Jf Lojzka Kožuhova Nehalo je biti srce! Odjeknila je vest, ustavila se je naša misel piri njej, ki je bila vendar še včeraj med nami vsa sveža, zabavna, navidezno polna življenjskih sil. Težko je sprejeti poročilo smrti, še težje, če pride tako nepričakovano in najtežje, če izgubimo tako nenadoma človeka, ki je pomenil svojcem tako neizmerno mnogo ira ki je bil družbi ljub in drag, kakor nam je bila naša Lojzka. Bila je najlepši zgled najboljše matere in žene. Redko oko je ostalo suho, ko smo mislili na strtega soproga in oba sinova. Saj je malo rodbin, v katerih bi bile rodbinske vezi takb trdne in prisrčne, kakor so bile ravno v tej rodbini. Ga. Lojzka Kožuhova, roj. Gorjak, je maturirala v Mariboru 1. 1903. Službovala je v rojstnem kraju Cezanjevci pri Ljutomeru, na Ščavnici, v Čadramu, pri sv. Duhu, v Halozah, od tu pa je bila s soprogom ob prevratu premeščena v Maribor. Že na svojih prvih službenih mestih je bila znana kot odlična učiteljica, vendar je marsikaj prebrpela zaradi svojega odločno narodnega mišljenja in delovanja. V Mariboru se ji je poverilo vodstvo I. dekl. narodne šole. Pri imenovanju k stalni zasedbi tega mesta pa je bila zapostavljena. Zaprosila je za upokojitev, toda klonila ni. Kmalu na to prevzame vodstvo dnevnega zavetišča in z njim skrb za najrevnejšo mestno mladino. Toda za težko delo in za vso plemenitost, ki jo je v mladinskem skrbstvu fti v vsem svojem humanitarnem delu tolikokrat pokazala in slednjič za vse narodno-kulturno delo, na katero je bila vsak čas brezpogojno pripravljena, je žela le zelo malo hvaležnosfti in priznanja in to baš na onih mestih. kjer bi bilo priznanje dela in sposobnosti dolžnost. V položaju upraviteljice mestnega zavetišča je bila reducirana od prosvetne oblasti in slednjič je udarcu za udarcem sledil zadnji, tudi to mesto se je oddalo drugam. Lojzka je končno stopila v pokoj, v ozadje. Kdo bi še imel pogum in veselje do dela? Ona. «*a je imela! Vodila je počitniške kolonije na morje in sodelovala povsod, kjer se je reklo pomagati revežem, zlasti revnim materam in mladini. Z vso svojo veliko močjo in ljubeznijo se je oklepala zlasti karitativnega dela v Slov. ženskem društvu. »Eh le dajmo! — Dajmo še!« — Tako je navadno zaključila vsako debato na številne prošnje, ki prihajajo na društvo. In kadar je prosila podpore revna dij-akinja ali dijak, je zapečatila prošnjo s temperamentnim vzklikom in s toplo prošnio: »Mladini dajmo, mladino moramo podpreti!« — Kako ji je veselo zablestelo oko, ko si je bila koračno vedno svesta uspehov takih prošenj! — To je bila ga-. Lojzka Kožuhova! Proste ure je najraje preživljala v tovariški družbi. Tu je bila vedno vedra in vesela in v teh, za nas vse tako težkih časih, najbolj pogumna. Najlepše so bile ure v njeni družbi. Saj je bila naša Lojzka vseskozi ljuba^ iskrena tovarišica. Zato nam je misel, da je ni več med nami, tako zelo težka. Radi smo jo imeli! Menda ie zato odšla tako nepričakovano, nenadoma iz družbe, od dela in pesmi! Da je ne bi motili, povzročali ji težkega slovesa od vseh, ki jih je oklepala v svoje srce! Lojzka, tovariška družba se bo še zbirala in Ti boš z njo. Ziv in lep ostane tvoj spomin med nami! J. L-va.