št. 12
„S L O V E N K A"
Str. ;-5
O jutru.
Prebuja se iz nočnih sanj
Mladenka — in upira
Y nebeški, jasni svod oči,
Kjer svit zvezda umira.
Nad goro vspne se solnčni žar,
i^lesk svoj z neba razlije.
In v krilo čarno, biserno
Mladenka — se zavije.
V svetlobnem morji kojtlje se
Ta kiasna — zpmlja — mlada,
Dokledar spet večerni hlad
Na njena lica pada.
Kristina.