Iščejo se nove poti Politično ustrojstvo Evrope dobiva nove osnove, politično življenje nove oblike. Prejšnje mednarodne razmere je določalo ravnotežje velesil. Sedaj je to ravnotežje porušeno. Saj tudi prej ni bilo tako utrjeno, da bi vzdržalo vse sunke in udarce. Leta 1914. se je tako zazibalo, da je moralo odločiti orožje ter zopet vpostaviti red. Sedanja vojna je po svojem dosedanjem poteku evropsko ravnotežje nadomestila s prevlastjo osiščnih držav Berlin-Rim. S tako spremenjenim položajem so združene gotove posledice, ki so postale več ali manj neizogibne. Teh posledic ne izvajajo vse države v isti meri in obliki. Zanimiv primer nudi Francija, ki je bila v vojni z Nemčijo poražena. Francija še vedno išče načina, kako bi svoje notranje prilike prilagodila svetovnemu položaju. O tem, da je sprememba nujno potrebna, so prepričani vsi Francozi. Saj so prejšnje družabne in politične ustanove povsem odpovedale v krvavem spopadu, ki je spravil obstoj Francije kot velesile v največjo nevarnost. Framasonstvo, marksizem in komunizem: to je tista usodna trojica, ki je Francijo demoralizirala, oslabila ter pahnila v prepad. Kako se naj dvigne in kam naj krene? To je vprašanje, ki je v njem utelešena vsa nesreča Francije in vsa težka briga za njeno bodočnost. Slično vprašanje je stalo pred Francijo pred 70 leti po njenem porazu, ki ga je tudi povzročila Nemčija. Takrat je Francija krenila na levo: proglasila je republiko, ki jo je naslonila na načelo laži-svobodoumne demokracije. Kam bo krenila sedaj? Mar zopet na levo, v še hujšo nesrečo in še nevarnejši prepad? To je nemogoče, to bi bil samomor •naroda. Francija išče sredino med demokratično in avtoritarno (z močno roko vladano) državno obliko. Doslej se ji še ni posrečilo najti tisto sredino, ki bi Mla prilagojena sedanjemu svetovno-političnemu položaju in hkratu v skladju z dušo francoskega naroda. Izmed nevtralnih, v vojno nezapletenih držav je Švica pomaknjena v prvo vrsto tistih držav, ki iščejo novo orientacijo. Vojna med velesilami je hkratu najostrejši spopad med dvema političnima svetovnima nazoroma. Na eni strani je demokracija, ki hoče posamezniku zajamčiti čim največjo osebno, politično in gospodarsko svobodo. Na drugi strani je totalitarna (celotnostna) država, ki je najvišji cilj vsakega poedinca, in ki ji je namen največje stopnjevanje moči, ki ne pozna nobenih drugih pravnih in moralnih ovir, kot svoj lastni zakon. Švica hoče ostati to, kar je po svoji zgodovini bila doslej: zveza avtonomnih pokrajin, ki so se združile v obrambo svojih interesov in svoje samobitnosti. Demokratičnost, ki je osnovna ideja Švice kot države, pa ni in ne sme biti neomejena svobodnost. To je nauk velike francoske demokracije, ki se je zrušila pod težkimi udarci nemškega orožja. Človek kot državljan ima ne samo pravice, marveč tudi dolžnosti do naroda in države, in te dolžnosti stojijo danes v prvi vrsti. To je nauk iz zmagovite ideologije (idej in načel) totalitarnih držav. Ni ta ideologija za vse države. Mussolini je Svojčas večkrat poudaril, da fašizem ni blago za izvoz. Ni fašizem in nacionalni socializem za vse države. So v nekaterih državah takšne prilike, da v njih ne more vzrasti fašistična totalitarna državna zgradba. Romunija išče po težki ozemeljski izgubi, ki je obširne dele njenega državnega ozemlja dodelila Rusiji, Madžarski in Bolgariji, svojo rešitev v popolni pridružitvi totalitarni državni ideologiji. Bodočnost bo pokazala, ali in kako bo uspel ta državno-politični poskus, ki se je ta mesec začel. Naša država je obdana od dveh mogočnih držav, ki imata načrtno organizirano narodno gospodarstvo in na čelu vsemu državnemu in ljudskemu življenju do najvišje stopnje razvito državno oblast. To je dejstvo, ki mu morajo posvečati večjo pozorriost ne samo pristaši tako-zvane obnove, marveč vsi, ki stojijo v javnem življenju. Brezskrbnost bi bila ne samo politična napaka, marveč tudi politična nevarnost. Brez novih potov tudi mi ne moremo naprej. Potrebna je nova orientacija našega gospodarstva, nad katerim mora vladati in bedeti krepka uravnavalna roka državne oblasti. Brez take roke bi narodno gospodarstvo ne moglo doseči v sedanjih težkih razmerah svojega pravega in prvega namena: oskrbeti ljudstvo z živili in gmotnimi dobrinami. Porasti mora avtoriteta (ugled in moč) države na političnem področju. Naša država je sestavljena iz treh bratskih narodov z lastno bitnosLjo, zgodovino in kulturo. Njena naloga je, da samobitnost, samostojnost in samopravnost teh treh narodov brani in goji. Ti trije bratje pa bodo skrbeli, da bo njih skupni državni dom krepko zgrajen, da bo moč naše države neomajna in njena trdna.in lepa bodočnost zajamčena in zavarovana z vsemi sredstvi. Temu iepemu smotru naj služijo tiste nove poti, ki se tudi pri nas iščejo.