MOJE IZKUŠNJE PRI ZATIRANJU VAROOZE
prof. dr. JURIJ SENEGAČNIK
Referat na XII. republiškem posvetovanju o čebelarstvu 11.2. 1989 v Ljubljani
Skoraj deset let je že, kar se je v severozahodni Sloveniji pojavila varoa. Prišla je k nam v panjih, ki so bili na paši v južnejših predelih države. Od tedaj se je nezadržno razširila v sleherni slovenski čebelnjak in povzročila nesluteno škodo.
Podrobnejše, temeljito razmišljanje o katastrofalnem vdoru varoe k nam in v druge evropske države (razen na otoško Anglijo) je pokazalo, da je njeno razmnoževanje vendarle možno uspešno zavirati, seveda ob strogem upoštevanju bioloških
značilnosti tako zajedavca kot njenega gostitelja, tj. čebelje družine.
Medtem ko se na indijski čebeli zaradi njenih specifičnih bioloških okoliščinah varoa ni mogla dodobra razviti, zaradi česar živi s svojim gostiteljem v ravnovesju, pa se je ob srečanju z evropsko čebelo v hipu prilagodila novim, znatno ugodnejšim pogojem za razvoj. Zato je v zadnjih desetih letih opustošila veliko število panjev po kontinetalni Evropi, razširila pa seje tudi že povsod tam, kjer ni indijske čebele.
Evropska čebela, tj. Apis mellifica, nima obrambnih mehanizmov za zaviranje va-roinega razvoja, ki jih najdemo pri indijski čebeli. Pri evropski čebeli pogrešamo predvsem:
1. pomanjkanje samočistilnega nagona čebel;
2. slabo regulacijo temperature v čebeljem gnezdu. Pri indijski čebeli je temperatura do 38° C, pri naši čebeli pa 32-24° C, kar je znatno ugodneje za razvoj varoe;
3. nižjo količino juvenilnega hormona, kar je značilno za indijsko čebelo, ki ovira razvoj varoe;
4. nagon za čiščenje neizleženih, pokritih celic je manj izražen pri indijski čebeli, saj so pokrite celice z neizleženimi varoa-mi lahko za varoo uspešna past;
5. krajšo dobo pokrite zalege je pri A. mellifica (okoli tri dni), kar omogoča razmnoževanje tudi v celicah čebel delavk. Pri A. cerana je ta razvoj mogoč le v trotov-skih celicah, ki so pokrite okrog 1 1 -1 2 dni, torej toliko kot pri nas celice delavk. Razvoj varoe od izleženega jajčeca do odrasle, oplojene samice pa traja okrog 9 dni.
Razvoj varoe pa na določenih mestih močno pospešujejo tudi meteorološki dejavniki. V eni sezoni se razmerje med čebelami in zajedavci povzpne na 1 : 1 50. Lastnosti varoe
Varoozo razširjajo odrasle samice, ki se nahajajo na čebelah in trotih, pa tudi v pokritih celicah, kjer zalegajo jajčeca. Razvojne oblike varoe so jajčeca, ličinke, proto-nimfe in deutonimfe. Svojim gostiteljem lahko odvzamejo hemolimfo tako proti-nimfe, deutonimfe kot odrasle varoe. Samčki, ki se izležejo v pokritih celicah, tam oplodijo mlade varoe in potem poginejo. Razvojne oblike, kot so proto- in deutonimfe, že parazitirajo svoje žrtve, tj. bube, prav tako odrasle varoe, ki so prišle v celice oz. so se tam razvile. Po izhodu iz celic varoe še naprej parazitirajo na odraslih čebelah, dokler ne gredo v celice dva dni prej, preden so pokrite, in se tam naprej razmnožujejo.
Varoa se hrani vsaki dve uri in pri tem svojemu gostitelju vsakokrat odvzame do
0,1 mg hemolimfe, kar dnevno lahko znese do 1 mg in še več, tj. približno odstotek telesne teže gostitelja. Teža odrasle varoe pa je 0,3 mg. Položaj je podoben, kot če bi odraslemu človeku, težkemu 70 kg, dnev-
no odvzeli 0,7 dl krvi.
Na odraslih čebelah najdemo varoo najpogosteje na čebelah dojiljah in to na telesnih predelih, kjerje možna punkcija za dostop do hemolimfe, torej tam, kjerje in-tersegmentarna membrana. Ko se hrani, je zelo rada na toraksu, to pa je njeno ter-mopreferenčno področje.
Posledice parazitiranja bub in odraslih čebel so zelo hude: znatno slabši je razvoj krmilnih žlez, slabša je kakovost mlečka, znižajo se beljakovine (do 20 odstotkov) v hemolimfi, izčrpavano je maščobno tkivo, celotna teža je znižana do 30 odstotkov, znižana je celotna aktivnost čebel, zelo je skrajšana življenjska doba (do 50 odstotkov in več), najdemo defektne čebele s pokvarjenimi krili ali brez njih, v celicah so tudi mrtve čebele, pogosto pride do infekcij, ropanja, praznih panjev, opuščene zalege, ker jo čebele zapustijo in zbežijo iz panja. Najresnejše stanje je proti jeseni, ko paša pojenjuje, varoa pa množično vdira v celice z zalego delavk.
Glavni vzroki za okužbo z varoo so: zaletavanje čebel in trotov v tuje panje; rojenje; beg iz panjev; prenos varoe prek drugih žuželk, npr. os; prevažanje in prevelika koncentracija čebel na nekem področju; ropanje ter prodaja rojev in družin.
Z navedenimi dejstvi pa so na splošno povezani tudi vzroki za neuspehe pri zatiranju varoe, npr.:
1. pomanjkljivo poznavanje in neupoštevanje življenjskih navad in razmnoževanja varoe in čebel;
2. pomanjkljivo, največkrat prepozno izvajanje zdravilnih ukrepov;
3. neučinkovitost ali premajhna učinkovitost äkaricidnih pripravkov;
4. nepravilno doziranje pripravkov (preveč, premalo);
5. odpornost zajedavca zaradi prepogostih (često tudi nepotrebnih) ukrepanj z istim sredstvom;
6. opuščanje istočasnega načrtnega zdravljenja vseh panjev na določenih področjih;
7. sekundarne infekcije, ki jih varoa pri sesanju hemolimfe vnaša v svoje gostitelje, npr. v bube ali odrasle čebele. Tako se lahko prenašata huda gniloba, virus akutne paralize itd.
Postopki zdravljenja
Brez kemoterapevtskega zdravljenja
varoe ni mogoče uspešno zatirati, naši postopki pa so vselej še dosti bolj uspešni, če jih kombiniramo s hkratnim biološkim zdravljenjem, h kateremu poleg ostalih posegov spada tudi izrezovanje pokrite troto-vine, ki je past za varoo. Na ta način lahko uničimo do 30 odstotkov varoj in s tem precej zmanjšamo stopnjo okuženosti.
S	kemoterapevtskim zdravljenjem naj bi dosegli:
- čim večji uspeh ob čim manjšem tveganju;
- ob vsakem kemoterapevtskem posegu naj bi dosegli vsaj 90-odstotno učinkovitost, za to pa je potrebna tako imenovana zdravilna ali kurativna doza;
- zdravljenje ne sme biti nevarno za čebele in tudi ne za izvajalca. Tolerančna doza je tista količina zdravila, ki za čebele še ni škodljiva. Položaj je najugodnejši, če je razmerje med obema dozama, tj. kurativno in tolerančno, čim nižji.
Možnosti vnosa zdravil v panj
1. Pri uporabi tako imenovanih sistemi-kov vnašamo zdravilo v panj s škropljenjem. Sistemiki so zdravila, ki prek tekoče hrane preidejo v hemolimfo čebele, od tod pa v hemolimfo varoe, ki nato pogine.
2. Akaricid razpršujemo v panj v obliki blage megle. To lahko naredimo z ročnimi vrtnimi razpršilci ali pa z večjimi napravami, tako imenovanimi dihurji. Kot topilo oz. nosilno sredstvo za zdravilo lahko uporabimo vodo ali pa določena organska topila.
3. Pri dimljenju vnesemo zdravilno sredstvo v panj v obliki zdravilnega dima, ki uničuje zajedavce.
4. Zdravimo tudi z zapraševanjem čebel.
5. Zdravilo lahko vnesemo v panj tudi s pomočjo izhlapevanja.
Poznamo kratkotrajno pa tudi dalj časa trajajoče učinkovanje, npr. pri zdravljenju z različnimi pripravki mravljinčne kisline. Hlapi mravljinčne kisline vdirajo tudi v pokrite celice in uničujejo varoe, ki so v njih, ne pa tistih, ki so na čebelah.
6. Najnovejši in do sedaj najobetavnejši način zdravljenja pa je vnos nehlapnega akaricida (fluvalinat), ki se v panju izloča dalj časa, to je od tri do pet tednov.
Kako sem varoo zatiral v letih 1981-1988
Po kratkem gornjem uvodu o najvažnej-
ših lastnostih varoe in posledicah, ki jih ta zajedavec povzroča na čebeljih družinah, ter o možnostih za vnos zdravilnih sredstev v panj, želim na kratko prikazati, s kakšnimi ukrepi sem varoo skušal zatirati v svojih panjih od leta 1981 dalje. Čebela-rim z okoli 40 panji, vsako pomlad pa jih deset prodam.
Do sedaj zaradi varoe še nisem izgubil nobene družine.
Poleg izrezovanja trotovine iz gradilni-kov (kar zaradi kontrole in preprečevanja rojenja počnem že več kot 30 let), s čimer se odstrani okrog 30 odstotkov zajedavcev, sem največjo pozornost pri zatiranju varoe posvečal spomladanskim in jesenskim kemoterapevtskim posegom: spomladi (marec-april) in v začetku jeseni (sep-tember-oktober) sem dosledno zdravil po štirikrat. Zdravljenje poteka v razmakih 6-7 dni, ker čebel nimam v kraju stalnega bivališča. V primeru slabega, preveč hladnega vremena sem tu in tam moral zdravljenje za kak dan preložiti. Štirikratno zaporedno zdravljenje je uničilo glavnino varoj, tudi tistih, ki so v intervalih med posameznimi dimljenji prihajale iz celic.
Zelo pomembno se mi zdi zlasti oktobrsko zdravljenje, ko se zalega običajno že izleže, tako da zdravilno sredstvo zanesljivo deluje na vse zajedavce, ki so na čebelah.
V	letih od 1 981 do jeseni 1 988 sem (po vrstnem redu) uporabljal naslednja zdravilna sredstva:
- 1981-1983: danikoroper, japonsko sredstvo, dimni koluti;
- 1984-1986: apiakaridim, Dalmed, Split, dimni koluti;
- 1 987 - do jeseni 1988: dimni lističi z amitrazom. Na lističe filter papirja velikosti 8x2 cm sem nakapal 0,1 ml 20-odstot-nega amitraza (jugoslovanski proizvod tovarne Ruše, trgovsko ime mitac 20), jih po dolžini prepognil v obliki črke V in jih, tleče na obeh koncih, z dolgo pinceto, potisnil pri odprtem žrelu v panj. Kontrolo sem opravil po 1-2 urah. Filter papirje bil prepojen s KN03;
- september-oktober 1988:	prvo zdravljenje z dimnimi amitraznimi lističi, nato pa sem trikrat zapored v razmaku 6-7 dni na družine razpršil po približno 1 5 ml vodne emulzije fluvalinatnega pripravka klartan (razredčitev 1 : 1000). Ko-
ličina aktivne snovi, ki sem jo uporabil za normalno družino, je bila okrog 3,6 mg, za prašilčke pa seveda ustrezno manj.
V	tri panje pa sem vložil lipove deščice velikosti 1 5 x 2,5 x 0,2 cm. Deščice so bile prepojene z emulzijo klartana (1+4) in so vsebovale približno 0,1 5 g, tj. 1 50 mg fluvalinata. V panjih sem jih pustil do začetka novembra.
Rezultati
Ves čas zdravljenja, tj. od I. 1981 dalje, pri občasnih kontrolah nisem ugotavljal kakih vznemirljivih znakov oziroma posledic okužbe, ki se javljajo le v neurejenih okoliščinah. Pri prvih jesenskih zdravljenjih je običajno odpadlo manj kot 1 00 varoj, pri naslednjih pa še manj, kar dokazuje, da tudi zalega ni bila kaj prida okužena. Delno je to morda tudi posledica dejstva, da so najbližje družine drugega čebelarja oddaljene približno 1 km, vendar so bile pri njem okužbe precej resne.
Navedeni rezultati veljajo tako za uporabo dimnih sredstev kot tudi za uporabo obeh fluvalinatnih emulzij, tiste za razprše-vanje (v razmerju 1 : 1 000) in tiste, s katero prepojimo leseni nosilec.
Iz vsega do sedaj navedenega je razvidno, da pri sistematični uporabi akaricidov zajedavec zlepa ne doseže odpornosti, saj sem (ob hkratnem izrezovanju trotovine) kar 6 let zapored uničeval varoo v bistvu z istim sredstvom: najprej z japonskim da-nikoroperjem, nato s splitskim apiakari-dimom, ki je posnetek japonskega sredstva. Aktivni substanci v teh dveh pripravkih sta malation in tedion. Danes domeva-jo, da zajedavci dosežejo odpornost po 1 5-20 generacijah, seveda pri zelo pogostih zaporednih uporabah, ne pa, če je med spomladanskim in jesenskim zdravljenjem kar pet mesecev premora. Na splošno pa seveda velja pravilo, naj bi zaradi boljših učinkov akaricide menjali na dve leti.
Drugo sredstvo, ki sem ga uspešno uporabljal, je amitraz. Dvajsetodstotno raztopino te snovi sem v količini 0,1 ml (tj. 20 mg aktivne substance, toliko kot predvidevajo jugoslovanski predpisi) nakapal na lističe filter papirja, prepojene z 1 0-od-stotno raztopino solitra (KN03), in jih pri odprtem žrelu potisnil globoko v panj. Ta postopek čebel ni vznemirjal. Amitraz je
zelo učinkovit akaricid in ga uporabljajo tudi kot kontrolno sredstvo za ugotavljanje učinkovitosti drugih akaricidov oziroma varocidov.
Nekateri strokovnjaki poročajo, da pride po uporabi amitraza tu in tam do prelega-nja matic, sam pa sem tu in tam na trotov-skih gradilnikih opažal zametke poapnele zalege. To dokazuje, da akaricidi do neke mere le oslabijo odpornost čebeljih družin. Kako bo to v prihodnosti, ko bomo zdravili s fluvalinatom, na začetku leta 1 989 še ne vemo, pričakujem pa, da bo bolezen popolnoma izginila.
Zadnje zdravilno sredstvo, ki sem ga začel uporabljati šele preteklo jesen, je fluvalinat, to je sintetični cianopiretroidni insekticid širokega spektra. Na večino čle-nonožnih škodljivcev, med katere spada tudi pršica varoe, deluje zelo učinkovito. Za sesalce, ptice, oprašujoče in nekatere druge koristne žuželke je malo toksičen. Zelo toksičen pa je za ribe in druge vodne organizme. Ne ostaja v zemlji, vodi ali na poljščinah, kjer je njegova polovična življenjska doba 1-2 tedna. Razgradni produkti so manj toksični kot osnovna spojina.
Bistvo zdravljenja s fluvalinatom, ki je skorajda nehlapen, je v tem, da z njim prepojimo primeren nosilec, ki nato tri do pet tednov ostane v panju, npr. med dvema satoma zalege. Čebele hodijo po nosilcu, npr. deščici, kjer se jih pri dotiku prijemajo molekuje zdravila, ki nato učinkujejo na varoo. Če je nosilec v panju dovolj dolgo, bodo poginile tudi tiste varoe, ki prihajajo iz celic skupaj z izleglimi čebelami.
Fizikalno-kemijski in farmakološki podatki ö fluvalinatu:
Fluvalinat je v obliki dveh pripravkov:
- klartan, 240 g fluvalinata na liter, proizvajalec Sandoz;
- mavrik, 240 g fluvalinata na liter, proizvajalec prav tako Sandoz.
V	ZDA je fluvalinat na voljo v obliki pripravka mavrik aquaflow, proizvajalec Zoe-con Corporation, Palo Alto, California, tudi tu je 240 g fluvalinata na liter. Obstaja tudi raztopina mavrika, ki vsebuje 1 20 g aktivne snovi na liter, kar je treba upoštevati pri morebitni uporabi te modifikacije.
Topnost v vodi je manj kot 5 ppb, tj. manj kot 5 milijardink grama na kg, torej se zaradi hidrofobnosti v medu skoraj ne
topi, zato tudi ni nevarnosti ostankov. V številnih organskih topilih je dobro topen. Tenak sloj vodne emulzije na soncu je obstojen dva dni.
1,6-odstotna vodna emulzija ima polovično razpadno dobo v pyrex posodi 1 2 dni.
Termična obstojnost: najmanj 3 ure na 1 00 °C ali pa 1 8 mesecev na 42 “C v steklenih posodah.
Hidrolitska stabilnost - polovična življenjska doba v dneh:
pH na 25 °C (dni)na 42 °C (dni) 3	30	35
6	30	8
9	1-2	1
Emulzije fluvalinatnih pripravkov bodo torej zadovoljivo obstojne in učinkovite le v rahlo kislih medijih.
Toksičnost za sesalce (pri tehničnem fluvalinatu):
Za podgane oralno:
LD50: 260-280 mg/kg telesne teže, za miši oralno: 1 50-220 mg/kg telesne teže),
akutna toksičnost dermalno za zajce in podgane: 20000 mg (= 20 g/kg telesne teže.
Rahlo draži kožo in oči, priporočljiva je uporaba rokavic in zaščitnih očal.
Do sedaj niso ugotovili organa, na katerega bi fluvalinat deloval toksično. Na glo-dalcih niso ugotovili onkogenega ali tera-togenega delovanja, pa tudi ne učinkov na razmnoževanje.
Pri prečiščenih fitosanitarnih pripravkih, kot sta klartan in mavrik, je toksičnost še zn atno nižja, to se pravi, da je LD še znatno višji, kar je vsekakor zelo pomembno.
Toksičnost fluvalinata na čebele in varoe:
Je kontaktni insekticid in učinkuje na centralni in periferni živčni sistem. Medtem ko čebelam praktično (pri določenih koncentracijah) ni nevaren, je že v zelo nizkih količinah zelo strupen za varoo.
Površinska LD50 za čebelo je 18400 nanogramov, tj. 18400. 10 9g. Količina flu-
valinata na čebeli en teden po vstavitvi nosilca v panj: 90 nanogramov, štiri tedne po vstavitvi le še 30. 10 9g. LDg0 za čebelo je torej 200-krat višja kot količina, ki jo na čebeli najdemo na začetku zdravljenja s fluvalinatnimi nosilci.
Akutna oralna LD50 za čebelo: 1000 ppm (tj. 1 g) na 1 kg nektarja.
Ostanki v medu: 0,05 ppm (1 ppm = 1 = mg/kg), največ pa 0,1 ppm, torej red velikosti v nanogramih.
Za impregnacijo nosilcev (lipovih, topolovih ali smrekovih deščic, velikosti približno 1 5 x 2,5 x 0,2 cm) uporabljajo vodno emulzijo klartana ali mavrika v razmerju 1:4, tj. 1 dl klartana ali mavrika in 4 dl vode. Impregnacija traja 1-3 dni. Nato deščice osušimo in po eno položimo med dva sata z zalego v plodišču. Različni avtorji priporočajo različen čas delovanja, in sicer od tri do pet tednov.
Čas impregnacije je odvisen od vrste nosilca.
Za enkratno zdravljenje priporočajo emulzijo klartana ali mavrika v razmerju 1 : 1 000, tj. 1 ccm + 1 liter vode. Tako raztopino razpršimo po čebelah v obliki blage megle, 1 5 ccm na panj, za prašilčke manj. Razprševalni postopek moramo seveda štirikrat ponoviti, če hočemo doseči podoben učinek kot z drugimi akaricidi. Način zdravljenja z nosilcem pa zadostuje za celotno zdravljenje v štirih obrokih in ravno v tem je njegova velika prednost. Pri razpr-ševanju pride na panj komaj 3,6 mg aktivne snovi, pri impregniranih nosilcih pa je količina aktivne snovi na deščico od 0,1 4-0,1 8 g, odvisno od nosilca.
Pri delu z emulzijami priporočajo uporabo rokavic in zaščitnih očal, podobno kot pri drugih poljedelskih zaščitnih sredstvih.
Menim, da ima uporaba fluvalinata toliko prednosti, da bo sčasoma izpodrinila vse druge. Če bo uporaba načrtna, ne bi smelo priti do odpornosti, zlasti še če bo zadostovalo zdravljenje enkrat na leto, morda pa celo le na dve leti, odvisno od okoliščin. Videti je, da bomo od sedaj dalje varoo lahko držali na vajetih.