Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli. (Pise Gradimir.) (Dalje.) Rodoljub Ledinski. (Glej 37. berilno vajo: nPot do kruha".) Rodoljub Ledinski, čegar pravo ime je Anton Žakelj, rodil se je v dan 14. okt. 1816.1. v Ledinah nad Idrijo na Kranjskem. Od rojstnega mu kraja nLedinea se izvaja njegovo pisateljsko ime nLedinski" (tako je natnreč podpisaval svoje pesni, ker ni hotel, da bi se njegovo ime precej izvedelo). Zvršivši ljudsko šolo, učil se je na latinskih šolah v Karlovci (na Hrvatskem) in v Novem mestu (na Dolenjskem). Dognavši giinnazijo ide v bogoslovnico v Ljubljano ter je bil 1842. 1. v mašnika posvečen. Po tem je služil kot duhovni pomočnik po različnih krajih naše domovine, naposled v Trnu nad Leskovcem, kjer je umrl v dan 26. aprila 1868. 1. Rodoljub Ledinski je bil nadarjen pesnik. Mnogo njegovih pesni je natisnjenih po različnih časopisih in knjigah slovenskih. Bolj poznane so pričujoče: ,,Pot do kruha", BPesen o sestri" in nMlada Breda", narodna pesen v Idrijskih hribih, katero je Ledinski nekoliko popravil. Zasluga mu gre tudi v tem, ker je nabiral ter priobčeval narodne pesni. Rodoljub Ledinski je bil skromen tnož; živel je bolj na tihem sam za-se ter se marljivo ukvarjal s pesnikovanjem. Ker ni rad zahajal mej ljudi, niso ga nekateri marali, prezirali so ga in celo obrekovali. Istina je, da je bil Ledinski eden najboljših pesnikov svojega časa in da se mu godi krivica, ker ga še dandanes ne znauio njega zaslugam primerno čislati. Glede rodoljubnosti in skromnosti, teh dveh lepih lastnosti, nam je Ledinski lehko v vzgled. nZ v o n". (Glej 46. berilno vajo: nLastovkam".) Prelepa ta pesen nLastovkam" je bila le-sim pretiskaaa iz nZvona". ,,Zvon" je list, ki prinaša pesni, povesti, učenostne spise i. t. d. Začel je bil izhajati na Dunaji 1870.1. pod uredništvotn Josipa Stritarja, tamošnjega c. kr. gimnazijalnega profesorja. Od 1881.1. napiej pa izhaja nZvon" v Ljubljani, kjer se je prekrstil v ,,Lj ubljanski Zvon", ki ga zdaj ureduje Fran Levec, c. kr. profesor v Ljubljani. Ta lepoznanski list je neizmerno koristil našemu narodu; pri njem so sodelovali in še sodelujejo najboljši slovenski pesniki in pisatelji. nZvon" je od uekdaj pisal prelepo čisto slovenščino ter je s prepričevalno besedo budil in učil. Zasluga tega lista je neminljiva. G r i m m. (Glej 49. berilno vajo: nKoliko stojf žrebe".) Ta basen je posneta po Grimmu, ki je bil sloveč jezikoznanec in nemški pisatelj. Andrej Praprotnik. (Glej 62. berilno vajo: nNa vrtu".) Andrej Praprotnik, zdaj voditelj I. raestni 5razr. deški ljudski šoli v Ljubljani, porodil se je v dan 9. novembra 1827. 1. v Podbrezjah na Gorenjskem. V šolo je hodil najpred doma, kjer mu je bil prvi učitelj tamkajšnji župnik, slavni Fran Pirc, pozneje misijonar*) v Ameriki. Potem se je šolal v Šent-Juriju (pri Kranji) pri svojem strijcu, učitelju, v Kranji in v Ljubljani. Služboval je najpred v Kamni Gorici in v Škofji Loki na Gorenjskem, potem pa na Dobrovi pri Ljubljani, odkoder je prišel v Ljubljano k I. mestni ljudski šoli, kjer služi uže od 1. marcija 1858.1. Uže mlad je spisoval povestice iu zlagal mladini pesnice, katere so bile natisnjene v tedanjih časopisih (v BVedežu", v nŠolskem Prijatelju", v nNovicah", v »Danici" i. dr.). L. 1856. je izdal zbirko svojih tedanjih pesni pod naslovom: nPesmi cerkvene in druge". (Na prodaj pri H. Ničraanu v Ljubljani.) Osnoval je ^Knjižnico slovenski mladini" in dajal na svetlo rDarek pridni mladosti" (tri zvezke lepih povestic in pesnic). Spisoval je nSlovenska Berila". Pesnice: ,,Zjutraj" (glej 3. berilno vajo), nOdide nam kmalu pomlad in poletje" (glej 71. berilno vajo), »Pomlad mila odklenila svoj veseli nam je raj" (glej 113. berilno, *) Misijonar je učitelj kristijanske vere, navadno duhovnik, ki potuje mej nekristijanske narode, da ondi širi Eristov aauk. Pis. vajo) so njegove ter prenešene iz prejšnjih beril. Priobčil je BSpisje" in nSIovensko slovnico" za ljudske šole. V novejšein času spisal je tudi nSlovenski Abecednik", ki se uže tu pa tam prvenci po njem prav dobro uče. L. 1879. je »družba sv. Mohora" izdala njegov -Slovenski spisovnik", ki je svetovalec v vseh pisarskih opravilih. Užš pred 24. leti je jel izdajati »Učiteljskega Tovariša" (list za šolo in dom), katerega po maloletneru prestanku še zdaj ureduje. Ta list kot prvi šolski list na Kranjskero, je slovenskemu šolstvu in učiteljstu uže veliko koristil. Andreja Praprotnika spoštujemo kot pesnika (cerkvenih in drugih pesni), marljivega pisatelja in kot rodoljubnega detovodca slovenskega. Te zasluge je pripoznalo slovensko učiteljstvo, ko je lansko leto primerno slavilo petindvajsetletnico Praprotnikovega službovanja v Ljubl.jani. Njegove zasluge priznal pa je tudi naš presvetli cesar sam, podelivši mu zlati križ s krono za zasluge. Anton Umek. (Glej 63. berilno vajo: nRožici".) Pesnik Anton Umek se je rodil 12. junija 1838.1. na Okiči (na Kranjskem). Šolal se je na gimnaziji v Ljubljani ter dognavši jo, šel je na vseučilišče, t. j. na visoke šole na Dunaj, kjer se je učil jezikoznanstva, ker je želel postati profesor v tej stroki. Izvršivši svoje učenje na visokih šolah pride za učitelja slovenskega jezika na gimnazijo v Celovec. A žalibog, ni mu bilo odločeno dolgo živenje; umrl je za plučno boleznijo v dan 15. junija 1871. 1., še-le 33 let star. Anton Umek se je uže zgodaj poskusil v pesnikovanji. Iz prva je priobčeval svoje pesni po nekaterih slovenskih časnikib z izrnišljenim imenom _Okiški", katero ime se izpeljuje od rojstnega mu kraja ^Okiča". Ko je 1858. 1. umrl sloveči misijonar Ignacij Knoblehar, Abuna Soliman, iz srednje Afrike domov se povračujoč, razpisali so primerno darilo za najboljšo pesen, katera bi slavila rajnega misijonarja. Darilo dobi Anton Umek, takrat še dijak na Dunaji ter njegov slavospev priobči se v posebni knjigi z naslovom: BAbuna Soliman". Tej knjigi, katera je delala mlademu pesniku Umeku vso čast, sledila je 1865.1. druga z naslovom: »Pesnii, zložil Anton Umek Okiški". Poučne in dične Umekove pesnice opevajo po večetn Boga in domovino. L. 1869. se je v Celovci rodil poučen list nBesednik", kateremu je bil Anton Umek, takrat gimnazijalni učitelj, urednik. Anton Umek nam je podal tudi nekoliko poučnih spisov, in uže po njegovi smrti je prišla na svitlo: ,,Pavel in Virginija", povest, katero je bil ranjki na slovenščino preložil. Da nam ga ni ugrabila tako zgodaj nemila smrt, gotovo bi nas bil plodoviti pesnik razveselil še z marsikakim lepim delom! (Dalje prih.)