Lelo II
Celovec, petek 29. decemkra 1946
Številka 52
Ikosmir ne iimlkanto roke
Čeprav smo v začetku letošnjega leta dovolj jasno začrtali svojo pot in nakazali smer »Koroške kronike«, nas vendar mnogi še danes ne morejo razumeti
Kdor pozna Slovenca, kdor pozna njegovo zgodovino, posebno pa še razplet zadnjih petdesetih let njegovega političnega življenja, se temu nerazumevanju ne bo čudil. Politično življenje Slovencev je v polpretekli dobi močno razgibano, v zadnji dobi celo revolucionarno živahno. Iz nezavednega »plemena«, kot so Slovence tako radi nazivali, so postali samozavesten in ponosen narod. Ideja svobode, ki je napolnjevala Slovence pod nemško in itaijan-sko okupacijo, je zapustila v slehernem Slovencu neizbrisno sled; sled narodne zavesti, volje po svobodi in pripravljenosti po obrambi skupnih narodnih pravic.
Koroški Slovenci, ki so od leta 1920 bodili svojo lastno pot in jo pod nacizmom skoro dohodili, v svoji politični zgodovini ne poznajo tako hitrega in živahnega razvoja. Na Koroškem ni bilo političnih strank (slovenskih), bi ki druga proti drugi rovarile. Tu je bila le ena — Slovenska stranka — v kateri so bili združeni vsi zavedni Slovenci, in ki je imela edino nalogo, braniti pravice narodne manjšine in ohranjati rod, ki je postopoma izginjal. Razne politične smeri in ideje so bile koroškemu Slovencu tuje, kajti preveč je bil zaposlen sam s seboj, na drugi strani pa se je'tudi Predobro zavedal, da je slej ko prej prepuščen sam sebi. Hlapčevsko ponižen, kot je bil (česar drugega si v svoji nemoči itak ni mogel privoščiti), je prosil in moledoval, a dosegel je le malo. Ko je nemški narod prevzela ideja »poslanstva in prvenstva«, se je koroškemu Slovencu položaj le ®e poslabšal. Dolgo je molčal, stiskal pesti in se priduševal, a pomagalo mu ni nič. Ko je videl, da vsq skupaj nič ne pomaga, se je vdal in pozabil, da je Slovenec, ter se je prilagodil novemu redu. A vsi niso bili taki. Na desettisoče jih je ostalo, ki niso pozabili svoje besede, pa če so zaradi tega še toliko trpeli, na desettisoče je bilo takih, ki jim ni nihče mogel vzeti iz srca njihove narodne pripadnosti in jo zamenjati za drugo. In ko je bilo le prehudo, bo so oklepi le pretrdo stiskali, takrat so se ti poslednji dvignili in šli z golimi rokami v neenako borbo proti nacističnemu Zatiralcu.
To trpljenje zatiranih in preganjanih ter trikrat na križ pribitih, vsi dobro razumemo in jim imamo najboljšo voljo celiti °dprte rane narodnostnega telesa. Pomagati hočemo predvsem tam, kjer je bil ndarec najhujši in je nastala praznina največja: pri kulturi.
Koroški Slovenec nima danes ne knjig, Ue pesmi, ne molitvenikov. Z eno besedo bi lahko rekli: ostal je le tisti del kulturnega življenja, ki so ga nosili koroški Slo-Veaci skritega v svojih srcih.
2 našim listom hočemo Slovencem pomagati v tej točki in jim po svojih skromnih močeh graditi novo kulturno življenje. Ker pa vemo, da noben narod ne mote živeti sam zase, posebno pa ne koroški Slovenci, smo v svojem listu primorani prinašati tudi politične dogodke iz sosednjih držav in vsega sveta. Ker ni naš namen, politična vzgoja koroških Slovencev, Uam pač ne bo nihče zameril, da političnih novic, ki jih objavljamo, ne razlagamo v Podrobnostih ter da se nekatere v »Kro-uiki« objavljene novice celo medsebojno P?bijajo. Ker menimo, da bi utegnilo za-nunati naše bralce, to priobčimo, pa naj Po vest od kogar koli.
' boste iskali pri nas politične usmer-^mosti, potem boste gotovo razočarani Politično vzgojo prepuščamo drugim. Naš uaanen je le, da vas o posameznih dogodek obvestimo, zaključke iz njih pa si mo-tute sami narediti, kakor se vam pač zdi unibolj prav. Gledali pa bomo tudi v bo-
Konec političnega leta
1 Z zaključnim zasedanjem Organizacije Združenih narodov, ki je bilo ta teden, se je politična delavnost v letošnjem letu v glavnem zaključila. Kakih izrednih presenečenj v politiki pred koncem leta skoro ni pričakovati, še pred nedavnim je visela naša usoda v zraku in kar s strahom smo pričakovali božičnih praznikov. Vsa poročila, ki so prihajala iz New Yorka, so bila polna črnoglednosti in nezaupanja v spravo. Nenadoma pa se je vse skupaj preobrnilo.
' Delo svetovne organizacije za ohranitev miru je končano za letošnje leto. Če bežno pregledamo vse, kar so na različnih konferencah in sestankih sklenili, moramo priznati, da delo ni malenkostno, še manj pa je bilo lahko izvedljivo. Različni pogledi na svet in njega ureditev, ki so ločili Vzhod od Zapada, so se nam zdeli kot nepremostljiva ovira. Dejstvo pa, da imata oba dela vkljub različnemu prepričanju eno osrednjo željo — mir — je pripomoglo k sporazumu.
■ Besedila mirovnih pogodb s petimi vazalnimi državami bivše Nemčije, so pripravljena m jin bodo v prvi tretjini prihodnjega leta podpisali. S tem bo narejen velik korak k uvedbi rednega življenja med evropskimi državami. Tudi tržaško
vprašanje, ki je delalo največ ovir, je rešeno. Sklepi UNO so v vprašanju razorožitve šli. celo preko našega pričakovanja in nam morejo biti lepo božično darilo. Jasno je, da načelno priznanje sporazuma še ni Vse. Tudi odobritev mirovne pogodbe in njen podpis še ne more zadovoljiti razburkanega človeštva. Počakati bo treba še tako dolgo, da se bodo pričele mednarodne pogodbe v resnici izvajati. Upamo, da kmalu pride čas, ko bodo narodi Spoznali, da je za ene kot za druge nujno, *da spoštujejo mednarodne dogovore in pogodbe.
Vsekakor je ostalo še veliko nerešenih Vprašanj, ki jih tudi ne bo mogoče v nedogled odlašati, a sedanji uspehi nas navdajajo z upanjem, da bodo tudi ta rešena kolikor se pač da pravično in v splošno Zadovoljstvo.
Tudi posamezne države so si v tem letu precej opomogle od vojne. Enega izmed toajvečjih skokov je dosegla vsekakor Jugoslavija, tako v političnem, kakor tudi gospodarskem pogledu. Z veliko voljo in načrtnim delom so bili sledovi vojne skoro •odpravljeni in danes lahko Jugoslavija brez strahu zre v bodočnost. Tudi Češkoslovaška je močno utrdila svoj položaj, kar je nekoliko težje reči za Poljsko in Madžarsko, posebno pa za Romunijo in Bol-
AMERIKA
STEPHEN VINCENT BENET:
Na svetu je dežela upov, dežela svobode, To je dežela, kjer najraznovrstnejši ljudje, ki izhajajo skoro iz vseh narodov sveta, živijo skupaj pod istim velikim nebom. Hodijo v cerkev, ki so si jo sami izbrali — katoliško protestantsko, židovsko, muslimansko ali budistično — in nikogar ne preganjajo zaradi vere. Možje in žene te dežele volijo ljudi, katere želijo imeti, da jim vladajo; odstavljajo svoje zastopnike z glasovanjem — ne z revolucijo — če mislijo, da so slabo vladali; izrekajo sodbe o svoji vladi in o upravljanju svoje dežele v vseh časih; brigajo se vsak za se in vendar so zvesti skupni stvari, domovini in zastavi.
Zastava je zvezdnata in progasta. Domovina so Združene države Ameriške in stvar je demokracija.
Ta dežela ni paradiž na zemlji ali morebiti celo popolna država. Niti si ne domišlja, da bi bila katero koli izmed teh stvari.
Ni rešila vseh vprašanj, kako bi morali živeti možje in žene. Napravila je napake pri svojih odločitvah in tudi svetovnih zadevah. Toda v bodočnost gleda vedno —-v bodočnost svobodnih mož in žena, ko bo dovolj kruha in dela, varnosti in svobode za vse človeštvo.
Ne želi gospodovati svetu ali ustvariti ameriškega imperija, v katerem bi bili Američani gospodovalno pleme in ostali narodi podložne rase.
Amerika je boreča se zemlja, porojena v boju, zedinjena v bitki, vedno pripravljena in voljna boriti se za svoje globoko prepričanje. Nikoli še ni izgubila vojne. Toda ne verjame, da sta vojna in vojni duh namen in smoter človeštva.
d oče, da ne bomo tiskali le slovenske besede, temveč da bomo zastopali življenske pravice koroških Slovencev, če bi jim te kdorkoli oporekal ali jih kratil.
1 To je v kratkih potezah pot, po kateri hodimo in ji želimo tudi v bodoče slediti. Kdor ima dobro voljo in nam je pripravljen pomagati, naj pride. Nikomur ne umikamo roke, ki hoče odkrito delati in pomagati koroškim Slovencera$ŠWWiBi**M»fc*-
Amerika je v. nekaterih ozirih čudna zemlja. Mlada je med narodi sveta. Toda njen vladavinski ustroj je izdržal že čez poldrugo stoletje. Uklonil se je menjajočim se prilikam, vendar se ni nikoli bistveno spremenil. Odkar je bila sprejeta ustava je imel narod oblast in njegova volja je vladala. Vedno, prav od začetka je imel ameriški narod srečo, da je lahko delal po svoji glavi; delal svoje napake, jih popravljal in napredoval. In »narod« v Ameriki ne pomeni razreda, kaste ali posebej postavljene družbe ljudi. S to besedo ste označeni vi in jaz, mesar, pek, farmar, odvetnik, delavec in zdravnik. Nihče ni pozabljen.
Pod tako vlado s6 Združene di-žave uspevale. Naši sovražniki pravijo, da se Združene države sestoje le iz milijonarjev, gangsterjev, slabičev, lenih žena in lačnega ter sebičnega proletariata. Mi Američani jim ne zamerimo, če tako govore. Naši sovražniki ne bi mogli dati strožje in težje ocene o deželi, v katero zaupamo in jo ljubimo, kakor so jo že naredili zvesti in verni Američani, živi in mrtvi.
Zapomnite si nekaj stvari o Združenih državah.
Njihove velike industrije niso zgrajene, da bi izdelovale malo dragih stvari za malo zapravljivih ljudi. Zgrajene so da delajo veliko stvari, ki jih lahko kupi veliko število ljudi. Resnična znamenja ameriške industrije so »Fordov« avtomobil, ura za dolar, skleda za juho po deset centov, poceni časnik in svoboden radio, izgotovljena obleka, zvočni film katerega izdelava je stala milijone dolarjev in ki ga lahko vidite za štiri in štirideset centov.
Ameriška družba je še vedno gibljiva in nestalna družba, tako v politiki kot v poslovnih zadevah. To nam je všeč in smo na to tudi ponosni. Hočemo, da so Združene države dežela, kjer stoji človek na svojih nogah in ne ob očetovih berglah — dežela, kjer imajo prirodni darovi posameznika široke možnosti za udejstvovanje.
Združene države nimajo vojaške kaste, M bi politično vplivala na narodne za-
sgarijo. Bolgarija sedaj z veliko napetostjo pričakuje, kdaj bosta Velika Britanija in (združene države priznali njeno vlado. Dokler tega priznanja ni, je namreč ne mogoče podpisati mirovno pogodbo. Grčija je trenutno v težkem položaju zaradi notranjih sporov, ki so dobili obliko državljanske \ojne. Albanija se je močno oklenila Jugoslavije in namerava pod njenim varstvom utrditi svoj položaj. Italija si. v notranjepolitičnem položaju še ni popolnoma na jasnem. Odpravila je sicer monarhijo, ;a cilja za bodočnost si še ni mogla jasno izbrati. Francija je zašla v velike notranje politične težave, vendar je upati, da bodo Francozi izbrali pot, ki bo njim in miru največ koristila. Svoje odnošaje z Stalijo so medsebojno uredili. Sedaj ostaja samo še Nemčija. O tem pa se bodo kazgovarjaii marca meseca v Moskvi. •— Avstrija trenutno ne ve kaj hoče. Predvsem bo treba, da bo nekoliko omejila medsebojne strankarske spore in se z nekoliko več resnosti lotila dela. Zadovoljstvo državljanov je pač prvi predpogoj za trdnost države. Veliko preglavice ji dela tudi jugoslovanska zahteva po Koroški, o ccijuca“ ' p.i sama no oo oJ.ucaia, temveč bodo p tem izrekli zadnjo besedo v Moskvi prihodnji marec.
Če se še bežno ozremo po ostalem svetu vidimo, da še marsikje mnogo manjka jdo zadovoljive ureditve in miru. Pomislimo parno na Perzijo, Palestino in Kitajsko, kakor tudi Japonsko. Vendar se dogodki ne razvijajo slabo. Z dogovorom med Indijo in Veliko Britanijo je tudi v Aziji veliko storjenega. Človeštvo bo letošnji božič pač lažje in lepše preživljalo kot lanskega. Dokler trepetaš v večnem strahu pred vojno in te skele v vojni povzročene rane, je pač težko umiriti svojo notranjost. Letos tega ni. Je to že drugi božič po vojni, ki bo lahko imel veliko tistega, kar ima božič v mirnem času.
Lepo bi bilo, če bi se pomena božičnih praznikov resnično zavedli vsi državniki, kakor tudi vsi narodi sveta, da bi božični mir postal resničnost in ne samo beseda V liturgiji. Da ho pa mir res nekaj stvarnega in resničnega, pa maramo gledati, da . bo najprej iz nas samih izginilo sovraštvo in da bo predvsem vsakega posameznika napolnila pripravljenost sodelovanja z dnr gimi in priznanja njihove človeške osebnosti. Darilo, ki nam ga je za letošni božič, pripravila Organizacija Združenih narodov sprejmimo z veseljem in glejmo, da ga z naalodušjem in brezvestnostjo ne omadežujemo.
deve. Vojaški in mornariški častniki se ne mešajo v politiko in se nikoli niso. V zgodovini Združenih držav še nikoli noben general ali admiral ni poizkušal izvesti državnega udara. Vojska Združenih držav pripada vsemu narodu in predstavlja ves narod. Njen vrhovni poveljnik ni vojak, temveč predsednik Združenih držav.
To je. nekaj dejstev o sodobni Ameriki ki si jih. velja zapomniti. Ne zatrjujemo, da šmo rešili vsa svoja vprašanja — narobe, vemo, da jih nismo. Dolgo časa so organizacija dela, delavski zakoni, industrijski predpisi in varnostni predpisi v industriji daleč zaostajali za britanskimi in drugimi v Evropi. Zadnja leta smo poizkušali to vrzel izpolniti. Naš zakon o socialnem zavarovanju ni popoln, vendar deluje. Naše delavske organizacije, ki so v zadnjih letih silno narasle še niso ujele ravnotežja, vendar enkrat ga bodo. Imamo velike razlike v bogastvu in siromaštvu. Vsak Američan ni dobro oblečen, nima lepega stanovanja in nima dobre hrane. Toda upamo in verujemo v bodočnost, M bo boljša kot naša nre+«vi~..*
$0
Po zemeljski oblil
VELIKA BRITANIJA
V	Angliji so z velikim pričakovanjem čakali parlamentarne razprave o indijskem problemu. Stvar so nato na zadovoljiv način rešili. Govornik vlade je v parlamentu izjavil, da je izvedba indijskega načrta samo logična izpeljava programa, ki so ga nakazale že številne prejšne vlade in da zato ne vidi razloga, da ne bi vladnega načrta podprla vsa britanska javnost.
V	kratkem pričakujejo v Angliji objavo nove ustave za otok Malto, po kateri bo dobila Malta samostojno vlado. Velika Britanija, bo tudi prispevala k popravilu med vojno poškodovanih objektov. V ta namen je vlada Velike Britanije že obljubila 30 milijonov funtov in nekaj od tega zneska že poslala na Malto. FRAKCIJA
Politična kriza, ki je nastala v Franciji, še ni dokončno rešena. Po večkratnih neuspelih poizkusih pa se je francoski skupščini posrečilo, da je izvolila ministrskega predsednika. Po neuspeli kandidaturi komunističnega kandidata Thoreza in bivšega ministrskega predsednika Bidaulta je bil izvoljen predsednik socialistične stranke Leon Blum. Glavna naloga Leona Blu-ma je trenutno zadovoljiva sestava nove vlade, kar je pa pri sedanjem razpoloženju v Franciji izredno težko. Levica in desnica, ki sta sorazmerno skoro enako močni, ne moreta najti skupne točke za sodelovanje. Točka, ki ju najbolj razdvaja, ja vprašanje Indokine. — Po dolgih poizkusih je spravil v vlado le socialiste.
ORCIJA
Državljanska vojna v Grčiji še n! končana. Uporniške trupe se v nekaterih predelih države trdovratno drže in jim vladne čete vsled nastopajoče zime vkljub vsemu ne morejo do živega. Verjetno, da spor še ne bo tako hitro urejen.
Grčija je glede odklonitve popravka grško-bolgarske meje vložila protestno noto pri Organizaciji Združenih narodov ker smatra to odločitev kot krivično in nezasluženo.
ITALIJA
Odposlanstvo italijanskih partizanov je 'obiskalo maršala Tita, ki je izjavil, da bo jugoslovanska vlada še pred prazniki poskrbela za vrnitev velikega števila italijanskih vojnih ujetnikov v domovino.
■ Pred nedavnim je imel italijanski ministrski predsednik v Milanu govor, v katerem je izjavil, da mora biti v skladu z . italijanskim obnovitvenim načrtom tudi vzpostavitev diplomatskih odnošajev z 'Jugoslavijo.
JUGOSLAVIJA
Od 8. do 12. decembra se je vršil v Beogradu vseslovanski kongres, katerega so se udeležile delegacije vseh slovanskih narodov. Namen kongresa je bil predvsem še tesneje povezati vse slovanske narode in ustvariti enotnost med vsemi Slovani.
V	govor-u, ki ga je imel na otvoritvenem zasedanju predsednik jugoslovanske vlade maršal Tito, je med drugim rekel:
»Zbrali smo se zato, da bi se trdno odločili, da Slovani ne bodo služili nikoli več kakršnim koli tujim interesom, ampak samo svojim. Slovani imajo veliko misijo, ki pa nima namena, da bi ustvarjala nekakšen panslovanski blok. Zgodovina Slovanov je ena sama veriga stoletnih težkih bojev za njihov obstanek in golo življenje. Mi Slovani smo lahko ponosni na žrtve, ki smo jih dali. Slovani pa smo lahko ponosni tudi na kulturni prispevek, ki smo ga dali v preteklosti in ki ga dajemo še danes. Ponosni smo tudi na to, ker so ravno Sldvani nosilci boljše in srečnejše družbene ureditve in boljših družbenih odnosov.«
V	nedeljo, 8. decembra, so se na Avali pred spomenikom Neznanega junaka zbrali člani delegacij vseh slovanskih držav, ki so bile zastopane na I. slovanskem kongresu v Beogradu.
Veliko pozornost je v svetu vzbudila sklenitev carinske zveze med Jugoslavijo in Albanijo. Svetovni politični krogi menijo, da je to prvi korak do velike balkanske federacije, v kateri bi bile Jugoslavija, Bolgarija in Albanija, drugi pa pravijo, da je to le nujna posledica prijateljskih odnošajev med jugoslovansko in albansko republiko.
SOVJETSKA ZVEZA
Moskovska »Pravda« je v svojem petkovem uvodniku močno grajala vzgojo na sovjetskih vseučiliščih. Po pisanju navedenega časopisa ni dolžnost idejne vzgoje slušateljev samo profesorjev, ki predavajo leninizem in marksizem, temveč tndi dragih strokovnih profesorjev. Ti profesoiji pa po poročilu »Pravde« pre-
večkrat nudijo samo strokovno izobrazbo in posvečajo premalo pozornosti ideološki strani svojih izvajanj.
Moskovski list »Trud« je obrnil v eni izmed novembrskih številk svojo pozornost na poljsko-nemško mejo. List pravi, da so v zadnjem času privlekli problem zahodne poljske meje, ki je bil rešen že v Berlinu, zopet na dan. List obtožuje mednarodno reakcijo, da si želi u,postavitev stare Poljske, kar skuša doseči s čim večjim gospodarskim pritiskom na nekatere evropske predele. Sovjetska zveza, pravi list, smatra poljske zahodne meje kot dokončne, kakor je to izjavil že maršal Stalin.
Kakor poljsko časopisje s pravico ugotavlja, ima berlinski dogovor velik pomen ne samo za Poljsko, temveč za ves svet, ki ljubi svobodo in si želi njene ustalitve. Zato ščitijo vsi resnični prijatelji miru naporno delo poljskega naroda, ki ga izvršuje na področju priključenega ozemlja.
Po poročilu lista naj bi pristaši kmečke stranke pošiljali v inozemstvo netočne podatke, ki najdejo v kapitalističnih listih vedno dovolj vnetih zagovornikov, ki hočejo blatiti sedanji režim na Poljskem. EGIPT
Po odstopu prejšnje vlade je Nokrashi Paša sestavil novo vlado, ki je bila pa takoj po svojem nastopu podvržena ostri kritiki opozicijskih strank. Opozicija ne verjame, da bi bila sedanja vlada zmožna
V politično vplivnih krogih je bilo gotovo število ljudi, ki so bili resnično navdušeni za slovansko misel, drugi pa so v tej misli videli le pripravno orodje za rusko državno politiko, posebno, da bi končno dosegli nadzorstvo nad Carigradom in morskima ožinama.
Pred letom 1914 je bilo delovanje Rusije kot zaščitnice usmerjeno k balkanskim Slovanom; katere je podpirala v njihovih naporih, da, se otresejo turškega jarma. V letih okoli 1870 je bila Bolgarija Rusiji najbližja,, kajti osvobojena je bila z ruskim ■ orožjem. Toda Rusija se je pri Bolgariji vračunala. Njeni poizkusi, da bi vladala nad deželo kot nad kolonijo, so izzvali pro-tirusko liberalno gibanje in končni uspeh poizkusov, ki so še sledili, je bil ta, da so si izvolili Bolgari Nemca za kralja. Bolgarska politika je zatem dobila značaj stalne spremenljivosti in je nihala med prijateljstvom in sovraštvom napram Rusiji. Čehi in Srbi, ki so bili bolj oddaljeni od neposrednega stika z rusko silo, so bili bolj vztrajni v svojem navdušenju za Rusijo, ki je postajalo vedno nevarnejše za nedotakljivost avstro-ogrske monarhije. Toda Rusija ni bila edini vir upanja in pobude za porajajoče se narode, — zapadni liberalizem jih je ideološko mnogo bolj privlačeval kakor pa politični sistem caristične Rusije. V možeh, kakor v Masaryku je bila usmerjenost proti zapadu močnejša kakor proti Rusiji. V prvem delu svetovne vojne 1914-18 je bila Rusija na isti strani z zapadnimi silami. Uspeh vojne je bila splošna osvoboditev podjarmljenih slovanskih nadodov, toda istočasno tudi zmanjšanje slovanske solidarnosti zaradi ruske revolucije. Ruski komunizem je v svoji prvotni, popolnoma mednarodni stopnji, zavrgel slovansko plemensko skupnost in Rusija se je ločila od zaveznikov in njihovih ciljev, v katere so Poljaki, Čehi in Jugoslovani stavili vse svoje nade. Po porazu osrednjih cesarstev so zato pričakovale nove države Poljakov, Čehov in Jugoslovanov, ki so bile osnovane s pomočjo Francije, Velike Britanije in Združenih držav, podporo od zapada in ne od Rusije. Komunizem ni bil dovolj močan v slovanskih deželah izven Rusije, da bi zadobil oblast. Imoviti sloji so gledali na novi režim v Rusiji z nenaklonjenostjo in strahom. Poljska pa je stopila v vojno proti Rusiji radi svoje vzhodne meje.
Ta položaj se je korenito spremenil z zopetno oživitvijo nemške sile pod Hitlerjem, z njenim kratkim osvojevalnim uspehom in z vojaškim porazom, ki ji ga je prizadela Rusija v Vzhodni Evropi. Hitler, Avstrijec, je bil dedič pangermanizma najbolj protislovanske oblike. Sovraštvo do Židov in Slovanov, katero mu je postalo jasno na Dunaju, takrat ko je preživel živ-Ijensko dobo, zanj najbolj polno neizbrisnih vtisov, — kakor sam piše v »Mein Kampf«,'— to sovraštvo je postalo njegova prevladujoča strast in ga je končno privedlo v strateško nepotrebni napad na Rusijo, leta 1941. Nemško gospodstvo nad vsemi Slovani je bil njegov najosnovnejši politični načrt Posledica tega pa je
varovati egiptske interese proti Veliki Britaniji in smatra Sudan za Egipt že kot izgubljen. Opozicija je mnenja, da je edino rešilno sredstvo posredovanje pri Varnostnem svetu UNO, ki naj dokončno razčisti britansko-egiptsko razmerje.
ALBANIJA
V	Albaniji so na najslovesnejši način proslavili podpis carinske zveze z Jugoslavijo. Od te zveze si obeta Albanija velike koristi, posebno zato, ker bo postala s tem neodvisna od inozemskega kapitala. Svečanosti, ki so bile v Tirani, so se udeležili tudi jugoslovanski zastopniki.
BOLGARIJA
Val politične živahnosti, ki je v zadnjih mesecih ponovno zajel Jugoslovijo in Albanijo in ki se je končal s podpisom carinske zveze, je našel svoj odmev tudi v Bolgariji in Romuniji. Na povabilo predsednika bolgarske vlade bo prišel v prihodnjih dneh v 'Sofijo romunski ministrski predsednik Petra Groza. Obisk bo imel verjetno za posledico 'izboljšanje odnošajev med obema državama.
AVSTRIJA
V	zadnjem tednu avstrijsko časopisje kaj živahno komentira jugoslovanske zahteve, da se ji dovoli prisostvovati pri sklepanju mirovne pogodbe z Avstrijo. S sklepanjem te pogodbe je bilo vprašanje Koroške ponovno obujeno v svetovnih diplomatskih krogih. Jugoslovanska zahteva po Koroški je tudi v Avstriji sami močno razgibala duhove in izvala številne komentarje od strani raznih političnih osebnosti.
bila nova edinost Slovanov in vodstvo Rusije kot edina zamena za plemensko podvrženost. Moskva, ki ni bila več nedostopna za etniška čustva, je v teku vojne organizirala panslavistični kongres in v svoji propagandi je predstavljala Rusijo ne samo kot vojaško voditeljico slovanske neodvisnosti proti nemški in italijanski nadvladi, temveč tudi kot deželo, ki je uresničila v svojih novih socialnih in političnih ustanovah izvirno slovansko kulturo, ki je neodvisna od zapadne Evrope. Pro--paganda med vojim je bila seveda osredotočena proti iSlemčiji. toda od nemškega propada dalje je bila v naraščajoči meri napet jena proti »reakcioniranim« zapa dnini Zaveznikom, katere stalno obtožuje, da se skušajo vmešavati v vzhodnoevropske zadeve in da na skrivaj podpirajo zopetno oživitev nemškega in italijanskega imperializma. Vse slovanske dežele so bile na podlagi medzavezniških .sporazumov med vojno dodeljene sovjetskemu strateškemu območju, a Rusi svojega vpliva politično niso uporabljali samo za očiščenje teh dežel do Nemčije naklonjenih elementov, temveč tudi od političnih skupin, ki so bile naklonjene zapadnim zaveznikom. Najlažja je bila naloga v Češkoslovaški, najtežja na Poljskem, toda v vseh slovanskih deželah so jo dovršili v meri, ki je potrebna, da se ustvari trden sklop slovanskih držav v povojno mednarodnih odnošajih. Ta blok je dejstvo in ne kaže nobenega znaka razpada, čeprav obstoja skriven tok opozicije napram izoliranemu položaju te zveze. Slovanstvo je oficijelno trdna enota, ki sega • od sibirske obale Pacifika do Odre. do bavarskih meja in hribov okoli Trsta.
(Konec.)
■ r
Na zaključnem zasedanju vseslovanskega kongresa v Beogradu so določili stalni sedež vseslovenskega odbora. Odbor bo sestavljalo pet članov vsake slovanske države in bo imel sedež v Beogradu.
*
V Madridu so sprejeli resolucijo, ki zavrača odločitev Skupščine Združenih narodov o Španiji. V resoluciji navajajo odločitev UNO kot »tuje vmešavanje v notranje politične zadeve.«
*
Francoske zasedbene oblasti so v francoskem zasedbenem pasu Nemčije aretiral nemškega generala Stülpnagela, bivš. vojaškega poveljnika v Franciji. En nečak imenovanega generala je bil v zvezi z atentatom na Hitlerja leta 1944 umorjen. *
Zunanji ministri velesil so se zedinili v tem, da bo iz zastopnikov 11 držav se-stoječa komisija nadzorovala delo proste tržaške luke. V tej komisiji bo imela tudi Avstrija enega zastopnika. Molotovljev predlog, da bi bile pri komisiji soudeležene še Albanija, Romuoija in Ukrajina» je bil odklonjen.
SLOVANI
(Nadaljevanje)
John Lewis
Ime John Lewis se v zadnjem času ponovno pojavlja na prvih straneh svetovnega časopisja. Ne samo v Ameriki, tudi drugod po svetu zasleduje javnost s pozornostjo zadržanje tega 661etnega voditelja ameriških rudarjev, ki je z organiziranjem stavke , 400.000 rudarjev občutno prizadel gospodarsko življenje Združenih držav.
Mnenja glede njegove osebe so različna. Njegovi nasprotniki mu očitajo, da je igralec, ki bi rad zadostil le svojemu častihlepju in pri tem mu pride prav vsako sredstvo. Tufli njegovi pristaši ne tajijo, da je Lewisu prav toliko za svojo lastno osebo kakor za. koristi strokovne zveze. Toda njegova žilavost in govorniški dar jima ugajata in poleg tega se prav dobro zavedajo, da bi brez njega ostala delavska plača v rudnikih do danes tako nizka kakor je bila v letu 1933. Takrat je znašala tedenska plača ameriškega rudarja le 15 dolarjev, Lewis pa je v žilavi borbi dosegel zvišanje na 63 dolarjev tedensko. Ni čuda, da vidijo mnogi delavci v njem čarovnika, ki ob vsaki priliki z uspehom zagovarja pravice delavstva napram kapitalu.
Levvisov oče, ki se je bi! preselil iz Wa-lesa (Anglija) v Združene države je bi rudar in Lewis mu je že kot 121eten dečel sledil v rudnik. Že zgodaj si je pridobi svoje delavske tovariše z izrednim govor niškim darom in svojo osebnostjo. Vsto pil je v strokovno organizacijo rudarjev in postal njihov zastopnik in govornik. Pozneje so ga izvolili rudarji za zastopnika: v Ameriški delavski zvezi, leta 1917 je postal podpredsednik velike »Združene rudarske strokovne zveze«, leta 1920 je stopil na predsedniško mesto, katerega zavzema še danes brez kakršne koli opo zicije.
Lewis ni bil vedno dosleden v svoji politični usmerjenosti. Leta 1936 je p; rab’ pol milijona dolarjev iz st roko /nega skleda za volilno kampanjo v pril demokrat Roosevelta, toda že leta 1810 je zopet po stal pristaš republikancev in ja podpiral njihovega kandidata V/ilkie-ja. Ko je bd Roosevelt takrat tretjič izvoljen, je poda’. Lewis ostavko predsednika ameriškega delavstva, ogromne organizacije, ki jo je sam osnoval (danes se imenuje »Kongres zv industrijske organizacije«). Tudi kot član je izstopil potem, ko je z vso svojo stro "kovno zvezo zapustil še Ameriško delavsko zvezo. V'začetku letošnjega letaj prišlo do poravnave z Delavsko zvezo, ru darska strokovna zveza ji je zopet včlenjena in Lewis je zopet v predsedniškem odboru.
•
Poklicni uspeh tega delavskega voditelje najbolje izraža višina dohodkov, ki jih sprejema od strokovne zveze. Njegova plača znaša letno 25.000 dolarjev. Isto vsot; prejema kot odškodnino za izdatke. Evro pejca bi morda čudno dimilo razkošje, v katerem ta mož živi.
Poleg svojega poklica pozna Lewis men da samo še eno strast; »Plavana«-cigare ki jih kadi v nepretrgani vrsti. Njegov prijatelji smatrajo način, kako kadi, ko. toplomer njegovega razpoloženja. Ako nje gova cigara počasi dogoreva, 'je to znak da je »diktator« miroljubno in dobro raz položen. Ako ponudi svojim obiskovalcem cigaro, naj to pomeni, da ne bo odgovar jal na vsa njihova vprašanja. Ako pa žve či svojo cigaro in hlastno vleče dim, je John Lewis razburjen in sposoben ne pričakovanih dejanj, ki jih kmalu nato neprijetno čutijo njegovi nasprotniki. * *
*
Opolnomočenec ameriške armade je iz javil, da bo kmalu dovoljeno sklepati za kone med ameriškimi vojaki in nemškim ženami. Po tem dovoljenju se tnio sms» pripadniki ameriške vojske pred odhodo iz Evrope poročiti z Nemkami.
*
Po vkorakanju vladnih perzijskih čet ’ 'samostojno provinco Aserbeidžan je po stavljena demokratska stranka pokra jine zelo težak položaj. Politični opazovalci s; mnenja, da bo stranka kmalu razpuščena
Po poročilih vrhovnega poveljstva vi? dnih perzijskih čet, je ministrski predsed nik Aserbeidžana s celokupno vlado po 'begnil v Sovjetsko zvezo.
*
Po poročilu britanskega zunanjega mi nistrstva so v teku razgovori z vlado Združenih držav o priznanju bolgarske vlade. Znano je, da ne more mirovna pogodba z Bolgarijo tako dalgi mntati pravo-močna, dokler Anglija in Amerika bolgarske vlade ne priznata.
Preteklo stedo je bilo uradno potrjeno, da je skupina bolgarskih častnikov nameravala strmoglaviti sedanjo bolgarsko vlado. V zaroto je zapleten med drugimi tudi en general in 24 štabnih častnikovi
O ŠTIRIH DEMOKRACIJAH
PRAVLJICA
(Nadaljevanje in konec.)
Seni se je medtem kakor maček plazil okoli treh lepotic. Opazoval jih je, primerjal, napen jal je možgane, a ni prišel do rešitve kočljivega vprašanja.
Katera je prava ? Vse imajo gotove slične poteze, a kljub temu se ena od druge razlikuje kakor dan in noč. Zvezdica je plavolasa kot žitno polje in lepa kot božanstvo, Mariannini lasje se svetijo kot ebenovina in njena dražest ti pospešuje srčni utrip, Mrs. Albion, ki se ji kostanjevi lasje iskrijo na soncu, je krasna, da človeku zapira sapo, če jo vidi. Vsaka je v svoji lepoti popolna, vsaka nosi potezo one Demokracije, ki se je prikazala Rubinu, a kljub temu se vsaka razlikuje od druge. Ne samo po zunanjosti. Zvezdica je tajin-stvena, nežna, a obenem ponosna plemenitost.
»Menda bo moral vzeti vse tri, ali pa nobene«, je razmišljal Seni. »Saj mnogoženstvo še ni povsem iz mode.«
Rubin si je zopet opomogel in njegov zvesti služabnik mu je predložil, naj vzame še Mrs. Albion s seboj.
»Predno prideš domov, boš že odkril, katera ti je najbolj pri srcu.«
Mladi knez, ki je vse okoli sebe dojemal kakor v sanjah, ni ugovarjal. Njegovo srce je bilo razklano v tri delčke in vsak delček tega ubogega srca je utripal za drugo lepotico.
Mrs. Albion se ni zmenila za sovražne poglede Zvezdice. Poljubila je Rubina in mu vtaknila za pas Avtonomijo, najlepšo cvetko iz njenega vrta eksotičnih rastlin.
Predno pa so se odpravili na pot, je zaprosila, da bi smela obiskati še svojo hčerko, Miss Babitt, ki živi na oni strani širokega morja.
V Seniju so vstale hude slutnje. Rubin si ni mislil ničesar, privolil je in vkrcali so se na ladjo.
Dolgo so pluli po sinjem morju, a predno se je mesec znova zaokrožil, so pristali na obali prostrane dežele. Nikogar ni bilo, da bi jih sprejel. Ko pa so se napotili, proti visoki štirioglati zgradbi, dvorcu Miss Babitt, ki se je ves iz stekla in jekla izgubljal med oblaki, so opazili na ravnini, ki je bila lepa kakor košček raja, ljubko mlado deklico, ki se je rvala z moškim bitjem žilave postave in mrko-odločnega obraza.
Ko je dekle zagledala prišlece, je skočila na konja in jim v vratolomnem diru privihrala naproti. Tovariško je udarila Mrs. -Mbion po rami in zvedavo ogledovala njeno spremstvo. Ko se je srečala z Rubinovim pogledom, je zardela in si popravila lase.
Mladega kneza pa je zaskelelo v prsnem košu in vroče ga je prešinilo. Ni mogel odvrniti pogleda od ljubkega dekleta. Njeni lasje so bili rdeči kot plameni kresa,, sive oči jasne, kakor kristalna voda gorskega jezera, njeno telo vitko in gibko kot telo mladega borca.
Miss Babitt je pokazala na svojega nasprotnika, ki je še stal na istem mestu in kljubovalno zrl na skupinico.
F. S. FINŽGAR:	*
Simsiet
Pozno smo polegli — in v jutru me je mklicalo sonce, ki je posvetilo izza sv. Petra — sonce domače ...
Tedaj sem se prebudil pod grmom. Klobuk mi je bil zdrsnil z obraza, zahajajoče sonce je svetilo pošev v oči. Žalosten sem 2eval in si pomel oči. Dom sanj se je razkadil, pred menoj je 'bila pusta reber — daleč v mračni globeli se je kadilo iz dimnika.	1
Prestrašil sem se. Dan je mineval, kos kruha mi je gledal nedotaknjen iz žepa. V hipu sem pozabil na jezno gospodinjo, ^a dom — na sanje — in planil kvišku in mislil samo na ovna.
Gledam, prisluškam. Nikjer belega ogreb-ka na strmini, nikjer zvonca. Vse. ovce so se porazgubile. Planil sem v tek in hitel v goro. Begal sem, kakor blazen. Padal Sem, bosa noga je krvavela, srajco mi je ^"galo trnje, pa nisem čutil, nisem videl. Sonce se je skrilo, dolge sence so padale ^.a gozde, na pašnike. Globeli so se mra-cije in se zapirale, kakor velike oči, ki sklo-Pijo veke, da zaspe. Groza me je obhajala.
Upehan, zasopljen in truden sem priple-vrh hriba in padel na tla. Srce mi je tako silno trepetalo, da mi je zvonilo po nšesih in v prvem hipu se mi je zdelo, da cujem zvonce in meket ovac. šele ko sem Se oddahnil, je pričelo pojemati srce, gla-s°vi so zamirali — in svečani molk je objel okolico.
12 tega molka se je pa nenadoma oglasil ^’°nec. Enkrat, dvakrat — čedalje bolj — in začelo je zvoniti — daleč nekje v globeli,' kakor ponoči v ovčnjaku.
»Ta- človek je nekaj strašnega. S svojim obnašanjem me bo še v grob spravil. Ne morem mu priti do živega, toda lepega dne se mi bo že posrečilo, da ga spravim s sveta. Potem mi ne bo več delal škode.«
»Kdo pa je ta subjekt?« je ogorčeno vprašala Mrs. Albion.
Deklica se je namrdnila. »Ah, štrajk se piše. Pomisli, on pravi, da jaz nisem Demokracija!«
Seni je bliskoma pogledal svojega gospoda. Toda ta ni trenil. Smehljal se je kakor v sanjah.
Prišlo je, kakor je moralo priti. Ko so odrinili, je bila tudi Miss Babitt na krovu ladje...
»če se bo le dobro izteklo s tem haremom«, je brundal Seni. Njegov gospod pa je ležal v senci velikega jadra in sanjal o svojih sanjah, ki jih je imel neko noč pod pritlikavo črešnjo. Jasno in razločno je videl lepotico one noči pred seboj: rdeča usta je imela kot Zvezdica, črne oči kot Marianne, postavo kakor Mrs. Albion in sladek glas kakor Miss Babitt...
Tedajci ga je zbudil glasen vrišč. Pogledal je in videl, da sta si Zvezdica in Mrs. Albion v laseh. Marianne je skušala miriti, a Miss Babitt ji je podstavila nogo in v naslednjem hipu nisi več mogel razlikovati, čigave so roke in noge v živem klop-čiču.
Na obzorju so se bili medtem nagroma-dili črni oblaki in predno sta mogla Rubin ali Seni poseči v boj, je ladjo zajel silen vihar. Mislili so že, da jim je odbila zadnja ura, ko jih je dvignil zračni vrtinec, zaplesal z njimi preko morja, daleč tja do srede kopnine in tam jih je neusmiljeno treščil na zemljo. —
Ko je Rubin odprl oči in otipal svoje ude ter ugotovil, da je še cel, je z grozo opazil, da leže njegove štiri lepotice, še vedno tesno oklenjene druga druge, negibno poleg njega. Solze so se mu udrle po licih in ihte je skril obraz v dlani.
Njegov zvesti služabnik, ki se je bil prvi pobral, je medtem iztaknil nekje zdravnika, ki je bil slučajno slaven kirurg. Prišel je s strežji in nosilnico, naložili so vse štiri ženske in odšli.
Rubin je topo gledal za njimi.
Ni vedel ali je tako sedel en dan ali dva, ali cel teden. In ko je nekoč tako ždel in razmišljal o krutosti usode, se je nenadoma dotaknila roka njegove rame. Pred njim je stal Seni. Širok nasmeh mu je raztegnil usta od enega ušesa do drugega.
»O, plemeniti Rubin, sonce mojega življenja«, je zaklical. »Vse je dobro, ne žaluj več!«
Pomignil je z roko zagrnjeni postavi, ki je stala za njim. Približala se je mlademu knezu, kateremu je srce nehote utripalo hitreje.
Seni se je slavnostno odkašljal.
»Večno slavo zdravniški vedi! Glej, potomec junaškega rodu, kaj se je slavnemu kirurgu posrečilo: iz štirih je napravil eno. Dvigni pogled k najlepšemu bitju, ki je kdajkoli dihalo na tej zemlji in povej mi, ali boš še kdaj sanjal!«
»Ovce so polegle v jarku! Po nje!«
Zletel sem po strmini — brez pota, brez steze —- klobuk v rokah — in predno se je zgrnila temna noč na zemljo — sem že gnal čredo v zbeganem teku proti domu.
Nisem je še videl, pa sem že slišal hripavi glas jezne gospodinje — Pred vrata je stopila — in štela na glas: »Ena — dve ------deset----------«
Ko je poskočilo zadnje jagnje čez prag v ovčnjak, je dvignila nadme roko, udarila in zakričala:
»Dve ovci si izgubil! Potepuh! Jaz ti pokažem!«
V klado drv je segla po ohlešček, da bi me pretepla. Jaz sem pa ušel v temno noč in se skril v hosto, dokler ni utihnil vihar krog hiše. Potem sem se priplazil na ovčnjak, se zaril v seno in lačen povečerjal kos kruha, ki mi je kljub begu vendarle še obtičal v žepu.
Predno sem zaspal, je prigodrnjal do senenega kupa hlapec. Jezno je razkopaval mrvo in si pripravljal ležišče. Prav tik mene si je postiljal, tako blizu, da riie je sunil.
»Kaj se jeziš?« sem ga obgovoril.
»Pes naj služi to babo, jaz je ne bom dolgo.«
»Jaz bi šel takoj proč, pa me ne pusti.«
»Ne pusti? Kaj se to pravi? Neumnež!«
še vedno je ves jezen ril po senu in nezadovoljen kopal jamo v kupu. Tedaj je prenehal, sezul škornje in jih vrgel na pod, da je votlo zadonelo.
»Praviš, da te ne pusti? Ali si privezan, kakor vol v hlevu? Saj nisi živina! Človek si menda vendar?«
»Bi, pa mi ne bo dala, kar mi gre.«
»Če ne da, pa vzemi. Tudi meni bo strigla, plačo, vem, da jo bo. Pa si jo že pre-
S hitro kretnjo je odgrnil pajčolane, ki so zakrivali neznano bitje in tedaj je Rubinu v sladki otrplosti zastala kri.
Dvoje črnih oči se je iskrilo v nepopisno milem obrazu. — Oči Mademoisselle Marianne. Koralno rdeča usta so se smehljala z zagonetnim smehljajem prelepe Zvezdice, belo, kakor iz mramorja izklesano telo je bila božanska postava gospe Albion in sedaj, ko je spregovorila, je začul sladki glas Miss Babitt:
»Moj Rubin, tvoje srce si razdelil v štiri zone, tvoj življenjski sok se je razcepil v štiri tokove, tvoja duša je nosila štiri ljubezni. — Poglej me dragi, jaz sem popolna enota, nastala iz štirih in odslej bo tvoje srce nedeljeno pripadalo samo meni.«
Rubinu je bilo, kakor da bi srebrna mreža zopet ležala preko njegovih oči. Ona, ki
skrbim sam! V svislih imam že dva mernika ovsa, tri mernike pšenice in nekaj ječmena. Pa si še nanosim do zime tja. Bo me goljufala, babnja samogolta!«
»Jaz pa ne morem do žita! Kako bi se potem plačal!«
»Neumnež! Ovco lažje prodaš. Gre vsaj sama, da je ni treba nositi. Nocoj si dve izgubil. Glej, da jih ne najdeš. — Barantač Jokel gre jutri čez goro. Prodaj mu jih. Ta vse pokupi. In dedec molči, kar je poglavitna reč.«
Hlapec se je vnovič izkopal kvišku, ker mu še ni bilo po volji ležišče, popravljal in šumel je — nato legel — in takoj zaspal. Robato grčanje je stresalo črno temo----------
Jaz pa nisem zaspal. Nepremično sem tiščal glavo v raztrgano plahto, ki mi je bila odeja in blazina, vse zaeno. Nisem se ganil.
Hlapec mi je razpalil v glavi nove misli, ki so divjale in besnele.
»Če ne dd, pa vzemi!«
Kakor luč mi je posvetila prvi hip ta misel. Ali polagoma se je izgubljal njen svit, medlela je in ugašala. Zakaj iz srca je gorel drugi žarek, čist in svetel — ki je bil prižgan doma, luč, ki je grozila in žugala, kakor prst ljubeče matere.
»Če ne da, pa vzemi!«
Tako hlapec.
Luč v duši je svarila:
»Ne kradi!«
Začel se je boj. —
_ Noč je s čudno grozo, z ledenim mirom bila priča, kako je uboga duša padala, kako se dvigala in opotekala — in zopet padala, kako je zora zagledala trudnega fanta na razpolju, brez odločitve —- brez poguma. —
je stala pred njim, je bila lepotica iz njegovih sanj pod pritlikavo črešnjo!
Iztegnil je roke in zadrhtel je po telesu, ko je začutil pod prsti gladko kožo, pod katero je plala mlada kri. Potegnil je lepotico k sebi in zakopal svoje obličje v gostih kodrih, ki so dišali po soncu, senu ir zrelih sadežih.
»Končno sem te našel, podoba mojih sanj, kočno te smem prižeti na srce, ljubljena, edina, sladka Demokracija!«
In v svoji sreči jo je obsipaval z nežnimi priimki. Lepa deklica je plosknila z ro kami, ko je čula neko novo, ljubko, lepo-zveneče ime:
»Oh, da ljubi moj, to mi je všeč, tako me nazivaj! Čuje se kakor harmoniče: zvok sloge in ljubezni brez senčice ne razpoloženja, kakor pesem dela in obnovr brez nepotrebnega zavlačevanja, kakor hi mna miru brez malenkostnih prepirov. -O, odslej bom samo še tvoja Avstrija...
L j u b i š a.
Tedaj se je prebudil hlapec iz trdega sna Leno je stegnil ude, sedel, zazehal — in me potegnil za nogo.
»Spiš, Silvester?«
»Ne spim.«
»Kar ti ne da, pa vzemi. — še danes! -Jokelnu naročim, da bosta kupčevala. -Le pogum. — Ne bo nas prstinila. — En mernik še danes prispem na svislih •—.
Tako je govoril — brez studa, brez strahu — in je pljunil grdo po skednju.
Na tehtnici mojega življenja se je pa takrat ponižala skodela — in na tej skodeli je bilo zapisano: tat —---------
Na vzhodu je zardelo nebo — kakor bi se sramovalo tega greha, ki je bil že storjen v moji duši-----------
Ko sem prilezel iz sena, z grehom v duši, je odletela kakor ob kamenu od mojega srca grda psovka gospodinje, ki me je pognala iskat izgubljeni ovci. Nič več me ni zabolelo in za oglom sem dvign:! pest proti gospodinji.
Nato sem šel v goro.
Ni še bilo poldne, ovci sta bili najden' prodani — v žepu sem pa nosil šest goldinarjev.
Pred nočjo sem gnal čredo domov in čudovita predrznost se me je polastila, še po-mislil nisem, kaj poreče gospodinja.
To pot pa mi ni rekla ničesar, ker je n i bilo doma. Šla je k fari po opravku.
»Kakor nalašč«, sem se razveselil in hitro smuknil na podstrešje, navezal v cuio obleko in se pripravil na odhod. Nikdo me ni opazil, ko sem odnesel sveženj v grmovje.
Po večerji sem naglo odšel —• pa n^ spat. V gozd sem se skril in ob svežnju obleke čakal, da je prišla domov gospodi nJ’a'	(Dalje prihodnjič.)
Ililler \ nemškem narodu
Švicarski pisatelj Pikard je spisal knjigo o kateri pravijo, da je najboljša izmed vseh politično-kulturnih knjig, ki so izšle po zadnji vojni. — »Hitler in uns selbst« (Hitler v nas samih), — je naslov nove knjige. Njen namen je pojasniti svetu, kako je bilo mogoče, da je prišel Hitler do •absolutne oblasti in kako da je za njim drvel skoro ves nemški narod. Kje so korenine vsem dogodkom, ki smo jih doživeli, kako je bilo mogoče vse tp divjaško postopanje, ki se nam zdi še danes skoro nerazumljivo in neverjetno. Dogajala so se ‘grozodejstva, ki jih komaj moremo pripisovati človeku in še težje narodu.
Hitlerjeva doba je kaos, nered, razdejanje. Pretrgana je bila vsaka vez s preteklostjo, pretrgan vsak stik s človeškim rodom izven nemških meja. Nacist je bil 'človek, ki ni sočloveku ničesar priznaval, niti tega ne, kar mu kot človeku gre. Hitler sam pa je bil potencirana ničla. Ni čudno, da mu je bila tudi okolica za las podobna. Nemčija je postala zverinjak, nkoli katerega so s strahom hodili drugi narodi. Brezsrčen materializem je prevzel •Vse in ni čuda, da je bilo nacistom samo «b sebi umevno, da smejo graditi plinske celice za nasilno uničevanje ljudi in ustanavljati prisilna taborišča za redčenje človeškega rodu.
V sVoji knjigi Pikard brez usmiljenja razkrinkuje nemški narod, vendar pravi na nekem mestu: »Vse dobro, vsa resnica in lepota, ki je bila v nemškem ljudstvu, se je umaknila in skrila v srcih par ljudi, da ni zato nikjer najti toliko dobrih posameznikov, kakor baš v Nemčiji.«
Ali je rešitev še mogoča? Danes je v ‘Nemčiji vse prazno. Morebiti pride kaj, kar bo to praznino izpolnilo. Ker je industrija porušena in uničena, bo morda nemški človek prisiljen, da se zopet povrne k naravi: k polju in travniku, k vrtu in k gozdu. Morebiti mu bo to pomagalo, da bo v sebi ponovno odkril človeka.
Svojo knjigo zaključuje Pikard z besedami: »Nemčija je bila pripravljena, da
ne zmaga samo ona, temveč tudi Hitler. A Hitler ni zmagal. Nekdo ljubi zemljo in človeški rod in Ta ni pripustil, da bi bilo na zemlji vse uničeno. Posegel je vmes, ko ljudje tega niso pričakovali. Svet in ljudje na njem so last nekoga ki svet ljubi in ki daje ljudem vedno znova možnost, da se dvignejo in živijo. Verjetno je, da da Bog to možnost tudi Nemcem.«
KDO NAJ ODNEHA
Pri mizi je nekdo zastavil vprašanje: »Kdo naj odneha, če sta zakonca različnega mnenja?«
Nekateri so menili, da se mora pač žena ukloniti, ker pripada šibkemu spolu, drugi so menili, da žena večinoma nima prav, zato mora obveljati moževa, tretji pa so bili mnenja, da je najbolje, če vsak nekoliko popusti in tako dosežeta spravo
»Kako pa mislite vi?« je nekdo vpraša' starejšo gospo. Ta je odgovorila: »Mislim da odneha vedno tisti, ki je bolj razumen ljubezniv in ponižen.«
MATI PRI PAPEŽU
Benedikt XI. je postal papež leta 1303 !Ko je njegova mati izvedela, da je sin iz voljen za papeža, se je napotila v Rim in se prijavila za sprejem. Ceremonerji so menili, da preprosta obleka ženice ni primerna za sprejem, zato so jo peljali v razkošne sobe, kjer so jo preoblekli v lepa svilena oblačila.
Ko je stopila tako napravljena mati pred svojega sina papeža in so mu jo predstavili, je dejal: »Moja mati? To ni mogoče. Moja mati je bila vedno revna in preprosta žena. Ta tukaj je povsem drugačna. To je odlična, premožna dama.«
Ko je mati to čula, se je takoj odstranila. Odvrgla je dragocena oblačila in se vrnila k sinu v obleki, v kateri je prišla od doma. Ko jo je papež sedaj zagledal, ji je šel vesel naproti in rekel: »Da, to je moja dobra, stara mamica, katero tudi kot papež ljubim in spoštujem.«
KRVAVI KOLI
Zenske so jokale, moški so bili zaskrbljeni, še v otrokih ni bilo pravega veselja. Kar vešovali so po vasi in hodili ogledovat lužo krvi, ki se je rdečila na ovinku, ko pot zavije proti Krnici.
Kaj bo ?
Nemci ne poznajo usmiljenja. Za navadnega vojaka jih ustrelijo deset iz vasi, pa *še ne izbirajo ne. Imaš otroke ali si šele dobro iz šole zlezel, vseeno.
Vsa Krnica se trese. Ženske podijo otroke domov, možje ne vedo, kaj bi naredili.
Kdo je kriv, da je padel ta nemški vojak? Nihče ne ve. Znad ceste je padel strel in so ga slišali. Po vsej vasi je odjeknil, do zadnjih hiš. Frtinov Nac pravi, da je vojaka poznal. Tisti je, ki je onesrečil Mež-narjevo Nežo.
Tako? Ljudem se nič ne smili. Le bojijo se, kaj bo prišlo. Frtinov Nac je divji lovec. Puško je skril pod pod. Ni jo hotel oddati. Morda se razmere unesejo in brez puške ne moreš na gamsa. Saj nihče ne ve, kje jo ima. Pa je Nac vendarle v skrbeh. Tri otroke ima in bolno ženo.
Zlodja, Nac ne ve kako bi naredil, še enkrat pogleda v skrivališče. Ne, puška je tako skrita, da je nihče ne najde. Lahko ima pasji gobec, Frtinove puške nihče ne najde.
Frtinka je bleda in strmi v otroke. Bog-me, kakšni so časi! Podnevi se noči bojiš, v noči pa dneva.
Popoldne pride v Krnico vojaštvo. Na mah je vas polna divjega kričanja. Ženske jokajo, otroci večijo, možje in fantje s stisnjenimi pestmi strmijo v črne uniforme, v kape z mrtvaško glavo.
Potlej mora deset ljudi od doma. šest fantov in štirje možje. Tudi Frtin. Puško so dobili pri njem. Naravnost na skedenj je stopil vojak.
»Vzdigni«, je ukazal.
Frtin se je kujal.
»Schnell«, je zarjul vojak.
»Kar pokaži, Nace«, na glas veka Frtinka. »Zavoljo otrok. Morda bo za vse boljše tako.«
Tako mora Frtin od doma z devetimi drugimi. Nič ne more reči v slovo. Ženske se mečejo po tleh in tulijo kakor pretepene
živali.
»Marsch!« Zadoni povelje. Ne zadoni, omokne, kakor da bi pal masten pljunek na pločevino.
»Svinje«, stisne skoz zobe Frtin. Skoz listje nizke jablane vidi skuštrano glavo najmlajšega otroka. Žena niha z glavo sem in tja kakor da jo zapušča pamet.
Potlej krene sprevod proti Bledu. Na Krnici ostane luža krvi, jok in črno pričakovanje.
Drugo jutro je stalo pod Bregom deset obeljenih kolov. Trdno so bili vkopani v ilovnato zemljo kakor da mislijo pognati korenine.
Drugo jutro je stalo pod Bregom deset obeljenih kolov. Trdno so bili vkopani v ilovnato zemljo kakor da mislijo pognati korenine.
Potlej so jih prignali. Deset jih je bilo. Prvi Frtinov Nac. Bled z zavezanimi rokami in s krvavim srajčnim rokavom. Z blodnimi očmi je iskal med redkimi ljudmi svoje domače. Raje bi videl, da bi ne zagledal ne žene ne otrok, toda vseeno je bil v srcu vesel, ko jih je zapazil na Biščovem dvorišču.
Stisnilo ga je v grlu. Rad bi zajokal, toda bilo ga je sram. Samo Kamnarjevemu so tekle solze po licih, ko je videl svojo staro mater, ki se je opotekla od bajte.
Koli so mrzlo strmeli v zrak. Njihova belina se je odbijala od zelenja, od sončne trave in razkošatenih dreves.
V Krnici je bilo poletje. Ves zrak je bil poln vonja, kresnice so se zibale med travo in lepljive kadulje so modrele vse do ceste, ki se je prašna vlekla tja proti Mrzlemu studencu.
Čri — čri — čnl----------
Murni so veselo godli, brenčanje čebel se je sprenašalo na vse kraje, dišalo je po medu in trudni delavnosti.
Frtinov Nace se je poslavljal od Krnice. Ženo z otroki je komaj še videl. Mislil je na zadnjega gamsa, ki ga je bil ustrelil skoraj čuvaju pred nosom, mislil na tiste borne njivice po katerih se je ubadal od jutra do večera, mislil na bajto, ki je bila sicer razvegana, pa domača in topla kakor sama ljubezen.
Bogme, kako na zadnjo uro stopi zemlja
pred človeka. Dvajset let si videl cveteti glog pa ga nisi pogledal. Zdaj, to uro, bi ga rad gledal. V röko bi prijel cvet in ga vsega pregledal. Trideset le', si videl rasti
pšenico in gledal klasje, pa ti še k mari ni bilo. Zdaj bi legel, med klasje in vsakega posebej poljubil.
Frtinu se odpirajo oči. Vse vidijo. Njive, ki so zakrivljene kot srpi, zeleno gmajno in senožeti, drevje z golenim sadjem. Kamnarjev čebelnjak in Postojnarjevo sušilnico.
Nace hoče odnesti vso lepoto s seboj h kolu. Bog ve, kateri je moj, ga obide grenka misel. Sicer pa, vsi so enaki. Morda je kateri palec debelejši ali za ped krajši. Toda na vsakem je smrt, bela kakor je bel kol sam.
Frtin čuti, da se mu noge tresejo. Ni ga strah smrti, Bog ve da ne, toda noge klecajo. Tudi roka ga boli, ko so jih tepli, niso nič gledali kam je padlo.
Nace pogleda po tovariših. Obrazi vseh so pepelnasto sivi, pod očmi čemijo črni kolobarji. Nič čudnega. Tudi za minuto ni nihče zatisnil oči.
Kamnarjev nekaj jeclja. Ne more spraviti razločne besede iz sebe.
Frtin se obrne k njemu.
»Ne jokaj! Ne ponižuj samega sebe. Stisni zobe in glavo pokonci.«
Kakor da je hotel dati zgled, je sunil z glavo nazaj. Vojak zraven njega se je spla-šeno zdrznil.
»Vorwärts!«
Obsojenci so stopili proti kolom. Za trenutek je nastopila grobna tišina.
Vojaki so privezovali žrtve na kole, tedaj je med ljudmi nastal divji krik, nekaj žensk se je hotelo preriniti naprej. Suhi, malce kozavi leutnat je pričel rjuti in segel po pištoli.
»Zurück!«
»Svinje«, je padla beseda. Nihče ni vedel kdo jo je izustil. Frtinov Nace jo je glasno ponovil.
čutil je kol ob hrbtu, ki mu je molel še nad glavo. Ni več gledal v ljudi. Lovil je z ušesi kričanje žensk in vojakov, toda oči ni hotel dvigniti z razkošatene hruške. Prav v vrh se je zagledal, v zadnjo vejico, ki se je narahlo zibala. Na koncu vejice se prične zrak in svoboda.
Krog okrog obsojencev je sklenjen. Vojaki stoje s puškami ob nogah.
»Neža!« nenadoma zatuli Kamnarjev.
Nace ve, da se je Jurij mislil na jesen oženiti. Toda čudno, klic ga ne gane. Mirno gleda naprej v hruševo vejico in išče ptiča ki je preskočil z veje v rogovilo.
Kaj bi se človek gnal na zadnjo uro! Ženi se ali ne, ko bo zagrmelo bo zdrsel ob kolu prvi in zadnji. Morda se bo kdo petkrat stresel namesto enkrat, umrl bo vseeno.
Nacetu se svet umika. Zdaj vidi samo še hruševo vejico in modro nebo in črno piko. Ne more razločiti ali je sokol ali vrana. Samo to čuti, da je ptič svoboden in da ga krogla ne more doseči.
Potlej vojaki dvignejo puške. To Nace opazi, zakaj oči so mu kar same zdrsnile z vejice navzdol. Ozke luknjice strmijo proti kolom, ki se ne premikajo. Kamnarjev bi se rad naslonil naprej, toda vrv drži čvrsto in ne popusti.
Sonce sije in murni pojo.
Nace sliši samo murne, sonca ne vidi, zakaj prav zdaj je zaprl oči Rad bi videl, da bi bilo že vse končano.
Dolgo ne more več trajati do poka. Vojaki stojijo in ljudje so pritegnili sapo. Čudovito tiho je.
»Moj Bog«, vzdihne Nace, »dolga je pot do večnosti, od kola do modrega neba.«
Potlej pride vse hkrati, pok in topa bolečina, ki koj premine. Nace čuti, da drsi, da se nekaj vrti okrog njega in da ima pred očmi velik rdeč kolobar, ki se bliža neznanemu bregu.
Nazadnje kolobar izgine in Nace ne čuti ničesar več. Tudi divjega krika žene ne sliši, preden se je zrušila. Na desetih kolih visi deset trupel. Murni godejo naprej kakor da se ni nič zgodilo.
Vojaki zadenejo puške na ramo in se uredijo. Le dva ostaneta za stražo.
Koli se rdečijo. Kamnarjevemu visi glava na stran. Iz prebitega očesa se mu odce-ja kri.
Deset kolov je v vrsti, deset krvavih kolov, na zadnjem je Frtinov Nace. Glava mu visi na prša, ne more videti hruševe vejice. Modro nebo je brez oblačka, brez ovire, svobodno kakor je svoboden Nace in njegovih devet tovarišev.
Nace tudi tega ne čuti, kako ga najsta« rejši otrok vleče za suknjič.
Krnica je mirna na zunaj. Na znotraj pa se kuha od prve do zadnje hiše. Vre in kipi, zakaj na desetih kolih je deset ubhlh življenj, ki se nikdar več ne vrnejo.
V Krnico ne. Po maščevanje pa, ko pride čaš. Zdaj bo Breg žegnan, koli pa kakor 'kalvarijski križi.
Ljudje že govorijo, da Breg ni več Breg, ampak Kalvarija. Samo otroci se še motijo. Odrasli ne več. Trave nihče ne kosi. Ni mogoče, da bi žival žrla, kar je s krvjo žegnano.
Koli so zdaj spravljeni in žrtve strohnele.
Krvavih kolov pa se trohnoba ne prime.
Mauser Karl
POGLED V NOTRANJOST
S k<MB it n!»! trči] kozarca, tega Midi ne poznaš .. *
Zgornja trditev se nekako ujema s slovenskim pregovorom: V vinu je resnica.
Sedeli smo v prijetni družbi. Alkohol je nekoliko razvnel duha, da se je dvigal iznad otožne vsakdanjosti. Kaj zato če pada zunaj dež in vmes naletava sneg, če pa od peči veje tako mehka toplota!
Ure so hitro minevale. Pogovori so se sukali okrog stvari, ki vzbujajo smeh. Med ljudmi, ki se medsebojno poznajo in delujejo skupno, cesto zadostuje le majhen dovtip posameznika, pa spravi vso družbo v zidano voljo. Seveda pride tudi do šal, ki jih tujec v družbi ne more razumeti.
»Lomili« smo ga že precej časa, kar se pojavi pri naši mizi visok moški, prijetne zunanjosti in prisede.
Za trenutek je zastal šaljiv razgovor. Odkar je bil sedel med nas ta tujec, se nihče ni upal več tako od srca smejati, kakor da bi ga zadrževala nevidna sila. Njegove oči so nas gledale napol začudeno, napol vprašujoče, vendar ne neprijazno. Vsakdo je natihem premišljeval, kako bi začel pogovor z njim.
Toda že po kratkem bivanju med nami, se je mladi gospod »ogrel«. Z veliko pozornostjo je sledil besedam navzočih, še malo in tudi on se je smehljal z nami vred in trčil kozarec z vsemi.
Sredi pestrega razpoloženja se obrne k meni in me vpraša: »Ali je res, da so Slovenci prijazni in veseli ljudje?«
Pogledal sem ga pomilovalno, kajti njegovo vprašanje se mi je kot Slovencu zdelo nesmiselno. Prijaznost je zame nekaj samo po sebi umevnega. Ko mu odgovorim z jasnim: da, jame pripovedovati:
»Le nekajkrat sem stopil s Slovenci v neposreden stik, pa sem zadobil vtis, da so jako hladni napram tujcem, če že ne sovražni Pa vendar se nocoj tako dobro počutim med vami. Ne vem, kaj naj mislim, nisem si na jasnem ...«
Pojasnil sem mu še isti večer, da Slovenci nikakor niso neprijazni še manj pa sovražni napram komurkoli, ki jim ni nič
žalega storil. Seveda ne bratijo se pa tudi ne s vsakim človekom, dokler ga ne poznajo. To pa ne izvira iz nikake slabotne bojazljivosti, temveč iz narodnega ponosa. Saj je bil ravno ta ponos tisti, ki je ohranjal slovenski narod skozi stoletja, da ni opešal kljub jarmu in biču, ki so ga nad njim vihteli razni mogočnejši tujci. V svojem bistvu pa je Slovenec dobrosrčen, gostoljuben in požrtvovalen. S komur sklene prijateljstvo, za tega se bo tudi zavzel in če je treba tudi trpel zanj.
Ne ponuja pa ne Slovenec nikomur svoje prijaznosti, kajti večkrat je že, posebno na Koroškem, močnejši sosed smatral to kot vsiljivost, oziroma za zasledovanje lastnih interesov. Zato pa je Slovenec rajši nekoliko vase zaprt, a pošten in odkrit.
Saj vendar ne moreš poznati človeka na prvi pogled. Čemu bi mu odpiral že v prvem trenutku svoje srce,- ko pa morda tega niti ne zasluži. Res, da se mnogokrat zrcali na obrazu človeka, ki se nam približa, tudi njegov značaj, njegove duševne Vrline ter slabosti. Vendar pa vsakdo ne zna citati iz obraza.
Na vsak način je neke vrste umetnost, na prvi pogled razbrati znake, ki jih je človekov značaj začrtal v njegov obraz. Isti znaki pomenijo včasih prav različne značaje. Vsled tega se tudi najbolje počutimo v družinskem krogu ali v družbi sorojakov. Tu vidimo namreč le poznane obraze, poznamo bistvo vsakogar in vemo, kako se moramo obnašati.
Če pa srečujemo ali pridemo pri kakšni priliki v stik z ljudmi, od katerih niti ime-ne vemo, kam še, da bi poznali njihov značaj, tedaj imamo občutek negotovosti. Če torej ne vemo, s kom imamo opravka, tedaj govorimo na kratko o »osebah«.
»Osebe« — to je ime soljudi, katerih še ne poznamo, ker še nimamo nobenih dobrih pa tudi ne slabih skušenj z njimi
Ko smo bili še otroci, smo se igrali »Indijance«. Na obraz smo si nadeli krinko, da bi nas nihče ne prepoznaj.
Pravtako je z nepoznano osebo. Mi ne vidimo v prvem hipu, kaj se skriva za
njenim obrazom. Obraz, ki ga tuja oseba kaže, je njena naravna krinka.
Vprašali se bomo torej: Ali je narava lažnjiva, da nam ustvarja krinko na obrazu? — Ne, narava ne laže nikdar. Vendar pa večkrat izraža svoje značilnosti zelo zagonetno, kajti te služiju višjemu cilju: 'življenskemu smotru. Mnoga živa bitja je oblikovala tako, da so podobna drugim rečem v stvarstvu, da bi jih na ta način zavarovala pred sovražniki. — Človek pa nima nobenega resnega sovražnika v stvarstvu, razen človeka samega; vsled tega skrbi narava, da ga ta ne more na prvi pogled prepoznati.
Če primerjamo lika Cezarja in Moltkeja — kakšen izraz zmagoslavja, hladnokrvnosti in železne odločnosti se zrcali na njihovih obrazih in vendar vemo, da sta posedovala nenavadno veliko mero nežnih čustev in srčne dobrote. Toda nihče ne sme ljubezni do soljudi kar tako razmetavati, ker bi to bilo kvarno za njega samega.
Težavno in naporno življenje, kakor ga imamo sedaj po vojni več ali manj vsi. oblikuje resna in trpka obličja. Kdor te sreča prvič v življenju, je zate neznanec. Če ga hočeš spoznati, moraš z njim govoriti. Ko odpre usta se začne namreč njegova naravna krinka tajati. »Govori, da te vidim!« je nekoč dejal modrijan mladeniču, ki se mu je predstavil. Imel je prav, kajti pri govorjenju obličje oživi, oči se zaiskre. Pri tem je vseeno, o čem se razgovarjamo. Opazuj govorečega, tako boš zvedel več od njega, kot povedo njegove besede. Najglobje pa pogledaš v njegovo notranjost, kadar je nekoliko »okrogel«.
V vinu je resnica, ker alkohol razveže jezike in v govorjenju se odkriva razum in značaj. Zato upravičeno smatra Slovenec človeka, s katerim je trčil kozarec, za svojega sobrata.
SRCE
Nekoč, vse pravljice pričnejo tako, je v deželi zavladala huda stiska. Nesreča žs nesrečo je obiskala deželo. Suša, povodenj in toča so uničile letino, živina je hujšala in hirala. Drevje je bilo sivo in sonce je sijalo žalostno. Ljudje pa so stradal' kot še nikoli
V tem času je sedel na obrežju široke reke mlad fant. Pomanjkanje mu je začrtalo v lice bridke poteze in njegove lačne oči so zrle zamišljeno v valove. O, ko bi ti šumeči valovi bili gosto sladko mleko! Tako pa, fant je pogoltnil debelo slino in pričel obupavati nad mladostjo in življenjem. In ko je bil že prav na robu obupa, ga je tok reke spomnil na veliko bogato mesto, ki da leži tam ob izlivu, kjer se reka izgublja v morje. In v mestu, tako so pripovedovali splavarji, lahko človek še za življenja proda učenim gospodom samega sebe, celo telo, ali pa samo •glavo, srce. Mladeničevo obličje je zalila rdečica, rdečica veselja in upanja. Žs je •sklenil prodati svojo največjo dragocenost, •srce. S srcem je imel vedno težave, vsa razočaranja so se kupičila v njem in potem ga je v prsih težilo in skelelo. Prav lahko ga bo pogrešal! Zanj bo v mestu gotovo •dobil kupe denarja in za denar se dobi v bogatem mestu ob morju jela na pretek. V grmovju si je urezal popotno palico in se z velikimi koraki napotil vzdolž •reke.
Ko je po dolgi hoji stal utrujen in lačen •ob robu velikega mesta, mu je šele prišlo na misel, da je pri splavarjih pozabil vprašati, kje da v mestu kupujejo zaklade tolike vrednosti. Zdaj mu je prišel naproti •lepo oblečen gospod in povprašal je kar pri njem, kje da v mestu kupujejo srca.
»I kje, pri zlatarju!« mu je odgovoril gospod.
In mladenič je poiskal prvo zlatarnico. Gospodična, lepa kot angel in s kot porcelan belimi rokami, ga je -vprašala, kaj da želi
»Srce imam naprodaj!« je samozavestno odgovoril fant. Že je videl pred seboj šope bankovcev in vrsto najizbranejših jedil-
»Zlato ali srebrno? In koliko tehta?« je hotela vedeti gospodična.
»Ni zlato in ne srebrno«, je pojasnjeval fant. »Srce, ki utripa je. Moje srce v prsih!«
In angel za pultom se je glasno zasmejal.
»Kaj, srce, pravo živo srce hočete prodati? Ah,^ tega obdržite kar zase! «
»Najbrže nimajo toliko denarja, da bi mi odkupili srce«, je razmišljal fnt, ko je bil zopet na ulici. Mogoče v banki? Tam imajo denarja na kupe!
Ponižno je vprašal pri okencu, kolika je cena srcu, pravemu živemu srcu. Uradnik je ostrmel, potem je poklical še ravnatelja, Zdaj sta oba strmela vanj. Nato je ravnatelj sočutno poučil fanta: »Žal mladi gospod, srca trenutno pri nas nimajo veljave.«
To je bilo hudo, dvakrat hudo, ker £* j« vedno bolj in bolj oglašal glad. Faot ^Nadaljevanje na 5 strani}]
X
*u. decauibxa lb46.
i u.. .«
Številka 52 — Stran 5.
LEŽBE
Tudi k nam je prišla zima, ter nam s snegom, ki je padel na razmočena tla oblatila ceste. Toda našega prijatelja Miklavža tudi to ni odvrnilo od obiska. Prišel je med inas in ^ bogato obdaroval naše malčke. Miklavž je moral biti pač zadovoljen s kratkimi molitvicami, ki so se jih v šoli haučUi. Vsekakor pa je bil vesel, da so otroci tako pridni in da doma zelo radi ubogajo in pomagajo pri delu. Miklavžu se prav lepo zahvaljujemo za obisk naše vasi, kar pri tem vremenu pač ni bila lahka stvar.
GALICIJA
Ne mislite, da ste samo pri vas pridni in vredni Miklavževega obiska. Miklavž, ki pač sam najbolje ve, da so povsod dobri in hudobni, tudi nas ni prezrl. Vkljub izredno slabemu vremenu in razmočenim potom nas je obiskal in pripeljal s seboj nešteto lepih daril. Za otroke je bil to pač dan največjega veselja. Poredneži, ki jih do zadnjega ni bilo mogoče ukrotiti so se zadnje dni pred Miklavževim večerom kar potuhnili v upanju, da se bo dobri Miklavž tudi njih usmilil. No in Miklavž, ki je zelo dober in rad odpušča, jim njihove mladostne nagajivosti ni zameril ter je tudi njim kaj malega prinesel. Darila so bila Sicer bolj skromna, pa kaj hočemo, s:o pa nikjer ničesar ne dobiš.
ŠT. RUPERT PRI VELIKOVCU
Ko je sv. Miklavž hodil po Koroški, tudi naše gospodinjske šole ni prezrl. Bogato obložen se je pripeljal k nam v spremstvu Luciferja in zbora parkljev. Miklavž je bil še kar prijazen in je za vsakega kaj prinesel, Lucifer, pa je dokazal, da je res pravi peklenšček. Končno pa se je vse dob-ro izteklo in smo bili vsi zadovoljni.
RADIŠE
Pretekli teden, 10. decembra, smo doživeli v naši vasi dogodek, ki je razburil vso okolico. Pri nekem posestniku so se ponoči oglasili trije zakrinkani tatovi, ki so kmeta z orožjem v roki prisilili k molku in hoteli oropati hišo. Ženi se je po čudežnem naklučju posrečilo zbežati iz hiše in priklicati sosede. Ko so tatovi to opazili, so iz strahu pred ljudmi zbežali.
REBERCA
Dne 24. novembra smo spremili pred oltar mladega gospodarja ugledne Grajnar-jeve hiše Jerneja Kapusa in njegovo-nevesto Urško Rove po domače Lajderma-novo iz Klanč.
Že po štirinajstih dneh, to je 8. decembra pa smo pokopali starega Grajnarjeve-ga očeta Jerneja Kapusa starejšega. Rajni ni bil le najstarejši Reberčan (rojen je bil leta 18Ö2), temveč tudi po vsej Spodnji Koroški znana in spoštovana oseba. Znal je samo slovensko in se ni svoje govorice nikdar sramoval. Zanimivo je, da ni znal pisati, vzlic temu pa je bil izvrsten načunar in dober gospodar, ki je znal dvigniti svoj dom iz skromnih razmer do blagostanja. Vsem domačim je bil dober oče, ki mu je bilo poštenje nad vse. čez 51 let je preživel s svojo rajno ženo v srečnem zakonu. Odkar mu je ta leta 1937 umrla, ga je doletela marsikatera bridka nesreča. Vojna mu je vzela sina, požar pa mu je letos uničil del gospodarskega poslopja.
K njegovemu pogrebu je prihitelo neb-^oj znancev in prijateljev, ki so ga z Ža-1 ostjo spremljali na Reberško pokopališče. Iz Galicije je prišel č. g. župnik Komar in še domača požarna hramba ni manjkala na pogrebu.
Pokojni naj počiva v zasluženem miru, njegov spomin pa naj vzbuja mlade k resnemu in poštenemu življenju.
OBIRSKO
Zopet se oglašamo. Imamo pač nekoliko v'eČ časa, ker je zunaj zelo slabo vreme in se človeku kar ne da iz hiše. Pa tudi sne-Sa imamo že skoro do kolen, kar vsekajo0'' ni prijetno za one, ki imajo bolj slabe čevlje. Čeprav je sedaj adventni čas m bi človek mislil, da se bo pričela mladina ukvarjati s prosvetnimi prireditvami, se vsak dan bolj opaža zanimanje za Ples, za kaj resnega pa ni časa. Sedaj so Pričeli plesati že ob delavnikih. Ali ne bi bilo bolj pametno,, da bi se kaj učili ali Pn vsaj slovensko brali. Najprej delo, po-pa zabava, pa ne bi nihče ničesar rekel. Samo od plesa se bolj malo živi. Se-veda ne zadene vsa krivda otrok, ki še ne Zl*ajo pametno soditi o življenju. Predvsem J® dolžnost starišev, da navajajo otroke k resnemu delu in učenju.
V zadnjem času so se pričeli tudi za ne-k° igro pripravljati. V zvezi s tem bi imeli eno prošnjo, da ne bi bile vaje tako poz-Po zvečer, ker je za dekleta nerodno hoditi pozno ponoči okrog. Kadar bo zopet kaj no\'ega, se bomo pa že oglasili Pauli-
y ,««; x,
•imo, da bi se kmalu pozdravila in prišla Ca praznike med nas.
PODLJUBELJ
Ob ljubeljskem prelazu stoji stara cerkev sv. Lenarta, ki so jo zgradili leta 1339 od leta 1855 pa v njej ni več sv. maše, ker šo cerkev neprestano ogrožali plazovi. Leta 1859 so zgradili novo cerkev. Obenem s prostorom za cerkev so takrat kupili tudi hišo, ki je bila v času gradnje - nove cerkve zasilna kapelica. Ta hiša naj hi bita tudi^ župnišče. Toda v tej hiši danes ni župnišča, ker je premalo duhovnikov in tudi ni upanja, da bi fara v doglednem času dobila dušnega pastirja. Hiša sama je last verskega fonda. V hiši je trenutno ljudska šola. Leta sem se že prepirata občina in vlada, kdo ima dolžnost popraviti hišo. Lastnik je verski zaklad, ki ga upravlja vlada. Vlada pa hiše noče popraviti, ker trdi, da nima od nje nobenih koristi. Hiša je zdaj že v tako slabem stanju, da ob deževnih dneh ni več mogoče imeti pouka. Voda teče na vseh straneh v sobe in učitelj komaj sproti odnaša polne škafe deževnice. Morda se bo kdaj okrajno glavarstvo spomnilo, da bi bilo umestno popraviti to hišo in tako zagotovo vsaj pouk šoloobvezni mladini.
POKRČE PRI GRABŠTAJNU
Tudi k nam je prišla zima, vendar nam ni prinesla s seboj nobenega veselja. Mislili smo, da bo vsaj letos pri nas šolski pouk slovensko-nemški, kot je to predvideno v zakonu o dvojezičnih šolah, pa izgleda, da ne bo nič. šolske oblasti prosimo, da zakon res dosledno izvajajo, ker se bomo drugače tako dolgo pritoževali, da bo končno le nekaj zaleglo. Končno je pa to tudi slaba luč za šolsko oblast, če ne more izvesti zakona, ki ga je izdala deželna vlada.
ŠMIHEL NAD PLIBERKOM
Marijina proslava nam je preteklo nedeljo kar dobro izpadla. Dekliški zbor je zapel troglasno tri Marijine pesmi, slišali smo tri lepe deklamacije in dva kratka govora. Govorila sta g. župnik in Krištanova Justa. Oba sta res lepo vabila mladi dekliške svet pod prapor Marijin, kjer je za mlado dekle najbolj varno pred mladostnimi zablodami. Na koncu pa smo videli igro: »Na krivih potih«. Vsebina igre je v kratkem tale:
Revna vdova Justina (Radarjeva Micka) ima dve hčeri, Reziko (Hudlnova Pepi) in Liziko (Ttratnikova Pepi). Rezika je zelo dobro dekle in je vedno doma pri mami, Lizika pa zahaja v družbo dveh pokvarjenih prijateljic, Anice (Šonatova Katrca) in Ide (Poltnikova Rezi), ki ju hočeta mo-
V	našem pregledu primorske književnosti po Gregorčičevi smrti se ustavimo danes najprej ob literarnem delavcu Frančišku Lampetu iz Zadloga pri Črnem vrhu nad Idrijo. Lampe sicer ni pisal literature sam, pač pa jo je vodil in usmerjal in je bil tako tesno povezan z nio, da kulturni zgodovinar ne more mimo ujoga.
V	bistvu je hotel poetični realizem, živ-1 jensko resničnost v svitu visokih idej, le da je bilo vrednotenje idej pri njemu drugo kot pri večini tedanjih pisateljev revije Zvona.
Lampe je bil filozofsko Mahniču zelo blizu. Bil je duhovnik: svoje študije je dokončal na univerzi v Gradcu, kjer je postal doktor teologije in filozofije.
V	svojih filozofskih razpravah je mnogo razmišljal o estetiki, o lepoti. Pa tudi o drugih vprašanjih je Lampe mnogo pisal. Njegovo filozofsko delo »Dušeslovje« je po svojem jeziku in nazivoslovju temeljno za slovensko filozofijo. Zlasti dobro je obdelana filozofija čutenja, posebno lepa pa so poglavja o čustvih, afektih in o človeškem srcu.
V	filozofskem delu pa se je ponovno ustavljal ob misli, da bi pričel izdajati leposloven in poučen list za srednje stanove. Ko pa sta leta 1886/87 po vrsti prenehala izhajati »Kres« in »Slovan«, se mu je zdelo, da bi bil poleg »Ljubljanskega zvona« tak list mogoč, in ustanovil je »Dom in svet«. Prva številka je izšla januarja 1888.
Izprva je bil list zelo skromen, počasi pa se je bolj in bolj izpopolnjeval. Namenjen je bil; od prvega do petega letnika »zabavi in pouku«, zlasti za dijake in srednje stanove.
Od šestega letnika dalje je bil list kot je označil urednik v podnaslovu »ilustro-van list za leposlovje in znanstvo«, za omikane Slovence sploh. Prvih osem letnikov je izšlo kot mesečnik, od 1896. leta pa je »Dom in Svet« izhajal dvakrat me-• ’ ! I- u ■	n'li
in odpravnik. Navadno povsod zahteva tako delo idealnih delavcev. Lampe je bil
ralno uničiti. Mati hoče Liziko že zavreči kot svojo hčer in jo prekleti, pa dobra Rezika to prepreči, za Liziko goreče moli in ta se na koncu res izpreobme in družbo izpridenih prijateljic zavrže. V igro sta vpleteni še vlogi trdosrčne oskrbnice Marjane (Radarjeva Metka) in dobre gospodične Berte. ki vdovi Justini in hčerkama pomaga iz stiske.
CELOVEC
Slovenci v Celovcu nismo kar tako, kot bi si kdo morda mislil. Vsako nedeljo se zbiramo v naši cerkvi, kjer nam med mašo prav lepo prepeva naš cerkveni zbor. V nedeljo ste ga lahko slišali tudi v radiu. Se je kar dobro odrezal. Kot je mogoče razvideti iz velikega kupa orga-nistovih not, bomo tudi za praznike slišali dokaj lepih pesmi. Polnočnice se že vsi veselimo. Želimo le, da bi še več ljudi prišlo v našo cerkev.
ŠKOCIJAN
Čeprav je naša fara majhna, pa vendar veliko delamo. Miklavža smo srečno prestali, sedaj pa pridno hodimo k svitnam. Veseli smo, da so pota pomrznila in je lažje hoditi Slišimo, da se naši pridni igralci zopet pripravljajo na novo igro. To je kaj lepo in smo jih prav veseli. Upamo, da nam bodo tudi prihodnje leto tako naklonjeni, kot so nam bili letos. Želimo jim vsem vesele praznike in obilo uspeha z novo prireditvijo.
ŠKOFIČE
V Celovcu je bil Miklavž, kakor smo brali, zelo zaposlen. Pa saj ni čudno. Gotovo je tudli v Celovcu mnogo pridnih otrok. Tudi parkeljni so morali biti hudi, ker smo posledico njihovega razgrajanja še pri nas občutili. Naša šola je po njihovem odhodu vsa narobe, čudno se nam zdi, da so pri nas odstranili dva učitelja, ki sta še vsaj nekoliko znala poučevati v slovenskem jeziku. Eden je premeščen celo na Nižje Avstrijsko. Če to ni naredil sam »Janez Zgaga«, pa tudi nič nočem. Da je šolska oblast odstranila šolskega upravitelja, razumemo. Mož je v šoli pač uporabljal čudna »demokratična« načela In se je oblasti zameril. Žal pa nam je za učitelja in učiteljico, ki sta tudi morala iti. Ljudstvo je mislilo, da se je državno vodstvo iz preteklosti kaj naučilo, pa izgleda, da nič. Starši so zelo zaskrbljeni, ker se sliši, da nam bodo sedaj poslali viči-teljico, ki zna samo nemško. Gotovo bodo našli izgovor, da drugih učiteljev nimajo, pa nam naj tega ne pravijo, ker jih mi sami dovolj poznamo. Čas bi bil, da prične oblast resno premišljevati, kaj se pravi spoštovati kulturne dobrine drugega naroda, posebno še, če jih ščiti zakon. (Slednje je pri nas žal težko reči.) Čemu se
eden takih. Kot urednik je iskal zvez in dopisoval s pisatelji, slikarji fotografi, tudi sam je hodil 'okrog in fotografiral za list. Vabil, vzgajal in vzpodbujal je mlade ■pesnike, pisatelje, slikarje in glasbenike. Razen tega pa je tudi sam pisal v list in na platnice, pisal o vsem, samo da bi bil list bolj raznoličen.
V tem svojem delu se je moral Lampe braniti na dve strani, enim je bil malo katoliški, češ, da je premil v sodbah. Drugim pa je bil nesvoboden, omejen, ker je bil katoliški. Premalo katoliški je bil za Mahničev krog, preveč pa za Aškerca. Lampe je odločno odgovarjal in šel svojo pot. Nasproti prvim je naglašal, da se ne da od nikogar učiti, kaj je katoliško. Filozofsko razgledani in poglobljeni Lampe je pisal jasno in nedvoumno. Kar se tiče naravnih načel, pravi, so mu veljavna tudi v leposlovju. Zanj drži katoliško estetsko filozofska trditev: Kar ni naravno, ni lepo. Istočasno pa Lampe povdarja, da so nekateri kritiki ozkosrčni in bolj goreči kot učeni. Res^ pa je sam bolj mil v sodbah, ker drugačen ne more biti, »ne po svojem značaju, ne po svojih nazorih«, kot je zapisal sam. Nasproti Aškercu in njegovem krogu pa povdarja, da vera ne nasprotuje »ne veri, ne umetnosti, ne napredku«. Naglaša, da katoliško stališče ni enostransko, ampak občečloveško, v krščanstvu, da se izraža najčistejša človečnost. Svoboda mišljenja, piše dalje Lampe, pa ne more pomeniti, da bi bil duh glede resnice svoboden, ampak pomeni le to, da mora biti človek »živo in čisto prepričan« o tem, kar uči ali zagovarja.
Že iz tega, kar smo doslej povedali, je razvidno kakšno idejno smer je imel »Dom in Svet« in zakaj ga je Lampe ustanovil. Hotel je katoliško umetnost, ali bolje, hotel je zbrati okoli revije katoličane-knji-ževnike. Lampe ni bil eden izmed tistih ozkih ljudi Mahničevega kroga, ki bi v umetnosti hotel in povrl irjal ie moralo in :~i V :nu bila um.'taosl nekako orodje, nekaka dekla. V vseh časin se pojavljajo in ponavljajo Lake težnje, zdaj na desni,
potem čudite, če smo nezadovoljni! Mi smo pač preprosti ljudje :n po naši logiki nam dolžnosti prinašajo tudi pravice, ki si jih pa ne damo kar tako vzeti.
SRCE
(Nadalelvanje s 4. strani) vstopil v zastavljalnico. Ce srca že ne more prodati, ga bo vsaj lahko zastavil. Kako bogat je vendar bil v primeri z drugimi, ki so z razno drobnarijo čakali, da pridejo na vrsto.
»Srce imam!« je ponudil.
»Hitro dajte semkaj!« je priganjal ce-ttiilee za mizo.
»Počasi prosim. Je pravo srce. Človeško srce. Moje srce v prsih—« je skušal pojasniti fant.
»Brez vrednosti«! ga je osorno zavrnil cenilec.
»To ni res...« so komaj slišno šepetale fantove ustne, ko se je obrnil. Bil je zopet na cesti, lačen in žalosten. Toda obupal *nl Povprašal je še pri starinarju. Starček v za ropotijo zavlečeni prodajalni, je zamišljeno zmajal z glavo.
»Hm, vidiš, fant moj, seveda je človeško srce nekaj vredno. Bi ti ga prav rad odkupil, ampak, kaj naj počnem z njim ? Kot ‘posebnost bi ga lahko razstavil v oknu, a bogve, če bi se našel kupec zanj? In jaz bi imel potem le izgubo ...«
»Potem moram sestradati...« je mrmral mladenič.
Na ulici se je obrnil naravnost do debelega gospoda z blestečimi prstani.
»Gospod«, ga je nagovoril. »Skleniva kupčijo. Jaz vam dam srce in vi mi dajte ■zanj jesti in piti do moje smrti.«	>
»Bravo, velja!« je vzkliknil zadovoljno debeluhar. »Jesti in piti mi ne manjka, le srca nimam.
Toda že po treh dneh je prišel debelu-Ihar k mladeniču.
»Tu, tu imate vaše srce in izgubite se! V teh treh dneh se mi ni posrečila niti ena kupčija!«
In mladenič je moral zopet na cesto. Hodil je sključeno in težko. Nova razočaranja so mu težila srce. Hodil je že dolgo, tko je srečal mlado, revno dekle. Tako, z velikimi in žalostnimi očmi. In ker srca ni mogel nikjer prodati, ga je podaril dekletu, ki je zavriskalo od veselja. Odslej sta potovala skupaj in skupno nosila težko breme razočaranj.
Usoda pa je bila mladeniču naklonjena. Našel je dober zaslužek, z dekletom sta imela dovolj jela in sreča se je naselila pri njiju. Večkrat, ko so potem ob mraku zvonovi pozvanjali k počitku, je slonel mlad mož ob prsih mlade žene in prisluškoval utripu srca. In njegova vroča želja je bila, da bi nikoli ne prenehalo biti...
zdaj na levi. Zanimivo je, da je Lampe (videl takrat jasno pot: »umetnost slika resnično življenje« in ne more mimo ljubezni, na primer, kakor so hoteli nekateri člani iz Mahničevega kroga. Lampe združi svojo filozofsko prepričanje s svobodnim umetniškim ustvarjanjem nekako takole: Leposlovje, ne more mimo ljubezni, iker to je življenje. Doda pa; a ne bodi tega preveč, ker je zlasti za mladino nevarno. Drugje pa spet piše: »Umetnost je •bistven del narodovega duševnega življenja na napredovanju. Predmet umetnosti je resnica in nravnost v lepi obliki, a moč resnice se kaže v življenju, življenje je odprta knjiga iz katere se najbolj učimo resnice, in prav življenje, to je čudovito gibanje človeškega rodu po vseh raznovr-iStnih potih, ovinkih, prepadih življenja kot zrcalo resnice naj bi kazal Dom in Svet«, tako piše urednik.
Lampe je hotel imeti svojo revijo neod visno, na umetniški višini. In res se mu jf posrečilo zbrati okoli nje precej veli fcrog ljudi, ki so polagoma rasli v dovrše ne pisatelje. Dom in Svet je postajal vedno resnejša in pomembnejša slovenski osrednja literarna revija, pri kateri so so delovali skoro vsi vidnejši poznejši naš književniki. »Dom in Svet« je prežive' ustanovitelja in prvega urednika Lampe-ta in je izhajal do leta 1945.
Za Lampetom sta prevzela uredništvo lista Evgen Lampe in Opeka, ki nista mo gla obdržati lista na isti višini kot ga je imel prvi urednik. V splošnem vlada tud! v »Domu in Svetu« realistična povest Idealistično pojmovanje pa se kaže včasih v izbiri snovi, včasih pa ga umetniško mo-ti vzgojna tendenca. V glavnem se pripovedništvo »Doma in sveta« v prvem obdobju po slogu ne razlikuje od Zvonovega, dasi zaostaja za njim po umetniški vrednosti. V ečkrat pišejo v ta ali oni list isti ■pisatelji.
Umetniška vrednost revije se je spet bolj dvignila, ko je prevzel uredništvo dr. Izidor^ Cankar. On je skušal približati list novejšim umetnostnim smerem in zrahljati veljavo naravnih zahtev v umetnosti Za Cankarjem so potem še urejevali Iist: Ue-oevec, Koblar, Stele, Ložar, , odnik. Kocbek. Debeljak. Pisali pa so vanj tudi vsi se danes živeči pisatelji od Finžgarja,
Primorski kasetniki med Gregorcem in Kosovelom
Gnoj in gnojenje
UPORABA HLEVSKEGA GNOJA
Pamet le rabi, pamet, denar pa hrani...
Doslej smo obširno razpravljali o tem, kako napravimo pri vsaki kmetiji neob-hodno potrebno gnojišče, z denarjem ali tudi brez njega, in kako potem na gnojišču tudi pravilno gnojarimo. Ponovno moramo opozoriti na okolnost, da se tudi na naših najboljših gnojiščih, žal večinoma ne gnojari pravilno in da so na ta način gnojišča docela zgrešila svoj namen. Ali se še spomniš, Tonč, kako smo se menili o silno enostavnih gnojiščih na južno-ogrskih pustah? Pa da vidiš, kako vzorno ti gnojarijo ti pustarji! Začet kup gnoja ti raste pravilno in enakomerno, da je veselje. Ko pa ga završijo in prično drugega, ti ga navadno še pokrijejo s tenko plastjo prsti in tu ti potem gnoj zori najmanj še pol leta in tudi dozori ter se uleži, da je kaj. Ej, dobri gospodarji so ti pustarji in preklicano dobro vedo, kaj in kako je treba!
Da, glede gnojarenja bomo že morali pri nas še marsikaj izboljšati. Zato pa
smo zadnjič obširno razložili, kako in kaj je treba, da bomo dobili res dozorel in uležan gnoj, s katerim bomo potem tudi gnojili tako, da bo kaj izdalo in zaleglo.
Prav! Če pravilno gnojarimo in smo na prvi polovici novega betonskega ali zasilnega gnojišča začeli nakladati gnoj na primer v oktobru, završimo ta kup h koncu marca prihodnjega leta, ga pustimo potem še zoreti vsaj pol leta, to je do konca septembra, ko je gnoj že toliko dozorel, da je sposoben za gnojenjš. Bo pa to prav nekako prav, ker v oktobru že rabimo gnoj za jesensko gnojenje. Kup na drugi polovici gnojišča, kamor smo začeli na-važati ali nanašati gnoj v aprilu, potem ko smo završih onega na prvi polovici, bo završen h koncu septembra, dozorel h koncu marca prihodnjega leta in prišel že prav za morebitno spomladansko gnojenje. Če pa ga tedaj ne bomo rabili, nič ne stri, še boljši bo, če bo zorel še dalje, pa bodisi prav tja do jeseni. Tako imamo pri tem načinu gnojarenja dvakrat na leto, spomladi in jeseni, na razpolago res dobro
Primorski kniižeiniki.
Majcna, Bevka, Preglja pa preko Lavrenčiča, Meška, Sardenka, Gradnika, Vodnikov, Pogačnika, Voduška, Leskovca in Kocbeka do najmlajših:	Udovča, Cevca,
Dularja, Balantiča, Šalija, Beličiča in ostalih.
Ob ustanovitelju literarne revije se pojavlja vprašanje važnosti in pomembnosti takega lista.
Literarna revija pomeni za vsak narod in še posebej za Slovence važno kulturno pridobitev. Okoli revije so se pri nas vedno zbirali mladi književniki, se izpopolnjevali in rasli v svoji umetniški moči. Navadno se ne zavedamo dosti resno pomembnosti literarne revije. Mnogo bolj nam je potreben časnik, politični list, predvsem zaradi dnevnih novosti. Gotovo je potreben. A razen časnika je revija tista, ki bi morala v vsako hišo, kjer imajo kaj smisla za lepo besedo.
Če prelistamo našo kulturno zgodovino, bomo opazili vedno takrat, ko se pojavijo večji pisatelji, da so imeli svojo kulturno revijo.
Včasih so se bali več literarnih revij. Zgodovina je pokazala, da je vsak strah neopravičen. Kar je klenega, obvelja. Če je revija slaba, bo morala prenehati sama od sebe. A če jih je več, je med njimi tekmovanje, ki kulturi ni nikdar v škodo, ampak vedno v korist. V Sloveniji smo imeli dolgo dve vodilni literarni reviji: »Dom in Svet« in »Ljubljanski zvon«. Zdaj je zraslo in se oklenilo več pisateljev ene revije, drugič spet druge. To je bilo pravo demokratsko tekmovanje, ki je zahtevalo samo kvaliteto. Bilo je dosti naročnikov za eno in za drugo in dosti sodelavcev pri eni in drugi. Z rastočim in širokim kul-
turnim življenjem in predvsem s pojavom, novih idejnih in političnih smeri tudi v kulturi, pa smo dobili Slovenci v zadnjih desetih letih še dve novi reviji: »Sodobnost« in »Dejanje«. Z zadnjo vojno so prenehale tri revije, s koncem vojne pa še »Dom in svet«. Pomen literarne revije je Lampe, da se vrnemo spet k njemu, dobro poznal. Zato je »Domu in Svetu« posvetil toliko dela in ljubezni. Ker je dal Lampe Slovencem osrednjo literaturno revijo in ker jo je dvignil na zavidljivo stopnjo, je njegovo ime tesno povezano z našo literarno zgodovino. Rodila ga je sicer mati vasi ob Idriji, a je postal zaradi svojega pomembnega kulturnega delovanja last vsega naroda.
Lampe je bil že od mlada slaboten in rahločuten, obenem pa neizrečeno vedoželjen in priden. Že kot mlad fant je dejal, da mu bo želja po znanju izkopala prezgodnji grob. Bil je vedno poln načrtov: »pri meni je v glavi kakor na jezu pod mlinom; neprestano šumi, prši, se iskri«, je pisal. Značilno je, da se je za vsako delo ves zavzel: iz prva za idejo modroslovja pri Matici Slovenski, potem za »Dom in Svet« in zopet za zgodbe Sv. Pisma. Razen tega je predaval na bogoslovni fakulteti. Pravo »dete njegovih bolečin« je bil pa »Dom in Svet«, ki mu je povzročil mnogo težav, grekobe in bojev, a ga je tem bolj ljubil. Razdrobljenost njegovega dela se pozna marsikje. Morda je bila prav ta nemirnost duha nekakšna tragična krivda njegovega življenja, da-svojih največjih načrtov ni mogel dovršiti.
Lampetovo delo je bilo neutrudno in je tudi sredi dela komaj 41 let star umrl v Ljubljani.	J. P.
uležan in dozorel hlevski gnoj za gnojenje. ■— Pri nas imamo razmeroma malo orne zemlje, pa jo zato izkoriščamo, kar se najbolj da. Kar po dvoje pridelkov letno hočemo dobiti, pa zato sejemo tudi strniščne sadeže kakor ajdo, repo in slično. In prav tem, tako n. pr. zlasti repi, hočemo tudi gnojiti s hlevskim gnojem. Pri prejšnjem načinu gnojarenja z dvemi kupi, imamo na razpolago zrel gnoj le dvakrat na leto, jeseni oktobra in spomladi aprila meseca. Če spomladi gnoja ne porabimo, bo seveda počakal in še bolje dozorel do julija, ko ga bomo lahko porabili n. pr. za repo. Toda če smo ga porabili spomladi, v juliju zrelega gnoja pač ne bomo imeli. Če torej hočemo imeti zrel gnoj trikrat na leto, v aprilu in oktobru, pa tudi v juliju, tedaj pač moramo gnojariti na tri dele ali kupe. In na ozkih ter dolgih gnojiščih, ki smo jih najbolj priporočali, tudi to prav dobro gre.
Na prvo tretjino gnojišča začnemo na-važati gnoj v začetku januarja, ga završimo h koncu aprila in v oktobru bo ta gnoj že dozorel in bo sposoben za jesensko gnojenje. Drugo tretjino gnojišča začnemo polniti potem, ko završimo prvo, torej v maju, jo završimo h koncu avgusta in v marcu prihodnjega leta bo gnoj tu že dozorel ter bo sposoben za spomladansko gnojenje. — Poslednjo tretjino gnojišča začnemo polniti, ko smo završili drugo, torej v septembru, jo završimo h koncu decembra in v juliju prihodnjega leta bo gnoj tu dozorel ter bo sposoben za str-nišno gnojenje. H koncu decembra smo završili zadnjo, v januarju pa seveda začnemo zopet polniti prvo tretjino gnojišča in tako gre vse po redu zopet od začetka.
Kajneda, Jožej, kako enostavno se da to napraviti, če vse naprej dobro premisliš in urediš. Da, da, tudi za uspešno kmetovanje je treba pameti in ne samo žuljevih rok, so rekli že Bobenčkov oče in prav so imeli. Če namreč pri kmetovanju ne rabiš pameti, slabo živiš in le prerad ti še birič potrka na vrata. Le vprašaj Šimnovega Tevža, ki je že vse to poskusil, pa se je temeljito spreobrnil, postal iz Savla Pavel in gospodari danes na svoji kmetiji modro in pametno, da je kaj. Njegova, preje tako zanemarjena kmetija je danes najboljša v vasi. Pa ti tudi gospodari Tevž in gnojari, da je veselje in le dobro uležan in dozorel gnoj dobe njegove njive. Zato pa mu tudi rode, da je kaj. Po žalostnih izkušnjah, ki so ga skoro izpodnesle, je začel Tevž rabiti več pameti pri svojem kmetovanju, pa ima sedaj manj žuljave roke kakor prej, vsaj tako trdi sam. Res, vse se da, le dobro volje in pameti je treba!
Prav! Sedaj pa še nekoliko o gnojenju samem.
Gnoj začnemo voziti na njivo šele tedaj, ko ga moremo potem tudi takoj zaorati. Čim hitreje bo uležan gnoj iz gnojišča v zemlji, tem manj koristnih snovi bo šlo v izgubo in tem več bo izdal ter zalegel.
Pri nakladanju gnoja iz gnojišča na voz, pa ne smemo pobirati gnoja kar z vrha kupa. Na vrhu je gnoj namreč najslabši, ker je kolikor toliko izsušen, na dnu je kolikor toliko izlužen, v sredi pa je najboljši. Zato pa nakladamo gnoj na ta način, da načnemo le del kupa do-
zorelega gnoja, ga poberemo do načnemo potem zopet prihodnji del. Ia< ta način se gnoj dobro premeša in bo r vsakem vozu nekaj boljšega in neke. slabšega gnoja. Tako bomo njivo enak;* merno pognojili, poleg tega pa ne bo n škodovalo preostalemu kupu, če ne porabimo vsega naenkrat ali pa nam neugodno vreme razvažanje gnoja za dal.: časa onemogoči. Saj bo kup ostal, kako; je bil, le da bo večji ali manjši del od vrha do tal odrezan in odpeljan.
In pri razvažanju gnoja se ti bo kar samo smejalo, Jančej, če si napravil dolgo in ozko gnojišče, h kateremu prideš z vozom lahko vsaj z ene ali pa celo z obeh strani. Nakladanje in dovažanje bo namreč enostavno, lahko in prav nič zamudno.
Ko pripelješ gnoj na njivo, ga takoj tudi raztrosiš. Ponekod ga trosijo kar z voza, kar je gotovo najenostavneje, drugod pa ga voznik nameče v majne kupe, ki jih drugi takoj za njim raztrosi. Pustiti gnoj v teh kupčkih ne velja, ker se izsuši.in izpuhti, če je vreme lepo, če pa dežuje, ga dež izpere. To, kar potem še raztrosiš, ni več dosti vredno, saj ti bo tako povedal potem že posevek sam, ki se bo bujno razvijal le tam, kjer so bili kupčki gnoja. Raztrosen gnoj je treba seveda potem tudi nemudoma, vsekakor pa še isti dan zaorati, pa bo pognojeno v redu, pravilno, izdatno in uspešno.
Pa bo že ugovarjal kdo, češ, saj ne moreš vsega naenkrat. Pa moreš, bratec moreš, le pravilno urediti je treba vse to delo. Če voziš dopoldne gnoj, ga popoldne zaoravaj, drugo dopoldne zopet vozi itd. Saj ni nikjer rečeno, da moraš najprej navoziti gnoja na celo njivo in ga šele potem zaoravati. Ne, ne, bratec, to je ne- _ spametno, docela nespametno! Vozi gnoj na njivo, kakor ti že najbolje kaže, toda na vsak način in v vsakem primeru ga tudi trosi in zaoravaj vedno takoj sproti'. Če ga voziš dopoldne, pa ti kaže na dež ne čakaj niti na popoldne, temveč pusti razvažanje, pa zaorji gnoj, kolikor si ga navozil, še predno te dež prepodi z njive Samo na ta način, bratec, in samo tako boš gnojil pravilno, izdatno in uspešno!
Lahko je, če imaš vse njive blizu domačije. Toda kaj pa tedaj, če imaš po uro hoda ali več do njive, ki jo hočeš po gnojiti? Če postopaš prav na isti način kakor preje povedano, bo seveda najbolje. Toda na kmetiji je dela vedno preveč, p voziš gnoj na tako oddaljeno njivo čest^ tedaj, ko slučajno utegneš, četudi bo ča za oranje in sejanje šele več mesecev pozneje. Pa ti navozi kak modrijan gnoj na tako oddaljeno, njivo na velik kup, katerega ob času razvozi, raztrosi in zaorje. Čc že delaš tako, kar je radi bolje izrabe časa v takih primerih opravičljivo, moraš tudi to napraviti pravilno. Gnoj namreč ne navoziš kar enostavno na kup, temveč napraviš prav tako pravilen štirioglat kup z navpičnimi stenami, kakor na gnojišču. Kup na vrhu poravnaš in pokriješ z dobro ped debelo plastjo prsti, okrog in okrog pa izkoplješ dobro ped širok in prav toliko globok jarek, da ne bo zatekala voda. Tako se bo gnoj najbolje držal. In ko ga potem razvažaš, ga nakladaš in postopaš prav tako, kakor če ga voziš iz gnojišča.
»Tako sem sam mislil«, se je nekaj omehčalo v Tinetu. »Saj,ne vem, da sem mogel včasih biti tak. Zdaj ko mi je žal, se pa Roti ja kuja. Je pač križ.«
»Otrok ti je pa močno podoben«, je Ško-vinc bezal naprej. Naj v fantu ostane volja, saj se bo Rotija nekoč tudi omehčala. Ni, da bi se morda spet zavrgel.
»Mi je, pa kaj pomaga. Še v naročje ga ne smem vzeti.«
»To je zato, ker si se ga otepal«, je usekal škovinc. »Rotija mi je povedala, da si jo gonil h konjederki. Sram te bodi. Bog te je s prave Strane dregnil.«
Tine je zardel in ni vedel kaj odgovoriti.
»Toda vse se še lahko popravi. Kakor se mi zdi, Rotija veliko premišlja. Kar nič ni prave volje. Preveč ne tišči vanjo, čas vse prinese. Pa pameten bodi, kakor si zdaj. Si slišal ?«
Tine je prikimal in še Marjeti se je fant zasmilil kakor ga včasih ni mogla. Saj zdaj je ves drug.
»Trdo pokoro dela«, ]e rekla Marjeta, ko je Tine krenil proti bajti.
»Trdo«, je pritrdil škovinc. »Toda Rotija bi lahko tudi že malo odnehala. Ne vem, kaj misli. Pa naj bi Jerneja vzela, saj je dosti ministriral okoli nje.
Marjeti je postalo nerodno in pri priči jo je pocedila iz hiše. škovinc žensk kar ne razume. Nič ne pomislijo, kaj jim je v korist in kaj v škodo.
*
Na svečnico' je prej kanilo od strehe kakor od sveče. Kazno je bilo, da se bo sneg še nekaj časa držal in' da bodo marčne sape imele dosti dela preden bodo požrle ves led.
Marjeta je zaskrbljeno opazovala Rotijo. Kar suši se in Marjeta ni vedela ali
je res, ali se je pomotila —- v Rotijinih kostanjevih laseh se sveti nekaj belega. Je-menasta, pa ne da deklič že sivi!
Rotija je vsa iz sebe. V kajži sedi in še za Jurčka ji ni več toliko, kakor ji je bilo od začetka. Dvakrat se ji je bil otrok že pošteno potolkel. Enkrat je s klopi padel, enkrat je pa stol nase prevrnil. Buške so zginile in Jurček je kljub vsemu rasel in njegovega vpitja je bila polna vsa kajža.
»Tak je kot jesihar«, se je pritožila čezenj pri Škovinki in pri Marjeti. »Samo vpije in razgraja. Komaj čakam na pomlad, da bo lahko zunaj šaril.«
»Boga zahvali, da je tak. Ko bi otroka ne bilo v kajži, bi človek mislil, da je vse zakleto. Po pravici ti povem, da te je strah pogledati. Ne vem, zakaj se tako grizeš? Taka si kot trlica. Menda bi rada videla, da bi bil Jurček še brez matere, ko mu že očeta ne privoščiš«
Rotija je koj uganila, da Marjeta meri na Tineta, že je imela očitek na jeziku pa se je premagala in skoraj izdavila:
»Zdaj je prepozno.«
»Ne 'bodi no avšasta, saj si dosti stara. Vesela bodi, da se je Tine spremenil in da ima otroka tako rad.«
»Raje vidim, da se ne zmeni zanj«, je bruhnilo iz Rotije.
»Ne govori tako neumno. Dobro vem, da na Tineta večkrat misliš. Le ne vem,
kaj te je obsedlo. Menda bi s trmo rada
prevpila ljubezen. Pa se zaman trudiš. Zapomni si, da boš tudi ti imela otroka na vesti, če ga bodo v življenju pehali sem in tja Otrok brez očeta je drevesce brez opore. Kar rini svojo naprej, da te bo nekoč otrok preklinjal. Ko bi Jurček mogel spregovoriti, bi se sam potegnil za Tineta«.
»Ti lahko govoriš«, ji je zabrusila Rotija in Marjeta je skoraj z jezo odšla.
Pri Čotovih na Jamniku so bili že tudi kupili. Jernej od same sreče ni vedel kaj početi. Še Marički se je neumno zdelo, tako je motovilil okrog zibeli.
Rotija je zvedela za novico, ko jo je Jernej prišel vabit za botro. Rada bi mu vrnila dobroto, toda težko se je odtrgala od doma. Jernej jo je razumel in ni silil, posebej še, ker so se mu botrice kar ponujale.
Jernejev obisk in njegova sreča sta jo samo še bolj razburila. Nenadoma je sama zahrepenela po družinski sreči, po mirnem ognjišču, po toplem gnezdu, po vdanih večerih, ki so vsi prižarjeni z medsebojno ljubeznijo. V peči gori ogenj, sajasta veža je rahlo osvetlena, otroka ščemijo oči in postaja siten.
Potlej je večerja. Žlice se zadevajo, pri cerkvi zvoni, otrok z roko v laseh že spi v svoji postelji. V. peči je ogenj utihnil, toplota je zbrana pod lesenim stropom.
Rotija mora misliti na Tineta. Mora. V Jelovci je mraz in dolgčas. Tudi Jerneju je bilo nekoč. Zdaj mu ni več, odkar z Maričko gospodari na Jamniku. Saj končno bi Tine tudi lahko ostal v vasi. Prijazno bajto ima, sveta tudi nekaj in pri Tinetovcu mu ni slabo. Tinetovec pošteno plačuje.
Rotija čuti kako jo večeri prevzemajo. Dolgčas bode vanjo z mrzlimi prsti, sreča drugih jo vznemirja. In iz Jurčka vsak dan bolj gleda Tine:
»Nemara ima Marjeta prav, da bi znal biti nekoč otrok revež brez očeta. Mar se nisem že dovolj spokorila, da sem odbila Jerneja, ki sem ga rada imela? Ali sem Tineta sploh kdaj prenehala ljubiti? Mar ni že to ljubezen, da ljubim otroka, ki ga imam od njega?«
Rotija se je pobijala z mislimi, jih pehala od sebe in spet pritiskala k srcu. Večer je bil enak večeru, vsak je hranil v sebi prečudno sladkost, ki je bila sicer težka in nemirna, a se je počasi zdela Ro-tiji nepogrešljiva. Tine je dobil svoj kot pri peci v katerega je vsak večer sedel in Rotija ni mogla drugače, kakor da ga je poslušala. Včasih so bile sanje tako žive, da je s tresočo se roko potipala v temo. Šele tedaj se je zavedela, da sama sedi v hiši in da samo otrok spokojno diha na postelji.
■Na svetega Matija dan je Tinetovec prišel k škovincu. škovinc je ravno nekaj bral, toda koj je uganil, da se je moral0 zgoditi nekaj hudega. Tinetovec je bil bled, da se je Škovinc ustrašil.
»Tineta so hlodi podsuli. Veriga se j« bila odtrgala. Ravno prejle je bil Žerinov
pri meni. Pravi, da bo težko kaj z nji»-
Glede gnojenja moramo še pripomniti, da je najprlpravnejši čas za gnojenje pač jeseni. Preko zime je časa dovolj, da se gnoj v zemlji razkroji in je tako spomladi že pripravljen in sposoben za rastlinsko hrano. V dobri zemlji poznajo sploh le jesensko gnojenje s hlevskim gnojem in tudi to le vsako četrto leto, ker tudi nimajo več gnoja. Toda naše siromašne zemlje rabijo več gnoja in ker ga v naših živinorejskih krajih imamo, že lahko tudi češče gnojimo. Vkljub temu pa tudi nam mora kot temeljno ostati le jesensko gnojenje s hlevskim gnojem. Spomladansko in strniščno gnojenje smatramo le kot do-
datno in naknadno. Jeseni pa gnojimo vedno izdatno in obilo, da bo res kaj izdalo in zaleglo. Saj si kolobarenje že lahko tako uredimo, da bomo vsako njivo pognojili vsako četrto jesen res izdatno z dobro dozorelim hlevskim gnojem.
Zaoravati gnoja ne smemo pregloboko, ker se tam ne razkroji, vendar tudi preplitko ne, ker tu izpuhti v zrak. Gnoj zaorjemo pravilno le srednje globoko, to je najbolje.
Toliko torej o razvažanju, trošenju in zaoravanju gnoja. Sicer bo treba povedati o tem še nekaj, vendar o tem zopet prihodnjič.	T e n č.
snaga ohranjuje zdravje. Ve, da smo mi pujsi v resnici zelo snažne živali in nam zato svinjak dobro nastilja, gnoj često kida in ga odstranjuje od svinjaka. Poleti smo imeli za kopanje čisto vodo na razpolago.«
Prvi pujs: »Pri nas se nihče ne briga za to, da vliva dekla novo krmo na staro, deloma že skisano, ki je še od preje v koritu ostala, ker jo nismo mogli požreti. Zato ni čudno, da le površno pojemo novo krmo in ko pridemo v koritu do stare krme, gremo kar od korita. Na ta način se nabira v koritu vedno več pokvarjene krme. Vse to imajo naši ljudje za nekaj navadnega, nam pa vendar to zelo škoduje. 'Škoduje pa tudi gospodarju: on klajo zapravlja, nam pa pojedena krma malo tekne, mnogokrat pa tudi škoduje našemu zdravju.«
Drugi pujs: »Naši gospodarji so pa vse drugačni. Saj gledajo na to, da so korita vedno snažna in čista. Pri nas se ne pozabi in ne sme se pozabiti, da ne bi bila pred vsakim krmljenjem korita osnažena, po možnosti tudi še oprana z vodo. Vsaj vsak teden enkrat so korita gotovo oprana, včasih tudi še z apneno vodo. Pri nas vedo, da mora biti korito snažno, kakor skleda, iz katere družina je.«
Prvi pujs: »Pri naši hiši potrosijo In razmečejo mnogo krme, toda krmljenje vendar ni pravilno in zato ni čudno, da tako slabo izgledamo in tako slabo napredujemo. Z manj krme bi bolj hitro pridobivali na teži. Včasih nam krmijo preveč, včasih spet premalo. Krmo nam pokladajo, kadar imajo ravno čas in se na to spomnijo in to ni nikdar ob istem času, včasih prezgodaj, včasih spet prekasno. Jed nam dajejo včasih premrzlo, včasih prevročo. Dajejo nam pokvarjeno krmo, kakor skisane pomije, gnilo korenstvo, snetivo žito, preslano vodo, v kateri je bilo nasoljeno meso in drugo škodljivo krmo. Dajejo nam prevodeno krmo kar cele škafe je vodenih pomij in ko pijemo te vodenaste pomije, da bi dobili vsaj nekaj redilnih snovi iz njih, se napolnijo naša prebavila preveč z vodo, kar škoduje prebavi, pa tudi ostalim organom, ki morejo to vodo spet izločiti iz telesa.
Ko smo bili še cisto mladi, smo lobili preveč korenstva in trave ter raznega perja, preveč vodenaste krme, pa premalo mleka in žitnega zdroba, pa popolnoma nič mlade detelje, ki bi tako koristila našemu razvoju. Zato še sedaj ne moremo napredovati in večkrat obolimo.«
Drugi pujs: »Le čudno, da pri takem krmljenju še živiš. Mi imamo drugačen red. Krmijo nam vedno enakomerno in vedno ob istem času, pb isti uri. Kuhano pičo nam dajejo v mlačnem stanju. In to debe-lo-kašnato pičo, da jo moremo bolje prežvečiti, jo zato bolje prebavimo in bolje izkoristimo. Ko požremo debelo-kašnato krmo, dobimo vode ali vode z mlekom, ali sveže korenstvo. Sicer pa pri nas vedo, da vode pravzaprav sedaj ob mrzlem letnem času zelo malo potrebujemo. Ko smo bili še mladi, smo dobili zelo malo korenstva, tem več pa mleka ter ovsenega in ječmenovega zdroba. Tudi kuhane koprive in kuhane pleve smo dobivali. Zlasti pa smo ljubili mlado zeleno deteljo, ki smo jo dosti dobivali do zime. Sedaj pa dobivamo
posušeno mlado deteljo, to nam izredno koristL Zdi se mi, da nekaj posebnega nameravajo z nami, zadnje dni so nam začeli dajati kar v preobilici zdrobljeno žito tako da kar čutim, kako pridobivam na teži. Vsak dan sem težji po četrt do po: 'kg in maščoba se mi nabira pod kožo, d: mi je že kar neprijetno. Gospodinja in gospodar pa prideta skoraj vsak dan v hlev, nas prijazno ogledujeta in si nate nekaj med seboj prikimavata.«
Tako sta se razgovarjala pujsa in povedala, da se je pač treba pri svinjah potruditi; da uspevajo in da je treba z ljubeznijo skrbeti ža nje. Ni zadosti, da poznamo pujse samo takrat, ko se že bližajo koline 'in bi hoteli imeti čim bolj težke in čim bolj mastne živali. Že takoj, ko pridejo žival, še čisto mlade v hlev, moramo skrbeti za nje z ljubeznijo in skrbnostjo.
iiiiiiiiimimiimiiiiiiiiiiiiiiniiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiMiiiiim
Polnoči
Kadar je bil naš »Migelj« — tako smo klicali majhnega čokatega možička — pivsko nadahnjen, tedaj je šel zmeraj dalje, pa naj si je bilo podnevi ali ponoči. Kadar se je utrudil, tedaj je sedel ali pa tudi legel in če ni bilo drugače tudi nekoliko zadremal. Ko se je prebudil, je bilo treba najprej ugotoviti, kam so ga čarovnice zapeljale. Nato se je lepo počasi zopet odpravil nazaj, odkoder je bil prišel.
Nekoč se je bil prebudil na pokopališču. Bila je lepa pomladna noč in polna luna je čarobno sijala na grobove.. Le sence od križev in spomenikov so bile temne in so kazale raznovrstne oblike. Čem dalje jih je gledal, tem bolj so se mu videle grozne in naposled je bil skoro prepričan, da se premikajo.
Kako je dospel na pokopališče, tega si možiček ni mogel domisliti. Morda je prišel sam, lahko pa so ga tudi prinesli in položili tako, da mu je bil grob pod glavo Vaški navihanci so ga že večkrat napravili za bedaka.
Strah ga ni bilo, saj je bilo svetlo kakor po dnevu. Videl je, da leži nekje na gornj: strani — tam, kjer je obzidje n? nižje Samo nekoliko pognati bi se bilo treba, pa bo zunaj na cesti ob pokopališču. Glavn izhod pa je bil daleč na drugi strani in b ne bilo baš prijetno, hoditi ponoči toliko časa med grobovi. Da bi vsaj vedel, kolike je ura — biti je moralo že precej pozno, zakaj luna je plavala že precej viso.,o n. jasnem nebu.
Sedel je na grob in premišljal, kje rzj fc' se dvignil čez obzidje. Zunaj na cesti so s začuli trdi koraki. Slišal je pogovor in spo znal po glasu oba ponočnjaka, ki sta sc vračala z vasovanja. Prav tedaj je vlaril; ura v stolpu vaškega zvonika. Migelj se j zgrozil — naštel je dvanajst udarcev. Vasovalca nista štela, nedvomno sta imela druge pogovore.
»Kdo ve, koliko je udarilo?« sta ugibala, vpraševala drug drugega in pridrževa la korake.
»Dvanajst!« se je oglasil Migelj s poko pališča in ponovil še bolj glasno: „Dva najst, sta razumela?«
Vasovalca mu nista odgovorila. Peke-tanje njunih korakov pa je pričevalo, kako jima je strah podžigal pete.
Pujsi se pogovarjajo
V bregu sta dve lepi kmetiji. Vse naokrog so sadonosniki, ki v poletni vročini zasenčujejo strehe gospodarskih poelopij, le stanovanjski hiši se takrat belita iz daljave. Naprej za sadonosniki so njive in še naprej pod gozdom travniki. Meji obeh kmetij se stikata ob plotu sadonosnikov.
Pozna jesen je, v zimo že prehajamo. Golo sadno drevje že počiva, pripravlja se, da nas čez 4 ali 5 mesecev spet razveseli z lepim cvetjem. Okrog sadnega drevja enega sadonosnika leži v kolobarjih gnoj, v drugem sadonosniku pokriva tla rjava niša, preraščena z mahom. Sadno drevje v prvem sadonosniku ima lepo prirezane drevesne krone, v drugem sadonosniku štrlijo rogovilaste veje v zrak.
, V soboto popoldne je, zimsko sonce s svojo medlo svetlobo poizkuša ogreti hladno zemljo. Pri obeh kmetijah čistijo svinjake in vozijo gnoj na gnojišče, ki je pri eni kmetiji lepo urejeno, pri drugi pa je gnoj no gnojišču razmetan in gnojnica se odteka po bregu. Svinje so medtem izpustili v sadbnosnik, kjer so s« se ob meji srečali pujsi., ene in druge kmetije.
In tam sta se sešla dva koSeja, ki sta bila že v februarju kot mlada, pujska v skupnem gnezdu. Deset mladičev je bilo. Nekega dne, ko so bili stari osem tednov, so prišli neznani ljudje, razdelili so mladiče, jih dali v nekake zaboje in po dveh urah vožnje so se znašli v novih »domovih«. Po dva in dva sta prišla skupaj y nove razmere.
Ko sta se tako po dobrem pol leta našla obe meji kmetij dva kočeja-brata, sta se komaj poznala. Eden je bil lepo okrogel, gladek, živahen, dobro rejen; drugi pa je bil zaostal v rasti, suhoten, mršav, žalostnega izgleda, slabo rejen. V teži je bila med njima gotovo razlika kakih 30 kg. Ko dobro rejeni kočej ogleduje svojega brata onstran meje, mu zakruli preko meje in mu reče: »AH si pravi ali ne, kaj se je vendar moglo zgoditi zadnje pol leta s teboj, da Ogledaš tako slab.«
In razvil se je med njima pogovor približno sledeče vsebine:
Prvi (slabo rejeni) pujs: »Da, jaz sem, Pravi. Res, slabo se mi je godilo zadnje mesece, od kar sva se ločila. Slabo je moje stanovanje, slabo ravnajo z menoj, slaba Je moja hrana. Najhujše pri tem je pa še ^o, da me vedno zmerja moja gospodinja, kadar me pride gledat, da rastem prepoča-
si. Jaz naj bi bil kriv temu, da izgledam tako; ljudje, ki mi dajejo slab hlev in slabo oskrbo, hočejo biti pri tem popolnoma nedolžni. Dobro se mora pač goditi tebi, ko izgledaš tako lepo, da te je komaj poznati. Daj, povej mi, kako se ti godi, kako skrbijo tvoji gospodarji za tebe in kaj ti dajejo žreti.«
Drugi (dobro rejeni) pujs: »Moje stanovanje je lesen, prostoren, suh, svetel, zračen in snažen hlev. Obrnjen je hlev na vzhod, postavljen je na suho, snažno in malo vzvišeno mesto, da se scalnica lažje odteka od njega in se od tu izceja po kanalih naravnost v gnojnično jamo. Pod je tlakovan, ne betoniran, in malo nagnjen, da se gnojnica lažje odteka v žleb, ki je pred posameznimi koči v hlevu. Pred dur-nicami za krmljenje ima svinjak zaprt in pokrit, približno 1.3 metra širok hodnik, ki je odvračal od nas poleti vročino, sedaj pozimi pa mraz. Zato pa se gospodinja tudi ob slabem vremenu in mrazu ne boji čistiti korita, kar bi se skoraj gotovo zgodilo, ako bi morala stati na mrazu in na dežju ter čistiti korita.
Sedaj pred zimo so položili na tlakovani pod še druga premična tla, deske ali okrogle bruna, da nam je v svinjaku kar lepo toplo. Razen tega so svinjak sedaj pred zimo še opažili. Poleti so bila okna odprta, da je bilo prijetno hladno.«
Prvi pus: »Pri nas pa za naše stanovanje zelo slabo skrbijo. Svinjak ima zelo majhne oddelke, da se komaj morem v ko-ču okrniti. Razen tega je svinjak zelo nizek, temen, nesnažen in smrdljiv. Pod slabo grajenim svinjakom in okoli njega stoji vedno gnojnica. V svinjaku nam je bilo poleti zelo vroče, sedaj pa nam je že premrzlo in že v naprej se bojim, kaj bo pozimi. Seveda ni čudno, da se v takem svinjaku počutim zelo' slabo ob vsakem letnem času, zato pa tudi hiram in še dobre hrane ne morem izkoristiti tako kakor treba.
Pri mojem gospodarju menda mislijo, da se mi pujsi toliko bolje počutimo, v kolikor večjem blatu in gnojnici se valjamo. Zato nam svinjak skoraj nikdar ne nasti-Ijajo, gnoj le redko kidajo in ga pustijo z gnojnico vred okoli svinjaka ležati. Za sna-ženje in čiščenje svinj se prav nič ne brigajo.«
Drugi pujs: »Pri nas pa ve gospodinja, ki nam večinoma streže sama, ali pa pride vsak dan vsaj enkrat pogledat v hlev, da
Peljali so ga v bolnico, toda menda, ga je tako stisnilo, da je kri bruhal.«
Škovinc je zijal kakor kapelj in lovil sapo. Tinetovec se je sesedel k peči in kakor je bil hrust mu ja šlo na jok.
»In prav jaz sem ga moral prositi, da je šel v Jelovco. Ko bi ostal na Prtovču, t>i bil zdaj zdrav.«
Tinetovcu je bilo hudo, kakor da bi mu sina podsulo.
»Ne ženi se, Tinetovec. Nisi ti kriv, da ?e je to zgodilo«, je pričel trezno misliti ^kovine.
»Pa sem vendarle. Prosil sem ga, da je Prevzel vozno mojega lesa v Škofjo Loko«, Se ni dal potolažiti Tinetovec.
»Daj si no kaj dopovedati. Nesreča pač ne počiva. Ne moreš zato, če se je veriga Pretrgala.«
. Tinetovec je zmeden odšel, škovincu se kar smilil. Marjeta ki je sedela v zajčku, je sklenjenih rok strmela v gospodarja in čutila kako se ji tresejo noge.
»Moj Bog, da je Tineta podsulo«, je iz-kolcala. »Kaj bo pa Rotija rekla?«
Tudi škovinc je mislil na to. Res se dela, kakor da ji za Tineta prav nič ni, toda ne P)ore zatajiti, da ga ima še rada. Že zavoljo otroka. Ne more reči, da ni tudi nje-Sov. Kadarkoli pogleda otroka mora misliti nanj. Prva ljubezen je vselej naj-Sloblja in še na starost je ne moreš po-* Skiti. Saj morda ni bilo nič iz nje, morda je razum zamoril in je utihnila, toda Popolnoma je ne. moreš nikdar ubiti. •
»Povedati ji bo treba. Vsaj odpustiti mu Jtora, ge se fant ne bo več pozdravil«, je čas dejal škovinc.
Marjeta se je z vzdihom vzdignila z za-psčka in §e enkrat pogledala gospodarja, «akor da čaka, da bi ponovil besede.
»Kar tja v kajžo stopi in ji povej. Če prej zve, bolje bo zanjo.«
Rotija je ravno prala, ko je Marjeta stopila v hišo. Jurček je stal ob klopi in se igral z mačko, ki je potrpežljivo prenašala otrokovo nagajivost.
»Nič dobrega ti nimam povedati, Rotija«, je Marjeta precej prišla z besedo na dan. »Tineta so hlodi podsuli. V bolnici leži in bo menda težko kaj z njim.«
Kar oddahnila se je, ko je povedala do konca.
Rotiji so zastale roke, oči se ji zaprle in Marjeta je opazila, da so se ji zašibile noge. Smrtna bledica ji je stopila v izsušeni obraz in nenadoma je sedla nazaj na posteljo. Glasu še ni bilo iz njenih ust.
»Točnega še nihče nič ne ve«, je hotela Marjeta zabrisati grozo strašne novice. »Pri Tinetu ni bil še nobeden. Morda se mu je pa obrnilo na boljše. Škoda za fanta. Zadnje čase takih ni bilo dosti v vasi.«
Marjeti je šlo na jok. Rotija je, še venomer nemo strmela vanjo. Jurček je kobacal proti Marjeti in zadovoljno godel.
»Ta — ta — a — ta — ta«.
Tedaj je Rotija nenadoma planila v jok. Z rokami se je oprijela posteljne stranice In njen jok je bil podoben tuljenju zveri, ki se je ujela v skopec.
»A — ta, a — ta«, je kar naprej brundal Jurček in z roko grabil Marjeto za predpasnik.
»Tinetovec bo šel v nedeljo v Ljubljano pogledat, kako je z njim. Pa še ti pojdi«, je čudno suho rekla Marjeta, potlej pa s sunkom vstala in odšla. Ni mogla gledati Rotijinih solza. Zdelo se ji je, da je vsaka solza posebej obtožuje. Treba je tega. ko bi bila Rotija lahko srečna z Jernejem.
Ko je Rotija ostala sama, se je počasi umirila. Otrok je sedel na tleh in brskal ilovico in špranje. Zunaj je sijalo sonce, od strehe je kapljala snežnica.
Tišina- je z bolečo ostrino vrtala in Rotija je čutila kako ji utriplje kri v vratu in v sencih. Igrajoči se otrok se ji je zdel delček Tineta, ki zdaj morda že umira, če ni že umrl. Morda je na zadnjo uro želel slišati njeno odpuščanje, pa ga ni mogel.
»Tinetovec gre v nedeljo v Ljubljano«, je ponovila Marjetine besede. Ustavila se je ob njih kakor ob lesi, ki brani prehod na tuji svet. čim bolj je premišljevala, bolj jo je vleklo. V Ljubljani že dolgo ni bila. Od rok je do vlaka, peš je daleč, z avtom je pa drago.
»Pa bi vseeno lahko šla«, se je borila sama s seboj. »In še kaj bi mu nesla. Štrukljev bi napekla, čeprav gotovo tudi Tinetovec ne bo šel prazen. Tineta je rad imel. V bolnici je križeva. Hrana je bolj za gospodo. Za kmeta, ki je navajen žgancev in mleka pa kaše in močnika ni kaj prida.«
Rotiji je bila misel čezdalje bolj všečna. Tine bi lahko koj uganil, da ni huda nanj. Saj res ni, le tako čudno težko ji je vselej, kadar govori z njim. Vse staro pade pred njo, kakor bi nekdo razvezal culo in raz-, ložil vse drage in ljube stvari, z vsemi spomini, ki so navezani na sleherni predmet kakor ljubka pentlja.
Rotija ne more pozabiti kako jo je Tine žalostno poklical, ko mu je izpulila otroka iz naročja. Tako neskončno otožno je pogledal ,da še danes ne more prav razumeti, da se ni ustavila, ko je klical za njo.
»Morda je prav zavoljo mene šel v Jelovco«, jo je grizel kes. »Videl je, da nisem- za noben pomenek in da ga odrivam, c
pa je bil težko v vasi, ko je zapadel sneg. Saj bi segnil od dolgega časa.«
»Potlej si tudi ti kriva, da-se je ponesrečil«, je vsekala misel. »Gnal se je, da bi pozabil vse hudo, pa se mu je to na-krenilo.«
»Kriva si, kriva«, je vpilo v duši.
»Nisem smela pokazati, da ga še nisem pozabila«, se je opravičevala. »Pod noge se še nisem nobenemu metala, tudi Tinetu ne.«
»Iz same trme si bila taka«, jo je dregnila druga misel.
»Ni res, svojo srečo sem pobijala, da bi jo Jurčku ne manjkalo, da bi jo ne stradal, kakor sem jo jaz. Zato sem odbila Jerneja, zato sem se tudi Tinetu izmikala. Nisem vedela, da se bo tako zgodilo.«
Tedaj se je otrok začel komajsati po tleh. Iz špranje v tleh je bil s prstki nakopal umazane zemlje, da je bil ves črnikast po obrazu.
»Ta — ta, — a — ta — ta.«
»Le kdo ga je naučil te besede?« je zbodlo Rotijo. Spomnila se je na staro škovinko in na Tineta, ki je ves prosti čas prebil ob njej.
»Ata se je pobil«, je zavekala in v tem hipu bi pristala na vsako Tinetovo besedo, ki bi jo rekel. Nekaj se ji je pretrgalo v duši, tisti mračni jez, ki je zadrževal njena čustva, da so stala mirno kakor zelena voda za zatvornicamL Zdaj je vse udarilo čez in v šumečem slapu padalo globoko v dušo, odkoder je pozvanjalo nebogljeno Jurčkovo brbljanje:
»Ta — ta, a—ta, a—ta.« t Kakor nora je zgrabila otroka in ga pr tisnila nase. In v tem hipu ni objemala Jurčka, objemala je Tineta, njegovo zdrobljeno telo,; ki zdaj leži-daleč tam v Ljubija-

Ob reki Janglsekiang
Do Ičanga, ki leži približno 1800 km nad ustjem, je Jangtsekiang ploven za parnike. Nad tem. mestom se prometa ne manjka, toda vršijo ga le majhne domače ladje na vesla. Kolik je pomen teh veslačev, bomo umeli, če pomislimo, da leži na zapadlem Kitajskem bogata pokrajna Sečvan. Ta premore nič manj prebivalcev kakor vsa Nemčija! In Jangtsekiang je edina za večje tovore porabna pot, ki veže Sečvan z jedrom Kitajske.
Hoteč torej priti v deželo Sečvan, sklenemo pogodbo z domačinom, ki se bavi s prevozom blaga in oseb po reki. Ladja je kmalu pripravljena. Ko stopimo na krov, najdemo tam kakih dvajset kulijev, razvrščenih pri dveh velikih, veslih. Na prvi pogled se uverimo, da podjetnik pri izbiri veslačev ni bil tesnosrčen, kajti vzel je v službo celo dečke in starčke. Zakaj pa. ne? Naj pride tudi mladina in. starina do nekaj riža! Kapitan da znamenje in vožnja se prične. Obe vesli pljuskneta šumno v vodo, kakih 40 rok jih popade ter jih začne krčevito suvati. Kitajec, malo bolje opravljen nego oni reveži, stoji poleg ter jim poje neutrudljivo neki napev, ki se ponavlja v vedno isti obliki. Po pobudi njegovega glasu oni drugi veslajo. Da bi pa bilo veslanje ne preenolično, bije včasih z nogo ob leseni krov ladje in poživi s tem veslače, ki spremljajo njegovo petje z rednimi vzkliki. Pridejo trenutki, ko se loti kulijev pravcata strast. Tedaj kar besnijo, kakor da so v vesla noro zaljubljeni. Sama vnema jih je in navdušenje si daje duška z glasnim ritmičnim petjem v zboru. Medtem drči ladja po reki navzgor in pokrajina se izpreminja pred našimi očmi komaj hitreje, kakor če bi potovali peš.
Mahoma se ladja zasuče, ubere pot k bregu ter pristane. Veslači skočijo na zemljo, potegnejo za sabo vrv in jo vlečejo dobrih sto korakov daleč, dočim jo nekdo pritrdi z drugim koncem na krov ladje. Na znamenje z ladje se kuliji ustavijo, vsak si vrže močno zanko, ki jo ima pri sebi, čez ramo ter konec pričvrsti na ladijsko vrv. Zopet se pojavi med njimi »zbo-rovni vodja« in kuliji začno vleči vrv po ritmu njegovega petja. Vlečejo in vlečejo, ure minevajo, oni pa so vedno dobre volje in ne kažejo nobene utrujenosti.
To delo vlačenja po tesni dolini traja približno en mesec. Mestoma je breg skalnat in strm. Stene z nasprotne strani se iznenada tako približajo, da se zdi, zdaj pa zdaj bomo stopili v predor. Skrivnostne vode Jangtsekianga se penijo po ozki strugi in se v številnih brzicah srdito tepejo z upornimi čermi. Tu ni mogoče drugo: veslanje ne zaleže nič, ladjo je treba mukoma vleči skozi jezne valove. A kuliji sami so preslabi. Na takih mestih čakajo prebivalci bližnjih vasi ter se ponujajo v pomoč. Ponekod padajo kamenite stene kar navpično v reko. Tam so človeške roke že v sivi davnini vklesale steze, po katerih zdaj hropejo vlačilci, da porinejo ladjo skozi sotesko. Dan na dan se potijo tu skozi cele množice, in prizori, ki se ti nudijo,
ko gledaš množice v boju z naravo, ostanejo nepozabni.
Preprost kuli seveda se za take prizore, pa naj si bodo še tako zanimivi, kaj malo meni. On opravlja, priden kakor mravlja, svojo težko tlako, ki traja vsak dan 12 dolgih ur. Pred njegovim duhom je dnina, ki so mu jo obljubili in ki znaša v našem predvojnem denarju morda 15 šilingov za ves mesec. Brez dvoma veljajo njegove misli še nečemu: skromni večerji, ki jo medtem, na ladji pripravljajo zanj in za njegove sotrpine. Vzemi zraven tudi pravico, da sme na ladji prenočevati, pa imaš vso nagrado, ki gre kuliju za 30 dni napornega veslanja in vlačenja na neusmiljenem Jangtsekiangu.
U&iia tdemc
Na valu 283,4 m
Petek: 20. dec.: Jutrnja poročila odpadajo zaradi zapore toka. — Od 20,10 do
20,15	poročila.
Sobota, 21. dec.: Od 7,10 do 7,25 poročila iu komentarji. — Od 20,10 do 20,15 poročila.
Nedelja, 22. dec.: Od 7,25 do 7,45 jutranja glasba. — Od 19,30 do 20 »Okrog božiča« (polurna oddaja). Od 20,10 do
20,15	glasba za lahko noč.
Ponedeljek, 23. dec.: Od 7,10 do
7,25	predavanje za gospodinje. —- Od 20,10 do 20,15 poročila.
Torek, 24. dec.: Od 7,10 do 7,25 »Slovenska narodna noša na Primorskem« —-narodopisno predavanje. — Od 20,10 do
20,15	božično voščilo.
Sreda, 25. dec.: Od 7,10 do 7,25 božične pesmi. — Od 20,10 do 20,15 glasba s plošč.
Četrtek, 26. dec.: Od 7,10 do 7,25 slovanska glasba. — Od 19,20 do 20 »Prazniki« (polurna oddaja). — Od 20,10 do
20,15	božiču v slovo.
Petek, 27. dec.: Jutranja poročila odpadejo zaradi zapore toka, — Od 20,10 do
20,15	poročila.
Sobota, 28. dec.: Od 7,10 do 7,25 poročila in komentarji. — Od 20,10 do 20,15 poročila.
Nedelja, 29. dee.: Od 7,25 do 7,45 jutranja glasba. — Od 19,30 do 20 »Staremu letu v slovo, novemu v pozdrav« (polurna oddaja). Od 20,10 do 20,15 glasba za lahko noč.
Ponedeljek, 30. dec.: Od 7,10 do
7,25	predavanje za gospodarje. — Od 20,10 do 20,15 poročila.
Torek, 31. dec.: Od 7,10 do 7,25 »Staroslovensko pravo« — narodopisno predavanje. Od 20,10 do 20,15 »Ob Silvestru«.
Sreda, 1. januarja 1947.: Od 7,10 do
7,25	Vstop v leto 1947, —- Od 20,10 do
20,15	poročila.
četrtek, 2. jan.: Od 7,10 do 7,25 jutranja glasba. — Od 19,30 do 20 »Zvočna slika — Kozlovska sodba v Višnji Gori« (polurna oddaja). —- Od 20,10 do 20,15 poročila.
Petek, 3. jan.: Jutranja poročila odpadejo zaradi zapore toka. —Od 20,10 do
20,15	poročila.
Miiimimiiiiimmiiiiiimimiiiimmmimiimmimmnimniiniiiiimii
Kmm dopisiiiši®!!!
Zadnje tedne ste se pričeli prav pridno oglašati. To je zelo lepo. Pokažite, kaj vse ste se že naučili in kako dobro obvladate materinščino. Glejte, da boste tudi v bodoče pridno dopisovali. Karkoli se zgodi v hiši ali na vasi nam sporočite. Gotovo vse Slovence na Koroškem zanima, kaj je novega v vaših vaseh. Dopise, ki nam jih pošljete, objavljamo brezplačno. Zaradi jezika si ni treba beliti glave. Če ne bo kaj prav, bomo že mi popravili.
Sedaj se bližajo božični prazniki s prelepimi, a žal že preveč pozabljenimi navadami in običaji. Da pa te lepe navade, ki so del našega narodnega življenja, ne bodo prišle v pozabo, nam vse, karkoli boste pri vas ob božičnih praznikih in novem letu delali, napišite. Najzanimivejše dopise bomo objavili, najboljše pa tudi nagradili. Naj med bralci »Koroške kronike« ne bo nikogar, ki ne bi opisal svojega božiča. Pišite vse tako, kot je bilo in ne izpustite ničesar. Kar boste napisali pošljite na — Uredništvo »Koroške kronike«
OBJAVA. V naši upravi je na razpolago nekaj izvodov nemško-slovenskega slovarja, ki obsega približno 12.000 besed. Slovar je sicer razmnožen na razmnoževali stroj, a ker trenutno ni nobenega drugega na razpolago, bo tudi ta marsikomu dobrodošel. — Cena vezani knjigi je 13 šil. (na boljšem papirju), in 11 šil. (na navadnem papirju). Naročite ga lahko tudi po pošti.
ŠČETKE IN BAZNE ČOPIČE lahko dobite v zameno za konjsko žimo, goveje repe, svinjske ščetine in kozjo dlako
pri tvrdki B E XI G E B, CELOVEC, Mondgasse 2 in St. Veiter Straße 19	229
W W WH I Will ■■■■■■■■■■■■■■MMBMaMMBBai EfmssmtZ
SLIKE
vseh vrst, povečave in pomanjšanja, umetniške slike, nagrobne slike (po kakršnikoli fotografiji)
VAM NAPBAVI umetniški atelje CAEL HEDANEK CELOVEC, Paulitschgasse 13, tel. 20-90.
Zahtevajte cenike!	228
OCE LAŽI
Ko je Hitlerjev propagandni minister Goebbels obiskal Badensko, da bi tamkaj trosil svoje laži, je nek duhovnik pričel svojo nedeljsko pridigo z besedami: »Oče laži hodi in šepa okrog po deželi.« Po par urah. so se oglasili v župnišču policisti in hoteli od župnika izvedeti, kako je pri pridigi izgovorjene besede mislil. Župnik je rekel: »Gre za vraga. Saj je splošno znano, da si ga predstavljamo šepavega.« »Že res«, pravi policist, »gotovo pa veste tudi to, da je naš minister šepav.« Župnik je prikimal in dejal: »Gotovo, ali pa minister tudi laže?!«
*
DOPISNICA
Dopisnica, ki je povzročila v dopisovanju velikanski preobrat, je še dokaj mlade. Prve dopisnice so bile izdane v Avstriji 1. oktobra 1869. Tri mesece pozneje jih je bilo razprodanih že tri milijone. Ideja, izdajati dopisnice, se je porodila že štiri leta prej v Nemčiji, a ker se je poštna uprava zbala poloma, ni prišlo do uresničenja ideje.
Za dobi o voljo
LAŽNIVI SVET
Sodnik:	»Grozno lažniv je današnji
svet.«
Odvetnik: »Da, resnično, še svojim lastnim besedam človek ne more verjeti.«
MIBNA VEST
Pryi postopač: »Stražnik prihaja. Ali naj izgineva v stransko ulico?«
Drugi postopač: »Jaz ne grem nikamor. Zjutraj sem prišel iz zapora.«
*
Učitelj: »Tonček, zakaj so ribe neme?«
Tonček: »Gospod učitelj, pa vi govorite, če ste z glavo pod vodo.«
* *
Ribničan stoji, na vogalu in prodaja lesene žlice.
»No, kakšna je kupčija?« ga vpraša znanec.
»Kakor pri bolniku«, žalostno odgovor: Ribničan .»vsake tri ure ena žlica.«
*
Zakaj pa se tako kislo držiš?«
»Ah, saj ni čudno. Od samega brezdelja ne pridem do nobenega pravega dela.«
Najlepše božično darilo za otrobe
je
„5ILADI KOROTAN« ki ga dobite v vseh prodajalnieah Koroške kronike“
M » g IM7.ll A^li
Organist in cerkvonik dobi službo v lepo ležeči župniji. Ponudbe poslati na upravo lista pod značko „315".	227
ni in morda s poslednjo voljo hrepeni po njej. Ni to več hrepenenje z žegnanja, ki je bilo grešno in žgoče, to hrepenenje je mirno in vdano kakor hrepenenje poletne trave, ki čaka na roso.
Roti ji se je Tine zasmilil. Ko bi Tineto-vec šel danes v Ljubljano precej bi vstala in šla z njim. Zdaj so do nedelje še trije dnevi. Dolgi 'bodo, toda med tem časom bo lahko še kaj napekla, da ne bo šla prazna od doma Poln cekar bo naložila, da fant ne bo lačen in da bo vedel, kako zna peči.
»šla bom, da šla bom in povedala mu bom, da nisem bila nalašč skrnobna. Na Brezje bom poromala, če se pozdravi, tako mu bom rekla in še to mu bom povedala, da ga Jurček kliče.«
»Jurček, reci a — ta, a — ta.«
Otrok je mahnil z ročicami in začel brbljati. Rotija je šele sedaj začutila globok pomen otroške besede, ki se ji je zdel kot nezaveden krik po očetu, ki ga ima sleherno bitje na zemlji. Otrok kar ni hotel prenehati. Nazadnje se ji je z glavo zarinil pod vrat. Rotija je mirno čemela in gledala v sonce. Mimo močnih železnih križev so padale kaplje, ena za drugo, počasi, da bi jih lahko štela.
Na škovinčevi njivi se je že kazala rja-vočrna prst. Sveti Matija je dobro udaril po ledu. Ne bo se več dolgo držal. Tudi iz Rotije je izginil ves hlad. Od otroka je vela toplota in iskrenost, novo življenje, ki ima korenine nekje v onostranosti, pa sega z razcvelim vrhom na zemljo.
Rotiji še k mari ni bilo, da bo kmalu poldne in da še ni zakurila v peči. So dnevi, ko je človek bolj sit od blage misli, kakor od dobre hrane. Za Rotijo je bil današnji dan že tak.
Nedelja je bila sončna, sneg je kar Vidoma kopnel, z odkritih tal se je prijetno kadilo. Močno je kazalo, da je pomlad na poti in da ne bo dolgo, ko se bo sneg z zadnjimi močmi upiral le še v kotanjah, kamor se soncu še ne ljubi pogledati. Dovolj ima dela na polju, zakaj plugi že čakajo, živina, in ljudje so nestrpni. Drevje s koreninami tiplje, č& se zemlja že ni toliko ojužila, da bo čas, ko bo treba sok pognati pod lubje. Neko nemirno gibanje se javlja v sleherni stvari, hrepenenje po rasti objema vsako vejico in se spreliva celo na otroke, ki z nekim veseljem gledajo v sneženega moža, ki ga je vsak dan manj. Kmalu ga bo samo še umazana luža.
Rotija je bila v soboto pri Tinetovcu. ‘Zmenila sta se, da gresta na Češnjico na avtobus in se od tam potegneta v Škofjo Loko na vlak. Zgodaj bo treba vstati. Rotije tega še k mari nima, saj tako celo noč ne bo spala. Z Marjeto sta se že domenili, da bo prišla po otroka, ko bo šla od doma, bo še spal.
Tinetovec je bil Rotije vesel. Tine jo bo pa tudi, je pomislil. Saj je zadnje čase dovolj pritiskal za njo. Le škoda, da se ga je tako otepala. Ko bi se ga nekdaj, bi bilo bolje zanjo. Zdaj ji Tinetovec na noben način ni mogel dati prav. Fanta je spravljala samo v obup. Saj je vendar videla, da se hoče od dela pretrgati. Za koga je pa prebelil bajto, če ne zanjo.
»Nekaj sveta mu bom podaril, če se bosta zmenila«, je Tinetovec prede! misli, ko se je Rotija poslovila. Da bi le fant prestal in da bi ga ne stisnilo. Nič ni prijetna misel, da se je na tvoji zemlji zavoljo dela kdo ubil, Bog ve, da ne. Ko bi Tinetovec vedel, da se bo to zgodilo, bi nikdar
ne svetoval Tinetu v Jelovco. Četudi bi ne naredil za otroka in bi bil brez dela pri hiši, raje bi videl, kakor da se je tako nakrenilo.
Tinetovka je spekla pogačo in pripravila lep kos svinjskega plečeta. Da bo prišel fant hitro do krvi in moči. Tinetovec se je namenil, da bo kupil v Ljubljani še kakšno steklenico dobrega črnega vina.
»Takole, zdaj se pa kar obrni«, je silila Marjeta. »Pot do Češnjice se vleče. Otroka bom že jaz pokomandirala. Nič naj te ne skrbi. Na, pa tole vzemi«, ji je porinila nekaj denarja v roke.
Rotija se je branila, toda Marjeta ni odnehala. »Za Tineta kaj kupi. Vse mu bo prav prišlo. Potreben je dobre hrane.«
Marjeta je zavila Jurčka, ki je še spal in ga zanesla h škovincu. Ko se je poslovila od Rotije, ji je še naročila pozdrave za Tineta. Glas ji je bil nekam mehak, kakor ga Rotija pri njej ni bila vajena.
»Pa ne bodi trda s fantom. Rad te ima. Na otroka misli«, je še rekla, ko je stopila v vežo.
Tinetovec je že čakal.
»Kar brž se zasukajva, da ne bova mudila. Avtobus naju ne bo čakal.«
Rotija je imela cerkar močno natlačen. Napekla je bila štrukljev iz same bele moke in gosto potresene z rozinami. Tudi nekaj masla je bila zavila v bel močen papir. Prav na vrh je položila pušeljc. Nekaj vejic rožmarina in roženkravta. Pravijo, da bolniku zelenje dobro dene. Malo nerodno ji je bilo, če bo mogoče Tinetovec zraven, toda nazadnje ji je bilo že prav vseeno. Naj vidi.
Po poti sta dolgo molčala. Oba je skrbelo. Ko bi Tine ne prebolel ran. Tinetovec ni vedel kako bi izpeljal misel do kraja,
Rotija pa kaj dlje še misliti ni upala-
»Če ne boš huda, bi te rad nekaj vprašal«, je začel pri prvih senožetih mendrati Tinetovec.
»Kar vprašajte«, je zaslutila Rotija, kaj hi Tinetovec rad.
»Kako je zdaj med vama? Ljudje vsemogoče govorijo. Pravijo, da se ga močno otepaš. Pa fant res ni slab. Rad ga- imam kakor da je moj. Ni prav, če si taka z njim kakor vedo ljudje povedati.«
»Saj ni vse tako«, se je izmotavala Rotija. »Ljudje vselej več govorijo kakor je res.«
»No ja, jaz nič ne vem, kako se razumeta, to pa rečem, da je Tine fant, da malo takih. Bog daj, da bi se pozdravil. Tako sem sklenil, da mu zapišem k bajti kos zemlje, samo če obstane.«
Tinetovec je bil mehak kakor pregnetena ilovca.
»Če bi me ne bilo nič zanj, bi pa v Ljubljano ne lezla«, je izkolcala Rotija in kor dobro ji je delo, da je Tinetovec tako hvalil Tineta.
Potlej sta nerodni pogovor pustila vnemar in preudarjala vreme. Mrzlo je bilo in megla se je držala pri tleh. Sneg je bil močno skopnel, zlasti po senožetih.
»Lepo bova imela čez dan«, se je zvese-lil Tinetovec. »Megla se bo vzdignila in tako sonce bo, da nama bo še vroče. Ne rodno je ob dežju v mestu hoditi,, ko se težko ogibaš mestjanov. Kamor stopiš, povsod si v napotje.«
Rotiji je bilo kar prav, da se je pogovor presukal. Nerodno se je meniti o stvareh, zavoljo katerih si imel toliko prestati. Vremena je bila pa tudi vesela.
(Dalje prihodnjič.)
„Koroška kronika" izhaja tedensko vsak petek in stane dostavljena po pošti ali raznašalcu 90 grošev mesečno. Naročnino je treba plačati v napre- — Ust izd^- R t
obveščevalna služba. Uredništvo in uprave lista sta v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 200!. Rokopisi se ne vračajo.	aasiia