J. Pehar
S sladkorjem 
potresena pravljica
Za devetimi morji in devetimi gorami je bila velika dežela. Tam so živeli ljudje, kakor povsod dru-god. Imeli so mesta, vasi, imeli so kralja in ministre, nečesa pa vendar niso imeli, namreč sladkorja. Po-mislite, da v tisti deželi ni nihče poznal slaščic in otroci niso mogli kupiti niti bonbončka.
No, vidite, pa so vzlic temu ži-veli. In še kakol Bili so lepo debeli, okrogli, ker so jedli samo meso in slanino. Najdebelejši izmed vseh je bil kmet Jur. Edino veselje mu je bila jed. Pri njem so kuhali naj-boljši kuharji, najspretnejše kuha-rice so si izmišljale jedi zanj. Zato je bil tudi okrogel kakor sod.
Kmet Jur je mislil, da v vsej de-želi ni večjega jedeža od njega. Pa je vendarle bil, ne sicer večji, toda vsaj enako velik. In ta jedež je bil gospod kralj.
Ko je Jur izvedel, kakšen jedež je gospod kralj, mu je napisal po-zdrav ter ga povabil za nedeljo k sebi na gostijo, Kralj mu je na zla-tem listku odgovoril, da se v nede-ljo pripelje.
To je bilo vse pokonci! Lovci so streljali, ribiči lovili, dekle skub-le in kuharji kuhali. In ko je prišla nedelja, je bila v sobi bogato po-grnjena miza. Proti poldnevu so se oglasile trobente in zlata kočija se je pripeljala v vas. Ljudje so se zbi-rali in z odprtimi usti gledali kralja.
Jur je kralja lepo sprejel, se mu spoštljivo priklonil, in že so sedli k mizi. Zdaj se je začelo: juha, ribe, pečenka, piščanci, purice, kokoši, govedina, svinjina, bravina — vse to je prihajalo na mizo kar zapo-vrstjo.
Šele proti večeru si je gospod kralj obrisal brado, se zahvalil in povabil Jurja za prihodnjo nedeljo v grad.
Ves teden se je Jur veselil na kraljevsko pojedino. V nedeljo je dal zapreči lestvični voz, ki je bil postlan s slamo in pernicami. Sam si je oblekel rumene nogavice ter sedel na voz. Ko se je pripeljal v mesto, so ljudje kar strmeli; uga-jali so jim konji s petljami v gri-vah, najbolj pa Jur na pernicah. Pred gradom ga je sprejel gospod kralj s krono na glavi.
V gradu je bila spet drugačna po-jedina: majoneze, obloženi kruhki, ribe, raki, ostrige, pavi, labodi in prepelice.
Bil je že pošteno mrak. ko si je Jur obrisal usta, se lepo zahvalil za pogostitev in povabil za drugo ne-
deljo gospoda kralja k sebi. Gospod kralj se je naslednjo nedeljo itne-nitnp mastil pri Jurju, prihodnjo nedeljo pa kajpak spet Jur pri kralju. Tako sta drug drugega va-bila, jedla in pila. Dogovorila pa sta se, da bo pri vsaki gostiji vsaj ena nova jed.
Spočetka je bilo to lahko. Ku-harji so se potrudili in si za vsako nedeljo izmislili kaj novega. Toda čim dalje je bilo, tem hujše. Kuharji marsikatero noč niso spali od sa-mih skrbi. Nekoč se je zgodilo, da je prihitel k Jurju kuhar ves pre-plašen, češ da ne zna nobene nove jedi več. Jur se je ujezil in odpustil kuharja. Najel je drugega, tretjega pa četrtega, toda nobeden ni poznal nove jedi. Pred nedeljo, ko naj bi bil prišel kralj, je bil Jur ves zmeden. Dal je razbobnati, da bo tisti. ki si bo izmislil novo jed za kralja, pre-jel bogato plačilo. Bobnarji so bob-nali, a nihče se ni javil. V soboto zvečer Jur še ni imel nove jedi. Sonce je že zašlo, ko jo je primahal v vas čuden tujec. Na glavi je imel visoko belo čepico, okrog pasu pa privezan bel predpasnik. Nosil je culo in veselo požvižgaval. Že pri prvih hišah je slišal o Jurjevi za-dregi ter si zadovoljno mel roke.
Ko se je v nedeljo zdanilo, je stal tujec pred Jurjem. Vljudno je snel visoko čepico z glave in rekel: »Sla-ščičar sem iz dežele, kjer so ljudje kakor tukaj, le za trohico bolj pre-tkani. Čul sem o bogatem plačilu in vam obljubljam, da vam bom do poldneva napravil novo jed, kakr-šne ni še nihče jedel.«
Jur je slaščičarja malone ob.jel, ga peljal v kuhinjo in odprl vse shrambe. Slaščičar je izjavil, da bo novo jed sam prinesel kralju na koncu gostije.
Gospod kralj se je pripeljal, sedel za mizo in začel jesti. Zdaj pa zdaj je pomežiknil Jurju, češ, kdaj pride
tista nova jed. Jur je tolažil gospo-da kralja, v srcu pa se je bal. Toda na koncu gostije so se odprla vrata in vstopil je slaščičar. Jur je kar ostrmel in kralj je skoprnel. Na velikem krožniku je stal grad s stol-pi in parkom. Vse se je bliščalo, kakor da je iz snega, vse je dišalo, vse je bilo kakor zares.
Gospod kralj je pomlaskal in vprašal, ali je ta krasota užitna. Ko je slaščičar potrdil, je kralj polizal in od blaženosti zamižal. Tudi Jur je pokusil in je mislil, da je na ne-beški pojedini. Potem sta se oba lotila jedi in nista prenehala jesti, dokler ni bil grad brez stolpov.
»Kako se pravi tvoji jedi, tujec?« je vprašal gospod kralj in popustil pas pod zlato haljo.
»To je s sladkorjem potresena pravljica, kraljevska milost,« se je globoko priklonil slaščičar.
Gospod kralj je vstal in rekel glasno: »Za to pravljico te imenu-jem, tujec, za najvišjega kraljev-skega kuharja!«
Odsihdob je kuhal slaščičar v gradu, kralj ga je plačeval s samim zlatotn in ga čuval kakor največji zaklad.