Džungla. Roman bs atriSkih pragozdor. Anglcški spisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. 6 Ni ji branil. Bolje je bilo zanjo, da so si prenapeti Mvci poiskali olajšavo v solzah, pustil ji je, da se je izjokala. Dolgo mu je slonela na prsih in jok ji je stresal telo, le polagoraa se je pomirila. On pa je med tem poiskal primernih besed, da jo potolaži in odvrne njene misli od brezupnega položaja. Končno je dejala otožno: »John, — kaj bova sedaj?« »Le eno nama oslaja, Elza!« Mirno je govoril, kakor bi sedel doma na Angleškem v prijazni sobici. »Le eno — to je delo! Delo bo najina rešitev. Ne smeva se udajati brezupnim mislim! Obupavanje bi naju privedlo v blaznost! Delati morava in čakali in zaupati v Boga. Bog naju ne bo zapuslil. Pomoč bo prišla! In kmalu bo prišla! Prepričan sem o tem. Našim kolonijalnim uradom je znano, da potujeva s Fuwakk>. Zvedeli bodo, da ni dospela v napovedano prislanišče, popraševali bodo za nama, preiskali bodo vsa obrežja, — tudi če bi Črni Mibael ne naznanil, da naju je izkrcal.« »Da, ljubi John! Če bi bila sama —!« je iznova zaihtela. «Pretrpela bi, — ampak —!« »Vem, ljuba žena!« ji je dejal nežno. »Misli sem tudi na to. Vzeti morava pač tudi to težavo nase, kakor bova morala še mnoge druge. Zaupati morava na Boga ,&n se vdali v Njegovo voljo. Pomagati pa si morava tudi sama in ne smeva držati rok križem. — Poglej«, je nadaljeval živahno, »ali nimava na razpolago sredstev dovolj, da si urediva življenje, da si ga celo olajšava in olepšava —! Živil imava za mesece dovolj, puške in streljivo imava tudi, gozd je poln divjačine, zemlja je bujno rodovitna —! Živela bova, preprosto sicer, toda gladovala ne bova! Bog mi je dal zdravo pamet in krepke ude, čudno bi bilo, če si ne bi znala s temi darovi pomagati —!« »Ah, John, žekla bi si, da sem moški in da bi si znala potolažiti z golim umovanjem! Toda ženska sem in ženske poslušajo bolj na srce ko pa na raziuii. Zame je bodočnost le strašna, temna, neizrekljivo nesrečna —! Pa tebi zaupam, John! In obljubljam ti, da bom pogumna —.« Glaytonova prva skrb je bila, kje bodeta prenočila. Poiskati je moral prostor, ki je bil dovolj varen pred divjimi, roparskimi živalmi. Odprl je zaboj s puškami in slreljivom in predvsem oborožil sebe in ženo, da bi bil za vsak slučaj pripravljen. Nato pa sta šla iskat primeren proslor za prvo noč v divji džungli. Kakih 10 metrov od obrežja je ležal raven gladek prostor brez drevja. Tam sla sklenila da si š časom po- stavita hišico. Do tedaj pa da bo golova, je najboljše, sla razsodila, če prenočujeta na drevju in si naredita v vejah gnezdo v primcrni višini, kamor bi ne mogla nobena roparica. V ta namen si je izbral Claylon šliri drevesa, ki so stala v pravokotu kake tri metre vsaksebi. Njihove močne veje so segale druga v drugo in so že same po sebi nudile zadosti Irdno in varno podlago. Glayton pa je nasekal še vej po drugih drevesih in jih v višini štirih metrov od tal križem naložil na to naravno podlago ter jih povezal z vrvmi, ki mu jih je tudL nekaj dal seboj Crni Mihael. Na ta pod je naložil polno drobnega vejevja in ga prepletel s srbotom. Povrh je nastlal orjaškega lapuha, ki je v obilici rastel na obali ,in na vse to je razgrnil par jader. — ¦** Dva metra više je splelel iz vejevja streho, na njenih robeh je obesil jadra in lična zračna utica je bila gotova, prav ljubko, varno gnezdece sredi zelenja in vejevja. Žimnice, odeje, posteljne rjuhe ter nekaj lažjih kovčegov je še spravil — s precejšnjimi težkočami — v višave in prvo prenočišče je bilo pripravljeno, da sprejme neprostovoljna samotarja. Pozno popoldne je že bilo, ko je Clayton končal svoje delo. Kar mu je še ostalo dneva, ga je porabil, da je sestavil in povezal preprosto lestvo, ki bi naj olajšala Elzi dostop v zračno bivališče. Ves dan ju je spremljal pri delu vrišč in krik neštetih ptičev in drugih živali, papige in kolibriji v sijajno se bleščečih barvah so ju obletavali in klepetave, žlobudrave majhne opice so skakale in plesale po bližnjem drevju in z največjim zanimanjem opazovale nova gosta in njuno čudovito gnezdenje. Nihče ju ni mbtil, nobenega človeškega bitja nista videla, čeprav sla ves dan oba skrbno pazila na okolico in posebej na bližnji pragozd. Le dvakrat sla mislila da utegne biti kdo v bližini, žival ali človek. čreda opic se je kriče in zabavljajoč pripodila po drevju črez nizki grič, preplašene so se ozirale živali nazaj v gozd, kot bi hotele svoje nove sosede opozoriti, da se tam skriva velika nevarnost. Ko je legel mrak na obal, je napolnil Clayton pri potoku velik -vrč z vodo, zlezel po Iestvi in jo potegnil za seboj. Toplo je bilo in odgrnila sta platneno zaveso. Precej varna sta se počutila v svojih zračnih višavah. Sedla sta, da si počijeta in se pogovorita, preden ležeta spat. Tedaj pograbi Elza moža za roko. Vsa prestrašena je napenjala oči v mračne sence gozda. »John«, je šepnila, »poglej —! Kdo je lam^e —? Clovek —?« Clayton se je obrnil in zagledal na robu gozda nejasne obrise orjaške postave. Za trenutek je stala, kot bi poslušala, nato pa se je počasi obrnila in izginila v temni džungli. »Kaj je to, John?« »Ne vem, Elza«, je dejal resno. »Tema je že in predaleč je da bi razločno videl. Mogoče da je samo senca, ki jo dela mesečna svetloba.« »Ne nc, Clayton! — Ni bil človek, odurna, človeku podobna pošast je bila! O — bojim se! Strah me je!« Objel je ženo in ji šepetal pomirjajoče in tolažilne hesede. Mchko, sočutno srce je imel in huje ko vsa nesreča, ki ga je zadela, ga je bolelo, da trpi njegova žena. Pogumen je bil in ničesar se ni bal, le tega ni mogel videti, da bi kdo trpel. Zagrriil je platnene stene in trdno privezal jadra k vejam. Le malo dprtino je pustil, ki je gledala na morje. Tema je bila v ozki celici, molila sta in legla spat, da za hip pozabita na svojo nesrečo. Clayton je spal s puško v naročja in dvoje samokresov si je položil trdo poleg sebe. Nista še zatisnila oči, ko je strahovito rjovenje pre- trgalo nočno tihoto. Bliže in bliže je pribajalo in kmaiu sta čula zver trdo pod seboj. Celo uro je krvi željna roparica vohala in pihala naokoli in se vzpenjala po deblih, končno se je vendar splazila v stran. Clayton jo je dobro videl v svilli mesečini, velika lepa žival je bila, ni še videl tako velikega panterja. Mikalo ga je,, da bi mu poslal kroglo med rebra, pa štediti je moral s streljivom za nevarnejše trenutke. Dolga, brezkončno dolga je bila njuna prva noč na samotni obali. čudni, neznani, strahotni glasovi so prihajali iz pragozda. Miriade živalskega življenja, ki jih skriva džungla, se zbude šele po noči. Tedaj gredo na lov, po dnevi je prevroče. Stoinstokrat ju je zbudil iz nemirnega spanja krik in vrišč, lajanje in rjovenje in velika bitja so vohala in se plazila pod njunim skrivališčem —. III. Smrt.kijerodila življenje—. Slabo sta si počila tisto noč, pa vkljub temu sta radostno pozdravila prve žarke dneva. Po dnevi sta bila varna. Za zajutrk sta si vzela prekajcnega mesa in prepečenca iz Fuwaldinih zalog in si skuhala kavo. In na to se je Clayton lotil dela. Nemirna noč mu je prinesla spoznanje, da si morata čimprej postaviti močno, dobro utrjeno kočo.. Prej ne bodeta mirno spala, da ju bodo varovale štiri trdne stene pred strahotami džungle. Seveda je bil lo težek posel. Sam je bil za delo in pripravnega orodja tudi ni imel. Dva meseca je stavil kočo. Podrl je celo vrsto srednje močnih dreves, razžagal debla na enako dolge kose, jih na enem koncu obsekal in jih z mnogim tiudom in znojem v šlirikotu zabil v zemfjo trdo drugo ob drugem. Vmesne prostore je obbil z vejami. Tako je naredil šliri močne, trdne stene, ki jih nobena žival, pa tudi noben človel- ni mogel podreti. Luknje in šparnje je še zamašil z mahom in zamazal z glino, ki jo je v obilici našel ob potoku. Majhno okno je napravil tako, da je zabil sredi stene, ki je gledala na morje, tri krajše hlode. V steni proti severu je pustil prostor za vhod. Streho je naredil iz tanjših debel, ki jih je nekolikoviseče naložil vrhu sten. Obložil je streho še z vejami, z dolgo travo, z listjem in mahom. Na vse to je naložil debelo plast gline. V okno je napravil križ iz debelih vej, ki jih je od znotraj nabil na siene. Okno je ležalo precej visoko od tal in je bilo ozko, križi so bili močni in trdni. Tod vsaj ni mogel noben sovražnik v kočo. Nove težave so mu delale duri. Mizar ni bil Clayton lord Greystoke in desk tudi ni imel. — Pa pomagal si je. Raztrgal je zaboje, ki jih je prinesel seboj na potovanje, naredil iz tenkih debel okvir, ga obbil z deskami na debelo in deske še ojačil s počeznimi bruni. Oba sta se smejala, ko sta gledala težko, okorno ploščo na tleh pred seboj. Teh duri nobeden lev ni mogel vlomiti. (Dalje prihodnjič.)