ZGODOVINA ZA VSE 83 ki nogi", ki je bilo značilno zlasti za mlajše čast- nike, ki so se pogosto zadolževali. Skladno z večjezičnostjo monarhije so bili pra- vi poligloti tudi častniki njene nacionalno hete- rogene armade. Čeprav obstoj enega samega po- večevalnega jezika (nemškega) nikoli ni bil re- sneje ogrožen, so se bili častniki prisiljeni vsaj do neke mere naučiti tudi t. i. polkovnega jezika - jezika, ki ga je govorilo vsaj 20% moštva. Za ljub- ljanske častnike, ki so večinoma prihajali iz Kranj- ske, Spodnje Avstrije (Dunajčani), Štajerske in Češke, je veljalo, da so v veliki meri obvladali slo- venščino, od svojih kolegov na državni ravni pa so v pozitivnem smislu odstopali tudi pri znanju drugih tujih jezikov (francoščine, angleščine, italijanščine). Precej bolj monolitna je bila ver- ska pripadnost poklicnih pripadnikov armade - ta je bila v skladu z nazivom "apostolskega veli- čanstva" razen nekaj izjem povsem katoliška. Izbruh prve svetovne vojne kot tektonska pre- lomnica zaključi obdobje te "armade brez drža- ve" in zadnjega preostanka nadnacionalnega av- strijskega patriotizma, z njim pa se konča tudi tan- ka, a vseeno dovolj tehtna in berljiva knjiga, ki kar kliče po nadaljevanju. Aleksander Žižek VELIKA VOJNA CIRILA PRESTORJA Oto Luthar, "O žalosti niti besede": uvod v kul- turno zgodovino velike vojne; gradivo uredila Alenka Koren. -Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2000, 211 strani. "In ko sem tako mislil, sem prišel do zaključka čemu je pač človek nasvetu. Tako velik je svet vsi imajo na tej zemlji dovolj prostora, vsem bi rodi- la zemlja dovolj hrane ena sama stvar je manj- kala, ljubezen do bližnjega". Če bi vsak človek imelsvojega bližnjega tako rad kakor samega se- be, da bi bili vsi enako dobri in pošteni pa bi bilo prihranjeno vse gorje ljudem na zemlji. '" Preprosto. In neuresničljivo. Odlomek iz dnevnika slovenskega podčastni- ka Cirila Prestorja je del zavidljive vojne zapušči- ne, ki jo je skrbno uredila njegova vnukinja Alen- ka Koren. Dnevnik, ki je bil že objavljen v Kroni- ki leta 1986,2 pa ni pustil mirovati, temveč je za- netil vnemo, ki je gnala, skupaj z Alenko Koren, Ota Lutharja, da je globoko zabredel v vode, ki jim ni videti konca. Prva svetovna vojna, ki ji je knjiga posvečena, se namreč še ni izpela. Velika vojna, ki je pod tem imenom Slovenci še nismo uspeli posvojiti, je podirala pod seboj vse in vsa- kogar, ki ji je stopil na pot, poosebljala je nena- sitno sebičnost, izkoristila tehnične izume zad- njih desetletij in smrti dala priložnost, da je opra- vila svoje veliko delo; poslala je vojsko, bolezni in lakoto, lakomnost, neusmiljenost, surovost, grozo in laž, na drugi strani se je temu zopersta- vilo junaštvo, požtrtvovalnost, goreča vera in us- miljenost. Vojna je torej presegla meje dotlej zna- nega, mogočega. Mejá pa si ni postavil tudi Oto Luthar, ki je meje slovenskega čutenja vojne, ki diha iz Prestorjevega dnevnika in še nekaterih drugih doslej neobjavljenih dnevnikov sloven- skih vojakov, razširil in nas vpeljal v širše evrop- sko in poudarjeno anglosaksonsko občutenje ve- likega zla, ki jo imenujemo prva, svetovna, veli- ka, osvobodilna, emancipirajoča, imperialistična, poslednja, in še kakšna, vojna. Svoj delež v raz- novrstnem vojnem spominjanju, ki je rdeča nit knjige, je pomenjljivo poimenoval Uvod v kul- turno zgodovino 1. svetovne vojne; z besedno igro ali z zavestnim dvoumnim razumevanjem podnaslova bi mogli vtise, ki jih knjiga naredi, strniti v Uvod v nekulturno zgodovino 1. svetov- ne vojne, če kultura rečemo načinu življenja. "O žalosti niti besede" torej sestoji in dveh de- lov, oba smo uvodoma, v obrnjenem vrstnem re- du, že omenili. Uvod je prvo slovensko besedi- lo, ki nudi vpogled v izjemno bogato, izpoved- no in količinsko, branje o doživljanju vojne. Pred- stavljeno je skozi študije avtobiografskih zapisov angleških, avstralskih, tudi francoskih, nemških in avstrijskih udeležencev velike morije. Ne zaja- me vsega, kar bi morebiti kdo pričakoval, prav tako se zavestno ne osredini na slovensko izkuš- njo in naše krvave poljane. Jih pa skuša vmestiti ali z zanimivimi drobci nanje opozoriti. Vojna se je izkazala kot velika opismenjevalka; ne le, da je navdihnila velika imena svetovne proze in poe- zije, velike umetnike, zarisala je pota novih umet- nostnih izrazov, temveč je vojski ne- in pol-pisme- Oto Luthar, "O žalosti niti besede": uvod v kulturno zgo- dovino velike vojne; gradivo uredila Alenka Koren. -Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2000, str. 201. 2 Eva Holz, Dnevnik Cirila Prestorja iz 1. svetovne vojne. Kronika XXXIV/1986, št. 1-2, str. 72-88. VSE ZA ZGODOVINO 84 ZGODOVINA ZA VSE nih preprostih vojakov potisnila v roke največ- krat top svinčnik, da je na bojnem polju zapisal, kar je mogel in smel. Vse te osebne izpovedi, za- pisane v pismih, dnevnikih in spominih, zazna- muje močan subjektivni naboj, ki ga pri njiho- vem prebiranju ne smemo prezreti, Oto Luthar pa zavestno ni hotel, in so torej izrez iz velike zgo- dovine velike vojne, so tudi neodtujljivi del ne- ke kolektivne stvarnosti in kolektivnega spomi- njanja nanjo. Zakaj so pisali in so potem burili raziskovalno domišljijo psihoanalitikov, jeziko- slovcev, literarnih in drugih raznovrstnih zgodo- vinarjev. Raziskovalci t. i. kulturne zgodovine, ki se skozi okope vojne prebijajo s pomočjo pisem, dnevnikov, spominov, pesmi in likovnih stvari- tev, zatrjujejo, da je eden od vzrokov moralna dolžnost do sebe, ker je pisanje zdravilo ali sreds- tvo za lajšanje psihične bolečine, kajti bolečo iz- kušnjo so mogli zaključiti in si dušo olajšati šele, ko so jo zapisali. Morebiti je vsakovrstno pisanje pomenilo iskanje intimnega prijatelja, saj je ve- lik paradoks vojaške organizacije v vojni samo- ta; čeprav so bili vojaki del velike družine, so bili prepuščeni samim sebi. Boj za preživetje pa je sprožil vzgib, da so zapisali dogodke, in fiksirali spomin na sodelovanje v zgodovinskem dogod- ku, ki so mu vsi priznali, da je epohalen. Obe- nem je bilo pisanje, predvsem pesmi, s podaljše- vanjem vojne in njenih grozot, krik proti vojni, zavit v metafore in simbole, pa zato vseeno ja- sen in poveden. Slovenska izkušnja je v marsičem podobna, pa tudi svojstvena. Največ doslej je o njej pisala Mar- ta Verginella.3 Mnogim slovenskim vojakom je vojna pomenila izstop iz malega sveta, celo za- četek udejanjanja sanj, prežetih s ponosom, da se borijo za veliko stvar. Po mnenju nekaterih je odhod na vojno prinesel v življenje slovenskega vojaka neko novo kvaliteto in pomenil dogodek, ki ga je bilo vredno živeti, ne pa se tudi zanj brez- glavo žrtvovati. Za slovenske avtobiografske za- pise pa je značilno še nekaj, česar v zahodnoe- vropskih spominih in dnevnikih, kakor tudi v štu- dijah o njih, ni opaziti, namreč to, da je majhnost sveta, ki so ga zapuščali vojaki, pogojevala malo- dane etnografsko radovednost za vse, kar je bilo novega in drugačnega. •? Esperienze di guerra nelle scritture autobiografiche. I soldati sloveni e la "Grande guerra". Qualcstoria XIX/ 1991, 1/31-71 ¡Storie di prigionia nel labirint • russo-me- morie dei soldati sloveni, prigionieri in Russia. Qualc- storia XX/1992, 3/33-86. Ker je bila vojna in iz nje izhajajoče izkušnje vseobsegajoča, želi študija pozornost usmeriti na raznovrstne problematike. Vsakovrstna pisanja med vojno je krojila cenzura, pa tudi avtocenzu- ra pišočih, v vsakdanjik se je pronicljivo, a poti- ho in globoko vsesala propaganda. In ženske?, se vpraša avtor; in si tudi sam odgovori, da jih skorajda ni. Mnogim ženskam je vojna prinesla globoke premene, kajti novo delo, okolje in živ- ljenje je pomenilo večjo samostojnost, spoznale so nove probleme in odnose, izpostavljene so bile sindikalizaciji, politizaciji in modernizaciji. Ti procesi so povzročali pretrese, tako pri moš- kih kot pri ženskah; moški - bojevnik je namreč potreboval in se tolažil predvsem z žensko - an- gelom varuhom in mnogo manj verjel v dotlej neznani obraz ženske - moškega. Zatorej je mo- rala biti podoba ženske, ki je zasedla moško me- sto v družini in na delu, začasna in naključna. Kot pravi Oto Luthar, pa so ambiciozne in sposobne ženske bile hvaležne za priložnost, da se doka- žejo; naj ob primerih, ki so navedeni v študiji, dodamo še ime, ki se je kalilo na soškem bojiš- ču, dunajsko vojno dopisnico Alico Schallek.4 Skozi besedilo uvoda in dopolnil k dnevniku pa se spoznamo tudi z industrializacijo, raznovrst- nimi stereotipi, antisemitizmom, idr., celo z na- videz suhoparno bojno taktiko in njenim (ne)spreminjanjem in osnovnimi podatkovnimi vojaškimi ločnicami, ki niso bile avtorjev namen, ki pa jih neprisiljeno, zaradi njihove vsebine bi težko rekli na prijeten način, srečujemo skozi be- sedilo. Slednje je opremljeno, kar more razvese- liti tako laičnega bralca kot vnetega raziskovalca, z bogatimi opombami. In če si smemo privoščiti oceno sloga, ki to noče biti v šolskem smislu, bi mogla reči, da je besedilo živo, saj se avtor hote ali nehote, čudi, pogovarja, zgraža. Kot je bilo že omenjeno, je dnevnik Cirila Pre- storja prepleten z dnevniškimi zapisi drugega in drugačnega, preprostejšega in mestoma bolj go- stobesednega Prestorja, Lorenza iz Srednje vasi, ter z dopisi o sočasnem dogajanju drugje oziro- ma komentarjem že same po sebi povedne vse- bine dnevnika in bogate fotografske zapuščine Cirila Prestorja. In če smo doslej ves čas trdili, da je Uvod, pogojno rečeno, pogled v zahodnoe- vropsko spominjanje na vojno, nam dnevnik po- ve, kako drugače je bilo na jugovzhodu. "Ko sem nosil vojaško suknjo. Pot po svetu od leta 1913 do 1918", je pretresljiv, redkobeseden in poveden Isonzofront. Gorizia, Editrice libreria Adamo, 1977. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 85 spis o vojni, ki je Cirila premetavala po bojiščih vzhodne in jugovzhodne Evrope, mu dala pri- ložnost, da brani domače dvorišče, in mu celo dovolila, da je preživel. Toda usoda mu ni bila naklonjena; ker velika vojna ni bila, kot so sodob- niki morda celo iskreno mislili, poslednja, mu je naslednja vzela življenje. Zgodbo o veliki vojni moremo brez zadržkov imenovati zgodbo o iskanju pomena, smisla ali nesmisla, tako bi mogli poimenovati knjigo, ob koncu katere se poglobi dvom o tem, kdo, ali če sploh kdo, je zmagal. Vojna, skozi katero nas je popeljala knjiga je hiša strahov. Čeravno nosi na- slov "O žalosti niti besede", tudi upanja ne ostaja kaj dosti. P.S.: S pomočjo moderne tehnologije je del Prestor- jeve zapuščine, s faksimilizirano predstavitvijo dnevnika, dostopen tudi na medmrežju.5 Petra Svoljšak http://wwiv.zrc-sazu.si/prestor/ VSE ZA ZGODOVINO