zrasle iz avtonomne umetnosti 19. stoletja, se pravi iz tiste faze, ko se je ta um etnost osamosvojila. Brž ko pa je avtonomna, postane kritika ob­ čega okusa. Tudi avantgardo kaže zato gledati s stališča njenega formi­ ranja, se pravi glede na posebni položaj avtonomne umetnosti že sredi 19. stoletja, in še več: kot preboj tega položaja umetnosti. In ker gre ravno za preboj, so njeni nameni nujno že totalitarni in socialno aktivistični. (Tu ni mesto za razpravo o tem, da je in v čem je avantgarda podobna soc­ realizmu.) Avantgarde torej nastopijo kot herezije, v družbenem smislu kot neprijetnosti in zoprne reči, ki se običajno tudi izražajo z nasilno vse­ bino. So militantna gibanja, za dosego preboja uporabljajo avtoritarno gesto, vendar jih lastna militantnost preseže, in ko se tega zavedo, ne iš­ čejo zvez navzven, ampak se zapirajo v krog somišljenikov. Tu je nekaj paradoksov, celo kontradikcij: začetno geslo in poimenovanje, populi­ zem in poznejša skupinska ezoteričnost, začetne, za nastanek avantgarde nujne, svobodne, odprte okoliščine - za fazo etabliranosti pa značilna za­ prtost, celo izključenost Njihov položaj ni samo marginaliziran, ampak je položaj azila. Kljub svojemu močnemu družbenem u naboju se ne po­ vežejo s socialnim okoljem, ampak se izključijo v ideološki in socialni prostor, kjer ne veljajo isti kriteriji kot sicer - zato pa že v tem trenutku pomeni avantgarda za vladajočo ideologijo prestopništvo, azil sam je p re ­ stop iz uokvirjenega sistema. In potem se dogaja tisto, kar spet pelje k his­ toričnosti pojma avantgarde: avantgarda najprej zelo vznemiri javnost in nekako opredeli proti sebi mirno vest družbe, odpre nekaj problemov na ravni ideologije, ki pa jih ideološko »tržišče« kompenzira, in nazadnje ta ista avantgarda postane del muzejske kulture - historična v tem smislu, da gre v zgodovino. Jola Škulj: Glede historiata pojma avantgarda je potrebna dopolni­ tev. Res je, da prvo osveščeno rabo metafore avantgarda za naprednost, napredno pozicijo v politiki, literaturi, umetnosti itd. zasledimo v 19. sto­ letju, čeprav, kot je znano, obstaja kot militantni termin že v srednjeveški francoščini. Renato Poggioli navaja letnico 1845 kot najzgodnejši prim er konsistentne kulturološke rabe pojma avantgarda v malo znanem pam ­ fletu o poslanstvu umetnosti in vlogi umetnikov Gabriela-Desireja Laver- danta, Fourierovega pristaša. Matei Calinescu se v svoji knjigi Faces of Modemity (1977) pridružuje Donaldu Drevvu Egbertu in njegovim opre ­ delitvam v terminološkem slovarju, da je bil kulturni pomen pojma avantgarda uveden vsaj že leta 1825 in d a je utopična filozofija Saint-Si- m o n a - to zvezo je omenjala že Neda Brglezova-odgovorna za specifično aplikacijo pojma. Vendar pa je dejansko, kar ne more biti za literamo- teoretski pojem brez pomenljivosti, metafora avantgarde za poezijo bila uporabljena že v drugi polovici 16. stoletja, ko francoski humanist, zgo­ dovinar Etienne Pasquier (1529-1615) v Recherches de la France omenja, da Sceve, Bfeze, Pejletier konstituirajo avantgardo Pierra de Ronsarda in Joachima du Bella'ya. Že pri Pasquieru raba pojma avantgarda sovpada s pojmom m oderno, ki gaje v njegovem pretresu pesnikov plejade seve­ da pogosteje najti. Takšno mešanje pojmov avantgarde in modernizma lahko zasledujemo vse do 20. stoletja, saj sta oba pojma v preteklosti oz­ načevala zgolj progresivnost umetniških pojavov. Kot razlog lahko še omenimo - navajam Calinescuja - da »verjetno ni nobene poteze avant­ garde v katerikoli njeni zgodovinski metamorfozi, ki ne bi bila zajeta in suponirana v širšem obsegu modernosti«. (V oklepaju rečeno, za Lionela Trillinga na prim er je bil modernizem samo sinonim za adverzativno kul­ turo.) Sam Calinescu sicer ne trdi, da med avantgardo in modernizmom ni značilnih razlik, in dodaja, d a je avantgarda v vsakem smislu radikal­ nejša od tega, kar označuje modernost, hkrati pa tudi manj fleksibilna in manj tolerantna v odtenkih ter po naravi bolj dogmatska v obeh smislih, po samouveljavljanju in po nasprotnem - avtodestruktivnosti. Po njego­ vem si avantgarda vse svoje elemente izposoja iz moderne tradicije, ven­ dar jih istočasno tudi zavrača ali napihuje. Prvotno sovpadajoča pojma avantgarda in modernizem šele počasi doživljata diferenciacijo, vsebinsko razmejevanje. Dejstvo je, da pojem modernizem kot historično sm erna oznaka ni bil izčiščen vse do sredine sedemdesetih le t Poggioli leta 1962 v svoji Teoriji avantgardne umetnosti, v kateri po izrecnih uvodnih pripom bah skuša avantgardo opredeliti in utrditi kot historično smerni pqjem (»funkcija kritikov je, da spoznajo najpomembnejšo sm er v književnosti neke epohe«), ocenjuje koncept modernizma negativno. Pojem modernizem je v Italiji ohranil pejorativni pomen in tu gre iskati vzrok, da Poggioli raje govori o avantgardi in m o­ dernizem etimološko povezuje s pojmom la mode, kar je za Calinescuja napačno. Poggioli trdi, da modernizem zapade tudi tisti modernosti duha, k ije prazna, frivolna, begajoča in efemema, in dodaja, daje m oder­ nistična m odernost tisto, kar je Marinetti imenoval modernolatrija, feti- šistično in enkomiastično oboževanje novega, medtem ko je po njego­ vem za avantgardo značilna ne le njena modernost, ampak tudi poseben tip modernizma, ki ji nasprotuje. Takšno Poggiolijevo razumevanje poj­ ma modernizem je za Calinescuja nehotena karikatura modernosti. Angloameriški prostorje pojem modernizem vajen sprejemati tako kot pojme barok, romantika itd. in tako je tudi razumljivo, zakaj je angloa- meriška kritika ob izdaji Poggiolijevega dela njegovo rabo pojma avant­ garda preprosto vedno komutirala s pojmom modernizem. To samo še podpira misel, da v šestdesetih letih raba obeh terminov ni bila pojmov­ no docela izčiščena. Mogoče je trditi, da italijansko in francosko kulturno območje bolj uporabljata pojem avantgarda kot modernizem, medtem ko je v angloa- meriškem prostoru ožja vsebina modernizma kot pojma, kije prvotno za­ objemal literaturo okoli dvajsetih let tega stoletja, pripravila ugodnejša tla za preinterpretacijo tega koncepta v širšo sm em o oznako. Najzgod­ nejša raba pojma modernizem kot širše oznake za sodobno estetsko prenavljajoče gibanje pa pravzaprav pripada španski kulturi druge po­ lovice 19. stoletja. »El modernismo« ali »movimiento modernista« v zgodnjih devetdesetih letih (po drugih navedbah pa že 1888) zasnuje Ru- ben Dario in to pomeni za latinskoameriško kulturo začetek ustvarjalne neodvisnosti, deklarativni prelom s špansko kulturno avtoriteto, njenimi starimi retoričnimi klišeji. Ni naključno, da seje modemističnost tega gi­ banja oplajala s sočasnim kulturnim vplivom Francije, ki je v pamasov- cih, dekadentih in simbolistih spajal postromantične tendence. Po sodbi nekaterih je latinskoameriški modernizem le varianta francoskega sim­ bolizma, Calinescu pa postavlja tezo, da je treba v njem videti sintezo vseh glavnih inovativnih tendenc, ki se manifestirajo v Franciji v poznem 19. stoletju. To stališče ni brez pomena za formiranje pojma modernizem kot širše periodizacijske oznake. Calinescu trdi, da sama francoska lite­ rarna zgodovina, vse do nastopa »la nouvelle critique« izrazito pozitivis­ tična, fascinirana z detajli in zgolj atomistično zagledana v zgodovino, ni bila sposobna, da bi pod videzom vseh različnosti parnasovcev, dekaden­ tov, simbolistov itd. ujela inherentno bistvo duha radikalne prenove in tako ustvarila historično-teoretski koncept, kakršen je španski »moder­ nismo«. V dolgotrajnem procesu terminološkega izčiščevanja seje sredi sedemdesetih let pojem modernizem utrdil kot zbirni pojem za različne Pojave v historično zamejenem, tranzitnem času med 1890 in 1930, ki imajo lahko skupen duhovno-antropološki imenovalec (Bradbury-Mc- Farlanova izdaja razprav o evropskem literarnem modernizmu ima pri tem odločilno vlogo), medtem ko je pojem avantgarde v kontekstu te poj­ movne razmejitve mogoče razumeti samo kot poseben aspekt m oder­ nizma.