420
Anton Hribar: Najlepši biser.   —  /. O. Golobov: Zvečer.
domoljubja, delati je hotel v domovini med svojim narodom.
Z mnogimi, velikimi učenjaki je bil v zvezi, tako z Grimmom, Preissom i. dr. ; posebno pridno in zaupno je dopisoval Pogodinu, kateremu je mnogokrat tožil o svojem slabem stanju ter ga prosil za različne knjige in pripomočke. Opravičeval se je zato nekoč, pišoč mu: „Ne beračim za sebe, beračim za vedo!" — Žal,  da je Safarik veČino pisem sam uničil.
Safafikova smrt je globoko pretresla vse slovanske narode.    Pogreb je bil velikanski;   nje-
govo truplo počiva na evangeljskem pokopališču v Pragi, blizu cerkve slovanskih apostolov, katera je čislal tako visoko. Velik spomenik kaže mesto, kjer počiva slavni učenjak slovanski. V biblijoteki praškega vseučilišča stoji njegov kip iz kararskega marmorja. Njegovo knjižnico in bogato zapuščino je kupil Češki deželni zbor in jo oddal deželnemu muzeju; s tem je najlepše in najboljše počastil velikega moža.
O stoletnici njegovega rojstva bodi ta kratka Črtica skromen spomenik slavnemu učenjaku tudi pri nas Slovencih!
N a j 1 e p š i  biser.
skrbni oče,   mili car, Visok,   mogočen  si vladar. Deset rodov ti speva slavo, Devetnajst  kron ti diči glavo, Devetnajst kron  demantnih,  zlatih, In polnih biserov  bogatih; Najlepši biser,   car naš vrli, Nedavno smo v Ljubljani zrli, In ta,  o  car,  solze so tvoje, Ki točiš jih za ljudstvo  svoje.
Zgodilo  se veliko noč,
Da je prišla potresna  moč,
Pustošila  Ljubljano  belo,
In  strla nam jo  skoraj  celo.
Nesrečnim  bilo  ni tolažbe,
Obupnim  bilo  ni  oblažbe.
Po  oni toge-polni noči,
Ni  bilo,  ni je  nam  pomoči.
Ti spomnil,   car,   si se naroda,
Ki ga zadela je nezgoda.
Car,  videl si nesreče kraj, Pomiloval si  nas tedaj, Pomiloval in jokal  z  nami, Pomiloval si nas  s solzami. Tedaj  smo vide]i otroci Najlepši biser v Tvojem  oci. Nesrečni   —  v radosti smo  mrli, Ko Tebe,  car,  smo  v solzah zrli. Saj  najsvetlejši,  najbolj  dragi Tvoj  biser solza je,  car blagi
Visoki Oče,  večni Bog, Ki  osrečuješ  zemlje  krog, Ohranjaj,  čuvaj   nam  cesarja, Osrečaj  milega vladarja. Najlepša  krona  carja venčaj, In  blagodejno  mu  obsenčaj Narode vse dvokrili orel, Da slednji narod zanj  bo gorel. Mi pa za biser   —   solze  zlate, Mi kri,   o  car,  darimo  za-Te.
Anton  Hribar,
Znašlo je solnce poletnega dneva,
V   nižave ulega tihotni se  mrak;
V   naravi zavlada zdaj  pokoj  sladak, Le slavec v grmičju veselo  popeva Pesem  večerno.
Zvečer.
Čaj,  drevje po gaju na lahko  šumeva, In  potok Šepeče po  kamenju jak: Pobožne  molitve  šepet se  zdi  tak Ki v  blaženih hipih iz  srca vskipeva Tiho  in  verno.
Že zvezda pri zvezdi na nebu zaseva, Nocoj  ne zakriva noben je oblak; Ves  z vonjem   cvetičnim  najpolnjen je zrak, In s čarobnim krilom  noč tajna odeva Obzorje Širno.
Potoka šumljanje mi duša umeva, Kot potok hitim,  in tako  hiti vsak; V neznano daljavo nas vede korak, „Tje v večno morje" — mi vodica odmeva „Greš neizmerno."
J. O. Golobov,