LJUBLJANSKI ZVON
MKčCNIK Zfl KNJIŽEUNOST IN PR05UET0.
letnik xli.                                 1921.                               Številka 4.
PAVEL   GOLIA:
IZ KNJIGE: »VEČERNA PESMARICA".
POGOVORI Ž NJIM. 1.
Jaz sem iskal povsod Tvojo dobroto,
jaz Tebe v trdni veri sem iskal,
da mi v oči bo žar Tvoj zasijal,
pa bom prebrodil mrak, mladosti zmoto-------
Ko si od mrtvih vstal, zvečer v soboto, sem stopil ves ponižan, razoglav^ v Tvoj svetli hram. Povej, zakjj izgnal s pogledom zmagovavca si siroto?
In blodil sem po ulicah temnih
in vračal sem se truden. Nad ležiščem
drhtel je vse noči brez sna moj vzdrn.
In zopet tavam, zopet Tebe iščem, dobroto Tvojo in skesan in tih umiram brez tolažbe za svetiščem.
2.
Široko bila so odpfta vrata v svečano razsvetljeni, polni hram. Poklekniti utrujenim nogam desetega preganjanega brata?
13
194         PAVEL GOLIA:  IZ KNJIGE:  «VECERNA PESMARICA«.
Ne, to bi bila gesta nemožata. In sploh, za nič uporstva ne prodam, kaj ne, brhka čarovnica, madame, opojnih čarov in omam bogata?
Široko bila vrata so odprta,
valjale so se tolpe verujoče
pred Tabo — — A takrat, tam, sredi vrta
Getzemani, a?... Oče, če je le mogoče-------                *-
O Ti si malodušen bil na samem. Daj, brat, da Te poljubim in objamem!
3.
Pred Tabo so se zvijali kot črvi nesrečneži brez krova in brez kruha; psovali so molče Te v svoji krvi miljoni, žrtve blaznega napuha;
obešenci so kleli Te na vrvi in mnoga ustna, od trpljenja suha je sikala, da si med krivci — prvi; ušesa Tvoja so ostala gluha.
In spomnil sem se, da v začetku sivem
svobodno voljo si človeku dal.
On je v brezumju nepreračunljivem
zagrnil lepi svet Tvoj v prt krvav. Zdaj vidim, da dolžijo Te po krivem. Ne, ne, verig nam nisi Ti koval-------
ODREŠENIKA NI-------
Za meglami gorijo luči samotne, medle, neprijazne, kot da jih težka krivda muči. In vlažne ulice so prazne.
PAVEL GOLIA:  IZ KNJIGE:  «VEČERNA PESMARICA«.         195
Oprezno plazi se stopinja brezdomca po grobišču mladoletja. Za meglo zadnja nadS Izginja, In m zavetja.
In ni Odrešenika,
ko se prijatelj in otrok Njegov
izgnan in opljuvan potika
v razdvoju sred grobov-------
Odrešenika ni,
ko ga prijatelj in otrok Njegov roti in prosi sred noči —- — Toda on pride z zarjo dneva.
Oprezno stopajo koraki
in kot v mrtvašnici odmeva
obup prestrašenih stopinj po tlaki-------
NI VEČ SOLNCA-------
Ni več solnca ne višav.
Mrzli čas je nad dobravo
težke pajčolane stkal
in pobral
ž njive zadnjo zelenjavo.
Neprijazen veter blodi
po poljani prazni,
splašene prikazni
žugajo prirodi,
da se v strahu in bojazni
krči ji srce-------
Ni več solnca ne daljav.
Hribi tonejo v meglah, gore
so zastrte
v sive prte.
Včasih cele dni dežuje
in zvečer ni zvezd ne lune.
Gozd o smrti premišljuje,
zapustile so ga zlatokljune
pevke ter odjadrale na jug-------
13*
196           IVAN ALBREHT: OD VSEGA, KAR 2IVLJENJE NUDI.
Ni več upanja ne vere,
in nič lepega več ni.                                             „
Tudi Tebe so ubili   •
tam v Galiciji, moj drug.
Polne so trpljenja mere.
Porogljivo se reži
mukam ljudstev tolsto lice
sitih propovednikov nasilij.
Ne dobrote ne pravice
ni več. In tudi Bog se nas ne usmili.                           p
-
IVAN ALBREHT:
OD VSEGA, KAR ŽIVLJENJE NUDI.
Od vsega, kar življenje nudi, je srce trudno — in najlepše se mu studi — in slehrno hotenje tone v klic prebeden: «Kje je zakriti, večno lepi Eden?»
Dejal je ta: «V zaničevanju, v boli.» A oni spet: «V prešernosti oholi.» Nekdo ga išče v zemlje skriti grudi, ta sluti v Kristu ga, a drugi v Budi.
V ta kaos blodnje in laži vkovana duša trepeče sama nad neznanim svetom, vzdrhteva, išče, čaka in posluša ...
In tu: glas čisti, jasni, nezastrti,
ki srce s srčnim mu sledi poletom,
ker vse razjasni, reši — glas ljubeče smrti.
<Š&