ki so se odvili na prejšnjih treh ravneh. Če je razvoj potekal ustrezno, se je na tej sto- pnji otrok sposoben organizirati in deluje kot čustveno stabilna oseba. Razvoj senzorne integracije Osnovni pogoj za normalen razvoj procesov senzorne integracije je razvoj posameznih senzornih sistemov, ki poteka v drugi polo- vici fetalnega življenja (od 22. do 40. tedna) in v prvih mesecih po rojstvu. Razvoj vsake- ga od sistemov za občutenje ima svoje zapo- redje in časovni potek. Poleg tega se sistemi razvijajo v tesni medsebojni povezavi, kar je podlaga za poznejše medsebojno usklaje- no delovanje in optimalno funkcioniranje (Graven in Browne, 2008 v Korelc Primc in Groleger Sršen, 2013). Senzorna integracija se odvija in razvija predvsem v obdobju po rojstvu. Omogoča, da lahko otrok proizvede gibe, ki vodijo v plazenje in stojo, torej to, kar se zgodi v prvem letu otrokove starosti. Otrokova igra vodi k organizaciji zaznav telesnega položaja in gravitacije, skupaj s tem pa se razvija tudi organizacija vidnih in slušnih zaznav. Branje zahteva zelo komple- ksno usklajeno delovanje in integracijo za- znav oči, očesnih in vratnih mišic ter poseb- nih čutilnih receptorjev v notranjem ušesu. Večina izmed nas shaja s povprečno razvito senzorno integracijo, določenim posame- znikom pa zgolj povprečnost ne zadošča (Ayres, 1989 v Košmelj, 2015). Senzorni sistemi Naše dojemanje sveta je omejeno in dolo- čeno s čutili. Čutila so receptorji živčnega sistema. Sprejemajo dražljaje iz okolice. Ti so lahko mehanski ali kemični. Vsi recep- torji so povezani s čutilnimi (senzoričnimi) živci. Dražljaj, ki ga sprejmejo, se spremeni v vzburjenje, ki potuje v senzorične centre. V skorji velikih možganov se spremeni v občutek. Čutila so orodja za živčni sistem. Možgani neprenehoma iščejo senzorno hrano, da se razvijejo in delujejo. Vse znanje vzgoje Področja 46 Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 in zavedanje o sebi in okolici je odvisno od sprejemanja dražljajev iz okolice in notra- njosti telesa (Martinčič Štiblar idr., 2008). • V estib u larni sist em: To je glavni or- ganizator senzornih dražljajev in eden najbolj pomembnih 'gradbenih' elemen- tov senzorne integracije. Čutilo za rav- notežje leži v notranjem ušesu, ki leži v piramidi senčnice. Vestibularni aparat zaznava spremembe v smeri in hitrosti gibanja glave, kar imenujemo dinamič- no ravnotežje, in spremembe v položaju glave glede na zemljino težnost, kar ime- nujemo statično ravnotežje (Martinčič Štiblar idr., 2008). Za razvoj vestibular- nega sistema potrebujemo gibanje, da lahko izboljšamo svoj občutek za ravno- težje (Horowitz in Rost, 2007 v Košmelj, 2015). • T ak ti lni sist em: Prva otrokova komuni- kacija je komunikacija z dotikom. Tak- tilni sistem se razvija že v maternici in je največji senzorni sistem v telesu. Taktilni receptorji niso samo v koži, temveč so tudi v ustih, grlu, prebavnem sistemu, ustnih kanalih (Martinčič Štiblar idr., 2008). Preko različnih mehanoreceptor- jev v koži sprejemamo zaznave dotika, pritiska, temperature, bolečine, teksture snovi in premikanja dlačic na koži (Ayres, 1989 v Košmelj, 2015). • P r o p rio cep tiv ni sist em: Propriocepcijo predstavljajo živčna vzburjenja iz mišic in sklepov, ki možganom dajejo infor- macije, v katerem položaju so mišice in sklepi. Te informacije jim omogočajo, da vedo, kje so posamezni deli telesa in kako se telo giblje (Ayres, 2005 v Požin, 2011). Otroci, ki imajo slabo organizira- no propriocepcijo, imajo ponavadi velike težave pri dejavnostih, kjer si ne morejo pomagati z vidno zaznavo (Ayres, 1989 v Košmelj, 2015). • Gusta t o rni sist em: Brbončice v ustih so kemični receptorji, ki v možgane prena- šajo zaznave o okusu različne hrane in celo predmetov. Dojenčki začnejo svoje raziskovanje sveta z okušanjem. Pred- mete, ki jih zagrabijo, ponesejo k ustom in jih tako spoznavajo (Koscinski, 2013 v Košmelj, 2015). Receptorji za določen okus so razporejeni po različnih delih je- zika. Čutnice ob straneh jezika zaznavajo kisle snovi, na konici zaznavajo sladko in na korenu grenko. S kombiniranjem za- znamo tudi druge okuse (Hočevar - Bol- težar, 2008). • Olfak t o rni sist em: Nos je organ, s ka- terim dihamo, vohamo. Vonj zaznavajo čutnice, ki so v kupoli nosne votline, na zgornji nosni školjki. Sporočilo o vonjavi potuje od vohalnih čutnic po vohalnem živcu do središča za voh v možganih, bli- zu katerega je področje za spomin in ču- stva (Hočevar - Boltežar, 2008). Nekateri otroci imajo težave s preobčutljivostjo in pretiranim zaznavanjem vonja. Različne vonje zaznavajo zelo intenzivno, mnogo povsem običajnih stvari jim smrdi. Ne- prijeten vonj jih odvrača od povsem obi- čajnih opravil. Vonjalna preobčutljivost je pogosto povezana s preobčutljivostjo na okušalnem in slušnem področju (Ho- rowitz in Rost, 2007; Biel in Peske, 2009 v Košmelj, 2015). • V idni sist em: Vid je čut za zaznavanje svetlobe in njeno interpretacijo ('gleda- nje'), čutilo za vid je oko (Martinčič Šti- blar idr., 2008). • Slušni sist em: Zvočni valovi stimulirajo slušne receptorje v notranjem ušesu in pošljejo informacije v možganske avdi- torne centre. Slušne informacije se v cen- trih povezujejo z vidnimi, vestibularnimi in proprioceptivnimi informacijami. Če se te informacije ne bi povezovale, bi tež- je prepoznavali pomen tega, kar slišimo (Ayres, 1989 v Košmelj, 2015). Motnje senzorne integracije Motnja senzorne integracije pomeni neu- činkovitost in neorganiziranost obdelave senzornih informacij v centralnem živčnem sistemu. Rezultat se odraža v motoriki ve- denja in pozornosti ter vpliva na otroko- vo delovanje v domačem okolju, vrtcu in šoli. Težave senzorne integracije se kažejo že v najzgodnejšem obdobju. Pri dojenč- kih se lahko kažejo kot pretirana jokavost, premočan odziv na zvoke, svetlobo, dotik. Otrok ima lahko težave s hranjenjem ter spanjem. Pogosto se težave kažejo tudi pri pričakovanem gibalnem razvoju; otrok se težko obrača, pozno shodi ali ne splazi (Ga- vin idr., 2007). Pri otrocih se v kasnejšem obdobju te motnje kažejo kot: učne težave v šoli, motnje govora in jezika, motnje bra- nja in pisanja, odkrenljiva pozornost, hipe- raktivnost, motnje mišičnega tonusa, slaba organizacija, motena telesna shema, anksi- oznost, vedenjske in čustvene težave, težave pri sledenju navodilom, motena socialna interakcija in slabe veščine skrbi za samega sebe (Peske, 2005; Požin, 2011). Motnje v senzorni integraciji kažejo tri klasične simp- tome, ki se lahko pojavijo samostojno ali v kombinaciji, lahko so blažji ali težji. Teža- ve otrok z motnjo v senzorni integraciji so kronične in motijo njihov vsakdan. Težave senzorne modulacije se kažejo kot hipersen- zibilnost (preobčutljivost), hiposenzibilnost (premajhna občutljivost) in senzorno iska- nje (iskanje različnih senzornih izkušenj). V senzorni integraciji se lahko hkrati kažejo simptomi več motenj in jih v tem primeru imenujemo kombinirane motnje v senzorni integraciji (Miller, 2006 v Požin, 2011). Literatura • Gavin, Reid; Kavkler, Marija; Viola, Stephen G.; Košak Ba- buder, Milena; Magajna, Lidija (2007): Učenci s specifičnimi učnimi težavami: skriti primanjkljaji – skriti zakladi. Ljubljana: Društvo Bravo. • Hočevar - Boltežar, Irena (2008): Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz patologije. Ljubljana: Pedagoška fakul- teta. • Korelc Primc, Simona; Groleger Sršen, Katja (2013): Motnje senzorne integracije in možnosti terapevtske obravnave. Re- habilitacija, letnik XII, št. 2, str. 83–90. Pridobljeno 2. 11. 2020 s spletne strani: https://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/vsebi- na/Rehabilitacija_2013_No2_p083-090.pdf. • Košmelj, Nika (2015): Spodbujanje senzorne integracije pri učencih z motnjo v duševnem razvoju. Diplomsko delo. Lju- bljana: Pedagoška fakulteta. Pridobljeno 2. 11. 2020 s spletne strani: http://pefprints.pef.uni-lj.si/2820. • Mamić, Dragana; Fulgosi Masnjak, Rea; Pintarić Mlinar, Lji- ljana (2010): Senzorna integracija u radu s učenicima s autiz- mom. Edukacijsko-rehabilitacijski fakultet Sveučilišta u Zagre- bu, 151(1), str. 69–84. Pridobljeno 2. 11. 2020 s spletne strani: file:///C:/Users/PC-01/Downloads/Napredak_2010_1_05_D_ Mamic_R_Fulgosi_Masnjak_Lj_Pintaric_Mlinar_Senzorna_ napredak_151_1_69___84_2010.pdf. • Martinčič Štiblar, Draga; Cör, Andrej; Cvetko, Erika; Marš, Tomaž; Legan, Mateja (2008): Anatomija, histologija, fiziolo- gija. Ljubljana: Medicinska fakulteta. • Požin, Anita (2011): Vpliv motnje senzorne integracije na otro- kovo delovanje na področju govora, vedenja in učenja. Diplom- sko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Pridobljeno 2. 11. 2020 s spletne strani: http://pefprints.pef.uni-lj.si/406. Foto: Peter Prebil