Leto XII.
Ljubijana, 18. aprila 1962
štev. 7
LIST   ZVEZE   ŠTUDENTOV   LJUBLJANSKE   UNIVERZE
Plenum Univerzitetnega odbora ZŠJ
Plenuma Univerzitetnega odbora Zveze šiudentov, ki je zasedal v razširjeni sestavi, čeprav je bila udeležba bolj skromna, so se udeležil tudi Jože Pernuš, predsednik Univerzitetnega sveia, Ludvik Zajc, sekretar Univerzitetnega komiteja ZK in pomočnik generalnega sekretarja univerze Rodo Peternel.
Plenum je bil v celoti posvečen študijski problematiki in spada v sklop obširnih priprav za prvo republiško konferenco Zveze štu-dentov v Sloveniji, ki bo 20. aprila v Mariboru.
Uvodni referat, ki ga je pripravil član predsedstva VO ZŠJ MILAN KUČAN, se je dotaknil vrste vprašanj v zvezi s prvo stop-njo, študijskimi programi, sodelovanjem prakse, vlogo Zveze študentov itd.
V referatu je posebej poudarjen odnos do reorganizacije visokega šolstva. Naloga univerze je, da daje družbi zadostno število strokovno usposobljenega in pripravljenega kadra. Vendar moramo vedeti, da niti uni-verza ,niti kak drug visokošolski zavod ne bo sposoben te naloge opraviti z lastnimi močmi, brez tesnega sodelovanja gospodar. stva in družbemh služb in poztiavanja real-nih potreb. Praksa je čutila, da dobiva pre-malo kadra, saj je do nedavno diplomiralo le 25 odstotkov vpisanih študentov in še ti povprečno po 6-letnem študiju. Ob poveča-fii in modernizirani proizvodnji je bil tako nezjiaten priliv visokokvalijiciranih kadrov nevzdržen.  Visoko šolstvo se je potemta-
kem znašlo pod dokajšnjim pritiskom, ki je zahteval njegovo modernizacijo in bolj intenziven študij. Tu pa ni šlo samo za formalne, ampak korenite vsebinske spre-membe. Pri tem je bila najširša praksa 6b strani, čeprav so v tem sodelovali poediri' ci, ki so se dobro zavedali pomembnosti tega vprašanja. Referat ugotavlja, da je bila osnovna napaka pripravljalnega dela, koli-kor je to zajelo širši krog izven univerze, da se je preveč orientiralo na zbornice in združenja, v ozadju pa je pustilo ves tisti element, ki bi moral biti v prvi vrsti zainte' resiran za kader prve stopnje. Pri tem ni bilo predhodnih analiz po dejanskih potre-bah, ki bi temeljile na sistematizaciji delov-nih mest in upoštevale perspektivni razvoj posameznih področij.
Tako se sedaj, ko bodo v kratkem di-plomirali prvi študentje na prvi stopnji, na-hajamo v položaju, da praksa ne kaže ni-
0d Jesenic do Gevgelije
gredo pozdravi, in čestitke, iz roke v roko, od srca do srca. Letos je šta-feta mladosti stekla izpod tovarniš-kih dimnikov pod Mežakljo. Nosijo jo naši mladinci in raladinke, pionir-ji pripadniki naše Armade, vsi, ki bi radi čestitali našemu dragemu mar-šalu za njegov rojstni dan.
Kdo bi vedel, koliko oči je po-spremilo na pot štafeto mladosti, ko-liko rok je pomahalo v pozdrav no-
silcem štafetne palice. Deževno in kislo vreme v Ljubljani ni moglo za-držati hekaj tisoč mladih ljudi,, da ne bi napoluili širokih ulic našega mesta. Letošnja štafeta mladosti je po pozdravu in izročenih čestitkah pred Konzorcijem stekla proti Po-stojni in od tam naprej proti drugim krajem naše republiko. Ena misel hiti proti glavnemu mestu, k naše-mu dragemu Titu: »Živi nam še dol-go., Tito, vodi nas in mi Ti bomo sledili!«

kakršnega zanimanja za tak kder. Znano je, da nekatere veje gospodarstva kader prve stopnje odkrito odklanjajo. Tako je v metalurgiji ,rudarstvu, kemiji, veterini in še marsikje. Odklonilo stališče do prve stopnje so zavzeli tudi inzenirji, tehniki, metalurgi in rudarji na kongresu v Tuzli. Zahtevali so celo podaljšanje študija na teh-niških šolah in fakultetah. »Po vojni smo irneli pet barvnih metalurgov in ti so iz-vlekli prvo petletko. Lahko čakamo, da se nam kader s SPLOŠNO rudarsko in meta-lurško IZOBRAZBO IZŠOLA,« je študentom izjavil docent, udele&enec tega kongresa.
Tu ne bt hoteli na široko komentirati takih in podobnih izjav in odnosa praksft do diplomantov prve stopnje. Na razpolago je dovolj argumentov povsem resne narave, ki taka gledanja kvalificirajo kot kratko-vidna, škodljiva za nadaljnji razvoj refor-me in gospodarstva, ki je tesno povezano s kadri. Naj spomnimo samo na vertikalno diferenciacijo tehniške inteligence v visoko razvitih industrijskih državah. Vendar bt hoteli poudariti, da bo potrebno ravno zato, ker je REFORMA PROCES, KI NE BO ZA-
KLJUČEN ŽE JUTRI, rešiti še marslkatero pereče vprašanjn, ki grozi kompromitiratt tudi vse tisto, kar je v reformi pozitivno.
V diskusiji na plenumu sta sodelovala tudi tovariša Pernuš in Zajc, ki se nista povsem strinjala z nakazano problematiko v referatu. Pudarjala sta, da so razna vpra~ šanja postavljena preveč načelno, da štu-dentovska organizacija verjetno ne bo ime-la posebnih uspehov, če bi hotela prakso učiti, da diplomantje prve stopnje niso rit-kakršna izgubljena generacija, ker bodo lah-ko nadaljevali študij na drugi stopnji itdL Takim mnenjem so se pridružili tudi nekar teri diskutantje med študenti. Posebno velja opozoriti na mnenje, da je reforma in prva stopnjc dejstvo, torej PROCES in da je na-loga organizacije, da si prizadeva, da se kar najbolj uspešno realizira. Strinjamo se z mnogimi mnenji diskusije, vendar naf opozorimo, da referat ni imel nikakršnih pretenzij opozarjati na povsem konkretna vprašanja po fakultetah, posameznih učnih programih itd. Mnenja smo, da je to pred-vsem zadeva organizacije po fakultetah, to je njena dolšnost, zato ima vse kompeten-ce. Res je, da marsikje pušča to ob strant. Referat, prebran na plenumu, je bil pred~ vsem osnutek rejerata za prvo republiško konferenco in je bil dan v razpravo z nar menom. da bi ga diskusija dopolnild. C» analizira in opozarja na nekatera vprašar nja, ki so še nerešena, ali niso rešena za-dovoljivo, ne dela tega zato, da bi karkoli kompromitiral. Nasprotno, prizadeva si, da bi se ta vprašanja zadovoljivo rešila in pre~ prečila morebitno kompromitacijo.
STANE ČEHOVIN
DALEČ PREMALO
10. aprila je bil prvi rok za oddajo prijavnic za študentske delovne brigatie v letu 1862. Medtem ko cdhajajo na zvezno mladiinsko delovno akcijo prve letošnje brigade, ko lahiko beremo v študemtskem tisku ostalih univerzitetnifh centirov triumfaiLnie naislove o doseženih in pre&eženih plandih, ko se povsod duru-god zavedajo obveznosti do skupnosti iai do dane obljufoe, pri nas v Ljubljani žal ni tako. Kljub temu, da je bilo storje-nega precej v smisihi centralnih priprav na Univerziftetnem odboru in da so bile te priiprave pravočasme, so predsedraiiki komiEij za deilavne akeije s posameznih falkultet im šoil oddaili samo 265 od pred-videniih 580 prijavnic- ZeJo pretresljiva šlevilka, toliko bolj, ker so nekatere fakultete, recLmo fiiazofska in pravna, ki sta biiii zjriani kot fakulteti, kjer bri-gade ndso predstavljale pro[,Jema (sipom-nirno se samo, da je pravna fakulteta imela lani svojo brigado in da so filo-zoifi lani prvi diosegfli iin poz.neje ceilo prosegli plan udeiležbe). do predvidenega roka oddale cedo manj kot 3O°/o prrjav-nic. Isto velja za biatefrniiko i« mediciino — 8 oziiroma 10 prijavnic od predvide-nih 45 ozilroma 40, neikje piri 5O°/o iizpol-nitvi obveznosti pa sla FNT in AGG. Poleg strojndikov, ki dajejo svojo bri-gado, je edima svetla točka elektro fa-kultela. Lalnko rečemo, da komisija za brigade na tej fakulteti zasiluži vso pri-znanje. Od vsega začetka so se zave-daili resinosti in pomema akcije vn pri tem je študentska organizacija nasto-pala kot celota. Rezultat je nadvse uspe-šen — v celoti dosežen načrt in v pri-hodnjiih dneh ga nameravajo še kTepko preseči. Zlasti pohvalno je dejslvo. da pri tem niso šli po liinjji najmanjšega odipoira, se pravi, da agitacije niso u-smerili zgodj ina julijs(ko brigado za An-karatn, aanpaik so ztKrajli za avtoput 23, za avgust v Ankaran 22 in za julij 9 prijavljencev.
Izraziit iprimer enostranske agitacije imamo na ekonomiji, kjer so se resda načrtu že močmo približaili, žail pa pred-vsem na račun julijsike brigade za An-karran, pri tem pa skoraj v celoti igno-mrali obveanosti dio zvesane delovne ak-
cije  i«  avgustovske  brigade za  Anka-ran.
Ugotoviiil srno že, da je sla«nje pre-senetijivo klavrno tudi na filozofski fa-kulteti- Od predvidenih 95 prijavnic jih imajo zaenkrat zagotovljenih samo okrog 50. Imamo občutek, da je biia agitacija &laba in da je komisija za de-lovne akcije biJa preveč prepuščena sa-ma sebi, se pravi, da študentska cirgani-zacija ni v celoti sodelovada pri agiita-ciji. Tipičen prismor je slavistaka, kjer reciiTio tretji letnik ni imel nirt ©nega sestanka, kjer bi razpravljali o udležbi v brigadi i,n da o t©m ni razpravljaila niti osnovna organizcija, kot to ni še na mars^lkaterem dirugem cddeliku te fa-kultete.
Posebno poglavje so akadsimdje, višje in visoke šole. Z njirni kctmisija pri uni-verziiletnem odiboru sip.loh nima redme-ga stika in to kdjub ponov:nii.m pozivom in opominoim. Svojo obvezncst je izpol-nila samo Visoka šcvla za telesno kul-turo.
V ceiloti lahko žal govorimo le o tem, da -letcs študentsika organizacija pri zbd-ranju prijavljencev za delovne brigade ni uapela. PcJeg objektivndh raalogov je za to še vrs.a siubjektivnih. Da je to res, najlepše dokazujeta prav pr^mera stroj-ne in eleklro fakultete, kjer objektivni pogoji nioa nič lažji kot po clrugih fak-ul-tetah. Govorimo lahiko o nedejavno-sti, neresnosti in v skrajnem primeru tudi o neodgovornosti posameznih forumov študentske organizacije, ki nikakor ni sioriila vsega, da bi obveznosti do de-lovniih akcij poskušala izpolniti- To na» toliko bolj prizadene, ker smo v jiibi-lejinem leiu mladiinokih delovnih brigad, ko bi se mora.li te odgovornosti še toliko bolj zavedati.
Preoslane nam samo ralila tolažba, da je do začetka zdaavniiških pregledov še neikaj dni. Predsedniki komisij se po-satmeznih fakultet so obljubUi, da bodo v tem času stctrili vse, da bi se načrtu vsaj priibldžali, če ga že niikakor ne bi bi.lo mogoče doseči. Dovcilj žalo&tno pa je dejstvo. da o iakih stvareh sploh mo-ramo pisali.
Pianček Lai4baher
ČESEBOM ŽENIL...
•  Verjetne in neverjetne zgodbe so se razpletle med Ijudmi. Človek dela in Ijubi. Ljubiti Človeka pomeni Ijubiti živtjenje, življenje pa včasih ravna z nami grdo, vendar ga moramo prenašati. Zakon je življenje v malem, del poti, ki jo prehodi človek od rojstvo do zatona svojega sonca.
6 Današnje zgodbe so \z našega sveta. Da se razu-memo: nismo hoteli napraviti take reportaže, ki naj bi pomenila komu osnovo za iskanje problemov. Šli smo površinsko, vendctr še vedno dovolj globoko, da o tem spfoh lahko pišemo. Napisali stno nekoj vrstic o naših poročenih študentkah in študentih. Reportaža naj bo zato bo!j za šalo kot zares.
• In še nekaj, da ne pozabimo in da ne bo presenečenj: vsaka podobnost s fistimi, ki jih naš reporter ni intervjuval, je slučajna.
ff    w KOLEGA MI JE PRAVIL:
Pet mesec sem vsaj dvakrat na te-<len srečal ma uilicah simpatično dekle, ki bi ji prasodil kvečjemu dvajset po-mllaidi^ pnrjazno se mi je nasmihala, jaz pa tudi nisem ositad dottžan. No, pa sem se končno le odločiJ, da jo ogovorim.
»Oprioisftiite, tovarišica, zdi se mu, da ee že od nekje poanava .. • Totikofcrat eem te žtfsrečal (sajj vam smem reči kar
Mišice na oibrazu so mu vzitirepetale: »Ti, buteflj, za koga me pa imaš!« Naglo sem se posJovil...
Mladoporočenca
D. S. iin V. L. sta se diržala za roike. Njega sem poznal že od prej, ker je moj dailjni sorodinitk- Oba sta študenta. Lep pairček sta;  zdaj se bolj  porečko
Ml), pa te nisem nikoJi utegnil vprašat-i, zaikaj se mi smehljaš ...« sem na hiitro povetzal par »-logičnih« stavkov.
Potem eva šla v kdno, kavairno, še prej pa se je predstavSla. Imela je kakš-
no leto več kot se mi je zdelo. Končno je bila že poitratje leto poročena- Brez Otrok. Izreden primerek.
»Kaj bo nekel tvoj možek,« sem jo vpra&al čez dva tedna, ko sva sedela v MESING BARU in je kaketno srebala s sttamiico limonado, »če bi naju našel la-ko!le sama za mizo...?«
»Mh<m,*< je skomignila z rameni in poikaizaila zofje, »kaj sem pa jaz l-ekla, ko sem ga včeraj srečaJa objetega z ne-ko d/eklino na reflaciji Na-ma — Tivali?« KJjub doibremu razpoloženju je rekla to zelo zaimoirjieno.
Saj pravim, izreden primer. Naj bo za uvod k naši repoirtaži o poročanih študenibih.
Prvi pacient
Zvedel sem za študenta, ki ga bodo v kiratlketn vpregli v zakonski voziček-Ves je nestrpen, komaj ča'ka blagosilo-va. Nevesrta je že lepo okrogla, stanova-nje v mestu jiima je doJgoročno obljub-Ijeno (beri: ena soba 4x5 metrov), doma se stri'njajo, čeprav mu masnjkata še dve Jeti do diipJome, fantovšeiino je že pla-čail (tisto noč so neznani storivci na ro-kah prenesM Fioka iz neke v^eže na ulico, kjer je pairkAranje prepovedano in ga potem polulali). med kolegii se je že raz-šiiriBa novica, da se bo poročiil. Pozvonil sem pri njem i<n ga v.prašal za svet: »¦Kaj miisM§, se bo tvoje življenje precej bfetveno stpremeniilo po poroki?*
»Vsekaikoi-,« je rekel trezno, »malo md bo že žad po diružbi, ki sem ~o imel do se-daj. Ce bova imela otroka, ga bo treba preživljati. Sicer pa bom dirugo leto v službi i;n boan izred;no študira.1. Do takrat pa nama bodo pomagali starši. . .«
»Se eno vprašanje, če m| dovoliš.« sem se predrznil vprašatd- »Nameravaš biiti zvest svoji ženki?-«
skregata, pned poroko pa sta sikoiraj vsak dan bila v komfliiktu.
»Kam sta šla na paročno potovanje?«
»BiJa sva kar doma. Mogoče bova šla poleti na morje, kajne možeik,* se je ozrJa na možička, ki je osveščeno poki-mal. Pogovarjali smno se še in še, govo-rila je največ soipiroga, ki je jmeila, mi-mogrede povedaao, zelo lep plašč in str-gane nogavice, on pa je sporazuimno pri-kiimaval. D. S. ni bi!l miikdair dober go-\-rorni!k.
Všeč mi je bilo, da se ta>ko lepo ra-zumeta- PoslušaJ sem načrte o fcodoč-nosti;
^Na otroke še nič ne mi.sJiva, čeprav bi jih rada imela. Rada bi iimetla že ve-like otroike, da jih ni tineba ptrevijati.«
»¦Jaz bi rada imela hčerko,« je me-nila žena. Mož je bil za sitna. foejal je, da možje ncsiijo hlače...
Slučajno sem ga čez nekaj dni srečal pred Slogo. StopiUa sva preiko cesie, v Isifrro, da bi sikupaj počakala za kino.
»¦No, kako ti gre,« sem ga še enkrat vprašal iin ga spomini:! na tole reipoirtažo in na zadnje sirečanje.
»¦Vcš,« je dejal resignirano, »moja že-na je prav fajn. Res je, da pravijo, da me ima mailo pod komando, pa se na to požvižgam. Glavno je, da me ima ra-da! Komčno to ni laka reč, če malo po-pustiš. Barka gre naprej ...«
»Seveda,« sem naodločeno prikimal. >vBarka gre naprej. Toirej so leva pre-Oblekli v krotko ovco?-«
»Saj  se razumeva,« je kratko rekel iin živčno pogoltnil ostanek konjaika- — Nato se je zbral rn miTno vprašal: >>-Ti. me iizzivaš, lum>p?!-« *
M. B. nijsam preveč nadlegoval z vprašanju Povedal sem mu, da bom o tem napisaJ- reportažo. Samo eno siplo-šno vprašanje:
»Kako se počutiš v zakonu?« Začel se je smejati, kot bi ne bil nor-nia]en in iz vmesnih vzklitkov sem lah-ko razbrail, da zakona m vprašanja ni vzel resno. (Razprava o ženskah, ki je sJedila ostame med nama.)
Diskrelno
Prva zgodJoa: Po poroki je bil vzoren zakonski mož. Takoj po poroki. Skrbel j« za dom in dvužkio, kakor s« temu
pravi- Vsak' teden jo je ob sofcotah ho-dJJ ohiiskovat na deželo in včasih je tudi ona prišJa v mesto. En dan življe-nja... (se reče). Njej je postalo to živ-
ljenje enolično, on je imel veliko mož-nosti, da enoličnost prežene. Pozneje sta zaprosilla za razvezo zakona.
Druga zgodiba: Ona je vedela, kaj hoče. •. Vzeia sta se na pomlad, ko je že po naravi afiiniiteta med spoloma ve-lika. On ni bid študent. Obetalo se je bajno potovanje nekam na zahod. Ko sta se vrnila, je biilo tudi zgodbe konec. Ona ima zdaj svoj dekliški priimek.
Tretja zgodba po ditaJogu:
»Kodiko let sd poročen?-«
»Kaj ti je najbolj vše<5 pri žend?«
»Da misli s svojo gflavo«
»•Te ima rada?«
»O ljubezni se niikdar ne pogovar-java.«
»Si kdaj presikočifl ojnice?«
»Saj smo vendar v dvajsetem sto-letju!«
»Te je žena kdaj varala?«
»Ne vem, sem biJ pri vojaJdih-«
»Kaj svetuješ &voji'm kodegom?«
»Pazite, fantje, pazite!-«
»Bi se poročiH, če bi se še enkrat ro-dil?«
»Bi, saimo bolj pozno.-«
»Bi spet vzel Slovenko za ženo?«
»Seveda, to so punce! Prati zinajo, kuhafci znajo iin tako dalje.«
»Kaj misiliš o koJitracepciji?«
»Prebral sem Menartove Časopisne stihe.-K
»Meniš, da je prezgodaj, če se človek v študentovskih letih poroči?«
»Nfi pnezgodaj, če iimaš vptsanih dvajset semestrov!«
BHo je sedetn suhih iet...
.. • in dva otroka, drobna in velikih oči. Oče in mati sta bila štud«nta. Spo-znala sta se v brucovskih letih i.n cd takrat je tudi px*vi pridelek. Dolga leta sta se sti&kala v majhni sobi v Mo&tah. Ona je biila nervozna, ker ji je mladosit uhajala izpod prstov in se je starala in redaJa. Njega so tlačili izpiti in po-zneje absolventsiki staž. Na,, ramah je nosiQ težko breme- Služba vcm je jemaJa veselje do šiudija, prišel je še drugi kri-čač. Z denarjem, ki sta ga imela. nika-kor nds»ta mio«gla zvoziti do zadnjega v mesecu. Na deželo nista hotela pustiti oti*ok, ker sta ju iimela prevec rada. Pred dnevi sem obiska] to študentovsko družino. KmaJu se bosta preselila v stolpnico in^ on bo v dog'ednem času doštudrral. Žanju se bo začelo lepše živ-Ijenje.
B. S. in njen mož sta z iste fakul-tete- Že kot gimnazijca sta bila lep par-oek im v letnih počiftnicah po prvem let-niku sta se paročila.
^Dobro sva se razumela,* je pove-dala B. S., »pa sva se vzela. Mož je po-&tal bolj resen, reden pri delu, ni več papival s prijateilji kot prej. Začel je tudi sikrbeti za svojo zunanjost: prej sem ga večkrat srečala, ko je hodil na predavanje kosmat kot rokovnjač, zdaj s; lika hlače in nosi belo srajco. Sploh se je zelo spremenil, ta naš ,ata'.. •«
»Kako reagiraš, če te ogovori v tro-Jejbusu ali v kavarn; nckdo, ki sjučajno ni tvoj mož?«
»Vedeti je troba, zakaj me ogovori, »je karakterno iai oprezno izjaviJa so-besednica. ^Vsekakor mi je bilo vedino, kadair se mi je kaj podobnega priipetiio, precej nerodno.-«
>->-Kaj najiboilj pogresaš v zakonu?«
»-Razvedirilo. Prej sva šla vsako so-
boto kam plesat, zdaj pa Je paredkoma.
Jaz bi rada hodila v gledališče, njega pa
to doiLgočasi. Rad gileda nogometne tek-
me.  Če bi šla v gledališče, bi  on  po-
stopaJ po mestu- Tako največkrat na-
praviva  kompromiis iin greva v kino.*<
Soiproga pa sem ob prililki vprašal:
»Ga še kdaj pokronate s prijateilji?-«
»Jasmo,-«  je  zadostil   moji  radoved-
nosti, »saj se nicaem poročiil za vse več-
ne ča»e. Moja žena je demokratična in
ne spi-ašuje dasti. Prejšnji  teden  smo
Jumpali na Otočcu. Zagrebčanke ... Šeri
An butaljke. •.«
»In opravičilo dorna?« »Nikome ništa!*1
Listi iz beležke
Besedo imajo Jočemci. Eno izmed na-ših študentk sem prosil za razgovor.
»Zakaj si se razvezala?«
»Moj zakon je bil kratkotrajen, po-roka goJa formalnost. Mnogo je vzrokov, ki so vplivali name; predvsem mi ni baflo všeč živeti samo za kratek čas. ni-sva imela stanovanja in on je bil tako čuden. Skratka, ni bil moj tip. Pravza-prav siva kriva oba .. •¦<
»Kako se zdaj počutiš?«
»Kot prej. Ni mi dolgačs. Zakon ni posegel globlje v moje življenje, ni me utesnjeval, imela sem veliko svobodo ... Zato tudi nisva koraplicirala. Lcčitev je bila bi*ez scen, kvečjemu malo komič-na •..«
»Kaj svetuješ  mladim  parom?«
»•Vsak je svoj svet, vsak je svoje sre-če kovač, zato so na&veti odveč. Vseka-kor pa poporočam pozornost, točnost in
dosledno&t. Tudi majhne stvari včasi'h vediiko pomenijo. Tistim pa, ki še niso potročeni: ne zamujajte randlijev! Vsaka mdtnuta čakanja pameni mimus.«
»Kaj misiliš, koliko deklet ima fanta lahko v Ljubljani, da ena n« bi vedela za dtrugo?«
^Odvisi od prijateljic!«
»Bistvena po&tavka v zakonu?4*
>»HaT*monija.«
»Bi se še enkrat poročida, če bi se ti pomudiiJa priJjika?«
^Bi. Zakaj pa ne! Saj sem še nilada!«
In res je nilada, sirnpatična i<n na vprašanja je odgovarjala ne da bi tx"e-nila z očesom. Prijetno-in sodobno de-kle-
Brez zaključkov
Vsake stvari je enkrat konec. Naši poročeni kolegi pa bi lahko še več po-vedali, saj se med štirimi očmi govori še tnnogo vei kot lahko kdo ujame v uho. Zakrknjeni samci naj ne uživajo preveč ob težavah zakonskega žtvljenja. Končno ima tudi to svoje sončne strani. Zato (udi o zakonu resno razmišljamo. Ce se pa med nami zgodijo in razple-tajo nevsakdanje zgodbice, govorimo o njih. Take si je tudi naš reporter za-beležil.                           TADEJ  MLMH
LOJZE SOČAN je bil prvi Ijubljonski Student, ki je preko AIESEC (med-norodna organizacija študentov ekonomije) preživel šest meseccv no praksi v Združenih državah Amerike. V lej številki zaključujemo njegov zopis o ameriških univer-zah, v kratkem pa nam bo naplsal še o nekaterih srečanjih z ameri-škimi študenti.
Večina študentov se izredno zanima za stanje v socialističnih deželah, kajti dej-stvo, da teh držav še sedaj ni »vrag vzel«, kar bi bilo razvidno iz ameriške propa-gandne dejavnosti, daje mladim Ijudem misliti, da verjetno tudi »komunizem«, kar je ameriški izraz za družbene sisteme so-cialističnih dežel, ne predstavlja samo vse-ga slabega in ko prične debata o gospo-darskih, političnih in socialnih problemih, ni ne konca ne kraja vprašanj. Tndi razne ankete so pokazale, da so predvsem soci-alistične države »behind Iron Curtain« — za železno zaveso tisto, kar ameriške štu-dcnte najbolj zanima.
V izražanju svojega prepričamja so ameiriški študentje izredno sproseeni in ne zagovan-jajo nekega splošnega mne-r.ja, razen kar se iače pnedsodkov do koimimizma, kjer je glavini »kurjač tega pekla«, Nikrta Hruščov. Glede poliitične-ga prepričanja bi jiih težko razvTstil na razne sfcupime; od izredno olbjektivnih in naprednih ljudi, pa do skrajnih de-snih ekstremistov, ki bi radi ,čimprej, doma in v svetu, odpravili komuniizem; vsaika ekstremdstioia stkupjna ima ceLo svoj »bojni načrt«. Najpomembnejša je »John Bkch Society«, ki vldjučuje tudi precej študentov, ali pa jih celo štipen-dira.
Bil sem nemalo presenečen nad reli-gioznostjo mladih Američanov ter vlogo iai spoštovaaijem do religije med tam-kajšnjimi študenti. Najbolj poznani so mladinski domovi ali hoteli »YMCA« oziroma »-YWCA« (Young man /women/ Christian Association, to je krščanska skupinosi; fanlov, deklet), ki sicer nima-jo večje povezave z religirjo, razen pro-pagiirainja religiozne literature, niso pa redki n. pr- študentje družbenih, tudi pravnih ali ekonoimskih ved, ki redno hod&jo v cerkev ali celo mkiistrirajo. Velik del študentov sicer ne zahaja redno v cerkev, vendatr menijo, da je le dcbro verovati v boga, če ne za drugega, pa vsaj «-za vsaik slučaj, da je pa le res kaj nad nami, ko pa človeka to niič ne stane«. Zavoljo tega je pomembno dej-stvo,  da  skoraj   vsaka  tretja radijsfca
A meršške univerze in njihovi študentje
postaja oddaja religiozni progrm, kjer se v reazličniih vairiantah zagovarja pre-priičainje, da eduino cerkev lahko reši za-hodni »svobodni sitstem« pred komuniz-mom iin njegoviimi dogmami. (Ne pove pa, katera religija je za to poklicana; ne kako bi rešifla družbene probleme »svobodnega srveta«, kajti ravno vlo ga reiligiij-e in njene politične moči je ddkaz, da je ta sistem v diilemi, na vse-zadmje pa ne priznava, da bi človeštvo Hrešida« z dogmami, ki so vsaj 20-krat bolj zastarele, od Marxove teorije, ki jo zaradi reseičnega ali samo navideznega nerazumevanja imenujejo sistem do-gem.) Štipendlje, predvsem afriišiikim in azijskim študentom mnogckrat podelju-jejo religiozne ustanove, ki ne štedijo z dolairjd v te narnene, kajti ameriški dr-žavljani so cerkvi zelo radodarni. Nič tudi ni čudmega, da zavzema sikoiraj če-trtino pro&toirov na »Boston University-< teološki oddelek.
Osnovni vzrok za neorganiziiranost in individualiziem ameriških študentov je predvsem v socialnih pogojih. Studentje bogatih stairšev, z vedno noviimi, naj-irečkrat dirkalnimi avtomobili, se ne me-nijo za orgatnizacijo, podobno pa je tudi z veiiikim številom drugih. študentxyv (revnejših), ki si s hanorarnim deJom fi-nančno pomaga.jo, zato jim za vse ostaJo ostane preimalo časa.
Moram pa reči, da so pogovori z ame-riškimi študesrati zelo zanimivi in pri-jeini, predvsem zato, ker niso vsiljivi, razen agresiivnih »Biirchier« (John Birch Sociiety). Z zanimanjem, čeprav včasiti s predsodiki, spremljajo vse, kar jim je navo in v svoji'h odgovorih in mišljenju so zelo sproščeni in je navadno tolitko mnenj, kolikor je ljudi ali pa še več,, kar zavisi od trajanja razgovora.
Predvsem pri obravnavanju gjlobljih diružbenih problemov, kot so n. pr. raz-voj in spremembe diružbenish odnosov, njihovi vziroki in posledice itd., so na splošno dobesedno brez orientacije in se naslanjajo predvsem na podtke «-in dokaze« iz dnevnega časopisja in radia, ki je osnovno sredstvo zeilo nečedne po-lifcione propagainde. Castna izjema je edmo «-New York Times«.
Še nekaj pnedstavlja amerišk«nu študentu pregilavice, im to predvsem na matij znanih univerzah. Za vsak pred-met obstoji tafko število knjig, sfcript in učnih priipomočikov, da se večlkrat štu-dentje ne morejo orierjtirati in izbrati najboljših, kajti večkrat se avtorji pri razlagi istih poblemov popcflnoma raz-hajajo. To je sicer tudi splošna značil-nosit amerišlte reUdame, še boilj pa »ame-rigfce demokracije«, kjer vsakdo glede na razpolložljiva sredstva ptx3(pagiria svo-je izdielke aili idege, kot »največje, naj-boljše iin najcesiejše«, kjer je sicer prvi prvi pokazateilj res v vdiki meri dolo-
oen z dolarji ostala dva pa sta le bolj stvar navade- (Iz te demokracije za vse so pa, kar je popdlnoma naravno, črtani samo državi neva<rni elementi.) Torej za uspeh, kjerkoli, v masi največjega, naj-bodjšega itn najcenejšega, je treba iz-brati ravno ti&to, kar ima resniično take karaikteristiike. Američani p>ravijo tej umetnosti *know how« ali po naše »znajdi se-*.
Vseka-kor pa to manj drži za slavne
taiiverze fcat n. pr. «-Harward Univea> sity« ali MIT — »-Massachusetts Institute of Tehnology-« v Bostonu. Boston, naj-starejše ameriško valemesto, znano naj-prej kot industrijski cemter, nato fi-nažlčni, sloyi danes predvsem kot znan-stveno razisfcovailni ceta^er severovzhod-nifh ZDA in kot rojstna domoviina elek-trohske in finotehnične industrije. Har-wardska univerza, najstarejša k\ naj-slavnejša v deželi, predsitavlja dejansko celo mesto z nepreglednim števiJom šol-skiih, razisikovalnih in stanovanjskih po-sopij. Diplomirati na Harwards'ki uni-verzi pomeni za mladega Američana ve-liko garancijo za lepo kariero v prihod-nosta,
Po svoje slaven pa je tudi MIT — in-stitut za vse vrste tehjničnih ved, z več sto laboratoriji, od fizičnih, kemičnihj jedrskih ter na drugi strami od labora-torijev na nivoju učenja im pridobiva-nja znanja, preko laboratorijev za usjpo-sabljanje diplomiiranih kadrov, do naj-višjih znanstvenih in raziskovalnih od-delkov, kjeo: je bila skonstruitt-ana masa najpreciznejših instruimeintov, od tele-objektivov do sateJiitov. Podobne usita-nove so ZLbelke ameriških znanstvenSIh iai tehničnih dosežkov in temeljijo na izredni vzajenmnosti med teotrijo in prak-taono realizaci.jo znainsttvenih dosežkoivj zaito je tudi njihov usipeh neizogibea.
¦ mednarodni urad za kulturno dejavnost
Ko je pred šestimi leti Medna-rodna študentovska konferenca ustanav-ljala ta oddelek za kulturno dejavnost, s<- ni zavedala, da ta naziv zanj ni to Čten. Kaj vse ni kultuma dejavnost? Ta pomanjkljivost bj bila deloma odprav-Ijena, če bi nazivu dodali, da gre tu za študentovsko kulturo. Vendar se je prvotno ime že toliko udomačilo, da ga pozneje niso več izprenunjali.
>>Študentovski svet« se precej loči od ostalega sveta. Kljub mnogim skupnini točkam, imajo študentje svoje značilno-sti, svoje posebne naloge in odgovorno-sti. Mnoge od teh nalog se nanašajo na bodoče delo študentov v •»ostalem« sve-tu. Ta svet potrebuje znanstvenike, ekonomiste, lingviniste itd., skratka ljudi s specialnim znanjem na vseh po-dročjth človeških dejavnosti.
V istem časi.' ta svet zahteva od njih, da so razgledani na vseh področjih člo-vekovega bitja, da znajo misliti, da iina-jo odprte oči za vse, kar se dogaja okoli nj'h in tudi odprto srce za potrebe so-človeka. Svet zahteva od njih, da so graditelji družbe, v kateri žive. Zaradi v&ega tega so si študentje sam.i zadali dolžnost, da del svojega fiasa posvetijo aktdvnostin^ ki so zunaj področja nji-hovega študija.
Napačno ime IBCA ni oviralo, da b» ne postala koristna ustanova pri izpol-njevanou nekaterih nalog. Največji cilj ji je še vedno. da bi povezovala vse študente sveta. Že pred ustanovitvijo tega urada se je posebno v Evropi udomaoila navada, da hodijo študen-tovsfoe skupine na gostovanja v inozem-stvo. Organizirani so bili mednarodnl festivali, kjer so &e srečevali študentje različnih dežel. Največja vrednost ta-kih dogodkov ni samo v zviše\ anju ni-voja študentovskdh kulturnih dejavno sti, ampak predvsem v formiranju res-ničnega mednarodnega sodelovanja. Verjetno ne obstoja nobena druga pri-lika, kjer se lahko dokaže popolno ne-smiselnost različnih nacionalnih pred-sodkov, kakor prav taiki festivali, kjer je pravt poudarek na skupnih intere-sih, ki ljudi združujejo in ne razdvajajo.
Tako je IBCA postala centralna usta-nova, kjer so se zbirale informadje o takih dogodfcifti in ki' je zasledovala Študentovsko kulturno dejavnost po vsem sve'uc. Urad pomaga organizator-
jem festivalov, kulturnih seminarjev iu osialih kulturnih srečanj. V enom pri-meru je bil tudi sam udeležen pri or-ganizaciji festivala. Konec leta 1959 ja organiziral gostovanje univerzitetnega gledališča iz Guatemale po Evropi, v1 avgustu 1961 pa je organiziral prvl mediiarodni setninar študeatovskega filma. L«ta 1961 je razpisal tudi n&tečaj študentovske fotografije »Študent in kamera 1961« in zanj prejeL množac<J fotografij iz vsega sveta.
V prvi vrsti pa je IBCA ustanova» ki vedno pomaga z nasveti, ki povezur* je študent« in kj podpira vsa prizade-vanja študentov, da bi povečali zanima* nje za vse vrste kulturnih dejavnoeti in izboljšadi njihovo raven. Ves Čas pa hoče biti tudi iniciator prijateljstva iri solidarnosti med študenti vsega sveta.
J. P.    t
Seminar za praktikante
ŠtudLjska podkomiisija Komisije za mednarodne stitoe je pripravila semanait za študemte, ki odhajajo na prakso Y inozemstvo preko tnednairodinih ofrgani-zacij AIESTE, AIESEC- IFMSA in dnil-gih. Seminar je biil v času od 26. do 28. marca in 4. do 5. apri3a im se ga j« redno udeleževalo oterog 80 študentov. Vodila sta ga tov. Merhar, asistenit Z ekoinomije im tov. Čarni s sociologije, po vnaprej določenemu programu, ki je dajal osnovne stnemice za disikusijo. — Posebno pozoirJiost so posvečali razvoju družbeniii sdl v sodobni družbi, raziprafV-ljali &o o samouipravljanju pri nas, o novem gospodairsikem sistemu, o nagra-jevanju po učiinku, o sistemu delitve dohodka itd. Ditsikusija se je dotaknala tudi specefičnositi naše zumanje politike in se posebej ustavila ob odnosdh s Sovjetsko zvezo in z di'žavami vzhod-nega tabotra- Na seminatrju so sodelovali tudi praiktikainti iz prejšnjžh let.
Ta prvi tovrstni semiinaa: je pokazal* da so študesnitje zainteresiirani na tem» da se seznanitjo s stvarmi, kd jih bodo morda morali nekje v inozemstvu td-mačiti. Dobno bi bfflo, da se odslej ti se-minarjti organiziirajo vsako leta Kc«n5-sija za medmarodne stiflce nudi vsenl pralklilkantom tudi različno gradivo • dsržavi, kamtia- odhajajo.

Tretjl festiva! Malih scen v Sarajevu
KARL MARX


žak, to velja za sleherno /nanost. Razumevanje /lflsfi oddelka o analizi blaga, bo zaradi tega int pa s<- tiče analizc subsfance 'vrednosti in •;,   s<-in   io   riapisaf   kolikor  rriogtfče   polju«3no.
Konec marea smo končno le dobili slovenski prevod MarKovega »Kapitala«, temeljnega dela marksdzma. Prvl del »Kapitala« so prevedli Stane HraSovec, Maks Veselko, Jože Goričar in Ivan tavrač. Redakcijo prevoda sta opravila S. Kra-Sovec In M. Vesefko, psri izbiri izvimika, registrov in termlaološklh izrazov pa je sodeloval Boris Žiherl. Prevod te«ra pomcmbnega deila v sloven-Ičino Je vseikakor izredno pomemben dosežek naše zalažniške dejavnosti in upamo, da borao tudi ostala dva dela dobili   v bližnji prihodnosti.
»»OTROKA REKE« - poezijo je eno, poetič-na drama pa nekaj tretjega.
»PIGMALVON« - predstava s plesom, petjem  in glasbo, vendar  brez  streljanja.
Gledališče Ad hoc je pripravilo Sartrove »Umazane roke«.
»NEVARNE VODE« - gredo proti cilju, o katerem se pri nas toliko razmišlja: anga-žirana sodobna drama.
»M0N0L0GI« - sijajna igro zvezd Jugo-slovanskog dramskog pozorišta.
»OKUS PO MEDU« - škoda časa.
Spacal v Mali galeriji
Slikane lesene
UIUCPuu
Ko se vedno znova sre&ujemo s starim znan-ceim iz galerijlsGdlh prostorov, nas nelkaj nehote $&i, da si steuBamo priiklicati v spomnin njegov feKejšnji cpus, njegov zadnji nastop, ki ga primer-Jalmo, vredinotitmo z današnjim, iščeano rast In padec utmettniikove izpovedi, crgansiko pogojeine v iijeni kjobtinuiirainosti.. često je to danes edino
gprijeiniljiiVo lzJhcdižče, saj obstojimo pred vsako ovo, enostavneje povedano, prehudo eksaltacljo, y diileimi: alA naj jo priznamo ali pa naj upravi-ceaio podivoim:iano v uimetnikovo islkrenost, v zad-nji kcinsekveinci inorda celo v njegoivo iarazno moč, cizirama sklepaimo o zasilneim izihodtu iz stag-nacije. Zapissal seim, da nas neihote sili. Vendar gre pravzaprav za velliko vee: razumsko isikanje Stiika z uimer.inikovo vizijo je vedno na mestu, kajiti oustvo nas uteigne premaknitl iin zanesti, rikirattka zmesiti, ne da bi to saimi želeli ali celo hoteli.
Tržalš'ki rojak Lojze Spacal je naš stari znanec. Predobro ga poznamo, sledeč vestem o njegovih priananjih tudi v tujimi, predvsem pa po predlstaviitvah pri nas doma. Tik pi-ed treitjim grafičnim bienaiom nam je v Jakopičevem pavi-lijonu prikazal opus zadnjih treh let. Prav v tej, že zreli Spacalovi fazi, smo prlsluihnili njegovi raznoliki, nikdar v inaniro težeči izpovedi v olju, grafiki in ne nazadinje v modelirani ter slikani grafi)čini matrici. Utemeiljitelju našega magič-nega realizma, zajetega v dveh dismenzijah z naj-čistejširni likovniimi sredstvi, vizionarju in monu-mentalizatorjiu kraške trpfcosti in resnično-s t i, uimetniško tako prepričljivo izpovedaine, smo tedaj priznali vse: isti Ijutbljanski bienale miu je prinesel eno od treih najrvišjih nagrad in pravlco do saimostojne razstave v dkviru prilhodnje velike prirediitve, že četrte po vrsti.
Prav ta obšiirnejiša retrospektiva pred tretmi leti v Jakopičevem paviljonu nam je odkrila ne-kaj novega, značllneiga v Spacaiovem likovnem hotenju. »-Prefinjein in intimen po vsebini, barvni lestvici in teh-ničnem izražanju (podčrtal na teim mestu A. B.). naim je Spacal razkril nov likovni pogled v sicetr že preij znamo in umebniško orieintirano oko!lje (Govoreči zid, Tribuna, maj 1959)*. Tem značilnositiim, ki so tako čvrsito povezane tvoriie btž uanetniiške vrednosti, se je Spacaloiv nemimi duih trudil izoignitl ter zadostiti težnjam po pla-stično poudarjenem izražanju in živobairvni ton~ ski skali: »2e omenjene silikane in modelirane grafične rnatrice izikorišča Spacal za u č i n k o -vitejše podajanje plastičnosti in močnejšega kolorita (podčrtal na tem rr.estiu A. B.), ki ga zahteva za raz'liko od nežnej-šega na girafičnih listih.« (Tribuna, pravtam).
Ožja predstaviitev nagrajenca na lanskoletnem biemalu je znova potixlila oimenjeno kcnstelacijo, tofcrat predvsem barvno naglašenost v do takrat introventiranem uigtivairjavčeveim svetu, gladancim s stališča vsetbinssko podrejene intimnosti. Barvni lesoreiz je tedaj oznajal prekretnico v umetniko-vem pričevanju, toda ne le v tehničnem, 1'ormal-nem poglediu. Zdi se, da je študij i&krečcga se In živega koiorHa podvodnega življenja raziburil umetniikovo imaginacijo, ki je istočasno intuitiv-no sledeč preprosfi leseni površini do kraja izko-ristil svoje bogato tehnično izkustvo, preveč pose~ gel iin si pirilastil preostali in predvsem prislnejši del umetnikovega obou*tja. Kraška vrata, lesorez iz leta 1961, je preteče napovedoval, čeprav je istočasno še pirevladovalo mnenje, da gre ob tej Spacalovj faz! poleg vsega tudi za iskanje pre-paxxstejše in enostavnejše tehnične oblike.
EGetmeintarna, skoraj že stiihijska enofcnost umetnikove danosti in pojrna, je do danes ustvar-jala skoraj nepriimerljiivo resničnostt vsake, še talko reduicirane in poenostavljene oblike. Sest-najst kolažev oziiroima pnimerov takoiimenovanega reliefnega slikarstva, kot bi lahko imenovali po-sledno Spacalovo fazo v Mali galeriji, razbija to enotnosit:, ki je rnarsikdaj v nevarnosti, da jo po-ruši do kraja. Kott da bi se že om©njeni težnjl po izrazito haptični predstavitvi in za Spacalov no-tiranji svet do danes neupravičeni barvitosti pri-dTužillo še nepotrebno iskanje izvknikov, ter s tem v zvezi preveč splosno, skoraj banalno izpo-vedoivanje nclkidaj tako poristne umetnikove re" snionosifi! Ne foi hotel s tem zanikati Spacalovega ob6u'tlja za barvo nasplolh, saj tokrat dela kot Timava pod Krascm, Rde^ča zarja, Mesto v zircalu in Stare freske odkrivajo neslutene možnosti. Toda kolaža kot sta Ožgana kraška zemlja (kako daleč je ta od netkdanje preprostosti in prepričlji-vosti!) im Poikrajma na liuni sta s svojo psevdo-barvitostjo in psevdoibizainnoisitjo nehote privzela skoraj oikusarski prizvok. Gledana v celoti je ta faza v pretiiranem iskanju. natiurallstičniih tal pre-šla itako daleč, da bi ji lahko oponesli celo na-črtno invenciijo, elemenit, ki je sicer v sodobnem likovnom iaražanju vedno ustirezmo dopolnjeval razine tchniične variacije, ne da bi pii tem po-dvonnili v izpovedovavčevo iskremost.
Nisem iizgiutoil vere v Spacala — umetnika, v tisto njegovo uimetniško b"nt, ki je bila nekoč tako pristno tirpka iin navdajajoča s spoštovanjem. Ne saimo nekoč: o tam, da še živi, sod'im tudi ta tre-nutek ob reprodukciji emega od štiiriih, v katalogu siceir omenjenih, toda nei-azstavljeniih lesorezih. Svetloibe in sence v pristainišču inosi nasilov ta grafiično iizredno obču-ten, uimetnisko doživet, isto-časmo pa tudi liikovno zrel, laihko bi ga imemovali tudi kaliigrafsiki, zapis. Zelel bi zmova spozmati Spacala — gtrafika.
A. Bassin
2e tretae.leto je potekal v Sarajevu Festtval Malih scen Jugoslavije in šele sedaj kaže, da iz-ginja nekaj tiste zibeganosti, ki je bila tako očitna prejšnja leta: kaj so pravzaprav mali odri? Ni važno dejstvo, da je bilo to vprašanje na tretjem festivalu reženo in da so bile stvarl postavljene na svoje pravo mesto; zanimivo je predvsem, da nas ravno db tej priliki nekatere predstave niso puščaile tako zimedene, kot so nas sicer.
K cptiimističnemu napovedovanju nadaljejega še jasnejšega in določnejšega obstoja te institu-cije, so nekoliko pripomogli tudi delovni sestaniki Ijudi, ki so poklicani zato, da skribe, pišejo in go-vore o teatru. Vendar v splošnem ni treba delati nikakršnih scen oikdli Festivala Malih scen; to, kar smo videli, govori namreč o nekem povpveč-nean preseku sikozi to, kar posamezni ansambli delaijo v svoji'h ma.lih gladeilišči!h, scenah, ekspe-rimentalnih ateljejih in študijllh.
Festival se je začel s poezijo. Veindar za delo sloven&kega pesniika Daneta Zajca »Otroka reke« v izvedlbi ljubdjamskega Odra 57 ne bi ravno mogli reči, da je bila pesem. Bolj je bil to poučen primer, kaj laliko nastane, če se pe&nifc odloči ustvariti daramo in vanjo vpleite antične In biblij-ske motive, obenean s simboliko in metaforiC<o svoji!h peismiškiih pireokiupacij. In da bi bil adekva-ten pisatelju, je bil ravno tako originalen tudi re-žiser Taras Kermaumeir: ustvaril je popodnoma statično rnizansceno, igravci pa so deklamirali v svefflobi sveč. Od te predstave se lahko marsikaj naučimo; najprej ix>, da je poezija eno, poetična drama pa nekaj tretjega in kot dirugo smo slllšali lefecijo o dikciji, ki so nam jo taiko izvrstno po-sredovaili Ijublijainski umetniikl.
Potem je prišlo na vnsto gledališko delo s plesoim, petjem in glasbo, vendar brez streljanja. »Piigimalyon« v izvedbl sarajevskega Malega gle-dališča. Režiser Jurislav Korenic nam je pokazal, da je v mahh gledališčih dovolj prostora trudi za kabaret, pa ne samo to, da je dovolj prostora tudi za dvajset in še več igiravcev, seveda če se znajo lepo razimestiiti po odnu. Ubogi Bemard S!haw; vendair to ni tako važno, gledavcl so se zaibavali. Škoda samo, da akfterji tega kabareta niso bili pravi plesavci in pevci. Vendar nima smisla biti zloben: gledavci so se zares odlično zabavali. In da ne pozabiimo: apet dobra igra Rudolfa Alvadja.
Rade Mairkovič "in ngegova skuipina »A* si pri-zadeva, da bi vrnila gledališče k začetni črki abecede. Brez vseh prrpomočkov, samo tekst 5n igra. Tekst Slobodana Stojanoviča »Nevarne vo-de« pa je na tisti poti in usmerjen prcti ticstemu cilju, o.katerem se pri nas tolilko razmišlja: anga-žirana sodobna drama: z akttialno problefmatiiko liti akutno tematiko glede na razimere v naši dra-matiiirgiji. Stojanovič potguimno ^kvči pot. Zato mu lahko oprostiimo, da so njegove »-Nevarne vode*« bolj predhodnica kot pa celovLto dramsko delo. če temu dodaimo še, da je režiser Vasilije Pqp<r vič z igiravslko ekiipo, v kateri sia Izrazito izsto-pala Pavle Minčič in Rade Markovič, ustvaril svežo in nekonfonmistično predsitavo, potem si je s tega festivala treba dobro zapomniti črko »A«.
Beograjski »Atellje 212« je prišel v Sarajevo z že postano predstavo Mrožkovih »Policajev«. Re-žija: veliki igravec Plesa. Igravci: — izvrstno reži-rali svojo igro Joviša Vojnovič, Mija Aleksič in Zoran Ristanovič. Publika se je tej politični satiri smejala.
Gledališče »Ad hoc« iz LjuMjane je pripravilo Sartrove »Urnazane roke«. EtiCno-filozofsiko poli-tični traktat v Santrovem stilu. Ljubljančani, ki na sarajevsCdti festivalih konstaintno predstav-ljajo nesporno visoke kvalitete slovenske gledali-ške iigre, so ponovno poikazali, kaj je solidina ki msna vigrana lgtra. Za miladega Alija Ranerja, ki ima še veliko več zimožnosti, nimamo dovolj po-hvalnih epitetov, Jurij Souček' pa je pokaeal izoblikovanega uimetinika.
Končno je tudi Jugoslovansko diramsko pozo-rište lzvolilo priti v Sarajevo s svojo Malo sceno. In kaj so prinesli? Večeir velikih monologov. Pu-blilki so pokazalli sijajno igro svojih zvezd. Obču-dovaili smnoi ta zares odliični igralski koncert, Branka Plešo, Miro Stupico, Jovana Miličeviča, Mijo Aleksiča, Zorana Ristanovica, Ajvara in se obencm spraševali, kaiko so mogll ti monologi zaiti na festival Malih scein. Ce j€ to ena oblik deiLovanja teh gledališč, se nam priihodnje leto lahiko zgodi, da bomo prisostvovali koncertu hair-monikarjev!
Za zadnjo predstavo mlade Angležinje S!h. De-laney »Okus po medu« je bilo v resnici škoda časa. Vsa čast vsem tistim deždam, kjer so že igrali to da-amo, toda bolje bi bilo, da bi komomi oder Hrvatskega narodnega gledališča in nas ta sreča prezrla. Moralna, sociološka nn filozofska puibertetniška razmišljanja, malo Freoada, malo Ojdipa. Traja dve uiri in pol. Režiser Davor Sosič si je očitno precej prizadeval, pripeljal je
kilavir in trobcnto, naredil z igravci malo panto-mime, jih vrtel in obračai, toda zamain. Bredsta-va je vendairle trajaia dve uri in pol. Mnogim se je verjetno zdelo še dalj. Igiravci so se t,rudili, z največ uspeha še Minija Nikolič in Jovaai Ličina. Da bi ne pozabilli, kakžno je diletamtsko lgranje, je pctsikirbel Kruno Valentič.
Sead Fetahagič
Pesml 1961
»Pesmi 1961« Marjana Krambergerja nas pri-tegnejo že s svojim preprostim naslovom- površ-no prelistovanje zbirke pa nam odpre pogled v čisto nov, nekonvencionalen pcsniški svet. Naj-večja odlika teh pesmi je v preprosti, skoraj re-portažno lahkotni pripovedi pesnikovih doživetij sveta. Pesnik hoee biti za vsako ceno izviren, iz-bira motive, ki se jih poezdja doslej še ni lotevala, uporablja izrazoslovje, katerega se poslužuje po-ezija le redkokdaj ali sploh ne. Ustvariti posku-ša tudi nek svoj izviren odnos do sveta. Kram-berger je uspel dati svojim pesmim neko svoj-stvenost. Funkcijo poezije v življenju hoče jasne-je determiniratL
Slučajno doživetj«, srečanje, dogodek ali samo preblitsk v njegovi zavesti mu je lahko povod za zapis, za razmišljanje o človeku, o iskanju njego-vega pravega mesta, prave vloge v sedanjosti. Tako nam te pesimi, kljiub preprostosti, ki preve^ va vso kiijigo, odkrivajo globoko razimišljajočo pessniiško naravo, zavzetost priti neki stvari do kraja, pa čeprav samo na svoj, čeprav samo na pesnišiki naein. Pesnik se venomer išče, doživeti se hoče v svetai, zato je vse njegovo bivanje iska* nje dirobniih srečanj, vse stvari, ves njegov čas so saimo srečanja.
Njegova pesem je s teimi s?rečanji v tesnl zvezi, odlprta je v svet, je pot do človeka. Pesnik se je osvobodil svoje saimote, pesmi ga povezujejo z ljudmi. Njegova pesem je igra diuha m lepote. Njegov optimizem je v življenju besed, od tod pa se razteza na vse, kar je čioveško.
Tako nam ti cikli Kratnbergerjevih pesmi od-krivajo njegov odnos do sveta. Krambeirgerjev svet je tak kot naš, kakor svet kogarkoli. Kraim-berger hoče biti bliziu vsakomur. Namesto da bi bežal iz te nepoetične vsaCidanjosti, jo raje po-su^iuša naipraviti poetično. Poezijo najde povsod, življeinje mu daje navdih, srečanja so mu vodilo miisli.
Krambergerjeva zbia"ka je kakor dinevnlk. Za-pisi neposirednih doživetij, ki pa se vendar zliva-jo v popolno oblikovno urejenost. Ta obilika pa ni prisiljena, vča&ih izigleda kakor saima po sebi do-gnana. Pesnilk hoče lzpovedati svojo resmico na prepTOst, vsakorauir raziuimlljiv način.
Zbirka je razdeljena na sedem ciklov, vendar cikli sikoraj neopaztno prehajajo drug v dirugega in predsta-vljajo zaključeno celoto tako v oblikov-nem kott v visebinskem pogledu. Tudi posamezne pesmi so komipozicijško izredno dognane, meta-fo*re prefinjene in doživete. V prvem ciikliu z ne-ko ironijo otpisuje svoje doživljanje sodotoega sveta. Od daieč mofari vse dogajanje in se anga-žtira le takirat, ko je nj 3gov svet le prepoln različ-nih nasipirotij. V drugem ciklu lirično polemizira sam s seboj, v tretjeim se hoče Izogniiti samoodtu-jevanju, poglablja se v svoje bistvo, v četirtean ciklu otpisoaje sebe v družbi, ki se ji hoče čirn bolj pribli'žati, čeprav se po»čuti tujca, v petem ciMu je spet sam siredi nerazvozlanih skrivnosti sveta, v šestem se plaho sreča z Ijubeznijo, ven-dar jo kljub teami že ironiztra. Sedimi, zaključni cikel ga spet predstavlja v svetu kot zrelega člo-veka, občutOjivega za vse, kar se okoli njega dogaja.
Kramberger pogosto nekako zviška, intelektual" no obravinava različne pojave v svetu, se kmalu sprijazini z vs€imi nepravilnositmi v življenju in se zavije v neko ironično resignacljo, včasih se zdi, kakor da se boji ali da mu je že žal, da je zaživel ves, scela in kljulb navidezni vedrosti ne moire sikriiti svoje, v bistvu občutljlve lirične nara-ve, ki ji živJljenje ne nudi tistega, kar bi hotela.
Po svoji izraziitosti im svojiskosti liričnega do-življanja predlstavlja zbirka v sodobni pesniški tvoirnosti razveseljiivo novost.
-rSr-
NEKAJ   MNENJ   NAISTO   TEMO
Bgramo, torej smo -toda kaj ?
Ko se je leta 1892 prvič dvignila zavesa v do-mačem Talijinem hramu, je slovenska drama na-stopila svoj križev pot. Predvajali so Jurčičevo tragedijo Vetronika Deseniška, v režiji Ignaca Borštnika. Na jezik se niso dosta ozirali. Pustili so ga vekati kot otroka v tesno zavitih povojih, vse do priihoda Otona Župančiča kot drarnatiurga, leta 1912.
Tedanji iigravski ainsarnbel je sestavljalo devet-intrideset igravcev. Od teh je bilo trinajst anga-ždtraniih in šestindvajset neangažiranih. V zapi-skih nadalje piše, da so iineli pred posamezno premiero 1« štiri do pet sfcupnih vaj. Zanimrvo bi bilo videti tako predstavo z našisni očmi! Preffni-eri so sledile le kaki dve, največ tri reprize. O kaikšn! akademiji za vzigojo igravskega naraščaja, ali vsaj njej podobni šoli, pa takrat ni bilo še no-bemega sledu.
Lojze Spacal: Mesto v zrcalu
Ustanovitev akadeimije za. igravsko uimetnost je rodilla svoboda. Leta 1945 je bila ustanovJjena iin njen prvi refctor je bil Filip Kalan-Kumbato-vič, ki je sedaj redinl profesor za predimet zgodo-vina gledališča.
V talko kratkem časovnem intervalu se je A!ka-demija razmeroima visoko povzpela. Dosega ev-ropsko povprečje, daleč pa prekaša vse nemške igravske šole. Posrečilo se ji je združiti teorijo in prakso, kar na priimeir Angleži in Nemcl nimajo, medteim ko se v francoskih privatnilh šolah po~ sveča večja pazornost praktičnim vajam, ter se šefle istočasno z njimi, a v manjši meri uče tudi teorijo.
Ded'iš<Sina umetnlkov in globokih poznavavc^v življenja, kot so bHi Mairija Vera, GaiveMa in Le-var, je velika, vendar se šele sedaj počasi razvija v cvet. Oni iin v&i tisti, iki so prišll za njlmi ali bili skiupaj z njimi, so zaorali v ledino, ki še se-daj nima popolnoma zrahljane zeimlje. Pouk je razdeljen v tri gflavne oddelke: dramska igra, ki so jo prvi predavali Levar, Danllova in Marija Vera; režija, ki so jo poučevali Gavella, Stupica in sedaj Jan; in teorija. Prvo leto na Akademiji je le poizkusmo. Tak je najbolj površen oipls naše igraviske akademije.
Tudi dirugje imajo podoben način izobraževa-nja mladi!h iigravcev. Vze!mi:mo za priimeir Franci-jo. Vendar ne z mislijo, da nam mora biti Pariz edini in najsvetlejši vzoir. Pariz nam je lahko zvezda, na katero se najbolj zanesemo. Laihko miu tudi slediimo, a vse dotlje, kot si to še dovo-liimo. Važno je, da ostan&mo to, kar smo. Sloven-ci. Morda za spozmanje premrtvi iin hladini, a z enaiko zakladnico smisla in oibčutika za lepoto, kot Francozi. Le da so jo oni že zdavnaj znali izbr-skati iz zemjle.
In splošna priimerjava Ljubljane s Parizom. Pa-riz ima okoli 88 gledališč. Ljuibljana jih iana, če štejemo Ljubljansiki festivail za eno glledališče, sedem. Pariz iima eno diržavno šolo ali Censerva-tciri i>n približno sto petdeset privatniih igravskiih šol za vzgojo in^ učenje mladih igravcev. Vsako leto se na pariške igravsfce šole vpiše okoli 50C0 novih študentov. Pri nas je ta številka mnogo manjša, kair je raziuimljivo. Od petdesetih prijav-ljencev na prvo avdicijo, jih sprejmejo od 10—15.
Za sptrejem na pariške lgravske šole zahtevajo ze!o težko avdicijo, kjer sam talent in lepota ne igrata kdo ve kako velike vloge. Predpogoj sta, to je res, a botrujejo jima tri enako pomembne botrice. To so denar, zveze in reiklama. Pri nas
Predstavljamo:
Tokrat   vam   bomo zopct         predstavili
mlad^ga p«snika. Ja-nez Juvan je absol-vent na slavistiki, pisati pa je pričel precej pozno. šele v zadnjem 'razredu efimnazije. Od takrat se je že močno uve-ljavil, predvseni v Mladih potih in Naši sodobnosti. Sam pra-vi, da bi najraje še naprej sodeloval pri IMladih potih, če bo-do obdržala scdanji kcncept...
mu
juuAn
— Naan lahko poveš nekaj o svojem petsni-štkem ustvarjanju, o začetkih, o pesnikih, ki so vplivali nate in o tvojih vzornikih?
Kot že fečeno, sem pričel pisati precej po-zno, v zadnjem razredu gimnazije, poznej« kot cbičajno pričnejo pisati mladi pesniki. Sprva sem pisal veliko in neurejeno, vendar sem kmalu uvidel, da bi bilo bolje, če bi se po-sv«til delu sistematično ... Moje pesmi teme-Ijijo na osebnih doživetjih, ki jih pa skušam poglabljati v splošno življenjsko izpoved.
Spočetka sem precej bral Jenka, Murna in moderno sploh, potem pa sem se za kratek čas ustavil ob slovenskem ekspresionizmu, kj«r sem se podrobneje spoznal s formo. Od tujih pesnikov sla mi bila najbolj všeč Hefne in Lorca... Sedaj nimam posebnih vzornikov in iščem obliko, ki bi mi najbolj ustrezala. PI-šem zelo maJo, med doživetji, ki me navdihu-jejo, pa izbiram najznačilnejša in najmoč-nejša...
— Zamima me, če že kaj misliš na samostojno zbnrko?
Vse dosedanje delo me je napotilo na misel, da bi pesmi uredil in jih pripravil za tisk. Zbtrko bom v kratkem poslal založbi LIPA v Kopru. Urejena je predvsem po tematskih fa-zah. Prva dva cikla sta predvsem osebno izpo-vedna, tretjega posvečam erotičnim doživet-fetn, v četrtem pa sem nanizal doživetja nara-ve in zunanjega sveta sploh. Naslov zbirke je »Potopljeni mesec-«.
—  Preteklo leto pomeni za slovensko poezijo veliik napredek:  izšlo je  precej  zbirk,  pred-vsem miladih pesnikov.  Bi  k temu  kaj  pri-pominil?
Predvsem je to lep uspeh. Najpomembnejšl se mi zdita Kovičeva in Zajčeva, medtem ko se mi Udovičeva ne zdi tako pomembna, če-prav ji seveda ne gre odrekati določenih kva-Htet.
Najkvalitetnejši dosežek mladih pa je po mojem mnenju Krambergerjeva zbirka >-Pe-smi 1961«, ki preseneča po tematski in obli-kovni samostojnosti. — O sodobni slovcnski poeziji bi dejal še to, da je v posesti mladih, ki jih delira v tri skupine. Slarejša skupina ne objavlja loliko v revijah, ampak izdaja zbirke, srednja se oklepa svoje revije, za najmlajše pa je značilno, da najdcmo njihove pesmi po vseh literarnih revijah. S tem pa bi človek mislil, da le~ti piznavajo več uredniških kon-ceptov hkrati ...
—  Kaj meniš o ikultumem življenju na uoi-verzi?
V splošnem je čutiti velik napredek in p€-strost v primerjavi s prejšnjimi leti, čeprav
imajo študentje veliko več študijske obvezno-sti (n. pr. razgibano kulturno življenje v Na-selju). Najbolj mi je poznano kulturno življe-nje na slavistiki, kjer je svobodna katedra končno le zaživela. Skoraj vsak teden je raz-govor all predavanje o aktualnih kulturnih vprašanjih, vendar so teme vse preozko za-stavljene, strogo literarno, pogrešam pa raz-govorov o filmu, gledališcu, likovni umetnosti itd... — Kako gledaš na svoj bodoči poMic?
V tem pogrledu sem precejšen ideali&t. Ne najboljša materialna stimulacija prosvetnih delavcev ne bo bistveno vplivala na moje de~ lo. Za začetek bi rad poučeval kje na deželi, ker mislim, da bi tako najlažje pomagal učen-cem pri premagovanju težav, kakršne sesn tu-di sam imel v nižji šoll...                  (vec)
ZEMLJA
Zapuščaš jo,
ker je ne poznaš.
Izlivaš se v reko,
da bi postal morje,
spletaš gnezdo
za tih plamen,
obračaš se k soncu
kot zrel sad.
Nikoli ne dozoriš.
Zlohotni vetrovi
silijd vate.
Premetujejo te, odnašajo,
bijejo čez oči.
V samotni hoji
si celiš rane.
Potem pa nekoč
ne zdržiš več.
Obstaneš, zakričiš
in se vrneš.
Ker ona te še
zmeraj čaka
Zvesta kot sanjska
devica, večna
kot temni kruh.
Stopiš do nje
in se za odpuščanje
skloniš.
Ne zmoreš
glasu v grlu
krvi.
je merilo saimo nadarjenost! Iz množice prlvatmh šol izstopajo štiri, ki se bistveno razilikujejo med setooj. Morda je ined nj-iimi pri nas najfoolj zna-na šola Rene Siimona. Iz te renamirane šole je izšlo že mnogo nadarjenili umetnikov, med njimi tudi Gerard Phillipe iin Midhele Morgan, ki sta znana tudd piri nas. Za Reme Siimona je bida voj-na tista, ki miu je ukrojila usodo. Simon je prišel
Vinjeta: Anica Hladnik
na fronto kot eden največjih klasičnih deklama-toirjev. Zadene da kroglla, ki mu rani jezik in nebo. Po težko operaciji za leto dni oneimd. Volja, energija in boj, s katero se je zagrizel v delo, ter humanost njagovih tovarišev, razvijeta v njeim neslulenega umetinika in ustvarjalca. Ne samo to, da ponovno spregovori, pridobi si taiko dovr-šeno in popcnkio dikcijo, kot je še ni imel nilhče. Jedro in smisel njegovega pouka je y boju proti konvencionailizimu, borba za življenjsko resnič-nost m upravičenost igre. Rene je tudi odličen pe-dagog in psiholog. V letu, kot traja njegova šola, spozna vso možno galerijo igravcev, ki jih posa-mezinik zna podoživljati in uresnič*evati. Iz tega jedra izlušči nai;o tltsto zrno, ki je lastno Bamo posaimeznemu igravcu. In to znno skupaj z mSLsr dim učencem izpopolnjuje do virtuozine popolno-
sti. Rene jilh tudd uči življenja. Nekatera njegova predavanja nasijo naslov tirema, plalhost, laž, res-nica itd.
Državna šola ali Coinseirvatorie ima epet popol^ noima dru^gačen slstem učenja. Ta šola je v sklo-pu Comedie Francaise, kateri začetki segajo tja pod Ludvika XIV., v leto 1680. Conservatorie iiZ-ključno vzgaja kader le za svojo matično hišo. Za to šolo je značilna popolnost premetov. Na primer, predsnet tocrija igra vsebuje: oddelek za štud'ij in analizo teksta, za izgovorjavo ki tehniko govora, za stiino dikcijo in deklamacijo.
Potem, pod giinrnnastiko spada: sabijainje, plava-nje, bclks, ples in rit.mična glmnastika. Vsako leto se k avdiciji prijavi ckoli 100 št^idetov, od kate-rih jih sprejmejo okoh 20. Poudarek te šole so predvsem klisačna dela. Samo to gledališče da okoli 50 predstav letno. Na splošno je za Franco-ze značilno, da več kot fri četrtine svojega pr<r grama zajemajo iz domače literature. To pa ni nič čudnega, saj pri njiii na dan povprečno izide okoli pet zajietmih knjig.
Po končani držaavni šoli dobe samo nagrajenci te šole stalni angažima v Comedie FrancoLse, med-tem ko dobe učenci privatnih šol po enoletne angažmaje. Seveda pa so tudl tu potrebne tiri botre. Denar, zveze in reklama. Pri nas igravci nimajo kdo ve kako svetiilh perspektiv glede za-poslevanja. Mesta v stalmih gledališčih so več ali manj za dvajset let zasedesna. Ostane jim le še televizija, filkn in radio. Vendar tudl na televiziji nimajo stalne igravske ekipe, za filfn pridejo v poštev le neikateri. In kaj je z vsemi ostaliini, ki se upa polni znajdtepo brez stalnih služb v tako ta-dem svetu. kot je gledališče?
Ostane le še eno vprašanje. Ali je igravska šo-la za mladega človeka potrebna? Brez dvoma, v tehničnam smisiliu. A v umetnišiko ustvarjalnem? Tu ne. Nobena pa-riiška državna šoJa, ali Dullin-ova, Jouvet-ova pa Barrault-ova privatna šola tega ne more privzgojati ali naučiti. To je dar^ dragocen in žlahten dar narave, ki ga 5majo le nekaieri. In sreoni tisti!
¦ V letošnjem letu postaja Akadem-sko športno društvo Olympia čedalje močnejše osrednje ljubljansko šport-no društvo. Po napovedih so se mu pretekli teden pridružili tudi hokeji-sti »Ljubljane«.
Tako se vsebolj uresničuje zami-sel o združitvi kvalitetnih športnih kolektivov, kar bo odločilnega po-mena za ureditev razmer in delov-nih pogojev v našem Športu, tako v atraktivnem, tekmovavnem kot tudi v ostalih vrstah športnega dogaja-nja.
¦ Košarkarji OIympie — državni prvaki za 1961 so prestopili še tretjo zapreko v tekmovanju za pokal ev-ropskih prvakov. Za avstrijskim in nemškim so premagali tudi belgij-skega prvaka, kljub porazu v Ant-werpenu.
Naslednji nasprotnik — španski prvak Real — bo vsekakor trd oreh, tako na igrišču, še bolj pa v klub-ski blagajni. Vendar lahko športni kolektiv, ki je doslej že tolikokrat uspešno afirmiral jugoslovansko ko-šarko, zanesljivo upa na dodatno fi-nančno pomoč za kritje stroškov te-ga visokega, prestižnega tekmovanja. H Na sliki: Kot na vseh tekmah do-slej, je bil tudi tokrat pobudnik vi-soke zmage — Ivo Daneu.
Dvostopenjsi.. študij na VŠTK
S skromnim orisom predstavljamo Vi» soko šolo za telesno kulturo v Ljubljani, ker mnogi še ne poznajo njenega dela.
šele z letošnjim študijskim letom bo imela VŠTK štiri letnike in reden dvosto penjski študij. To pomeni velik doprinos k preporodu +elesne vzgoje, ki doživlja da-nes pomembno prevrednotenje, tako kot šolsko vzgojno torišče in kot oblika svo-bodne aktivnosti, katere cilj je rekreacija.
Po dolgih letih stihije in diletantizma smo tudi na tem družbeno pomembnem področju prešli k načrtnosti in prenašanju znanstvenih izsledkov na telesno vzgojno prakso. Z novimi visokokvalificiranimi ka-dri bomo pospešiil razvoj telesne vzgoje v šolah in vplivali na višjo raven športne de-javnosti v društvih, na strokovnost v re-kreaciji delovnih ljudi in končno, na večje zanimanje za poklic učitelja telesne vzgoje.
Problematika telesne vzgoje in športa vedno bolj zaposluje vso našo skupnost. Trdoživost starih usedlin in diletantizem preteklosti, ki ju še vse preveč srečujemo tudi danes ,zahtevata poglobljeno delo na področju medicine, higiene, sociologije, pe-dagogike, mentalne higiene in psihologije. Zadnja leta smo posvetili vprašanju teles-ne vzgoje več skrbi, vendar s tem še daleč
Naš oilj-Andi
Včasih smo mnogo hodiili skuipaj v hriibe, plezali in kovali načrte za bo-dočnost. Zdaj pa me je študiij malo od-maiknil od dela Akademskega planiin-skega dtruštva. Še vedmo sem član, toda mč več ne hodiimo tako pogosto skupaj v hribe. Zato me je tem bolj presenetila novica, da se na<m neikdanje želje ures-niičiijjejo.
Ce bi ne bii presenečen z novico o odpravi, ih če le ta ne bi zdela skoraj neuresnaičljdva,, bi tudi ne pisaJ tega članka.
Toda ko sem zopet prišel na društvo, videl kako deiajo im kakšne cilje zasle-dujejo, sem začutal skoraj dolžnosit, da nekaj napdišem-
Ce je že mene presenetiHa novica o ©dpravi v Ande, kako so se začudali šele tisti, ki niso bili nilkdaa* povezani z oašim društvom im njegovega dela sploh ne poznajo.
Tudi jaz sem imeil v začetku cei koš pomiisleikov zaradi odiprave. Iz nezaup-Ijtitvega opazovavca sem se počasd spre-minjafl v gorečega prisitaša; in zdaj sa-mo upam, da bodo vse težave prebrode-ne in cailjl uresiničeni!
Smo Bfposobni orgamizdirati takšno od-pravo? me je najprej zasfarbelo. Ko sern začel premdšljati o tem, kako že več kot 10 let deluje naše dtruštvo, sem se prepričal, da bomo uapeli. Na prvi po-gled kaže, da je enostavno voditi Aka-demsko pdamdrisko društvo. Vendar ni tako. Vedno se nekaj iapreminja. Mladi dobijo šele prve ižikušmje, stari odhajajo. Vsa ta leta nam je usipelo obdiržati esnot-no&t diruštva. NLkoli ni prišlo do prepi-rov iin prepričam sem, da bo bodoča eki-pa idealno homogena. Tudi tehnično so dorasli za taik podvig- Prepričal sem se o tem. In ni mi bdilo treba storiti dru-gega, kot pogledati v knjigo vzponov. Nekaj sto plezalniih smeri letno; ture v Franciji, Italiji, Avstriji, Angliji, Nor-veški in Švici, ter odiprava na Češko in Laponsuco. Vendar, Južna Amerika je daleč, stroški prevoza veJifki. To je bil prvi, res velik pomislek. Že naša prva himalajsika odiprava je billa draga. Dru-ga bo predvidoma še dtražja. Koiiko šele
bi stala odiprava v Ande? Pcgledal sem v kinjiigo in ostal presenčen- Komaj sed-mino nove odprave v Htmalajo in če-trtino stare. Skoraj bi si misiil, da je pomota, ali zgalj propagandina poteza odbora za odprave. Ko pa sem se po-globil v preračunavanje, sem le uvidel, da Lmajo Andli kljub veliki oddaljenosti tudi mnogo predino&ti. Zelezndca pelje skcraj do podvznožja gora. Taiko odipa-dejo vse kodane nosačev in dolgotraj-na bivakiranja v snegu. Zaradj tega tudi ni potrebno toJiko specialne opre-me. Ker je oprema mnogo mamj zahtev-na, bodo uporabiili nekatere himalajske stvari, ki za novo odpravo ne pridejo v poštev. In ta faiktor bo zopet občutno znižal stroške-
Kljub vsem predmost^m pa so do-stotpi na vrhove alpinMično zahtevni. Razen tega bo odprava večkrat dosegla preko 6000 metirov, in to brez kakršnih koli naprav za dihanje. Odiprava sama ima poleg čatsto alipiinistično-tehjničnega značaja, tudi dirug pomen. V povezavi s Patofiziološkiim imštiitutom pod vod-stvom Andreja O. Zupančiča, namea-ava znanstveno delati. Pix>učila bo mnoga zaniimiva pogilavja, o vplivoi višime o na-
porih in tekočinskih spremembah v te-l©su ter še marsikaj drugega, kair je ma-lo, ali skot^aj neraziskano. V ta namen smo dobili že prvo finenčno pomoč od Sklada Borisa Kidriča!
Rad bi povedal še nekaj o tem, kako je spfloh prišlo do organizioranja odpra-ve. Društvo staimo narašča- Vedno več ima člamov in tudi kvaliteta plezalske ekipe se iapoipoilnjuje. Gotovo ne bo pre-tirano, če rečem, da smo dosti narediili za razvoj šponta na univerzi in za raz-širitev pilainiin&tva v Sloveniji. Izključno z lastiniimi sredstvi brez tuje pomoči smo apoznali skoraj vsa evropsika gotr-stva. Nikoli pa naim ni biilo žal ne truda im ne naparov, ki smo ga vložili v delo. Imeli pa> smo nekaiko nepTijeten obču-tek, da v svoj dedokrog nismo zajeli vse, kar bi lahko. Odikrili smo, da ravno na anajisbvenem področju premalo delamo. Plod tega je bila u&tainovitev Ekspedi-cijsikega komiiteja- Skuipno delo teh dveh odsekov naim je dalo ne samo moralno moč, temveč nam je postaila skoraj dolž-nosit organiziirarti odpravo.
Tako smo konec preteklega leta za-čeli z intemzivniimi pripravamd za od^ hod v Ande!                        V. Mesarič
Namiznoteniško prvenstvo pokrajinskih študentskih klubov
Tretjič-Kočevje
iriliiiiBa 'JD
Sestega, že povsem tradicionalnega namiznoteniškega prvenstva pokrajin-skih klubov, pod pokroviteljstvom Uni-verzitetnega odbora ZŠJ in v organiza-ciji Prleškega študentskega kluba, se je letos udeležilo osem klubskih ekip. Tudi ekipna zmaga je bila pojem tradicije, saj so dobri igravci kočevskega študent-skega kluba, v postavi Turk, Bastar in Stadina, tretjič po vrsti osvojili pre-hodni pokal Univerzitetnega odbora. S tem je ta lovorika prešla v njihavo traj-no lasi. Pred njimi so pokal dvakrat osvojili Korošci, enkrat pa združeni Po* murski študentski klub (na I- turnirju 1955).
Letos so se prvenstva udeležili na-slednji pokrajinski klubi: Kočevje, No-vo mesto, Ptuj, Koper, Klub študentov rrekmurja, Celje. Prlcški študentski klub in Gorica. Klubi so navedeni po vrstnem redu osvojencga mesta na le-
tošnjem prvenstvu. Lahko rečemo, da je Kočevju pomagala do ponovnega pr-vega mesta v precejšnji meri sreča. — Ekipe so bile v glavnem izenačene, tned najbolj razburljive dvoboje pa spadajo nasednja srečanja: Ptuj — Prekmurci 5:4, Kočevje — Ptuj 5:4, Novo mesto — Koper 5:4 in v finalu Kočevje — Novo mesto 5:4. V zadnjem dvoboju sta se pri zmagovavcu posebno odlikovala Turk in Bastar, pri drugoplasiranem pa Uhl in Plavec.
V konkurenci posameznikov je tek-movalo 26 tekmovavcev. V A skupini je zmagal Pirc (Maribor — spei tradicija!), Z. Jazbec (Celje), 3- Turk (Kočevje), v B skupini pa Turk pred Stadino in Uhlom. Posebno priznanje je treba dati organizatorju prvcnstva, Prleškemu štu-dentskemu klubu, ki pripravija tudi medklubsko prvenstvo v odbojki.
F- Lasbaher
nismo rešili kupa problemov, med kateri-mi je morda najbolj pečere vprašanje ute-meljevanja učno vzgojne in rekreativne de-javnosti.
Zapostavljanje telesne vzgoje v šolah je   9 imelo za posledico, da je telesna vzgoja   a začela zaostajati za splošno vzgojo. šele ob sodobni tn napredni zahtevi, da mora vsa-ko  vzgojno  torišče  upoštevati vse vidike otrokove osebnosti, se je začela intenzivne-je razvijati teorija moderne telesne vzgoje.
Poglobljene študijske priprave
Z ustanovitvijo Visoke šole za telesno kulturo se bo močno poglobila študijska priprava telesnovzgojnih delavcev. študij je organiziran po načelih dvostopnosti ta-ko, da daje prva stopnja višjo strokovno izobrazbo in kvalifikacijo za predmetnega učitelja, druga stopnja pa visoko strokov-no izobrazbo in kvalifikacijo profesorja te-lesne vzgoje. V prvih štirih semestrih dobi m študent osnovno znanje iz teoretičnih in fl praktičnih predmetov ter potrebno znanje za delo v osnovnih šolah. S tem je diplo-mant prve stopnje usposobljen za poklic, hkrati pa tudi za nadaljnji redni aii izred-ni študij.
Na drugi stopnji pa se slušatelji po-drobneje seznanijo z gibalnimi potrebami človeka ,kakor tudi z ustreznimi telesnimi vajami in metodami. To naj prispeva k pravilni izbiri telesnih vaj in pravilni obre-menitvi organizma pri telesni vzgoji, tek-movalnem športu in rekreaciji. V četrtem letniku predvideva statut usmerjanje v spe-cializacijo za potrebe šol, družbraiih orga-nizacij in delovnih kolektivov. Da bi šola pripomogla športni rekreaciji v delovnih kolektivih, so bila letos na-Soll predavanja o pojmu, smotrih in vrstah rekreacije.
J
Razvijati športno rekreacijo v industriji
šolski mladini je zdaj že zagotovljena vsaj minimalna telesna vzgoja, trenutno predstavlja najbolj boleče mesto športna rekreacija v indnstriji. Prav odtod izvira veliko zanimanje za izrabo delovnega časa ih še posebej za izrabo prostega časa. Iz tega se je razvila nova znanost, znanost o rekreaciji in tudi nov poklic — poklic re-kreacijskega delavca. Dobro usmerjena in pravilno organizirana rekreacija vpliva na večjo delovno storilnost in preprečuje vr-sto škodljivlh pojavov. To spoznanje je za našo družbeno perspektivo nadvse po-membno, zato ne sme ostati vprašanje re-kreacije delovnih ljudi stvar stiMje, am-pak pomembno družbeno-politično vpraša-nje. V socialistični družbi mora pri rekre-aciji biti v ospredju ne le izboljšanje pro-duktivnosti ali odstranjevanje kvarnih dnižbenih pojavov, temveč prav tako hu-manistična skrb za človeka.
Visoka šola bo morala vzgajati tudl te-meljito razgledane praktike. Naivno in ne-mogoce bi bilo pričakovati, da bo Visoka šola uvedla prav vse športne panoge, tako bi ostala raven znanja in zmogljivost pre-nizka šola bo priznala prioriteto tistim telesnim vajam, ki so predpisane s šolski-mi učnimi načrti in tistim športnim pa-nogam, o katerih sodi družba, da so v na-šem času in naših razmerah najpotreb* ^^ nejše                                                      ^M
Ker pa telesne vaje niso naše končni ^^ smoter, temveč le sredstvo za oblikovanje človeka, da bo odpornejši, močnejši in spo-sobnejši za delo, tedaj je razumljivo, da ne gre brez sistematičnega študija. Družba je zainteresirana na tem ,da se v dogled-nem času dvigne raven naših najboljših atletov, plovavcev, smučarjev, nogometašev in drugih vrhunskih tekmovavcev, ki repre-zentirajo našo državo na mednarodnih tek-movanjih. Tor&j, Visoka šola bo morala nove kadre vzgajati tako, da bo po eni strani njihovo vzgojno in praktično delo služilo prvenstveno ljudskemu zdravju, po drugi strani pa bo morala odigrati vidno vlogo v prizadevanju dviganja kvalitete na-šega športa.
če  strnemo  vse  te  naloge  in  dejstva pridemo do zaključka,  da strokovno izo-braževanje študentov Visoke šole ni odtr- ^H gano od konkretne problematike naše druž- ^| be ter da sloni na širokem razumevanju in  poznavanjzu  nalog  telesne  kulture  v socialistični družbeni ureditvi.
A. ULAGA
pTM
V preteklih štirih letih so študentje prava na svojih partizanskih pohodih prehodili Kozaro, Bogomilo v Makedoniji, obiskali so Drvar in zahodno Bosno, lani pa zibelko naše revolucije — prvo osvobojeno ozemlje v zahodni Srbiji. — Letos bodo obiskali partizanske kraje na Notranjskem, Primorskem in Gorenjskem. Na sliki: študentje ljub-ljanske pravne fakultete na III. partizanskem   maršu   med   počitkom.
V. PARTIZANSKI
huh^
V nedeljo, 22. aprila, bo krenila iz Lju-bljane na V. partizanski pohod študentov prava brigada »Toneta Tamšiča«. 240 študen-tov pravnih fakultet iz Beograda, Zagreba, Sarajeva, Skopja, Novega Sada, Prištine, Niša, Splita, Ljubljane in Višje pravne šole iz Maribora bo v petih dneh obiskalo par-tizanske kraje Notranjske, Primorske in Gorenjske.
Pripravljalni odbor pod vodstvom ko mandanta brigade tov. Marka Mraka, ab-solventa prava iz Ljubljane, je s požrtvo-valnim delom od začetka šolskega leta, po-skrbel, da bo pohod dobro organiziran in da bo v celoti dosežen namen te tradicio nalne manifestacije študentov prava.
Brigada Tone Tomšič bo formirana v Tivoliju, udeleženci si bodo ogledali muzej Narodne revolucije in položili vence na grobnico narodnih herojev. Popoldne se bodo z avtobusi odpeljali mimo Vrhnike, (ogled Cankarjeve rojstne hiše), štampeto-vega mosta do Loža. Tam bo zvečer parti-zanski miting s sodelovanjem študentskih kulturnih skupin. Drugi dan bodo obiskali Postojno (opis akcije požiga skladišča ben-cina v jami, potem pa Vojsko nad Idrijo, oz. partizansko grobišče na Vojščici in partizansko tiskarno »Slovenija«. Zvečer se bodo ustavili v Idriji, kjer bodo prav tako organizirali miting.
Tretji dan je namenjen ogledu nekate-rih obratov rudnika živega srebra, nakar bodo krenili v Cerkno in k bolnišnici Fra-nji. Pot od črnega vrha nad Idrijo do 2e-leznikov   bodo   udeleženci   prehodili   peš.
Ustavili se bodo na kraju, kjer je bila usta-novljena Prešernova brigada. Naslednji dan jim bodo nekdanji borci opisali Draž-goško bitko. Z Vodiške planine na Jelovici bodo krenili v Kropo, od tam pa z avto-busi v Kranj, kjer bo koncert Invalidskega pevskega zbora. Zadnji dan pohoda bodo obiskali Begvmje, Jesenice, kjer si bodo ogledali železarno, Vrbo in Bled. Pohod bodo zaključili v Ljubljani.
Tradicionalni »Teden študentov prava« že več let nazaj še posebej razgiba družbe-no aktivnost na pravni fakulteti. Poleg stal-nih oblik dela. ki jih orgariizira fakultetni odbor, so pomembne prireditve, ki utrju-jejo tovariške odnose med študenti, služijo medsebojnemu spoznavanju; saj je znano, da vse premalo študentov redno spremlja delo na fakulteti. Te akcije so predvsem športna tekmovanja med letniki in pa izlet na Rašico.
Na povabilo študentov pravne fakultete iz Zagreba je skupina študentov pravne fakultete obiskala Zagreb. Clani študijske skupine so se na sprejemu pri prodekanu dogovarjali za sodelovanje študentov-prav-nikov vseh fakultet v državi. Glavna tema je bila reforma študija. Precej široko so tudi razpravljali o možnosti zaposlitve di-plomantov I. stopnje ,saj bodo letos na ljubljanski pravni fakulteti diplomirali pr-vi slušatelji.
športniki so odigrali dve tekmi v ma-lem nogometu. športni program je bil ob-širnejši, vendar so naši, vsled prireditev v Ljubljani, že prvi dan odpotovali nazaj. V prvi tekmi so zmagali Zagrebčani s 3:2. Naše igravce je spremljala izredna smola, saj so kar petkrat zadeli vratnico. V drugi tekmi so — predvsem zaradi izčrpanosti — izgubili srečanje z moštvom zagrebške gar-nizije, ki je tudi nastopalo na turnirju z iz-idom" 2:0.
Srečanje bi bilo lahko uspešnejše, kajti prireditelji so vabilo prepozno poslali, ne oziraje se na prireditev ljubljanskih štu-dentov.

Tribuna - glasilo Zveze Studentov - Izdaja UniverzjtenJ odbor ZSJ -Ureja uredniški odbor - Odgovorni urednik Stane Cehovln; glavni urednik Niko Tiftar - Uredništvo In uprava, Tribuna Poljanska 6H, telefon 30-123 - tekoči račun 6OO-H/3-567 - Letna naročnlna 400 dinarjev, posameznl izvod 20 din -Rokopteov ln fotografij ne vrača-mo - Tisk: CP Deio, Ljubliana. TomSiCeva 1. tel. 23-522.
rfribuna
Dragi urednik!
Skoraj ne mine teden, da ne bi sedel po dve, tn ure na sestankih. Precej časa mi vzame to izvenšolsko delo, saj se večkrat zgodi, da mi na teh sestankih naložijo nove dolžnosti, ki imajo za posledico nove se-stanke ,kjer spet delimo delo in funkdje. Taki sestanki se navadno zavlečejo. Smo pač Ijudje in vsak ima o določeni stvari svoje mišljenje. Vsak bi rad govoril... In kaj se zgodi. Namesto hitrega posredova-nja psnovne misli vsi govorniki ponavljajo besede drugih, razlagajo stvari, ki so otro-kom razumljive, zraven pa uporabljajo ta-kozvana mašila, ki jih vsi dobro poznamo. Rabimo jih pri izpitu, da hitreje mine čas in da se govori. Nedavno smo spet sestan-kovali. Po referatu se je razvila burna de-bata, ki se je, kolikor več časa je trajala, vedno bolj oddaljevala od poante poročila. Končno je vstal pameten fant. Bil je edini, ki je vedel, kaj mora govoriti. Nekaj časa so ga poslušali, potem pa je kolegij začel mrmrati; preden je končal, drugi ze niso več sledili in se med sabo pogovarjali o drugih stvareh.
Pustimo misel o tlisciplini na sestanku! Ko sem premišljeval, zakaj je bil oni go-vornih tako neroden, sem ugotovil, da ni znal govoriti. Mimogrede moram povedati, da je študent ene od družbenih fakultet. Z govorjenjem si bo služil kruh in tokrat je imel tako bistre misli in tako slabo jih je povedal. Pa ni edini, ki nima zahtevnega
načina posredovanja idej, mnogo študentov nima prirojenih govorniških sposobnosti. Sposobnost lepega govora in izražanja pa se da pridobiti — (duhovniki znajo »pač tako lepo pripovedovati«). Kaj ne bi kaza-lo pri nas uvesti katedro in ne samo go-vorne vaje na slavistiki, na eni izmed ome-njenih fakultet, kjer bi profesorji — stro-kovnjaki, predavali retoriko. V Italiji v srednjih šolah dajejo dijakom vsaj osnov-ne pojme iz te veščine. Pokojni profesor Gavella je sicer o tem nekje pisal, vendar so se njegove razprave Tianašale na gleda-liške igravce, na njihovo dikcijo in po dobno...
Da je bila retorika ena izmed antičnih predmetov izobraževanja, je jasno že sred-nješolcem. Da pa bi bilo ta »predmet« že več kot potrebno uvesti na naših druzbe-nih fakultetah, je pomislil že marsikateri študent.
Ni odvsč ,če podpremo to idejo in o tem pišemo tudi v Tribuni.
Lepo te pozdravlja
Jože
6
JU ¦ ¦ ¦
. . . na elektro fakulteti. Novodošli študentje v (iziikalni predavalnici niso poznali moža v delovni halji, lti je brisal tablo, zato so še naprej glasno govorili. Cez čas se je profesor Kuščer obrnil in rekel z glaso-m, da je že ob prvih beseclah nastala tišina: »Kolegi, veselilo me bo, 6c boste pri izpUu vsaj polovico toliko govorili, kot se-daj!« Nato je začel v miru predavatl.
M. G
... pri predvojaški na filozofski faJculteti. Predavaitelj je razlagal študentom orientiranje v naravi s pomočjo ure.
»Bvo, momci,« je rekel, ««tavite sat na otvorenu ruku in izpružite ruku. Onda krečete naokolo i ta-mo gde sat nestane, taano je is-tok. Pravac sever možete tada brzo pronači.. .**
M.T.
.. . na gradbeni. V drugem letniku bo pisali kolokvij iz hidravlike. Neka-teri so končali prej in so odbajali ia predavalnice. Med njimi je prišel tudi kolcga A. V.
»Kako si kaj napravil?« ga je vpra-šal Srečko.
»Seveda sem, slab Artis!-«          U. J.
... na elektro fakulteti. V pre-davalnici T 15, ki je premajhna za vse štiudente. Zato sTušatelji, ki pridejo boli pozno, pogltdajo sko-zi vrata in ko vidijo, da so vsi prostori zasedeni, odidejo. Ker je nenehno odipiranje vrat motilo predavatelja prof. ing. Verča, je le-ta vzkliknil: »Da bo mir, napi-šite vendar na vrata: RAZPRO-DANO!                              M.G.
... na Akademiji upodabljajočih umetnosti. Dobri kolegi bi radi pred-stavili v Tribuni bradatega študenta klparstva z nj«govim abstraktnim de-lom, pa bi bilo le bolje, da bi zraven objavili še njegovo fotografijo. Dva-krat se mu je namreč že primerilo, da ga Je v raestu ustavil miličnjit z vpra-šsojem: >*Ej, ti! Poslušaj: - Počakaj no, malo! Ali si kje zaposlen, bodiš v službo? .. .-                           -ABC-
... na medicini. Profcsor je raz-lagai m prepričeval avddtorij o škodiji-vosti clgaret in raku na pljučih kot posledici tobakovega dima:
»Samo deset 'cigaret na dan ... v tridesetih letilh mora, mora na-stati rak ...«, je zastraševalno po-vedal. Potem je ssgel giloboiko v žep, izivlekel Moravo i.n mirno prižgal.                                M. T.
... na pravni fakulteti. Absolventa prava, ki se je vpisal š« na ekononoi-jo, j« vprašal kolega: >>Kaj nas boš tl popolnoma zapustil?-
»Veš,« mu je odgovoril, -po srcu sem Se vedno pravnik, zlasti v aprl-lu.«                                              T. M.
... na medicini. Prof. Kobetova vpraša na izpitu kandidata, kako se nazivata podlahtni osi.
Po krabkem pramislelcu kandi-dat reče:
»¦Radiius in calsafneus.« (ta je na nogi)
»-Veste,« odgovori profesorica, Ho je la,psus.«
Kandidat oez nekaj trenutkov reče:
-Seveda, radius In lapsus.*
B.B.
. . . na elektro fakulteti. Ker so na (akulteti izpitni rokl po dogovoro, |e kolega stane N. iskal v podetnih mese-cih profesorja iz Osnov elektrotehnl-kc, na fakulteti. Ker ga dopoldan ni našel, je odšel na kopanj« na Savo. Tam je slučajno srečal profcsorja dr. Bomana Poniža, kateremu je povedal svojo željo. Profesor, očitno dobre vo-Ije, je dejal:
»•Ste že pripravljenl za izpit?-"
»¦Seveda:«
»No, potera bova pa kar tu naredila, če ste zato.«
To sta tud.1 storila. Ko j« profeso* pri nekem vprašanju opazil Izmučen pogled študenta, j« predlagal majhno ohladitev v Savl.
In res, po ohladltvi, je bil kologa Stane kakor preroj«« In je na vpraša-nja gladko odgovoril.                 S. V.