MISLI OB POUKU SLOVENŠČINE
V tridesetih iletih poučevanja Slovenščine na srednji in isitrokovinii šolii se mii je nabralo .nekaj misli in skušenj, ki bi utegnile ibiti vsaj začetnikom na tem področju apora aii lazgledna točka, če že ne pdbuda. Saj je na začetku meuda visak predavatelj v pioidob-nean istanju feot anansitvenik, ifci ise loteva reševainlja naviih vpraišanlj lin zamisli; najrazličnejših virov vestnemu in zagnanemu delavcu in ustvarjalcu ni nikdar dovolj, saj bi rad svoje delo lOpravil čim koreniteje lin uipoštevall vse, kar bi mu le mogla nuidliti knjižna dediščina. Zal mu teh virov premnogoikrat hitro zmanjka in poslej je navezan na lastno ianajidljivost in znanje. Ravno za pouk slavenščine iimamo doslej zelo malo metodičnih napotkov. Ta predmet !je na naših šolah irazmeroma še zelo mlad, če pomislimo, (da se je začel rednio poučevati razmeroma pozno.
Srednješolcem se nam je profesor truldil približati slovenščino na resen in vendar ljubezniv način. Ob Glaserjevi slovistveni zgodovini (pozneje tudi Grafenauer-jevi) nam jo je zares prikupno in spo-štljivo približal, tz deklamacijamii najznačilnejšiih pesnitev naših najvažnejših pesnikov in s kinjjižmoo, ki jo je vodil, pa še prikupil. Gojili smo kajpak tudi apisje; tu nas je navajal na pravopis in uglajen islog, pri oibčasnih govornih nastopih pa nas je opozarjal na pravilno izražanje. Zinal je pni tem koga malo pograjati, a tuidi pohvaliili; tako je doisegel, da je ibilo naše zanimanje za veliko dediščiinio naših iknjdževnifcov v preteklosti kot tudi v takratni dobi precejšnje, da ne rečem — v ospxedju, saj .smo živo dojemali istvarjalno delo modeme s Cankarjem in Oitoinom Zupančičem. Takrat je bila naša znanost komaj v razvoju, da o ostalih naših kulturnih dejavnostih ne govorim.
In sedaj k problemom. — Učenci prinašajo iz osemletke v srednjo šolo vse prešibko znanje slovnice. Slovnica je prava Ahilova peta v izoibrazibi učencev na prehodu na srednjo stopnjo. Dobim med njimi še dokaj smiisla za 'književnost in izražanje v govornih nastopih, poisiluh za slogovne značilnasti, meroslovje, idramatiko; celo za spisje kažejo več zanimanja in za dbvezno otivo, ledko pa najdem med njiimi v razredu koga, ki bi imel kaj več znanja iz slovnice lin se v mjej izkazal. Zase se (spomnim, da je bil že za prestop v prvi gimnazijski raareid — torej nekako v sedanji peti razred osemletke — strog izpit iz isitavčne in besedne analize. Sedaij tega niti na prehodu v srednjo šolo ne amorejo več, in treba je precej vaj vsa štiri leta, da mi vsaj pri dliplioma ne omagajo v osnovah in glavnih poj'mih slovnice. Vsaj toliko je namreč nujno treba zaiite-vati, da maturant raaume in zna razluščiti še tako zamotano podredje v zloženem stavku. To mu pomaga pmi dojemanju oz. učenju tujega jezika, hkrati pa krqpi pravopisno spretnost in pravorečni izgovor, kar v življenju in delu ni majhnega pomena. To pomanjkljivo znanje bi bilo treba izpppalniti tem bolj danes, ko med srednješolskimi predmeti ni več lati'nščine, ki je poglabljala silovnočne asnove. Taiko se dogaja, da pokiličeš učenca, naj
126
se vpraša po isklonu, pa ga me zadene; zamenjuje lobliike koinčnice tretjega in ipetega i sklona aLi pa ima več kot .pol razreda pomožnik (recimo smo) za neke vrste zaimek,-oipisni deležnik je zanje ipovedek, o neoseibnih glagolskih oblikah nimajo po-jma, kakor i ne o lastruih jimemih in imenih sploh, ida opisnega .sitapnjevaraja mpr. pri pridevniku, ' zaimfea in glogola miti ne omeraim. Porazno slabo znanje prinašajo danes na srednjo i stopnjo ali v strokovno šolo in potegi se res ni čuditi, da so uspehi na isplošno slahi že j prvo konferenco im ob polletju in da so posebno slabi v spisju (pomanjkljiv pravopis!) ; in v tujem jeziku. Vse io je povezano s trhlimi slovničnimi oanovamii. '
' Ze na nižji stopnji osemletke bi morali otroci pridobiti več čuta in smiisla za či- * stost slovenskega izražanja, hkrati s spoštljivostjo do slovenske besede pa že tudi pri- 1 meren odpor do tujik in iziposoijenk, ki nam miiso več potrebne, do barbari-zmov in spačemik, i ki jih je maš pogovomni jezik še vedno tako poln, da se človek is strahom vprašuje, kje so tiste pomanjikljive rešetke in pore, skoai katere se vse to kljub številnim šolam dn | milijardnim izdatkom zanje preliva v tok vsakdanje govorice. Dom temu uličnemu lizra- , žahju, pa če hi si ne vem kako prizadeval, kar pa marsikje tudi mi mogoče, ni in ne < more biti kos. Družbena jezikovna deijavnost pa je ali povsem nebudna in mepozorna j za to ali pa naravnost trpna in dopušča, da jo hitri in silni val pregazi. Torej je samo , š o il a poklicana, da tu zastavi vse sile in da že v nižji osemletki zbudi otrokom pozor- . nost na ta mrčes, ki nam grdi naš materni jezik, se vanj zajeda in ga sramoti. Če ra- ; čunamo, da bo 1. 1968 poteiklo že pol stoletja, ikar se uči slovenščina sistemaitičneje po ' maših šolah kot reden in obvezen učni predmet, imamo lepo priliko, da se zamislimo in • vprašamo, ikoliko smo v tem lazdobjn napredovali. Ne moremo in ne smemo zanikaiti i že lepih uspehov, če primenjamo naš pogovorni jeziik lod tedaj s sedanjim —¦ in ravno i pogovorni jezik je tisto merilo, ki odraža napore in prizadevanje v tej smeri po naših i šolah. Danes govore Slovenci povprečno sicer mnogo čisteje lin tudi po trgovinah ti po- | nujajo prodajalci blago in razne potrebščine v lepem slovenskem izrazu, medtem ko J slišiš v skupinah celo umiverzdtetniih slušateljev še vedno razne nemške apačemke. Ne bi ¦ se smeli uspavati, da se bo ta stvar nekako sama od seibe uravnala. Ne, vedeti moramo, ; da je tu velik zastoj in da naše šole niso storile povsem svoje dolžnosti fcat gojiteljice ' in učiteljice materinega jezika, to pa je njih naloga ter odgovorna dolžnost. i
Kar slavist na šoili zasaja in zaliva ter neguje, to desetorica drugih stroifcovnih ! predmetnih predavateljev otroku izpodbije in pokvari, da skrisna gradnja ne more uspeti, i Tako kar naprej — kljub visokim šolam in diplomam, kljub ogromniim izdatkom za šol- j stvo, ikljub našemu hlastanju po najnovejših tehničnih pridobitvah in po najmodernejših j dosežkih vnanije kozmetike m mode — »laufam'o iin'šraufamo« v 'bulk akademiji za telesno j vzgojo in vse pohvale vrednemu tehničnemu slovarjiu in njegovemu neuniornemu ter naprednemu piscu, ki zaseda pomembno in visoko mesto v našem šolstvu . .. Seveda je ' za tako stanje veliko krivo naše dosedanje fcoiebanje in opletanje v odnosu do tujk, ko ] ne bi bili radi zaostali »puristi«, kaifcor je to osmešil že Prešeren (»le čevlje sodi naj \ Kopitar«, Prešeren pa seveda pesmi!) v Novi pisariji, ampak bi hoteli iti s časom naprej, ': češ da nam nekaj takih spak in tujk ne more škoditi v času, ko meje med ljudmi in narodi ' padajo. Taka načela, taki pojmi in tako »široko« gledanje na čistost materinega jezika | pa nehate ustvarja iozračje in d'uhovnii Oidnos pri našem učiteljistvu, ki menda kar ne j najde v sebi dovolj pozornosti, odpornosti in odgovornosti, da je treba že otroku na \ prvi stopnji vcepiti lep slovenski izraz namesto tujke, ki mu jo močno odsvetujemo, j Sama srednja in strokovna šola —¦ aili še bolje rečeno — sam slavist na njej pa tudi n) : toliko vpiiven, ida bi tako zakoreninjeno spaikedranko za večne čase in pri vseh učencih \ v razredu mogel dokončno zatreti. Pol stoletja je res pravšna doba, da bi se bile dale j — seveda s polnim uvldevanjem m živo zavestjo ter pravo voljo — nekatere preostale in dovolj očitne napake odpraviti, saj ima slovenska slovnica glede na pomen in važnost 1 jezika v maši materinski kullturi res kar ismešmo nizko ceno. i
Z večjim poznavanjem slovnice in njenih poglavij, zlasti pa še pravopisa, ki naj j bi ga otrok prinesel že z osemletke v današnjo reformirano srednjo in strokovno šolo, ' se bodo nujno pokazali tudi uspehi v spi s ju, kjer so sedaj tako mizki. Dobro znanje j materinščine, grajeno na slovnici, naj tai bilo osrednje važnosti ne le za večjo spisovnio \ spretnost in zmožnost, ampak tudi za učenje tujih jezikov. Primerjanje ocen iz sloven- ] ščine s tujimi jeziki, kaže že vsa leta stalno vzporednost in odvisnost redov iz sloven- i ščine in tujih jezikov, kakor opažamo vziporednost tudi med ocenami iz slovnice in | ocenami iz spisja. i
Spisje na sredpji in strokovni šoli namreč ne obstoji le iz 4-ih šolskih nalog (po ¦ ena vsako konferenčno obdobje), ampak tudi iz vsaj tolikega števila domačih vaj ali |
127
nalog, dz pisanih skrčiitev in obnov raznih beril iz čitank, pa tudi iz narekov, prepisovanj z deske in povzetkov daljših sestavkov ter predavanj. Vse to je predavatelju — profesorju kakor učitelju slovenščine — vsak čas dostopno in mora v določenem času oceniti ali vsaj pregledati. Oboje mora delati po možnosti pogosto lin redno, da bi bil učenec primoran na jezik paziti in napake tudi ipopravljati. Le s spoznavanjem svojh lastnih napak je namreč možno izboljšanje in jezikovno napredovanje. Zato je glavni namen vseh popravkov in pregledov ter ocen pismenih izdelkov, da učenec pazi na pravilno izražanje, spoznava svojo slabost v napakah in s premagovanjem in odpravljanjem le-teh izboljšuje svojo spisovno zmožnost.
Kakor slovnice tako tudi spiaja ne more otrok gojiti izven šole, ampak je šola prvenstveno dolžna in edina isposobna oboje gojiti, vaditi in do določene mere tudi naučiti. Zato se ni čuditi ravno v teh dveh smereh in toriščih najslabšim locenam, saj otroci čutijo do obojega v pouku nekak strah in marsikateri celo odpor. Ker je otrok doslej v teh panogah slovenščine prihajal iz osemletke najmanj podkovan, je tak strah in odpor, pa tudi slabši u^peh, razumljiv in upravičen. Vendar šola ne sme kloniti in popuščati in slejkoprej slovnico in ispisje vaditi kot osnovni in najvažnejši svoji panogi in po ocenah teh dveh sposobnosti in zmogljivosti tudi v glavnem uravnavati in zaokro-žati vse dosežke in ocene iz slovenščine.
Seveda je v zvezi s spisjem mnogo vprašanj in tudi različnih pojmovanj: izbira in oblika tematike nalog, vzporejanje in ocenjevanje izražanja in vsebine, pravopis, slog, povezava misli in sestava. Saj je znano, da dvoje slavistov ne ocenjuje enako in da nekateri dajo več na pravopis kot na vseibino in na to, ali se je učenec bolj ali manj držal teme. Tako pride včasih do velikih nasiprotij in razlik v ocenah. Slavist, ki mu je več do znanja pravopisa (in miorda še izražanja) kot za učenčevo siposotonost, da zadene temo in jo vsebinsko točno in izčrpno poda (kar navsezadnje niti ni samo znanje jezika), nalogo gotovo drugače oceni kot slavist, ki mu je predvsem za tematiko naloge. Ocenitev je različna, ker so bili zahtevki različni; pri prvem, da učenec ob temi pokaže dobršno znanje pravopisa lin sposobnost miselnega izražanja, pri ^drugem, da temo prav zgrabi in izvede. ,Kdo pa pravo trdi, to se vpraša'. Zame je važno sicer oboje, a prvo s slavističnega in jezikovnega stališča važnejše. (Vendar te pravde tu ni mogoče gnaiti v vsej njeni sestavnosti :in zapletenosti.)
Drugo tako važno vprašanje pa je naslov ali tema spisa. Koliko se še vedno greši pro'li osnovni metodični zahtevi, da naj bo naslov jasen in kolikor mogoče kratek ter enostaven, tako da učenec ne ugiba, o čem inaj piše. Da učenec nima težav z moTda oako ali enostrans;ko izbrano temo, mu dajemo posebej pri šolskih in diplomskih nalogah po dve temi; tako si lahko izbere tisto, ki se mu zdi lažja in bližja. Sam dam učencem neizbrano, torej drugo temo, za domačo nalogo, časa zanjo pa teden dni.
Tudi obseg pismenih nalog je treba v glavnem določiti, a to ne navzgor (maksimalno), ampak navzdol (minimalno): dovolj je vsaj dobra stran ali poldruga stran do treh strani (diplomska naloga). Slavist, ki določa tudi gornjo mejo obsega in jo postavlja nizko (moxda na 3 strani), striže zaradi poprav pisateljsko podjetjnost, kar je za določeno enoto (uro, dve, celo štiri ure pri diplomski nalogi) manj primerno in dopustno. Drugo je seveda, če gre za skrčitve, ki morejo in morajo imeti minimalno določen obseg (tri do deset stavkov ali največ dobro stran, vsaj ne ve veliko več, pa če gre prav za skrčitev obsežnejšega sestavka ali knjige).
Branje boljših ali tudi slabših spisov seznani razred o različnih irešitvah nalog in o objektivnih razmerjih v ocenah, ki jo seveda dä učitelj slovenščine, kakoi ocenjuje in more oceniti edino on tudi učenčevo znanje iz slovničnih poglavij. Branje, tj. način branja (tekoče, estetsko, plastično branje pied razredom) je bolj stvai osemletke, a delno tudi še srednje in višje stopnje, saj res ni vseeno, kako kaj prebereš drugim, da jih pritegneš in da prav razumejo in estetsko lin etično dojamejo. Saj je branje nič manj in nič več kot vrata v izobrazbo. Zato naj bi ocenjevatelj slovenščine v vsakem razredu preizkusil in ugotovil tudi branje vsakega učenca, saj je od pravilnega, pa tudi dovolj gibkega, lepotnega in vrednotnega branja odvisno ne le dojemanje snovi nasiploh, ampak tudi pisano ali tiskano sporočanje.
Pri slovenskem šiolskem pouku mora biti čim več vaj in govornih nastopov. Pri tem se učenci vadijo pravilne izreke, ustnega izražanja misli in doživljanj pa tudi posredovanja besednih umetnin drugim, predvsem pa samostojnega nastopanja. Sem spadajo petminutni prosti govorčki ali poročila, obnove in skrčitve, deklamacije, predavanja, obravnave obveznega čtiva itd.
E. s o ; C
128