Artur Sills:2 Smrtna past. Ameriški roman. Priredil Fr. Kolenc. (Dalje.) — To je vse! — Govers je pogledal kvišku. — Kaj da ima z malimi ribami, tega ne morem razumeti. Toda Zlata mačka! Dosedaj niti mislil nisem na to, da bi to zlato žival spravil s tem v zvezo. A je skoraj gotovo, da misli s tem Gato Oro. » — Brezdvomno! — Diibell je še enkrat pogledal medaljon. — Vaš oče pa je to gotovo vedel. — Skoraj bi rekel, da ne. Ti spomini v stekleni kaseli so prišli očetu do rok šele potem, ko se je iz notranjosti države vrnil v Buenos Aires; ne verjamem, da bi Gato Oro kedaj spravljal v zvezo z zakladno špiljo. Ako pa bi bilo tudi tako, bi mu ne pomagalo mnogo. — Mislite, da se je brez vsakega kažipota podal na izsledilno pot? — Tega baš ne. Informacije je imel, kakor ste jih vi videli. Razen tega je imel en zemljevid, o katerem je mislil, da je na njem označen kraj, kjer bi se dal zaklad najti. Milje je prepotoval ob neki reki in kar je izsledil, ni bilo drugo, ko neka vrsta nenavadno velikih moskilo-muh. Celo pradedovega groba ni moge] najti. — Hm. — Diibell je vzel v roko amulet. — Škoda, da ni šel tje še ifikrat, potem ko je tudi to našel. — Takrat že ni imel dovolj moči. Potem pa ne verjamem, da bi pripisoval temu predmetu velik pomen. — Ljubi prijatelj, ali ne razumete, da je to več vredno ko vsak zemljevid? — Ne razumem. — V tistih časih je bil zemljevid takorekoč delo domišljije. Saj tudi dandanes ni o polovici Južne Amerike kake zanesljive karte. Med tem pa je ta zlata okrogla plošča s par črkami dober kažipot. — Vi govorite čisto zagonetno. — Sedaj že vemo, kdo je bil tisti možakar, na katerega zemlji se zaklad, ako obstoja, skriva. Tam čez so v izobilju poročila o starih rodovih in gotovo ne bo težko dognati, kje je bil Galo Oro. Z ozirom na to najbrž niso našli ničesar. — Ne. Oče se je vedno posmehoval temu. Naveličal se je. Nalezel se je hude mrzlice in po povratku ni bil nikdar več prejšnji. — To je bila gotovo »maleta« — je pripomnil Dubell. — Notranjost Južne Amerike res ni sanatorij. Tam se raztezajo strupene močvare, v katerih ni drugega, ko mrčes in kače in mdi te so strupene. Celo konj in pes pogineta in vsi domačini so ranjeni po nogah in rokah. Dubell je podvihal rokav na suknji. Na spodnjem delu roke je bilo videti zaceljeno rano, tako globoko, da se je zdelo, da se da videti do kosti. — To je povzročila berne-muha, ki je zlegla v meso jajce, ne večje od makovega zrna. A moral sem ga izrezati in kakor vidite, to je posledica. •V.V- — Sveti Bog! — je rekel Govers in gledal zarastek. — Takega si v resnici ne želim na telesul Toda takoj bo osem ura. Pojdiva v salon! ->- V salonu sta našla Betty, ki ju je pričakovala na oglu temno-modre zofe, od katere se je lepo odbijala njena topozlata obleka. Ko je vslala, je z edinim hitrim pogledom precenila zunanji pojav bratovega prijatelja: svetle lase, ozki mi&ičasti roki, o katerih se je videlo, da znata grabiti, značilno mladostna, trda usta, kakršnih bi človek ne pričakoval pri možu, ki še nima trideset let, a mu je čas že vtisnil pečat. Oči so takoj vzbudile pozornost: jasne, svetlomodre. Betty je vse storila, da bi dobro uplivala; ko so Dubellove oči na njej počivale, ni videla v njih niti sledu vklanjanju; pogled je bil odkrit, močen, tako da bi lahko veljal tudi možu. Pri mizi si je Betty prizadevala, da bi bila ljubka. Prvotno je nameravala biti le uslužna in kakor hitro bi bilo mogoče, bi se oddaljila. Sedaj pa se je živo vmešavala v pogovor. Proti pričakovanju in na jezo njeno prizadevanje ni imelo uspeha. Gost jo je pozorno poslušal, a karkoli je povedala, ni imelo na njega upliva. Zdelo se ji je, da se niti ne briga za njegovo prisotnost. Ko je bila prinešena kava, je Betty na lahko pripomnila, da jo bodo v drugi sobi pili. Ob drugih prilikah je vedno ostala tam, da bi z gospodi pokadila eno cigareto; iz tega je brat spoznal, da nekaj ni v redu in mora priskočiti na pomoč. — Prijatelj misli, da ve — je začel in kazal z glavo na Dubella, — kje je zlato. — Kako? Skriti družinski zaklad? — Tega bi ravno ne mogel trditi — je odgovoril Dubell. — Vašemu bratu pa sem že povedal, da bolje slutim, kako ga treba iskati, kakor svoj čas vaš oče. Betty je nazaj potisnila stol. — Potem moraš biti na tem, Gregor, da vse izveš od gospoda Dubella. Pozneje lahko potujemo tje, da zaklad iščemo in ako je mogoče tudi najdemo. — Bojim se, da bodete morali v tem slučaju tudi mene vzeti seboj — je rekel Dubell in je odprl vrata. — Mislite morda, da bi tam zašla? Diibell se je smejal: — Brezpogojnol Ko sta ostala sama, je Govers nanovo govoril o nkopanem zakhidu. — Za potovanje nikdar nisem imel velikega veselja. Seveda mora biti taka ekspedicija zelo zanimiva, a mene niti misel na njo ne privlači. Kaj je ime onemu ljudstvu, ki je imelo veliko zlata, pa ni vedelo, kaj je to? — To so bili Inki — je odgovoril Dubell. Precej dolgo sta še govorila o teh stvareh in ko sta se naposled vrnila v salon, je Betty že odšla spat. Simpatija nasproti bratovemu prijatelju se ji je temeljito zmaijjšala. Ni videla v njem več drugega ko dolgočasnega, prigodnega gosta. Dan po Dubellovem prihodu so Govers, Betty ter Dubell zasedli konje in šli na lov. Sreče ni bilo. Govers si je prelegnil živce, Dfibell in Betty pa sta padla v jarek in sta vsa premočena izlezla iz njega. Goversova nezgoda je imela za posledico, da se je moral odreči lovu in doma počivati, dasi je bil strasten lovec. Da bi mu ne bilo dolgočasno, Diibella ni pustil od sebe, dasi je ta nameraval odpotovati. Na razpolago mu je dal konje, Iovske puške in sploh vse, kar ga je zanimalo. Po onem nesrečnem padcu je Betty o Dubellu izpremenila svoje mnenje. Ni se Teč hudovala nad njim, marveč ga je začela občudovati. Bil je izvrsten jezdec in to ga je dvignilo v njenih očeh. V Azgovorih je bila vedno bolj prijazna in si je na vso moč prizadevala, da bi ga očarala. Morda je imela uspeh, a Diibell tega ni pokazal. Tikala sta se, po imenu se klicala, toda preprosto in nedolžno ko brat in sestra. Govers se je polagoma naveličal brezdelnega čepenja. Na lov ni smel, jahati tudi ni mogel, zalo je prišel na drugo idejo. Konje je prodal in se namenil, da nastopi daljše potovanje. — Zakaj bi me ne spremili v Južno Ameriko? — je predlagal Dubell. — Prav izvrsten izlel: sedem tednov potujete tje in nazaj, pet dni pa lahko prebijele v Buenos Airesu, da poiščete zlato — je dodal s smehom. Pravljični zaklad jih je že zabaval. Gregor pa je vzel ponudbo resno. Peltedensko potovanje bo ravno dobro za njega. Kar navdušen je bil. Priprave za dolgo pot so se začele. V nekaj dneh je bilo pripravljeno vse in čez tri tedne po Dubellovem prihodu vidimo Gregorja Govers, njegovo sestro Belly in Henrika Diibell na ladji »Gebria«, ki je namenjena v Južno Ameriko. Cilj njihovega potovanja je Rio de la Plata. II. * Točno ob dvanajstih je debeli in dobrodušni kapetan ogrijenorudečega obraza stopil na poveljniški oder in »Gebria« je dvignila sidro. V salonu je odmevala godba. Gregor, Betty in Dubell so se na gornjem krovu naslanjali na ograjo. — Sedaj nastopamo eno najlepših poti na svetu — je pripomnil Dubell. — Pri besedi te ujamem! — Betty se je bolj ovila v kožuh, ko je pridrvel od amsterdamskih skladišč ledenomrzel veter. Ob francoskem obrežju se je zakadila megla, ki je postajala vedno bolj gosta, ko so pluli mimo biskayalske luke. Užitek, ki ga je napovedal Diibell, se je začel šele v Lizboni, ko je »Gebria« nekega jutra pod bleščeče sinjim nebom plula po reki Tej. — Zimo smo zapustili — je dejal Dubell Betty. — Sedaj polagoma prehajamo v južno podnebje in mislim, da ti bo to potovanje nepozaben dogodek. V Lizboni je potniški zapisnik dobil mednaroden značaj. Na ladjo so vstopili Brazilijanci, kakor navadno po narodnostih. Potem so bili tam Estanzirji, chilski trgovci iz Valparaiza, trgovski popotniki iz Nem- iije, Italije in Francije. Mnogo pozomosti so vzbujale __sti ieoe b dragocenimi naluli Nekoliko potrt in zlovoljen je sedel Gregor Govers v kadilnici. Po njegovem mnenju so bili med došlimi večinoma »niggerjic in vedeti je b-otel, ali jih pustijo v obednico. — Takim predsodkom se odreči — ga je opozoril Dubell. — Ti ljudje so državljani onih držav, ki jih ho6eš obiskati. V Južni Ameriki ni na mestu soditi po barvi polti. Vsak Brazilijanec, Chilec, Argentinec se ima za ravnotakega človeka, kakor ti sebe in ne bo ti v korist, ako boš dal ljudem čutiti, da si drugačnega mnen ja. Ako ne boš uslužen, ničesar ne storijo za tebe. Pa sploh te tudi opozarjam na to, ker se lahko zgodi, da se v Argentiniji v tebe zapletejo. Mnogi med njimi so potomci ravnotako starih rodov, kakor so pri nas v Evropi. Tako in podobno sta govorila ter opazovala mešanico ljudi. Ko je Govers tako blodil z očmi po tujcih, se je prikazal med vrati neki gospod in on je naenkrat zaklical: — Glej, onega poznam! Skočil je pokoncu, da bi pozdravil gospoda, ki je ravnokar vstopil. Bil je morda enakih let z Goversem in dasi ga je temna polt izdala, da je iz druge zemlje, je bilo po obleki in vedenju tak ko tipičen Evropejec (D«lj« jjrih.)