MESTNA OBČINA - IN HRA NILNICA LJUBLJANSKA DR. VLADIMIR MURKO Medsebojno razmerje samoupravnih hranilnic do njihovih ustanoviteljev, t. j. samoupravnih teles raz lične stopnje, je urejeno v različnih državah zelo ne enotno. Krivdo za različnost hranilnične zakonodaje nosijo deloma različen zgodovinski razvoj hranilnic, deloma pa razna mnenja, ki se uveljavljajo v gospo darstvu, i ! Tudi v okviru naše kraljevine je razmerje med hranilnicami in njihovimi ustanovitelji — samo upravnimi telesi, urejeno v različnih krajih zelo raz lično, zlasti tudi vprašanje vpliva, ki naj ga ima na vodstvo hranilnice občinska ali banska uprava. Tudi v zgodovini Mestne hranilnice ljubljanske opažamo, da se je medsebojno razmerje mestne občine in hra nilnice menjalo, in sicer v smeri k osamosvojitvi Mestne hranilnice. To tendenco opažamo tudi v dru gih državah. Po prvotnih pravilih z dne 15. decembra 1888 (§ 26.) je »vodil upravo Mestne hranilnice občinski svet deželnega mesta ljubljanskega, potem od istega voljeni upravni odbor in ravnateljstvo«. Enako je bilo besedilo § 27. drugih hranilničnih pravil, katera je odobrila Kranjska deželna vlada 1. aprila 1908, dočim določajo veljavna pravila, odobrena od kralj, banske uprave dravske banovine z dne 12. marca 1934 v § 13.: »Upravni odbor vodi upravo Mestne hranilnice«. Materialno je bila ločena imovina Mestne hranil nice ljubljanske po prvotnih pravilih, ki so določala v § 3.: »Ta (hranilnična) zaklada upravlja se po polnoma ločena od mestnega premoženja ter se vodijo o njej tudi posebne knjige«. Današnja pravila gredo (§ 3.) še malo dalje, ko določajo: »Poslovanje hra nilnice se vrši popolnoma ločeno od mestne uprave in mestnega premoženja ter se vodijo o njem po sebne knjige«. Določbe o ločenosti občinske in hranilnične imo vine so važne tudi zato, ker ne bi smel noben ob činski upnik seči za zadovoljitev svoje terjatve na imovino Mestne hranilnice; ta določba hoče torej po- večati zaupanje v zavod, ki ni mestno podjetje, tem več samostojen denarni zavod. Kljub temu ima Mestna občina ljubljanska velik vpliv na upravo hranilnice, kar je utemeljeno pred vsem v poroštvu, ki ga je prevzela Mestna občina ljubljanska za obveznosti hranilnice. Mestna občina si torej mora zagotoviti potreben vpliv na upravo in nadzorstvo nad zavodom, da se obvaruje morebitne škode iz prevzetega jamstva. Po § 2. pravil je namreč Mestna občina ljubljanska »prevzela splošno poro štvo za hranilnico in jamči torej z vsem svojim pre moženjem in z davčno močjo za vse obveznosti hra nilnice, zlasti pa za vse hranilne vloge in njihovo obrestovanje po hranilničnih pravilih, za obveznosti reeskompta, kredita in lombarda pri Narodni banki, oziroma pri drugih denarnih zavodih do končane likvidacije v primeru prestanka hranilnice.« Vpliv na upravo hranilnice si je zagotovila Mestna občina ljubljanska predvsem na ta način, da voli občinski svet 20članski hranilnični upravni odbor za 3 leta. Od teh 20 odbornikov mora najmanj polovica, t. j. 10, pripadati občinski upravi. Tako je torej za gotovljena vez med občinsko upravo in hranilnično 21* upravo. Pri večini jugoslovanskih hranilnicah izven Slovenije in Dalmacije gre vpliv občine celo tako daleč, da je vsakokratni župan obenem predsednik hranilnice. Med ostale naloge občinske uprave spada (po § 11. pravil): 2. Imenovanje in nameščanje pragmatičnih hranil- ničnih nameščencev (na predlog upravnega odbora, (t. j. hranilničnega), sprejemanje in spreminjanje službene pragmatike za hranilnične nameščence, po kojninskega pravilnika in poslovnika ter reševanje pritožb hranilniških nameščencev proti odločbam upravnega odbora; 3. pregledovanje in potrjevanje vsakoletnega ra čunskega zaključka ter podeljevanje razrešnic hra- nilničnemu upravnemu odboru in ravnateljstvu; 4. sklepanje o predlogih glede porabe poslovnega dobička; 5. odločanje o vseh zadevah, ki mu jih upravni odbor predloži v pretres in sklepanje; 6. sprejemanje in spreminjanje pravil in odločanje o prestanku hranilnice; 7. v primeru prestanka hranilnice odločanje o po rabi rezervnih zakladov, odnosno o pokrivanju pri manjkljaja; 8. odobravanje sklepov Mestne hranilnice, za ka tere je potrebno odobrenje nadzorstvene oblasti (iz- vzemši nekatere posebne točke). Razen tega ima občinska uprava odn. župan vsak čas pravico odrediti pregled knjig, listin, blagajne in hranilničnega imetja po posebnih delegatih-strokov- n jakih. S temi določbami so interesi Mestne občine kot po- rokinje varovani v zadostni meri, da ne bi nastopila za občino škoda iz naslova jamstva. Mnenja o gospodarski važnosti Mestne hranilnice ljubljanske za Mestno občino so se tudi v zgodovini menjala. Dočim so navajala prva pravila (§ 1.) kot edini namen hranilnice, da nudi »vsakemu, posebno pa manje premožnim ljudem, priliko, kako nalagati prihranjeni denar«, določa isti § 1. veljavnih pravil, da je nadaljnji namen hranilnice »z uporabo hranil nih vlog za posojila pod kolikor mogoče ugodnimi pogoji pospeševati vzdrževanje, izboljšanje in pomno- žitev zemljiške in hišne posesti ter pospeševati trgo vino, obrt in industrijo, kakor tudi občinsko in za družno gospodarstvo«, končno pa tudi »z razpolož ljivim čistim poslovnim prebitkom snovati in podpi rati občekoristne, dobrodelne in kulturne naprave.« Ta vzvišeni cilj je bil v prvotnih pravilih omenjen le pri določbah o razdelitvi razpoložljivega čistega dobička, katerega polovica naj bi se (§ 5.) porabila v občekoristne in blagotvorne namene mesta ljub ljanskega, ki morajo odgovarjati vedno predvsem in teresom nepremožnih udeležencev zavoda.« Kako lepo govori o teh vzvišenih ciljih Mestne hra nilnice ljubljanske pok. Anton Trstenjak (op. v svoji knjigi Mestna hranilnica ljubljanska 1889 — 1909, Ljubljana 1909, str. 8): »Odgoj mladine, književne težnje, človekoljubnost, narodna obramba . .. vse to je naša skrb .. . Najrevnejši slovenski ulagatelj bode smel biti ponosen, da je neposredno prinašal dar v blaginjo domovine in naroda slovenskega.. . Siromak bode užival dobrote človekoljubja, a meščan davko- 22* plačevalec bode nosil manj bremena,1 saj bode tudi njemu hranilnica lajšala to breme, ustanavljajoč ob svojih troških raznovrstne občinske naprave.« Že danes imajo ljubljanski davkoplačevalci korist od svoje hranilnice, ki je pred kratkim na eni strani znižala obrestno mero za posojila zasebnikom, na drugi strani pa tudi za posojila Mestni občini, ki ne bi nikjer prejela posojila po tako nizki obrestni meri in prihrani torej letno na obrestih znatne zneske, kar olajšuje občini, da svoj proračun uravnovesi. Razen tega pa je odkazovati (§ 4. pravil) iz uprav nega dobička Mestne hranilnice: 20 % mestni občini ljubljanski za občekoristne, dobrodelne in kulturne namene... čim pa narase hranilnični rezervni za klad na 10 % vseh hranilnih vlog in dokler to raz merje traja, je % letnega čistega dobička porabiti v občekoristne, dobrodelne in kulturne namene, a to le s pritrdilom nadzorstvene oblasti. Pri tem se je zlasti ozirati na potrebe malih vlagateljev. »Dokler so trajale in trajajo na denarnem trgu abnormalne raz mere, četudi se opaža znatno zboljšanje, hranilnica še ni mogla in ne more odvajati nikakih zneskov za občekoristne namene. Tako je upravni odbor Mestne hranilnice ljubljanske sklenil pred sedanjo krizo, da 1 Po naših približnih računih je prihranila Mestna hranilnica mestni občini ljubljanski v zadnjih letih na obrestni diferenci vsaj 10 milijonov dinarjev. Glej naš članek Pomen Mestne hranilnice ljubljanske za gospo darski procvit Ljubljane. Kronika slovenskih mest, 1. II., št. 2., str. 149. postavi za 5 milijonov dinarjev novo mestno zave tišče. Izvedbo tega načrta je prekrižala kriza. Vendar smemo upati, da bo tudi Mestna občina ljubljanska kmalu v tem srečnem položaju, o katerem je v tako lepih besedah sanjal Trstenjak, in da bo občina res dobila od Mestne hranilnice razne občinske naprave, ki bodo služile vsem in obči koristi; prav tako pa naj bi bile deležne podpor Mestne hranilnice ljubljanske tudi različne naše kulturne, znanstvene, socialne in zdravstvene ustanove, ki uživajo v drugih državah vsestransko podporo hranilnic. V drugih državah se ponašajo občine s krasnimi nasadi, muzeji, bolnišni cami, šolami, štipendijami in drugimi javnimi napra vami, katere so ustanovile ali zgradile hranilnice. Tudi na našem ozemlju najdemo take primere, ko je hranilnica (pred vojno Kranjska hranilnica, po vojni Mestna hranilnica v Radovljici mestno kopališče, novi mestni dom) poklonila mestu občekoristne naprave in zavode ali je vsaj prispevala k stroškom take na prave. Sicer pa je določal že avstrijski hranilniški regu- lativ iz 1. 1844. (§ 12.), da se sme del čistega hranil- ničnega dobička porabiti za »dobrodelne in občeko ristne krajevne namene«, pruski hranilniški vzorni statut (Mustersatzung) iz 1. 1932. pa določa celo, da se odvaja čisti hranilnični dobiček »porokujoči kor- poraciji (Gewahrsverband) za uporabo za izključno občekoristne ali dobrodelne namene, ne spadajoče med njene zakonite naloge.« Ne more biti torej po misleka proti temu, da se del čistega dobička Mestne hranilnice ljubljanske porabi za občekoristne na- mene. Razen tega sme (§ 6. njenih pravil) hranil- nično ravnateljstvo na račun režijskih stroškov do voljevati tudi tekoče redne podpore v dobrodelne in kulturne namene ter v občekoristne namene v okviru po upravnem odboru odobrene vsote. Prebitek, ki bi se pokazal ob morebitni likvidaciji hranilnice, se mora po odločbi občinske uprave (§ 54.) porabiti za občekoristne namene. Zelo važno je tudi vprašanje, ali sme hranilnica posojati denar tudi lastni občini - ustanoviteljici. To vprašanje je rešeno v vseh srednjeevropskih državah (o Češkoslovaški bomo še govorili), v pozitivnem smislu, četudi so se zakonodajalci zavedali nevar nosti, ki bi nastala tedaj, ko bi si občina izposodila večino hranilničnih vlog. Zato poznajo skoro vse hranilniške zakonodaje omejitve in določajo najvišji odstotek hranilniških vlog, ki se sme porabiti za po sojila lastni občini ali občinam sploh. Navadno znaša ta odstotek eno četrtino vlog (Nemčija, Prusija, Av strija). Res je na češkoslovaškem po hranilniškem zakonu iz 1. 1920. hranilnicam prepovedano dajati posojila lastnim občinam, ampak prepoved se da obiti s tem, da posodita hranilnici dveh zainteresi ranih mest denar občini druge hranilnice; razen tega pa imajo samouprave na razpolago kot ceneni kre ditni vir mogočno Deželno banko, ki je izdala in iz daja komunalne obveznice v milijardnih zneskih. Da je pri nas brez posojil hranilnic vsako investi cijsko delovanje samouprav zelo otežkočeno, sledi že iz tega, da se je s posojili hranilnic samo v Sloveniji zgradilo 398 šol, 11 cerkva in župnišč, 25 elektrarn, 19 bolnic, 14 ubožnic in hiralnic, 83 vodovodov, 32 gasilskih domov, 60 občinskih uradnih poslopij itd. skupaj 1521 javnih naprav. (Natančnejši podatki v Koledarju Mestne hranilnice ljubljanske odn. Zveze jugoslovanskih hranilnic za 1. 1937., str. 26/27.) Zato bodo naše samouprave vedno potrebovale kot svoj kreditni vir lastne ali pa tudi tuje hranilnice prav tako, kakor bo država potrebovala pri nas in drugod kot kreditni vir svojo Poštno hranilnico ali Državno hipotekarno banko. Nihče pa ne bo ugovarjal pred pisu, da smejo naše hranilnice posojati svojim obči nam in drugim občinam recimo največ 25 % vlog, in sicer tudi dolgoročno, ker kratkoročni krediti ob činam in drugim samoupravam ne prinašajo zažele nih koristi. Skoro vse javne naprave in ustanove Mestne občine ljubljanske so bile zgrajene s posojili Mestne hranilnice ljubljanske in je veliko vprašanje, ali bi bila Mestna občina dobila potrebna posojila za te naprave in ali bi jih bila dobila po tako nizki obrestni meri. S tem v zvezi naj še omenim akcijo za mobilizacijo Mestne hranilnice ljubljanske. Znano je, da je iznašal dolg Mestne občine ljubljanske pred krizo 1. 1931. nekaj manj kakor 25 % vseh vlog. Ker pa so ta poso jila imela večinoma daljši odplačilni rok in se niso vedno v redu odplačevala, je ta dolg naraščal. Da bi se zvišala likvidnost Mestne hranilnice, so že prejšnje občinske uprave poskušale dobiti drugod večje poso jilo za odplačilo mestnega dolga Mestni hranilnici, ki naj bi zmanjšalo ta dolg, obenem pa vrnilo hranil nici potrebno likvidnost. Agilnemu prizadevanju se danje hranilnične in občinske uprave, zlasti pa žu pana g. dr. Adlešiča se je posrečilo dobiti od Državne hipotekarne banke posojilo v znesku 30 milijonov za odplačilo mestnega dolga pri Mestni hranilnici. S tem v zvezi je razpisala Mestna občina še obligacijsko posojilo, katerega so vpisali 37 milijonov, izdali pa le prvotno dovoljenih 20 milijonov. Uspeh tega posojila je bil obenem najlepši dokaz zaupanja, ki ga uživa Mestna občina ljubljanska, obenem pa se je tudi dokazalo, kako brez podlage so kritike onih, ki so trdili, da je občinsko jamstvo za hranilnico le na papirju. Saj je Mestna občina odplačala s temi po sojili 50 milijonov svojega dolga Mestni hranilnici, torej neprimerno več kakor bi bila dolžna odplačati v mislu prvotnih zadolžnic. S tem je Mestna občina, ne da bi prevzela nase večje breme, pripomogla po svojih močeh k zopetni vzpostavitvi likvidnosti Mestne hranilnice ljubljanske. Njen vzgled je našel posne- malca — v mestnih občinah v Mariboru in Celju, ki sta odn. bosta izvedli mobilizacijo svojih mestnih hranilnic na podoben način. Pričakovati je, da se bo tudi drugim hranilnicam posrečila mobilizacija, kar bo velike važnosti za celokupno denarstvo. Ko bodo ljudje videli, da izplačujejo denarni zavodi stare vloge v vedno večjem obsegu, dočim so nove vloge itak vedno razpoložljive, se mora vrniti prejšnje za upanje v vse naše denarne zavode, kar se že kaže v velikem prilivu novih vlog ne le pri Mestni hranil nici ljubljanski, temveč tudi pri nekaterih drugih denarnih zavodih. Iz navedenih podatkov sledi dovolj jasno, kolike važnosti je razmerje med Mestno občino ljubljansko ter Mestno hranilnico ljubljansko, obenem pa se po daja tudi zaključek, kolike važnosti je uspešno de lovanje vsake hranilnice ne le za zasebno, temveč zlasti za samoupravno gospodarstvo. 24*