ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA O NEKDANJEM ŽEBLJARSTVU NA BIVŠEM KRANJSKEM JOŽE GAŠPERŠIČ »Žeblji v očeh« niso bili samo Kamno- goričanom in Kroparjem, kakor jih je videl O. Zupančič, in Zeleznikarjem, bi kdo pri- stavil, temveč, — če gremo po zgodovinskem redu, — tudi Tržičanom, Ločanom, Ljubljan- čanom, Lipničanom, Hotaveljcem, dolenj- skim Zagrajcem, Cabrancem, Beljanom pri Kranju, idrijskim Vojščanom in še kakšnim drugim krajanom. Nastanek, razvoj in konec tega žebljarstva z razmahom v XVIII. stoletju, ko je štelo, — že ne vse, — do poldrag tisoč kovačev, mojstrov in hlapcev obojega spola od 12. do 60. leta in čez, in pa njegov različni ustroj od cehovskega preko fužinskega v zgodnjem kapitalizmu do hišnoobrtnega in malopod- jetniškega v odmirajočih manufakturah in končno od zadružnega do občedružbenega, ko se je ročno žebljarstvo, takrat živo le še v Kropi in Kamni gorici, bolj ali manj na- črtno umikalo pred stroji in nekovaškimi tvorivi, to z nekaj potezami skicirati in spopolniti dosedanje opise je namen priču- jočega članka. Vrzeli bi se dale dopolniti s krajevnim gradivom, če bi se kdo lotil raz- iskovanj. MASTANBK iMESTNEGA IN CEHOVSKEGA ŽEBLJARSTVA Ko je z razpadom starega sveta zamrlo razvito, v Galiji kakor v Noriku enako or- ganizirano, enake stavbne in okovne tipe žebljev izdelujoče pol vojaško pol cehovsko rimsko žebljarstvo, je grajski ali samostan- ski tlačan sam dolgo koval iz skromnih koli- čin kmečkega železa, kar je potrebovalo opustošeno gradbeništvo. Potem se je tak splošni kovač polagoma naselil v nastajajo- čem upravnem in trgovskem središču večjega okoliša, v mestu, in dobil kot zaželen obrtnik meščansko svobodo. Tako je Škofja Loka 250 let po podaritvi kronskega sveta freisin- škemu škofu postala med 1248 in 1274 mesto in je 1263 imela dva kovača, ki sta kot drugi meščani dobila nekaj škofjega sveta v mestu. Takšni so pri nas in drugod v XIV. stol. začetki poživljene železne obrti in trgovine, ki ju je na novo pospeševalo železarstvo na vodni pogon z večkratno povečanimi količi- nami železa v pripravnih merah in oblikah. Pri izpopolnjevanju sortimenta železa so štajerski in koroški fužinarji in trgovci za nekaj desetletij prehitevali naše kovače. Zebljarna v Bistrici (Feistritz) pri Juden- burgu je delala že pred 1309 (letnica ni po- vsem zanesljiva); cajnarico (Wasserschmiede, da man Eisen zainen soli) pri admontskem Obdachu so postavili 1355; podkvama in zebljarna pri Ober-Zeiringu nad Muro je stala o. 1360; v freisinškem Waidhofenu ob Ybbsi so pred 1371 predelali železa iz Erz- berga, kolikor so ga zmogli. Najstarejše šta- jersko kladivo s plavžem je delalo v admont- skem Weissenbachu ob Aniži 1290. Malo pred 1430 se je štajerska proizvodnja železa močno dvignila, kar potrjuje sedem admont- skih kladiv 1448, kjer so bila prej tri. Treba je bilo več kladiv že zato, ker je rastla teža mas (volkov) in so te vsebovale več jekla. Z normiranjem stavbnih elementov — žeb- ljev in s povečevanjem prometa z njimi se je oblikoval kovaški poklic žebljarja v tesni bratovski in interesni zvezi z drugimi kova- škimi panogami. V Škofji Loki in njenem najbližjem okolišu je deloval v drugi polo- vici XV. stol. kovaški ceh z desetinami moj- strov, pomočnikov in učencev splošnokova- škega ali ključavničarskega, podkovskega ali podkvarskega in žebljarskega stanu. Mestni trgovci so že prevzemali njihove izdelke in jih preskrbovali z želenimi potrebščinami. Opravljali so zanje kreditne posle ali založ- ništvo in trgovino na daljavo, gotovo tudi izvoz v Benetke in v Italijo sploh. Domače mesto pa je pospeševalo obrtno dejavnost na svojem ozemlju s svojim pravnim, gospodar- skim in kulturnim redom, pri čemer je uži- valo pomoč zemljiškega gospoda. Strokovni profil srednjeveškega loškega žebljarstva se nam očrtuje v cehovski organizaciji samo- stojnih obrtnih mojstrov z družinami po ene- ga ali več pomočnikov in učencev, kolikor so jih dovoljevala pravila, in v ohranjenih vzorcih stavbnih žebljev pravilnih in enako- mernih oblik, kakršni so se takrat in skozi nadaljnjih štiri sto let prodajali iz Kranj- ske in Koroške v Sredozemlje in se obilo uporabljali tudi doma. Cehovski žeblji kaže- Na tem vrtu v Kamni gorici je bila utica, v ulici se je rodila Zupančičeva »Zebljarska« KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO jo V primerjavi z novejšimi vzorci večjo skrb i za obliko in težo, iz česar sklepamo na paz- \ Ijivost ceha in mojstrov pri kakovosti izdelka : in strokovnem izučevanju naraščaja. i O manj svetlih straneh pri delovanju ce- hov govori zgodovina, a tudi primer loškega kovaškega ceha, ki ga poznamo iz pogodbe ; med kovaškimi rokodelci v Loki in na Fari ] ter železarji v Železnikih (Eysner zu Eys- i nern) iz 1488, kaže nevarno ožino cehovstva, ki je v korist ceha omejevalo proizvodnjo, jo ■ izven ceha preprečevalo, postavljalo oteže- ; valne pogoje za napredovanje pomočnikov,; če niso bili mojstrski sinovi ipd. ' KONEC CEHOVSKEGA ZEBLJARSTVA J PO SREČANJU Z ŽELEZNIKI Lahko si mislimo, da je napredek loškega j žebljarstva mikal pod istim gospostvom ži- j veče Železnikarje, ko so tovorniki iz njiho- vega železa izdelane žeblje prenašali mimo njihovih fužin proti Furlaniji, od koder so prišli utemeljitelji Železnikov. Pomnožitev števila deležnikov Zgornje fužine od štirih v 1426. letu na osem v 1.1501 in isto število deležnikov v Spodnji fužini tudi 1501 kaže,: da se je proti koncu XV. stol. začela pri : železniških fužinah nova, povečana podjet- : nost; opravičeno jo pripisujemo izvoznemu ] žebljarstvu, ki je s končnim izdelkom dajalo večji dobiček kot prejšnji polizdelek —: železo v palicah. Ne dolgo za Škof jo Loko j so zapela žebljarska kladiva tudi v Želez- , nikih, le da jih tu niso vihteli cehovci, ker \ Srednjeveški loški žeblji tu dotlej ni bilo drugih naselnikov kot fuži- narji, njihovi delavci in rudarji, katerih skupnost je kazala znake nastajajoče občine, drugačne kot je mesto, in v kateri so fužinar- ji hoteli imeti in so pred 1500 tudi dobili vrhovno oblast, ko jim je bilo dovoljeno niž- je rudarsko sodstvo. Prihajajočim žebljarjem so morali fužinarji priskrbeti tvorivo, streho in naprave za delo, v mnogih primerih tudi stanovanje in hrano. Pri takšni odvisnosti ni mogla nastati cehovska organizacija žebljar- jev. Delavnice — vigenjci z ognjišči-ješami so štele po več desetin kovačev in kmalu so kovale tudi ženske ter maloletni otroci. Vi- genjci so bili verjetno takoj zasebna last posameznih fužinarjev, ne od fužin neloč- ljive »entitete«, pač pa samostojne posestne enote, s katerimi je fužinar prosto razpo- lagal. Ko govorimo v naslednjem o fužinskem žebljarstvu, mislimo na samostojne žebljar- ske obrate fužinarjev, ki niso bili pod skup- no upravo, kamor sta sicer sodila plavž in veliko fužinsko kladivo s skupnim imenom »fužina«. Od manjših kladiv v ločenih po- slopjih, cajnaricah, je moglo biti katero fužinsko, večinoma pa so bila tudi last posa- meznih fužinarjev ali njihovih manjših ob- časnih združb. V novejšem jeziku bi vigenjce, med katerimi so posamezni imeli večje šte- vilo ognjev ali ješ, n. pr. osem v Železnikih in do 50 in več žebljarjev, imenovali manu- fakture, značilne za zgodnji kapitalizem. Tako sta se okoli leta 1500 menjala srednje- veško cehovsko žebljarstvo d Loki in zgod- njekapitalistično žebljarstvo o Železnikih. Ne vemo, če so fužinarji prevzeli tako cehovsko pravilo ali običaj za svoje žebljar- stvo n. pr. če so uredili izučevanje novodošlih in mladine. Mislimo, da je nova organizacija žebljarstva z drugačno pozornostjo na do- biček kmalu pomenila strokovno in socialno nazadovanje in ponižanje stanu, v katerega so se brez rešetanja zgrinjali dninarji (arme Lent), kakor imenujejo 1547 v Kropi poleg fužinarjev vse prišleke; brez učne dobe in izpitov in zaradi velike odvisnosti je ginila ali se ni ostvarjala stanovska zavest. Kljub raznim poskusom in podvigom za ozdravitev strokovnih in družbenih odnosov žebljarstva, započetili znotraj in zunaj stanu, se v kapi- talistični dobi žebljarstva ni nič bistvenega izpremenilo in je 1794 menila ljubljanska kresija, da bi bilo pametno urediti žebljarje kot posle, ki nimajo učne dobe. Značilno je, da tržiški žebljarji druge dobe niso prišli v kasnejši tamkajšnji kovaški ceh, na drugi strani pa se tudi kranjski žebljarski fužinarji in njihovi fužinski kovači niso nikoli cehov- sko organizirali, pač ker je bilo žebljarstvo s svojo naravno tendenco drobljenja fužinske 10 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA posesti element razdora in nemira v fužinar- sko-žebljarskem kapitalizmu. Svojskost tega dogajanja v kranjskem fužinskem žebljarstvu osvetljuje vzpodbud- nejši pogled k severnim sosedom. Samostojni žebljarji iz več med seboj do 20 km oddalje- nih krajev ob nižjeavstrijskih rečicah Erlauf in Ybbs, ki se izlivata v Donavo, so že 1559 dobili žebljarski red z vzorci in težami žeb- ljev; prodajne cene pa so določili kraljevi komisarji sporazumno s kovači in založniki. Žebljarji v Aniži v Zg. Avstriji, združeni v losensteinski skupnosti, so 1621 prejeli žeb- ljarski red, ki je vseboval stroge predpise o nadzorstvu kvalitete žebljev; delati so jih morali iz nekih vrst jekla, da so bolj sloveli kot nižjeavstrijski. Proti rušenju uradno do- ločenih cen žebljev so se 1685 združili samo- stojni žebljarji iz muriške doline. O koro- škem žebljarskem redu 1759 bomo slišali na drugem mestu. Cehovsko organizirani žeb- ljarji (Schwarznagelschmiede) so bili na Štajerskem še v začetku XIX. stoletja. Vsi ti žebljarji so imeli malone za sosede vladar- jeve urade in so uživali neprestano večjo pozornost kot oddaljeni Kranjci. Na Kranj- skem poznamo samo neuradni žebljarski red iz časa o. 1630 za Železnike, Kropo, Kamno gorico in Fužine ob Krki (Zagradec), ki se ga glede tež po Valvasorju in po Miillner- jevih podatkih posebno v Kropi niso držali, ampak so dobavljali prelahke žeblje. Bra- tovščinska ceha štajerskih fužinarjev sta znana dva, prvi iz 1492 za štiri admontske kraje ob Aniži, ko ta prišumi iz Gesäuse, drugi iz 1496 za Murau in okolico. V obeh so bili včlanjeni vsi fužinarji in delavci od lastnika kladiva do vodarja. Sinovom in zetom fužinarjev se ni bilo treba učiti (ums Handwerk dienen), sicer je bila učna doba 3 leta, nato je vajenec moral opraviti vpričo štirih mojstrov in pomočnikov določeno delo. — O čem takem pri kranjskih fužinah ni sledu. Bolj tehnična pogojenost kot stanovska ureditev sta bila naziva mojster in hlapec za koroško-kranjski žebljarski par — dva mo- ška, moški in ženska, dve ženski — pri na- kovalu, uveden zelo zgodaj v XVI. stoletju pri kovanju sredozemskih žebljev z razmero- ma dolgo in tanko štiblo, za katero je bilo spričo naglega ohlajevanja železa nujno skupno in hkratno kpvanje v dvoje, da ni bilo ponovnega beljenja, s katerim je bila vezana izguba železa, oglja in časa. Nasproti Zoisovemu bohinjskemu imeno- vanju žebljar se je v Kropi ne samo v vsak- danji govorici do konca trdno držala beseda kovač. V oklicni knjigi župnije Krope je v dobi od 1823 do 1843 med 213 ženini 65 kova- čev, 40 kovaških mojstrov, 11 fužinarjev, 23; fužinskih delavcev (plajerji, drocgarji, caj-■ narji, pečniki, hajcer, bosargebar, basovc,! podajovc) in samo še 4 poshtarji, ker pošte-; rovci po 1831 niso več nastajali. Kovaški' mojster pomeni očitno mojstra v paru, pod \ imenom kovač pa se nam predstavlja večidel ■ hlapec iz para in verjetno tudi kovač, ki je' delal take žeblje, pri katerih hlapca ni bilo \ treba, n. pr. drobnino, žbice, romarje itd. Ob srečanju cehovskega žebljarstva v \ Škofji Loki s fužinsko zgodnjekapitalistično ] žebljarsko manufakturo iz Železnikov so po- sredovalci freisinškega škofa 1488 nadeli; Zeleznikarjem cehovsko uzdo, ki so jo ti ne- i dvomno kmalu odvrgli, kajti o nadaljnjih j srečanjih med obema skupinama freisinške- • ga žebljarstva in o loških žebljarjih samih : po omenjenem letu ne vemo ničesar, pač pa : imamo druge znake, da je ta mestna obrt v j prvi polovici XVI. stoletja domala izginila.: Tudi proti predpisom novih policijskih re- dov iz prve polovice XVI. stol. se noben ceh | ni mogel držati, kaj šele ustanoviti. — Pod \ pritiskom rastoče ponudbe fužinskih žebljev i pa so prenehali kovati žeblje tudi v drugih ■ mestih. i ŽEBLJARSTVO V iKROPI, KAMNI GORICI \ IN KOLNICI \ V deželnoknežjih fužinah pod Jelovico se je naselilo žebljarstvo najbrž šele v prvi po- lovici XVI. stoletja. Fužine so namreč tu proti koncu XV. stoletja nazadovale in se ; število prebivalstva ni kaj dvignilo nad šte- ; vilo v sredini stoletja, ko je Kropa ali so celo \ Nekdanja Toraanova cajnarica v Kamni gorici, danes Cvetkova sekirarica 11 Ysi trije kraji skupaj šteli samo šest hiš, bivališč maloštevilnih fužinarjev in najpo- trebnejših delavcev. Fužinarjev je bilo tu proti koncu stoletja pri vseh fužinah le pet, od katerih je imel Žan v Kropi še nekaj družabnikov (Mitgesellen). Šele 1547 izvemo nekaj o podjelovškem žebljarstvu iz pritožbe fužinarjev proti zakupniku radovljiške go- spoščine, ki jim je kratil stare ortenburške svoboščine. S sklicevanjem na porast nasel- bin od 6 na 72 hiš v sto letih prosijo za po- trditev ortenburških svoboščin, katerih pre- pis prilagajo in za obnovitev dovoljenja tovorne poti čez Bačo, po kateri so hodili oni in njihovi predniki s trgovskim blagom kakor železom, žeblji, vinom in drugim v Gorico in Videm, tja in nazaj. Na to prošnjo 1550 podeljeni ferdinandej- ski rudarski red za Kropo, Kamno gorico in Kolnico se tiče žebljarjev tolikole: Imenuje jih ob drugih pripadnikih fužin, ki naj bodo poslušni gospostvu, na voljo v deželnih sti- skah in ob vpoklicih ter jih torej izenačuje z njimi; ob številnih določilih izrecno za rudarje in fužinske delavce ne predpisuje ničesar posebej za žebljarje, pač pa na ne- kaj mestih govori splošno o delavcih v rud- niku in ima na enem mestu izraz kolibe, koče (Hütten), ki morda oznamenuje vi- genjce, če vzamemo to besedo kot okrajšavo za Nagelschmiedhütten. Vsa koncepcija ru- darskega reda, o čemer govori že njegov na- slov, je ukrojena skladno starim dejavnostim ortenburškega reda iz 1381 in se zdi kot da so žebljarji pritiščali vanj kot zamudniki. Žebljarji so bili sicer podrejeni rudarske- mu sodniku, toda v čem naj ta nadzoruje Ključ Tigenjca Vice v Kropi njihovo delo, o tem ni v rudarskem redu besede, s čimer se posredno potrjuje opra- vičenost domneve, da so bili žebljarji kot delavci posamičnih fužinarjev podrejeni kra- jevnemu rudarskemu sodniku le posredno. Njihova dejavnost za pravilno poslovanje fužine od rudne jame do velikega kladiva tudi ni bila neobhodna. Zato so bili v fuži- nah drugoten element, katerega jedro se ni stapljalo z manjšim, toda važnejšim številom delavcev pri pridobivanju železa. Rudarji in fužinski delavci redoma niso prehajali h kovanju žebljev in obratno in so se šteli za stopnjo višje. Imeli so posebne poklice, kakor pečnik ali plaveč, veliki kovač ali ogomošter, vodar itd., za katere je bila pri drugih fužinah, od koder so večkrat prišli v službo pod Jelovico, predpisana učna doba. Dobre fužinske delavce je bilo treba iskati, morali so biti močni, krepke postave in so imeli boljšo plačo. Ob njih je padel žebljarski poklic pri fužinah še malo nižje. ŽEBLJARSTVO DROBI FUŽINSKO POSEST Število družabnikov pri fužinah v Želez- nikih 1501 so začeli večati žebljarski pod- jetniki, ki jih je pot do žebljarije vodila skozi fužino, se pravi, morali so imeti železo za čajne in ga pridelati v skupni fužini. Ta- ko je imel fužinar dve duši, zdaj je visel na lastni žebljariji, zdaj na skupni fužini. V začetku so bili celi vigenjci last posa- meznih fužinarjev, pozneje pa je vse bolj po- stajala zemljeknjižna enota celo le ena sama ješa. Pet deležnikov cele fužine je moglo pridelati toliko železa, kolikor ga je potrebo- valo 24 ješ, ali po približnem kasnejšem kro- parskem poprečju 6 do 7 vigenjcev. (Vi- genjc str. 41.) Cim več pa je bilo posestnikov vigenjcev oziroma ješ, tem več je bilo fužin- skih deležnikov, tem bolj se je drobila fužin- ska posest. Vsaka od obeh fužin v Železni- kih je bila že 1568 razdeljena na 16 deležev, 1573 pa Zgornja že na 24 deležev, medtem ko je šla Spodnja na 9 deležev nazaj. Leta 1664 in 1682 štejeta obe fužini spet 16 dele- žev (okoli tega časa so bila gospodarsko ne- ugodna leta), ki so se 1747 ob največjem porastu žebljarstva razdrobili na trikratno število, pri čemer je potem ostalo. Najmanjša enota fužinske soposesti je bila torej osem- inštiridesetina. V Železnikih je bilo 1747 v vsaki fužini po 18 deležnikov, v Zgornji s po enim do osem deležev, v Spodnji pa s po enim do osemnajst deležev; deležniki Zgor- nje in Spodnje fužine pa so bili med seboj različni ljudje, tako da je bilo 1747 v Želez- nikih 36 fužinarjev. V XIX. stoletju se začne v Železnikih obratni razvoj. Globočniki pri- 12 ČASOPIS ZASLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA dobe do 1868 skoraj Vs deležev — šlo je za modernizacijo fužin, 1858 so postavili valjav- nico itd. Proti koncu stoletja postanejo Glo- bočniki edini fužinarji in okoli 1900 opuste žebljarstvo; kmalu nato pa tudi obe fužini ter se oprimejo izdelovanja žičnikov v Ljub- ljani. Počasneje kot v Železnikih se je drobila fužinska posest ob žebljarstvu tudi v Kropi in Kamni gorici. V Kropi je bilo 1579 v obeh fužinah nekako 12 deležnikov, ki so imeli v lasti osem vigenjcev; štirje vigenjci so bili last posameznih fužinarjev, v drugih se da ugotoviti solastništvo, ki je bilo morda last- ništvo posameznih ješ. Fužini v Kamni go- rici in Kolnici s 5 oziroma 4 vigenjci sta bili 1579 razdeljeni na netočno določljivo število deležnikov. Po delitvi na oseminštiridesetine pred sredo XVIII. stoletja je v Zg. Kropi opazna delitev posesti na 28 deležnikov s 15 takimi, ki so imeli le po en delež ali osem- inštiridesetino fužine. Večjega grabljenja deležev v eni roki v Kropi ni bilo. Od raz- drobitve deležev na oseminštiridesetine ni noben fužinar prišel na več kot 15 deležev, a tolikšna posest ni trajala dalj kot en rod. Proti koncu fužin ni imel v Kropi noben fužinar več kot 10 deležev obeh fužin sku- paj. Tako razrahljano in na tretjino nekda- nje denarne vrednosti razvrednoteno posest je mogla 1894 ustanovljena Žebljarska za- druga razmeroma lahko pokupiti, ko je po- trebovala vodno moč, vigenjce in Spodnjo fužino, medtem ko je Zgornja fužina prej opustela. Žebljarstvo je vplivalo na drobitev fužin- ske posesti le tam, kjer je bil njegov začetek v XV. stoletju ali blizu tega časa. Med po- sredne vzroke drobitve smemo šteti tudi kakovost rude, ki je dajala mehko, kovno železo, prav primerno za kovanje žebljev, manjša izdatnost, številnost in raztresenost rudnih nahajališč, iz katerih so fužinarji s posebno prizadevnostjo — nekateri so rudo kopali — upali izbiti kaj več, skratka, tudi naravni pogoji so vplivali na drobitev fužin- skega deležništva. TRZIC Drugačen nastanek, organizacijo in druž- bene odnose nam kaže tržiško žebljarstvo. Po ljudskem izročilu izvira njegov začetek v prvi polovici XIV. stol., toda zgodnje ua- tiranje je v nasprotju z dosedanjim znanjem o zgodovini našega žebljarstva; posebno dvo- men je zaključek izročila, da so se nase- ljenci, po rodu Korošci, izpod tostran Lju- belja kot žebljarji zatekli ne le v Tržič, mar- več tudi v Kropo in Železnike, s čimer se razlaga podobnost govora v teh krajih z bo- rovskim narečjem. Kaj bi k pojasnitvi tega \ vprašanja mogla prispevati jezikoslovje in \ etnologija, če se ne bodo našli drugi viri? j V Tržiču, kjer ni bilo rude, so naseljenci j začeli izdelovati na roko drobno železno bla- ! go in žeblje iz koroškega železa. Za to imamo j zanesljivo sporočilo iz 1544, ki navaja za- ; četek takega kovanja blizu 1444 s pristav- kom, da ima Tržič najstarejše žebljarne, hkrati pa poroča tudi o novih kranjskih in koroških žebljarnah, ki so bile postavlje- ne in stalno delajo lep čas (ein gut Zeit) sem, namreč od 1544 nazaj. Trditev o časov- nem prvenstvu tržiške žebljarije se nanaša I morda na omenjene nove žebljarne (Nagel- i schmieden), morda pa vključuje v časovno i primerjavo vse kranjske in koroške fužinske ■ manufakture in loško cehovsko ter drugo ■ mestno žebljarstvo, čemur bi morda tudi mo- gli pritrditi, če je žebljarstvo v Železnikih I nastalo po 1444. letu in če izdelovanja žebljev \ za podkve, ki so jih najbrž v Železnikih že ] prej kovali, niso šteli za kovanje žebljev,; ampak za podkvarstvo. ; Po zgoraj omenjenem viru iz 1544 so bili ; Tržičani še sredi XVI. stol. povečini (mehrer ' Teil) žebljarji, »cvekarji«, in kovači za razne j majhne predmete in so svoje izdelke tovorili čez Bačo proti morju in na Videm (Udine). To pot je vlada ravno tedaj prepovedala in jo šele 1550 s ferdinandejskim rudarskim ; redom spet dovolila. Cene na primorskem in j beneškem trgu pa so kvarile koroške in \ kranjske žebljarne, ki so Tržičane hudo pri- ' tiskale. Tržičani so pač omagovali kot prej _ cehovski in drugi mestni žebljarji pred kon- , kurenco fužinskih manufaktur, ki so imele ; lastno železo in — kakor opravičeno mislimo I — cenejšo, proti cehovski manj cenjeno in bolj izkoriščano delovno silo. Potem ko je Andrej Peez po še ne 30 letih obratovanja opustil majhen, kolniškemu približno enako Ješarski vigenjci v Kamni gorici 13 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRA'JE'VNO ZGODOVINO velik plavž v Čadoiah nad Tržičeni ob Bi- slrici, ki ga je postavil o. 1565, so tržiški žeb- ljarji pač izgubili pogum, da bi tekmovali kakor prej na osnovi koroškega železa, in so verjetno deloma odšli (ali ima ustno izročilo tu svoj vir?) v vigenjce pod Jelovico in v Železnikih, doma pa so se preusmerili na izdelovanje posode iz kovane pločevine, za katero so jemali koroško železo in uporab- ljali svoja vodna kladiva, ki so jih imeli od plavža. Valvasor jih je opisal kot kotličarje. Kako tehtno in uspešno je bilo njihovo novo prizadevanje, priča njihov 1656 prvič ome- njeni, 1719 potrjeni kovaški ceh, v katerem nastopajo sckirni in kosarski mojstri. Tudi tržiški žebljarji XV. stol. so imeli, kakor po pravici domnevajo, že kmalu neko cehu podobno, sicer nikjer omenjeno zdru- ženje pod patronstvom obeh gospostev, ki je pač urejalo skupne in medsebojne koristi ter odnose med posameznimi majhnimi, ko- vačnicam cehovskih mojstrov podobnimi obrati; v zgoraj omenjenem kasnejšem kova- škem cehu pa jih ni bilo. Domnevo o takš- nem prvem tržiškem kovaškem združenju podkrepljuje povzdiga Tržiča v trg 1492, pri čemer so dobili prebivalci meščanske pravice manjšega obsega; imenovali so se meščani, purgarji (Burger) in so se smeli združevati. Kasnejše tržiško necehovsko najemno žeb- ljarstvo. je priklical na plan splošni razmah žebljarstva v XVIII. stol. 1782 se omenja gra- ščinski vigenjc; v drugem, po podjetniku Klandru imenovanem, večjem, pa je kovalo kar 60 žebljarjev, med njimi Kropar Kari Gašperin, roj. o. 1750, ki je ušel 1781 fuži- narju Pogačniku z dolgom 81 gold, in ga je gospodar zaman zasledoval, da bi ga dobil nazaj v odslužitev dolga. Tudi druga žeb- ljarska imena iz Krope in Kamne gorice ka- kor Arnež, Feman, Jerala, Kavčič, Kralj, Pegam, Pibrovec, ftaprotnik, Pretnar, Res- man, Šlibar itd. so se tedaj pojavila v Tržiču. Imen iz Železnikov nismo zasledili. Iz Klan- drovega vigenjca pa so pobegnili nazqj v Kropo in Kamno gorico vsi žebljarji v noči od 29. na 30. marec 1811, ko je v kovačnici nasproti njihovemu vigenjcu nastal požar, ki je upepelil 151 hiš in vzel življenje 75 Tržičanom. Graščinski vigenjc so prenesli v Cadole, kjer je bil nekoč plavž; Janez in Jurij, sinova Gregorja Šlibarja iz Krope, u. 1899, sta bila v njem zadnja tržiška žebljarja. FUŽINSKA ŽEBLJARSTVA, NASTALA v DRUGI POLOVICI XVI. I,N XVII. STOLETJA i i Od dosedanjih žebljarstev, katerih začetek j sega pod konec srednjega, ali v prva deset- letja novega veka, je kolniško ugasnilo kmalu po 1650, potem ko je s plavžem vred počivalo presledkoma že od konca XVI. stol. Verjetno so se preselili žebljarji v Kamno gorico ali se lotili česa drugega. Pred novim zagonom žebljarstva v XVIII. stol. je do- bila kranjska dežela v drugi polovici XVI. stol. nove vigenjce pri istočasno postavljeni fužini v Zagradcu na Krki in v XVII. stol. fužine in vigenjce v Hotavljah in v Cabru. Vsa ta nova fužinsko-žebljarska podjetja so od začetka kot last posameznikov usta- novili ali sodelovali pri njih ustanovitvi go- renjski fužinarji ter fužinski delavci iz kra- jev, kjer so od srednjega veka dalje kovali žeblje. Iz Bohinja, o katerem bomo sprego- vorili kasneje, so v te fužine hodili delat ko- vači pri kladivih, pečniki in vodarji, iz Železnikov, Krope in Kamne gorice pa so tja pošiljali tudi žebljarje, ki so se še kasneje dopolnjevali od ondod. Z a g r a d e c ali Fužine pri Ambrusu ob Krki z nahajališči železne rude podruš- nice in bobovca in z vodno silo Krke je bil prva naselbina podjetnega fužinarja iz Že- leznikov, Kamne gorice ali Kolnice, kakor kaže njegov priimek Warl, ki ga v tistem času nahajamo v vseh krajih. Leta 1569 je bil tu lastnik Luka Warl, za njim pa (sin?) Ja- nez Warl. Žebljarstvo se omenja tu s pri- stavkom, da se žeblji razpečavajo po Dolenj- skem; pozneje so se zagraški žeblji srečavali na bližnjem Hrvaškem s koroškimi izdelki in izzivali spore z Ungnadovo manufakturo v Labotski dolini. Uvrščali so se v splošni kranjsko-koroški Sortiment, pa imeli kra- jevne posebnosti dela in izdelka, ki so se kazale tudi v nekoliko drugačnem načinu plačevanja žebljarjev, razvidnem v »historij- ski knjigi« (Historienbuch) iz nekako 1630 o žebljih štirih kranjskih fužin. Cabra in Hotavelj v tem seznamu še ni, Kolnica pa ni več štela. Poreklo zagraških fužinskih delavcev in žebljarjev razodevajo njihova, 1690 zapisana imena Kofler, Hrovat, Korošec, Bodlaj, po- zneje Semen, Vidic, Kustel; lastnik 1754 je bil Janez Jurij Toman, rojen v Radovljici (ali Kamni gorici?), za njim pa Janez K. To- man, sin prejšnjega, ki je za Kapusi iz Kam- ne gorice (1693) kot edini žebljarski fuži- nar dobil o. leta 1777 plemstvo. Leta 1783 je bilo pri zagraški fužini osem žebljarskih ješ s 34 nakovali za ravno toliko parov žebljarjev; med njimi je od 1781 ko- valo 37 na novo najetih Gorenjcev. Da bi va- rovali gozde, so 1790 na ješali in v cajnarici žgali premog, ki se pa ni obnesel. Ko je leta 1800 kupil Zagradec Jožef Toman, je ta- koj pomnožil število ješ na (pač ne, kot piše Miilner: za) 12 ješ, pa je v denarnih težavah 14 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 1. 1802 delal za založnika Martinčiča v Že- leznikih, ki je prevzel zagraški trg. Že od leta 1796 so se bližali žebljarstvu hudi časi in 1. 1802 je prešel Zagradec v last Lazarinijev do 1854. V tem času so jeli žebljarji kupčevati na svojo roko in so dobivali železo od trgov- cev iz Ljubljane, izdelke pa prodajali na sejmih. Müllner je med leti 1880 in 1890 videl še šest ješ s 30 nakovali, pri katerih so prva leta po 1900 še kovali. V Hotavljah ob Blegaščici, 15 mi- nut nad njenim izlivom v hotaveljski potok, je bila Cornionova fužina, ki je 1. 1643 prvič prišla v loški urbar in je plačevala med dru- gim od dveh brescianskih kladiv 5 gold., od cajnarice 2 gold, in od vigenjca 1 gold, ter je zaposlovala 10 parov žebljarjev. Po ta- krat običajnih merah naprav menimo, da je vigenjc imel 2 ješi s po 5 nakovali. Delovala pa ta fužina že 1667 ni več, a v aktih tega leta se imenuje Janez Kapus iz Hotavelj, čigar oče je bil fužinar v Kamni gorici. Müll- ner, ki o tem piše v svoji knjigi na str. 521 in 645, meni, da je ta fužina predelovala rudo v tako imenovani slovenski peči in da je okoli leta 1660 prenehala z delom. Rudo so potem od tod vozili v Železnike. V C a b r u , zrin jski posesti na kranjskih tleh, je Peter Zrinjski postavil fužino sredi XVII. stol. in dobil delovno moštvo iz go- renjskih podjetij, okoli I. 1665 zlasti iz Že- leznikov, ki so bili tedaj v hudih prepirih z višjim rudarskim sodnikom Rosettijem. Kmalu po ustanovitvi je Zrinjski odtrgal Ca- bar z okolico od Kranjske, bil pa obenj, ko so ga zaradi uporništva obsodili in 1. 1671 usmrtili. Posestva je prevzel erar, ki je upravljal čabarsko fužino večino časa iz Idrije, dokler ni okoli 1. 1785 prešla v zaseb- no last in kmalu ugasnila. Osnova fužine je bila dobra ruda bližnjih hribov, bogati gozdovi in jiotok Cabranka. V bližini plavža je stal vigenjc z dvema ješanm in za 10 parov žebljarjev. Priimki le-teh, zapisani 1. 1783, se glase Arh, Čop, Go- sar. Jelene, Kavčič, Magušar, Rozman ipd. in so tam deloma še danes rodbinska imena. Poleg žebljev sredozemskega sortimenta je čabarska fužina dobavljala tudi palično že- lezo. Blago so podložniki na svojih konjičih na račun tlake tovorili na Reko in v Bakar, od koder so nosili za erar sol iz italijanskega pristanišča Barlette, ki so jo spravljali v Kvarner bakarski ladijski patroni; v na- sprotni smeri so prevažali čabarsko želez- nino. Predzadnji čabarski upravitelj Janez Alojz pl. Kappus je služboval v Cabru 30 let in leta 1781 stopil v pokoj. Več let je vodil upravo iz Idrije tudi učeni Hacquet, ki se mu moramo zahvaliti za vrsto tehničnih podatkov o delovanju čabarskega plavža; te je priobčil Müllner. BOHLNJ Srednjeveški Stari Fužini in novoveški iz I. 1547 na Bistrici v Bohinju z njunima žeb- Ijarijama uvrščamo morda napak v XVII. in XVIII. stoletje. Žal pa nimamo za bohinjsko kovanje žebljev zgodnejših podatkov kot iz Valvasorja, da v Stari Fužini (Na starm Kladue) izdelujejo mnogo žebljev, za 1. 1674 za izvemo iz Müllnerja, da sta obe fužini upali izdelati na leto 700 tovorov žebljev, 100 tovorov manj kot v Železnikih ali v Kropi. Potem nimamo do Zoisa in Hacqueta poročil o bohinjskem žebljarstvu. V Bohinju so imeli prejšnji lastniki navado, da so ob odhodu posesti vzeli listine s seboj. Čudno bi bilo, če Bohinj ob enaki rudi in tehniki z najbližjo prastaro tovorniško zvezo na Bačo ne bil koval žebljev, kakršne so dobav- ljale v Benečijo fužine okoli Jelovice. V pičlih podatkih pred Valvasorjem pa je omenjena le trgovina iz Bohinja z železom in jeklom v palicah. Kovaška hišica pri Strojcu v Železnikih 15 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Zoisi SO bili v Bohinju od 1. 1750 do 1868. ko je kupila fužini Kranjska industrijska družba. Ta je po požaru 1. 1890 na Bistrici opustila bohinjske obrate, medtem ko so vigenjške ješe ugasnile že prej. Že za zad- njih Zoisov so kovali žeblje le kot hišna obrt. O bohinjskem žebljarstvu moremo povzeti po Miillnerju in po Zoisovem gradivu na kratko tole: 1769 je bilo v Stari Fužini 37 moških in 7 ženskih mojstrov z 22 moškimi in 21 ženskimi hlapci, na Bistrici pa v enem vigenjcu s 5 ješami U moških in 9 ženskih mojstrov s 7 moškimi in 13 ženskimi hlapci. Bistriški žebljarji so se do 1777 pomnožili za 5 parov. Pri vsaki fužini je bil kot član po- možnega obratnega osebja števec žebljev. Poprečni letni skupni zaslužek mojstra in hlapca ali žebljarskega para v 230 delovnih dneh je bil 44 gold, in 50 kr., torej dobrih U kr. na dan. Povečali so si ga kovači z nabiranjem železa iz žlindre (pobirovne), z delom pri pečeh in drugod. Hacquet poroča o manipulacijah, s katerimi sta se okoriščala upravitelj in žebljar vzajemno, ker je izdatni tarifni obračunski kalo dovoljeval žebljarju, da je iz »privancanega« t. j. manj porablje- nega in po splošnem stoletnem, torej upra- vičenem mnenju prisvojenega železa o pro- stem času izdelal z gospodovim ogljem »avanzo« žeblje, ki so bili navadno lepši od gospodu prinesenih. Privancane žeblje mu je upravitelj prodal v Italijo ali drugam, izkupiček pa sta si delila. Zoisovi opisi delovanja fužinskih naprav in organizacije uprave so ne le zanimivi, ampak tudi strokovnjaški in zanesljivi. Nas zanimajo domača imena žebljev sredozem- skega sortimenta in druga: kanauzi, po- druizi, zhesini, po trje, po stierje, po ssedem, ledlarji, oslizhi, katordezhi; wibenz (vigenjc), scheblar, jescha, zainar, zainarza, pezhnik (topilec, plaveč), kovazh (Hammerschmied), braschkar (čuvaj pri kolpernih), kakršnih iz tega časa nimamo od drugod. BELA PEC IN KAMNIK V Beli peči je bila fužina, ki je iz koroškega surovega železa s tremi kladivi treh lastnikov delala jeklo in železo v palicah. Vigenjc pri fužini s tremi ješami in 15 na- kovali za 15 parov žebljarjev je izpričan za drugo polovico XVIII. stoletja. Leta 1780 ga je imel v lasti posestnik enega od kladiv in je naredil to leto 316,14 ct. žebljev sortimen- tov, ki so šli po Kanalski dolini (Canale di ferro) mimo koroških žebljarn v Italijo. V Kamniku je pričel 1737 ob Bistrici obratovati plavž Franca Jožefa Žigana iz Kamne gorice, čigar oče, kamnogoriški fuži- nar, je bil doma v Kropi. Gradnji nove fuži- ne, najbolj pa žebljariji, so nasprotovali Žiganovi nekdanji rojaki, manj pa Želez- nikarji. Pomagala mu je izjava Michelangela Zoisa, da on sam upa letno prevzeti tisoč barigel žebljev, ne da bi trpele fužine na- sprotnikov. Žigan je dobil obratovalno do- voljenje, a njegova vigenjca ob Bistrici s skupaj 15 ješami in 45 nakovali sta izdelala n. pr. 1764 le 450 barigel žebljev v teži 845.000 funtov, 1782 pa Žiganov naslednik Urbančič iz Železnikov 419 barigel žebljev. Zatem so vodili žebljarijo po vrsti Urban- čičeva vdova, oba Codellija, oče in sin, in nazadnje ob opuščanju plavža Andrioli do 1854, ko je vse naprave kupila država za smodnišnico. Žebljarji so v manjšem številu prenesli obrate proti Mekinjam, še nekaj časa nadaljevali obrt in ostali v ljudskem spominu z imenom »takalajevci«. Kot žeb- ljarje so jih vsi imeli za Kroparje. Tudi izdelki Žiganovih žebljarn so bili sredozem- ski sortimenti. POSTfiROVCI IN JESAJIJI Kakor kukavičja jajca v gnezdih ostare- vajočih fužinskih manufaktur so bili žeb- ljarji, ki so se osamosvojili ob nakovalu, in prišleki, ki so želeli trgovati z žeblji. Spo- čelo jih je v drugi polovici XVIII. stoletja načelo svobodne trgovine. Od kod ime po- šteroDci (tudi posterji, Posterschmiede), se ne more dognati. Fužinarji so se pritoževali čez- nje, oblasti so zavračale vloge, ki so merile na to, da bi fužinarjem še dalje ostal žeb- ljarski proizvajalni in prodajni monopol, ki so ga dotlej imeli neokrnjenega. Ce pošte- rovci niso dobili železa pri domači fužini, so ga kupovali na Savi, v Bajtišah onstran Ljubelja ali drugod. Oglje so jim dajali kmetje, ker se je krhal tudi ta fužinski mo- nopol. Mestni trgovci so jim dajali predujme na žeblje in jih podpirali s kreditom za na- kup ješ ali posameznih delovnih prostorov, nakoval ali panjev. Vedno se je dobil fu- žinar, ki je rad kaj prodal, ali hčer oženil; v potrebi pa so pošterovci kupovali tudi fužinske deleže. Kmalu so tvorili nov sloj med fužinarji in žebljarji, a stopnice, ki so vodile navzgor, so peljale še hitreje navzdol in včasih se je znašel pošterovec-fužinar spet za nakovalom. Število pošterovcev se ne da točno ugoto- viti, morda se je gibalo v Kropi od 10 do 15 podjetnikov, ki so imeli po par, do pet, red- ko več kakor za ješo kovačev. Svoje kovače so oskrbovali z železom in ogljem, nekateri so odprli tudi majhne štacune in dajali živila in drugo drobno blago na upanje, na zapis ali na >bukuce« ter tako dvojno oku- 16 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Šali kovaške navade in nazore pa tudi spo- znavati težave in sladkosti gospodarjenja v kraju, ki ga je življenje prehitevalo. Mali pošterovci so ]Jri svoji ješi, med svo- jimi najetimi žebljarji, tudi saini kovali, v večini pa so doma — veliko jim je bilo do svoje hiše ali hišice — preštevali, prebirali iiipretehtavali prinesene, včasih tudi skrivaj odkupljene žeblje, ki bi jih moral dobiti drug gospodar, zapisovali tavžente, slove in »vurfe«, šteli cvancgarce, zeksarje, firarje in solde, delali in brisali >kolesa in rise« — znake za števila, spravljali žeblje v barigle, sodce in zaboje, ga devali v bisage, se pri- pravljali na tedenske in letne sejme ipd. Ješarji so bili nefužinarski lastniki posa- mičnih ješ, ki jih je v nekaterih primerih rodbina imela v posesti že par in več rodov. Jesar je koval z družino pri lastni ješi. ki je bila vedno čim bliže hiše. Nekateri so bili prej mali fužinski deležniki, ki so prodali fužinske dneve, obdržali pa vigenjce ali ješe, pri katerih je družina služila kruh. Ješarji so posebnost Kamne gorice, kjer je rodbina Tonianov okoli srede XIX. stoletja pokupila večino fužinskih deležev, pa kmalu opustila obratovanje. Od pošterovcev, ki jih v Kamni gorici skoraj ni bilo, se razločujejo ješarji v tem, da niso zaposlovali najetih žebljarjev, ampak samo svojo družino in morda naj- bližje sorodnike, a gospodar, ki je za vse vodil račun in blagajno, je bil oče; če ga ni več bilo, pa mati. Jesar je oddajal žeblje poljubnemu fužinarju ali trgovcu v Kropi ali Kamni gorici, recimo nekdanjemu po- šterovcu, ki se je dvignil, da je bil sam trgo- vec; obračunavala sta mesečno. Krepkejši ješarji so vzdrževali zalogo železa sami v svoji hiši in so z gotovino kupovali tudi živ- ljenjske potrebščine, šibkejši so se vzdrže- vali s predujmi na žeblje in z »bukucami«. Nekateri ješarji so vrsto let oddajali žeblje istemu kupcu. Verjetno so bili ješarski žeblji lepši od blaga najetih žebljarjev, ker je ješar pazil na svoj sloves in je svojo zahtevo pri članih družine laže uveljavil. Ješarje je štel narodni gospodarstvenik za hišno obrt. Tudi se niso radi dali prepričati, da so dolžni plačevati zakonite prispevke za nezgodno in bolezensko socialno zavarovanje. Izdelki kamnogoriškili ješarjev so bili deloma še v XX. stoletju izključno sredozem- ski žeblji »satonienti« (sortinieiiti) z imeni, kakor jih je v Bohinju uporabljal in zapisal Žiga Zois. Proti koncu so jih začeli odrivati v pozabo žeblji za male in normalne železni- ške tračnice, kladevca (kladuca, tračniki). s katerimi so se poslovili zadnji kranjski žebljarji iz Kamne gorice, ko odhajajo v pokoj. KMEÖKO-,KAJ2ARSKA HIŠNA ŽEBLJARSKA OBUT Ko so se v XVIII. stoletju razrahljale pre- povedi glede obrtništva na kmetih, se je v času splošnega gospodarskega zagona začelo hišno obrtno žebljarstvo na Beli pri Kra- nju. Točnih podatkov o času, bližnjih po- vodih začetka in o obsegu pojava pač nihče ne ve. Največ gradiva je zbral doslej Jernej Hafner v Kranju, doma iz Krope, in ga pri- občil v več številkah »Gorenjca« 1915 pod naslovom Ostanki žebljarstva na Kranjskem. Tedaj je na Zg. in Sr. Beli blizu Preddvora kovalo žeblje še 10 kovačev in kovačic, Janez z Bele pa je v prvi svetovni vojni prišel kovat v Kropo v vigenjc na Placu k Jurijevi ješi. Hafner šteje belsko žebljarstvo kot hiš- no obrt, ker je vsaka hiša, kar je bilo kova- ških, imela svojo »fršino«, razen takrat ene, Ferbežarice, trgovke z žeblji, ki ji je kovalo 5 kovačic. Hafner sklepa po enakosti teh- nike, da so tod zascjali žebljarstvo Kroparji, ki so uporabljali »topo« namesto »kobile«; ta je bila v rabi v Kamni gorici in nekoč v Železnikih. Tudi so nekako do 1870 hodili na Belo kovat posamezni Kroparji. Največ žebljarjev je bilo na Zg. Beli, okrog 1890. Hiša št, 51 (stara nuineracija) v Kropi, podrta 1953 zaradi razširitve ceste. Lastiiilci so ji bili od 1703 iužinarji ipo vrsti): Pravica. Jeniž, Pegam in Pavlic, ok. 1Ö26 ogomoš^er (Obermeister) Spodnja fužine Matija Skriba iz Sveč, za njim podjetni Magušarji, prvi Lovrenc Magušar, Skribov zet 17 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO leta še kakšnih 70, na Srednji polovico manj. Delali so tedaj »žbice« ali »romarice« t. j. žeblje za čevlje in »coklarje« in so se imeno- vali »žbičarji«, medtem ko so kdaj prej delali tudi žeblje drugih vrst. Nekateri Beljani so kovali tudi manjše stavbne žeblje »ta okro- gle« na pet in šest »žvakov«. Kovali so po- samič kot v Kropi in niso poznali kovanja v dvoje kakor drugod. Čajne so kupovali v butaricah po 25 kg (50 funtov) v Kranju, od koder jih je nabavljal svojim najetim ko- vačem »hautman«, kakor je bila Ferbežarica. Oglje si je preskrboval kovač sam. Jedi niso kuhali v »fržini«. Žeblje so prodali doma ali v prodajalnah okoli in pa Kroparju Mi- klavžu Magušarju, ki je vsak ponedeljek pri- hajal na svoj štant v Kranj. Kot on je imela štant tudi Katarina Solar iz Krope, r. Lazar, v Kamni gorici; njeno mesto je bilo pod vel- bom pri trgovini stekla nasproti cerkve. Beljani kot kmečki ljudje so večji del leta opravljali živino in polje, pozimi pa so ko- vali. Bolj pravi žbičarji, ki so imeli premalo polja, so pa poleti in jeseni nabirali gozdne sadeže kakor borovnice in gobe ter oprav- ljali razne dnine. Vojščanske žebljarje je opisal Janko Jo- van v Domu in svetu 1903. Njihovo zgodo- vino navezuje na žebljarstvo v Kanomlji pri Idriji. Tisti čas je kovalo na Vojskem še 35 družin s 150 do 200 glavami. Kovač- nice so podobne majhnim kletem, meh na ročni ali nožni pogon stoji za majhnim ognji- ščem. Žebeljnica ni uprta v topo, ampak leži na kobili, kjer jo drži kovač z roko. Vojščan- ski izdelek so čevljarski žeblji »romarji«, »cvikarji« in »jagrovski« pa podkovniki za podkvice ter »volovniki« in »konjaki« za živino. Ena družina naredi na dan 2000 do 5000 žebljev, vsi skupaj pa na leto 8 do 10 milijonov, ki jih domači trgovci razpečajo po Kranjskem, Tirolskem, Primorskem, Istri in Dalmaciji. Kovanje traja na Vojskem le preko zime. Hafner in Jovan navajata v svojih poro- čilih še Kanomljo, Koroško Belo, Mekinje, Kočevsko in Vipavsko kot nekdanje žebljar- ske kraje, ne da bi dala o njih kaj več po- datkov. SPLOŠNI POGLEOI NA KRANJSKO FU2INSKO ŽEBLJARSTVO Za cehovskim najzgodnejše je bilo in naj- dalj je trajalo žebljarstvo pri plavžih, ki so vigenjcem pripravljali pod fužinskim kla- divom cagle, v nadaljnjem postopku pa iz caglov v cajnaricah vlekli čajne ali šibike, ki so jih žebljarji prekovali v žeblje. Železar — individualni lastnik ali deležnik fužine — je bil hkrati žebljarski podjetnik. Žeblji iz Str. 59 iz korošikega fužinsko-žebljarskega reda (Hammer- i 'Nagel- Schmied- und Drat-Ordnung in dem Herzogtum j Kärnten 1759) z naštevai^jem imen, tež in žebljarskih plač j sredozemskih saiomeniov, veljavnih tudi na Kranjskem i njegovih cajnov so mu večali zaslužek pri železu in ga, ko se je ta zmanjševal, podalj- ševali, kar je bilo ob kopnečih zalogah rude posebnega pomena. Bili so časi od srede XVIII. stol. dalje, ko se predelovanje rude zaradi zastarelih naprav ni več toliko zna- šalo in je izgube pri plavžu pokrivala žeb- Ijarija. Tudi gledano na splošno krajevno korist in na dohodke erarja ni bilo vseeno, ali se je iz fužin vozilo železo ali še enkrat dražji žeblji, ali je živelo od fužine 100 ali pa od fužine in hkrati vigenjcev 300 ljudi. Razumljivo je, da so se vse fužine, ki so le mogle delati iz svoje rude mehko, žilavo žeb- Ijarsko železo, oprijele v XV. in XVI. stol. žebljarstva takoj, ko se je pojavil obsežni izvozni trg zanj, o kasnejših pa vemo, da so postavljale plavže in kladiva zaradi vi- genjcev. Starejše fužine okoli Jelovice (Železniki, Kropa, Kamna gorica s Kolnico in deloma Bohinj) so začele že sredi XVI. stol. v dalj- ših presledkih, po lastni ali tuji zamisli usta- navljati in deloma tudi upravljati nove fu- \ 18 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Zine in jim priključevati žebljarstva. Novih fužin je bilo toliko kot starih (Zagradec, Cabar, Kamnik in v XVII. stol. nekaj časa tudi Hotavlje) in so tudi na nek način po- daljševale življenje starim fužinam. Preko- številni živelj v njih je stoletja dobival za- ])oslitev v oddaljenih novih fužinsko-žebljar- skih podjetjih z enako tehnično ureditvijo. Med »starimi« na eni in »novimi« fužinami na drugi strani so bili ob zunanji podobnosti bistveni sociološki razločki in pogojenosti. Ze čas med ustanovitvijo najmlajše stare fu- žine, ki si ga mislimo okrog 1400, in naj- starejše mlade fužine o. 1560, je opravil v družbenem razvoju svoje. Stare fužine so ob ustanovitvi prejele in v vidnih sledovih do konca ohranile znake srednjeveškega prvot- nega družabništva topilcev, ki so v XIII. in XIV. stol. poznali šele peč (Dovje), ki se ji je potem pridružilo kladivo (Furlani v Železnikih), iz česar je nastala poznosrednje- veška fužina. Ob njej so zrastle potem žeb- ljarne — vigenjci in zaradi vigenjcev caj- narice. Topilna — volkova peč, pozneje plavž in veliko kladivo — norec za cagle sta ostala družabniška — deležniška, druge na- ])rave (fužinice — cajnarice in vigenjci) so bile individualna lastnina posameznih fuži- narjev: privatizirana je bila tudi tako pro- daja železa in žebljev kakor nabava rude in oglja, ta seveda s pridržki vladarskih regalij. Po 150 letih takšnega razvoja v smeri ka- pitalizma, ki so potekla od približnega časa po ustanovitvi zadnje srednjeveške fužine, niso bile nove fužine od srede XVI. stol. dalje več deležniške. kakor so bile in ostale stare fužine, temveč so bile in ostale te nove fužine vsevjjrek enolastniške, kakor je pritikalo zgodnjemu in še bolj vsakemu naslednjemu meščanskemu kapitalizmu. To se razume še bolj za žebljarne, ki jim dajemo ime manu- fakture zgodnjega kapitalizma, in za caj- imrice, enako pa tudi za fužino, pod katero mislimo v ti zvezi vedno na skupek volkove peči in velikega kladiva. Poročila o jjostopni drobitvi fužinskih de- ležev na najmanjše dele — oseminštiridese- tine, o rasti in padanju števila deležnikov, o zbiranju fužinskih deležev v rokah malo- številnih mogotcev, o obratnih primerih gi- banja deležev ipd. nas prepričujejo o živah- nem gospodarskem vrvenju v starih fužinah, na katerega je odločilno vplival trg žebljev. Zanj so se zanimale desetine fužinskih delež- nikov — gospodov in stotine žebljarjev in fu- žinskih kovačev pod visokimi škodlastimi strehami kvartirjev, v katerih so zgoraj bi- vali gostovi-delavci, spodaj pa hišarji — go- spodarji. l'UÄLNSKI DNEVI V »obdelovanju dni« v starih fužinah so se vrstili fužinarji po stoletnem redu. Osem deležnikov zgornje ali spodnje fužine v Že- leznikih 1. 1501 je imelo na voljo uporabo fu- žino teoretično vsak 35 dni ali skupaj 280 dni v letu. Zaradi popravil, pomanjka- nja rude in drugih zamud je bilo praktično mogoče obdelati skupno recimo le 240, vsak deležnik torej 30 dni, porazdeljenih na tedne, pač med letom. Podrobnih zapiskov vrst- nega reda iz prvega časa ni, kakor tudi ne, če so bili vsi deleži še ali že enako veliki. Ko se je 1568 ali prej zvišalo število deležev vsake fužine v Železnikih na 16 deležev, je na en delež ali deležnika, če so vsi imeli po en in enak delež, padlo število dni od 30 na 15 na leto. Pri številu 48 deležev, znanem prvikrat 1743, je število dni enega deleža padlo na tretjino iz leta 1568, torej na 5 dni, pri čemer je ostalo. Teh 5 dni, če se niso kakšno leto ali mesec zaradi višje sile skrčili na 4 ali celo 3 dni, je fužinar z enim deležem imel pravico v letu »obdelati«, se pravi zanje tri- do petkrat uporabiti za svojo rudo vol- kovo peč in za izkovanje volkov v cagle ve- liko fužinsko kladivo, toda ne vse dni zapore- doma, temveč razdeljeno na določene teden- ske vrste (Reihenwochen). Kdor je danes' Novatlobiio. še ročno pobijanje žebljev v Kamni gorici. Pla- ninčarji. žeblji za gojzerice, se umikajo zadnji — gnmijn 19 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO topil rudo, je prišel jutri na vrsto za kovanje \ caglov, ko bodo že zasipali peč z rudo na- I slednika. Ko bo prvi pojutrišnjem že vlekel i čajne, bodo drugemu kovali cagle, tretjemu topili rudo itd. Delo peči in drugi dan delo ; kladiva za istega deležnika se je štelo kot; delo enega dne. S tem enim dnem je deležnik ■ obdelal tolikšen del svojega fužinskega de-' leža, kolikorkrat bo predvidno ali po obra-; čunu prišel s svojim deležem to leto na vrsto ^ za takšno enodnevno obdelavo deležnega ( dne, ki je v resnici trajala dva dni. ! POGLED NA OSKRBO KOROŠKEGA ŽEBLJARSTVA Z NAPRAVAMI IN ŽELEZOM Kakor pogrešamo za prikaz kranjskega žebljarstva več gradiva, raziskav in primer- jav na polju gospodarstva, tehnike, družbo- slovja, ljudske kulture, jezika ipd., tako in še bolj se pozna to pomanjkanje pri Koroški. Na srečo imamo pri roki uradno zanesljiv se- znam koroških kladivarskih fužin, žebljarn ipd. z imeni lastnikov iz 1759, po katerem prinašamo v zgoščenem izvlečku našemu žebljarstvu podobne pa vendar lastne ko- roške značilnosti kot primerjalno gradivo. Narava in gospodarska politika sta odre- jali koroški trgovini že od srednjega veka smer na jug. Koroško, nekdaj kot »noriško« sloveče železo iz Hüttenberga si je na poti skozi »deželo kladiv« postavilo stotino pre- delovalnih fužin, med njimi 39 cajnaric ozi- roma cajnarskih kladiv na strežbo 82 žeb- Ijarskim ješam s 410 nakovali za ravno to- liko parov kovačev. Cajnarice in ješe so bile zlasti v Kanalski dolini, ob Dravi niže Spi- tala, v srednji Koroški okoli Trga (Feld- kirchna), po nekaj v Velikovcu, v Bistrici v Rožu in drugod. Na štiri cajnarska kladiva je prišlo povprečno eno večje ali veliko fu- žinsko kladivo (balos v Tržiču, Wallosch na Koroškem), poleg teh pa še nekaj največjih in veliko število v druge namene služečih kladiv. Zebljarne (Nagel-Schmidten) niso tako iz- kazane, da bi vedeli kakor pri nas za število vigenjcev (mislimo, da tudi za koroške raz- mere smemo uporabljati koroški izraz »vi- genj« za kovaško in torej tudi žebljarsko ješo), pač pa poznamo število ješ vsakega po- sestnika; največ ješ enega lastnika v enem kraju je bilo 9, najmanj pa v drugem kraju ena ješa drugega lastnika. Tisti z 9 ješami je imel skupaj 16 ješ za 160 kovačev z 8 caj- naricami in z balos-kladivom. Nobena žeb- Ijarna ni bila v sklopu kakega plavža, ki jih je bilo na Koroškem poleg Hüttenberga le nekaj manjšega pomena. Za redno in zadost- no oskrbovanje žebljarn s čajni so imeli Ko- rošci v primerjavi s Kranjsko dvakratno šte- vilo majhnih in večjih kladiv, predvsem pa koroško »koreniko« (Würzen) Hüttenberg, čeprav je bila pot železa od rude do cajnov tam daljša, bolj posredna in zapletena. Pomemben je bil močno drugačni značaj lastnikov koroških žebljarn. Zgoraj omenjeni največji podjetnik Seidner in nasledniki po imenu je bil meščanskega porekla. V Kanal- ski dolini je bilo v rokah petih lastnikov (treh plemiških, dveh meščanskih) enajst žebljarn z 31 ješami. Še močneje so bili za- stopani plemiči v lastništvu fužin. Koroško žebljarstvo in fužinarstvo je bilo trdno za- sidrano v višjih slojih in je poznalo trše pri- jeme glede discipline, o čemer priča tudi na- vedena izdaja fužinsko-žebljarskega reda. Kako so se spremenile razmere v naslednjih burnejših časih, kakršne poznamo iz zgodo- vine našega kovaštva, bi razbrali iz gotovo obilnega gradiva in slovstva, če bi nam bilo dostopno. Malo primerjave dveh sosednih, po izdelovanju in trgovini žebljev skoraj ena- kih dežel se je zdelo koristno. OPOMBE Milliner Alfons, Gescliiehte des Eisens in Krain, Görz und Istrien. Wien I'm .{/Kratica Mü). — Hammer-, A'agel- schmied- und Drat-Ordnung in dem Herzogthum Kärnten, Wien 1799 (Kratica HA). ~ Blazniik Pavle, O podeželski oJ»rt'i na loškem ozemlju. Loški razgledi 1959 (Kratica BI). — Kragl Viktor, Zgodovinski drobci župnije Tržič. 1956 (Kratica Kragl). — Mohorič Ivan, Zgodovina fužin ob Bi- strici pri Kamniku, Kronika 195?, št. 1 in 2 i(Kratica Mo). — Isti, Pravila bratovščine kovačev in ključavničarjev v Skotji Loki iz leta 1678. Loški razgledi 1936, str. 103. — Isti, Zgodovina obrti in industrije v Tržiču, Ljubljana 1937 (Kratica Mo). — Verbič M., Bohinij^sko rudarstvo in fužinar- stvo konec XVIII. stol. Kronika 1936 str. 6. — Zontar dr. Josip, O našem starem žebljarstvu. Loški razgledi 1955, str. 85 (Kratica Žo). — Jože Gašperšič. Lošti žeblji in Žeb- ljarji. Loški razgledi 1957. — Isti, Vigenjc. Vodniki Tehni- škega muzeja Slovenije, Ljubljana 1.956 (Kratica Vig). — Isti, Gorenjsko železarstvo v XIV. in XV. stol. Kronika, Ljubljana 1959. — Kurt Käser, Eieenverarbeitung und Ei-sen- handel, Wien-Düsseldorf 1932. — Hans Pirchegger, Das stei- rische Eisenwesen bis 1564, Graz 1957. — Hans Pirchegger, Das steierische Eisenweson von 1564 bis 1625, Graz 1959. Dr. Kozmi Ahačiču, Tržič, in I. Ravniku v Železarni Jesenice se iskreno zahvaljujem za podatke o zadnjih trži- ških oziroma bohinjskih žebljarjih. 20