ObzorZdrN 1996; 30: 43-8 43 NOVOODKRITA OBOLENJA SEČIL PRI OTROCIH DO ENEGA LETA STAROSTI NA PODROČJU ZDRAVSTVENEGA DOMA DOMŽALE V LETU 1994* NEWLY DISCOVERED CASES OF URINARY TRACT INFECTIONS IN CHILDREN UNDER 1 YEAR OF AGE IN THE CATCHMENT AREA OF THE HEALTH STATIOIs AT DOMŽALE IN 1994 Simona Bratkovič UDK/UDC 616.63-07-056.31 DESKRIPTORJI: urinami trakt, bolezni-diagnostika; novorojenček; Domžale Izvlecek - Sestavek opisuje pogostnott prirojenih in pridobljenih bolezni secil v domžalski regiji in rezultate primerja y obolevnostjo v vsej Sloveniji. Rezultati kazejo, da pomembnhh razlik v obolevnosti ni. Namen raziskovalne naloge in delovna hipoteza - Pogostnost obolevanaa otrok starih od enega leta do dveh let, zaradi prirojenhh in pridobljenih obolenj sečil v domžalski regiji in primerjava s splošno obolelostjo sečil pri otrocih v Sloveniji. - Delovna hipoteza prav,, da se enoletna otroška obolelost sečil v domžalski regiji ne razlikuee pomembno od splošne otroške obolelosti sečil. - Načrtovanje zdravstvene nege oboleiih otrok in okvirna sestrska diagnoz.. Materiaii in metode dela V predšolskem dispanzerju sem pregledala kartoteke otrok, rojenih od 1. 1. 1992 do konca leta 1993. Sodelovala sem pri pregledih otrok. Opisala sem metodo odvzema urina pri otrocih. Pregledala sem tudi kartoteke dojenčkov, rojenih od 1. 1. 1994 pa do konca leta, vendar je bilo obolenj pri dojenčkhh premalo, da bi jih lahko statistično obdelala, zato sem pregledala še kartoteke letnikov 1992 in 1993. Rezultati in diskusija Tabela 1 prikazuje število oboleiih otrok v letu 1992. V tem letu je bilo rojenih 93 otrok. V Zdravstvenem domu Domžaee sem našla 35 otrok z obolenii sečil. DESCRIPTOR:: urinary tract diseases-diagnos;s; infant, newborn; Domžale Abstract - The article describes the prevalenee of inborn and acquired urinary tract infections in the Domžale region and compares the results with the prevalenee of these diseases in children in Slovenia in genera.. The results show that there are no significant differences in the prevalenee of the disorders. Tabela 2 prikazuee število oboleiih otrok v letu 1993. V tem letu je bilo rojenih 157 otrok. V Zdravstvenem domu Domžaee je 24 otrok z obolenii sečil. Tabela 3 prikazuee razdelitev otrok, oboleiih za obolenii sečil, po spolu. Pri dečkih je 30 % obolelost sečil, pri deklicah pa 70 %. Poleg tabele je narisan tudi krog, ki prikazuee obolelost po spolu, ravno tako v odstotkih. Tabela 4 prikazuee prirojene in pridobljene bolezni sečil, pri enoletnih otrocih. V Zdravstvenem domu Domžaee je 30 % prirojenhh bolezni (vur, stenoza sečnice, hidroureter in hidronefroza) ter 70 % pri-dobljenjih bolezni (bakteriurija, okužbe sečil, pielo-nefritis). Poleg te tabele je narisan graf, ki prikazuee 30 % prirojenhh bolezni in 70 % pridobljenih bolezn.. Tabela 5 prikazuee vrste bolezni sečil pri enoletnih otrocih. V Zdravstvenem domu Domžaee se okužba sečil pojavlja v 55-ih %, akutni pielonefritis v 11,7 %, vur v 21,7 %, bakteriurija v 6,7 %, hidronefroza in hidroureter v ,,7 % in stenoza sečnice v ,,7 %. Moji rezultati se ujemajo z rezultati, ki so objavljeni v strokovnhh poročilih. Sestrska diagnoz:: 1. povečano tveganje za okužbe 2. nevarnost izsušttve otroka zaradi vročine, pogostega mokrenaa 3. osamttev otroka v bolnišnici in ločitev od staršev. Simona Bratkovič, dijakinja Srednje šo!e za farmacijo in zdravstvo Ljubljana, Šaranovičeva 5 * Raziskovalna naloga. Mentorja: dr. Vesna Barovič, dr. Janez Grošelj 44 ObzorZdrN1996;30 Preiskave Cistoskopija (pri rejluksu) je preiskava pri kateri zdravnik urolog s posebno cevko (cistoskopom), ki jo uvede skozi sečnico, pogleda v mehur. Potek preiskave: Otrok leži na preiskovalni mizi in običajno dobi nekaj minut trajajočo narkozo. Medtem urolog s cistoskopom pogleda v sečnico, sluznico mehurja in izhoda sečevodov v mehur. Pri preiskavi ni nikakršnega rentgenskega ali radiozotopnega sevanja. Cistoskop lahko zdraži nežno sluznico, zato je včasih prvi dan po preiskavi uriniranje pekoče. Radiozotopni mikcijski cistogram - RIMCG To je preiskava, s katero ugotavljajo, ali urin iz mehurja teče nazaj v ledvični mehur. Potek preiskave: Med preiskavo leži otrok na preiskovalni mizi. Skozi sečnico mu uvedejo kateter (tanka gibka plastična cevka) v mehur in ga napolnijo s tekočino, ki jo nato urinira. Da bi to dogajanje lahko snemali s kamero gama, tekočini dodajo radioaktivno snov. Preiskava ni nevarna, saj je sevanje zelo majhno, približno stokrat manjše kot pri podobni rentgenski preiskavi. Kateter lahko vzdraži nežno sluznico, zato je včasih prvi dan po preiskavi uriniranje pekoče. Po preiskavi bo otrok dobival zdravila, ki preprečujejo okužbo. Scintigrafija ledvic z DMSA To je preiskava, s katero ugotavljajo delovanje ledvic. Potek preiskave: Otrokdobi zjutraj (med 8. in 9. uro) injekcijo z majhno količino radioaktivne snovi, naslednje dve do štiri ure pa so starši z otrokom prosti in lahko gredo kamor želijo. Ob dogovorjenem času (navadno med 11. in 13. uro), ko se sredstvo nabere v ledvicah, otroka slikajo s posebnim aparatom (gama kamero). Slikanje traja s presledki približno 30 minut. Med tem časom mora otrok ležati povsem mirno. Da bi nemirnim otrokom to olajšali, jim dajo včasih ustrezno zdravilo. Preiskava ni nevarna, saj je sevanje zelo majhno, manjše kot pri podobni rentgenski preiskavi. Preiskava, razen injekcije ob pričetku, je le-ta povsem neboleča. Otrok naj pred preiskavo dosti pije. Sekvenčna scintigrafija ledvic je preiskava, s katero ugotavljajo delovanje ledvic. Potek preiskave: Preiskava traja 30 minut. Med preiskavo otrok leži na preiskova1ni mizi in dobi injekcijo z majhno koli- čino radioaktivne snovi, ki se skozi ledvica hitro izloči iz telesa. To dogajanje snemajo z kamero gama, zato mora otrok ležati povsem mirno. Nemirnim otrokom včasih dajo tudi pomirilo. Sevanje ni nevarno, ker je zelo majhno. Radioaktivnost iz otrokovega telesa hitro izgine, večinoma se izloči z urinom že med preiskavo. Dojenčka je potrebno po preiskavi previti, plenice pa oprati ali zavreči. Preiskava, razen injekcije ob pričetku preiskave, je povsem neboleča. Otrok naj pred preiskavo čimveč pije. Ultrazvok seči! Gre za preiskavo, s katero ugotavljajo obliko, lego, velikost in strukturo sečil. Preiskavo opravijo ambulantno, je nenevarna in ne boli. Niti pred preiskavo, niti po njej niso potrebni nikakršni posebni ukrepi. Rezultati preiskave so zelo pomembni za nadaljnje odločitve o otrokovem zdravljenju. Dojenčki do enega leta starosti so doma pri mami in niso tako pogosto bolni kot otroci, ki že hodijo v jasli ali vrtec. Bolezni sečil lahko ugotovimo tudi po enem letu in morda še kasneje lahko nastopijo bolezenski znaki. Možne so tudi napake narejene pri samem odvzemu urina za sanford. Zato so potrebni večkratni odvzemi urina, za določitev natančne diagnoze. Tab. 1. Otroci, rojeni leta 1992 in oboleli za obolenji seči!. Število novorojenih otrok Število obo1e1ih otrok 93 35 Tab. 2. Otroci, rojeni leta 1993 in oboleli za obolenji sečil. Število novorojenih otrok Število obo1e1ih otrok 157 24 Tab. 3. Radelitev otrok, obolelih spolu. za obolenji sečil, po Dečki Deklice 30% 70% Odstotek obolelih dekiic in dečkov za obolenii sečll M Dečki Bratkovič S. Novoodkrita zbolenja sečil pri otrocih do 1 leta starosti 45 Tab. 4. Prirojene in pridobljene bolezni sečil, pri enoletnih otrocih v ZD Domžale. Prirojene bolezni (VUR, stenoza sečnice, hidroureter in hidronefroza) 30 % Pridobljene bolezni (bakteriurija, okužbe sečil, pielonefritis)___________________________________70% Odstotek prirojenhh in pridobljenih bolezni sečll 10 20 30 40 50 60 70 B Prirojene bolezni (VUR, slenoza sečnice, hidroureler in hidronefroza) D Pridobljene bolezni (bakteriurija, okužbe seči!, pielonefritis) Tab. 5. Vrste bolezni sečil pri enoletnih otrocih v ZD Domžale. Okužbe sečil 55% Akutni pielonefritis 11,7% Vezikouretralni refluks 21,7 % Bakteriurija 6,7% Hidronefroza in hidroureter 1,7% Stenoza sečnice 1,7% Vrste obolenj sečll enoletnih otrok v ZD Domžale o Okužbe sečil B Akutni píelonefritis o Vezikouretralni refluks S Bakteriurija ? Hidronefroza in hidroureter ~ Stenoaa sečnice Opis najpogostejiih bolezni Bakteriurija je znak bakterijske okužbe sečil, ne glede na izvor. Pri okužbah, ki nastanejo zunaj bolnišnic, v kulturi seča največkrat odkrijemo eno samo vrsto bakterije. V bolnišničnem okolju se po posegih v sečila lahko pridružijo drugotne, največkrat ascedentne okužbe. Navzočnost treh ali več bakterij v večjem ali manjšem številu je praviloma znamenje onesnaženja, nepravilnega shranjevanja ali prenašanja seča. Preiskavo je treba ponoviti z nadzorovanim čistim odvzemom. Seč je onesnažen z mikroorganizmi iz sečnice, kože, nožnice, iz prebavil ali iz okolja. Kvantitativna urinokultura po Sanfordu je priznana kot standarna bakteriološka metoda za dokazovanje bakteriurije. Omogoča ugotavljanje vrste povzročitelja okužbe, število bakterij v enem mililitru seča in preizkus občutljivosti povzročitelja za antibiotike in kemoterapevtike. Za sistemske preglede večjega števila vzorcev večinoma zdravih oseb in pri iskanju oseb z brezsimptomno bakteriurijo, je ustrezna metoda z mikrokulturo na predmetniku (URICULT, uro-tube, dip slide idr.). Vedeti moramo, da dajejo metode z uporabo mikrokulture predvsem podatek o navzočnosti Gram negativnih bakterij in ne prikažejo strepto-kokov, gliv in drugih zahtevnejših mikroorganizmov, ki se nahajajo v seču pri okužbah. Okrog 80 % nezapletenih akutnih okužb v sečilih povzroča Escherichia coli. Okrog 90 % žensk preboli okužbe sečil vsaj enkrat v življenju. Približno 1 % novorojencev ima bakteriurijo; moški novorojenci imajo 2- do 4-krat večjo pogostnost kot ženski, verjetno zaradi povečane pogostnosti prirojenih uro-genitalnih nenormalnosti. Bakteriurija se pogosto pojavlja pri nosečnicah. Brezsimptomna bakteriurija je brez kliničnih znamenj okužbe sečil. Uveljavlja se izraz prikrita bakteriurija, kar pomeni pomenljivo bakteriurijo odkritost s presejalnimi testi ali pri pregledu zdravih ljudi. Brezsimptomno bakteriurijo navadno zdravijo sedem dni z antibiotikom, na katerega je mikrob občutljiv. Pri otrocih dajejo trimetoprim ali trimetoprim-sulfonamia ali antibiotike. Upravičeno je zdravljenje brezsimptomne bakteriurije pri nevtro-peničnih in pri imunokompromitiranih bolnikih, pri bolnikih s presajeno ledvico in poprejšnjim pielo-nefritisom ali bakteriemijo. Pielonefritis Akutni pielonefritis je okužba ledvičnega meha in ledvice. Znaki so povečana telesna temperatura (navadno čez 39 stopinj Celzija) z mrzlico, bolečina ledveno ali v križu, boleči ledveni poklep pogoste krčevite bolečine v trebuhu, slabosti, bruhanje, boleče, pogosto in močno mokrenje. Večina bolnikov ima levkocitozo, piurijo z levkocitnimi cilindri v seču in vidne bakterije pri pregledu necentrifugiranega seča, barvanega po Gramu. Hematurija je lahko prisotna na akutni stopnji bolezni. Če jo najdemo tudi kasneje, moramo iskati sečne kamne, tuberkulozo ali tumor na sečilih. Če vidimo bolnika z akutnim pielo-nefritisom in znamenji šoka ali diseminirane intra-vaskularne koagulacije, moramo pomisliti na zaporo sečil. Posebno pomembna oblika zapornih bolezni sečil je zapora sečevoda z delci nekrotične papile. Nanjo pomislimo pri diabetikih s pielonefritisom in bakteriemijo, posebno pri slabem ali zakasnelem odgovoru na zdravljenje. Pri nezapletenem akutnem pielonefritisu se znamenja okužbe umirijo v nekaj dneh, celo brez posebnega antibiotičnega zdravljenja. Lahko pa bakteriurija in piurija vztrajata brez drugih simptomov. o 46 ObzorZdrN1996;30 Kronični pielonefritis je tubulointersticijska bolezen ene ali obeh ledvic, nastale zaradi ponavljajočih se bakterijskih okužb. Ločimo aktivni in neaktivni kronični pielonefritis. Znaki kroničnega pielonefritisa so manj izraženi. Kronični pielonefritis praviloma nastaja zaradi pogostejših okužb ledvičnega parenhima že od otroške dobe naprej. Kronična okužba se kot posledica akutne nezapletene okužbe razvije le pri redkih bolnikih. V patogenezi kroničnega pielonefritisa je treba omeniti tudi vlogo papilarne nekroze. Ta se razvije pri bolnikih s sladkorno boleznijo, pri tistih, ki čezmerno uživajo analgetike (fenacetin), pri bolnikih z anemijo s srpastimi celicami, pri kroničnih alkoholikih, bolnikih z ledvično žilno boleznijo in pri tistih, ki imajo zaporo seča z okužbo. Simptomi papiralne nekroze so hematurija, ledvena bolečina ali bolečina v trebuhu, mrzlica in povečana telesna temperatura. Lahko nastopi tudi akutna ledvična odpoved z oligurijo in anu-rijo. Izločajo se nekrotične papile. Na posnetkih intra-venske urografije vidimo v območju nekrotičnih papil posebne prstanaste sence. Če se pri diabetikih ali pri bolnikih s kronično zaporo sečil ledvično delovanje nenadoma poslabša, moramo v tem primeru pomisliti na papilarno nekrozo, tudi če bolnik nima posebno povečane telesne teže. Kronični pielonefritis postaja pogostejši z naraščajočo starostjo, pri enoletnih otrocih raje govorimo o ponavljajočih pielonefritisih. VUR - vezikoureteralni refluks Vezikoureteralni rekluks (vezika je mehur, ureter je sečevod, refluks je tok tekočine nazaj), je pojav pri katerem urin iz sečnega mehurja teče nazaj v sečevode. Normalno urin nastaja v ledvicah in skozi sečevoda teče v sečni mehur. Ko je mehur poln, se z uriniranjem sprazni skozi sečnico. Izhoda sečevodov v mehur sta oblikovana tako, da delujeta kot enosmerna zaklopka in preprečujeta, da bi urin tekel nazaj v sečevode. Pri nekaterih otrocih pa enosmerna zaklopka ne deluje, ker sečevoda vstopata v mehur na neugodnem mestu ali pod napačnim kotom. Posledica tega je, da urin zlasti med uriniranjem, teče tudi nazaj v sečevode in ledvični meh, namesto da bi iz mehurja tekel samo na prosto. Tako bakterije, ki so v mehur prišle skozi sečnico, zlahka dosežejo ledvice in povzročijo okužbo. Posledica okužbe ledvic, zlasti če je ne zdravimo pravočasno, so lahko ledvične okvare in okrnjena rast prizadete ledvice, v najhujši obliki tudi njeno odmrtje. Refluks glede na obsežnost toka urina nazaj v ledvice razvstimo v tri stopnje. Pri prvi stopnji teče urin le v sečevod in ne doseže ledvic, pri drugi stopnji teče nazaj v ledvični meh, pri tretji, nejtežji obliki, pa sta zaradi vračanja velike količine urina, sečevod in ledvični meh razširjena. Na refluks posumijo pri vseh otrocih z uroinfektom, saj je refluks pogosto glavni vzrok za bolezen. Refluks, zlasti nižjih stopenj, se lahko sčasoma zmanjša, ali pa povsem izgine. Z rastjo nepravilen vstop sečevoda v mehur pogosto »dozori« in prične pravilno delovati. Dokler pa refluks traja, skušajo preprečiti ponovne uroinfekte, ki bi utegnili poškodovati ledvice. Otrok mora redno jemati predpisana zdravila (»zaščitna terapija«). Dnevni odmerki teh zdravil so bistveno manjši kot med zdravljenjem uroinfekta, vendar jih je treba jemati daljši čas (lahko tudi leto ali dve zapored). Za preiskavo refluksa pri dojenčkih uporabljajo radiozotopni mikcijski cistouretrogram (RIMCG). Z RIMCG tudi spremljajo refluks v daljših časovnih presledkih. Uroinfekt ali okužba sečil je pri otrocih pogosta bolezen. Okužbo povzročajo različne bakterije, ki pridejo v sečila (sečni mehur, sečevoda, ledvici) praviloma skozi sečnico. Posledica okužbe ledvic, zlasti če je ne zdravimo pravočasno, so lahko ledvične okvare in okvarjena rast prizadete ledvice, v najhujši obliki tudi njeno odmrtje. Okužba sečil pri otroku poteka drugače kot pri odraslem bolniku. Uroinfekt je lahko edina bolezen, pogosto pa se Eojavi skupaj z drugimi infekti (zlasti s pljučnico). Cim mlajši je otrok, tem bolj je potek bolezni neznačilen, z leti pa postaja vse bolj podoben tistemu pri odraslih. Bolezen se lahko pojavi kot nenadno obolenje z visoko vročino in splošno prizadetostjo, lahko jo spremlja le nekaj neznačilnih znakov (neuspevanje, bladica, driska, bljuvanje), ali pa je otrok na videz povsem zdrav. Večkrat opazimo, daje urin neobičajno neprijetnega vonja. Pomembno je, da so starši pozorni na način uriniranja. Zdrav deček ima močan curek, ki je dovolj širok, urinira brez čakanja in se pri tem ne napenja. Deklice prav tako urinirajo brez čakanja in napora, curek je širši in razpršen, vendar močan in obilen. Vsaka oblika od opisanega (napenjanje pred uriniranjem, prekinjen curek, uriniranje po kapljicah, pogosto ali pekoče uriniranje) jih opozarja na morebitno obolenje sečil. Pri omenjenih znakih zdravnik posumi na uroinfekt. Za potrditev diagnoze pa ne zadošča le preprost pregled urina, za katerega v laboratoriju potrebujejo nekaj minut, marveč je potrebna urinokultura (sanford, uriline, uritest). Pri tej preiskavi v vzorcu urina dokažejo bakterije, ki povzročajo okužbo. Okvirni rezultati preiskave so dosegljivi že naslednji dan, nikakor pa ne v enem tednu, kot je to žal ponekod še vedno v navadi. Ob tem je potrebno paziti na dvoje: - urin je treba prestreči pred pričetkom zdravljenja z antibiotiki, ki povzročajo, da je izvid kljub okužbi normalen (njihova prisotnost v urinu namreč zavre rast bakterij), Bratkovič S. Novoodkrita zbolenja sečil pri otrocih do I leta starosti 47 - vzorec urina ne sme biti okužen z bakterijami, ki so vanj prišle od drugod (iz sečnice, spolovila, danke in od drugod), sicer bo izvid preiskave lažno pozitiven in bodo po nepotrebnem zdravili otroka, ki uro-infekta nima. Bakterije se pri sobni temperaturi zelo hitro razmnožujejo, zato mora biti čas med odvzemom urina in preiskavo kar najkrajši. Če to ni mogoče, dajo urin v hladilnik za toliko časa, dokler ga ne odnesejo v laboratorij. Pogosto je za dokaz uroinfekta treba odvzeti več vzorcev urina zapored. Razen urinokulture, s katero dokažemo urinfekt, so potrebne tudi preiskave krvi in merjenje krvnega tlaka. Vzroki, zaradi katerihje otrok obolel, so različni in pogosto se bolezni ne da preprečiti (slabša odpornost organizma zaradi pred kratkim prebolele ali hkratne druge okužbe, veliko število bakterij, ki so skozi sečnico zašle v mehur itn.). Pogosto je vzrok uroinfekta v prirojenih napakah sečil. Te napake so lahko tudi prehodne in se po nekaj letih same popravijo, vendar je do takrat z zdravili treba preprečevati ponavljanje bolezni. Redkeje je potrebna operacija. Zdravljenje uroinfekta Okužbe sečil zdravijo z antibiotiki v obliki tablet ali sirupa, v težjih primerih pa z injekcijami. Zdravljenje traja praviloma deset dni in je pri lažjih oblikah možno doma, pogosto pa je potrebno zdravljenje v bolniŠnici. Preiskave po prebolelem uroinfektu Da ugotovijo stanje sečil po prebolelem uroinfektu (morebitne prirojene napake ali posledice že prebolelega infekta), praviloma opravimo dvoje preiskav, ultrazvočni pregled sečil in RIMCG. Pri dojenčkih namesto RIMCG uporabljajo rentgensko (mikcijski cistouretrogram). Dejavniki, ki pospešujejo nastanek okužb sečil Okužbe sečil, posebno še zgornjih, so pogostejše pri nosečnicah. Pielonefritis se pokaže celo pri 20 do 30 % nosečnic z brezsimptomno bakteriurijo. Kate-terizacija sečnika med porodom in po njem pomeni dodatno tveganje za okužbo. Zapora sečil zaradi sečnih kamnov, struktur, tumorja in povečane prostate poveča pogostnost okužb. Naseljena okužba za zaporo lahko pelje do hitrega propada ledvičnega tkiva. Zato je pomembno, da pri okužbi odstranimo zaporno motnjo. Okužba sečil je pogostejša pri bolnikih z nevrogeno motnjo sečnika, pri poškodbi hrbtenjače, pri diabetikih, pri bolnikih z multiplo sklerozo ali tabesom dorsalisom. Te bolnike pogosto kateterizirajo. Zaradi slabše gibljivosti je pri njih pogostejše izplavljanje kalcija iz kosti s posledično hiperkalciurijo, tvorbo sečnih kamnov, zaporo sečnih poti in krhkimi kostmi. Vur je pogost pri otrocih z anatomskimi nenormalnostmi sečil in pri otrocih z anatomsko normalnimi, a okuženimi sečili. Spremljanje otrok z okužbami sečil, ki so imeli vur, je pokazalo, da je ledvična okvara povezana predvsem s stopnjo refluksa, ne pa z okužbo. Vur je najpogostejši razpoložljivi dejavnik za kronično pielonefritično brazgotinjenje, posebno pri otrocih. Znotraj ledvični refluks je poleg veziko-ureternega refluksa glavni dejavnik ascedentne okužbe iz sečnika v ledvični parenhim. Oba mehanizma skupaj povzročata okužbe ledvic in nastanek brazgotin pri kroničnem pielonefritisu. Uporaba kolektorjev (za odvzem urina) Dojenčka najprej umijemo. Za umivanje uporabimo toplo vodo, v katero dodamo bibisan milo za dojenčke. Vato pomočimo v vodo z milom in umijemo spolovilo. To ponavljamo dokler spolovilo ni čisto. Nato spolovilo umijemo s fiziološko raztopino (NaCI) s trikratnimi potegljaji. Vsak potegljaj naredimo z Odvzem urina s kolektorjem. novo vato. Vata je sterilna. Potem osušimo okolico spolovila na katero prilepimo kolektor. Otrok po navadi sedi na stolčku. Pod zadnjico podložimo plenice, kolektor pa postavimo na podlago, kjer je stolček. Otrok sedi na stolčku, dokler ni v kolektorju dovolj urina. Kolektor ima sterilno posodo v katero se izteka urin in cevko, v katero se izteka prvi curek urina. V posodo izteka osrednji curek. Ko je lonček dovolj poln, damo urin v dve posodici. Seč v prvi posodici gre v laboratorij na običajne preiskave. Drin v drugi posodi hranimo v hladilniku, dokler ga ne odnesemo na nadaljnje preiskave. Pri dojenčkih, ki ne morejo sedeti, imamo malce drugačen kolektor. Pri teh dojenčkih prav tako umijemo spolovilo. Otrok leži, pod zadnjico mu podložimo plenice. Ta kolektor ima manjšo posodico v katero se izteka tretji curek. Kolektor ima vrečko in cevko. Iz posodice prav tako odlijemo urin za običajne in nadaljnje preiskave. 48 ObzorZdrN1996;30 Uricult Uricult je posodica, v kateri je pravokotna sterilna palčka. Palčka ima zeleno in rdečo stran. Pred uporabo je potrebno pregledati, če sta obe strani gladki. V primeru, da nista gladki, takega uriculta ne smemo uporabiti. Na uporabnem uricultu prelijemo rdečo in zeleno stran s sečem. Teh strani se ne smemo dotikati. Nato uricult zapremo in ga damo v napravo (termostat), ki odčita porast bakterij. Porast bakterij se preveri na tabeli. Če je porast 1000 bakterij, potem niso potrebne nadaljnje preiskave in ne sumimo na uroinfekt. Če je porast bakterij večji, potem je že sum na uroinfekt. Naredimo potrebne preiskave, odvisno od tega ali je otrok že imel okužbo sečil. Če gre pri otroku za uroinfekt in je to dokazal katerikoli zdravstveni dom, gre otrok na nadaljnje preiskave. Otrok, ki ima pozitiven porast bakterij, gre najprej na ultrazvok. To je osnovna nadaljnja preiskava. Sklep Pri otrocih bi bilo potrebno pogosteje odvzemati seč, tudi če otrok še ni bolan. To bi lahko storili na vsakem sistematskem pregledu otroka. Le tako bi lahko postavili temelj za preprečevanje morebitnih zapletov pri zdravljenju že obolelih otrok. Otrokovi starši bi se morali držati navodil zdravnika, če je otrok z obolenjem sečil pri starših. Redno bi morali opravljati vse preglede, ki jih predpiše zdravnik za otroka. Tako bi lahko hitreje in uspešnejše postavili diagnozo za nadaljnje zdravljenje otroka. Pomembno je tudi, da medicinska sestra pravilno pouči starše o odvzemu urina za sanford, saj se prav zaradi nepravilnega odvzema urina ugotavljanje bolezni sečil lahko podaljša. To pa vpliva na nadaljnje zdravljanje. Otroci, ki so hospitalizirani zaradi nastale ali prirojene bolezni so v bolnišnici žalostni, ker zraven nimajo svojih staršev in tudi to vpliva na zdravljenje. Medicinska sestra mora pravilno shraniti urin za sanford, saj se bakterije na toploti hitro razmnožujejo in je tudi to eden od dejavnikov, ki lahko pokaže pozitiven izvid, čeprav otrok nima bolezni sečil. Lahko je zelo nevarno, če otroka zdravimo, ko nima bolezni sečil. Literatura 1. Fancon:: Pediatrija, izbrana poglavja. 2. Zdravstveni vestnik 1987. 3. Kirurški dnevi 1985, 1987, 1991 -izbranapoglavja. 4. Kocijančič: Interna medicina, 1994. 5. Informacije o otroških boleznih sečil - izdal UKC, Mestna otroška bolnišnica, UJiea stare pravde, Ljubljana.