Za poduk in kratek 6as. Črtice s potovanja v Riin. (Piše Fr. K.) Iz Rima sva se s prijateljem proti domu odpeljala opoldne 20. aprila v Foligno in odtod takoj v Asisi, kjer je živel in deloval sv. Frančišek Serafski in kjer je ta veliki svetnik tudi pokopan. Mesto Asisi stoji na hribu in ob hribu ter je od železnice oddaljeno kake pol ure. Okolica asiška spada med najlepše laške kraje, toda meni se istega popoldne ni dopadla, ker je bilo nebo oblaeno in je bril hladen veter. To je^ menda tudi bil uzrok, da je po mestu bilo vse mrtvo. Še običajnih laških paglavcev ni bilo videti na ulieah. V Asisi sva si ogledala natanko cerkev sv. Frančiška; prav za prav pa so tri cerkve, ena nad drugo. V podzemeljski je grob sv. Frančiška Ser., kjer sva tudi drugo jutro maševala; v srednji, tudi precej temni cerkvi se opravlja navadna služba božja, zgorajšna svetla in krasna cerkev pa je državna lastnina, kar je celo hladnokrvnega Angleža, ki je ravno takrat bil v njej ko midva, tako razjarilo, da je začel cepetati. Na belo sredo zjutraj pa sva si ogledala porcijunkolsko cerkev spodaj pri kolodvoru. V sredi te cerkve stoji ona cerkvica, v kateri je sv. Frančišek od Boga izprosil porcijunkolske odpustke. Ge se že v naših frančiškanskih ali kapucinskih cerkvah vse tere ljudstva o »Porcijunkoli«, koliko še le semkaj mora takrat priti vernikov! Iz Asisi, od koder se vidi mesto Perugia, kjer so sedanji papež mnogo let bili nadškof, sva se odpeljala zopet v Foligno. Ker sva tu morala čakati poltretjo uro na vlak, peljeva se v mesto, da si je ogledava. Dolgočasno je, kakor sva laška manjša mesta, ki so si skoro podobna kakor jajce jajcu. Ob pol 1. opoldne vendar pridrdra rimski poštni vlak, ki naju odpelje proti Jakinu ali Ankoni ob Adrijanskem morju. V Jakin dospemo večer ob 6. uri. Takoj si najmeva izvoščeka, da naju popelje v Loreto, na najslavnejšo Marijino božjo pot. Dasi je izvrstno vozil, vendar smo še le o pol 9. uri došli v Loreto. Stanovala sva pri Thomaso Ferri, kjer so nama izvrstno, res po materinsko postregli. Na beli četrtek. dne 22. aprila, /em ob 9. uri maševal v Marijini sveti hišici, ki stoji sredi veličastne loreške cerkve. To je ona hišica (casa santa), v kateri je prečista D. Marija Sinu božjega spočela, v tej hišici so skoro 30 let prebivale najsvetejše osebe, kar jih \e videlo solnce, namreč Jezus, Marija in sv. Jožef. Ne bom opisoval ne hišice, ne cerkve, saj sta v lanskem Mohorskem koledarju dovolj opisani. Samo naslednje besede naj sem postavim iz svojega zapisnika: »22./4. Od 9—91/,. ure maševal v casa santa. 0 blaženost! Nato bil ondi pri g. Jak. Kavčičevi maši; v Loretu sera vsaj lahko molil». — Ko si popoldne ogledujeva loreško cerkev, v njej slovansko kapelo in pa nemSko, katera bode žal, našo daleč prekosila, pridejo laški romarji. Kakor sem pozneje zvedel, bili so doma niže Neapolja in so hodili 13 dnij. Ko so vstopili v sveto hišico, so tako ihteli in jokali, da bi se kamen lahko omehčal. 0 zaupanje do Matere božje, kako mogočno si ti! Ob 7. uri zvečer se odpeljeva na loreški kolodvor in potem z brzovlakom čez Jakin, Rimini, Bologno, Piacenco v Milan, glavno mesto Lombardije. Geprav je vožnja trajala celo noč, vendar mi ni bilo dolgočasno. Do Rimini sta se z nama vozila dva Bavarca, ki imata dva brata na Laškem, in smo se zmenili to in ono, zlasti o laških razmerah. Na Laškem skoro ni več kraečkega stanu. Skoro vso zemljo imajo bogatini, kmetje pa so najemniki ali koloni, ki se morajo pehati samo le za svoje gospode. Tudi obrtniki so grozni reveži; ubog črevljar na pr. mora v Rimu na leto dače plačevati 150 lir ali 67 gld. Zato pa na Laškem pripada eden milijon ljudij k bogatinom, dva milijona sta nekoliko premožna, 27 milijonov pa je samih beračev. — V Milan se privoziva na bell petek zjutraj ob 6. uri. Maševala sva v cerkvi sv. Jerneja, potem pa jo mahneva k najlepši laški gotični cerkvi, stolni cerkvi, ki je za sv. Petra cerkvijo največja in ima 124 stolpov. Seveda sva bila tudi vrh cerkve in vrh najvišjega stolpa, od koder je krasen razgled po mestu in vsej Lombardiji, kjer mnogi slovenski vojak prhni. Ko sva še hodila občudovat znamenite Leonardo da Vinci-jeve slike »Zadnja večerja«, pokrepčala sva se opoldne za daljno vožnjo v Benetke. Po bliskovo smo se vozili po čuda lepih krajih mimo Garda-jezera, mimo Brescije, Verone in Padove; ob V2 7. uri zvečer sva že bila v Benetkah. Peljala sva se z gondolo ali ladjico v hotel. Težko sva dobila prenočišče, ker je bilo vse polno tujcev. posebno Nemcev. Takoj sva hitela, da vidiva Markov trg, in vsaj od zunaj cerkev sv. Marka in dožino palačo, potem pa sva bila na razstavi beneških umetnin. Na belo soboto sva zgodaj ob ]/2 4. uri ustala. V gondoli se ob 4. uri odpeljeva po glavnih vodenih ulieah, Grand kanalu, na kolodvor. Nebo je bilo oblačno in pihal je mrzel veter. Ob 5. uri sva že bila na brzovlaku; zdaj pa le hajdi domov mimo Vidma v Pontebo, mimo Beljaka in Celovca v Maribor. Hvala Bogu, da se nama na vsem potovanju ni najmanjša nesreča zgodila ! Smešnica. Gospodar pride k sosedu in pravi: »Zdaj morajo vsi obrtniki imeti napise ali table, tudi tisti, kateri bodo žganje pod klobukom delali«. — Sosed mu odgovori: »Pravo, torej bodo tudi tatje dobili napise, do bo žandar videl, kje tat stanuje!«