Pavel Keller: 11. nadaljevanje. it ..Skrintostai stnilcncc Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. »Pred težko izbii*o ste. Naravno bi seveda bilo, da se dedič tako velikega, lepega posestva oprime poljedelstva, toda kaj pa je v današnjih časih kmet? Mučenec je, vprežna živina, človek, ki ga izžemajo — če že hočete! Danes vam kmet nič več ne poje za plugom, kakor nam pesmi tako lepo pripovedujejo o tem, danes je ves hripav od truda in hodi okrog s povešeno glavo. Danes mu ve.erni zvon ne doni nič več domače, ko se vrača s polja; saj ve, da je bil medtem pismonoša v hiši. In kaj mu je bil prinesel? Plačilni nalog, opomine, račune, pretnje z davkarije. Da, tako je! Še nikoli ni bilo za kmeta tako hudo kakor je sedaj. Plače so znatno po.ko.ile, vse potrebščine, ki so mu nujne za delo, so se zelo podražile, davki leže na njern ko mora, vse je dvakrat, trikrat, šestkrat dražje, kakor pa je bilo pred vojno, cene za pridelke pa so komaj za spoznanje večje ko pred vojno. Kakšen l_on.ec naj vse to ima? Kako naj se ujemajo potem računi?« »Materi je tudi težko,« je rekel Karel. Gospod graščak je resno prikimal. »Nam vsem je sedaj težko, velikemu kakor malemu kmetu; vse nas pritiska ista stiska, kaj šelc osamelo žensko.« Svež dekličji glas je zadonel zunaj.nekje. »Ema je,« je rekel graščak. Hitro je obrnil besedo drugam. Radost je spreletela njegov pošteni moški obraz. »Ko bi te ne imel, bi se mi že zdavnaj porušila poslednja kapljica veselje.a Karel se je ne malo vznemiril. »Dokler človek šc sam kaj ima,« je nadaljeval graščak, »rad da Ijudem, !ki imajo še manj. Tem nosi Ema. Ravno iz vasi zopet prihaja. Dober otrok je in rada stori taiko Ijubav.« Tiho se je nasmehnil. »Toda večkrat jo tudi osleparijo. Znanec iz mesta, ki.je bil sam pri.a, mi je pripovedoval o tem. Predno stopiS v vas, stanuje zakonski par. fcletle delata. Saj ju menda poznate? Ta dvojica |e torej sedela pred hišo in pridno delala. Naenkrat pogleda stari metlar po vaški cesti gori in pravi tesnobno: »Žena, žena,. hitro v posteljo, Ema prihaja!« / Ne bi si bil mislil, mi je pripovedoval znaJHec, da more stara ženska tako urno teči. Kakor podlasica je izginila v hišo. — Ko je prišla moja hči bliže in sočutno vprašala čez plot, ikako je kaj ženi, je metlar začel tožiti: »Oh, gospodična, zelo hudo ji je, vsa!k dan jc je manj. Kar geniti se ne more več. Hoditi že dolgo ne more, kaj šele, da bi fcaj delala. Privzdigovati jo moram v postelji. Ne bo dolgo, pa bo skopnela.« In je zajokal. Ema je tolažila ubogega moia, kolikor je mogla. Nato pa je šla s svojo kogarico v hišo. Žena je napol mrtva ležala v poBtelji in s tihim, žalostnim glasom jadikovala. Ema je porazložila iz ikošarice na mizo: zdravila za vtiranje, maže, čaj, obveze. Bolnica je s kislim obrazom gledala vse te reči. Šele ko je prišel na dan kos slanine, nato maslOj mast, je- terna klobasa, se ji je razsvetlil obraz in začela je hvaliti svojega dobrega angela. Kako pa se je prestrašila, ko sc ji je Ema ponudila, da ji postelje posteljo. Stara kljuika je vendar ležala v postelji napravljena, v nogavicah in v čevljih zakopana pod odejo. »Ne, ne,« se je boječe branila, »le nikari, gospodična, umorilo bi me. Ob petkih si nikoli ne dam prestlati. Ob petkih delam pokoro!« In ni pustila do sebe. Znanec je naskrivaj opazoval vse to skozi majhno okence. Ko je bila Ema odšla, je ostal še skrit za hišo. Tedaj je videl, fcako sc je pritihotapil metlar k oknu in rekel: »Vstani, žena, ona iz graščine je odšla.« Nenadoma pa ga je pograbila velika jeza. »Glej, pa ti sedi pri mizi in žre jeterno iklobaso! In mcni bo pustila sarao čaj in maže! Le počakaj! —« Odvihral je od okna, prišel nazaj z novo metlo, nato pa je bilo slišati v hiši trdo pometanje.« — Da, dragi Karel, tudi dobrodelnost ima čudne in smešne :Urani.« Zopet je zadonel zunaj Emin glas. »Pridi, Ema, obisk imamo.« Ko sta se mlada dva zagledala, sta zardela. »Oh — gospod Colnar! To je — to je lepo!« Nato sta si segla v roke. »Dober dan, gospodična!« Graščak ju je ves začuden gledal. »No, — kaj pa naj to pomeni? Gospcdična in gospod Colnar! Takih besedi ne maram slišati! Z imeni se mi bosta nagovarjala in tikala se bosta! Vaška otroka sta — lunetska otroka! Kmetskim se ne spodobi takšno govoričenje, posebno še, če so si znanci iz otroških let, Karel, saj ste pisali Emi skoraj vsak tretji dan razglednico, ikakšne neumnosti pa uganjate sedaj?« Karel sc je še bolj zmešal. Jecljal je: »Mesto, ikjer sem sedaj hodil v gimnazijo, je ros lepo — seveda so tudi zelo lepe razglednice naprodaj, pa sem —« »No, pa ste ji pisali razglednice!« — Tedaj je prišla služkinja in naznanila, da čaka zunaj finančni uradnik iz mesta, ki želi govoriti z gospodom graščakom. Ta novica je graščaka razkačila. »Temu žo pokažem, tcmu suknježu iz mc- sta! Moj Bog, sedaj bodo začeli prihajati ti krvosesi še na dom!« — Karel se je hotel posloviti, toda graščak ni dovolil. »V park pojdita; takoj bom za vama. Če se mi takoj ne pobere iz hiše, naščujem psa nanj!« In sopihajoč od jeze je trdo odšel iz sobe. »Ali naj res greva v park?« »Oče je tako naročil,« je rekel Karel. Šla sta počasi po parku med grmovji in mli mo zelenih tratin. Bila je pomlad. Iz zemlje je pribajal tisti težki vonj, ki stori človeka vrtoglavega. Ščinkavci so peli po vejah. Mladima je bilo srce polno sladke tesnobe; toda nobeden ni izpregovoril. Prišla sta mimo tratine, kjer j& na gosto rastla penuša. »To ni lepo videti,« je rekla Ema. Res se je zdelo, kakor da bi bilo vse naokrog poplju« vano. Karel je z vnemo dejal: »Ne, ne, to ni nič grdega, tu domuje le sIh narica.« In začel je poučevati svojo spremljevalko, da biva v peni gosenica, ki sc zabublja. Navrtala je bilko, prežvečila čisti rastlinski sok, ki leče iz bilke, v peno, kakor naredi kuharica iz mleka sneg. In v tem gradiču iz pene živi sedaj živalica. »Zanimivo!« je rekla Ema. »Da, zanimivo,« je dejal Karel z ognjem, »in najbolj zanimivo je, da slinarica ne Ijubi le tc travniške penuše, ampak tudi druge rastline, kakor kukavice, vrbe, kislice.« Ti sam si taka kislica, mu je prišlo na uro, in nenadoma se je zazdel samemu sebi tako lesen, (kakor je bil njegov profesor za botaniko, ki je vsako novo predavanje začel z besedami: »Sedaj vam bom pa pokazal nekaj prav zelo zanimivega!« Tudi Ema ni mogla najti nobene zveze. Končno je izpregovorila: »V našem parku je mnogo ščinkavcev. Rada jih imam. Imajo tako lcpo pisano perje in so tako lični in zali kakor lcavalirji iz dobe rokoko.« »Da, taki so,« je pritrdil Karel, »In vendar io le vrabci.« »Vrabci?« »Da, v družino vrabcev spadajo, ker imajo šilast kljun!« Ti sam si šilast kljun, si je mislil, in je začel sovražiti samega sebe. Končno pa se je vendar spomnil nekaj »zelo zanimivega«. »Ali ste — ali smo — ali so že kdaj našli tu pozlačeno ali posrebreno ščinkavčevo gnezdece?« »Pozlačeno ščinkavčevo gnezdece? Še nikoli!« »Pa so! Ko so pred pustom hrumeli ljudje po cesti in metali drug v drugega konfeti, so bile ceste vse posute z njim. Ljudje so opazovali, kako so ščinkavci z zanimanjem gledali z vej te konfeti, se spustili na tla, nabodli s kljunčki papirčke in odleteli. Ščinkavec pa nikoli ne pobere rdečega, modrega ali rumenega papirčka, temveč vedno le zlatega ali srebrnega. In kaj napravi z njimi? S temi papirčki si prevleče na zunanji strani svoje gnezdece, tako, da svetlikajoči se nakit prilepi.« Dalje sledi.