MLADIKA Uredništvo in upravmštvo je v Gorici, Gosposka ul. 2 (knjigama). Stane celoletno 8 lir Izhaja 20. vsakega me era. Detinsko blagovesfje. Legenda. Napisal Venceslav Bele. Božji poldan. (Angelov pozdrav.) Med tem nebeški zvon se oglasil je, nebesom božji poldan zazvonil je in vfeliki nadangel Gabrijel Mariji zopet je pozdrav zapel. »O Marija, počeščena, z milostjo vsa obvarjdna* vedno je Gospod s Teboj! Vsem ljudem v radost rojena, o preblažena Ti žena, in preblažen sad je Tvoj!« Caharijeva hvalnica. Ko ta pozdrav prejela je Marija, je veliki duhovnik Caharija v nebeškem tempelinu zapel navadni opoldanski slavospev z mogočnm glasom, da njegov odmev je preko vseh nebes donel: Oj, hvaljen bodi Gospod, naš Bog, ki Svoje ljudstvo je obiskal in odrešenje je On poslal vsemu Svojemu ljudstvu! Ker On od nčkdaj obljubil jc, nam dvignil rog je zveličanja sprejel je On za služabnika vsakega Svojih zvestih! Nas rešil, k Sebi sprejel nas jc, da njemu služimo brez sramu in da v svetosti smo zvesti mu vsi na vekomaj! Amen!« Marijin obisk. O Ti, ki duša k Tebi hrepeni!« — Ko prihiti v vrtov nebeških brajde in tamkaj svoje ljubo dete najde, ki v hladni senci vinskih trt leži in s svojo družbico prav sladko spi, poklekne tiha na njegovo stran, se skloni k njemu in v ljubezni znak na čelo dahne mu poljub mehak in preko las gre voljno mu nje dlan. — A ljubi Jezušček že v snu zasluti Marije, svoje Matere bližino, z odmevom silnim v svojem srcu čuti neskončno nje ljubezen in milino. Se prebudi. Prisrčno jo objame, poljubi jo, poboža ljubeznivo: »Ne trudi, Mati, toliko se zame!« Deca pozdravlja Marijo. A tudi družbica otrok Marijo v bližini čuti in se prebudi in se neizrečeno vzveseli. Vsi blaženi objemat jo hitijo in da preljubo Mater vzradostijo, s prelepim jo pozdravom počastijo: »O Marija, bodi pozdravljena! Mati Božja, Mati usmiljena! Mati naša, Mati vse milosti! Mati sveta, polna vse radosti! O Marija!« Ta pesem ni še dobro izzvenela, ko je Marija — Mati odhitela v poldan iskilt preljubo dete svoje; mu nesla v svoji skrbnosti s seboj je dobrot nebeških, da ga okrepča. Med potoma tiho — plaha poje, ker v materinski skrbi se boji, da morda z glasno pesmijo vzbudi iz sna predrago, ljubo dete svoje, ki skrbno iščej*o ga nje oči. če morda kje vse trudno sladko spi. »O Ti, ki ljubi Te iz vse moči po Tebi hrepeneča duša moja, kod pase čredica sedaj se Tvoja? Kod hodiš, dragi moj, in kje zdaj bivaš? Kje v opoldanski uri mi pcčivaš? Sanje božičnega večera. Črtica. Spisal Andrej Čebokli. Božični večer: tisočdevetstopetnajsto sveta pričakovanje. Na dvorišču bogate hiše je stala koča, nizka in čemerna, in gledala z enim samim okencem v prešerno poslopje — kakor berač, ki si upa le z enim očesom zreti v bogatina. Pravili so, še lanske zime je bila ta koča svinjski hlev. Letos pa je. že nekaj več: dim treh begunskih teles. Ena izbic« za vse: spalnica za tri ljudi, kuhinja in klet. Ni pa dom njihovih duš na teh sedmih kvadratnih metrih. »Mamica, prižgi svečo!«, ie prosila Nada, ki se je bala teme. Branko, z ledenim glasom: »Zakuri!« In v koči klepeče mraz svojo pesem na zobe —. Trije pari gorkih oči pa se ljubijo — in tri britke duše se prelivajo v eno samo, trpečo ... ki plava daleč nekam — Gospa, Marta, otrpla; od mraza, se premaguje pred otrokoma. Njeno dvaintridesetletno telo se živahno giba in pregiba, ki je pričo vse' bede še lepote polno. O-braz rahlih potez se ji boljirfbolj mehča v toploti. Ni pa več mladostnočist in gladek nanj se ji je podpisal čas za spomin: na dni bolečin dveh otrok — na nasilno ncč, ko so ji iz postelje odtrgali moža na tronto — na majski dan krvavih rož, ko je morala bežati od svojega doma —. Velike plave oči ji gorijo namesto dveh svečic, Odsevajo najglobljo ljubezen, in ugre-vajo izbico s priljubljenostjo. Branko in Nada se tiščita še ledena in trda na klopici pri železnem ognjišču. Kakcr dvojčkoma, zemskima angelčkoma, se jima dotikata rameni. V isti višini sta bradici, so usteča, sta nosička. V isti črti dva para oči in dve čeli. Temnoplavi lasje so padali Branku na tilnik, Nadi valovili globoko po hrbtu. Dekletce bi se bilo smehljalo kakor papigi, če bi ji bil kdo pripovedoval, da se bo tako zgodaj — v enajstem letu — srečala s trpljenjem —. Fantiček bi se bil rogal ali pa s kamenjem nagnal vsakogar, ki bi mu bil prerokoval že za njegovo dvanajsto leto to grozno usodo —. »Mamica, kje je naš lepi dom?« Branko je 'Občutil težko samoto, kot bi bil ciganski otrok —. Materi padejo roke, onemele, kakor bi jo žgali živi žulji — : »Tam daleč — ob nebeškomedri Soči, otrok moj! V objemu Krna, Stola in Matajurja — v čuječem pogledu čudovitega njoža, ki se je vtisnil v zahodne/ plat Kr-nove skale, da čuva svoj rod, ki biva tod od davnih dni in bo bival na vekomaj —«. Materine besede vzbujajo otrokoma, strah in skrb — da zakliče Nadina duša po očetu: »Mamica, kje je zdaj naš atek?!« Mati, kakor bi ji zmaknil meč, zapičen v sredino srca: »Ah, dete, ne spominjaj me!« Sede njima nasproti in zakrije solze, ki jih toči kakor tužna vdova. ' »Ali ne veš več — na K>nu je —« ji razlaga Branko. »Ne — dom nam čuva, je rekla mamica«. Mati se koj utolaži iz usmiljenja dci otrok, izbrisati pa si ne more iz oči žrja-vice ugašenih solz. Zato budi mladi srci k upanju: »Da, Nadica, na Krnu je naš atek —- v živo skalo zakopan — in nanj zre in ga spremlja božje oko —. Od tam gleda na naš dom in ga čuva z gorko skrbjo svojega očesa —.« Branko: »Ponoči pa sultan laja in straži«. ■ i ; - . j Nada: »Ubogi revček, sam je ostal«. Mati: »— in je pdginil za gladom«. Nada, kakor dete brez igračk: »Bog-ve, kdo zaliva mojim rožicam po oknih!« Mati, kakor bi gledala za bežečo hčerino mladostjo —: »Ovenele so in usahnile«. Branko vzhrepeni po svojem svetu: »Bcigve, kakšni so naši travniki«. Mati jih vidi: »Raztrgani so s konjskimi kopiti — razrezani ž železnimi kolesi — razriti s šrapneli in granatami«. Branko: »In gozdovi —?« Mati: »Posekani in požgani«. Branko: »Ah, sam Bog ve, kam so zbežali pa moji tički! Kod bodo peli — kje bodo gnezdili —?!« Nada: »Begunčki so kakor mi v kaki daljni deželi. Branko, ali se ti pa ne zdi, da so prileteli za nami —?« Branko: »O ne. Po perju bi j,ih spoznal in po glasu«. Mati: »Naši tički nam ne bodo več peli — nikdar več gnezdili —.« Za katero gorje bi še mogla vprašati deček in deklica? Ali jima že ni dovolj?! Da! — Ne upata si vpraševati dalje in tudi mati se jima boji odgovarjati. Ta neza-željena tišina, ta trenutni molk bolj teži, nego svinčena samota v izvoljeni puščavi. Branko in Nada sta popila vroče mleko. Nova kri jima je udarila po vseh žilah in jili vzbudila iz ledenega sna. Telo se le nekoliko uteši in duša začne dihati, srce veselo biti —. In čudežna je, kako se zdaj izpreminjajo čuvstva v otroku od trenutka do trenutka, kakor iz večnosti — da jih niti ne sluti naša duša. Na mežikavo okence so potrkali radostni vzkliki iz srečne družine. V izbici jim odgovorijo vzdihi —. Od tam zveni pesem — tu udarja žvenkelj ob eno plat težkega zvona samote —. Tam namakajo ustnice v sladčicah — tu se cedijo grenke sline —. Otrokoma gori obraz, gorkota nekdanje sreče ju podžiga. Mlade oči se široko odtiro in daleč zamislijo. Potem izbruhne vse zadržano: »O — -!« Besede pa globoko obtičijo. »Cuj-------------!« Krikne Branko in stisne Nadi roko. Mati se sldjuči na stolčku in stisne v roke obraz. Mrazi jo, ko se trdi žulji dotaknejo mehkih lic, kot bi jih poljubile tuje ustnice. Njena duša pa išče moža. Ure v izbici ni. Njeno tiktakanje bi občutili kakor oznanjevanje prezgodnje smrti. Ko da bi padale, padale kaplje grenčice na kristalne duše. Spominjalo bi jih na čas in jim ponavljalo vsake tri minute iste tri misli: preteklost — sedanjost — bodočnost —. V tej izbici jc ura, dan in mesec eno: večno trpljenje —. In v dolgem, globokem trpljenju človek ne živi več po uri, dnevu in mesecu — kakor tudi v dolgem, slastem veselju ne — in pozabi tudi na leto. Iz bogate hiše zarožljajo igračke —. »Nada, čuj!« Mati zre z božajočimi očmi v sina in hčer, kakor v deteti božji: »V teh mislih je samo veselje — čista radost —!« In si na tihem želi, da bi bila njena duša le enkrat še, za en sam trenutek tako srečna, tako prazna in čista od brhkosti. Zvončki zvonijo . . . Nada vzhihiče: »Angelčki peljejo Je-zuščka —.« Branko, s polodprtimi usti: »Tam pc:j6 —.« Nada, z začudenimi očmi: »— in godejo —.« Branko: »Tako tam Jezuščka čakajo —.« Mati, s tolažljivimi besedami Matere sedem žalosti: »Jez-ušček se ja rodil za uboge — za trpeče — za odrešenja potrebne. Prihaja prej k revnim, od sveta zavrženim —. In pride tudi k nam — v nas — v naše duše — Toda materine besede so bile otrokoma še predaleč —. V bogati hiši se razsvetijo vsa okna cd tal do strehe in razsipajo razkošno svetonočni sij. Čemerna koča vzživi iz močvirja teme kakor betlehemski hlev iz črne puščave — in v izbici vzžari, kakor bi se bile vnele vse bolečine. Branko plane kvišku: »O, da bi bilo pri nas vedno tako svetit.!« Mati, v .globoki molitvi: »Blagoslovi jim duše!« Nada skoči k oknu: »Hiti, Branko, hiti, že prižigajo!« Branka stoji pri Nadi kakor angelj-ček pri angeljčku z žarečim obrazom: »Koliko luči —!« Nada: »Sto in sto svečic . . .!« Mati, z očmi ihteča v nebo: »Vnami jim srca!« Nada, v zasanjeni radosti nemirna: »Lej! lej !« Branko, v tujo sredo zamišljen: »Viš vesele otroke !« Nada krikne s silo otroške strasti: »Jej, koliko daril — kaka darila —!« Otroka se ne ganeta spred okna. Tr-, da stojita tu, ko da bi bila okamenela v začudenju —. Med tem je šla Brankova duša mimo bede in trpljenja nazaj v nekdanje srečne dni. »Nada, se spominjaš predlanskega leta —?« Nada mu odgovori, iz živega spomina: »Da!« Mati, z glasnim vzdihom : »Odpri jima raj —!« Branko, kakor sanjajoče: »Tistega jutra sem zgedaj vstal in gazil po svežem snegu v gozd, kjer sem si poleti dobro zapomnil kraj. Tam sem odgrebel in izkopal najlepši mah.« Nada: »Potem nam je prinesel atek smrečico —.« Branko: »Ti si mi podajala mah, jaz sem ga polagal in griček je kar zelenel. Nato sem speljal po njem bele stezice —.« Nada: »ln sezidal si hlevček na njem«. Branko: »Jaz sem postavil v hlevček jaslice —.« Nada: »— in jaz sem vanje položila Jezuščka«. Mati je sklenila roke in je padla na kolena: »Usmili se nas — —---------!« Branko: »Potem pastirje in bele ovčice. Mamica je ptipičila svečice po gričku, pred hlevčkom in po smrečici.« Nada, z glasom sladkih slin: »In po vejicah je obešala cukrena srčeca, ribice, polno drugih sladčic ter prepletla in obsula drevesce s srebrom in z zlatom —.« Branko: »In petem smo čakali desete ure«. Nada: »Mamica je prižgala svečice pri jaslicah«. Branko: »Tako je žarelo, kakor žari zdaj tam —.« Nada: »Lepše, vse lepše !« Branko: »In midva sva pokleknila.« Nada: »— in atek in mamica sta tudi molila«. Mati, s trepetajočimi ustnicami: »Nebo,- vrni mi ga — vrni ga nam —!« Nada: »Cuj, tam ne molijo!« Nato, vsa v nekdanji sreči: »Lej, kakor ti otroci sva našla tudi midva pod drevescem vsak svoja darila, ki jih je bil nama prinesel Jezušček: jaz nove rumene čreveljčke, svileno obleko, čipkasto srajčico, rdečo čepico, zlato verižico, igrač- ke, bonbončke, vsega toliko, toliko —.« Branko: »Jaz pa: nove črne čreveljčke, , belo čepico, gorko perilo, ej — in konja, voziček, bič, druge igračke in bonbončke, vsega toliko, toliko —.« Mati, obupajoče: »Zdaj pa smo besi, da nam kamenje gleda kožo. Tako raztrgani, da se nam vidijo lakti in kolena. Namesto zlatih prstanov imamtoi 'žive žulje. Še brez svinca smo — in kmalu bodemo mesto zlatih verižic nosili železne verige okoli vratu —. O Bog, kaj smo Ti storili —,!« Nada, z vročim poželenjem: »Branko, pojdi, greva tja —«. Branko ji odvrne iz bridkega spoznanja: »Ne —!« Nada, vsa bleda: »Branko, zakaj se bojiš —?« Tam niso hoiteli zagrniti oken —z ne-čemer drugim prekrivajo uboštvo, ki tiči nekje globlje —. Sramujejo se tuje bede, ki jim preti iz tisočerih krvavih rok in jim trga duše —. Nada se je tresla kakor veja v vetru. Potegnila je glavo globoko med ramena in se je stisnila k Branku. . Trpeče srce je sunilo mater, da je padla v drugič na kolena in vpila s sklenjenimi rokami in solznimi očmi v nebo: »O reši nas!« Otroka sta zdaj slišala mater vseh žalosti in sta*se ji vrgla okoli vratu —: tri duše so molile in šestero oči je strmelo v nebo.-------- Večer na Notranjskem. Po cesti kameniti škriplje voz ... Oloboko sklonjen konj pred njim počasi stopa, kot da voha sled poti nekdanjih skozi padajoči gozd. Tam za Snežnikom krvavi nebo... Večerna megla raste iz dobrav, , tu, tam se trudno v. mrak iz nizkih trav dviguje redka vrsta črnih smrek — v razbita črta napadalnih strelcev. Kaj bili smo, kaj smo? Ob cesti kamen ves izpran leži. srce te naše črne zemlje in ljudi. Do vrha se je vzpela cesta pod nebo. Konj dvigne glavo veter sčeše grivo mu v mrak, bič žvižga, zdaj gremo v žarečem dimu v daljo sivo. Tam za Snežnikom krvavi nebo... Lojze Remec, Božična bajka. Sanje. — Spisal Ivan S e 1 j a n. Marija je zagledala svoje mesto med oljkami in trtami, med cipresami iii nožnimi vrtovi, mesto, ki je vpilo v razvalinah, v bedi in v ponižanju. Na ulicah je bilo veliko ljudi; hiteli so vse križem, ljudje, ki so prišli od bogvekodi, čudni in neznani, zakaj povelje se je tako glasilo in povelje je bilo sveto od nekdaj, bolj svetci kot Bog in njegova postava. Marija je šla od hiše do hiše; vrata so ji zapirali in govorili: »Hiša je polna tujcev, pisano in podpisano povelje imajo, ne moremo in nočemo se braniti.« Marija je bila žalostna, naslonila se je na podboje vrat in je dejala: »Bila sem vaša in čula sem dan in noč,, in sem vam vračala zdravje, mir srca in ljubezen. Ali so bile vaše zahvale gola hinavščina? Kdo mi je razdrl hišo, v kateri sem prebivala?« Tak je človek, da ne posluša rad svoje obsodbe in tudi te ni poslušal do konca. — Marija je šla dalje, njena noga je drsala po razdrti cesti, kot bi iskala ljubezni na tleh. Vse hiše so bile zaprte, luč je sijala iž njih, pesem je donela na ulice, taka pesem, ki ni spodobna ob takem trenutku. Marija je prišla do male hiše, za silo zbite, ubožne in temne, iž nje je gledal plamenček blede luči in tiho je bilo v nji. Zena je prišla odpirat: »Kdo je?« »Marija sem, begunka, Jezusa bi rada položila in ga uspavala, s pesmijo bi ga ogrela in s pogledom varovala.« Zena je dejala: »Hudo je! Ubogo in mrzlo je naše ognjišče, naša beseda je tiho. Toda — blagor tistemu, ki najde zadovoljstvo v našem uboštvu in radi ga sprej-memio.« Marija je položila dete in se sklonila nad njim. Strop in stene so se sklonile, mrak se je nagnil iz kotov in gledal v Jezusa kot z velikimi temnimi očmi. Vse Je bilo tiho. Marija je dvignila pogled. Njene oči so bile globoke kot zarja, ki se odpira z vrha gore v nedogledne globine. Spregovorila je z glasom, podobnim psalmu. »Kdo ste in od kje ste? Med temi ljudmi ste kot tujci in vendar so 'Oljke na vaših obrazih, oranže v vaših očeh. Čemu molčite, kot da ste kaj zakrivili in trepetate, da bi se ne izdali; greha ne berem na vašem čelu, delo je pisano v vaših dlaneh...« Molčali so. Plaho so zrli na okna in duri. Nato je spregovorila mati z otrokom pod srcem,, zakaj od vekomaj že so matere najbolj pogumne in najmodrejše, ker ne govori iz njih srd kot iz moža, ampak gorka ljubezen. »Nismio tujci. Živeli srno tu, naša hiša jc bila opletena z božjim bogastvom, naša usta so pela v jeziku, ki sta ga dala mati in Bog. Treščilo je sovraštvo nad nas in nas je razgnalo po svetu. Kod nas je vodi- lo, to ve sam Bog in komaj mi, ki nam Je ležala tujina na duši kot breme gnjusobe in smrti. Vse dolge noči smo jokali po solncu in po trti, tako dolgo, da smo se vrnili. In... prišli smo v množica, ki nas je žrla kot tujce, le stene, vse gole in uboge, so nas pozdravile ... Moj Bog in ta hip sedimo tu, ki smo dali vso kri za to zemljo in čakamo božje pravice, zakaj človeška nam ni dodeljena. Ne upamo si peti, zakaj pesem bi bila tožba, ne upamo si govoriti, zakaj govorica bi bila protest. Gradimo kot Izraelci tempelj: v eni roki kladivo, v drugi meč. Ali ni tudi naša molitev prepovedana? Kot da smo zabredli tedaj, ko smo se vračali domov, v tuj kot zemlje, na las podoben prejšnjemu. Prva beseda, ki nas je pobožala v tem težkem času, je Tvoja ...« Mati je umolknila. Nočna straža je šla mimo okna in je slišala besede; ni se upala vstopiti, zakaj Marija je sedela ob vratih. Marijine oči so pogledale v obraz Jezusa, tisočkrat bičanega in zasramovanega. Nato so dejala njena usta: »Čula sem. Vaša usoda — kot da je moja. Imela sem bivališče, kje je zdaj? Imela sem verna srca in danes, kot da sem stopila med malikovalce in krivičnike. — Najbolj ponižani, najbolj teptani me je sprejel, ki nisem imela drugega kot sina, o katerem vem, da bo bičan in križan ter končno vendar vsem v odrešenje. In vi? Ali boste predali ljubezen? Hranite pesem in besedo v svojem srcu za čas, ko vam bosta zemlja in nebo pomagala peti. Zakaj, kaj drugega naj pride za žalostjo, če ne radost? Mati, otrok, ki ga nosiš, vam bo v odrešenje.« Vse je bilo tiho. Srce je bilo polno in je pelo v upanju. Od nekje se je glasila pesem in gosli so jo spremljale tako razuzdano, kot bi po strunah ne švigal lok ampak meč, ki je prevpil pesem angelov: »Mir ljudem na zemlji...« Slišala so jo vendar vsa uboga, naj-bednejša srca in vse žejne duše. S ar sum corda! Navzgor, navzgor nad mrzli svet, ni zemlja moje duše domovina; za nas, ki srnic izšli iz božjih rok postaja je samo, trpka tujina — Ob majskih jutrih nam ponudi cvet, po logih sladkih pesmi nam zakroži, a spev in cvet zamrje pod jesen, odpre se zemlja — grob cvetoči reži. Pripelje jutro zlati solnem' voz, večer potegne predenj vse zastore; prižge nebo lestencev milijon, ki oblede pred dihom mlade zore. Ponuja zemlja sreč ti sto in sto. odpreš roke — nasuje ti trpljenja; prevara je njen dar in strup njen smeh, krvava, trnjeva je pot življenja. Ni zemlja moje duše stalni dom, nikdar na nji ne more biti srečna, nič trajnega, nič večnega na njej, a duša moja je nesmrtna, večna. \ ^ Zato navzgor, navzgor nad mrzli svet, razmakni časov se zavesa! Ni zemlja moje duše dom, njen dom so blažena nebesa. M. Elizabeta. Betlehemsko Dete. O? rajskomilo betlehemsko Dete, prineslo si zemljanom blagovest, a svet pcigazil je resnice svete in brez sramu postal Ti je nezvest. Oj rajskomilo betlehemsko Dete, nam vsem prineslo zlato si prostost — pa mnogim SO' pravice Tvoje vzete, spon sužnjih, glej, okušamo grenkost. Oj rajskomilo betlehemsko Dete, a naš ostati hoče zvest Ti rod, ne zabi, oh, za častni krst osvete; rušiti hoče moč brezvernih zmot. Oj rajskomilo betlehemsko Dete, enkrat svoboda vrne se nazaj, ko Tvoj zgled spet stre tirane klete in robstva jad prežene Tvoj smehljaj. Oj rajskomilo betlehemsko Dete, zato pri Tebi iščemo moči — pač čul si naše prošnje vnete, že nov pogum po žilah nam kipi. Pri tebi pokrepčani, Božje Dete, sedaj na delci vsakdo naj hiti, na križ in plug roke krepko prižete ustvarijo nam dobo boljših dni. Filip Marješič. Božič v prognansfvu - Božič v domovini. Spisal Ljudevit Zorzut. Pred dvemi leti... ko smo še bivali kot begunci daleč od doma pod italijanskim solncem, ko smo še pisali pobotnice in prejemali begunsko podporo, ko smo hodili po stopnicah Municipija in smo se po-praševali: kedaj ne bomo hodili več po teh stopnicah, — kedaj ne bomo videli več teh vrat; ko smo prosili in prosili in malo ali nič dobili. Skratka, slabo je bilo takrat ali vendar kaj se ne zdi, da vse naše žalostno begunstvo in ž njim združeno vse naše trpljenje v tuji deželi pri tujih ljudeh je že davno za nami, kakor bi nikdar ne bilo in so nam ostali komaj le spomini? Naša begunska naselbina je imela odlične zastopnike iz Brd in iz Gor. Brici smo imeli vodilno ulogo, seveda: naš duhovnik je prišel iz Brd, nam ni bil ne g. vikar, ne g. kurat, še manj g. župnik, eno pa je le bil: gospod iz Orada. Brici so bili, ki so si osnovali domačo godbo na lok, zraven je prišla tudi briška pomoč: na »ra-moniko«. Tudi tisti začasni učitelj je bil Bric, ki je zbiral okoli sebe male begunčke, da bi se kaj lepega in dobrega naučili in da bi ne pohajali preveč po laških umazanih ulicah. Ustanovili smo občino v občini in hoteli smo, da v begunski občini zavladajo vse naše stare 'navade in običaji kakor v domovini. Vse cerkvene praznike in shode smo radi posvečevali in jih obhajali skoraj kakor doma. Prišel je sv. Rok shod v Kozani. In so rekli Kozanjci: »Počastimo našega pa-trona! Čeravno — kakor nam pišejo —so mu na stranskem oltarju izbili glavo, proslavimo ga kakor se spodobi! In so hiteli napravljat, da so praznovali njih praznik res skoraj kakor po navadi: zjutraj slovesna peta maša, katero je daroval gosp. iz Orada in pri kateri je pel domači pevski zbor. Popoldne smo šli v semenj na štruklje. Naša godba je svirala razne »ko-zanjske« in »biljanske« in »štajeriše«. In ker sv. Rok praznuje svoj god od polnočt do polnoči, smo mu tudi ml ostali zvesti do konca. Prišel je sv. Mihael — shod v Biljani. In ao rekli Biljanci: »Kaj bi samo Kozanj- ci obhajali sv. Roka, ki je brez glave. Lepši bo sv. Mihael — z glavo!« In so hiteli napravljat, da bi prekosili Kozanjce. Lep je bil sv. Mihael, ne rečem, zjutraj, ali lepši je bil sv. Rok popoldne. Prišel je sv. Tilih — shod v Vipolžaii. In so rekli Vipolžanje: Kaj samo Kozanjci in Biljanci — najlepši bo sv. Tilih. Lep je bii sv. Tilih — ne rečem, a lepši je bil sv. Rok zjutraj in lepši sv. Mihael popoldne. Oorjanje, ki so bili v manjšini, so držali z vsemi in so se podvrgli briškim načelom posebno ob shodih popoldne. Za nje so bili sv. Rok, sv. Mihael in sv. Tilih — vsi enako lepi. Prenehali so cerkveni shodi. Kar čez noč — kakor da je bomba počila, ena sama brzojavka: premirje, se je bliskoma raznesla po vsem svetli. Kakor da se je svet potresel: zvonenje, streljanje, godbe, šumenje in vrvenje ljudstva, vse vprek. V naših dušah se je takrat nekaj .zganilo — izvršil se je nagloina velik preobrat. Kakor da se je zagrinjalo pretrgalo od vrha do ta' in se je pred nami odprla ona slika, oni prizor-, ki nam je bil do zadnjega skrit, zastrt. »Pojdemo domov!« so rekle ženske in tolažile otroke. Odtrgani od sveta, nismo velika politikovali. Časopisi so nam malo povedali. Vedeli nismo veliko, ali nekaj smo mislili, da vemo: da kar je prišlo, ne bo nikdar prišlo. Razočaranje za nas velikansko, borba v naših srcih nepopisna. Onemeli smo in nismo več mislili ne o sv. Roku, ne o sv. Mihaelu in ne o sv. Tilhu. Toda ena misel, ena tolažba je bila v ti borbi, ena beseda: »domov!« Kakor da je do tedaj spalo v naših srcih domotožje, se je hipoma vzbudilo in rastlo z vsakim dnevom vedno bolj in kakor da je utihnilo in zamrlo ono nesrečno geslo: »u boj, u boj!« in je zavladalo in zadonelo med begunci in vojaki po širnem svetu: »domov, domov!« Približeval se je Božič, praznik miru. Četrti in zadnji Božič v tujini, ki naj bi prinesel mir vsemu božjemu svetu. Bo li ta Božič za bcgunce srečnejši in veselejši od preteklih Božičev? Kje so naši? Eno pismo, ena vrstica bo povedala ženi, ali jo b<> Štev. IX. MLADIKA Stran 2\\. ljubljeni mož še pozdravil doma, materi, ali jo bo nepozabni sin še poljubil doma, sestri, ali jo bes dobri brat se objel doma. Eno pismo bo povedalo. Jeli bil že danes pismonoša? Bil„ a Je le mimo šel. Jutri pride! A ni ga bilo. Pa jutri pride! Hudi dne- vi napetega pričakovanja, polni strahu in trepetanja. In prihajala so pisma. Radko, Milče, Stanko so zadrveli in se kmalu pobili po stopnicah in so zagrabili pismonoši pisma. Se solzami veselja so močili ta pisma: žena in otroci pismo moža — očeta, katerega bodo zopet pozdravili doma, mati pismo sina, katerega bo zopet poljubila doma, sestra pismo brata, katerega bo zopet objela doma. Skoraj vsi so pisali. V begunski občini je zakraljevalo veliko praznovanje, slovesnejše kot o sv. Roku, sv. Mihaelu in sv. Tilihu. Srečni Božič — zadnji Božič v tujini. Sveti večer — družinski večer, a družine brez očetov, brez sinov, brez bratov; pač družina je bila, ena sama, velika: begunska družina. Božični večer! Tiče biti doma, a mi nismo imeli doma, pač dom je bil, en sam: begunski dom. Begunska družina v begunskem domu: sešli so se praznovalci treh svetnikov, da bi skupno praznovali sveti božični večer. Lepa so peli briški pevci, še lepše godli briški godci. Lepo smo znali Brici »tolč« orehe, lešnike in jesti suhe fige, še lepše znali vino piti v lombarju skuhano, v loncu zavreto, a niso bili to orehi, sklateni v domačih vrtovih — in niso to bili lešniki, nabrani v dobravah ob Končnarju, — ni bilo rujno vinčece rebulica iz Brega zelenega; bilo je vino iz grozdja, ki je zorelo v kleti, bilo je grozdje iz trt, ki so rastle v kleti. Pa vsejedno je bilo skoraj kakor doma. In pravili smo naše štorije. Pa je Ko-zajnc hotel podražiti Biljance: Lep zvonik imajo tam v biljanski fari, le škoda da jim je prehitro zmanjkalo apna, tako, da še dandanes stoji brez obleke. Biljane se ni dolgo pomišljal in hitro zavrnil Kozancem: »Lep zvonik imajo tam v kozanski kuraciji, le škoda, da so vsi Kozanjei sami zapravljivci: kar imajo, vse za škante dajo in da jim je prehitro zmanjkalo denarja tako. da je še dandanes zvonik brez klobuka.« Godba je udarila kozanjske — biljan-ske in med Brici je bil mir. Razšli smo se z božičnim .voščilom: »Bog daj, da praznujemo Božič drugo leto doma!« Šli smo k polnočnici. Sijajna cerkev je razkošno oblečena, s tisočimi lučicami razsvetljena! Mašniško oblačilo kakor z biseri posuto! Koliko lepote in bogastva v italijanskih cerkvah! Motril sem ta velt-• častni, božji hram, a Spomnil sem se besed iz pisma sestrične: »Vem, da bi Ti raje poljubil mrzel kamen naših planin kakor gledal krasne cerkve in palače po Italiji.« Mal, šibak možki zbor je prepeval »pastorale«. A kako doni lepše pri nas zborovo petje, vzvišenejše in bcilj z občutkom. V tuji cerkvi sem se zavedal, da imamo mi bogato glasbo, da imamo zberove pesmi, s katerimi se drugi ne morejo ponašati. In spomnil sem se besed, ki mi jih je pisala domača pevka: »Ali se ne vrnete že za Božič domov, da bomo peli tiste božične: »Prelepo nocoj nam žari se nebo«, ali »Zveseli se žalostna zemlja« ali »Božji nam je rojen Sin« in druge. Saj brez teh ni Božiča!« V duhu sem- si naslikal domačo cerkev v božični noči — stare božične so donele iz znanih grl... Kako lepa je o Božiču doma! Pogledal sem po naših ljudeh, po naših otrOcih, ki so klečali. Sciza mi je kanila iz očesa. Naše oči so bile uprte v jaslice: v revnem hlevu nam je rojen Kristus, a komaj novorojeno dete mora bežati v Egipt! Kristusov beg v Egipt — naš beg v Italijo! Sveta družina begunci — naše družine begunci! Kristusovo gorje je begunca tolažba! Sedanja zgodovina lahko zaznamuje preveliko dogodkov in doživljaji posameznikov gredo le mimo nas. Skoraj vsak bi napisal knjigo o življenju trpljenja — a ljudi to ne zanima, svet sam je sedaj eno .gorje, eno trpljenje. Pa četudi se ne bode pisale knjige o begunskem trpljenju, eno ostane, kar ne more izbrisati zgodovina,, kar bomo povedali našim potomcem in ti poznejšim rodovom, da je naš rod v begunstvu veliko trpel, a ni obupal, dale bil izkušan, a je vstrajai in prestal. In rod, ki je znal prestati najhujše gorj&, ki je bil v stiskah, v potrebščinah, v boleznih, a si je znal sam pomagati, ki je jokal, a si je znal sam obrisati solze, tak rod je izobražen; rod, ki v svoji nesreči ne obupa in niti v tujini ne more živeti brez društvenega življenja* brez šole, brez pevskega zbora, brez godbe, tak rod je omikan. Spoštoval je tuje, a ljubil svoje! Njegova vzgoja doma, je bila prava. In te njegove sile in . moči ne zmaga tudi več kot štiriletna pregnanstvo v tujini. Tako torej je bilo pred dvemi leti: Srečen Božič, zadnji Božič v begunstvu, a še srečnejši naj bo: Božič v domovini. Štirikrat smo praznovali Božič v begunstvu, štirikrat smo si enako voščili, da bi ga obhajali drugo leto doma. Štiri žalostni Božiči — štiri žalostna dolga leta — a naše lansko božično voščilo se bo izpolnilo letos. Doma! Z očmi poljubujemo našo rodno grudo in dihamo vanjo. Oče gospodar zopet koplje, žena mu kuha in otroci mu zopet nosijo kcisilo v brajdo. Vsi gredo na polje, le starejša hči je za varuha doma ln poklada kravici — popoldne bo »stolkla« mleko in skuhala polento za večerjo. Domači zvonovi! Ko smo vas zapu-~ stili, ste tudi vi utihnili, ste molčali in žalovali z nami dolga štiri leta, a nismo pozabili vašega milodonečega glasu, ki nas ]e spremljal vedno in pcivsod. In ko smo se vrnili, ste bili vi prvi, ki so se slovesnim zvonenjem pozdravili ljubljene gospodarje. In če so Bricu vzeli vse — njegovim zvonovom so prizanesli in prizanesli so mu veliko. Solzč so močile našo zemljo, ko smo se od nje ločili, solze so jo močile, ko nas je zopet sprejela za svoje. Doma! Kako lepo je doma. SvetPbožični večer — doma pod rodno streho, od granat predrto, od gospodarja v sili popravljeno, pod katero je zopet sprejel v varno zavetišče svojo družino. V predpasniku prinesejo orehov, pitanih lešnikov, ki so jih otroci nabrali v dobravah ob Končnarju — je suhih fig, ki so bile brane po naših brajdah. V loncu se kuha vino rebulica, ki se je pretakalo iz rumenega grozdja, ki je zorelo na žlahtnih trtah, ki rastejo v Bregu zelenem. Prijeten vonj se je razlil po hiši — mir in zadovoljnost kraljujeta v družini, zunaj kraljuje: »Tiha noč, blažena noč!« Božični praznik — družinski praznik — praznik miru! Družinski čut nas veže do družine, družinski čut nas spaja v medsebojni družinski ljubezni. Ali se vam ne zdi, da se ta družinski čut pri nas manjša in izginja? Pa saj pri nas bi se moral dvigati, ko smo tako blizu Italijanov, pri katerih je družinski čut tako globoko vkoreninjen? Bric je po svojem značaju dober, gostoljuben, — posebno, če ga hvališ, ti sleče srajco s hrbta s kožo vred. Pri Bricu družinski čut pada, bodisi da je to v krvi, bodisi, da so krive temu njegove življenske razmere, kakor prekupčevanje se sadjem po svetu, izseljevanje in drugo. Malokedaj je vsa briška družina zbrana pri skupni jedi, pri eni mizi. Oče sedi za mizo, mati je z otrokom na ognjišču, drugi so na pragu, in če stopi tujec v hišo, zbeži sramežljiva starejša hči sč skledico — na pod. Mi ne ljubkujemo se stariši, a jih ljubimo: bratje ne poljubujejo sestra, sestre ne objemljejo brate, a se imajo radi, posebno, če so narazen. Taka je pri nas navada, toda še več prisrčnosti do starišev, še več ljubezni med brati in sestrami! Okoli domačega ognjišča se vrti naše življenje. Ob domačem ognjišču je naš dom, naše društvo, naša šola, naša državica in naj si bo zunaj vihar in naj bo vedno tuj svet in vedno južno vreme, v našem hišnem kraljestvu naj vlada mir in J)lagOi-stanje. Sreča je tudi tam doma, kjer nimajo nobenih podpor, kjer ni kravice v hlevu, sreča je tudi v revni baraki! Možje, očetje, bratje, ki ste se vrnili iz strelnih zakopov, ljubite svoje žene, otroke, sestre, ki so se vam vrnili iz begunstva! Žene, otroci, sestre, ki sts se vrnili Iz prognanstva, ljubite svoje može, očete, brate, ki so se vam vrnili iz vojske! Skoraj vsi smo se vrnili — ljubimo sc vsi! Srečni mi: Srečen Božič! Bratom v tolažbo. Ivo Pregelj. Vstal je mož iz groba, ki je bil naš, a sem mu komaj spoznal obraz. On pa je bil veder in me je tolažil: »Ne boj se zanje, ki so ti bratje in ne obupuj zaradi zemlje, ki si jo vžil v mladosti svoji. Glej! Vojvcda Ferdulf jih je pestil in so ga tepli in vojvoda Rathis jim je vdrl v deželo, da bi plenil, paj so ga pcgnali, da je sramotno bežal. Pa še povem! Tlako so trpeli, opravke, desetino in raboto. A umrli niso. In v tolažbo je bil vstal prerok iž njih in je videl v deželi grobove tujcev, včeraj, danes, jutri!« Mož, ki je bil v tolažbo vstal iz groba, je ugasnil. Šele tedaj sem mu spoznal domače tolminska lice in ime: Simon Rutar. II. Videl sem v sanjah in so stopali pred Jeznega, da bi mu tožili in bi sodil. Prvi je stopil naprej in je rekel: »Dobri! Ne pustijo mi obiskati matere za goro«. Drugi je stopil naprej in rekel: »Silni! Ukazali so mi sovražiti brata za goro«. Tretji je stopil'naprej in je rekel: »Modri! Tepli so me; ker nisem preklinjal očetovega groba«. Četrti je stopil naprej in je rekel: »človekoljubni! V hišo sio prišli kakor gosti in so me okradli«. Peti je stopil naprej in je zavpil: »Pravični! Kakor me je mati učila, sem molil, pa so rekli, da ne smem!« Glas se je utrgal v m)oJk in tišino, kakor nad hrezdnom. In Jezus je sodil nad brezdnom: »Mane, tekel, fares!« Nam zorijo zlate sanje. Tam so Brda, spijo v trti, mesec zlit je čez Vipavo — svetlo mesto, beli vrti, Kras in zvezde čez višavo .. Kot da Soča, sinja Soča nam iz bednih src izvira, nas boli nje tožba vroča, polna gnjeva in ne^nira. Bije morje, koplje rove, tajno se zaliva vanje; bes pošastni divje rjove nam zorijo zlate sanje. F. B. Vrabček. Na goli veji poznozimski žarele rdel...: priletel je vrabček, nanj je sel, zlobno misel je zajel: solncu žarek boan ukral in kmetici stari ga za zrnje dal.. Solnce pa je vrabca ukanilo: žarek k sebi povabilo in ga nekam v daljo skrilo ... Vrabec v mrazu mraka strepetal je... na ledeno zemljo pal je... Fra« Tratnik. Ženska in krščanstvo. , II. Ženska kot družica moža. Oglejmo si žensko kot družico moža. Kakošna je bila usoda zakonske žene v družini brez križa, v paganstvu? — Žalostna, nad vse žalostna! Paganstvo je nalagalo ženi le dolžnosti brez pravic, možu pa le pravice brez dolžnosti. — Žena je bila brezpravna. Žena sama na sebi ni nič veljala — vso veljavo je imela le od moža. Zato še še dandanes v Indiji žene, ko jim mož umre, skupaj z mrtvim možem žive zažgo na gromadi ali pa vržejo v reko Ganges. — Paganstvo ni poznalo in ne pozna ne enotnosti zakona, ne neločljivosti. Kako je ženo ponižalo mnogoženstvo, kaže nam njih žalostna slika'pri Mohamedancih. Bila je in je sužnja, a še slabša od sužnje. Permane-der pravi o starorimski dobi: »Mož je lahko sužnja osvobodil ali emancipiral«, toda žena je ostala vedno sužnja moža — brez lastne volje«. V neizmerno bedo je pahnila ženo razporoka. Cele potoke solza bi lahko nabrali, solza, ki so jih potočile zavržene žene. Zgražamo se nad tako pa-gansko krutostjo. Toda v družbi — kjer križa ne poznajo, bo žensko preganjala povsod — taka žalostna usoda. Dokaz temu nam je moderno paganstvo. Pod krinko napačne svobode se oznanja »svobodna ljubezen«, ki ne pomenja nič drugega — kakor propast ženske. Dr. Krek ugotavlja na podlagi zgodovine in statističnih podatkov iz sedanjosti to-le: »Plemenitejše oblike zakonskega in rodbinskega življenja nego jo pozna krščanstvo* ni mogoče dobiti. Zgodovina nam to sijajno potrjuje. Kjer se zametava krščanski zakon, tam propadajo zakoni in rodbine. . . Moderno življenje nam to spričuje. Namesto vzvišenega vzora, plemenite, pravne, duševne zveze med možem in ženo v skupno svojo in človeško korist, se oznanuje svobodna ljubezen. Ali je mogoče še bolj pasti? To se pravi . . postaviti na prestol živalski del človeške narave. To se pravi uničiti družbo med možem in ženo in ubiti rodbino«. XSocializem str. 111.) Isto velja v moderni razporoki, ki jo hočejo protikrščanski elementi — pozako-niti. V laški zbornici so si nedavno v tej točki podali roke fašisti in komunisti, ki se sicer med seboj neprestano pobijajo — a se pobratijo, ko je treba krščanske naprave napadati. »Zal — da se moderne države — pravi dr. Aleš Ušeničnik v svoji »Sociologiji« str. 580 — odtujujejo krščanstvu, da zopet uvajajo razporoko — as tem pospešujejo prostitucijo in se tako vračajo k nravnemu življenju starega pa-ganstva.« Pravočasno je povzdignil svoj glas veliki papež Leon XIII. ter narisal žalostne posledice razporoke. Razporoka — rekel je — neti strasti in mami v nezvestobo, je kvarna varstvu in vzgoji otrok, razdira rodbinsko življenje, seje sovraštvo in neslogo v družine, ponižuje čast žene!« Italijanski sociolog . Morselli trdi: »Statistika dokazuje, da je tesna vez med razporoko in med najhujšimi pojavi človeške duše. Ti pojavi so: zločin, samomor, blaznost, prostitucija.« Znani Pavel Bourget imenuje razporoko »zločinsko postavo, ki donaša le siiž-nost in bedo.« Kako vse drugačna je usoda žene — v senci sv. križa. Zvezo med možem in ženo je krščanstvo povzdignilo do prej nepojavljive idealne višine! Sv. Pavel završuje to na kratko: »Zakcin je velika skrivnost... med Kristusom in Cerkvijo.« Vzvišeno razmerje med Kristusom in cerkvijo mora biti vzor razmerju med možem in ženo. A to razmerje ni meseno, je najplemenitejši izvor najtesnejše zveze uma in srca, je vez polna požrtvovalne ljubezni, je vez nadnaravnega značaja — vez, ki sloni na enotnosti in neločljivosti. »Kar je Bog zvezal, naj človek ne loči.« — Kristus je podaril ženi pravice, ki jih poganstvo ni poznalo: Označil je ženo kot osebnost, (ne več blago:), označil jo je kot enakopravno sovrstnico z možem, ki ima ne le dolžnosti, temveč tudi pravice. Občistil je naravno vez med možem in ženo in jo oplemenil z nadnaravno milostjo. Dr. Krek piše tozadevno: »Visoko je dvignjen V BETLEHEMSKI VOTLINI. zakon in ž njim rodbina po krščanstvu. Vse kar je dobrega v. naravni zakonski in rodbinski družbi, je po zakramentalnem značaju potrjeno, nevarnosti pa odstranjene. Zveza med možem in ženo je dobila nraven značaj. Nikakor torej ne sme biti samo zunanja, telesna zveza, temveč notranja — zveza uma in srca.« V krščanski zvezi moža in žene pa vlada tudi najlepši ret! in soglasje. »Mož je glava žene, kakor Kristus glava cerkve.« Sv. Pavel imenuje v tej primeri moža — glavo v družini. Če je pa mož glava, smemo reči, da je žena srce. — Srce se smatra za vir ljubezni — in tak vir ljubezni je 3ena v družini. Srce je hramba krvi, od tu se steka po vseh žilah. In tako razširja žena po vseh udih družine pravo čednostno, versko in nravno življenje. Škof Frind govoreč o razmerju moža" in žene v krščanskem zakonu se poslužuje tudi te lepe primere: Kakor ima javno človeško življenje za podlago dvojno (Mast in službo: vladarsko in duhovsko, tako tudi zasebno- družinsko življenje. Kar je vladlar ali kralj v državi — je mož v družini. On vlada s svojim umom zapovedujoč družini — a ne kot tiran ali despot, temveč kot ištovredni drug. Žena pa opravlja družini duhovsko službo. Ona skrbi za molitev v družini, njej je izročena vzgoja otrok, ona vceplja v njihova nežna srca močne kali čednosti. Z duhoV-sko službo je pa združena daritev. In tako daritev opravlja žena, ko se žrtvuje za vse v nesebični ljubezni: skrbi za vse. trpi za vse. A to trpljenje pod Kristusovim križem je ob jednem sladko in nad vse plc-donosno. Tako vzvišeno stališče ima žena — v krščanstvu. Žena kot mati. Kako teptano je bilo v poganstvu materinsko pravo! Mati je dala življenje otrokom. Paganstvo je zatiralo otroško življenje. Kdo ne misli tu na trgovino z otroki, na izpostavljanje otrok in na krate daritve otrok. Kartaginci in Egipčani so bogu Trifenu, Sirci in Babilonci Moloku pometali v razbeljeno naročje tisoč in tisoč otrok vsako leto. Pri odkritju Amerike so naleteli na isti grozni običaj pri Indijancih. — Staro paganstvo je materi trgalo iz naročja otroke ter jih neusmiljeno morilo, In moderno? Dai, kjer ni križa, se Isto ponavlja — le v drugi obliki. Kako grozno greši moderno paganstvo v tem oziru! 2e v kali mori detinsko življenje. Znano je pač, kako strašno so se razširile ne-le po velikih mestih, temveč tudi tu pa tam že po deželi zločinske namene, ki zatirajo potom raznih preparatov življenje otrokom, predno so zagledali luč sveta. V tem oziru je moderno paganstvo stokrat hujše od starega. — A tudi otrokom v poznejši dobi ne prizanaša. Z razširjanjem pohujš-ljivih listov in knjig, ter protikrščanskih razvad, mori nedolžnost v srcih otrok. Da, že sama razporoka izvrže mladino pc>-pačenosti in podivjanosti. Dokaz temu so zločini, ki se množe med mladino v državah, kjer se je uvedla razporoka. Otrok brez vzajemne vzgoje očeta in matere — podivja. Za pravo in popolno vzgojo potrebuje otrok glavo očeta in srce matere, ter skrb in vzgled obeh! A moderno paganstvo zahteva sploh odpravo zakona. Znano je, da hoče komunizem vzeti otroka materi ter ga vzgojiti v posebnih vzgojilnicah. Nič več mati — in oče, ne, tuji plačani ljudje naj imajo skrb za vzreditev in vzgojo otrok. — O ubogi, novi komunistični rod! Kaj naj nadomesti pri vzgoji sladko materinsko ljubezen? Kak rod bo ta, ki ne bo poznal najlepše, najplemenitejše ljubezni očeta in matere? To bo rod, ki bo nosil v prsih mesto srca — kamen! — Moderno paganstvo jemlje materi pravice, ki iih ji je dala sama narava! Ce primerjamo strašno moderno blodnjo v materinstvu s stališčem, ki ga zavzema mati v krščanstvu, moramo reči, da se oboje razlikuje kakor tema in luč, kakor voda in ogenj. Da, le v krščanstvu se nam pokaže ona važna, velika, vse vzvišena nalciga, ki jo opravlja mati za človeško družbo. Pred vsem je krščnstvo neizmerno povzdignilo čast matere, ko jo povzdignilo čast otroka. Neizmerno veličastno je obdalo otroka, ko se je Bog sam ponižal in postal — otrok! Zveličar je z lastnim vzgledom učil ljubiti otroke: »Pustite male k meni...«. Postavil jih je vsem za vzgled in vzor: »Ako ne bodete, kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo.« Otroško nedolžnost čuvajo angelji. V svojo varstvo jih je sprejel in kliče vsakomur: »Gorje* kdor pohujša katerega teh malih!« Kako neizmerno je Kristus povišal čast otroka in ž njo tudi čast matere. Karkoli stori mati za lastnega otroka, bo Gospod štel, kakor bi bilo Njemu samemu storjeno! A še več! Poleg telesnega materinstva je krščanstvo postavilo tudi duhovno materinstvo. Ženska, ki ni stopila v zakon, je bila po paganskih pojmih zgubljena — je zastonj živela. Predvojna statistika je že dokazovala, da je v Evropi skoro polovica žensk neporočenih. — A krščanstvo je dalo tudi tem pomen življenja, dalo jim je nalogo izvrševati duhovno materinstvci; z vzgojo drugih otrok, z vzgledom. Ogledali smo si krščansko in pagan-sko žensko v družini in v človeški družbi. Reči moramo, da paganstvo, staro in moderno, žensko ponižuje, in da jo krščanstvo dviga do neprecenljive časti. Kjej vladajo krščanska načela, tam se pojavlja družinska sreča, podobna oni, ki je vladala v nazareški hišici. Kjer pa teh ni, zgine kmalu iz take hiše ljubezen in zvestoba, miloba in mir! Pač vzroka dovolj ima vsaka 'ženska, da se tesno oklepa križa, da se neprestano ozira na vzor, ki ga spačeni svet še pojmiti ne zna — na blaženo Devico — Marijo — ki je in ostane najlepši vzor mladenkam, materam in vdovam! — Nova doba kliče žensko k novemu delovanju. Povsod se odpirajo že vrata ženski za javno delovanje. Važna naloga čaka ženstvo v bodočnosti. Vprašanje je, kain krene novodobno ženstvo. Ce obrne hrbet krščanstvu, bo s tem ne le družino razdejala, onesrečila svojo deco in svojega moža, temveč si izkopala sama sebi — grob. Če se pa ženstvo zave svoje važne naloge in odgovornosti — utegne ženstvo preroditi in pomladiti svet, ter pripeljati človeštvo do nove sreče. Saj pravi pregovor, da dobre žene napravijo tudi dobre može. Že Rousseau je dejal: Moški bodo vedno to, kar se ženskam dopade^Ce hočete, da postanejo možje veliki in čedno-stni, učite žene, kaj je plemenitost in čednost«. To velja o družini, pa tudi o celi človeški družbi. Na poštenem ženstvu sloni torej upanje boljše bodočnosti. L. Listek Jezuš6eku. Bom JezŠčeku listek pisala, mi srčece mlado veli; da Njega sem ženina zbrala* dušica le Njega želi. On Sin je prečiste Dčvice. je sama ponižnost, krotkost, On ljubi ie čiste dušice, On ljubi nedolžnost, svetost. Modrost je On, večna milota, zvestobe je vzor in porok, ah, On je neskončna lepota, najlepši človeških otrok. Kak ljubo, premila doneče, je sladko njegovo Ime, o kaj še ljubezni plamteče presveto, prečisto Srce. — Pisala mu bom, da ga ljubim, edino le Njega želim, le Njemu zvestobo obljubim, dokler tu na zemlji živim. Lastnik On moje je duše; Življenja vir v Njemu imam , Glej Jezušček! srčece* vesela Ti v darček podam. Med cvetje položim v altarček ta listek, da On ga bo bral. Oj da bi sprejel le moj darček, nevestico mene izbral! Kako bom prisrčno vesela, ko vsaj me popelje s sebčj, ah tam Mu na veke bom pela, na veke bo JezušČrk moj! R. S. Nekaj o drami. Spisal France Bevk. (Nadaljevanje.) Osebe v drami ne smejo biti papige, druga drugi podobne, ki samo izžlobudrajo svoje besede, ampak značaji, živi ljudje, različni po svojih navadah in hotenju, j Značaji se morajo razvijati pred očmi občinstva; le potem, kako Dridein same .do raznih zaključkov in dejanj, more pisatelj karakterizirati. Kar povedo o kaki osebi v drami druge osebe, nas ne zanima. Značaji morajo biti v življenju mogoči, ljudje, ki nimajo niti ene dobre poteze in angelov v človeški podobi drama ne trpi. Osebe z dobrimi in slabimi lastnostmi, take, kakršni so ljudje v resnici, so dobre za drame. Tudi značaji morajo biti dosledno risani; če napravi trmoglavež kaj takega, kar je njegovemu dosedanjemu delovanju in njegovi trmi nasprotno, je to slabo risan in nemogoč značaj. Pisatelj pripravi vse prizore tako, da nas ne more nič iznenaditi, kar se zgodi, da živimo in čutimo z igro ter pričakujemo z veliko napetostjo vsakega naslednjega prizora. O monologu smo že rekli, da je skoraj izginil. Danes se odloči junak za kako stvar po dolgem duševnem boju le z mimiko ali kvečjemu z enim stavkom ali klicem. V starih igrah je še vse polno samogovorov. Govorjenje v stran je podobno samogovoru. Če se na odru mnenja dveh oseb križajo, tedaj mora eden izmed njih izraziti svoje mnenje na ta način, da govori v stran, če se ne upa ali če noče svojemu soigralcu tega reči v obraz. To sredstvo je nenaravno, zakaj poslušalci na galeriji slišijo eno, kar ne sliši, oziroma ne snte slišati ta, ki stoji poleg. Nadaljno sredstvo so sluge ali odposlanci, ki prinašajo poročila o dogodkih, ki so se mej tem zgodili drugje, in ki so važni za razvoj dejanja. Tako sredstvo so tudi pisma. Kar se pa godi v neposredni bližini, a se ne more postaviti na oder, n. pr. bitko, mora biti opazovano od nekaterih oseb, ki z vzkliki povedo občinstvu, za kaj gre. , .. Dvogovor je najvažnejše sredstvo dramatičnega pesništva. Ta mora biti kratek, jedrnat; vsaka beseda na svojem me-stu; dalje mtora biti poln kontrastov, živahen; odgovarjati mora značajem oseb, jezik v dijalogu mora biti naraven, tekoč mora pospešiti dejanje, ali ga zadržati. Najvažnejša pa je zgradba drame, to je neka enakomerna razpodelitev posameznih dejanj in prizorov. Pogrešek v gradbi drame lahko opazi najnavadnejši gledalec. Zelo važen del je ekspozicija; v ti mora pisatelj vpeljati občinstvo v dejanje, seznaniti nas mora z značaji oseb, da smo si takoj na jasnem, zakaj gre. Pripraviti nas mora na vse, kar ima še priti. Pri petdejankah se razteza ekspozicija na celo prvo dejanje. Deli se v tri dele: vpeljavo, budilo, del stopnjevanja. Vpeljava je oni prizor, ki se odigra na odru takoj, ko se zastor dvigne. Iz tega prizora moramo izvedeti, kje se igra godi, kdaj se godi, kakšne razmere so vladale tedaj in vse drugo. Poglejmo »Divjega lovca!« Ob prvem prizoru izvemo, da se godi igra na Gorenjskem, da se godi o Veliki noči, da gre za ljubezen županove Majde in ubogega Janeza. — Lepa vpeljava je tudi v »Naši krvi«. Koj ob prvem prizoru nam zadiha nasproti duh francoskega časa., beda kmetov, njih upornost in nezadovoljnost z obstoječimi razmerami. Za vpeljavo nastopi budilo ali budil-ni moment. Ta spravi dejanje v tir. V »Divjem lovcu« prinese nori Tonček vest o vojski; župan dd poloviti fante in med njimi tudi Janeza. V »Naši krvi« pa je prinesel mežnar Groga vest, da je dal Francoz pobrati kelihe in monštrance, kar vznejevolji kmete, da se uprejo. To so budil-ni momenti, ki so vzbudili dejanje, ki se potem vrši. Dejanje se lahko izvrši na dva načina. Ali zmaguje glavni junak do viška drame in potem pade po kakem odločilnem trenutku in se vniči. (Janez v »Divjem lovcu«.) Ali pa mu gre slabo doi viška in se potem obrne na dobro. (Našemu narodu v »Naši krvi«.) Vpeljavi in budilnemu momentu sledi stopnjevanje, ki tira dejanje dalje in obdrži gledalce na vedno enaki višini napetega zanimanja. To stopnjevanje se vrši v več prizorih, katerih vsak mora biti zelo vestno’ zgrajen. Po stopnjevanju nastopi višek v drami, ki je za razvoj drame zelo usoden prizor, ker odločuje nadaljni razvoj dejanja. V tem prizoru pride glavni junak do zaključka, da izvrši kako dejanje, ali pa je k temu prisiljen, tako da je v istem trenutku njegova usoda zapečatena. To ie važen prizor; če je slabo orisan in eredo gledalci preko njega, se ljudje na kancu vprašajo: »Zakaj je to prišlo?« Višek v Naši kr- vi je tam, ko dd Renard Miklavžu Borštniku dvoje na izbero: »Vaše življenje in življenje vaščanov — ali hčer Jerico!« Na Borštniku je bilo ležeče, kako se odloči. Tragični moment je nagla, radi posebnih razmer popolnoma logična odločitev junakove usode,, ki hoče iti do skrajnosti v zmago ali v smrt. (Borštnik vrže v »Naši krvi« trikoloro ob tla in zavpije: »Pa udarimo!«). " Preobrat nastopi koj nato. Tu se menja usoda glavnih oseb. Če ie šlo junaku do sedaj dobro, se obrne niesrova usoda na slabo, če pa mu je šlo slabo, se zdaj Pridite k meni, Pridite k meni, vsi zemeljski rodovi! Slušajte v jaslicah mili moj glas; , zvedite danes Adama sinovi, kako prisrčno da ljubim jaz vas. Zgolj iz ljubezni tu v jaslih trepečem, pustil sem prčstol blesteči nebes, za vas kraljevi se slavi odrečem, da bi obrisal vam solze z očes. Ubog sem postal, da bi vas obogatil, Stvarnik vesoljstva — za vas sem trpin; da bi v ljubzni vse vnčl in pobratil, sem se ponižal z nebeških višin. Prvo noč, glejte! pretakam solzice, v jaslicah bornih na slami medlim; milo stegujem k vam male ročice, pojdite k meni. vas srčna želim! Pridite k meni, potrti otožni, srce vam moje bo cfalo radost; obrne na dobro. Ti prizori so važni in zahtevajo od pisatelja naivečie nozornosti. Dejanje mora biti skrajna napeto. Zavirajoč moment se raztega na en del četrtega ali petega dejanja. V tem prizoru se obrne dejanje v nasprotno smer. Ce gre junaku slabo, se v tem prizoru o-budi lahko upanje, da se ba dobro izteklo-; v nasprotnem slučaju pa nastrotno. (Zavirajoč moment v »Naši krvi« je, ko se Jerica po duševnem boju odloči, da vzame Renarda.) Nato sledi katastrofa, ki je po dotrem zavirajočem momentu tembolj včinkovita. Katastrofa pomeni konec drame, ki so ga gledalci iz vsega že slutili. Konec ne sme iznenaditi, tudi ne sme pustiti pisatelj dejanja nedokončanega. Ta prizor mora biti zelo jedernat; niti ene besede ne sme biti odveč, vsaka kretnja odmerjena. Tu sem omenil samo najglavnejše iz dramske tehnike; o ti stvari bi se dalo napisati debelo knjigo. Ta pravila so merodajna le v glavnem, skozi in skozi se posebno dandanes le malo vpoštevajo; nova tehnika je ovrgla mnogo starega in nam prinesla mnogo novega. V starih, dramah je mnogo več neverjetnega kot v nf.vih, ki so nam prinesle resnično življenje na oder. Lep primer za to je ruski dramatik Leonid Andrejev. 3i zemski rodovi! pridite bolni, trpeči nadložni, lek sem prinesel vam, zdravja sladkost. Pridite k meni, nedolžni, pravični, stari in mladi, vas prosim solzan; v jaslicah Dete — vaš Bog sem resnični; to za vas res je »zveličanja dan!« — I'udi zagrešene moje ovčice, pridite! — saj sem za vas se rodil; — zopet prejel bom vas brate, sestrice, in vas bom ljubil, vas blagoslovil. Olorija spčva se meni v višavi, zemlja, predrami se, kviško poglej! Mir sem prinesel, Zveličar tvoj pravi: Pridi, na Srcu se mojem ogrej! Pridite toraj vsi zemlje rodovi! Slusajte v jaslicah mili moj glas; srca žard naj v ljubezni mi novi, kakor žareče je moje do vas. J I III tl I I I I II III I I I I I I I I M I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I • I I I I I I I I I I II I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I | l | | | 1,1.14^11 I I I I I I I I I I M I I I I III I.M I I I I I I l I I I t I I i Domači odmevi. 'l I II I Ul I II I MM | M I I I Milil MIMI I II t III | 11,11'MI I I II II M M I I IM M M I I Ml III II I I II I I I I I I II II II I I I II II II I I I II II I II III I I I liPliM M M M M M I M Anten .Fannie je mrtev. Pred sklepom lista nasi Je došla žalostna vest:'Anten Mahnič je umrl. On je bil naš človek, Krašovec, bil je tudi naš po duhu in po srcu. Zgodovina ga bo zapisala ined velikane; po svoji osebnosti je bil skromen in ponižen, po svojih idejah je bil strogkatolik, boreč do skrajnosti, nespremenljiv in neomahljiv; njegovo orožje je bil dokaz, osebnih napadov ni poznat. Zgodovina ga bo nam šele pokazala o oni luči, ki jo zasluži, mi sami ga nismo dovolj poznali. Kot krški škof se je pokazal vsestransko moža na svojem mestu, v vprašanju staroslovenske liturgije je bil neodjenljiv. Kot škof je dokazal, kako globoko in kako s pravim umevanjem je ljubil svoj narod. Postavil se' je po robu vsaki krivici, pa naj je bilo kjerkoli in kadarkoli; še se spominjamo ^njegovega nastopa, ki ga je občudoval ves jugoslovanski narod in ki mu je tudi nakopal internacijo v Italiji, njegovo bolezen in sedanjo njegovo smrt. Umrl je kot mučenik. On naj bo za nas drugi Krek, v njegovem duhu se prenovimo, ob njegovi neizprosnosti in neodjemlji-vosti, v njegovi veliki ljubezni do naroda. Ob njegovi smrti smo žalostni kot ob smrti svojega očeta in učitelja odločnosti in pravice; klanjamo se njegovemu velikemu geniju, ki naj ostane živ med nami. Več besed mu bomo posvetili v prihodnji številki. 1 Stavka državnih nameščencev. Zadnje in skrajne orožje v razrednem boju za izboljšanje socijal-nega stanja so bile vedno stavke. Meščanske države preteklih dni so jih gledale kot hudodelstvo iti ne‘rcdko se je zgodilo, da so jih zatrle s silo. Posluževali so se jih večinoma delavci v težkih obratih in javnosti niso bili nikoli simpatični. Pojem stavke je bil posebno javnim nameščencem nekaj silno nasprotnega, z njimi nezdružljivega, Vojna je preobličala zeinljp na zunaj- in na znotraj. Splošno neurejene razmere in beda, na drugi strani tudi pomanjkanje avktoritete in ravnotežja, so napravile stavko za čisto vsakdanje orožje in ni je tako zelo urejčne države na svetu, da bi ne slišali o stavkovnih gibanjih, ki pretresajo nje osrčje. Stavke gredo do skrajnosti; stavkajo železnice, ki so žile v državnem telesu, stavkata elektrika in plin, stavka sploh vse kot za stavo. Komaj se država izvije iz ene stavkovne krize, že zaide v drugo. Danes stavkajo javni nameščenci, ki so možgani države, stavkajo uradniki na vseh . javnih uradih in na pošti, stavkajo tudi profesorji. Vprašanje in zelo globoko vprašanje je, kaj je dovedlo ta dosedaj najbolj mirni in državi najbolj i zvesti sloj, kateremu je bila vedno že sama misel na stavko odvratna, do tega, da je zgrabil ravno po tem zadnjem sredstvu? Vprašanje je tudi, kakšni motivi vodijo državno upravo, da se je zamerila sloju, ki je njena hrbtenica, brez katere bi je i že davnaj več ne bilo. Pomislimo samo na moral- ni pomen, ki ga ima ta stavka? Ljudstvo bo vide-I ^lo, da se upira državi, in da je z državo nezado- i voljen ravno oni sloj, ki je v njih očeh predstav- ljal državo. Kaj sledi iz tega? Državna avktorite-ta pade in najmanje, kar stori vsaka država, ki vodi dalekovidno politiko je, da zadovolji svoje tt-radništvo. Uganili bomo, da ta sloj, ki je že po svoji tradiciji miren in brez upornosti,'ne stavka j radi kakih kapric. Stara pesem je, da so dandanes — ne samo pri nas — plačani duševni delavci slabše kot drugi delavci, ki niso založili za svoje znanje polovico svoje mladosti in moči, da so po- stali to, kar so. Ne zastopamo starega meščanskega načela, da bi morala živeti inteligenca v vdobnem razkošju, delavstvo pa umirati. Vsak delavec — bodisi duševni ali telesni — mora dobiti za svoje delo toliko, da lahko pošte-| no preživi sebe in svoje. In če povdariino, da ima danes duševni 'delavec pri nas 300—400 L na mesec, smo povedali dovolj. Ali more izhajati s tem? Ali ne vidi, da živi vsak drug delavec lažje kot on? Zdaj vemo, kako da je segel po tem zadnjem sredstvu celo ta sloj. Država se je zanašala na tradicijonalno zvestobo in potrpežljivost njegovo in je prvo skušala zadovoljiti one, ki so zahtevali preje in odločnejše. Danes so prišli na vrsto državni nameščenci. Ko to pišemo,-stavka še ni končana. Ker je o interesu države same, da reši ta spor v zadovoljstvo nameščencev in si ne nakoplje lasten samomor, moremo mirno zapisati, da so zahteve nameščencev toliko kpt prodrle. V znamenjeu bomb živimo in nič čud:no se nam ne zdi, če pade tu ali tam kakšna, komaj da časopisj še zapišejo to. Padla je bomba vkonccrt-j no dvorano, padla je v tiskarno, pred par dnevi (12. dec.) je padla med mazzinijance, ki so prišli z godbo iz Trsta v Gorico, da počaste nekega v Podgori pokopanega poročnika in so se hotelj zvečer vrniti domov in ki je ranila 30 ljudi. Ce bi sami ne doživeli tega, bi ne mogli verjeti in bi mislili, da gre tu za živo fantazijo kakega meksi-kanskega filma. Bomba je bojno sredstvo najhui- ših in najzahrbtnejših zločincev, najnesramnejše orožje, metttem ko orožje že samo na sebj ni ni-kak argument, s katerim bi se dalo uspešno po- , biti nasprotno politično ali narodno mišljenje, pač pa dokazuje duševno revščino ljudi, ki ga vporab- *i Ijajo le zato, ker jim manjka srca in razuma. — Lep slučaj se je zgodjl tudi v Trstu, kjer je več ljudi razbilo privatno zabavo Miklavževega večera Cehoslovakov. Pravijo, da so se zmotili. Stomaž. V najlepšem spominu nam ostane tri-dnevnica pred praznikom Brezmadežnega Spočetja. Krasne stanovske govore je imel preč. g. p. Gabrijel Bajec iz Sv. Križa. Svoj višek pa je dosegla ljubka pobožnost na praznik. Zjutraj generalno sv. obhajilo v naravnost velikem številu. Ob 10. uri slovesen sprejem novih članic v Marijino družbo in v Mar. vrtec; ob 2.h pop. pa blagoslov družbene zastave — delo bratovščine presv. R. T. v Gorici. —> Medtem ko je prejšnje dni nagajala neprijetna burja s snegom in dežjem,, je ta dan mirnejše vreme privabilo v Štomaž nenavadno veliko ljudstva; veselo pritrkovanje pa je pozdravljalo tudi prihod preč g. dekana Novaka in sestrskih družb iz Kamenj in Lokavca. Ob dveh se je začel pomikati slavnostni sprevod izpred župnišča v bogato okrašeno cerkev. Preč. g. V. Vodopivec je poklonil cerkvenemu zboru za redko slavnost več kra3nih skladb, ki so prav dobro vspele. Preč. g. dekan nam je v učinkovitem govoru obrazložil pomen zastave ter jo blagosliv-vil. Grobna tišina je vladala v svetišču, ko je zabil prvi žebelj in zaklical: »Po boju na zemlji — zmaga v nebesih.« Župnijski izpit sta napravila (I. in II. obrok) čč. gg. Ciril Munih, župnijski uprav, v Soči, in Andrej Klobučar, kurat v Logu; prvi obrok izpita pa čč. gg. Venceslav Bclč vikar na Ponikvah, in Josip Ivančič, župnijski uprav, v Sebreljah. Castitamo! V goriškem škofijskem bogoslovnem semenišču se pravkar dokončuje šolsko leto. S 15. jan. 1921 se prične novo šolsko leto. Prošnje za sprejem v bogoslovnico naj se nemudoma predlože kn. nadškofijskemu ordinariatu v Gorici. *i ii 111 n ruM 111 iji ii i 11111111 ii 1111111111111111111111 • 11111111111111111111 m n ii 111 K 11 n i i n 11 ril i m 111 i i i 11 i im til t t i Razgled po svetu. n it i ii i n 11111 n n im i n m i m 11 m 111111111111 o 11 ti i m 1111 it ii t iinin 11 n 111 ni um i i i i 11111 it 1111111 Dijaški dan v Ljubljani. Dne 8. decembra je slovensko katoliško dijaštvo praznovalo 25. letnico akadeiničnega društva »Danica« v Ljubljani. Niz slavnosti je potekla resno in svečano. Na predvečer praznika se je zbralo v prostorni dvorani »Ljudskega doma« polno izbranega občinstva, ki je prisostvovalo pozdravnemu govoru, deklamaciji pesmi Pavla Golia »Procesija«, slavnostnemu govoru dr. En-gelberta Besednjaka ter predstavi Strindbergove drame »Velika noč«, ki so jo igrali igralci Ljudskega odra. Drugi dan je bila sveta maša, nad 600 dijakinj in dijakov je pristopita k svetemu obhajilu. Nato s« se podali dijaki na dr. Krekov grob, na katerega so položili venec, pravnik Fran Žužek pa je imel govor. — Popoldne istega dne se je vršila v Ljudskem domu akademija. Dr. Srebrnič je govoril o Mahniču. Sledili so govori, orkestralne točke in deklamacije. Mladi literat Anten Vodnik je bral nekaj svojih novih pesmi. - Zvečer se je vršil v lepo okrašeni Unionovi dvorani ob vdeležbi najizbra-nejšega občinstva koinerz. Volitve v Jugoslaviji nas morejo poučiti v marsičem. Posebno jasno je, da sta se v sedanjem času iz raznih strank in strančic začeli med izobraženimi narodi snovati dve stranki, katerih obe nosita resne socijalne programe in si j stojita glede svetovnega naziranja v nasprotju. C e pogledamo v Nemško Avstrijo, bomo videli dve močni stranki: socijalno-demokratično in kr-ščansko-socijalno. Vse druge stranke so brezpomembne. Isto je v Italiji. Dve najmočnejši stranki ■/. resnimi programi sta tu odločilni. Stare kapitalistične stranke, ki žive s frazami brez resnih programov podpirajo samo oni sloji, kj jim gre dobro in ne rabijo ne resnosti ne socijalnih programov, in pa prebivalstvo onih krajev, kjer živi neizobraženo ljudstvo, kj mu je v krvi slepo uda-nost do plemičev in bogatašev in ki je še prenizko, da bi si vedelo in znalo pomagati z glasovnico v roki. Ta pojav smo doživeli v južnj Italiji; v severni Italiji, Ttjer je ljudstvo izobraženo, se je odločilo v dva zgoraj omenjena tabora. V tem o-ziru se je ljudstvo jasno ločilo pri volitvah v jugoslovansko konštituanto samo v Sloveniji. Najmočnejše so stranKe z resnimi sodjalnimi programi. Demokratska stranka jc dobila tu satrto tri mandate, Manj izkristalizirane so že razmere na Hrvatskem. Tu so dobili demokrati že več mandatov in največ v južnih delih Jugoslavije. Isti pojav kot v Italiji Pojav komunistov v Sloveniji, posebno na kmetih, je treba razlagati s stališča občega nezadovoljstva, kj je med ljudstvom vsled povojnih, neurejenih razmer. Mnogi so bili v Rusiji in so prinesli s seboj simpatije do te stranke; sploh se ljudje radi sklepajo strank, ki so nove in nimajo preteklosti; to so še »Narodna socijalna stranka« in »Samostojna kmečka stranka« v Sloveniji ter »Mrvatska pučka stranka« na rivalskem, ki je tudi dobila mnogo glasov. Socija-listj so dobili mnogo glasov na Štajerskem, kjer so glasovali zanje vsi nemčurji. Poseben pojav so Radičevci na Hrvatskem, stranka Stjepana Radiča, izobraženega, demagoškega politika, ki so ga dolžili protjdržavnega delovanja in je HI do dne volitev zaprt. Ta stranka, ki je tudi zna;<' splošnega nezadovoljstva, med hrvatskimi kmeti, ki so do zadnjega časa roboiali Židom in gospodi ju so sc oklenili Radiča kot novega mesijo, ki oznanjuje kmečko neodvisnost in blagostanje, je zelo močna. Ona zasleduje separatistične težnje jn hoče, da je Jugoslavija zvezna država treh Ijudo-vlad. Vnanjim sovražnikom Jugoslavije je Radič na shodu njegovih poslancev v Zagrebu prekrižal vsa drzna upanja, ko se je izjavil, da je za zjedi-njeno Jugoslavijo in proti rapallski pogodbi. Tudi radikalci, ki zastopajo idejo Velike Srbije, so zelo močni. Ta stranka je bolj tradicija, ona je ustvarila sedanjo Srbijo, njeni politiki so svoječasno ječali v ječah kot revolucionarji. Zelo močne struje v Jugoslaviji so za centralistično vlado, toda tudi zmerni avtonomisti in celo separatisti so močni. Konsituanta se je mirno in polnoštevilno sestala in gre zato, da po volji ljudstva izvoljeni poslanci ustvarijo notranjo obliko države. Velikega pomena je, da se posamezne struje sporazumejo in zastavijo vse močj za notranjo ureditev-države in za njen procvit. To je v njih interesu in v interesu vseh sosednjih držav, posebno pa v interesu nas, v tuji državi živečih Jugoslovanov. Rapallsko pogodbo je podpisala Jugoslavija, tudi italijanska zbornica jo je sprejela, te dni jo je odobril tudi še italijanski senat in izvršila se bo aneksija novih pokrajin, nato bodo pri nas volitve in življenje bo šlo na svoj način dalje — kako, pokaže bodočnost. — Zdi se, da je z rapallsko pogodbo, po kateri pripade na stotisoče Jugoslovanov Italiji, vse v redu in da nikogar ne grize vest radi tega. Samo DSAnnunziju je Jugoslovanov še premalo. Zasedel je del ozemlja, ki pripade po pogodbi Jugoslaviji in niti z Reke se'noče umakniti. Italijanski listi in njih javnost igra dvojno igro, huduje sc nad nedisciplinarnostjo P’AnmmzilevQ, ob onem pa s prijaznim očesom namiguje temu početju. Ne moremo videti za kulise vse temu in ne moremo soditi. Vsekakor pa je položaj za vlado zelo neprijeten, položaj matere, ki se nikakor ne more in ne sme zameriti svojemu nebogljencu, ki zahteva prepovedano stvar, a je ta tudi ne sme dobiti pred očmi sosedov, ker bi s tem hudo trpela materina avktoriteta, Danes gre tedaj zato, če je Italija zmožna, da drži dano besedo, ali J9 bo razdrla na ljubo D’Annunziju lit njegovim prenapetim pristašem. Gre zato, ali naj še kdo veruje italijanski besedi ali ne. Z eno besedo; gre za njeno mednarodno čast. Težka in sitna igra pa še ni končana.. Grški kralj Konštantin. Grški narod se je z glasovnico v roki spravil v zelo neljubo zagato. Znano je, da je bil grški politik Venizelos oni, ki je nastopil proti Nemcem prijazni politiki kralja Konštantina in njegovih pristašev, ga kratkomalo pregnal in povečal Grško za celo vrsto novih in bogatih pokrajin. Grški narod pa je z glasovnico v roki pri volitvah vrgel Venizelosa in njegove pristaše, pri ponovnem glasovanju se je pa z 0-gromno večino izrekel zato, da -zasede pregnani kralj Konštantin grški prestol. Verojetno je, da bo kralj sledil temu pozivu, toda življenje mu greni misel da so njegovem povratku nasprotne države: Anglija, Francija in Italija, ki v slučaju, če on zasede prestol, odpovedo Grški svojo finančno pomoč. Stem bi bila Grška pahnjena v bedno stanje, ljudstvo bi vse. to pripisalo novi Konstantino- vi vladi. Zato se širijo vesti, da se namerava Konštantin zadovoljiti z moralnim zadoščenjem, ki mu ga je dal grški narod in se odpovedati prestolu. Vendar so to samo domnevanja. Res pa je, da je položaj grškega naroda, ki si ga je vstvaril sam, kritičen. Skrb za kutturo med Nemci. »Oest. R.« poroča o odhodu ital. čet iz tirolskega glavnega mesta. Toži, koliko jfe trpela kultura zadnja leta in med vojno. Brez jadikovanja, s stisnjenimi pestmi in zobmi gredo Nemci na delo, da si ustvarijo boljšo ■prihodnjost. Zaničujejo hipne vžitke, pitje, veselice in drugo, ker vedo, da je ta čas . resen in da jih more rešiti le delo, ki mora stremeti za gospodarskim blagostanjem in višjo kulturo. Posebno kulturo! Nemci v Inomostu prirejejo razstave posameznih oddelkov iz svojega bogatega deželnega muzeja in s tem ljudi znova živo zainteresirajo za predmete njih preteklosti in njih moči, ki so jim v pouk in tolažbo ob enem. Po zgledu dunajske »Urania«, nekake ljudske univerze, na kateri predavajo njih najboljši možje, hočejo ustanoviti kot v drugih nemških mestih tudi v Inomostu tako vseučilišče. V to vseučilišče bodo privabili vse sloje, posebno tudi mladino pod vodstvom svojih učiteljev in profesorjev. Ustanovilo se je 26 učnih 1 tečajev, katere je obiskovalo 700 slušateljev. Vlada je revnejšim obiskovalcem z dežele omogočila vcfeležbo teh tečajev na ta način, da jim je dala znatno podporo v to svrho. Tako delajo Nemci. Mladinska organizacija v Nemški Avstriji. Nad tri sto mladinskih organizacij v Nemški Avstriji je napravilo svojo zvezo, ki šteje nad stoti-soč članov. Trije glavni deli zvezinega delovanja so: Vzgoja in pouk, telesna vzgoja po športu in igri ter dobrodelnost. _ Amerika ]e ona deveta dežela, ki polaga veliko važnost na to, da ohrani svoje ljudi duševno in telesno krepke in zdrave. 2e davnaj je prepovedala točenje alkoholnih pijač, vse zgražanje al-koholistov ni pomagalo nič. Sodce so odprli j n zaloge iztočili na ulice. Danes s že prepovedali kajenje na ulici. To je že drug sovražnik človeškega zdravja, kateremu so Amerikani napovedali boj. — Kaj bi pa rekli pri nas, če bi hoteli omejiti de-moralizacijo potom pijače in plesa? Vsak zaveden Slovenec naj posnema vsaj malo Amerikanca v njegovi resnosti euaqou eiju^BiuaJd oq ou sbu Ed sila niti za korak. Biti v resnem trenutku trezen in resen, to je sveta narodna dolžnost! TO IN ONO. • M t* MM I I I II I I ►*•» I I I I I H I I I ■ im n.i m 11111ii ii 11 i iii 11 iii iimi i mi 111 Dr. Fran Detela, slovenski pisatelj, je obhajal la mesec 70 letnico, svojega rojstva v krogu svoje družine in ožjjh prijateljev. Kdo izmed Slovencev ga pozna kot spretnega pripovednika in izbornega risarja naših kmečkih in srednjeizobražeirth ljudi? On nam je odpiral pogled v smešne jn tragične strani teh slojev kot nihče drugi. Dolga je vrsta njegovih romanov, povesti, nov.elic in iger, vsak naročnik »Dom in Sveta«, član »Slovenske Matice« alj »Mohorjeve družbe« ga pozna kot prijetnega, šegavega pisatelja, ki zna spretno menjati žalostne in vesele prizore in vdahniti delu življenske resničnosti in zanjmivosti. Se ie čil in zdrav in živi v Ljubljani. Naše čitatelje bo zanimalo tudi, če povemo' da nam je izročil ta pisatelj za prih. Jetnik našega lista dolgo in zanimivo povest, ki bo izhajala celo leto. Umetniški dnevi v Ljubljani. V novembru je stopilo v Ljubljani več mladih revolucionarnih umetnikov smelo pred javnost češ: Tu smo mi in naša dela, preglejte nas in sodite o nas! Dolgo pred prireditvami so oznanjali po Ljubljani pisani, s slikarsko roko lastnoročno izgotovljeni plakati, da se bo vršil v »Unionu« Kogojev koncert, v dramskem gledališču Podbevškova soareja in da bo v Jakopičevem paviljonu otvorjena umetnostna razstava, v kateri bodo zastopani Jakac, France in Tone Kralj, Mušič, Skalicky in Napotnik. Zanimanje je bilo med občinstvom precej živahno, posebno v umetniških in inteligentnih krogih, eni so prorokovali že vnaprej, da bo vse zanič, drugi so čakali mirno in hladno s sodbo: »Kar je zdravega, to obvelja«, tretji pa so iskali v teh prireditvah celo strankarsko ost in so jasno dokumentirali svojo duševnost. Serijo prireditev je otvoril Kogojev koncert v precej polni dvorani (poznejši drugi koncerti so bili slabše obiskani). Sam je igral na klavirju svoje klavirske kompozicije, gdč. Zikovd pa je pela njegove pesmi. O izvajanju g. Kogoja samega, (ki je rodom iz Kanala, študiral je v Gorici), ne more biti govora, ker je igral na klavir le zato, ker so mu zadnji hip pred prireditvijo vzeli virtuoza in je s tem omogočil prireditev. Gdč. Zikova je pela izborno in premagala vse težkoče, ki jih nudijo Kogojeve skladbe v zelo obilni meri. Dasi je izvajanje važno, ni bilo glavno, v glavnem je šlo za Kogojevo novo umetnost, kakšna je. In sodba vseh c(de, da bomo seznanjali čitatelje z biserji tuje književnosti. V posebni rubriki »Iz naše književnosti«. bomo prinašali poročila o ntv voizišlilr slov. knjigah in priobčevali najlepša mesta in s tem sproti seznanjali občinstvo s slcv. slovstvom. V znanstvenem delu bomo priobčevali tudi poljudne kulturnozgodovinske, kulturnopolitične in prirodopisne ter druge aktualne članke. Tudi za smeh in zabav« ter za našo mla- Vrv ar 1,1■■ - MIHAEL SUSSI6 v Gorici, Raštclj št. 16. Velika izber najbolših vrvi, špagata, : : prediva itd. : : TRGOVINA z MOŠKIMI KLOBUKI. mmsa ono ram RAJER EVGEN vinska trgovina Gorica - Via Cesare Bat! isti 20 (poprej Via Teatro) VINA. dino bomo preskrbeli v posebnem kotič- I ku. »To in ono« bo zaznamovalo vse važne kulturne pojave pri nas in drugeid, sem bomo dali tudi narodno blago in o-stali objave vredni drobiž. Tudi platnice bodo prinesle svoje. »Mladika« bc dobila poleg te vsebinske preureditve nov bel papir in platnice, novo umetniško opremo in lepše črke ter bo izhajala dvakrat na mesec, na 15. in 30. Taka bo list tudi flcde opreme popolnoma nov in bo delal čast vsaki mizi. Poleg tega bo stal za celo j leto (24 številk) samo 16 L. (Letos je stale 9 številk 8 L.), za pol leta (12 štev.) 8 L, za četrt leta (C štev.) 4 L. Naročnina se | mora plačati naprej. List bo vspeval le. če ostanejo zvesti vsi dosedanji, naročniki in nam .ti pridobijo Še novih. Agitacija ne more biti težka. Kar srno obljubili, to lahko damo, to bomo dali, naj stori tudi naše ob- 1 činstvta svojo dolžnost in naj se odzove v obili meri in nam pomaga dograditi stavbo na temelju, ki smo si ga postavili. Sa- i mo trojnega nam je treba: Dela. dela in i zopet dela, da bomo dosegli, kar želimo. ImirnM! lepnei! Oglejte si obnovljeno zalogo ravnokar došlega različnega pohištva pri ANTON BREŠČAKU GOIUCA - Via CARDUCCI - GOBICA A, Černigoj MIZARSTVO G )R!GA, Tržaška essta. :: :: M. Krainer miRil ZfllOBfi IMFEMEBfl BUSB Na drobno O Na debelo. GORICA, VIA RASTELLO 34—37. Volneno In bombažasto sukno zz za moške in ženske. --------- Velika izbera perila, šifona, razi^i-vr&toega platna za rjuhe, brisač vsske vrste, serviet, belih in barvanih namiznih prtov vsake velikosti, žepnih robcev, volnenega, bombažastega in sukanega blaga za blazine, volnene in bombažaste odeje, bele in barvane posteljne previake, z volno napolnjene in s klotom raznih barv, volnenim porhatom, Kefirjem, etu-minom in batistom prevlečene odeje. Velika izbera potrebščin za krojače - - in Obleke za moške, dame in otroke. Bele in barvane moške srajce in spodttje hlače. 1 ^ Sprejemajo se tudi umerjena narodi čila oblek in perila za moške, dame § ----—in otroke. i Staroznani hotel z restavracijo „PRI ZiflTEM JElEHr v Gorici postreže vsem .svojini gx\stoni po naj boljši moči in po pošteni ceni. Andrej Mavrič, trgovec v, Gorici, Gosposka ulica 11 (Via Carducci) se najtopleje priporoča slav. občinstvu v mestu 1n na deželi, posebno pa preč. duhovščini, za obila naročilu, katere izvršuje točno in po znižanih cenah. — — Andrej Golja Gorica TRAVNIK 21 Gorica Zaloga vsakovrstnih lesenih izdelkov, kakor : šk&fov, orn, stolic, sit, rešet in druge stihs robe. — Velika izbera košev in kuhinjskih potrebščin.