IN CE SEM LE VETRU BRAT, KAJ ZATO! ~ Srecko Kosovel Še preden smo izgubili spomin / Št. 1 / september 2020 / Jure Apih CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-94 APIH, Jure Predigra : še preden smo izgubili spomin / Jure Apih. - Ljubljana : Festfest, 2020 ISBN 978-961-93978-5-5 COBISS.SI-ID 28612355 ŠE PREDEN SMO IZGUBILI SPOMIN Jure Apih 2020 Kazalo 1. Vrata mi je odprla Marjana Deržaj ... 2. Prva leta po drugi svetovni vojni ... 3. Šestnajst let pozneje ... 4. Velikih dilem o svetu ... 5. Mit o dobrih starih casih ... 6. Kmalu sem se zaljubil ... 7. Sredi sedemdesetih let so dekleta ... 11-15 16-17 19-20 21-22 23-24 25-27 28-29 8. Partija bo za družbeno koristno ... 30-33 9. Zares težak je v resnici le prvi korak ... 34-38 10. Pa zakaj, to mi res ne gre v glavo ... 39 11. Samoupravljanje je bilo v zenitu ... 41-43 12. Teleks gre do konca ... 45-47 13. Imel sem šestintrideset let ... 48-49 14. Casopis je intimna zgodba ... 50-51 15. Dimitrij Rupel je bil moj prvi izbor ... 29. Nacrtno odpiranje casopisa ... 43. Miro Poc ... 53-54 105-107 169-171 16. Broz je bil leta 1979 še živ ... 30. Angleški 'but' ... 44. Po svoje sem morda res imel sreco ... 55-57 109-111 173-190 17. Po Kaporja sva šla ... 31. Ce bi imel ugodno ponudbo ... 45. Januarja 1980 ... 58-59 113-115 191-193 18. Vidi Slovenca! ... 32. Partijski pranger ... 46. Povreda ugleda ... 61-63 117-118 194-197 19. Manca Košir je bila svetla inovacija ... 33. Mnogo let kasneje ... 47. Samoupravni mlini so mleli pocasi ... 65 119-123 199 20. Valentin Zdravko Duša ... 34. Povsem brez refleksa ... 48. Tekma je bila odpovedana ... 67-69 124-127 201-202 21. Mobitelov še ni bilo ... 35. Država je bila v krizi ... 49. Umrl je Jean-Paul Sartre ... 71-72 129-131 203-207 22. Država se je odpirala ... 36. Zacelo se je s šestimi vrsticami ... 50. Momo Kapor je šel v planine ... 73-77 132-134 209-210 23. Pohod skozi institucije ... 37. Zgodba, ki je razburila ... 51. V prilogi vracam clansko izkaznico ... 79-80 135-139 211-213 24. Nisem se še dobro usedel ... 38. Ivan Macek Matija ... 81-85 141-143 25. Izkušnja nedotakljivosti ... 39. Meta je posodila roko ... 87-91 145-147 26. Sestopanje z oblasti ... 40. Kot macka okrog vrele kaše ... 93-95 149-153 27. Morda najpomembnejša ... 41. Obiskala sta me ... 97-99 154-161 28. Pocasi, a vztrajno ... 42. Oriana Fallaci ... 101-103 163-168 1. Vrata mi je odprla Marjana Deržaj. Bila je nedelja in prav nic primeren trenutek za obisk šefa na njegovem domu. - O, dober dan, me je prva dama slovenske popevke veselo in prijazno pozdravila, kot da bi se že od nekdaj poznala. - Stopite naprej, Ante bo takoj, le obrije se še. Boste kavico? Ante mi je že toliko pravil o vas, da sem prav vesela, da se koncno srecava. S sladkorjem ali brez? Ante Mahkota, do nedavna pomocnik glavnega urednika, je po nenadni smrti karizmaticnega Mitje Gorjupa moral prevzeti mesto direktorja Casopisnega in graficnega podjetja Delo in se v novi vlogi še ni povsem znašel. Ko sem ga poklical, da bi nujno rad govoril z njim o zame zelo pomembni zadevi, preprosto ni našel casa. - Deset, petnajst minut bi morda še nekam stlacil, cele ure, kolikor bi radi, pa nikakor. Ce je res tako pomembno, da ne more pocakati teden ali dva, pa pridite v nedeljo k meni domov. Saj veste, kje stanujem. Z Mahkoto sva bila tesna sodelavca. Deset let sem mu asistiral pri njegovih kljucnih projektih, pa me je še vedno vikal. S skoraj vsemi drugimi na Delu je bil na ti, midva pa sva na neki ne povsem jasen nacin ohranjala distanco. Imponirala mi je energija, s katero je urejal in razvijal revijo Avto, casopis, ki nam je v resnici, ne da bi se morda tega zavedali, prodajal vehikel svobode. Mocno sem se angažiral, razvijal in izvajal promocijske projekte, s testnimi avtomobili sem obiskoval prodajna mesta, reguliral in pospeševal prodajo. Ilustracija: Marijan Amalietti Ko smo skupaj z beograjsko Politiko zaceli izdajati srbohrvaško izdajo, sem vajo ponovil na jugoslovanskem trgu. Sto dvajset tisoc izvodov skupne naklade je bil rekord in Ante je zablestel kot prva uredniška in novinarska zvezda Dela. Ko je uredništvo casopisne hiše prevzel Mitja Gorjup, je Mahkoto, ki je proti prihodu sedemindvajset­letnega mladinskega funkcionarja odkrito protestiral, imenoval za svojega izvršnega namestnika, mene pa na Antejev predlog za vodjo novega biroja za marketing in propagando. Bili so novi casi. Trg je bil nova stvarnost, in tisti, ki so se mu prilagajali, so lahko šli hitro naprej. Bil sem zraven, ko smo ustanavljali in promovirali ženskam namenjeno revijo (Možje, to se vas ne tice), prvic smo z racunal­nikom izbirali ime in cisto nakljucje (!) je, da je bilo izbrano tisto, ki ga je že nosila moja pravkar rojena hci. Oglasi so postajali vedno pomembnejši in s stroški komajda obremenjen prihodek casopisa. Slovenska podjetja so intenzivno osvajala jugoslovanski trg, gradila blagovne znamke in potrebo­vala pomoc. Na mojo pobudo smo ustanovili oglasno agencijo. Postal sem njen direktor in kreativni vodja, bili smo uspešni in zdelo se je, da sem dosegel vse, kar sem lahko. - Rad bi kandidiral za mesto glavnega in odgovornega urednika Teleksa. Presenecenje je bilo popolno. Teleks je bil Antejev najljubši otrok. Ne nekdaj popularen družinski Tovariš, ne prvi malce drugacen tednik TT, Tedenska tribuna, ne njun skupni naslednik ITD, ilustrirani tednik Dela, niso prestali tržne preizkušnje. Svet se je odpiral in pricakovanja bralcev so postala drugacna, zahtevnejša. Ante je zrasel s Tetejem, popeljal je sto žensk na Triglav, in je doživljal polom nekdaj uspešnega casnika kot osebni poraz. Hrvati so imeli Vjesnik u srijedu, Danas, Start, Srbi Ilustrirano politiko, Dugo in NIN, Slovenci pa le Delu konkurencni Nedeljski dnevnik. Tisto poletje, ko je bil Mitja na vectedenskem študijskem potovanju po Kitajski, je sestavil projekt novega Delovega informativnega tednika, ga imenoval Teleks, se kar sam postavil za glavnega in odgovornega urednika, in ko se je Gorjup vrnil, je bila prva poskusna številka že natisnjena. -Ja, lepo ste me presenetili. Sem mislil, da ste v Studiu marketing zadovoljni. Le kako si to predstavljate, saj nimate nobenih novinarskih izkušenj. - Nekaj pa že. Za Avto sem kar dolgo vodil in pisal nadaljevanko Išcemo dobre gostilne, v poslu, ki ga opravljam, je pisanje pomemben del, casopisni marketing, za katerega sem bil vsaj deloma v tej hiši zadolžen, pa je tudi neka izkušnja. Ko ste sestavili Teze za ustanovitev nove revije Teleks, ste mi jih dali prebrati in me povprašali za mnenje. Vzel sem si cas, napravil analizo casopisnega trga in napisal Antitezo. Niste je zavrnili, upoštevali pa tudi ne. Morda je sedaj prilika, sem pomislil, ko ste generalni direktor in se z urejanjem ne morete vec ukvarjati ter išcete novega urednika, da se preizkusim in moje antiteze dokažem. Toliko me že poznate, da lahko presodite, ali bi bil takšnega projekta sposoben. Dolgo je zmajeval z glavo, premišljeval, rekel pa nic. Iz hladilnika je vzel steklenico rebule in dva kozarca, ju nalil in me pogledal. - Ne vem, Jure, malce noro je tole, mi pa po svoje imponira. Iz néba pa u rebra! Brez korajže in nekaj predrznosti ne prideš na vrh. Nic ne obljubim. Sami veste, da bi bilo takšno imenovanje v novinarski hiši šok, pa to še ni najhuje. Malce bom še razmislil in se malce posvetoval, pa bova videla. Spijva tole. 2. Prva leta po drugi svetovni vojni v trgovinah ni bilo veliko izbire. Kadar so pri Bati, ki še ni bila Borovo, dobili gumijaste škornje, se je po plocniku pred trgovino vila vec deset metrov dolga vrsta. Imel sem sreco, pri Peku so dobili imenitne nizke cevlje z belim podplatom iz surove gume, najbrž ostanek ali prebirek od izvoza, in mati mi jih je, ker so od vseh imeli le mojo številko, meni pa je spet noga zrastla, in ker bi bil brez njih bos, kupila. Vsi so mi jih zavidali. Vendar se je kmalu pokazal problem. Domaci so me karali, da sem sam kriv, ker sem v novih cevljih cunjasto žogo brcal, drugi so vedeli, da so krivi cevljarji, ki so s premalo lepila podplat pricvrstili, jaz pa sem moral izumiti nacin hoje, da se podplat, ki je spredaj visel od cevlja, ne bi spodvil, ko sem stopil nanj. Stopala sem moral dvigovati odlocneje kot obicajno, da se je podplat zaradi vztrajnosti pritisnil ob cevelj, in jih potem kar najhitreje, še preden bi ga lastna težnost spodvihala, odlocno potisnil ob tla. Lahko si predstavljam, da sem bil nenavadna pojava, ko sem kot v lipicanskem paradnem koraku racal po Ljubljani. Tovarišica uciteljica me ni mogla vec gledati in me je sredi pouka poslala k cevljarju. Na Resljevi ulici malo pred Zmajskim mostom je v mali polkletni izbi delal cevljar. Na cisto majhnem trinožniku je bolj cepel kot sedel in na nove, pravkar kupljene cevlje pribijal kovinske podkvice. Povsem nepredstavljivo je bilo, da bi si kdo drznil nositi nove cevlje, ne da bi najprej podplate zašcitil pred obrabo na prstih in petah. Police v izbici brez oken so bile polne raznovrstnih obuval, ki jih je bilo treba na novo potempljati ali zašiti. Obrabljenih in pošvedranih cevljev takrat pac še nismo stran metali. Cevljarcek me je strogo in ocitajoce odmeril z ocmi, ko sem mu razložil zadrego. Potem me je potolažil. Odvihal je oba podplata, kolikor se je le dalo, skoraj odtrgal ju je, ocistil in namazal z lepilom ter stisnil s klemama. Morala sva pocakati, da se je klej posušil, in dovolj casa sva imela, da mi je povedal svojo zgodbo in me poducil, kar je bilo treba povedati malemu pobalinu. In nikar naj ne buljim v crno-belo iz casopisa ali revije iztrgano fotografijo, ki me je gledala zataknjena med dvema gojzarjema na zgornji polici. Pozneje sem zvedel, da je bila lepotica na fotografiji prva slovenska filmska diva Ita Rina, ki v takratno podobo slovenske javne spodobnosti nekako ni sodila. Bil sem ocaran, ko je še z majhnimi lesenimi žebljicki pribil podplata in mi zabical, da to res niso cevlji za fuzbal. Ko je bil on mlad, so imeli cevlje za v cerkev, žogo so pa brcali bosi. Denarja, ki ga sicer tako ali tako nisem imel, pa za placilo sploh ni hotel. Uciteljica je zahtevala, da izostanek od pouka opravicim z domaco nalogo; tema: pri cevljarju. No ja, so mi rekli, saj pišeš pa kar dobro, ce le ne bi tako kracal. Kasneje sem spis poslal Pionirskemu listu, ki je prav takrat uvedel rubriko Pisma mladih bralcev. Tekst so sicer objavili, vendar s pripombo, da tako grdo in necitljivo napisanih prispevkov ne bodo vec sprejemali. Grožnja je hudo prizadela moje pravkar prebujene pisateljske ambicije. Saj morda bi lahko kdo pretipkal moje cacke, ampak potem bo on tisti, ki je knjigo napisal, bo pisalo, sem razmišljal. A crv domišljije se je že zavrtal v mlado buco, ki bi bila lahko nekoc novinar, reporter ali pa kar pisatelj. 3. Šestnajst let pozneje sem v cetrtem nadstropju Metalkine stolpnice prodajal jeklene žicne vrvi. Leto dni po veliki gospodarski reformi leta 1965 kar naenkrat služb ni bilo vec na pretek. Po prihodu iz vojske sem na Delavski univerzi pouceval strojepis, asistiral na svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu in iskal službo. V Cerknico k Brestu se mi ni dalo, prodajati obešalnike v Hoji tudi ne, na televiziji me za novinarja pripravnika niso vzeli, direktor Metalke, ki je bil kolega hokejskega predsednika, me pa je. Trimesecni poizkusni rok se mi je iztekal, ko je v casniku Delo izšel oglas, da v podjetju išcejo vec propagandnoprodajnih referentov, ki naj bi pomagali širiti prodajo njihovih casopisov. Novinarstvo, kamor sem si še vedno želel, to res ni bilo, prav dalec od njega pa tudi ne. Vsaj streha naj bi bila ista. Opravil sem pogovor s kadrovsko komisijo delavskega sveta in bil sprejet. Velicastno sem se pocutil, ko so me posadili za ogromno mizo v majhni pisarni in me poucili, da bom odslej skrbel za prodajo Naših razgledov in pravkar ustanovljene nove revije Avto. O delu, ki naj bi ga opravljal, nisem vedel nicesar, šefi in kolegi pa tudi ne. Ekonomska reforma je postavila stvari na glavo in povsem nove prioritete so postale problem. Kolegi za nenavadnim omizjem se niso zmenili zame. Pesnik v kotu je vecino casa predremal, Emil, ki je bil neke vrste tehnicni, je prezirljivo užival v mojem nepoznavanju graficnih pravil, Janez pa se je ves cas ukvarjal, telefoniral in dogovarjal s povsem drugimi stvarmi kot s tistimi, za katere je bil placan. Dela in zadolžitev nihce ni imel prav veliko in vecino casa so le urine kazalce sledili, kdaj bodo lahko šli domov. Le kadar so se pri Tedenski tribuni spravili organizirat promocijsko uredniško akcijo, TT rally ali Sto žensk na Triglav, je bilo obsedno stanje, ki ga je komisarka šefica Vika po partizansko komandirala. V bistvu sem užival, ko mi je urednik revije Avto Ante Mahkota zaupal testni avto in sem po prodajnih mestih, trafikah in kioskih od Murske Sobote do Štanjela in od Kobarida do Metlike preverjal in reguliral prodajo, neprodane izvode pa distribuiral po frizerijah in zdravniških cakalnicah. Imel sem sreco, cas se je odpiral, avtomobili so bili ocitni znanilci svobode in novega prestiža, in akcije, ki sem si jih zamislil in organiziral, so dvigovale naklado in ugled. Bil sem zraven, ko smo skupaj z beograjsko Politiko zasnovali srbohrvaško izdajo, prevozil in prekontroliral sem vso Jugoslavijo. Sto dvajset tisoc izvodov skupne naklade smo prodali in Ante, ki je bil že tako popularen, je postal prvi zvezdnik casopisne hiše. Kot predsednik delavskega sveta je sicer protestiral proti nastavitvi sedemindvajsetletnega novega glavnega urednika, vendar je bil Mitja Gorjup pametnejši in ga je nastavil za svojega pomocnika, izvršnega direktorja pravzaprav, Ante, ki se je hitro ucil, pa je meni zaupal vodenje novoustanovljenega biroja za marketing in propagando. Za cešnjo na torti je sprejel še moj predlog nove rubrike Išcemo dobre gostilne, ki sem jo smel koncipirati, organizirati in tudi pisati vanjo. Vsaj dve desetletji pred novo casopisno fajnšmekersko modo sem z visoko kvalificirano komisijo in s predsednikom Danilom Zbrizajem prekrižaril in poznavalsko preselekcioniral takratno gurmansko Slovenijo. Ko sem objavil svoj prvi podpisani prispevek, se mi je zdelo, da sem na konju. 4. Velikih dilem o svetu, v katerem smo živeli, pravzaprav nismo imeli. Planet je bil nepomirljivo razdeljen na dva dela in le genialnosti (ali pa samoljubju!) Broza smo se lahko zahvalili, da smo se zataknili nekje vmes. Naucili so nas, da je zgodovina ireverzibilen proces, vsa historicno materiali­sticna veda je izhajala iz tega, zato se proti usodi, ki sta jo Churchill in Stalin na Jalti zapisala na listek papirja, ni dalo boriti. Vsi poskusi, od Madžarske in Ceške do Koreje, Vietnama in Afganistana, so se klavrno koncali. Še dobro, da nas je strah pred svetovno kataklizmo varoval pred sicer neizogibno vojno. Kako smo se Jugoslovani pogovarjali za svojimi štirimi stenami, ni zaneslji­vih podatkov. Udbi seveda ne moremo verjeti, javnim medijem še manj. Šok, ko so nam cez noc sneli s sten uradov in ucilnic slike batjuške Stalina, je bil zanesljivo velikanski, piarovski salto mortale partijskega agitpropa pa zgodovinski, primerljiv s preobratom Marlbora leta 1954 iz damske cigarete v moško, ki jo je ustvaril Leo Burnett, ali z Repovševo, Studio marketing Delo, preobrazbo licencnega Deita v Radenskin Stil. Pavliha, ki je bil takrat silno resen casopis, je pisal o novinarju, ki je bil poslan na delo v Moskvo. Porocaj izkljucno pozitivno, mu je narocil urednik, le tisto, kar je res, piši s plavo, kar je pa ravno obratno, pa z zeleno tinto. Življenje v Sovjetski zvezi je cudovito, raj na zemlji, ljudje so srecni in zadovoljni, poroca novinar s plavo tinto, le malenkost, ki moti, nikjer ni dobiti zelene tinte. A vsakega dvoma je bilo konec, ko so na olimpijskih igrah v Helsinkih 1952. Mitic, Bobek in Cajkovski zabili sovjetski nogometni reprezentanci vsak po en gol in za Jugoslavijo osvojili srebrno medaljo. Gagarin pa je leta 1961 kot prvi Zemljan poletel v vesolje. »Nebo je crno, zemlja je modra,« je porocal. Šele leta 1988 so sovjetski bralci lahko prebrali, kako so jugoslovanski nogo­metaši pred šestintridesetimi leti porazili njihovo 'zbornajo komando'. Opredeliti se pravzaprav ni bilo težko. Iz revšcine, zaostalosti in neumnosti smo se le pocasi prebijali, vendar smo se. Lacni nismo bili, zares siti pa tudi ne. Iz Pliskovice so nam poslali vrecko fižola in stara mama me je s skodelico v roki poslala po bloku od vrat do vrat, kdo bi imel pol decilitra olja za posodit. Ne vem, ce sem kdajkoli kasneje jedel boljšo fižolovo solato za vecerjo. 5. Mit o dobrih starih casih sloni menda predvsem na dejstvu, da smo bili takrat pac vsi mlajši. Kakorkoli, dokazi so bili oprijemljivi. Partizan in Rog se resda nikoli nista navadila proizvajati sodobnih koles, elegantnih italijan­skih pa je bilo na cestah vendarle vsak dan vec. Frajerji, ki so imeli družinske ali švercarske vezi, so se kmalu vozili z vespami ali lambretami – pruckami, prišli so Tomosovi mopedi kolibriji in za povrh ficki. Dobrih trideset plac je bilo treba odšteti za takrat sanjski avtomobilcek, in tisti, ki smo komajda povezali prvega z zadnjim, ce sploh, si nismo znali predstavljati, kako do njega. Ustvarjalno socialisticno financno ministrstvo pa nam je s potrošniškimi krediti in hitro rastoco inflacijo kmalu olajšalo na prvi pogled težko dosegljivo investicijo. `Tovarne delavcem` je bilo le eno od mnogih zvenecih gesel partijskih umetnikov za agitacijo in propagando. Nekateri niso verjeli, nekaterim se je zdel blef, direktorji podjetij pa so zagrabili priložnost. Z novimi pooblastili sta jim rastla moc in ugled, marsikateremu tudi napuh, in ni bilo dolgo, ko so partijski sekretarji zaznali konkurenco. Kdo bo vplivnejši na obcinskih komitejih, tisti z denarjem ali oni s parolami? In bolj ko smo se odmikali od sovjetizma, bližji in prijaznejši je postajal Zahod. Meje so se odpirale, v enih samih šolskih pocitnicah si v Nemciji zaslužil za lep motor ali rabljen avto, in tudi oci so bile vse bolj odprte. Kapitalisticna država blaginje z vsemi svojimi protislovji ni šla vštric s prakso socialisticne samoupravne ekonomije. Od Sorbone do Kolarca* je zavrelo. Prva povojna študentska generacija se je legendarnega oseminšestdesetega leta na videz enotno uprla državi, za katero naj bi se šolala. Najradikalnejši so bili v Parizu, kjer so se v revolucionarnem zagonu spravili na same temelje razvite kapitalisticne družbe in njene institucije. Demonstranti v Pragi so protestirali proti sovjetski nadvladi in domaci komunisticni vrhuški, v Beogradu pa so študentje v ostrem spopadu s policijo protestiraliproti vse vecjim socialnim razlikam in neenakostim ter zahtevali doslednejšo in radikalnejšo uveljavitev socialisticnega samoupravljanja. Le v Ljubljani, potem ko so zasedli filozofsko fakulteto, demonstranti niso znali prav usmeriti svoje silne revolucionarne energije. Protestirali so na videz predvsem proti hrupu s prometnice mimo njihove fakultete in proti poletnemu oddajanju študentskih sob turistom. Spopad generacij leta 1968 je globoko zarezal v evropsko zavest in v mno-gocem spodbudil kulturne in civilizacijske premike nove evropske povezave. Praška pomlad je resda izzvala sovjetsko vojaško intervencijo, pa hkrati dokoncno zarezala v umetno bratstvo brežnjevskega imperija in tudi najavila njegov skorajšnji konec. Le v Beogradu je bil Broz pametnejši od pravovernih mladinskih funkcionarjev, in se je postavil na študentsko stran. Podprl je njihove zahteve in okrcal partiokrate, ki bi s trdo roko zagotavljali red. Ko je podprl še Dubcka in cehoslovaško osamosvojitveno gibanje, po sovjetski vojaški okupaciji pa odprl mejo za cehoslovaške begunce, je tudi sebi podaljšal mandat. Še ljubljanski mladinci so dobili minigolf in nov blok v študentskem naselju, radio Študent in pravico, da se namesto v jugoslovansko študentsko zdru­ženje organizirajo v samostojno republiško zvezo študentov visokošolskih ustanov. *Beograjska univerza 6. Kmalu sem se zaljubil in kmalu sem se odvezal od mamine skrinjice. Raz­važal sem mleko, bil sem biljeter v Operi, hodil v službo, ucil strojepisje na Delavski univerzi, študiral. Za dekle skoraj ni bilo casa. Kot s plašnicami na oceh sem rinil skozi življenje. Cez mejo sem stopil šele, ko sem se kot ucitelj na trgovski šoli udeležil sindikalnega izleta na Ceškoslovaško. Stvari so bile jasne. Generalni direktor ustanove, kjer smo maturanti ekonomske šole služili pripravniški staž, nas je vse zaposlene povabil v svojo pisarno, da smo na crno-belem televizorju spremljali prenos prve konference neuvršcenih držav v Beogradu. Komaj šestnajst let po koncu svetovne morije smo bili država, ki premika svet. Predsednik Tito, strojni kljucavnicar iz Kumrovca, sin slovenske matere, je gostil kralje in predsednike od Afrike do Indije in Šrilanke in v brk Hrušcovu in Eisenhowerju suvereno oznanjal novo svetovno pravico. Bili smo nic, bodimo vse! - A veš, da na ameriški vojaški akademiji študirajo bitko na Neretvi kot eno najgenialnejših takticnih potez v vsej vojni, je povedal Marjan. Sedeminštirideset okupacijskih divizij je Stari držal na Balkanu. Bogvedi kako bi se vojna obrnila in za koliko podaljšala, ce bi jih lahko angažirali drugje? Mogoce je res bil malo hohštaplerja, ampak genialnejšega voditelja in politika še nismo imeli. Herman me je povabil v partijo. Stanoval je nadstropje nad nami in je vedel vse. Nihce ni vedel, kje je v službi, kam hodi, vprašali pa ga tudi raje ne bi. Možato prijazno mi je segel v roko. - Tovariš Jure, se ti ne zdi, da je dosti zafrkavanja, da bo treba tudi kaj naredit, delanje kar tako ni zadosti. Iz dobre familije, ene in druge, se je skoraj pošalil, izhajaš, ekscesov ne delaš, politicno angažiral pa se tudi nisi kaj dosti, pravzaprav nic. Na komiteju sem predlagal, da te sprejmemo v partijo, da pomladimo strukturo. Velike naloge so pred nami in ni nepomembno, kakšna je sestava naše baze v osnovnih organizacijah. Za zacetek se boš povezal na terenu, potem bomo pa še videli. Povabila nisem bil posebej vesel, ceprav sem slutil, da me prej ali slej caka. Prevec sem bil okupiran z življenjem, z delom, študijem, ljubeznijo. Toliko stvari sem hotel poceti, da za politiko nisem imel ne casa, ne volje. Saj ne, da bi razmišljal drugace. Študiral sem ekonomijo, bral Marxa in boljšega družbenega sistema, kot sta si ga bila zamislila z Engelsom, si nisem znal predstavljati. Ce sem moral izbirati med znanstveno in mitološko razlago sveta, nisem imel težav. - Ne vem, ce ni prezgodaj, sem se poskušal izmuzniti. Trenutno sem tako zaposlen, da sam sebe lovim. Služba in študij me tako okupirata, da mi prav nic casa ne ostaja, in tudi vojske še nisem odslužil. In tudi - moral sem biti predrznejši - ne pocutim se ravno borca za režim, kakršnega imamo in ki je kilometre stran od tistega, kakršnega prodajamo. - A tako? Ja kdo pa komu kaj prodaja? A misliš, da se državo kar s prodajne police sname? Ce smo se odlocili za socialisticno družbo, jo moramo tudi izboriti. Birokratov, oportunistov, tehnokratov in prihuljenih sabo­terjev imamo dovolj. Ce se še pošteni in razumni pod kovter svojih malih partikularnih interesov skrijete, kdo pa misliš, da bo izbojeval spremembe, ki bi jih radi? Neumnosti, svinjarij, nesposobnosti je vsepovsod kolikor hoceš. Same se ne bodo odpravile! Birokracija in klasicna demokracija jih raje producirata kot rešujeta. Partija je edina subjektivna sila, ki lahko, ne da bi bila v službi teh ali onih interesov, izbori svet, kakršnega smo obljubljali. Utrujeni partizani, oficirji, gospodinje, prihuljenci in koristo­lovci, ki spijo na partijskih sestankih, teh bitk ne bodo izbojevali. Samo od tega, koliko poštenih, zavednih in sposobnih mladih se bo v partiji angažiralo, je odvisno, kakšna bo naša država jutri. Ko se boš odlocal, se, verjemi, ne boš odlocal le zase. Odlociti se moraš, ali se bomo za našo državo borili ali pa jo bomo prepustili tistim, ki se jim da? Nobenega izhoda nisem imel. 7. Sredi sedemdesetih let so dekleta odvrgla modrcke. Obcutja svobode se ni dalo vec ustaviti. Nikoli niso bila lepša kot tista poletja, ko so se na plažah, ob bazenih, na tratah mestnih parkov brez sramu in postavljaštva nastavljala soncu in uživala v svoji lepoti. Saj ne, da nam ne bi bilo všec. Navdušeni smo bili, pa tudi malce zmedeni. Nerodno nam je bilo strmeti v še pravkar skrbno zakrite grudi. Radi smo jih videli, vendar smo zatrli svoje voajerske instinkte in jih le tu in tam kakor po nakljucju ošvignili s pogledom, vmes pa zrli vse drugam kakor tja, kar nas je v resnici zanimalo. Stvar je postala resnejša, ko se je nova moda preselila v visoko modo. Manekenke so ponosno razkazovale prsi, vcasih povsem odkrito, vcasih pod komaj kaj prikrivanih tancicah. Navdušenje je bilo veliko in Evropejke si niso dale vzeti ponosa. Nova sprošcena in vse bolj predrzna moda se je preselila na vecerne sprejeme, šove vseh vrst in fine dogodke. Tanke bluzice, ki niso skrivale nicesar, vrtoglavi dekolteji in nesramni razporki so demon-strirali novo žensko samozavest, odkrito samozavedanje svoje lepote in magicne moci, ki nam šibi kolena. Še Delo, takrat glasilo Socialisticne zveze delovnega ljudstva, je sledilo casu in nekaj poletij zapored redno objavljalo pocitniške razglednice s fotografijami naših goloprsih lepotic. Svoboda v resnici nikoli ni bila zares popularna. Lažje se je znajti v ureje­nem okolju, kjer so stvari jasne, predvidljive in neproblematicne, kot v svobodnjakarskem kaosu, kjer je le malo stvari trdnih in nespremenljivih in se je potrebno vedno znova opredeljevati, vedno znova razmišljati. Ljudje imajo radi red. Cetudi jih vcasih malce tišci. Zakaj sta se v osemdesetih in devetdesetih letih, ko se je rušil, zdelo se je, nespremenljivi svet, v ženski pol vrnila sramežljivost in zakrivanje? Nekateri, na splošno precej glasni, zatrjujejo, da je embalaža vsaj toliko pomembna kot tisto, kar skriva in hkrati ponuja, in da ne gre kar takole pocez razstavljati lepote, ki je lahko v primerni opremi izzivalnejša in privlacnejša. Iz spomina mi ne gre mlada novinarka, ki se je prišla pogovarjat za službo. Bilo je vroce in rahla globoko izrezana oblekica je komaj kaj skrivala. Povsem jasno je bilo, da pod njo vsaj v gornjem nadstropju ni nicesar, in kadar se je zaupljivo sklonila k meni, mi je pogled hoceš noceš zgrmel v nevarne globine. Pravzaprav sem bil jezen in užaljen, ker nisem vedel, kam z ocmi. V oci ji nisem smel nepretrgoma zreti, lahko bi si to povsem napacno razlagala. Ce bi gledal trmasto stran, bi bilo pravzaprav ignorantsko, ce bi pogledoval tja, kamor je kot magnet vleklo pogled, pa nesramno. Morda je res tudi vpliv prodirajocega konservativnega islama, ki svoje ženske zakriva in maskira, da le tu in tam kakšen gleženjcek sramežljivo pokuka izpod crne oprave, zamajal samozavest in prepricanje naših deklet, da telo ni grešno, le bolj ali manj lepo. Še Zvone Šeruga, ki je z motorjem že cel svet prepotoval in v najbolj skritih in nedotaknjenih kotickih iskal in našel stik z izvirno nepokvarjeno lepoto skritih ljudstev, ne sme na spletu objaviti fotografij tamkajšnjih lepotic z nepokritimi prsmi, ki ne razumejo, zakaj bi se morale zakrivati za nena­vadnega tujca, ce se sicer nikoli in za nikogar ne. Nihalo, ki menja cas, se je spet nagnilo nazaj, spodobna zadržanost se je vrnila na plaže, pornografija pa se je razširila kot še nikoli doslej. 8. Partija bo za družbeno koristno priznala le tisto delo, ki se bo kot tako potrdilo na trgu. Sedemnajst besed, ki naj bi se zapisale v resolucijo partijskega kongresa, nam je spremenilo življenje. Apologeti planskega in kasneje dogovornega gospodarstva niso našli prepricljivega ugovora, kadar smo se v diskusijah in polemikah sklicevali na odrešujoco tezo. Trg je postopno in v krcih zamenjeval neuspešno centralisticno upravljanje in samoupravljanje je bila njegova zmagoslavna parola. Pocasi in zatikajoce, vendar neustavljivo, se je odlocanje selilo navzdol v podjetja, v kolektive. Nepredstavljivo veliko pristojnosti so prevzemali delavski sveti, ki so o poslovnih nacrtih, delitvi dobicka in placah, tudi direktorskih, odlocali velikokrat resda formalisticno, vse pogosteje pa tudi vsebinsko. Partija, ki se vseh vzvodov vpliva seveda ni odrekla, se je morala potruditi, da ji stvari niso spolzele iz rok. Realnost se je kakopak razlikovala, a slišalo se je imenitno in samozavest in tudi ponos zaposlenih nista bila nikoli vecja kot takrat. V podjetjih je zavrelo. Ni bilo vec partije in pozicij, ki bi jim morali slediti, prodajni rezultati in bilance so odlocale o placilnih in razvojnih spo­sobnostih. Le s krediti, podjetja so bila prakticno brez lastnih obratnih sredstev, je država oziroma tisti, ki je imel v njej oblast, reguliral in po svoje usmerjal razvoj. Prvi so se osvajanja skupnega trga lotili Hrvati. Zagnali so reklamne agencije, uvedli študij marketinga na fakultetah, trenirali menedžerje v Ameriki in prevzemali tržne nastope prodornejših podjetij, tudi slovenskih. Visoko so poleteli in še višje bi, ce jim ne bi nacionalisticni zanos zameglil razsodnosti. Broz je ostro reagiral in v obracunu z Maspokom zdesetkal hrvaško politicno, pa tudi podjetniško elito. In ko je bil že pri tem, je še malo pometel tudi s slovenskimi in srbskimi partijskimi liberalci. Mnogi so verjeli, da je bil vsega kriv trg, ki je prevec pristojnosti odvzel centralnim in jih prenesel na nižje in obstranske odlocevalce. Svoboda odlocanja je pac svoboda in draž in veselje hkrati. Brez vedenja, brez infor­macij je invalidna in ne deluje. Poleg tega je svoboda nalezljiva, radovedna in radoživa in ne morete je zapreti za ograde, ker potem pac ni svoboda. Ko smo si v sedemdesetih letih prizadevali za uveljavitev tržnega gospodar­stva, smo imeli v mislih svobodo, odprte meje, možnost izbire in odlocanja, lepše in bogatejše življenje. Ilirija Vedrog je predstavila prve šampone in morali smo se nauciti, kako se po novem glave perejo. Zlatorog je ponudil detergent za pranje perila: Odprite vrata, Oskar prihaja. Saponia pa je cez celo stran Nedeljskega dnevnika zaigrala: Didel dudl di, sedaj imamo Di! Zgroženi partijski varuh morale je ustavil tisk in zahteval odstranitev oglasa, ki je po njegovem na povsem nedostojen nacin reklamiral novo kremo za soncenje. Mehki trebuh Balkana je bil prazen in slovenska podjetja so trg, ko se je enkrat odprl, z dotlej nevidenim navdušenjem zacela intenzivno osvajati. Iskra in Slovenijales, Gorenje in Zlatorog, Meblo, Mercator, Argo, Toper, Mura, Rašica, Almira, Peko in Alpina, Radenska, Lek in Krka … so z novo bogatejšo in privlacnejšo ponudbo in z možnostjo izbire kot povsem novo pravico zacveteli, prav tako tudi njihove blagovne znamke, ki so postale novi gradniki zaupanja in blaginje. V casopisnem podjetju so postali oglasi pomembni in oddelku, ki je prido­bival sladke in nadplanske prihodke, je zrasel ugled. Oglasni zastopniki, akviziterji, ki so enkrat s sladkimi besedami, drugic z drobnimi darilci, rožicami in cokoladkami, tretjic pa s komaj prikrito koruptivno delitvijo provizije pridobivali narocila, so bili glavni junaki. Partija je morala vsaj na eno oko zamižati, ko so ji mali profitarji ušli iz sicer hudo rigidnega placnega sistema. Poleg pravice do izbire sta se pojavili tudi potreba in pravica do oglašanja. Za uspeh na trgu je bilo treba seznanjati s ponudbo in nagovarjati, prepricevati. V casopisih in revijah pa smo prodajali le prazne strani in na televiziji le minute in sekunde. Slovenija za razliko od Zagreba ni imela oglaševalske agencije, ki bi znala servisirati podjetja pri njihovem tržnem nastopu. Uspeh na trgu je postajal prevec pomemben, da bi ga prepustili pešcici oblikovalcev in snemalcev, ki so prodajali le bolj ali manj iskrive domislice. Trg je pocasi postajal kompetitiven in odprl se je prostor za resno oglaševalsko agencijo, ki bi znala profesionalno, s strokovno odlicnostjo in kreativnim navdihom skupaj s svojimi narocniki zmagovati na trgu. Z Božom Debeljakom, vodjem oblikovalskega oddelka, sva pripravila projekt, Gorjup in Mahkota sta ga odobrila, in ustanovili smo Studio za marketing in propagando Delo. Od navdušenja in zagnanosti nas je kar nosilo. V prostorih oglasne službe smo si uredili delovišce, ki so nam ga zavidali. 'Holivudarji' so pravili oblikovalcem, filmarjem, psihologom, arhitektom, faliranim študentom in cenzuriranim umetnikom, mnogim, ki so jih utes­njevale takratne perspektive in so se zbirali okrog projekta, ki je ponujal svobodnejše, zabavnejše in nezateženo ustvarjanje. V manj kot letu smo povozili vso konkurenco, osvojili vse glavne nagrade in postali prva reklamna agencija v Jugoslaviji. 9. Zares težak je v resnici le prvi korak. Ko ga prestopiš in povratka ni vec, greš pac naprej, druge ni. V mali sejni sobi v prvem nadstropju stare Delove zgradbe je bilo zbrano uredništvo. Elica, Mija in Tanja, Igor, Aljoša, Matic, Željko, Mitja, Marjan in Joško. Vstopila sta novi glavni in odgovorni urednik Organizacije združenega dela Casopisi v Casopisnem in graficnem podjetju Delo Jak Koprivc ter Ante Mahkota in jaz za njim. Radovedne, ostre in posmehljive oci so se zapicile vame. Jaka so poznali, mene pa pravzaprav ne. Bil sem le eden od reklamarjev, holivudarjev, ki so jih v hiši postrani gledali, ne da bi pravzaprav vedeli, s cim se zares ukvarjamo. - Morda se vam zdi, da se trenutno obnašamo malce konfuzno in premalo premišljeno in skoraj bi se lahko strinjal, da imate prav. Situacija v hiši po smrti Mitje res ni normalna, nanjo nismo bili pripravljeni, vendar smo prisiljeni reševati stvari tako rekoc v hodu. Ante je moral prevzeti vodenje celotnega casopisnega in graficnega podjetja in za urednikovanje revije Teleks pac nima nobenega casa vec. Jaz sem z eno nogo še vedno v Tanjugu in predalec, da bi se suvereno vmešal v zadevo. Dosedanji vršilec glavnega in odgovornega urednika Teleksa ter novi generalni direktor CGP Delo tovariš Mahkota je za svojega naslednika in novega urednika revije predlagal tovariša Apiha in jaz mu zaupam in se s tem strinjam. Upam in pricakujem, da se boste tudi vi. Za kontinuiteto dela bo poskrbel Matic Dermastja kot njegov pomocnik, vsi skupaj pa bomo spremljali morda poslednji poskus, da po Tovarišu, Teteju in Itedeju vendarle posta­vimo na noge revijo, informativno politicni tednik, kakršnega bi casopisna hiša tudi morala imeti. Koprivc si je pravzaprav umil roke, Ante se je moral bolj potruditi: - Tole seveda ni bilo pricakovano, niti zaželeno, morda pa se vendarle izkaže za koristno. Nobenega dvoma ni, da se moramo casopisnega trga lotiti drugace. Poskus, ki smo se ga skupaj lotili, se je zdel obetaven, nekaj ambicij smo vendarle zbudili, za kaj vec pa nam je zmanjkalo casa. Ko smo pripravljali projekt Teleksa, je tovariš Apih spisal tako imenovano Antitezo, ki se mi je zdela zanimiva in provokativna, vendar prevec avtorska, da bi jo lahko vkomponiral. Apih res ni novinar, še manj urednik, ve pa o casopisnem trgu, bralcih in casopisih zanesljivo vec kot vecina nas. Kot vodja biroja za marketing in propagando je bistveno prispeval h konsolidaciji naklade Dela, vodil je projekt plasiranja Jane na slovenski trg, da o izkušnjah pri trženju Avta na slovenskem in jugoslovanskem trgu niti ne govorim. Morda je danes prilika, da spremenimo optiko delanja casopisa, da ga pogledamo z drugimi ocmi in da damo priložnost nekomu, ki ga vidi drugace. Riziko prav velik ni, saj kot vemo, lahko urednika zamenjamo še hitreje, kot ga nastavimo. Nisem še uspel odpreti ust, ko se je že oglasil Aljoša: -Oprostite, tovariši, meni se zdi tole preprosto škandal. Mar res med sto in toliko novinarji in uredniki ne najdete nikogar, ki bi mu toliko zaupali, da bi vsaj zacasno vodil uredništvo izbranih in profesionalnih novinarjev, kot ga je Ante sestavil? To je v resnici žalitev za nas, ki smo novinarji po profesiji in clani društva novinarjev, da nam posadite na glavo reklamarja, ki zna le denar zapravljati in manekenke preganjati, da nas bo ucil, kako se casopis dela. Mene v tem ringlšpilu ne bo, grem raje nazaj v centralno redakcijo Tanjug prevajat. Sicer pa se mi zdi, da ste Antejev slogan Teleks gre do konca vzeli prevec zares in da bo po tej poti tja tudi kmalu prišel. Meta Dobnikar Igor Guzelj Aljoša Vrecar Jure Apih Tine Guzej Zdravko Duša Manca Košir Mija Repovž Uredništvo Teleksa, 1979 Tišina je bila mucna. Jak Koprivc se je kar poslovil, Ante je pa tudi raje pomolcal, preden bi se v neprijazno debato spustil. Mitja, ki je bil rad kon­struktiven, je skušal pomagati, katere kadrovske inovacije morda nacrtujem, Marjan pa je povsem nedolžno vprašal, kako da nameravam casopis spremeniti? Glas se mi je tresel, ko sem pred neusmiljenim tribunalom razlagal svojo vizijo casopisa, ki živi za bralce in njihovo radovednost, ki skuša z njimi splesti posebne vezi, ki vedno znova preseneca, ki daje vec, kot morda pricakujejo, ki skuša biti koristen in uporaben, ki široko odpira okna v svet in ki izkorišca vsa polja svobode, ki se ponujajo, in ki za povrh ni le rezervat uredništva, temvec je odprt mnogim pišocim, razgledanim in zanimivim sopotnikom izven casopisne hiše. Sicer pa bolj kot velike besede, program in parole veljajo koraki, ki jih bomo enega za drugim skupaj stopali, ce se bomo o poti in cilju vsaj približno strinjali. Tudi Anteju se je mudilo, drug za drugim so brez besed vstajali in odhajali, in ni bilo dolgo, ko sem sam obsedel v prazni dvorani in razmišljal, da sem se v mehko govno usedel. 10. - Pa zakaj, to mi res ne gre v glavo, si se odpovedal lepi službici, ki si jo ocitno obvladal in tudi užival v njej ter se spustil v ta zverinjak, kjer te bomo, na to se lahko zaneseš, kmalu živega požrli? Aljoša je bil pretresljivo odkrit. Najbolj nacitan in razgledan v uredništvu je bil zjutraj prvi za pisalno mizo. Prebiral in redigiral je vse tekste, jih glasno komentiral in z neprikrito ironijo, vcasih tudi s sarkazmom razlagal, kaj si misli o avtorjih in njihovih delih. Mene seveda še posebej ni šparal, a ti dam nekaj vejic za s seboj? Ni mi bilo lahko, zameril mu pa tudi nisem. Bolj kot zanicljiv molk ali priliznjeno strinjanje mi je pomagal njegov pošteni, ceprav pogosto nesramni komentar. Sama sva sedela v redakciji, le Elica je v sosednji sobi zvonckljala s kavnimi šalicami. Prvi, in to takoj, me je zacel tikati in prav nobene možnosti nisem imel, da bi se mu izvil. - Imaš prav, kreativni direktor prve jugoslovanske reklamne agencije je sanjska služba, ce lahko sodelavce, ki so kljucni, placuješ, kolikor si zaslužijo. Ce pa lahko z enim samim fušem zaslužijo celo Delovo placo, potem je kreativne španovije konec. S svojimi ljudmi ne moreš tekmovati, ce ti zacnejo skakati v hrbet in tvoje projekte prodajati konkurenci, pa tudi sodelovati ne. Pa še nekaj je. - Ja? - Nicesar si nikoli nisem bolj želel, kot je urejanje casopisa, kot je Teleks. 11. Samoupravljanje je bilo v zenitu. Broz se je v strahu, da bi vsak dan moc­nejši tehnomenedžerji, kot je etiketiral uspešne direktorje podjetij, ogrozili partijsko in njegovo oblast, naslonil na vojsko in proletariat. Kardelj je sistematicno in drzno instrumentaliziral oblast delavskega razreda. Vse kljucne vzvode je seveda zadržal v bankah in partijskih institucijah, vsak dan vecje pristojnosti pa je prepustil delavskim svetom, ki so poleg delcka efektivne oblasti prevzemali tudi veliko ponosa, samozavesti in presenetljive odgovornosti. Poizkus je bil všecen in ugled neuvršcene Jugoslavije je cvetel levo in desno. Tito je na Brionih gostil angleško kraljico, zaigral ji je na klavir in celo plesal z njo. Ce je ta gospod kljucavnicar, jaz nisem angleška kraljica, je dejala. Sofia Loren mu je kuhala špagete in mu zaupala cisto svoj recept za napolitanski šugo. Richard Burton je igral partizanskega maršala v Sutjeski, le nacrt, da bi film dobil oskarja, Broz pa Nobelovo nagrado za mir, kljub orjaškemu naporu diplomacije in prijateljev ni uspel. Menda je manjkal le en sam glas. Delo je bilo v sedemdesetih letih pravoveren, ceprav za tisti cas napreden casnik. Za nas, novinarje Dela, so nedotakljivi le Jugoslavija, samouprav­ljanje in neuvršcenost. O vsem drugem smo lahko in moramo biti kriticni, je ucil karizmaticni urednik Mitja Gorjup. Cisto tako seveda ni bilo, slišalo pa se je lepo. Skupaj z Vladom Jarcem je postavil na piedestal delovnega cloveka – samoupravljavca. V seriji celostranskih intervjujev Plošcice v mozaiku življenja sta se pogovarjala z ‘gospodarjem cela’ v hrastniškem rudniku, s kapitanom cezoceanske ladje Kranj, s šefinjo recepcije v Grand hotelu Metropol, z mesarjem v obratu družbene prehrane Pomurka, z uciteljico v Bircni vasi, z livarjem v železarni Ravne, s pilotom inženirjem v Inex Adriji, s predsednikom pogodbene organizacije združenega dela Plastor, z gozdnim delavcem Gozdne uprave Bled in tudi s kmetico iz Bukovice, clanico zadružnega sveta v zadrugi Medvode. Vlado Jarc je za imenitno serijo cloveških pogovorov prejel Tomšicevo nagrado, Gorjup jo je dobil že leto prej. - Ljudje se ne puste vec tako hitro poklopiti, je zatrdil Franc Mordej. Železarna in Ravne smo ena družina, eno življenje, Franc Sedalšak. Ce hoceš vplivati, moraš biti sam dober delavec, Štefan, Titan. Suvereno in prepricano na oblasti, Štefka Primožic. Ladja brez poveljnika ni ladja, Danijel Groznik. Za vse še bog ni, Franc Romih. - Zanima nas predvsem, ali obcutite, da imate oblast kot eden izmed clanov kolektiva, sta vprašala. - Vsekakor! Morda sem celo prepotenten. Obcutek imam, da je to podjetje moje. To lahko napišete, ker sem ponosen na to. Nabor odlocitev in odgovornosti, ki so bile prepušcene samoupravljavcem, se je drasticno širil, nekaj odlocilnih pa je preko svojih predstavnikov, nekaj voljenih nekaj pa tudi ne, partija seveda trdno držala zase. - V tej državi smo komunisti na oblasti. Ce ne bi bili mi, bi bil kdo drug, je povsem neposredno povedal Stane Dolanc. Mladina je bila predvsem po zaslugi Andreja Habica, nesmrtnega ilustra­torja, karikaturista in odlicnega oblikovalca, moderen casopis. V uredniškem odboru in casopisnem svetu so sedeli mladi povzpetniki, ki so dobro desetletje kasneje odlocno in samozavestno zasedli pomembne položaje na široki mavrici nove politicne realnosti. Le na svoja nadležna mlada leta bi najra­je pozabili. Glavni in odgovorni urednik (Vili Pšenicny in Andrej Pengov) sta bila po funkciji clana Centra za obvešcanje in propagando pri RK ZSMS. Nobena napaka, nobena stranpot nista bili možni. Govori tovariša Tita od leta 1937 naprej, delovni uspehi, krepimo obrambno sposobnost, kongresi, konference, nekaj kulture in nekaj kriticnosti do gnilega kapitalizma. In zlata ptica, najvišja nagrada za mlade ustvarjalce. 12. Teleks gre do konca je bil Antejev slogan. Verjel je, da bi z izbrano novinarsko ekipo in s profesionalno prodornostjo in doslednostjo lahko bistveno bolje pokrival mnoge teme, ki so se jih drugi praviloma lotevali v rokavicah. Trpel je, ko je prebiral površne, slabo in previdno napisane tekste in bil odlocen, da v svojem Teleksu demonstrira pravo raven profesionalnega in pokoncnega novinarstva. V navezi z Mitjo Gorjupom pa se tudi kocljivejših politicnih tem ne bi ustrašil. Toda Gorjup je pri triintridesetih umrl in Ante je moral sam naprej. Sprejeli so ga v nomenklaturo, imenovali za generalnega direktorja združenega casopisnega in graficnega podjetja ter postavili za predsednika Veslaške zveze Jugoslavije. Organiziral je svetovno veslaško prvenstvo na Bledu, in se izgubil. Za novinarstvo, za Teleks, za njegov življenjski poklic ni bilo vec nobenega casa. Prvo številko novega informativnega tednika so brezplacno dobili vsi narocniki Dela. S tistimi vred, ki so bili naprodaj v kioskih, je bila zacetna naklada Teleksa dotlej nepredstavljivih 290.000 izvodov. Ambicioznejšega projekta do tedaj še nismo poznali. V Studiu marketing, kjer sem takrat združeval delo, smo pripravili obsežno promocijsko akcijo, vsako številko smo pospremili s spremljajoco propagando, naša likovna urednica Meta Dobnikar pa je oblikovala naslovnice, na katere je lahko še danes ponosna. Za blešcecim ovitkom se je sicer skrival crno-bel, na casopisnem papirju natisnjen snopic, ki pa od splošnega tiskarskega standarda tistega casa vendarle ni odstopal. Ante je vedel, da casopis živi toliko casa, kolikor njegove zgodbe vzbujajo zanimanje, to pa v casu, ko se je partija še pocutila odgovorno za vse, ni bilo enostavno. Pripombe, kaj šele kritike na katerikoli vidik razmer v državi je jemala kot napad nase in je tako, ne prav pametno, tudi reagirala. V hotelu Jelen v Kranju je receptor zahteval od mladega para, ki je želel pri njih prespati, porocni list, sicer nemoralneža ne moreta dobiti skupne sobe, temvec morata najeti dve. Ogorceni mladenic se je v pismu bralca spraševal, na podlagi katerega cerkvenega, komunisticnega ali civilizacijskega nacela si je hotelski birokrat lahko vzel takšno pravico. Problem je bil le na videz nemaren, saj je v resnici, kot v imenu Velikega brata, globoko posegal v clovekovo svobodo. Odzivi so bili vsakršni, farizejski, tercialski, svobodnja­karski. Sam vrhovni varuh socialisticne morale dr. Jože Potrc se je moral vmešati, da prebujeni duhovi ne bi ušli predalec. Mi gremo do konca, je bila provokativna in sumljiva napoved. Ante se je odlocil dregniti v sicer nedotakljiva in nevarna polja. V Sloveniji je 4.000 praznih stanovanj! Polovica zdravniških diagnoz je napacnih! Zelena mafija vlada na ljubljanski tržnici! 18.000 nepismenih Slovenk in Slovencev starejših od 10 let! Mija Repovž, Željko Kozinc, Marjan Raztresen, Teleksovi novinarji so raziskovali in odpirali razburljive teme, ki jih je urednik modro zapiral z okroglimi mizami, kjer so do besede prišli mnogi, izreceno in zapisano pa je tudi ostalo. Pretiravati seveda ni bilo pametno. Že takrat je bilo treba uravnoteževati. Kolumne Toneta Krašovca, Jožeta Volfanda in Mojce Drcar Murko na eni strani, nagica in Tinc Petelinc na drugi so izravnali prevec predrzen projekt. 13. Imel sem šestintrideset let in že drugic najboljšo službo na svetu. Deng Xiao Ping je bil spet na oblasti in Anvar el-Sadat se je v Izraelu z Menahemom Beginom pogovarjal o trajnem miru. Evropska unija je štela devet clanic, tri pa so se že drenjale v cakalnici. Svet se je neustavljivo vrtel naprej, vsak dan je bil lepši in obetavnejši, mene pa je skrbelo, ali bom dorasel izzivu, ali bom znal narediti casopis, o kakršnem sem sanjal, in ali bom vso to silno moc, ki se mi je znašla v rokah, da lahko odlocam, kaj bo objavljeno in kaj bodo ljudje brali, zmogel obvladati. Nic ne more izginiti v nic, je zapisal Stephen Hawking, ki nas je s svojimi crnimi luknjami, vsaj zdelo se nam je tako, strašil prav nasprotno. Prestopiti iz reklamne agencije ob železniški postaji v novinarsko svetišce v centru mesta in prevzeti vodenje elitne Delove publikacije ni bilo prav enostavno. Imenovan, dokler ne najdejo naslednika, ne bom, delam pa seveda lahko, ce znam in zmorem, so mi rekli. Celih pet mesecev sem od zgodnjega jutra v Studiu marketing Delo iskal marketinške in komunikacijske rešitve ter prepriceval našega najboljšega klienta Jerneja Repovša, da zapusti Lek in prevzame moje mesto v SM DELO. Opoldne sem s polno torbo tekstov in nacrtov odkorakal na drugo stran mesta na nov oder in v ring. Med prvomajskimi pocitnicami v Umagu mi je poštar prinesel telgram: 'Božo in Saša sta se ubila v avtu. Poklici.' Marketinške pravljice, Božo je bil prijatelj in direktor Studia, je bilo definitivno konec. Jernej, ki bi se sicer še malo obotavljal, je moral prevzeti mesti kreativnega in poslovnega direktorja, Meta je bila imenovana za likovno urednico vseh Delovih izdaj, jaz pa sem koncno dobil ime. - Med nas, lahko bi se poimenovali kar za profesionalce, ki delamo za bralce, nekateri tudi po 20 let, smo sprejeli za novega v. d. glavnega urednika Teleksa Jureta Apiha, moža štiridesetih let, ki že skoraj desetletje in pol živi s casopisi, a jih neposredno ni nikoli ustvarjal, me je v Teleksovemu teleksu 'prijazno' predstavil vršilec dolžnosti odgovornega urednika Matic Dermastja. Kakšnih štirideset? Še sedemintrideset jih nisem dopolnil! 14. Casopis je intimna zgodba. Sam si, ko sediš pred praznim listom papirja ali bolšcecim zelenim ekranom, in sam si, ko besedo za besedo slediš misli, ki ti jo je nekdo zapisal, casopis pa natisnil in razposlal. Casopis je vec kot potiskan in zložen kos papirja. Razmnožen je v tisocih, stotisocih, celo milijon izvodih, pa vendar ni kot stencas, berilo za skupinsko ucenje. Ne morejo razumeti, da je že prebran casopis kot nepostlana postelja, zmeckana rjuha ali tuje perilo, da je onecašcen, ko se je v tvoj odnos, ki ga imaš z avtorjem, nekdo vmešal, ko je njegovo pismo pred teboj odprl in prebral. Ne ve, kdor ne pozna vznemirjenja, ko razgrneš nov nedotaknjen zvitek ali snopic potiskanega papirja, ki ti ga tvoji pošiljajo. V še analognih casih, ko smo dopustovali na dalmatinskih otokih, smo tocno vedeli, kdaj pripluje ladja s kruhom, mlekom in svežimi casopisi. Pod žgocim soncem smo bili pripravljeni pešaciti na drugo stran, da bi ne zamudili in bi ne ostali brez svojega casopisa. Z zapisano besedo se je oblikovala civilizacija, s casopisom smo tudi sami vstopili vanjo. Ni vseeno, kdo napiše pismo, clanek, casopis. Uredništvo, ki sem ga nasledil, je bilo skrbno izbrano. Ante je presejal vseh sto petdeset na Delu pišocih in sestavil zgledno ekipo. Teleks je imel prvih šest mesecev mogocno propagandno podporo, odpiral je udarne in pro- vokativne teme in bil sam po sebi dogodek na sicer mlacni slovenski medijski sceni. Odkar novinarji niso bili vec anonimni pisuni agitpro­ povskih biltenov in so se smeli pod clanke podpisovati, so se casopisi spremenili. Za vsakim clankom je bil nekdo, ki mu ni moglo biti vseeno, kaj o njegovem pisanju menimo tisti, ki ga prebiramo. Teksti so postajali ambicioznejši in živahnejši, casopisi pa privlacnejši in tekmovalnejši. Pa vendar slab ducat v Delu izšolanih novinarjev ne zmore iz tedna v teden vznemirjati in navduševati stotisocglavo množico radovednih in zahtevnih bralcev. Kot tisto arabsko dekle Šeherezada smo, ki lahko živi le tako dolgo, kolikor njene pripovedi pritegujejo zanimanje krutega sultana. Preganjala me je misel na vse tiste male sultane, ki morajo stopiti vsak petek do kioska, narociti in placati po osem dinarjev ter potem, ko preberejo, kar smo jim napisali, nestrpno cakati naslednji petek, da bi izvedeli še vec. Ali pa ne. Casopis je pošast na dveh nogah. Ena stoji na stalnicah, ki jih bralci poznajo in pricakujejo. Razocarani bi bili, ce bi manjkali križanka, karikatura, strip, šale, nadaljevanka, izbrani nasveti, informativne aktualne rubrike in podobno, kar tvori hrbtenico revije, ki se potem, ko je dobro zastavljena, iz tedna v teden zdi, kakor da se sama polni. Druga, manjša, a pomembnejša je presenecenje. Tisti del casopisa, ki ga uredništvo pripravlja vsakic znova, tako rekoc iz tedna v teden od zacetka, je odlocilen. Ambicioznost, pogum in svetovljanstvo, odpiranje pravih tem, presenetljiva odkritja, poseganje v dotlej nedosegljive prostore in predstavljanje imenitnih sogovornikov in novih sodelavcev, vse to je melodija za bralcevo radovedno dušo. Ne gre cez noc, vendar se z vsako prebrano stranjo nalaga odnos in gradi pripadnost. Neusmiljeni sultan pospravi mec in se poroci s Šeherezado. 15. Dimitrij Rupel je bil moj prvi izbor. Potem ko so ga vrgli iz partije in se je vrnil iz ameriškega Massachusettsa, kjer je opravil doktorat, je imel težave tako z njegovo nostrifikacijo kot tudi sicer. Crne liste seveda ni bilo, vendar je bil Rupel na njej. Šolan in široko razgledan profesor sociologije kulture je sledil vsemu kulturnemu dogajanju, imel je stališca, ideje, objavljal pa ga po nekem skrivnostnem nakljucju ni nihce. Želel sem si, da bi bil Teleks nekakšen zaupni vodnik po aktualnih kulturnih dogajanjih. Kakor prijatelj, ki te sreca in opozori, hej, ta film, to sliko, to predstavo moraš videti, to knjigo moraš prebrati. Rubrika TO MORATE VIDETI, SLIŠATI, PREBRATI, ki smo jo locirali povsem na zacetku snopica, je kmalu postala kultna. Mnogim je seveda šla v nos, najbolj prizadetim, ki jim ni bila všec ta ali ona Ruplova ocena, posebej vsem tistim, ki so negodovali, kdo pa je ta Rupel, da bo vesoljni Sloveniji pamet solil? Bralci pa so jo hitro sprejeli in uredniški koncept, delaj takšen casopis, kakršnega bi sam rad bral, se je obnesel. Kasneje, ko so se Ruplu pridružili še Andrej Inkret za gledališko, Tomaž Brejc za likovno in Borut Loparnik za glasbeno podrocje, je rubrika postala institucija. Kratki in naceloma pozitivni zapisi, ki pa so poleg osnovne informacije vendar posredovali tudi smiselno utemeljitev priporocila, so bili ljudem všec. Skupaj z informativnim tednikom, ki je ponujal uredniški izbor pomembnih dogodkov prihodnjega tedna, tudi z izvirno hudo­mušno meteorološko napovedjo Teleksovega ljudskega vremenarja Alojza Cestnika, je casopis gradil podobo uporabnega, verodostojnega in zaupljivega prijatelja. Enkrat samkrat je Ruplu, ki je sicer izredno suvereno in odgovorno vodil izvirni kulturniški vademekum, špricnilo cez rob. To morate spregledati, je v sicer dosledno pozitivno priporocilni rubriki komen­tiral izid takrat šokantne plošce Dolgcajt skupine Pankrti. In ga polomil! 16. Broz je bil leta 1979 še živ. Vidno je bolehal, a je na šestem vrhu neuvršcenih v Havani vendarle požel stojeci aplavz in nesporno priznanje sto šestnajstih voditeljev gibanja, ki je združevalo skoraj polovico cloveštva. “Tretji svet” je bil na nepomirljivo razdeljenem planetu, tako se je takrat zdelo, spodbudna možnost za vse odrinjene, zapostavljene in izkorišcane. Berlinski zid je kot egiptovska piramida grozece demonstriral neomajnost geopoliticnega absurda, ki je presekal mesto in zabetoniral cas. Nikogar ni bilo, ki bi verjel, da se bo v realnem casu svet postavil na glavo. Vsakdo je v svetu, v katerega je bil postavljen, iskal in gradil svojo pozicijo in pricakovanja. Viktor Blažic in Franc Miklavcic sta bila edina slovenska politicna zapornika, obsojena zaradi nikoli objavljenih tekstov v njunih predalih. Pavlov, ki bi se cez noc prelevili iz Savlov, ni bilo še od nikoder. To pisanje bi bilo morda zanimivejše, ce bi se pozabavalo s primerjavo komunisticne in novodobne retorike in karier mnogih današnjih borcev za redizajn zgodovine z njimi samimi vred, vendar bi zgrešilo namen. Spregledanj in spreobrnitev smo imeli od Crtomirja naprej tudi Slovenci dovolj, morda celo vec kot tistih, ki so pripravljeni do konca braniti svoja prepricanja in verovanja. Je pa seveda neprijetna moralna zagata, katera vera je iskrenejša in katera se le bolj splaca. Sedeminsedemdesetega leta na drugi strani še ni bilo slišati nikogar. Mladina je še spala, Nove revije še v ideji ni bilo, Radio Študent se je izgubljal v etru, Tribuna pa je, ceprav pogosto zaplenjena, vendarle s svojo ultralevicarsko retoriko Srecka Kirna in Igorja Bavcarja objektivno pihala v komunisticni rog. Trdnjava se je zacela spreminjati od znotraj. Partizani so ostareli in novi partijski kadri so iskali svoj prostor. Med strogo dogmaticno prakso so ga težko našli, in povsem razumljivo je bilo, da so jim razmišljanja o demokratizaciji in odprtosti v veliki meri šla na roko. Še marketingarji in oglaševalci, ki so v imenu trga, tržnih zakonitosti in združenega dela zahtevali vec medijske svobode za samoupravno gospodarstvo, so bili deležni njihove pogosto sramežljive podpore. Besede, s katerimi so komunisticni voditelji svojim nevernim kredito­dajalcem demonstrirali demokraticni napredek in odprtost države, ki je bila vendarle drugacna od ortodoksnega bloka, so bile na videz zastonj. Lahko so se z njimi lepo zapisali v zgodovino, bolj ali manj naivnim sledilcem pa so odpirali pot in prostor, ki mu niso bili dorasli. Prekucije, prevrata, revolucije se nismo šli. Le vsem lepim besedam smo hoteli verjeti, vse deklarirane prostore svobode smo želeli izkoristiti in demonstrirati, da je, kar je zapisano, lahko tudi res. Nobenega skritega nahrbtnika nismo vlekli za seboj, nobenega prikritega namena ali nacrta ni bilo. Bili smo zraven, ceprav so nas odrivali in porivali drugam. Marali pa jih seveda nismo. Prepricanje, da je oblast birokratska, pretežno nesposobna in marsikje tudi dvolicna in sprenevedava, je opravicevalo ni, je pa vsakodnevno igro absurdov malce le pomagalo razumeti. Z lucjo pri belem dnevu smo iskali manj dogmatske oblast­nike, ki so tu in tam tudi sami iskali stik z nami. Vcasih so nas podprli, pomagali, celo stopili zraven. Takratnemu novoreku se pa niso odpo­vedali in skrbno so pazili, da jih ne bi kdo krivoverstva obtožil. Naivnost je bila naše najmocnejše orožje. 17 Po Moma Kaporja sva šla z Maticem Dermastjo v Beograd. Nekdanji košarkarski reprezentant ter izkušeni novinar in urednik je imel tudi po družinski liniji veliko zvez in poznanstev, zato mu ni bilo težko do-govoriti srecanja s sarajevskim pribežnikom, ki je zaslovel s Foliranti, toplo in pretresljivo podobo nove generacije, drugacne, samosvoje in izgubljene. Momo je diplomiral iz slikarstva in ga tudi uspešno prak­ticiral, vendar mu je bila prva ljubezen literatura. V Srbiji je bil, tako kot Rupel v Sloveniji, na neobstojeci crni listi in je moral po založnika v Zagreb. Zagrebška Mladost je bila njegov založnik vse do konca. Beograd je bil evropska metropola in je vsemu navkljub dihal drugace. Kafana Šumatovac ob vznožju sive Politikine stolpnice se je raztegnila cez plocnik in zelenico ob tramvajskem postajališcu. Bila je pomlad 58 in brnelo je kot v cebeljem panju, ko so novinarji in uredniki med kafo, lozo, briškim belim pinotom in janjecimi crevci diskutirali in urejali. Na prostem in sredi življenja. Momo je bil najinega obiska vesel. Obcudoval je Zorana Mušica in Gabrijela Stupico, rad je imel Borisa Jesiha in Živka Marušica, z veseljem bo sodeloval, napisal vsak mesec Pismo Slovencima, tudi kaj narisal, lahko pa mu tudi še kaj drugega narocimo. Cez teden dni bo imel Mate Parlov v Beogradu dvoboj za naslov svetov­nega boksarskega prvaka. O boksu sicer ne ve nicesar, lahko pa, ce ga akreditiramo, napiše reportažo. Pa da vidimo! Boljše literarne športne reportaže, kot je bilo Kaporjevo prvo srecanje z boksom, nisem prebral. Teleks, 23. 6. 1978 Momo Kapor: ZMAGA Pricakoval sem, da bo dvoboj potekal gosposko, v rokavicah, toda bil je prava klavnica. V zadnji rundi sta se Mate Parlov in Britanec John Contech z upocasnjenimi koraki in gibi zibala kot v nekakšnih grdih sanjah, ko clovek ve, da mora nekoga grdo udariti: dviguje pest, toda ta ga ne posluša vec, roka se kar topi, pade nekam v prazno … Borec je zaspan, utrujen, utrujen na smrt. Svetovni prvak in izzivalec sta podpirala drug drugega, da nista padla na pod. Obcasni udarci pa so vendarle pricali, da ne spita. Ganljivo je bilo gledati dva profesionalca, brata po obrti, sredi vrelega kraterja stadiona Crvene zvezde, opazo­vati borca, ki jima je krik množice prihajal v zavest le kot oddaljen odmev. Pricakovali smo cudež. Pricakovali tisti trenutek, ko Parlov v sebi najde zadnji skrivnostni ostanek moci in zada nasprotniku odlocilni udarec. Pricakovali smo nemogoce, vajeni, da nam naš šampion že leta podarja to vrsto katarze. Toda cudež se ni zgodil. Pavlov je resda premagal Contecha v najtežjem dvoboju svoje kariere, toda eksplozije srece tokrat ni bilo. Bila je krvava zmaga brez sijaja, boj, v katerem sta boksarja dobesedno zmrcvarila drug drugega. Jugoslovansko obcinstvo je naposled dobilo lekcijo profesionalizma. Lahko se je neposredno prepricalo o ceni, ki jo placujejo sodobni gladiatorji – doživelo je moro, iz katere ni rešitve. 18. “Vidi Slovenca! Dolazi mi u moj grad, a da se ne javlja. Moram na radiu da cujem gde to gubite vreme.” Svojemu prejšnjemu poklicu se še nisem uspel popolnoma odreci. V Beogradu je svetovna oglaševalska asociacija organizirala prvo mednarodno konferenco izven zahodnega bloka. Dogodek je bil imeniten, v mnogocem prelomen, v njegovo pripravo smo bili že dolgo vpleteni in manjkati preprosto nismo smeli. Z našo likovno urednico Meto Dobnikar sva v slovenski delegaciji bolj kot ne mini-strirala na prireditvi, ki je preskakovala cas. Momo Kapor naju je našel, odvedel najprej do bifeja, nato pa do taksija in odpeljal. Ugovora ni bilo. - Bo kdo sploh opazil, ce se umakneta? In ce tudi bo, ali zares verja-meta, da vaju bodo pogrešali? Se bo svet ustavil, bo simpozija konec, ce te zamorjene dolgocasneže zamenjata za malo beograjsko dogodivšcino? Ni se mu bilo treba truditi. Na Adi Ciganliji, kamor se v poletni vrocini preselijo Beograjcani, je dišalo po cevapcicih. Sava se je od planiških Zelencev mimo Ljubljane, Zagreba in Beograda že ustalila in pogrela. Na mnogih colnih in plavajocih, k bregu privezanih splavih, terasah in uticah je bilo živahno. Momo se je moral potruditi, da je našel svojega botra, kuma, ki je na mali barkici hladil pivo. - Kako si kume? Imam dva prijatelja Slovenca, da nas povezeš do Medjice? Lepo smo se pozdravili, objeli, trikrat poljubili in odpluli po Savi navzgor k na videz praznemu zapušcenemu otoku Medjici, kjer ni bilo ne videti ne slišati nikogar. Boter Bato nas je izkrcal in se poslovil. Da pride kmalu nazaj, je obljubil. Vendar nismo bili sami. Na jasici pod veliko vrbo, ki se je sklanjala globoko do vode, je Cigo kuhal paprikaš. Nad majhnim ognjem je na leseni rogovili visel in brbotal kotlicek. Ni bilo jasno, vprašal pa tudi ni nihce, ali se je vse skupaj dogajalo spontano ali pa se je le odvijal skrbno pripravljen nacrt. Prvic smo se videli, ko smo posedli okrog ognja. Bato se je vrnil in pripeljal Dragana Nikolica, Lilijano in karton briškega pinota. Pristal je gumenjak, iz katerega sta izstopila in prisedla dva veseljaka, Lale smo, sta se predstavila. Na pol ohlajena steklenica je zaokrožila in zazdelo se je, da se je na otocku streljaj od velemesta cas ustavil. Ribji paprikaš na plehnatem krožniku, požirek vina iz skodelice ali kar iz steklenice, pogovor se je razvnel in odpiral in prav nobene zadrege ni bilo, da ne bi pod staro vrbo na Medjici odpirali srca in drezali v bolj ali manj zatrte duše. Cigo, ki ni bil ne Rom, ne Cigan, temvec Cigo, je prijel violino in vlekel iz njene notranjosti melodije, ki so parale dušo. -Ta kos lesa mi je rešil življenje, je pripovedoval, kako je med okupacijo v koncentracijskem taborišcu na nekdanjem beograjskem sejmišcu moral z violino zabavati najveckrat pijane klavce. S hripavim glasom je vmes tudi zapel, le iz živalskih crev raztegnjene strune so jokale in vriskale pod neusmiljenim lokom. Pritajeno hrumenje velikega mesta, kamor je odtekala ne prav cista in še manj bistra Sava, je dve majhni, ocarani in skorajda zavistni slovenski dušici opominjalo, da casu ne uideš, pa naj se še tako sprene­vedaš, da lahko. 19. Manca Košir je bila svetla inovacija. Prifrlela je v uredništvo, vesela, glasna in nasmejana. Odpovedala se je filmski karieri zaradi ljubezni, ki pa ji je prav tako ušla. Ni se vdala in nobena vrata se ji niso zaprla. Od Staneta Dolanca in Zorana Kržišnika, Marjana Rožanca, Vitomila Zupana, Bojana Štiha in Vladimirja Velickovica, še Broz ji je, potem ko je v puljski Areni vso publiko ocarala, svojo spalnico razkazal, povsod je imela prijatelje. Bolj pozitivne osebe še nisem srecal. Prevzela je Svobodno katedro, ki sva jo z nesrecno preminulim Petrom Brešcakom zasnovala, da bi na odprti sceni brez dlake na jeziku soocali poglede najširšega kroga vpletenih in drugih, in ki je razigrala javnost, vznemirila politiko, pretresla uredništvo in pokopala urednika. S silnim žarom in prepricanjem je privabljala na sceno mlade in stare, leve, še bolj leve in desne, da so si upali napisati, da je cesar gol ali da mu vsaj cape, v katere je našemljen, prav nic ne pašejo. Tudi Spomenko Hribar, ki se je na Fakulteti za sociologijo, politicne vede in novinarstvo osamljena borila s partijskimi tercialci, ki so jo zaradi njenih zapisov o Kocbeku, zatajenih povojnih pobojih in spravi metali iz partije, je povabila zraven. Milan Apih se je takrat edini med starejšimi komunisti javno potegnil zanjo, iz partije so jo vrgli, službe ji pa vendarle niso vzeli. Manca je bitko na Teleksu izgubila, vendar se ni vdala. Po osnovnem poklicu magistrica matematike je doktorirala iz novinarstva in na Fakul­teti za družbene vede prevzela novinarsko katedro. Ko je dozorel cas, je bila med ustanovitelji Nove revije in se še enkrat zapisala v zgodovino. 20. Valentin Zdravko Duša je bil Delov štipendist. Za filozofa, anglista in komparativista v casopisni hiši ni bilo službe, štipendijo pa je seveda moral odslužiti. Posadili so ga v narocniški oddelek prodajne službe, edinega moškega med dvajseterico tovarišic, kjer je vsak dan od sedmih do dveh premetaval kartoteke, popravljal evidence in reševal pritožbe. Povsem brez smisla njegova birokratska tlaka vendarle ni bila. Hudo izkušnjo je natancno zapisal v Jaslicah, gledališki igri, ki so jo na malem odru ljubljanske Pekarne presenetljivo hitro tudi prikazali. Njegove kolegice, ki so ga imele sicer že tudi prej rade, so bile pretresene, ko so se vse po vrsti prepoznavale v duhovitih, pa tudi žalostnih in trdih dialogih. Odgrnil je zaveso s prikrite casopisne scene in jo skupaj z pripravnicami, referentkami, šeficami in raznašalci postavil na oder. Duša je bil doma v Breginju, v Ljubljani pa pravzaprav brezdomec. Z ženo in otrokom je zaman pisal prošnje in iskal streho nad glavo. Delo je imelo nekaj praznih kadrovskih stanovanj nekdanjih najem­nikov, ki pa se jih njihovi sorodniki, ceprav jih niso potrebovali in tudi zasedali ne, niso hoteli odreci. Aljoša je vzel stvari v roke. Bil sem zraven, ko smo vdrli vrata, zložili vso opremo v zadnjo sobo in jo zapecatili, Zdravkovo prtljago, kovcke in nekaj kartonastih škatel, ni jih bilo veliko, pa tako rekoc nasilno vselili. Tako se je takrat delalo. Via facti smo rešili stvaren problem in ga prepustili neskoncni biro­kratski obravnavi, ki ga seveda nikoli ni bila sposobna razrešiti. Bili smo pac samoupravljavci in smo svoje poslanstvo jemali resno. V tistih casih v casopisni hiši nismo slabo placevali, še pisma bralcev so bila honorirana. Zdravko se je rad odzval povabilu, da napiše serijo literarnih reportaž. V Sarajevu so ga ocarali odtisi podplatov Gavrila Principa na vogalu pred mostom cez Miljacko. Ob pol treh zjutraj, ko je izstopil iz dubrov­niškega avtobusa in so šle striptizete že spat, je vprašal mladega moža, ki je zleknjen napol ležal v hotelski veži: - Mogu li dobiti sobu? - Možeš, kako da ne. Samo pricekaj recepcionera, ja radim u baru. - Dobro, a kad ce doci? - Doci ce, ne brini. Uvek dodže. - U redu, a kada? - E, dok ga nema, nece ni doc. Opanke lahko vržeš proc, duše ne! Ne vem, kdo se je spomnil nanj, a Momo Kapor je bil nad Zdravkovim prevodom njegove nove knjige Zoe navdušen. Jaz pa sem bil in sem še vedno ponosen, da je bil z nami, ko smo obracali tiste casopisne liste. Mnogo let kasneje je Aljošo izdalo srce. Njegov prijatelj Zdravko Duša se je na Žalah poslavljal od njega. Lepšega, bolj poštenega in pretresljivega slovesa še nisem slišal. Za te tople in bolece besede se splaca umret, sem takrat prizadeto zapisal. 21. Mobitelov še ni bilo in tudi stacionarni telefonski prikljucki so bili skoraj privilegij. Obiskovali smo se brez najav in dogovorov. Preprosto pozvonili smo in nihce se ni pretirano cudil nenadnemu obisku. Svetlana Makarovic, femme terrible takratne slovenske umetniške scene, je s svojimi mackami bivala na vrhu grica med Blagovico in Trojanami. Bila je nedelja in, ni bilo druge, družino sem peljal na obvezen izlet. Potrpežljivo so pocakali v imenitnem, tako se nam je zdelo, novem wartburgu, ko sem potrkal na vrata. Malce zacudeno, malce posmehljivo me je poslušala, ko sem jo povabil, da bi enkrat mesecno napisala pismo Teleksovim bralcem. O cem? O cemerkoli, kar bi se ji zdelo zanimivo in objave vredno. Popolna svoboda. Ni mogla reci ne. »Na Korpah, samotni vasici s štirimi hišami, visoko nad avtomobilsko cesto, je pristalo bitje iz vesolja. Ima lepo telo in razum in strah in je sploh takšno, kot bi bilo iz našega Jajca. Pa ni. Pozna molk, ko zvezde utihnejo, in sliši njihovo pesem, kadar pojejo. Svetlana Makarovic, ki v tej vasici živi in bi bila morda lahko carovnica, pa ji metla ne vžge, pozna to vesoljsko bitje. Vesoljsko ropotalo mu pravi. Pogovarja se z njim in zapisuje, kako vidi in doživlja življenje na tem planetu, ki mu, ne vem zakaj, pravi Jajce. In z njim vred se cudi ljudem, ki živijo to, cemur pravijo normalno življenje,« sem zapisal, ko sem najavil njene Dlake v Jajcu, s katerimi se nam bo vsak mesec javljala s Korp. Dober vecer, sosedovi, ali spite, ali bedite, ali vam bleda luc gori, ali se kdaj spomnite na žive stvari, na žive ljudi – dober vecer, dober vecer. Kaj pa vemo o cem govori. Je odgovorila. Štirikrat se je oglasila. Pisala je o pieteti, o zabavi, o goloti, o ljubezni do narave in cistokrvnosti na štirih nogah med Dlacani, kot je takrat poimenovala Slovenceljne. Vec ni šlo. Vendar nas ni zapustila. Malo ljubko srhljivko Puncko nam je poslala, na okrogli mizi o seksu pa je razburila s izjavo, da ji je cisto vseeno, s kom kdo seksa, pa ceprav s stensko uro. Odziv je bil pricakovano buren. Bralce je, zdi se, povsem spravila iz tira domišljija, kako za vraga bi bilo to mogoce. 22. Država se je odpirala. Izstopnih vizumov že dolgo ni bilo vec, tudi držav, ki bi zahtevale vstopnega, je bilo vsak dan manj. Milijon jugo­slovanskih gastarbajtarjev je pridno pošiljalo devize v domovino. Živeli smo na kredit, a vendar vsako leto bolje. Mi pa smo, tako se mi je zdelo, ostali vecinoma zaplankani. Kioski so bili polni tujega blešcecega tiska, redki kupci pa so bolj slikice gledali. Anglešcina še ni bila lingua franca, brez interneta in pametnih telefonov pa tudi mladi še niso sanjali po angleško. Ves svet je bil tu, pa vendarle onkraj. Vedeli smo pac tisto, kar so nam uredniki iz tujega tiska po svoji presoji izbrali, priredili in servirali. Naslovnice pa so izzivale. Z atraktivnimi slikami in provokativnimi naslovi so dihale in odslikavale tisti drugi svet, ki nas je privlacil, ne da bi ga zares poznali in razumeli. Ta teden na naslovnih straneh je bila nova rubrika, ki je vsak petek razgrnila pred bralci medijski utrip od Moskve in Beograda do Londona in New Yorka. Z avtorskimi pravicami se takrat še nismo obremenjevali. Zorana Jerina, ki je bil direktor temeljne organizacije združenega dela Revije in ki me, holivudarskega pritepenca, ni maral, sem vprašal za mnenje, kaj smemo in cesa ne, in ce je s takšnim odkri­tim plonkanjem svetovnega tiska kaj narobe. - Ce si že odgovorni urednik, pa odgovarjaj, me je zavrnil. Predalec od sodobnih standardov smo še bili, da bi s spogledova­njem s svetom koga vznemirjali. Precej kasneje, ko mi ni bilo treba vec odgovarjati, je odvetniška pisarna iz Beograda posredovala Anka Sencar na naslovnici Teleksa, 14. 4. 1978, Foto: Gunnar Larsen uredništvu zahtevo svojega klienta Playboy Enterprises Inc. Chicago za placilo odškodnine, ker so nepooblašceno objavili fotografijo nagice iz njihove revije. Natancno so navedli, koliko honorarja je gospodicna na sliki dobila, koliko je stal najem ateljeja, koliko make up in frizer, koliko so placali fotografu in koliko zahtevajo zase. Rado Bordon, ugledni ljubljanski kulturnik, ki nam je iz Playboya in podobnih lepih revij izrezoval nagice ter nam jih s primernim avtorskim verzom in podpisom Tinc Petelinc redno dostavljal, se zaradi avtorskih pravic seveda ni sekiral. Rad je prebiral pisane revije, izbiral primerne lepoticke in z veseljem koval za vsako najbolj primerne verze. Nekateri so se seveda pricakovano zgražali, vendar devetinpetdesete strani zanesljivo niso spregledali. Vsem tudi Anka Sencar ni bila všec. Tisti, ki smo z njo delali, pa smo jo imeli radi. Po vsej državi, po vseh delavnicah in garažah so viseli njeni plakati. Bila je vrhunska manekenka in fotomodel, velika profesionalka in prava prijateljica. Po mnenju mnogih sploh najlepša in najboljša jugoslovanska manekenka. Na naslovnicah najimenitnejših svetovnih revij se nam je nasmihala in najuglednejše blagovne znamke so jo hotele za svojo podobo. Takšne punce nam tam v Trbovljah rastejo! Ko jo je veliki svet premamil in jo je sam Gunnar Larsen v Pariz povabil, je odšla. Preprical sem Mitjo Meršola, ki se mu je najprej nekako za malo zdelo, da napravi z njo intervju, da jo povpraša, kakšen je v resnici ta veliki svet, ki bo nekaj let kasneje neko drugo naše dekle na vrh Amerike in sveta postavil. Obiskal jo je v Rimu, kjer je trenutno delala, in se vrnil šele cez štiri dni. Ankina izpoved v Teleksu ni nikoli izšla. Vmešal se je Koprivc, ki je imel v uredništvu zanesljive informatorje, in preprosto prepovedal objavo. Tudi on je bil tako kot Anka iz revirjev doma in misli, da bi dekletu, ki jim je iz doline v svet ušla, v njegovih casopisih slavo peli, preprosto ni prenesel. Kasneje je svojo izpoved Anka v knjigi Jaz sem Anka sama izdala. Joie de vivre se mi je zdel za koncept svobodomiselne, odprte, radovedne in vesele revije bistven. Informativni tednik Dela, kot je že Ante zapisal pod naslov, je grozil z informacijami, ki že po svoji naravi praviloma niso ne svetle, ne vesele. Življenje je naporna rec, problemov je vec kot veselja, in nobene pretirane potrebe ne cutimo, da bi si svoj edini cas grenili še s težavami drugih. Golota je lepota, je ocitno razmišljal Stvarnik, ko je Adama in Evo brez krpice na sebi postavil v raj. Od starih Grkov in Egipcanov, od Botticellija do Modiglianija, Klimta in Botera, vse cerkve, vsa svetišca, vse galerije so polne golih lepotic. In taisti, ki naj bi bil kriv za vse, nas je tako naredil, da jih, ce smo normalni, radi gledamo. Bernarda Jeklin, ko je bila še Rakovec in še prej Lorenz, je že v Teteju šokirala, pomirjala in svetovala dopisovalcem, ki so ji v pismih izlivali svoje ljubezenske, eroticne in tudi druge težave, za katere si nikogar drugega niso upali povprašati. Helena je bila ves cas ena najbolj branih rubrik, in to nikakor ne le za prizadete. Humor, neutrudna Ica, profesor­ske šale, najboljše ukradene, najveckrat eroticne karikature, celo naslovnice Mete, Dušana, Miška in Dragana naj bi žarcile neugnano in radoživo naravo revije, njenega uredništva pa tudi bralcev, sem verjel. Celostranske avtorske karikature Amaliettija, Habica, Kosa, Novaka, Mavra so vsak teden po svoje komentirale takratni cas. Vsaka karika­tura je stališce in nekatera so bila humorni naravi navkljub ali pa prav zaradi nje neusmiljeno trda in predrzna. Vse do tiste, ki je tudi urednika odnesla. 23. Pohod skozi institucije je bilo nikoli zapisano, verjetno tudi nikoli izgovorjeno geslo mlade generacije, ki je bila vse manj tiha opozicija vladajoci strukturi. Revolucije seveda niso delali, tudi verjeli vanjo niso, še želeli ne, le v celi vrsti stvari so bili proti, ker bi sami pac to uredili drugace. Ce bi jih pustili zraven, za kar, kot se je pokazalo kasneje, je v resnici tudi šlo. Sistem se je odpiral. Kardelj si je izmišljeval nove in nove svete, organe, ki naj bi angažirali ljudstvo, da bi se vpletalo in identificiralo s samoupravljavsko idejo organiziranja družbe. Partija sama ni zmogla, pa tudi znala ne obvladovati vsa vedno bolj zahtevna in komaj še transparentna vprašanja. Veseli so bili novih mladih obrazov, ki so se nenadoma kandidirali in pojavili v svetih in organih socialisticne zveze, društev in institucij. Nobenih radikalnih zahtev niso postavljali, le tisti veter, ki naj bi demonstriral našo demo­kraticno odprtost, so izkorišcali. Podpirali so drugacne predloge in stališca, glasovali proti izrazito dogmatskim, vendar nikoli niso zares zašli predalec. Kadar je bilo treba pokazati svojo pravocrtnost, so jo tudi pokazali. Precej kasneje, ko Broza ni bilo vec in se je svet že na glavo obrnil, so svojo pravo barvo in bit pokazali, da je tudi Mitji Ribicicu in Jožetu Smoletu postalo jasno, da sta na svojih prsih kace gojila. Marksisticni center ZKS je ponujal streho vrsti mladih intelektualcev, filozofov, tudi pesnikov. Partija je imela svoje sopotnike rada pod kontrolo. Skrbela je zanje, da se ji ne bi izneverili in da se ne bi gnilo jajce v njenem gnezdu znašlo. Veliko svobode jim je pušcala, tudi v Pariz in celo New York in še dlje jih je pošiljala. Niso imeli razloga, da bi se pocutili utesnjene in nesvobodne. Še tiste omejitve, ki so seveda bile, so bile praviloma neizgovorjene, ker jih izgovarjati pac ni bilo treba. 24. Nisem se še dobro usedel, ko sem že nasedel. V kolofonu še nisem bil zapisan, od zadaj sem pa že tri mesece vlekel niti. Matija Dermastja ni bil prav nic kriv, le kot v. d. odgovornega urednika je bil zapisan in se je moral s pepelom posuti. Z Vesno Marincic, ki je bila svojeglava in nabrita mlada kulturna novinarka, sem se dogovoril, da naredi intervju z Dušanom Jovano-vicem, ki je bil takrat morda najbolj razvpit pripadnik nove gledališke generacije. V predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilcki je na odru zaklal kuro. Znamke, na kar še Emilija je bil pravi gledališki bestseller, Žrtve mode bum, bum prav tako. Generacije so igrali v Ljubljani in Banjaluki, Življenje slovenskih playboyev pa tudi v beograjskem študentskem gledališcu. Pravkar je nastopil položaj umetniškega vodje ljubljanskega Mladinskega gledališca, novinarjev se je izogibal, Vesne se ni, le odgovarjal je brez dlake na jeziku. - Nikoli se nocete pogovarjati za casopis. Zakaj ne? - Koga pa briga, kaj jaz mislim. Na živce mi gre, da novinarji nicesar ne vedo. Sprašujejo šestdeset let starega režiserja, katere filme je že posnel. - Kdaj bo premiera Osvoboditve Sarajeva? - Skopja, srce, Skopja, vidiš tudi ti nicesar ne veš. - Kako naj vem, ce pa se izogibaš pogovorov z novinarji. - Ti bom povedal: nobenih intervjujev nocem dajati, kakšen smisel ima gobcati o tem, kaj si mislil, ko si to ali ono delal, tebi ga dam v imenu najinega študentskega prijateljstva. - Kaj je torej z osvoboditvijo Skopja? - Premiera bo v Zagrebu, kmalu, in podpisal sem pogodbo z beograj- skim Narodnim pozorištem. - Naše gledališce ne bo igralo vašega teksta? - Zdaj ga valjajo, pošiljajo na razne strani, kjer ga berejo razni ljudje. Ivan Potrc tolce po mizi in grozi, da bo odstopil kot predsednik zunan- jega sveta Drame, obnaša se, kot da ima monopol nad pisanjem in razmišljanjem o revoluciji. - Zakaj pa ne greste lepo k Potrcu in se pogovorite z njim? - Sem ga veckrat klical, da sem mu pripravljen neke stvari pojasniti, in jasno, da sem naletel na popolno nerazumevanje. To je dobrodušno bitje, ki mrmra v podbradek in govori neumnosti. To je puhlo, cinicno obnašanje. - Navsezadnje pa zadošcenje imate: tekst bodo uprizarjali v dveh jugo- slovanskih gledališcih. - Jaz se sploh ne mucim z dvomi. Ta tekst je pošten in izvrsten. - No, potem je preprosto. - Je in ni preprosto. Jaz tu živim, tu delam in pišem v slovenšcini. Saj clovek ne pricakuje niti od dežele niti od institucij, da bi ga po rokah nosili, da bi ga zasipali s hvalami in priznanji in tako naprej. Ne le, da ne pricakuje, clovek si tega tudi želi ne. Sem za borbeno vzdušje. Za to, da clovek pride z delom do nekega statusa, mesta v družbi. Mene v primeru, kakršen je moj, moti, kako gre že tista beseda na – d? En dogmaticen nacin mišljenja, to, da gre za monopol nad revolucijo, ki je vendar tudi moja izkušnja, moje življenje. Kam bi pa prišli, ce bi Matija Gubec rekel dr. Bratku Kreftu: 'O kmeckih puntih pa ti ne boš pisal, te ni bilo zraven.' - Ivan Potrc, predsednik društva pisateljev je med drugim tudi clovek, ki je pisal kulturni skupnosti, naj mladi avtorji, kot smo Švabic, Ivo Svetina, Šalamun in jaz, ne dobimo štipendij za pisanje literature, ceš, saj smo tudi mi brez štipendij gor zrasli in smo debeli in rdecelicni in znamo usekati po mizi. No, štipendijo sem vseeno dobil. - Ves cas govorite o enem samem cloveku, a ce bi bil samo eden, bi ga menda že ugnali. - To ni samo stališce predsednika Društva pisateljev, to je sploh ena ušiva navada pridnih Slovencev, ki bi bili radi bolj papeški od papeža, navada, ki lahko ima nevarne posledice: ustvarjanje idejne fronte tam, kjer je NI, in izzivanje! Ampak jaz se ne bom vpisal med disidente, zaradi Ivana Potrca že ne. To je bilo prevec. Reakcija je bila burna in Matic, saj jaz seveda še nisem obstajal, se je moral opraviciti. »Clovek se nenehno preverja v praksi … Tako so clani uredništva Teleksa ocenjevali tudi intervju z Dušanom Jovanovicem, njegovo poslanstvo in posledice, ki jih je povzrocil v našem družbenem prostoru. Ocena je bila soglasna. Spodrsnilo nam je. To pa seveda ne pomeni, da bi zavoljo tega nehali delati. Za izkušnjo bogatejši smo. Naravnanost Teleksa kot informativnega tednika Dela je taka, da so njegove strani odprte za vse naše razvejano družbeno dogajanje. Tudi kulturno. Odstopiti od tako zacrtane poti bi pomenilo, da se kot novinarji, kot družbenopoliticni delavci, umikamo z bojišca, na katerem se krešejo misli vseh samoupravno in socialisticno mislecih ljudi z enim samim ciljem: graditi našo družbo in ji z neuvršcenostjo v mednarodnih dogajanjih zagotoviti boljši jutri. V okviru uredniške politike Teleksa so njegove strani odprte vsakomur … Pri tem imamo v mislih dialog, kresanje mnenj na vseh torišcih našega družbenega življenja. Tudi v kulturni sferi ustvarjanja. Samo dialog mora biti na idejnem podrocju, o bistvih vsega dogajanja, nikakor pa ne individualni obracun med posamezniki …V tem je tudi naš spodrsljaj ob intervjuju z Jovanovicem. O tem moramo govoriti. Glasno in jasno ter poiskati prave korenine. Taka je dialektika. Neusmiljena, še posebej, ce o takem pristopu razpravljamo v pisanih besedah. Zagotovo pa samo s kriticnim pristopom do vsakega dogodka in do svojega dela lahko gradimo naprej. Tudi našo politiko in Teleks.« Matija Dermastja Priznam. Tako poniglavega teksta vsemu navkljub nisem bil nikoli prisiljen podpisati. 25. Izkušnja nedotakljivosti nas ni izucila. Zares sem verjel, da se naš svet odpira in da se težakov in nergacev ne smemo ustrašiti, ce želimo naprej. Poklical me je Aleš Kunaver, legenda slovenskega alpinizma. Povabil me je v Medvode na posvet o ugledu športa, ki dosega navišja svetovna priznanja, pa vendar ni tako popularen kot nekateri mnogo bolj povprecni in pravzaprav banalni športi in njihovi junaki. Prav v tem je problem, sem menil. Alpinizem, himalajstvo pa še posebej, je edini šport, ki ga novinarji ne spremljajo neposredno, temvec pišejo o njem le po pripovedovanju akterjev. Alpinisti verjamete, da se ukvarjate s posvecenim športom, ce to šport sploh še je. Dalec stran od svojih navijacev se sami vzpenjate na nepremagljive gore, pogovarjate se z njimi in jih premagujete, filozofirate in celo pesnite. Sami porocate in ocenjujete svoje podvige in kljub velicastnosti dosežkov ostajate pravzaprav odtujeni od svoje publike, ki se želi s svojimi junaki identificirati, zmagovati z njimi in tudi izgubljati. Z nekom, ki nikoli ne stori napake, se je težko poistovetiti. Ce ga lahko le slaviš in malikuješ, ti pac ni blizu kot nogometaš, smucar ali atlet, ki mu lahko danes ploskaš, jutri pa ga zmerjaš. Vceraj smo bili boljši in smo jih gladko premagali, danes pa so igrali pod kritiko, tako se navijaci identificiramo. Ce zmagovalci Himalaje ne bodo možje iz mesa in krvi, ce ne bodo poznali tudi problemov in dilem in ce ne bodo kdaj storili tudi napake, pac ne bodo kot jaz in ti in tudi naši pravi junaki ne. Malce je bolelo, vendar so se strinjali. Na naslednjo odpravo bodo povabili tudi Teleksovega novinarja. Na alpinisticni zvezi so medvoški dogovor spoštovali in v Katmandu in pod Comolungo je odpotoval tudi Marjan Raztresen. -Ne pozabi Marjan, ti nisi clan ekipe in ne referent za odnose z javnostmi PZS, ti si Teleksov novinar, reporter, ki poroca o pomembnem podvigu, da bi bralci od blizu sledili atraktivnemu in težavnemu naskoku na streho sveta, sem mu rekel. Z Marjanom, šerpami in alpinisti smo se prebijali do baznega tabora, cakali vreme, kombinirali naveze, se dogovarjali in nacrtovali naskok. Bili smo malce razocarani, da naš reporter ni smel vsaj do prvega tabora na gori, vendar smo bili zraven, ko so se v viharnem vetru in vesoljskem mrazu korak za korakom in vdih za vdihom prebijali navzgor, ko sta Viki in Marjon (Viki Grošelj in Marjan Manfreda) tik pod vrhom našla rešilni prehod in je Marjon snel vse rokavice razen spodnjih volnenih, da bi osem tisoc štiristo metrov visoko pri minus štiridesetih stopinjah brez kisika preplezal kamin pete težavnostne stopnje in utrl pot na vrh. Jokali smo z Marjonom, ko so mu pomrzli prsti, in z Vikijem, ko se mu je zaskocil ventil in mu je ušel ves kisik v zrak, in sta se najzaslužnejša morala korak pred zmago obrniti, da bi preživela. Z Nejcem Zaplotnikom in Andrejem Štremfljem smo naslednji dan stopili na vrh, kjer višje ni bilo vec mogoce. Zgroženi in presunjeni smo bili ob nesrecnem koraku sirdarja, dvakratnega zmagovalca Everesta, vodje šerp Anga Phuja, ko mu je pred ocmi prijateljev spodrsnilo in je drsel petsto metrov po pobocju, preden ga je vrglo cez skale in je zgrmel tisoc petsto metrov globoko. Kricali smo z drugimi za njim CEPIN, CEPIN, da bi se obrnil in se s cepinom ustavil, pa te osnovne alpinisticne varnostne vešcine ni obvladal. Devet tednov, devetnajst reportaž, še nikoli slovenska javnost ni tako sproti, tako od blizu in tako verodostojno spremljala podvig naših alpinistov in še nikoli nismo bili vsi tako ponosni nanje. Pa ni bilo dovolj. Ko so se po sto dveh dneh vrnili domov, ko so se naužili slave in priznanj, je Marjan v clanku Clovek na mogocni gori povzel tudi nekaj manj blešcecih plati velikega, uspešnega in dragega projekta. Vodja odprave ga je držal ob strani, na goro ga ni pustil, niti do prvega višinskega tabora ne, informacije je le skopo odmerjal, pojasnil svojega ravnanja ni dajal. Marjan je lahko le v jedilnici baznega taborišca prisluhnil alpinistom, ki so se vracali z gore in se spet odpravljali nanjo. Everest je alpinisticno svetovno prvenstvo in olimpijada hkrati. Vzpon na vrh je najvec, kar lahko doseže alpinist, kajti višje ni mogoce. Vseh petindvajset udeležencev odprave seveda ni moglo na vrh, nekaj vec, kot jih je uspelo, pa bi morda vendarle lahko. Ob boljši organizaciji vzpona zanesljivo. Marjan si je drznil pisati o posebnem stanju zavesti tam nad sedem tisoc metrov visoko, ko gre za življenje in se cloveška dobrota izkaže kot plemenitost, egoizem in hudobija pa kot zloba in greh. Prav v nicemer ni zmanjšal junaštva zmagovalcev, le malce prizemljil in poclovecil jih je. Vodja odprave Tone Škarja se je Mitji Ribicicu, predsedniku Repu­bliške konference Socialisticne zveze delovnega ljudstva Slovenije, pritožil cez pisanje Teleksa. Obtožil nas je klevetanja in politicnega oškodovanja planinske organizacije, športa in naše skupnosti. Ne moremo razumeti, je zapisal, da bi ta postopek lahko šel mimo brez politicne obravnave. Raztresen je pisno podrobno in prepricljivo ovrgel vse ocitke. Odgovorni urednik, torej jaz, sem moral predsedniku SZDL osebno pojasniti zadevo. Tiskovni svet pri Socialisticni zvezi in izdajateljski sosvet revije Teleks sta morala primer obravnavati. Posebnih sklepov nista sprejela, izkušnja odprtosti in nedotakljivosti pa se vendarle še ni prijela. Le zoc na dnu moje caše se je neusmiljeno nabiral. 26. Sestopanje z oblasti ni bilo ne preprosto, ne samoumevno. Odmiranje države, ki jo bo nadomestil pluralizem samoupravnih interesov, nas je zaposlovalo, zapletalo in angažiralo. Efekt je bil velikokrat vprašljiv, obcutek, da smo pomembni, do neke mere celo suvereni, se nam je pa vendarle širil po žilah. Postajali smo samozavestnejši, celo predrznejši, le tisti, ki naj bi z oblasti sestopali, nisi bili vedno navdu­šeni. Sandija Colnika, ki je bil nova televizijska zvezda in je samega Josipa Vidmarja zagovoril, sem, ker je bil rojen Mariborcan, nagovoril, da bo vodil Teleksovo omizje o Mariboru in Ljubljani, pravzaprav o mariborskih zamerah Ljubljani. Prišli so Drago Jancar, Dušan Mevlja, Tone Partljic, Franci Pivec, Juro Kislinger, Božo Podkrajšek, Bojan Štih in študentki Marica Anžel in Damjana Rotner. Najprej so se razgovorili, kdo je pravi, kdo privandrani in kdo izgnani. Malo so pošimfali, malo potarnali, štiri litre vina in štiri steklenice radenske so popili, zares razburili se pa niso. Partljic se je potožil, da ga imajo v prestolnici za folklorno posebnost, za nekakšno vdovo Rošlinko. - Ce je na televiziji kaj zanimivega, bi moral neki duhovitež priti, ki bi morece vzdušje malo razbil, mi telefonirajo: novoletna oddaja je, sami resni so in pametni, kaj ce bi še ti prišel. Vendar se ni pritoževal, saj si je pravzaprav pridobil dolocen status, ki mu ni bil odvec. Sicer pa je zagovednežev povsod dovolj in provin­cialcev, ne le v Mariboru. Sploh pa se vcasih, na primer do Jancarja, ki ima probleme z objavljanjem v Veceru, Ljubljana celo bolje obnaša kot Maribor. ' Je pa res, da je zoprna Ljubljana v tem, da prideš tja in nimaš kam sesti ob nedeljah in ne moreš nikjer prijateljev srecati.' Razgovorili so se o navideznem slabem glasu mariborskih visokih šol, o smiselnosti štajerskega letališca (raje bi cestni križ zgradili!), o ubogem Štihu, da je bil izgnan v Maribor, o Ljubljani, ki jo gradimo v nacionalnem in ne ljubljanskem interesu, o kulturniški reviji, ki bi si jo zaslužil Maribor, o ljubljanski študentariji, ki ima obcutek, da je nekaj vec … Trdno uverjen je kulturniški odlicnik, da os sveta gre skoz ljubljanski neboticnik, je zabrusil Mevlja. - Ce se sovražita Maribor in Ljubljana, potem se sovražita dva pro vincializma. Sovražijo se ljubljanski provincialci in mariborski med seboj. Sovraži se ljubljanska mediokriteta in mariborska. V tem je problem, je povedal Pivec. - Ali se sovražijo tudi najboljši iz Ljubljane in Maribora, je izzival Colnik. - Ne, ljubimo se, je zabil Štih. Ko toliko let kasneje obracam te porumenele liste, težko razumem, zakaj so bili tovariši v Ljubljani tako ogorceni. -Le kaj si predstavljate, kdo pa mislite, da ste, mi je pral glavo Koprivc. 'Izzivate in dvigujete napetost med Ljubljano in Mariborom, hujskate in ustvarjate probleme politiki, ki se trudi reševati, blažiti in umirjati težave, vi pa le olje na ogenj prilivate!' Nic ni pomagalo izgovarjanje na odprtost, na pravico do besede, na pluralizem, na dobronamernost in pravzaprav zanemarljivost. Zamera se je kuhala. 27. Morda najpomembnejša, zanesljivo pa najbolj usodna inovacija Teleksa je bila Svobodna katedra. Takrat v Sloveniji ni bilo prostora, kaj šele medija, kjer bi se javno lahko povsem svobodno predstavljala, soocala in tudi konfrontirala razlicna, vcasih celo radikalna mnenja. Pluralizem samoupravnih interesov smo prosto po Kardelju razumeli dobesedno. Ce smo vsi samoupravljavci nove svobodne družbe, sem razmišljal, potem so tudi naši interesi legitimni in nobenega razloga ne bi smelo biti, da bi njihovo izražanje omejevali. Zaceli smo previdno. Z malomešcanstvom. Malomešcanšcina je ena sama velika patološka vitalnost, pred nekaj desetletji so ji bile odrezane skoraj vse korenine, tiho je cvilila v kotu in prosila za milost, danes pa se obnjo zadeneš, samo da se obrneš, je v uvodnem clanku zapisal Marko Slodnjak. Nadaljeval je že v naslednji številki dr. Ivan Sedej, ki se je vprašal, v katero kategorijo sodi pouk za vodilne delavce, kjer te med drugim naucijo tudi, kako obdržiš distanco? Odzvali so se Bojan Štih, Vasja Predan, Rudi Šeligo in Alenka Puhar. Priznam, da sem jezljive sorte in da rada zmerjam, je zapisala, potem ko se je sprenevedala, da ne razume, kaj malome-šcanstvo sploh je. Nadaljevali so Valentin Duša, Žarko Petan, Jože Snoj, Jolka Milic in Andrej Inkret. Ploskam stvarem, ki me ne navdušujejo, pritrjujem ljudem, ki jim ne verjamem, sklepam kompromise, ko bi moral biti kategoricen. Sem, skratka, poslušno kolesce mehanizma, v katerem odskakovanje od zlizanih utorov ni zaželeno, je samokriticno zakljucil malomešcan Igor Guzelj. Bleferji in geniji, vsi pa slikarji, je Ivan Sedej naslovil uvod v novo poglavje Svobodne katedre o slovenski likovni sceni. 'V letu 1978 srecujemo 'avantgardne' produkte, ki so bili kot eksperiment in novost zastareli že leta 1918,' je bil kategoricen Jure Mikuž, Branko Suhy, Peter Krecic, Iztok Premrov, Janez Knez in Stane Jagodic so sneli rokavice, vendar je zares odzvanjal le prepis polemike iz beograj­skega NIN-a, ki je ob razstavi Grupe 69 v Muzeju sodobne umetnosti ocital Zoranu Kržišniku elitisticno povezavo s centri moci, s tem ko šciti materialne interese in družbeni prestiž svojih clanov: Janeza Bernika, Jagode Buic, Jožeta Ciuhe, Stojana Celica, Dušana Džamonje, Dževada Hoze, Andreja Jemca, Adriane Maraž, Franceta Mihelica, Štefana Planinca, Miodraga B. Protica, Vjenceslava Rihterja, Franceta Rotarja, Gabriela Stupice, Miroslava Šuteja, SlavkaTihca, DragaTršarja in Vladimirja Velickovica. Bolj po tihem so se mnogi strinjali, oglasil pa se ni nihce. Resneje smo zaštihali pri šolski reformi. Radikalne ideje beograjskih in zagrebških reformatorjev, ki sicer z zahtevo po skupnih izobraževal­nih jedrih takrat še niso upali na plan, so vendar razburile in vsega hudega navajene tudi prestrašile. Zakon o usmerjenem izobraževanju bo grajen na izhodišcu, da delavci v temeljnih organizacijah združenega dela ter obcani zagotavljajo uresnicevanje usmerjenega izobraževanja ter z združevanjem dela in sredstev v svobodni menjavi dela zagotavljajo možnosti za izobraževanje delavcev in mladine, je v kardeljanskem novoreku malce dvoumno razlagal Branimir Nešovic. Velike besede so skrivale nevarne namene. Združeno delo, torej podjetja, tovarne in njihove asociacije bodo, da bi preprecile razredno reprodukcijo družbe, sklepale pogodbe z izobraževalnimi organizacijami, sodelovale pri pripravah študijskih programov ter zagotavljale svojim štipendistom prost prehod na višje ravni brez selekcije sprejemnih izpitov. - Ucenec bo v delovnem odnosu z organizacijo združenega dela. Stipe Šuvar. Jedro reforme usmerjenega izobraževanja je v tem, da se prepreci napre­dovanje odlicnih in marljivih ucencev in da prednost lenim in tistim z zadostnimi ocenami, je v beograjski Dugi zapisal Igor Mandic, Teleks pa povzel. Oglasil se je Dimitrij Rupel v clanku IZOBRAZBA KOT BREZDELJE? Jasno je, da bi pri nas morali (v smislu Marxovih in recimo Gramscijevih tez) vztrajati pri viziji dialekticne povezanosti dela in znanja, kar pojem 'svobodne menjave dela' v neki meri tudi sugerira. Zaenkrat pa poudarjamo le to, kako je zavest (kultura, univerza, šola …) odvisna od dela oziroma 'ekonomske baze', malo pa govorimo o tem, kako naj bo delo baze odvisno od znanja, kulture itn. Kar naprej poslušamo, kako mora biti n.pr. univerza ali neka umetniška institucija hvaležna delavcem; medtem ko skoraj ni besede o tem, kako naj univerza ali izobraženstvo (so)odloca pri poteku dela v kaki tovarni. Reformna ideologija je papirnati tiger, kolikor je zgolj cokla na kolesju zgodovine. Prav zato si moramo prizadevati, da jo odstranimo: ni samo v nasprotju z marksizmom, ki produkcije ljudi ni nikoli podrejal produk­ciji stvari, pac pa tudi zaostaja za najnovejšimi mešcanskimi šolskimi ideologijami, ki lovijo vlak zgodovine, tako da pac ne smemo dopustiti, da bi nas njegovi slepi potniki z njim povozili, je pravzaprav zakljucil disput Rastko Mocnik. 28. Pocasi, a vztrajno smo stopali v polja svobode. Pogosto se je zdelo, da ni tam nikogar, ki bi nam zapiral pot, nam grozil ali nas odganjal. Velike besede so plavale naokoli in nas spodbujale. Le tu in tam se je pokazalo, da strah ni votel in da je nekdo vendarle notri. Stavk v socializmu, kjer je delavski razred na oblasti, seveda ni moglo biti. Proti komu pa naj bi stavkal, proti sebi? Pa vendar so bile, le da so se, ce so kakorkoli prišle v javnost, predstavljale z evfemizmom 'protestne prekinitve dela'. Mija Repovž je brez sprenevedanja popisala štrajk v crnuški Elmi z resnicnimi in izmišljenimi vzroki vred, s potekom in posledicami. 'Anatomija protestne prekinitve dela', Teleks, št. 42, 1978 , naslovna tema. Na hodniku Tomšiceve 3, kjer je domovalo Delo, sem se skoraj zaletel v Mahkoto, Koprivca in Kucana, ki so prihajali iz prostorov glavnega urednika. Nekam zacudeno so se spogledali, ko so me zagledali, in ocitno prekinili pogovor. Nisem se mogel znebiti obcutka, da so govorili o meni, in tisti zagonetni, malce navihani Kucanov pogled me je še dolgo spremljal. - Beremo, beremo! se je pomenljivo nasmehnil. Razveselil pa sem se pisma Marjana Rožanca. Spoštovani tovariš urednik, je zapisal. V preteklem letu je uspelo TELEKSU naceti marsikateri slovenski tabu in razkrinkati marsikateri slovenski mit, ne da bi zaradi tega – in to je najbolj razveseljivo – trpela njegova naklada. Temu podjetju bi se prav rad pridružil, zato vam predlagam sodelovanje pod naslovom SLOVENSKI MITI, ki naj bi izhajali redno tja do poletja. Na vpogled vam pošiljam pet primerov tega pisanja: GOSPOD, LJUBLJANA, KOŠARKA, SLOVENSKI JEZIK in JOSIP VIDMAR, ki niso niti najboljši niti najslabši, ponazarjajo pa razlicnost tematike in razlicnost pristopa, ki ga bom skušal zasledovati. Tem petim tekstom bi sledili CVETJE V JESENI, SAMOUPRAVLJANJE, ZGODOVINA, PLANICA, ZAPRTOST, POTROŠNIŠKA DRUŽBA itd. Seveda pa objava enega teksta ne pomeni obveznosti, da bi morali biti objavljeni prav vsi, zato vam bi jih dostavljal po vec skupaj, tako rekoc »na zalogo«. Ce se strinjate z mojim predlogom, me – prosim – o tem obvestite. Prejmite iskren pozdrav! Marjan Rožanc Seveda sem se strinjal. Navdušen sem bil. Ne pa tudi Koprivc, ki je spet prvi vedel, kaj se v redakciji dogaja in kakšna pošta prihaja. Zahteval je, da mu Rožanceve tekste predložim, prebral jih je in ostro prepovedal objavo GOSPODA in JOSIPA VIDMARJA. Skopljene serije, brez, bil sem preprican, dveh najboljših tekstov raje nisem objavil. Še dolgo sem tuhtal, ali sem ga trmasto in užaljeno polomil. Tudi leta kasneje, ko so Rožancevi miti izšli v knjigi, me je zapeklo, da bi v tistem casu povsem drugace odmevali. Sem pa zahteval premestitev Teleksovega pomocnika glavnega in odgovornega urednika, vendar ni pomagalo. 29. Nacrtno odpiranje casopisa se je izkazalo. Teleks je korak za korakom postajal gumno, s katerega si se lahko, ce te je le bilo dovolj v hlacah, oglasil in povedal vsem, ki so te hoteli poslušati, v brk, kaj si misliš o njih in o cem še. Cenzure ni bilo seveda nobene, samocenzura, ki je hujša, pa je tudi pocasi popušcala. Vse vec prispevkov so nam ponujali in vse manj je bilo tistih, ki bi odklonili sodelovanje. Še Ajsa Kokodajsa alias Jolka Milic iz Sežane, ki se je najraje oglašala, je morala vcasih malo pocakati, da je prišla na vrsto. Tudi v prostorih uredništva v drugem nadstropju Tomšiceve 1, kjer je nekdaj liberalno Jutro domovalo, je postajalo živahno. Mobiteli in elektronska pošta so bili še dalec za obzorjem in osebni stiki so bili skorajda nujni. Prihajali so s prispevki, predlogi, ugovori, tudi s pritožbami ali pa kar tako, malo pogledat in poklepetat. Tudi v mojem kabinetu, nekdanji izbi gospodinjske pomocnice v predelanem mešcanskem stanovanju, sem se, potem ko se je Matic koncno odselil, lepo udomil. Okence na tiskarniško dvorišce, ogromna pisalna miza, cajna mizica in dva oguljena fotelja z lesenimi rocaji, celo shojena preproga in fikus ter nikoli zaprta vrata, zaradi temacno­sti je bila dan in noc prižgana luc, to je bil in je še moj najljubši in najlepši delovni prostor. Alkohola nismo imeli, kave pa za vse dovolj. Le Ismar Mujezinovic, sin slavnejšega Ismeta, ki nam je ilustriral roman Jamesa Hadleyja Chaseja Sladki vonj zlata, nam je, potem ko se je v fotelju udobno namestil in pocasi srknil požirek kave, mi pa smo svojo že zlili vase, povedal, da iz Slovencev nikoli ne bo nic, ker si še za kavo ne znamo vzeti casa, kakor se tudi pogovoru in prijateljem ne znamo posvetiti. Pozno zvecer, ko je stavba oglušela in so se luci pogasile, se je vcasih oglasila Bernarda pogledat, ali je še kakšna nocna ptica na delu ali pa je spet ona poslednja. Urednica Jane, ki je imela prostore nadstropje višje, je bila tako uspešna, da ji je že škodilo. Odlicna urednica in novinarka najuspešnejše Delove revije, pravzaprav cele družine ženskega branja, se je upraviceno cutila utesnjeno. Preštevala je svoje moške bralce in vztrajala, da je Jana družinska in ne ženska revija, po tihem pa mi je zavidala, da sem se smel podpisovati pod casopis, ki bi ga ona raje in seveda tudi bolje urejala. Malce me je pohvalila, malce pograjala in pustila samega. Mnogo kasneje, ko ni bilo vec ne partije, ne samoupravljanja in tudi socializma ne, so ji v družbi z omejeno odgovornostjo, ki je privatizirala vse Delove revijalne izdaje, za rojstni dan podarili beli mercedes s parkirnim prostorom vred. 30. Angleški 'but' je legendarno perverzna beseda. Slovenski ampak, vendar, seveda pa ji enakovredno sledijo. - Zavedati se moramo, tovariši, da je naš demokraticni centralizem zares demokraticen le takrat, kadar je odprt za vse in kadar imajo vsa razmišljanja in ideje možnost enakopravne vkljucitve v razpravo. Le takrat, kadar so sklepi rezultat poglobljenega, širokega in strpnega soocanja stališc, le takrat je tudi centralizem pri njihovem uresnicevanju logicen in upravicen. Zato moramo naše forume odpreti in omogociti najširšemu krogu idej in prepricanj, da se vkljucijo in angažirajo v iskanju skupnih rešitev, ki bodo le tako lahko zares skupna. - Seveda pa (ampak, vendar) to ne pomeni, da bomo pripustili tudi odkrito sovražne, anarholiberarne in druge reakcionarne ali kvazi­demokratske provokatorje, ki bi našo odprtost izkoristili le za destruk­cijo in antipropagando. Ce se takšnim pojavom iz kakršnega koli razloga ne moremo izogniti, smo pa dolžni, da jim hkrati odlocno in prepricljivo tudi odgovorimo in razkrijemo njihovo pravo naravo … Takratni vodilni slovenski komunist je bil velemojster novoreka, s katerim je predrzno odpiral nova polja svobode in se hkrati že zavaroval pred ostrimi ugovori in diskvalifikacijami. Naši razgledi so iz tržaškega Zaliva ponatisnili intervju Alojza Rebule z Edvardom Kocbekom, v katerem smo lahko prvic brali o povojnem poboju domobrancev v Kocevskem rogu. Bilo je šokantno, grozljivo, pa vendar osvobajajoce. Dejstvo, da se je partija po treh desetletjih zmogla soociti s svojo preteklostjo, je pomenilo, da se nekaj pomembnega premika in da nova generacija politikov ne misli prevzemati na svoja ramena težkega zgodovinskega bremena svojih predhodnikov. Razveljavili so dahauske procese, rehabilitirali 25 svojeglavih poslancev, zaposlili štiri odpušcene profesorje, Vladimirja Arzenška, Tineta Hribarja, Veljka Rusa in Janeza Jerovška, malce kasneje so povrnili ugled tudi Stanetu Kavcicu. Nova partijska elita s tem nima nic, je bilo sporocilo. To je to, vrata so odprta, mi smo zraven, sem pomislil. BUT! 31. Ce bi imel ugodno ponudbo, bi o njej resno razmislil. To ni razpis, to je neobvezno povabilo na razgovor. S Teleksovo borzo dela smo spet dregnili, kamor nam naj ne bi bilo treba. Head hunterjev in kadrovskih agencij še ni bilo, zavodi za zaposlovanje pa se s prezaposlitvami in optimiziranjem 'delovne sile' niso ukvarjali. Delavski razred je bil na oblasti, imeli smo samo­upravljanje in tako rekoc neomejene možnosti in pravice, pa vendar so bili mnogi na svojih delovnih mestih nezadovoljni in v mnogih podjetjih so zaman povpraševali po primernejših sodelavcih. Nikogar ni bilo, ki bi jim pomagal, dokler nismo v Teleksu odprli svojih strani in povabili zainteresirane in nezadovoljne, da se na njih srecajo. Imen in priimkov tistih, ki so se predstavili s svojimi podatki, zahtevami in pricakovanji, seveda nismo objavili. Eventualne odzive oziroma zanimanja kadrovikov smo posredovali povpraševalcem, da se, ne da bi se prej razkrili, odlocijo, ali stopijo v kontakt ali ne. Smo pa hkrati objavili seznam podjetij, ki so z vsemi kljucnimi podatki, obvezno tudi o placi in možnosti za stanovanje, vabila na pogovor. Odziv je bil takojšen in število pisem, ki so prihajala v redakcijo, je preseglo vsa pricakovanja. Obseg rubrike smo morali povecati, pa so kljub temu mnogi morali vec tednov cakati, da so njihove objave prišle na vrsto. »Casopis naj bo svojim bralcem prijazen, zabaven, koristen, pa tudi pomagati jim mora, ce lahko.« Kot da bi se nebesa pocasi jasnila. Casopis kljub temu, da se je objektivno fokusiral na vendarle zahtevnejše, a tudi radoživejše bralstvo, ni izgubljal naklade, vzdušje v redakciji se je vidno tajalo, pa tudi prijateljev smo imeli vse vec in vec. Potem pa me je republiški sekretar za delo Andrej Grahor povabil na nujen pogovor. Kaj da se grem, me je ves razburjen okaral. Borza dela, ki jo objavljamo v Teleksu, je neodgovorno igranje in manipulacija z delovnimi odnosi, za katere nismo poklicani in za katere imamo v naši samoupravni organiziranosti druge pristojne. Ustanavljanje nekakšnega trga dela da je tipicna kapitalisticna institucija, ki delovnega cloveka obravnava kot blago. Poleg tega pa potencialno ruši odnose v delovnih kolektivih in otežuje, ce ne onemogoca trajno skrb za optimizacijo in nacrtno evolucijo delovnih odnosov … Ugovarjanje, da je vendarle naš delovni clovek suveren nosilec vseh družbenih razmerij, torej tudi samega sebe, in da je izbira organizacije združenega dela, s katero želi povezovati svoje potenciale, pravzaprav prispevek k optimizaciji naših potencialov itd. itd., ni pomagalo. Ni šlo drugace, tovariša sekretarja sem moral opozoriti, da urejanje casopisa ni v pristojnosti sekretariata za delo in da se bo moral, ce mu pri našem delu kaj ni všec, obrniti na druge pristojne. Ni minil mesec dni, ko me je Jak Koprivc, zdelo se mi je skorajda malo privošcljivo, obvestil, da bo komisija predsedstva Centralnega komiteja za agitacijo in propagando razpravljala o idejni usmerjenosti in uresnicevanju uredniške zasnove revije Teleks in da naj pripravim svoje porocilo. 32. Partijski pranger sem prevzel na svoja ramena. Redakcije, ki se je že dobro ogrela, nisem smel obremenjevati s politicnim aferaštvom, podtikanji in svarili. Bogdan Novak, odlicen in silno produktiven novinar, Tomšicev nagrajenec, je iz Sarajeva, kjer je bil Delov dopisnik, prišel v Teleks za mojega pomocnika. Zelo sem ga bil vesel, on pa malo manj, saj mu kot pravovernemu komunistu marsikaj pri nas ni bilo všec in bi si želel bistveno vec vpliva na vsebino casopisa. Kasneje, ko je spregledal in je kot urednik Pavlihe bil pogumen boj s partijskimi dogmatiki in njihovimi novinarskimi podrepniki, je zapisal, da mu pravzaprav ni bilo nikoli jasno, ali so ga poslali na Teleks kot kukavicje jajce ali pa kot mojega naslednika, saj sem bil, kot mu je Koprivc zatrdil, že tako ali tako odpisan. Kakorkoli, ured­ništvo je delalo s polno paro. Lada Zei je raziskovala in razkrinkala prevarantski znacaj na videz imenitnih evropskih priznanj Cordon d'exellence (macje zlato). Željka Kozinca sem skušal prepricati, da bi od blizu spremljal in predstavil dramaticnost zahtevne izgradnje prve slovenske nuklearke, pa je šel raje v svobodo pisat filmske scenarije. Manca Košir je po tihem pletla provokativni disput o socialisticni morali v vse bolj odmevni Svobodni katedri. Mija Repovž in Igor Guzelj sta previdno, da ja ne bi šel glas iz redakcije, raziskovala pretresljivo usodo mladega predsednika samoupravne delavske kontrole, ki je verjel v velike besede in se brez pomisleka spustil v smrtno nevaren spopad z mahinacijami udbovsko prestre­ljene Iskrine vrhuške, na kar nas je opozoril anonimni bralec v naši trajni anketi Teleks urejajo bralci. Profesor dr. Marjan Erjavec, primarij nuklearne medicine na Onkološkem institutu, je v svoji rubriki Zdravje zanimivo in duhovito podiral mnoge tabuje in nam presenetljivo nazorno razkrival skrivnosti medicinskega ceha in naših umrljivih teles. Casopis je postal tudi lepši. Pri komercialnem direktorju krške papirnice, s katerim sem v Bosni vojni rok služil in ki mi je ponesreci cel rafal sicer manevrskih lesenih metkov skoraj v obraz sprožil, sem, da bi se mi odkupil, izposloval dobavo boljšega in lepšega izvoznega papirja, primernega za tisk na novi barvni rotaciji. Meta Dobnikar je z veliko ljubeznijo oblikovala novo sodobno podobo casopisa. Vsak cetrtek zjutraj, ko so zagnali veliki tiskarski stroj, sem stal pred njegovim podnožjem in cakal na prvi, še topel izvod nove številke. Natanko sem vedel, kaj je v njem, pa vendar sem ga z velikim pricakovanjem razgrnil in s težko prikritim ponosom prelistaval, kot da bi ga prvic videl. Bil sem preprican in zagnan, da se tudi ostre »tovariške kritike« na seji Komisije za agitacijo in propagando nisem ustrašil. 33. Mnogo let kasneje prebiram zapisnik seje komisije P CK ZKS (predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije) za agitacijo in propagando. Partija je bila trdno na oblasti in tovariši, ki so sedeli visoko v njenih organih, svetih in komisijah, so prekipevali od pomembnosti. Zdelo se je, da sta le Kardelj in Broz med njimi in modrim nebom, in tako so se tudi obnašali. To deželo, to ljudstvo, te ljudi je treba preobraziti, zato bodo zavihali rokave in se lotili posla. Nekaj težav jim je zagodel le Kardelj, ki je med ustaškimi in cetniškimi boljševiki z Evropi všecnim novorekom gradil stekleno zgradbo z združenim delom utemeljenega, samoupravno delegatskega, dogovornega, zgodovinsko edinstvenega družbenega sistema. Individualni poslovodni organi alias direktorji tozdov, ozdov in sozdov (temeljnih organizacij združenega dela, osnovnih in sestavljenih ozdov) so se novi latovšcini morali prilagoditi, ceprav jim je pogosto šla težko z jezika. Partijski povzpetniki pa so v svojih diskusijah morali paziti, da ne bi sami izpadli prevec dogmatski, pa tudi oportunisticni ne, in da jih ne bi mogel ta ali oni za jezik potegniti. Zapletali so se v dolge govorance, razlagali, kaj mislijo in cesa zagotovo ne, citirali Kardelja, Mikulica, Gorjupa in drug drugega, da bi na koncu še sami težko povzeli, kaj so pravzaprav povedali. Na vse konkretne opazke sem odgovarjal naravnost, a jim ni bilo všec. »Ne gre za to, ne poenostavljaj, kritiko moraš razumeti nacelno, ne partikularno!« Seveda jim je šel najbolj v nos Rupel, pa kaj je treba Dušana Jovanovica, Ivana Mraka in Tarasa Kermavnerja objavljati. Veliko so govorili, ne da bi znali v novi maniri povedati, kar jih je najbolj težilo, da Teleks kljub demokraticni odprtosti ali pa prav zaradi nje ni iskreno zavzet za uresnicevanje ciljev komunisticne partije, kot so si to oni predstavljali. Skušal sem jim po njihovo pomagati: - Družbenopoliticna naravnanost in angažiranost casopisa mora biti dejstvo, ki se ne odraža v obligacijskih clankih in rubrikah, temvec z njegovo resnicno vsestransko opredelitvijo in težnjo. Angažirano skušamo zasledovati vse družbene cilje, želimo biti ena izmed orga- niziranih oblik soocanja pluralisticnih samoupravnih socialisticnih interesov, ki s svojo demokraticnostjo prispeva k tisti podobi naše družbe, ki je doma in na tujem vedno bližja cloveku. Vse cilje lahko dosežemo le, ce bomo blizu ljudem, ce nas bodo kupovali, brali in nam verjeli. - Jaz sem proti temu, da se Teleks ukine, je rekel Franc Šetinc, ki je predsedoval komisiji, in tako povedal, da je to ena izmed opcij, ki so na mizi. Dolgo je govoril, na koncu pa je bil vendarle tudi konkreten: - Mislim, da Helena (rubrika Bernarde Rakovec) malo popušca. Sedaj ne bi rad naredil iz Helene glavni problem Teleksa, ampak ker je že bila diskusija o tem, jaz pa berem redno tudi Heleno, bi rekel, da ponekod zdrkne. Jaz bi rad, da ohranimo to, ampak upoštevajte, da niso vsi problemi, o katerih pišejo, tako enostavni, kot jih Helena obravnava. Pocasi so tudi drugi postajali neposrednejši, ocitali so nam monopol in nadutost, da si domišljamo, da le mi vemo, in da na problematicne teze sogovornikov in povabljenih avtorjev ne organiziramo sami enakovrednih ugovorov in odgovorov, ce jih že objavljamo. - Monopol je po slovarju slovenskega knjižnega jezika izkljucna pravica do izdelovanja ali prodajanja cesa, nisem mogel biti tiho. Odprtost in demokraticnost casopisa jemljemo resno. Vsako dostojno napisano in konstruktivno zamišljeno mnenje, oceno, zavrnitev ali pritožbo smo objavili, pa naj je bila še tako drugacna in še tako neprijetna. Dokler bo tako, dokler nas en sam, ki ga ne bi pustili do besede, ne prime za jezik, pa lahko zapišemo, da ‘izkljucne pravice do izdelovanja ali prodajanja cesa’ v Teleksu nima nihce. Zakljucki seje, ki smo jih v Teleksu tudi objavili, se niso zdeli pretirano dramaticni, ceprav je bilo že dejstvo, da se je tako visokemu politicnemu organu zdelo vredno razpravljati o Teleksu, po svoje zgovorno. Bolj kot tisto, kar je bilo zapisano, je bilo pomembno tisto, kar se je lahko bralo med vrsticami. Saj ne, da ne bi slutil, le zdelo se mi je, da pravzaprav nimamo kaj, in smo grizli naprej. - Nicesar nisi razumel, me je pokaral urednik Razgledov Bogdan Cepuder, ki me je pogosto oštel, ceprav me je imel po svoje rad. 34. Povsem brez refleksa seveda nisem bil. Na neki nacin moramo pokazati, da se je v casopisu nekaj spremenilo, da povsem brez ucinka agitpro­povska seja ni bila in da popolni ignoranti vendarle nismo. Morda nas pa le pustijo na miru? Rubrika Aktualno ocitno ni bila dovolj. Nujne pravoverne besede sem prepustil Delovemu uredništvu. Celostransko enokolonsko besedilo, edino nepodpisano v reviji, je bilo bolj podobno oglasu ali plakatnemu razglasu, ki je na ves glas demonstriral, da je Teleks vendarle Delo in ne drugacen casopis, v katerega je bilo malo na silo vsajeno. Razlika je bila tako ocitna, da je bila prozorna. Roman Albreht, ki je bil po Kardelju prvi strokovnjak za združeno delo, je trdil, da je prav vsako delo, vsako delovno mesto mogoce izmeriti in oceniti. Tistega, ki ga ne znamo, tudi potrebujemo ne! Vsi v državi smo se zapletli v veliko reformo placnega sistema, prav vsak je moral imeti dolocena in v katalog zapisana ‘opravila in naloge’ svojega delovnega mesta, in kar je bil svojevrsten absurd, ko je bila samoupravna evforija na vrhuncu, je bil izgovor - to ni v mojem opisu opravil in nalog -, zato mi tega tudi delati ni treba, kar pogost. Država je skladno z deklariranim programom Zveze komunistov v veliki meri formalno, marsikdaj pa tudi dejansko prepušcala oblast združenemu delu. Demonstracij novih odnosov in zgodovinsko novega položaja delavskega razreda je bilo veliko. Partija se oblasti v resnici seveda ni odrekla, je pa preoblecena v civilne funkcije, v opravila in naloge vse bolj razvejenega družbenega sistema skrivala zobe. Kakšna so v praksi opravila in naloge odgovornih tovarišev na najbolj izpostavljenih vodilnih mestih, sem se povsem nedolžno vprašal. Kakšen je njihov delovni dan, kaj jih skrbi in bega, kaj nosijo zvecer s seboj domov, kaj zmorejo in cesa ne, so eni izmed nas ali so povsem drugega kova? Ideja, da v seriji pogovorov približamo izbrane funkcionarje Teleksovim bralcem, je bila Koprivcu všec. Morda se je pa vendarle unesel, si je bržkone mislil in mi dogovoril srecanje s predsednikom republiške konference Socialisticne zveze delovnega ljudstva Slovenije, SZDL, Mitjo Ribicicem, podpredsednikom izvršnega sveta SFRJ Andrejem Marincem, sekretarjem predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, CK ZKS, Franckom Šetincem, pa Tino Tomlje, ki je predsedovala slovenski republiški skupšcini, a tudi izdajateljskemu svetu casopisnega in graficnega podjetja CGP Delo, ljubljanskim županom Marjanom Rožicem in Vladom Janžicem, ki je bil tedaj nekakšen slovenski partijski zunanji minister. Posebej ponosen na te intervjuje seveda nisem bil. Nobenih presene­tljivih, kaj šele revolucionarno drugacnih odgovorov nisem izvrtal, me je pa presenecal resen pristop, celo rešpekt, ki so ga vsi po vrsti izkazali, ko so potrpežljivo odgovarjali na precej neposredna in vcasih tudi trmasto natancna vprašanja. Povsem drugacne podobe naših vodilnih tovarišev in ene tovarišice bralci, v resda ne povsem standardnem intervjuju, niso mogli spoznati, je pa na svoj nacin že sama resnost in zavzetost, s katero so odgovarjali, na neki nacin demonstrirala pomembnost in ugled casopisa, se mi je zdelo. Morda je le pogovor, ki sva ga s Francem Šalijem, izvršnim sekretarjem P CK ZKS za znanost in kulturo, sicer odgovornim za partijsko profesorsko cistko med profesorji na ljubljanski univerzi, opravila skupaj z Dimitrijem Ruplom, pretehtal, da so tudi to serijo na koncu knjižili na mojo debetno stran. 35. Država je bila v krizi. Silni krediti, s katerimi si je pomagala, niso bili produktivno potrošeni. Najvec so šli za poplacilo zapadlih dolgov, kar je ostalo pa za vojsko in manj razvite republike. Mnoge velike investicije niso bile dobro premišljene, ekonomicnost naložb je bila problematicna, izgube pa vsak dan vecje. Tudi s tiskanjem denarja, ki je bil tako vsak dan manj vreden, zvezna banka ni uspela izravnavati bilance. Na eni strani države se je uveljavljalo tržno, produktivno gospodarstvo, na drugi od mednacionalnih prelivanj odvisno porab­ništvo. S Kardeljevo ustavno reformo 1974. sta se okrepili neodvisnost in suverenost republik, posledicno pa tudi republiških vodstev, ki so se zapletala v vedno bolj odkrite konflikte. Vlada je vedno težje obvladovala položaj, sestavljena s predstavniki vseh republik je bila le težko koherentna, vse bolj pa je bilo tudi ocitno, da ji preprosto primanjkuje sposobnosti. Ceprav vladala je pa rada. Imenitno je bilo sedeti na vrhu birokratske piramide in si izmišljati ukrepe, ki smo jim vsi bili primorani ubogljivo slediti. Najprej so si izmislili obvezne zavesice na zadnjih blatnikih avtomobilov. Blato, ki je špricalo izpod koles, se je pac razpršilo naokoli in posvinjalo tudi tiste, ki ga sicer ne bi bili deležni. Država je bredla iz ene krize v drugo. Zmanjkalo je bencina, trgovine so bile kar naenkrat brez pralnih praškov, kave, olja, toaletnega papirja. Najprej so nam podelili bone za po dvajset litrov goriva na mesec in razvila se je crna borza z nevred­nimi papircki. Potem so nam dovolili, da se en dan lahko vozimo le tisti s parnimi, drugi dan pa oni z neparnimi registrskimi številkami na avtomobilskih tablicah. Cez noc so se vrnile v uporabo vse komaj vozne že odpisane kripe, da so le imele pravo številko. Seveda smo bentili, kritizirali in se pritoževali. Od velike cestne afere, prvega odkritega spopada republiškega vodstva z zveznim, ki je odnesel Staneta Kavcica in njegove, dalje ni bilo tolikšnega izbruha javnega negodovanja. Pocasi, korak za korakom se je prebujal državljanski pogum. Umiral je Kardelj in tudi Broz je bil star in utrujen, nobene prave avtoritete ni bilo vec, ki bi zmogla z udarcem po mizi utišati vse hujša in vse glasnejša nesoglasja. Po republikah pa so rastli, se drenjali in si brusili zobe mali Titoti in se pripravljali za veliki spopad, ki je že visel v zraku. Celo desetletje je bilo še potrebno, da je Litostrojev sindikalni vodja France Tomšic organiziral pravo stavko in na krilih uspeha ustanovil tudi prvo samostojno politicno stranko – Socialdemokratsko zvezo Slovenije, – v vsem dotlej enopartijskem delu Evrope. Še veliko ugovarjanj, razprtij, ostrih polemik in disputov, predrznih in nesramnih, bogokletnih (partijokletnih) in povsem drugacnih razmišljanj je bilo potrebnih, da so se zbudili in opogumili vsi tisti vizionarski duhovi, ki so od nekdaj vedeli, pa ni bilo prostora zanje. Le Teleksove strani so bile vse bolj odprte. 36. Teleksov teleks, 22. 12. 1978 Zacelo se je s šestimi vrsticami v Teleksu. Dimitrij Rupel je v svoji rubriki omenil, da se mu iz casopisnih zapisov sestavljena knjiga Odmevi Jožeta Volfanda ne zdi velik prispevek k strokovnemu berilu o kulturnih problemih in da bi bilo morda bolje, ce bi založba povabila k sodelovanju podkovane znanstvenike. Jože Volfand se je cez to oceno pritožil z daljšim clankom v Komunistu. V Teleksu smo ga v malce skrajšani obliki povzeli. Dimitrij Rupel se je nato usedel za stroj in trditev iz prejšnjih šestih vrstic obrazložil na desetih gosto tipkanih straneh. Objavil jih je Komunist v celoti, Teleks pa v povzetku. Volfand ni bil zadovoljen in mu je odgovoril. Rupel pa njemu. Zdelo se je, da je tako stvar koncana. Pa ni bila. Oglasil se je Vladimir Gajšek iz Maribora, nam najprej po krivici poocital, da njegovega teksta »kot po navadi iz tehnicnih razlogov« bržkone ne bomo objavili, nato pa na osmih dolgih straneh dokazoval, da ima Volfand prav, Rupel pa ne. Rupel se s tem seveda ni strinjal in je v naslednjem Teleksu to tudi zapisal. Zanj se je potegnil še Andrej Stržinar z mnenjem, da ni res, da ima prav Volfand, Rupel pa ne, ampak, da ima prav Rupel, Volfand pa ne. Danes je spet na vrsti Gajšek, ki trdi, da poleg Rupla nimata prav niti Stržinar niti Teleks. Polemike so krasna stvar, prevetrijo casopis, dajo mu sol in ostrino. Bralci, ki nam pomagajo urejati Teleks, zatrjujejo, da je zato rubrika Odmevi med najbolj priljubljenimi. V uredništvu sodimo, da polemike tudi pomembno odpirajo casopis, da povecujejo odgovornost napisanega in da podirajo zidove, za katerimi se je vcasih tako udobno zakrivati. Seveda pa to velja le toliko casa, dokler v polemiki išcemo resnico in ne le nasprotnikovih lapsusov, dokler se potegujemo za prepricanje in ne le za svoj prav in dokler v njej opisujemo svoje poglede na probleme in ne le tega, kar mislimo o znacaju nasprotnikov. Odmevi so rubrika bralcev in prav z nicimer je ne nameravamo omejevati. Še naprej bomo v njej objavljali vsa mnenja, tudi tista, ki nam niso prijetna. Le dogovorili bi se radi, da bi v njej sodelovali z jedrnatimi prispevki, da že enkrat povedanih stvari ne bi znova in znova ponavljali in da bi se omejevali na tisto, kar sodi v casopis in ne v privatno dopisovanje. Velja? Jure Apih, Teleks yu delo 31-255 Seveda sem vedel, da gre Rupel mnogim v nos in da je vehemenca, s katero je najprej sam, kasneje pa skupaj z Brejcem, Loparnikom in Inkretom razsojal in ucil, kaj je na slovenskem kulturnem odru vredno in kaj ne, jezila tovariše, ki so sicer radi govorili o odprtosti. A trmasto sem verjel, da je odprtost naša resnicna opredelitev in da se zanjo lahko borimo le tako, da odpiramo. 37. Zgodba, ki je po objavi v Teleksu razburila in razkurila Slovenijo, je bila pravzaprav izposojena. Mate Dolenc ni mogel razumeti medlih in tudi sovražnih odzivov v Nedeljskem dnevniku s skoraj štirikrat vecjo naklado, kjer je bila najprej objavljena, in jo je v Teleksu na kratko povzel: Ljubljancanka D. M., stara 24 let, je na poti iz Afganistana na prigovar­janje ali celo pritisk nekega Nemca (ki je to pozneje pisno potrdil) pretihotapila cez mejo iz Irana v Turcijo kilogram in pol hašiša. Za to uslugo naj bi ji Nemec placal pot do njenega doma, ker so ji njen denar prej ukradli. Turške oblasti pa so oba prijele in obsodile dekle NA SMRT, pozneje pa pomilostile na 36 LET STROGEGA ZAPORA. Od tega je že odsedela dve leti in pol. Dekle je bolno, prestradano (ker si mora hrano v zaporu sama kupovati), nima se vec komu pritožiti, živi med jetnicami (80 jih je v eni sobi), zapor je bolj podoben srednjeveški trdnjavi kot sodobnemu zaporu neke sodobne dežele. Ce bo preživela še 34 let v zaporu, bo prišla na svobodo, ko bo stara 58 let! Enako ali še bolj kot usoda nesrecnega dekleta je Mateta pravzaprav prizadela reakcija nedeljskega bralca Vladimirja Snoja, ki je protestiral proti »lažnemu clovekoljubju« novinarja Ladislava Lesarja, ki da hoce mlado D. M. razumeti in ji oprostiti, jo celo zašcititi ter zdraviti na družbene stroške. Kar se je zgodilo D. M., je ostudno; in ce v rodni deželi ne bo nikogar, ki bi jo skušal osvoboditi po uradni poti, bo tudi to ostudno,« je pribil. Zgroženi smo bili tudi v redakciji in nisem si mogel kaj, da ji ne bi posvetil uredniškega uvodnika: Teleksov teleks 21. 12. 1979 Zadeva: v živo Pisanje Mateta Dolenca o slovenskem dekletu, ki mineva pozabljeno v turškem zaporu, je zadelo v živo. Dve leti in pol so depeše iz Ankare in Beograda zaman iskale nekoga, ki bi se mu zdelo vredno storiti karkoli za dekle v dogubayazitski jeci. Trideset tisoc turških lir bi ji takrat rešilo življenje. Pa jih ni bilo od nikogar. Dekle so obsodili na smrt. Depeše ne zadenejo v živo. Danes, ko smo prebrali Matetovo pismo, smo prizadeti vsi. »Ne pomnim, da bi me kdaj kak clanek tako prizadel kot ta,« nam piše dramatik Ivan Mrak. »V krajevni organizaciji zveze borcev in socialisticne zveze Braslovce smo vceraj razpravljali o vašem clanku,« nas klicejo po telefonu: »Ogorceni smo nad tem, da je takšna brezbrižnost pri nas mogoca. Pripravljeni smo sodelovati v vsaki akciji za pomoc nesrecnemu dekletu.« Študentje imajo že nekakšen akcijski štab. Vse ljubljanske fakultete so prelepili s plakati in Matetovim clankom. Pripravljajo podpisno in nabiralno akcijo, punk koncert, katerega dohodek bo namenjen za rešitev D. M., posebno oddajo na radiu Študent … Vsake pol ure prileti kdo od njih ves zadihan v uredništvo, povpraša ali pove, kaj je novega, in že ga ni vec. Ukrepamo. Profesor dr. Ljubo Bavcon je ponudil strokovno pomoc. Tudi znanca na turškem pravosodnem ministrstvu bo poklical. Nakladni casniki odpirajo tekoce racune za pomoc, njihovi posebni porocevalci pa so že na poti v Istanbul. Množica pisem in telefonskih pozivov nas je zasula. Prizadelo nas je v živo. Vse. Tudi tovarišico, ki nas je poklicala po telefonu: »Kaj pa je smrklja iskala tam doli? Ali se ji je treba klatiti po svetu in poceti bogvedi kakšne packarije? Delala naj bi, pa ji ne bi hodile neumnosti po glavi. Jaz v življenju še v Beogradu nisem bila, pa mi nic ne manjka. Ne vem, kaj se vam je treba tako vleci za vsako pokvarjenko. Še huje bi bilo treba s temi huligani in narkomani …!« Josif Visarionovic Džugašvili Stalin bi bil prav danes star sto let. Jure Apih, teleks yu delo 31-255 Danes razmišljam, da so se onkraj ceste* Teleksa morda upraviceno bali. *Delo in Teleks, Tomšiceva 1; CK ZKS, Tomšiceva 3 38. Ivan Macek Matija je bil polir, diplomant Leninove univerze, general-major partizanske vojske, narodni heroj in siva eminenca slovenske politicne scene. S Kocbekom in Kardeljem je v Rogu preživel veliko italijansko ofenzivo, s Titovim glavnim štabom je bil v Drvarju, ko so ga zavzeli nemški padalci, OZNA (organizacija zašcite naroda) in UDB-a (uprava državne bezbednosti, pozneje uprava državne varnosti) sta bili pod njegovo ingerenco. Bil je najtesnejši Titov zaupnik v Sloveniji, pa vendar je brez njegove vednosti in mimo JLA zgradil v Rogu skrivni bunker za politicno vodstvo v primeru vojne in obvešcevalni center za usposabljanje bodoce slovenske vojske. Leta 1979 je bil upokojenec, politicnih funkcij ni imel, bali so se ga pa vsi. Obotavljal sem se, preden sem pritisnil na zvonec njegove vile, ki je bila tako blizu gradbišca Cankarjevega doma, da se mu je morala kasneje umakniti. V raziskavi o tragicni smrti Iskrinega predsednika samoupravne delavske kontrole, ki sta jo po anonimnem klicu po tihem in previdno vodila Mija Repovž in Igor Guzelj, smo se zaleteli v zid. Zgodba se je iz šikaniranja prevec vestnega in zagrizenega samoupravljavca in birokratsko pravniškega konflikta razvila v odkri­vanje temacne dimenzije prikritega dvojnega poslovanja ilegalnih udbovskih podjetij v tujini, tajnih racunov in lažnih predstav. Osemindvajset tipkanih strani je bil debel sinopsis, ki smo ga v najvecji tajnosti pripravili za objavo. Vedel sem, da bo odmeval kot bomba in da bo šel marsikomu v nos, vendar sem verjel, da je to najmanj, kar lahko, kar sem pravzaprav dolžan storiti v spomin Stojana Šuca, ki je za svoje prepricanje zastavil življenje. Samoupravljanje je jemal smrtno resno. Verjel je v svojo proletarsko suverenost in dolžnost, poslanstvo pravzaprav, da se za pravico, ki mu jo dajejo ustava, zakon in vest, tudi bori. Verjel je, da je kot samoupravljavec resnicen gospodar svojega podjetja in da je dolžan skrbeti in boriti se zanj. In to je trmasto in vztrajno tudi pocel. Preprican je bil, da ga bodo kolegi samoupravljavci podprli in da bo resnica na koncu zmagala. Vendar se je motil. Prevec je vedel in prevec je bil motec. Povozili so ga. Ocitali so mu zdraharstvo, ga zmerjali in žalili, samo dva od desetih clanov delavskega sveta sta si upala glasovati zanj. Stisnili so ga v kot, odpovedali so mu delovno razmerje in ga zlomili. Še isti dan ga je žena našla na vrvi, obešenega, mrtvega. Koprivc je seveda vedel. Nobena tajnost v uredništvu ni pomagala. Poklical me je in mi odlocno, ne da bi se trudil z razlago, prepovedal objavo. - V Mackovo gnezdo si dregnil, so mi govorili prijatelji. Obišci ga, ce si upaš. Samo on ti lahko pomaga. Matija Macek me je pozorno in prijazno poslušal. Tu in tam je pokimal z glavo, kot da bi se strinjal, rekel pa ni nobene. Le mamo naj pozdravim, ki da se jo iz partizanov spomni, je dejal, ko sem odhajal. Precej let kasneje, ko se je svet postavil na glavo in sem bil spet na pravi strani, sem mocno skrajšano zgodbo v Delovi Sobotni prilogi vendarle objavil. Poklicala me je Stojanova vdova, se mi zahvalila in prosila, da naj o tem ne brskam in ne pišem vec. Vsi ti ljudje so še vedno v sedlu, le prebarvali so se. Nevarni pa so bolj kot kdajkoli, me je poducila. 39. Meta je posodila roko in s kredo izpisala naslov na šolsko tablo. Zlato zapestnico in dragocene prstane smo si sposodili, Miško Kranjec je fotografiral. Socialisticna morala – kaj je to? Nova tema Svobodne katedre ni bila provokacija. Resnicno nas je zanimalo. Naslovnica dvainštiridesete številke Teleksa 1979. pa je bila prelomna. Kako naj ve direktor hotela, ki mladih ljudi ne pozna, ali so njuni odnosi cisti ali pa sta samo seksualna partnerja, kakor se to gnusno glasi v jeziku pristašev svobodne ljubezni? Vsak pošten mlad clovek, ki spoštuje svoje dekle, bo skušal cim bolj skrbeti za njeno cast in je ne bo izpostavljal zacudenim pogledom, ce bi prihajala iz hotelske sobe skupaj s fantom. Najmanj pa bi smel ponosen mlad clovek izsiljevati sobo za zakonce, ce ni porocen. So pac razlike v pravicah in dolžnostih med samci in zakonci. Takole je prva avtoriteta komunisticne moralistike dr. Jože Potrc zaprl polemiko o pravicah, spodobnosti in nadzoru neporocenih konec šestdesetih let na Slovenskem. Njegova knjiga O socialisticni morali in etiki naj bi bila nekakšen kanon odnosov v naši najbolj napredni družbi. Pravzaprav je presenetljivo, kako so si ljudje, ki so zmagali vojno in prekucnili zgodovino, pustili, da jim oblast posega v osebno svobodo in diktira, kaj je prav in kaj ne, kaj smejo in cesa ne. Dejstvo, da gre za temeljne cloveške pravice, za suverenost in dostojanstvo vsakogar, ne pomaga, ce se tega ne zavedamo in pac prepušcamo, da nas vsako­kratna oblast, pa naj bo od boga, od cesarja ali od partije, kot ovce vodi, kot se ji zdi. Pa vendar. Na Slovenskem smo mi gospodar! Tovarne delavcem! S samoupravnim in delegatskim politicnim sistemom in dogovornim gospodarstvom smo obrnili nov list zgodovine in postavili državljana kot delavca in samoupravljavca in resnicnega suverena v srž odlocanja. Z Manco sva se seveda zavedala, da z diskusijo o socialisticni morali odpirava Pandorino skrinjico, v kateri je veliko vec kot le problem manir in svetohlinstva. Vse naše zgodbe, vsi naši odnosi se v koncni posledici zreducirajo na njihovo moralo. In nikoli ne veš, kje se bo koncalo in koga boš za kaj zagrabil, ko jih odpiraš. Manca je za zacetek na široko razprla pahljaco vprašanj in pojavov, ki so jo vznemirjala. Pogovarjala se je z mnogimi mladimi, ki so visoko moraliziranje hitro prizemljili. Ne verjamemo frazam, tisti, ki o tem govore, preveckrat uporabljajo velike besede, ji je povedala dijakinja Marjeta. Uvodno besedo je dala dr. Vojanu Rusu. Lepo je teoreticno razložil konflikt osebnega in skupnega interesa in zakljucil: Socialisticna morala temelji na cloveku: na njegovi osebi, ne njegovem interesu, na njegovem delu, na njegovi realni celovitosti. Pohlep, malomešcanšcina in potrošništvo so šli v nos prvim razpra­vljavcem. Med ljudmi, ki vlecejo zaradi svojih pritlikavih osebnih koristi vsak na svojo stran, se je moj obcutek za smisel življenja in dela zmanjšal do neznatnosti in nemoci, je resignirano zapisala parti­zanka in akademska slikarka Alenka Gerlovic. Komunisticna utesnjenost duha na Vzhodu nam jemlje upanje v svobodni humanisticni svet. Ekonomizirani clovek Zahoda je v nasprotju s projektom celovitega cloveka. Kot tudi masovni clovek tistih komunisticnih družb, kjer posameznik ne pomeni nic in masa vse. V imenu poštenosti so v partizanih streljali za košcek ukradenega kruha ali za zavojcek cigaret. Kaj se zgodi danes tistim, ki si nakradejo milijone? Moralni problem dobe je dvojna morala sveta. Že Napoleon je dejal, da je etika vedno na strani težkega topništva, je zagrenjeno ugotavljal pisatelj Tone Svetina. In ce gre iz izkušenj preteklosti kaj posebej položiti mladi generaciji na srce, generaciji, ki hoce in mora srborito dalje in višje razvijati našo družbo, potem je to delo. Zavestno delo zase in za družbo je najmocnejše vzgojno sredstvo, najboljša pot za spreminjanje ljudi, nas je poducil Janez Vipotnik, ko se je vkljucil v razpravo. In vse je še bilo dobro. 40. Kot macka okrog vrele kaše so se vrteli dr. Janez Janžekovic, profesor teološke fakultete, dr. Zdenko Roter, profesor sociologije religije na FSPN (Fakulteta za sociologijo, politologijo novinarstvo), ter Tomaž Mastnak, diplomirani sociolog. Sobivanju ateisticnega marksizma in kršcanske religije se disput o socialisticni morali ni mogel izogniti. - Komunist, ki se trudi, da bi živel po eticnih nacelih marksizma, je na odlocilnem podrocju kristjanov zaveznik, se je prilizoval prvi. - Med temeljnimi vrednotami in cilji naše socialisticne družbe ter kršcansko moralo po mojem (marksisticnem) prepricanju naceloma ne more biti nasprotij, mu je pritegnil drugi. - To je lažno vprašanje, marksizem je teorija delavskega gibanja in razrednega boja, etika je teorija ogorcenega filistra in njegovih notranjih bojev, je ugovarjal tretji, danes znanstveni svetnik na Filo- zofskem inštitutu. Vinko Ošlak je bil, kot sam pravi, pogan do svojega oseminpetdesetega leta, ko je izstopil iz rimskokatoliške cerkve ter se dal po evangelicansko krstiti. Vmes je bil seveda brez svoje volje kršcen, cesar ne priznava, vzgojen v vernega kristjana in odrasel kot preprican ateist in gorec marksist. A je razmišljal naprej. Na katoliških študijskih dnevih v Dragi 1977. je po njegovih besedah še zadnjic skušal sestaviti ogenj in vodo, komunizem in kršcanstvo. V njegovem nastopu, pravi, je bilo bistveno vec socializma kakor pa v srcih in glavah njegovih preganjalcev, ki so po tem bistveno zaostrili odnos do njega. Uvrstili so ga v seznam 76 sovražnih oporecnikov in znotraj tega v najmanjšo skupino 'nepopravljivih'. Manca Košir se na to ni ozirala in ga je pova­bila, da se vkljuci v precej sholasticno zastavljeno razpravljanje o morda najbolj boleci slovenski disjunkciji. Štirideset let kasneje težko razumem ogorcenje, ki ga je med pravover­nimi izzval Ošlakov tekst Ne o socialisticni morali, temvec o moralnem socializmu. V zelo dostojni maniri je najprej oporekal znanstveni naravi socializma. Znanost sama po sebi nima morale, pravi, znanost ostaja znanost, tudi ce sintetizira strupe ali razbija atom. Socializem zato ni znanstvena, ampak eticna kategorija. - Nihce ne dela krvavih revolucij zaradi znanstvene nezadošcenosti; mnogo krvi pa je že bilo prelite zaradi nezadošcenega gona po pravicnosti. Osrednji motiv vsega, kar razumemo v pojmu socializem, je pravicnost. Nisem razumel, zakaj jim je šla ta vendarle lepa misel tako v nos. Nisem vedel, da je Služba državne varnosti oznacila Ošlaka za nepopravljivega sovražnika naše družbene ureditve in da je že njegov podpis zadosten dokaz za nesprejemljivost zapisanega. - Le kako vam je lahko padlo na pamet, da objavite takšen pamflet, je bil ogorcen Koprivc. Ce naj socializem preraste diktaturo (arbitrov) proletariata v skupni boj poštenih delovnih ljudi proti zlu in razdiralnemu nakljucju, potem moramo povabiti vsako pridno roko in pametno glavo: kršcansko, marksisticno, agnosticno … ... k podjetju, ki se mu pravi socialisticna preobrazba Slovenije in sveta. Seveda ni šlo za to. Partija je imela rada velike besede, oblast pa je hotela zase. Tako v Dolomitih leta 1942 kot v Ljubljani leta 1979, ko je bil Broz še z nami. In ni šlo le za moc in dejanja; tudi misli in besede je hotela pod kontrolo. Le dovolj casa je potrebnega, da se voda zbistri, da tok odnese trupla in da se pokaže resnica. Cirkus pa je bil nepopisen. V polemiko o socialisticni morali, o kršcanstvu in marksizmu je Manca pritegnila še vrsto eminentnih razpravljavcev: Jožeta Štera, Ignaca Štiha, Janeza Kluna, Fani Okic, Izidorja Karnicarja, tudi Spomenko Hribar in Jana Makarovica, Vojana in Veljka Rusa, Marjana Pungartnika, vendar njihove teze in argumenti niso bili vec pomembni. Greh je bil storjen. Vinko Ošlak ne bi smel priti do besede. Glavni urednik Dela in vseh njegovih edicij Jak Koprivc mi je povedal, da mi ne zaupa vec in da bi bilo najbolj pošteno, da bi odstopil. - Lahko me odstopite, jaz odstopil ne bom, sem bil kategoricen, povsem preprican, da delam prav in da nisem storil napake. Vendar mu ni bilo do tega, da bi si sam mazal roke. Zahteval je sklic seje izdajateljskega sosveta, ki naj razpravlja in odloca o uresnicevanju uredniške zasnove in odgovornosti urednika. Andrej Grahor, ki je medtem postal predsednik Teleksovega izdajateljskega sosveta, je sklical sejo in nam ocital, da smo izgubili kompas, da se gremo kulturniško in kvazipoliticno publikacijo, da objavljamo borzo dela, namesto da bi pisali o strojevodji na avtomatizirani gorenjski progi, in da to, kar pocnemo, ni nicemur podobno. Tema je bila ocitno delikatna. Clani so se oglašali previdno. Izbirali so besede in skrbno pazili, da se ne bi opredelili narobe. Predsednika niso želeli podpreti, ugovarjati mu pa tudi ne. Žalostni predstavi samo­upravnega novoreka sta se uprla le oba clana Centralnega komiteja ZKS, partizan in akademski slikar Jože Ciuha in dekan Filozofske fakultete dr. Matjaž Kmecl. Brez dlake na jeziku sta podprla in pohvalila uredniško politiko ter zavrnila vsakršne konsekvence zaradi 'nesrecne in ne zares pomembne' objave clanka, ki je v osem tednov dolgi razpravi kot eden izmed mnogih le potrjeval pravilno pluralisticno usmeritev uredništva, kakor tudi sposobnost stroke, da se sama, brez politicne podpore, sooci z drugace mislecimi. Predsednik ni našel izhoda. Prekinil je sejo, ceš da jo bomo nadaljevali, ko se bo serija Svobodne katedre iztekla in bomo lažje potegnili zakljucke. Zmaga je bila pirova in do konca ni bilo vec dalec. Pisalo se je leto 1979. 41. Obiskala sta me Andrej Inkret in Dimitrij Rupel. Na pisateljskem sre-canju na Štatenbergu smo se pogovarjali, sta povedala, da v Sloveniji nujno potrebujemo novo neodvisno kulturno revijo. In zdelo se nam je, da bi bil Teleks, kakršen se je pokazal, lahko zelo primerno gnezdo zanjo. Teleksova mesecna priloga, ali še bolje, Teleksova samostojna kulturniška revija bi odprla slovenski kulturi nov prostor, ki bi ji omogocil novo spodbudo in nov zamah. In ali me ta ideja zanima in bi jo bil pripravljen podpreti? Za še tako kislim dežjem na koncu vedno sonce posije. Pobuda, ki sta mi jo bila prinesla, je bila zmaga. Vecjega priznanja si ne bi mogel želeti, z vsem srcem se bom zagrebel, da projekt realiziramo. Hitro smo se dogovorili. Jaz napišem založniško utemeljitev in preve-rim predlog v hiši, Rupel pa pripravi vsebinski koncept. Jure Apih OD KOD RAZMIŠLJANJA O TELEKSOVEM KULTURNEM MESECNIKU? Teleks precej svojih strani posveca kulturi. V informativnem tedniku gojimo aktualno afirmativno komentirano informacijo o tekocih dogodkih, v rubriki Sodobniki predstavimo letno 52 javnih, najveckrat kulturnih delavcev, v To bi morali … tekoce kriticno spremljamo vsa kulturna dogajanja na Slovenskem iz štirih zornih kotov, v velikih intervjujih se pogosto pogovarjamo o aktualni kulturni problematiki doma in v svetu, marsikatero Svobodno katedro smo že posvetili kulturi in tudi v Odmevih ima kultura pogosto besedo. Izkazalo se je naslednje: prvic, atraktivno, neposredno in žurnalisticno predstavljena kulturna problematika ima tudi v širšem bralnem avditoriju dober sprejem, in drugic, kulturni ustvarjalci imajo za posredno ali nepo­sredno sodelovanje v takšnem projektu velik interes. In še vec, interes dela bralcev in najbrž vecine kulturnih ustvarjalcev presega omejitve, ki jih z zahtevami po splošni razumljivosti in zanimivosti pa tudi z obsegom postavlja tednik takšnega tipa, kakršen je Teleks. Bistveno vec kulture Teleks skorajda ne prenese. Pa vendar ostaja dejstvo, da je Teleksu uspelo razširiti krog kulturnih konzumentov, ki bi bili po vsej verjetnosti, s podobno embalažo in pristopom, pripra­vljeni sprejeti v za naše razmere dokajšnem številu tudi zahtevnejše in obsežnejše žurnalisticno kulturno branje. Takšno branje (Teleksov kulturni mesecnik n.pr.) bi imelo lahko brez dvoma nekajkrat vecjo naklado, kot jo imajo sicer kulturniške revije, saj bi ga ne sprejemali le v najožjem krogu interesentov (1000?), ampak bi se prebil tudi med širše bralne kroge. Kakšnega kulturnega branja manjka pri nas? Predvsem nam manjka razumljivega, k bralcu obrnjenega žurnali­sticnega pristopa – tistega branja, ki je nedvoumno pisano za bralca in ne za bibliografijo ali stanovske kolege, ki se trudi biti zanimivo in razumljivo in ki je uspešno le, ce je tudi prebrano. Zahtevnost in problematicnost obravnavanega pri tem ne smeta biti ovira. Manjka nam sprotnih informacij o posameznih kulturnih dogajanjih v svetu in pri nas. Saj kdor ne bere tujih strokovnih revij, sploh ne more vedeti, katere razstave, kongresi, predstave, polemike in projekti se odvijajo po svetu. Še manj vem, kaj se na teh manifestacijah dogaja, kaj je zanimivega, pomembnega, novega, kaj bi kulturno izobražen clovek pravzaprav moral vedeti. Celo cez republiško mejo komajda vidimo, kaj šele cez državno. Manjka nam enoten kulturni informacijski prostor, ki bi hkrati prenašal informacije vseh kulturnih zvrsti, prostor, ki ne bi bil na­menjen le literatom, likovnikom, glasbenikom ali družboslovcem, ampak vsem, ki jih zanima kultura v širšem pomenu besede. Zakaj ne bi pesniki zvedeli, kaj se pomembnega dogaja v likovnosti, kam se obraca glasbena ustvarjalnost, kako razmišljajo družboslovci? In seveda obratno, v vse smeri. Zakaj se ne bi postavili ob bok pomem­ben scenografski dosežek, zanimiva pesem, filmski eksperiment, sociološki esej, kritika ali predstavitev koncerta itd.? Manjka nam prostor, v katerem bi objavljali svoje tekste, misli, predloge in pomisleke tisti, za katere je sedaj premalo prostora. Mnogi so, ki imajo kaj povedati, a skorajda nimajo kje ali pa vsaj stimulirani niso za to, da bi. Manjka nam medij, ki bi slovenskim bralcem predstavil pomembne literarne (in podobne) dosežke izven ozkega kroga, ki ga sicer doseže slovenska knjiga ali revija, ki le redkokdaj preseže naklado 1000 izvodov. Manjka nam žurnalisticna kulturna institucija. Nekakšen Kulturni dom Ivana Cankarja na papirju, nekaj, kjer bo današnji kulturni trenutek, in ne le pri nas, zapisan in odslikan. Tudi za v prihodnje. Takšen projekt pa ne sme biti stanovski, ne pripadniški, ne zaplankan. Težiti mora h kar najširšemu sprejemu v nacionalnem prostoru. Jure Apih, oktober 1979 Dimitrij Rupel IDEJNI OSNUTEK NOVE SLOVENSKE LITERARNE REVIJE literarni mesecnik Teleksa – Dela V slovenskem kulturnem prostoru manjka najmanj ena literarna revija: ne toliko zaradi nerealiziranih možnosti samih slovenskih literatov kot zaradi nerealiziranih možnosti slovenskega kulturnega prostora. Temu manjka dinamicnosti, diferenciranosti, inovativnosti, problematicnosti oz. problemskosti, družbene in družboslovne relevant-nosti, polemicnosti pa tudi modernega utripa, vedrine in odmevnosti. Seveda obstaja med slovenskimi pisatelji (ne med literati!) dolocena podreprezentativnost v revijalnem življenju. Tu mislim na generacijo, ki se danes bliža štiridesetim letom in ki je bila deloma potisnjena vstran pri Problemih, Prostoru in casu in ki nastopa – tu in tam – v Sodobnosti, ki pa zaradi njih dobiva eklekticen, necist in seveda koalicijski znacaj. Izhajati je treba iz možnosti kulturnega prostora in iz potreb bralstva, iz vizije o živahni, odmevni in prodorni slovenski kulturi: pri tem je torej potreba posameznih piscev po natiskovanju manj važna, ceprav je mogoce glede na obstojece stanje sklepati na možnost konstituiranja delovnega jedra iz 'prostih valenc'. Mislim, da obstaja možnost za moderen literarno-publicisticen, kulturno-politicen, družbeno-kriticen mesecnik. Njegova specificnost v družbi drugih revij bi bila najprej glede na deficit pri teh drugih revijah. Nobena od slovenskih revij ne spremlja redno in poglobljeno aktualne kulturne produkcije. Uspeh rubrike TO BI MORALI … pri Teleksu prica o žeji po takšnem porocanju. Prav tako niso izcrpane možnosti predstavljanja avtenticnih pogledov slovenskih kulturnih in znanstvenih delavcev, ki jih goji Teleks – skupaj z Delom – v daljših, poglobljenih publicisticnih zapisih in intervjujih. Prav tako ponuja neizcrpne možnosti sodelovanje z drugimi jugoslo­vanskimi kulturami. Revija, kot jo imam v mislih, bi preprecevala slovensko samozadovoljnost in neinformiranost, prav tako bi negovala prevode in razpravo o kvalitetnem prevajanju. Malokdaj se naše revije ukvarjajo s sodelovanjem umetnosti (likovna, glasbena, literarna …) in s sociološkimi vidiki obstoja vseh umetnosti. Tudi vprašanja socialne upravicenosti amaterizma, kritika šunda in kica niso dobila mesta v poglobljeni revijalni obravnavi. Treba je vedeti, da umetnost in kulturna dinamika ne nastajata spontano, ampak da oživljata v ugodnih okolišcinah. Med te ugodne okolišcine spadata tudi moderna tehnologija in prodor med bralstvo. Za novo revijo je potrebno to na novo ustvariti. Mislim, da obstaja prostor za netradicionalno revijo, ki bi hkrati propagirala visoko kulturo in odprla svoje strani njenim potencialnim potrošnikom: odmevom, polemikam, kritiki … Da bi bila zanimiva, bi morala postati del kulturnega življenja, od knjigarn, koncertnih in gledaliških odrov do domov, ki jih morda obseva le monotona svetloba TV-ekrana. Bralec te revije bi postal udeleženec v kulturnem dogajanju, branje te revije bi pomenilo užitek in kulturni prestiž, svežo informacijo in nekonvencionalnost. Ce bomo hoteli napolniti KDIC, bomo morali ob tem modernem objektu ponujati tudi moderen kulturni komentar. Sodobnost je zanj prevec odmaknjena, Teleks preširok in premalo izcrpen. Novo revijo si zamišljam dvodelno: I. aktualni, informativni del II. bralno jedro Ad I: 1. Literarne, likovne, glasbene, gledališke kritike 2. 'globinski' intervju 3. prispevki iz drugih republik (kronika jug. kulturnega življenja) 4. gospodarski esej 5. sociološki esej 6. filozofski esej 7. politicni esej 8. esej o znanstveni politiki 9. feljton iz kulturne, politicne … zgodovine 10. moderni roman v nadaljevanjih (prevod) Ad II. 1. Zgodba meseca 2. pesem meseca 3. literarni esej meseca 4. drama meseca 5. podoba (grafika, fotografija) meseca Ob teh rubrikah si predstavljam še nekakšen rob ali dodatek, kjer bi bile zbrane kratke satire, aforizmi, kratke reakcije na kulturno življenje, podatki o založniških podjetjih, o življenju v kulturnih domovih itn. Revija bi morala izhajati desetkrat na leto in morala bi obsegati okrog 20 do 25 avtorskih pol. Imeti bi morala privlacen ovitek in dober papir za reprodukcijo. Dimitrij Rupel, oktober 1979 Koprivc ni bil proti, rutinirano je prikril, kaj si o predlogu misli. Vzel si je cas za premislek in konzultacijo in obljubil, da se bomo o tem še pogovarjali. A cas je že tekel hitreje. Oriana Fallaci 42. Oriana Fallaci je bila svetovna žurnalisticna zvezda. Italijanska parti­zanka, vojna dopisnica iz Vietnama, intervjuvala je iranskega šaha Mohammada Reza Pahlavija in mu ocitala zlocine in strahovlado, po prevratu jo je sprejel verski vodja ajatola Homeini in vprašala ga je, zakaj se je morala zakomotati v srednjeveško cunjo (cador), da bi smela k njemu, slekla jo je in prekinila intervju. Intervjuala je Indiro Gandhi, Goldo Meir, Jaserja Arafata, Zulfikarja Alija Buta, Henryja Kissingerja, Deng Xiaopinga, Lecha Waleso in Moamerja el Gadafija. Prosil sem Delovega dopisnika v Rimu Janka Tedeška, da jo zaprosi za intervju. Oriana intervjuje dela, ne daje, je pripomnil, vendar bo poskusil. Zdravo, tu Oriana, ga je poklicala sredi noci. Vedela je, zakaj je privolila, Janko pa tudi. V avtu na dolgi vožnji med Firencami in Rimom je nastal intervju, ki mi je spremenil usodo. Delova dopisniška mreža je bila najdražja, pa tudi najbolj dragocena prednost casopisne hiše. Ekipa elitnih novinarjev je od New Yorka do Moskve, Bonna, Londona, Pariza in Rima, celo Nairobija delala iz Dela svetovljanski casopis. Z njihovimi prispevki je tudi Teleks neposredno stopil v svet. Objavili smo ekskluzivni pogovor z legen­darnim, izdanim in za Kavkaz pregnanim vodjem grške komunisticne revolucije Marcosom. S tržaško tiskovno agencijo smo na jugu Maroka obiskali za ves svet pozabljene borce Polisarija. Pogovarjali smo se z Willijem Brandtom, Edwardom Gierekom, Simonom Wiesenthalom, Marcom Panello, sirom Fredericom Wiliamom Deakinom. Dobro nam je šlo. - Marksisti zatrjujejo, da piše zgodovino logika. In ni receno, da piše zgodovino nelogika. Toda meni se vse bolj zdi, da odlocajo o naši usodi dva, trije, štirje ljudje. Ce naredijo napacen korak, je po nas. To so ljudje, ki stojijo na vrhu piramide in odlocajo o našem življenju in smrti. Marksisti mi morajo najprej dokazati, da bi se namesto Marxa rodil nekdo drug, ki bi bil ravno tak Karl Marx, ki bi napisal Kapital; dokazati mi morajo, da bi se namesto Lenina rodil nekdo drug, ki bi prav tako izvedel oktobrsko revolucijo. Mene zanima, kaj mislijo veliki, ki vodijo množice, je povedala Oriana Fallaci. Seveda jo je moral vprašati, kdo ji manjka v njeni galeriji zgodovin­skih osebnosti. Koga bi še rada intervjuvala? - Rada bi se pogovarjala s Titom. Strastno me zanima ta clovek! Tito je kljucna osebnost v politiki. Živimo v svetu strahu, ki nam jemlje spanec, živimo v vsakdanji nevarnosti, v Sredozemlju … - Mislim, da je Tito velik politik. Ce bi mogla, bi mu dala malo svoje krvi, da bi živel dvesto let. Šest let intervjuvam velike ljudi, in ko se vprašanje dotakne Sredozemlja, se ustavimo ob Titovi osebnosti. Zgodovina bi bila drugacna, ce se Tito ne bi uprl Stalinu. Jaz bi bila drugacna; vsi bi bili drugacni. Zatem bi rada govorila s Fidelom Castrom. - Ali zato, ker sta oba protagonista neuvršcenosti? - Obstajata dve vrsti neuvršcenosti. Castrova in Titova. Titova neuvršce­nost mi je všec. Castrova ne. Tudi Gadafijeva neuvršcenost je cudna. Ne, poglejte: Kuba ne bi bila to, kar je, ce ne bi bilo Castra. Vi ste marksist. Lahko recete, da bi kdo drug na Castrovem mestu napravil iz Kube to, kar je Castro? Toda jaz vam recem – to mi morate šele dokazati, jaz tega ne vem. Tretji clovek, s katerim bi rada govorila: Wojtyla. Predvsem zato, ker je razbil tradicijo italijanskih papežev. Zatem kot clovek: katoliška cerkev je po renesansi, po tem, ko je imela papeže, ki so se bojevali, imeli vec žen, ki so radi kavsali in imeli cel kup otrok, dobila nekaj papežev, ki so bili povsem neseksu­alni. Clovek ni vedel, ali imajo kaj v hlacah ali ne; ce so pedri ali angelcki. Ta papež je športnik, rokoborec, predstavljam si ga s kozarcem piva ali vodke v roki, ko treplja svoje sodelavce po ramenih in potem kavsa gospodinjo, ki mu kuha. Na to so cakali! Na povod, da si sami ne bi mazali rok. Da si jaz sam spodmaknem stol. Na intervju sem bil ponosen, poklical sem urednika NIN-a Juga Grizelja v Beograd in ponudil, da ga ponatisnejo s pripombo, da je povzet po Teleksu. Seveda. Toliko let kasneje je težko razpravljati, kdaj je kdo tekst prebral, kdaj ga je pohvalil in kdaj je ugotovil, da je strašna napaka. Mesec dni kasneje je Koprivc na sestanku z uredništvom zanikal, da bi ga prebral vnaprej. Ko je Teleks (v petek!) izšel, naj bi prebral le tisti del, ki govori o Titu. Šele cez dva dni naj bi ga Kuki (Evgen Bergant) vprašal, kaj meni o Apihovem papežu, ki kavsa kuharico? Menda se je v avtobusu na glas krohotal, ko je to prebral. Zgodba, da naj bi Vatikan uradno protestiral zaradi žalitve državnega poglavarja, se mi ni zdela verjetna. Poklical sem Grizelja in ga vprašal, ali je res v predsedstvu države tak halo, da so se morali opraviciti, in kaj pravijo na to v Politiki, maticni hiši najuglednejšega jugoslovanskega politicnega magazina, ki je Teleksov clanek ponatisnil. Nic! V Beogradu nihce o tem nic ne ve. Le intervju so vsi po vrsti pohvalili. Toliko bolj je v torek udarila kratka vest na prvi strani Dela, da je državni javni tožilec v Ljubljani vložil obtožnico proti glavnemu in odgovornemu uredniku Teleksa Juretu Apihu zaradi žalitve tujega državnega poglavarja v clanku »Rada bi se pogovarjala s Titom«. 43. Miro Poc je absolviral pravo in filozofijo, prevajal je iz anglešcine in francošcine, preizkusil se je kot vojni dopisnik z Bližnjega vzhoda in bil kot necak Ivana Cankarja edini dedic njegovih avtorskih pravic. Rad se je zafrkaval, kot profesionalec pa je bil smrtno resen. Pod Gorjupom je bil urednik centralne redakcije, pod Koprivcem pa njegov najtesnejši zaupnik. Kadar je bil Poc v službi, je partija lahko mirno spala. Bolj natancnega nadzornika in ozkosrcnega cenzorja na Delu nismo imeli. Bil je dober novinar, odlicen prevajalec in kot vsi ciniki slab urednik. Ker ljudi ni maral, jih tudi razumeti ni mogel. Prišel je na idejo, da bi izdajali casopis, revijo za smucarje. Smucanje je slovenski nacionalni šport, vsi navijamo za naše tekmovalce, vsaj petsto tisoc zagretih navijacev, vec sto tisoc jih ima smuci in bolj ali manj redno tudi smuca. Ce bi vsak drugi kupil revijo, mesecnik o smuceh, smucanju in vsemu okrog njega, bi lahko prodali sto tisoc, ce bi pridobili le vsakega desetega pa najmanj deset tisoc izvodov, je razlagal. Dva milijona Slovencev diha, koliko casopisa o zdravem dihanju in dobrem zraku bi prodal, sem ga vprašal in se seveda zameril. Predlog je bil sprejet. Zbral je ekipo, naredil lep prestižen magazin in propadel. Pogostost pojava pac ni merilo interesa, še manj pa atraktivnosti in privlacnosti ponudbe. V St. Jakobu v Avstriji, kjer smo se z družino in prijatelji ravno namestili v hotelu, da bi spremljali zimski trening naših mladincev Olimpije, je zazvonil telefon: - Miro Poc je celotno naklado številke, ki smo jo vceraj še skupaj poslali v tisk, zaplenil in poslal v Vevce. Trenutno pod njegovim vodstvom pripravljamo novo, popravljeno izdajo. Pa tudi Koprivc sklicuje sejo uredništva. Žal mi je, ampak mislim, da moraš nazaj, je bil razburjen in ogorcen Tine Guzej. Wartburg je bil potrpežljiv avto. Na osnovi znamenitega DKV-ja (kasneje Audija) so Vzhodni Nemci naredili velik in težak avtomobil, ki je tako kot prej DKV in Saab imel dvotaktni motor. Ker ga je poganjala mešanica bencina in olja, je malce smrdelo za njim, vendar je bil stroj brez ventilov enostaven in zanesljiv. Nikoli me ni pustil na cedilu. V tujini so me vcasih malce postrani gledali, ko sem natakal gorivo tam kot mopedi in kosilnice, doma pa se je tudi takoj vedelo, kam spadaš. Imenitnejši so se že takrat vozili v volkswagnih, oplih in beemvejih. Vso pot je divje snežilo in pod Ljubeljem sem moral nadeti verige, kar sem iskreno sovražil in kar mi je, bila je že noc, s premrlimi prsti le s težavo uspelo. Cez zadnji klanec pred vrhom prelaza, karavanškega predora še nismo zvrtali, mi je pa tako kot vsem drugim moral poma­gati traktorist, ki je za nekaj deset šilingov zadovoljen dežural. - Kaj za vraga je bilo tako narobe, da nam je Miro vso naklado poslal v papirnico? In od kod mu sploh pooblastilo za kaj takega, saj ni ne direktor, ne nadurednik, sem se razburjal, ko sem bil navsezgodaj prvi v uredništvu. - Pusti to! Nisi mogel vedeti. Tito je bil vceraj v Klinicnem centru operiran, kar sta vedela le Koprivc in Poc, in tista Novakova karika- tura tedna s crnim casopisom in podpisom 'Situacija v svetu res zbuja skrbi' se mu je zdela prehuda. Ilustracija: Borut Pecar 44. Po svoje sem morda res imel sreco. Broz je umiral v Klinicnem centru in mlada partijska garnitura si pac ni želela medijske afere in demon-stracije trdega partijskega obracuna z neposlušnim urednikom. Koprivcu seveda moje trmoglavljenje, da sam ne bom odstopil, ni bilo všec, sam odgovornosti ni želel prevzeti, še nikoli preizkušena samoupravna formalna pot pa se je zdela zapletena in dolgotrajna. Vendar mu nisem mogel pomagati, sebi pa tudi ne. Pred seboj imam petintrideset gosto tipkanih strani, ki jih je Mija Repovž med soboto popoldne in ponedeljkom zjutraj z magnetnega traku sama prepisala na papir. Morda je to moj sploh najpomembnejši dokument, poraz in zmaga hkrati. Prebrane besede so vcasih okorne, vcasih zanesene, vedno pa resnicne, avtenticne. Vseh je seveda za obnovo prevec, izbrane, objavljene pa so nepotvorjene. Zacel je Koprivc: - Jaz sem v razgovoru s tov. Apihom pred približno 14 dnevi njemu zelo jasno povedal lastne obcutke v zvezi s pozicijo Teleksa in njegovo pozicijo kot urednika. Izhodišce razgovora je bil najnovejši kiks, najnovejši zaplet v zvezi z objavo intervjuja Oriane Fallaci, z objavo tistega njegovega dela, ki na nek nacin žali papeža kot poglavarja rimskokatoliške cerkve in kot državnega poglavarja, ki je v nasprotju z dolocili našega kazenskega zakonika, z duhom ustave. Moram pa takoj povedati še jasno in glasno, da je zadeva z intervjujem prilila olje na ogenj, ki je že dolgo tlel, ki je že dolgo predstavljal neke vrste permanenten problem uredniške politike Teleksa. To sem jaz tovarišu Apihu povedal, povedal sem tudi, da glede na vse intervencije, ki smo jih imeli v zvezi z uredniško naravnanostjo Teleksa znotraj hiše, v izdajateljskem svetu, v direktnih kontaktih med menoj in tovarišem Apihom, tudi v kontaktih tovariša Apiha z nekaterimi tovariši politiki, da vendar stvari niso kazale nikakršnega znamenja izboljšanja, kvecjemu še dodatnega kompliciranja … Prav tako se mi zdi, da je izrazit primer neustreznega teksta komentar, uvodnik tovariša Apiha, ko se je zadeva z Ošlakom, z objavo njegove­ga clanka maksimalno zapletla, ker recimo vse veljavne ocene o Ošlaku on zbanalizira na to, da je Ošlak pac napisal neko mnenje, skratka in tako naprej. Ne bi nadaljeval, jaz sem se po dolgem in težkem razmisleku vendarle odlocil, da moramo tukaj radikalneje preseci to stanje, in sem predlagal tovarišu Apihu, da razmisli o od­stopu, da sam odstopi, kar se mi je zdela najbolj normalna pot. Mislim, da si ne moremo privošciti, da bi imeli v enem izmed pomem­bnih listov v naši hiši permanentne težave, permanenten problem, permanenten odprt dialog s širšo družbo. To pa seveda nikakor ne pomeni, da bi v tem trenutku morali devalvirati vse tisto, kar je Teleks dosegel, kar je ogromno. Seveda je za ogromen del stvari izrazito zaslužen tovariš Apih s svojo aktivnostjo, s svojimi izrednimi sposobnostmi, seveda pa mislim, da je bila najvecja napaka ta, da kljub številnim razgovorom ni bilo vec kolektivnega dela, kolektivnega dogovarjanja, ki ga ocitno niste znali spremeniti v prakso. Eden izmed takih kiksov je seveda tudi primer iz preteklega tedna s karikaturo, ki smo jo v zadnjem hipu oziroma že v skrajnem roku odstranili iz lista in ki dokazuje, da z uredniškimi kriteriji nekaj ni v redu. Ce pa seveda s tem ni v redu, potem seveda jaz še toliko bolj verjamem, da ne moremo nadaljevati s tako politiko, da si ne moremo ob tako izjemno zahtevnih notranjepoliticnih in zunanje­politicnih dogodkih privošciti niti dneva, ko bi eksperimentirali s tako pomembno stvarjo, kot je en casopis, in še zlasti takšnim, kot je Teleks. Jaz sem o tem svojem predlogu seznanil uredniški sestav v Delu, v celi hiši Dela, in hkrati tudi zelo, zelo dosledno zavrnil vse poskuse, ki so se pojavili in ki so imeli za cilj devalvirati tisto, kar je Teleks dosegel, ali pa ki so imeli, recimo, za cilj devalvirati Jureta Apih kot cloveka in urednika. Jaz sem se temu odlocno zoperstavil, ker mislim, da je Jure Apih v tem casu, ko je vodil Teleks, veliko prispe-val, mimo splošne ravni slovenskega žurnalizma. Vendar mislim, da moramo biti toliko pošteni in pogumni, da mu jasno in glasno povemo, vsaj jaz sem to zmerom delal, tudi vse tisto, kar objektivno in realno predstavlja njegove resne uredniške kikse. Zdaj pa bi prosil tovariša Apiha, da nam on pove, kako se je odlocil. Vmešal se je Tine Guzej, ki je bil po tem, ko nas je zapustil Bogdan Novak, moj namestnik. - Ce dovolite, bi najprej jaz nekaj bistvenega povedal. Moti me, da leti kritika samo na Apiha. Odkar sem jaz prišel novembra na Teleks, moram reci, da smo delali kolektivno, da smo se veliko pogovarjali, tudi z ostalimi. Cudno se mi zdi, da leti pri vsem tem ta kritika samo na Apiha, morala bi tudi name, njegovega namestnika. Jaz sem sigurno vsaj glede tega kiksa, Fallacijeve, pa tiste karikature soodgovoren. - Jaz pa bi rada vedela, se je oglasila še Mija, zakaj smo morali tako rekoc Juretu za hrbtom objaviti, potem ko ste to storili že v Delu, ovadbo zoper Tedeška in Apiha, kar je najmanj neobicajno, da ne recem še kaj drugega? Pogovor se je obrnil v napacno smer. Glavni urednik casopisne hiše si najbrže ni predstavljal, da bo moral tudi on odgovarjati na neprijetna vprašanja. Rutinirano, ceš da to ni tema tega pogovora in da tako se pac dela, je šel preko tega. Ce me ne bi opozorili, bi lahko celo spregledal v Teleksovem Informa­tivnem tedniku skrito ovadbo pod rubriko Nove knjige: Ovadba zoper novinarja Temeljno javno tožilstvo v Ljubljani je sprejelo ovadbo organov za notranje zadeve zoper Janka Tedeška, dopisnika 'Dela' v Rimu, in Jureta Apiha, odgovornega urednika revije 'Teleks', ki jo izdaja Casopisno-graficno podjetje 'Delo' v Ljubljani, zaradi kaznivega dejanja žalitve tuje države po 158. clenu kazenskega zakonika SFRJ. Iz podatkov ovadbe izhaja utemeljen sum, da sta imenovana sramotila poglavarja tuje države s tem, da je novinar s privolitvijo odgovornega urednika objavil v reviji 'Teleks' št. 1 z dne 4. 1. 1980 intervju z italijansko novinarko Oriano Fallaci, v katerem se na prostaški nacin sramoti poglavar rimsko-katoliške cerkve in države Vatikan Papež Janez Pavel II. Temeljno javno tožilstvo v Ljubljani je skladno z zakonskim dolocilom 160. clena Kazenskega zakona SFRJ predlagalo zveznemu javnemu tožilcu, da da dovoljenje za kazenski pregon. Nisem razumel, zakaj je bilo to potrebno? Ocitno pa se jim je (komu pravzaprav?) zdelo potrebno demonstrirati, da gre zares. Seveda sem vedel, da sem igro že izgubil in da so vse besede pravzaprav odvec. Vendar nisem imel izbire, odigrati sem jo moral do zadnje poteze. Morda sploh prvic na svoji strani mreže nisem bil vec sam. Obcutek je bil velicasten in za nic na svetu ga ne bi hotel zapraviti. Ce bi sam ponudil odstop, bi bilo pac najenostavneje. Vsem skupaj bi prihranil kup zoprnij in Koprivc, ki mi na neki cuden nacin morda sploh ni bil nenaklonjen, bi mi, kar mi je že dokaj neposredno namignil, ponudil drugo, manj izpostavljeno, pa vendarle ugledno in primerno pozicijo, morda celo uredniško. Vendar nisem mogel. Odstop bi bil priznanje, vsaj tako sem bil preprican, da je bila pot zgrešena, da sem Teleks zavozil in da se moram tudi navdušenju in prepricanju odpovedati. Razložil sem pac, da nisem pripravljen odstopiti zaradi trme, ampak zaradi globokega prepricanja, da so obtožbe neupravicene in da napak, ki mi jih ocitajo, sploh ni bilo. Drugacen pogled in razumevanje pa sta v civilizirani, odprti in demokraticni družbi ne le sprejemljiva, temvec naj bi bila tudi normalna. Ko ne odstopam, se ne borim za stolcek, ampak za prepricanja, za usmeritev, v kar verjamem in cemur se ne morem odpovedati. Teleks je bil (in je še) eden najbolj poštenih novinarskih projektov pri nas! Imel sem zapiske vseh trinajstih kiksov, kot je Koprivc oznaceval zamere, ki mi jih je ocital v dveh letih. Naštel in opisal sem vsakega posebej ter pri vseh tudi razložil in zagovarjal takratne odlocitve. Res sem vse skupaj zbanaliziral, kar je bil tudi moj namen, saj v resnici sploh ni šlo za vendarle obskurne primere, za Rupla in Menarta, za Inkreta in Andreja Brvarja, za Ivana Mraka in Aljo Tkacevo, za Francka Rudolfa, za Vinka Ošlaka in Janeza Pavla, temvec je šla Koprivcu in še komu v nos odprtost casopisa, ki se je, potem ko je sledil velikim in lepim zgodovinskim besedam, izogibal neposrednemu vplivu in usmerjanju malih partijskih pastirjev. Skliceval sem se na dve seji izdajateljskega sosveta, ki mi le zaradi procesnih manipulacij njenega predsednika nista izglasovali ekspli­citne podpore, in na pogovor z Mitjem Ribicicem, kamor me je Grahor peljal za ušesa, predsednik Socialisticne zveze pa je povedal, da mu je Teleks všec in da naj po svoji poti nadaljujemo in naj se ne pustimo zmesti zaradi vsakega protesta in ugovora. Vsem nikoli ne bomo všec. Mitjo Ribicica, ki je bil kot predsednik SZDL celo ustanovitelj Dela, mi je Koprivc posebej zameril: - Jaz ne vem, kaj je on govoril vam, mislim pa, da bi bilo pošteno, ce ste šli k Ribicicu, da bi me o tem vsaj obvestili, ne pa da ste me šele po tem, ko ste dobili od tovariša Ribicica neke vrste zaupnico za svoje delo. Bilo je ocitno, da tudi 'tam zadaj' ni bilo popolne enotnosti in da je imel Koprivc lahko tudi težave, ko je lovil ravnovesje med tendencami, ki so se že pripravljale na neizogibni obracun. Vcasih bi ga skoraj razumel, ko je z rocajem dežnika odpiral kljuke na vratih, da bi se ne nalezel bacilov, in ko se je zdelo, da je cisto spodoben in pameten, celo razumevajoc, le da smrtno resno jemlje vlogo, ki jo je prisiljen odigrati, pa ceprav je to skrajno dogmaticna figura trojnega funkcio­narja sredi nove partijske generacije. - Zelo redko je bila kakšna številka, ki ni doživela kakšnih kriticnih pripomb, o katerih se je dalo diskutirati, da pa vi nekatere stvari za vrnete, ceš da pa to sploh ni bila napaka, tako pa ne moremo delati. In še ste to razpravo na sosvetu o Ošlaku sprejeli tako lahkotno, da sta samo predsednik pa jaz proti, vsi drugi pa so za to vašo uredniško potezo, potem se mi zdi, da falsificirate duha razprave. In kot ste slišali nešteto pozitivnih pripomb na vaš uvod, sem jaz slišal, žal po tisti moji kriticni pripombi, tudi nešteto negativnih pripomb. Ena je bila tudi pripomba s strani tovariša Vojana Rusa, ki je ravno zaradi tistega uvodnika naredil velik nacelni problem uredniške politike v celotni hiši Delo. Dal je ostavko na mesto predsednika uredniškega sveta Književnih listov in sprožil nacelno in politicno zelo prepricljivo razpravo o tem, kakšna naj bo politika Teleksa. In moram reci, da je v tej razpravi sodeloval tudi tovariš Majer, ki ga vsi poznamo kot zelo strpnega teoretika in politika, ki je izredno negativno ocenil nekatera izhodišca te Svobodne katedre in seveda vaš tekst kot neutemeljen, kot poskus koeksistiranja z vsemi idejami, ki so se pojavljale v tem delu Svobodne katedre. V dialogu z redakcijo so se Koprivcevi argumenti morda zazdeli prešibki, zato jim je ocitno hotel dodati širši kontekst in vecjo politicno težo. Potem pa se je oglasil Aljoša: -Najpomembnejša zadeva, ki je še nismo slišali, vi ste jo sicer povedali po ovinkih, Jure pa je zaradi vljudnost ni, je ta: Teleks je ta cas pomemben in pomemben je izkljucno zaradi koncepta, ki ga je imel Jure Apih že od samega zacetka v glavi, in zaradi tega, ker je pustil, lahko recemo, dve leti življenja v hiši. Ta koncept se je zdel v zacetku marsikomu, predvsem meni, popolnoma zgrešen. Sem mislil, da bomo s tem naklado zavrli, da ne bomo nikamor prišli, in sem bil proti vsemu, od Informativnega tednika do ne vem katere likovne teme, proti vsem rubrikam. Pritegnil sem šele takrat, ko se je izkazalo, da ta koncept drži, da ta koncept celo vraca naklado in ta naklada je zdaj taka, kakršne nismo imeli leta, odkar sta šla k vragu TT in Tovariš. Skratka, izkazalo se je, da je imel Jure prav in sem to tudi priznal, da sem se motil. Ta koncept je za Teleks pomenil, da je Teleks danes pomemben. In zdaj reci – koncept ostaja, clovek gre, revolucija žre svoje vojake, cisto preprosto to. Kajti ce Jure gre, bo vsak, ki bo prišel, moral vedeti, da se bogati in redi na tujem minulem delu. Drugi je ocitek, za katerega se mi zdi, da je prišel edinole od našega prejšnjega namestnika. Gre za vodenje redakcije. Redakcija ima vpeljane seje vsak petek ob osmih zjutraj, to je pravilo. Zacenjajo se malo pozneje, ker zaspimo ali kaj, ampak na teh sejah se dogovarjamo o globalnem konceptu za vec številk naprej. Pogovarjamo se o vsaki tekoci številki, kaj bo v njej in kako dalec so clanki, in pri tem jaz še nisem videl bolj strpnega urednika – v teh štirih letih, kar smo jih imeli pet ali šest –, nisem videl bolj strpnega cloveka, ki bi hotel poslušati naše, vcasih tudi dejansko histericne izpade, ki vsako rec premisli s trezno suho pametjo, je ne bi zavrnil ad hoc, ampak po razmisleku rekel ja ali ne, bil dovzeten za vsako sugestijo, to objavimo ali ne objavimo, zakaj ne objavimo. Napake, ki so nastale: globalne napake so nastajale na redakcijskih sejah – ce smo ga globalno polomili, potem smo odgovorni vsi. Tiste napake, tisti ocitki, ki smo jih dobili: pri teh pa je soodgovoren tudi Bogdan Novak, ki je vse te tekste bral in je moral imeti tudi pomisleke ob njih. Ce jih je imel in jih je povedal, potem sta parlamentirala o njih, ce jih je pa imel in jih ni povedal, potem vemo, za kaj gre. Potem najhujša spodrsljaja, ki nam ju ocitate oziroma nam ju ocitajo, Ošlak in Fallaci. To je znak, da je v odprti družbi – Teleks je sam znak notranje odprte in trdne družbe – mogoce nekaj takšnega objaviti. Jaz kot nekdanji Delov cenzorsko misleci clovek sem imel pomisleke, predvsem zaradi Ošlakovega kriminalno bednega in pamfletnega besednjaka. Toda ker je Manca povedala, da ima že pripravljena nasprotna stališca, obljubljena pa so bila nadaljnja, in po posvetovanju, ali ja ali ne, smo ugotovili, da si lahko ta družba privošci izrazit kricec primer klerikalizma. Šlo je skratka za vprašanje, kako dalec ta pluralizem lahko gre, ker da se da klerikalca tudi objaviti in potem mu družba sama odgovori. No, po eni strani je bil takrat zelo hud kraval zaradi tega Ošlaka, ki je na enem polu sredi tega konteksta, ecclesia militans, bojujoce se cerkve, se nam je zdelo, da je Fallacijeva ena majhna kontra, zelo blaga kontra. Nekaj casa smo, jaz osebno nisem ne komunist, ne kristjan, sem prav iskal po tujih casnikih kakršnekoli kriticne clanke o tem papežu, ki se tako zaveda publicitete, da bi kakorkoli spravil to na resnicno dimenzijo, ki jo ima, namrec, da vlece cerkev nazaj v bojevitost in na nov val klerikalizma. Jaz mislim, da smo tu predvsem žrtve neke zelo nagle sprave, za katero nismo vedeli, in za to zelo naglo spravo so se po mojem zmenili na samem vrhu. Tisti dan, ko je prišel Tito v Ljubljano na pregled, je spet prišlo do zapiranja informacij, mislili smo pac, da je tisti obicajen pregled, ki ga ima vsako leto približno ob istem casu. Potem je tista sporna karikatura, ki se meni še zmerom ne zdi sporna, razen ce mislim tako, kot se v Delu misli, in vem, da ljudje mislijo vselej najslabše in nikomur ne verjamejo, potem jo lahko razumemo crno. Jaz sem celo cenzuriral podpis pod to karikaturo, pisalo je 'Situacija v svetu postaja že zaskrbljujoca', sem napisal, da že vzbuja skrbi. Na misel pa mi ni padlo tisti petek, ko je Jure dal karikaturo na mizo Bonclju, tehnicnemu, da bi bilo s Titom karkoli narobe, ker je bil Tito s sobote na nedeljo operiran prvic. In tik pred objavo, v sredo, ko smo bili v tiskarni, so se nam vzbudile skrbi, da kdo res tako hudobno misli, ampak v sredo je bilo Titovo stanje po operaciji še zmerom dobro po teh sporocilih, kakršna so že bila. Tako da smo mi nasankali izkljucno zato, ker je hotel nekdo oci ljudem mazati, kako je v resnici s Titom. Oglasila se je Manca. KOŠIR: Rada bi vam povedala, tovariš Koprivc, da smo mi, novinarji in redakcija, Jureta Apiha nekajkrat prosili, da ostavke ne da. Zaradi tega, ker mislim, da je to urednik, ki si ga mi lahko samo želimo, s katerim je prijetno delati in tudi delamo casopis, ki je odmeven, ceprav se nam dogajajo tudi kakšni spodrsljaji, brez dvoma, ker greši lahko tisti, ki dela veliko, tisti, ki ne dela, tudi ni kritiziran. Zanima me tale vaš stavek: Ce ne bo Apih odstopil, boste vi zahtevali odstop. To se nam zdi naša skupna usoda, Apih pa mi. Ce bi nam lahko to malo osvetlili. KOPRIVC: To je uredniška pot, ki je zelo jasna. KOŠIR: Jaz tega ne poznam, kako se urednike postavlja pa odstavlja. KOPRIVC: Tako kot sem jaz Jureta (kar naenkrat sem bil Jure in ne tovariš Apih) predlagal, ga v skladu z vsemi demokraticnimi mehani­zmi, ki so znani, da se predlaga izdajateljskemu svetu, skupšcini Dela in tako naprej. REPOVŽ: Ali to pomeni, da bo šlo to po vseh postopkih, ki veljajo v našem pravu? KOPRIVC: Seveda. KOŠIR: Bo šlo za ugotavljanje politicne odgovornosti ali kršitve delovne dolžnosti? KOPRIVC: Zdaj pa vas jaz ne zastopim, se delate bolj naivni kot v resnici ste. Ce preberete samo porocilo javnega tožilca o kazenski odgovornosti, ce vzamete v roke kazenski zakonik … REPOVŽ: Sem ga. Zato se mi zdi cudno sodstvo, ki ne obravnava na enak nacin dveh takšnih dejanj, mislim na ponatis intervjuja s Fallacijevo v Ninu. KOPRIVC: Bi hoteli, da še NIN kazensko preganjajo? REPOVŽ: Ja, ce gre za tako … Morda sploh ni opazil, kdaj se je spustil v pinkponk z redakcijo, ali pa je le hotel demonstrirati, da gre le za urednika in da se ostalim ni treba bati, pa tudi fajtati ne. Meta se je vrnila na zacetek. DOBNIKAR: Ne zdi se mi prav, da je obtožba zoper urednika obja­vljena, dokler je urednik še podpisan. Kakor da objavlja obtožnico proti samemu sebi. To se mi zdi devalvacija osebnosti. VRECAR: To smo objavili, ker ste to pac zahtevali. Meni se pa zdi nenavadno to, da te vesti redakcija ni mogla objaviti v nekakšnem svojem obicajnem tekstu, da bi napisali kakršnokoli pojasnilo, ampak ga je morala objaviti izrecno brez vsakega komentarja. GUZEJ: Pravzaprav sem pricakoval, da bomo morali to objaviti, mislim pa, da bi morali pojasniti, kakorkoli pojasniti, nisem pa prica­koval, da boste to zahtevali tako pozno, predvcerajšnjim, ko smo se prakticno že tiskali. DOBNIKAR: Smem vprašati – ce Jure ne odstopi, ostane urednik, dokler ne bo odstavljen? KOPRIVC: Ne. Jaz sem seveda želel in si še naprej želim, da se ta stvar s cim manj dramatizacij stori. Ce pa ne gre drugace, sem pa seveda tudi zato, da veliko diskutiramo, da imamo veliko sestankov, in pa seveda, tudi vi morate racunati na posledice. Pozitivne in negativne. REPOVŽ: Kaj pa to pomeni? KOPRIVC: Ja kaj pa to pomeni! To pomeni, da bomo diskutirali. KOŠIR: Saj to je pa dobro, da bomo diskutirali. VRECAR: Se vam to ne zdi nevarno za naš poklic? Ta postopek. KOPRIVC: Ne. DOBNIKAR: Tudi za casopis ne? KOPRIVC: Jaz mislim, da je tudi izdajatelju do tega, da Teleks ne propade. Mislim, da nobena stvar ne propade z enim clovekom, ce je ta clovek delal tako, kot vi pravite. Ce je pa tako na trhlih nogah ta uredniški sestav in uredniška koncepcija, pa mislim, da je tudi dobro, da pade. Ce je Jure Apih tako deloval, ce se po kitajsko izražam, da je v teh dveh letih dal toliko in toliko procentov odkritega, iskrenega, zunaj hiše neštetokrat izpricanega zaupanja in pohvalnega mnenja o njegovem nastopu in nastopu celotne redakcije, potem se mi zdi, da ni nobenega razloga, da bi mi karkoli naprej spreminjali, ampak moramo vztrajati na tem, da ohranimo tisto, kar je pozitivno, in odstranimo tisto, kar je negativno, da ne ponovite vec napak. Mislim pa, da se ne morete postavljati v nekakšno superiorno pozicijo, ceš, Teleks pa ne dela cenzorsko. Kako si pa vi to predstavljate? Vedeli smo, da te bitke ne moremo dobiti, da Koprivca in vse tiste za njim ne bomo prepricali, ceprav je bilo vse bolj ocitno, da je, ko se je zapletal v pojasnjevanje in dialog, moral mehcati najbolj trda stališca, vseskozi priznavati tudi uspeh in pomen casopisa in njegovega uredništva in da se je na vsak nacin želel izogniti vlogi dogmatskega partijskega eksekutorja. Nobenega dogovora ni bilo, nobenega scenarija nismo preigravali. Veliki topovi so odgrmeli, le poskusimo lahko, kaj bi se še rešiti dalo: DOBNIKAR: Ja kaj pa zdaj? Ali se vam ne zdi, da je ta redakcija tako ujeta skupaj, da bi se splacalo malo pogovoriti pa premisliti pa nadaljevati to pot? Sem prebrala vaš uvodnik v Sobotni in se mi zdi, da daje tako možnost, ne za Teleks, ampak za celotno zadevo. VRECAR: Ali se ni vse malce zbistrilo? Mislim na to, da so bili veliki strahovi za Titovo zdravje, mednarodno situacijo, Sovjetsko zvezo, ali ni to nekaj za nas, da se ta družba zaveda svoje notranje trdnosti? RAZTRESEN: Kot je ta zadeva z Juretom Apihom, kot ste rekli, je to navzgor z vami in navzdol z nami, da si težko predstavljate nadaljnje sodelovanje z njim. Mi si to konkretno sodelovanje z njim vedno lahko predstavljamo, zelo dobro, posebno zdaj, ko vemo, kako je prišlo do konkretnih napak, ki jih imamo sedaj na seznamu od ena naprej. V vseh redakcijah prihaja do napak, o teh napakah se bolj ali manj pogosto pogovarjamo, samo tiste napake so razdrobljene, kasneje pa so lahko predimenzionirane ali pa zmanjšane. In sedaj se mi zdi, da so prav ta trenutek napake, ki se jih pripisuje Teleksu, prepotencirane in predimenzionirane. GUZEJ: Zdaj, po dveh letih je prišlo do tega, da bi se tisto, kar smo vložili v Teleks, ta investicija, lahko zacelo obrestovati. Mislim, da se zdaj, ko bi lahko zaceli pobirati sadove dela, ne službe, morali pogo-voriti, ce se le da, da bi lahko naprej delali. Tisti glavni ocitek, da je Jure to delal iz trme ali iz zlobe, je Jure jasno razložil. Sami ste rekli, da je bil vkljucen tudi sklop okolnosti, zato mislim, da bi se vseeno dalo pogovarjati naprej. Ce bi bil jaz na Juretovem mestu, za to, kar dela, da je cele dneve v službi, bi rekel hvala lepa. Katerikoli urednik, noben ne bi tega zdržal. Kljub vsemu ne bi bilo pošteno od nas, pa ce bi bile še vecje napake, kot te, ki so se zgodile, da ne bi poskušali res vsa pota, sestanek, formalne in neformalne, da bi Jure ostal. Opozoril bi rad še na cisto prakticno plat morebitne zamenjave. Vemo, kaj se zgodi, ko pride drug urednik, imeli smo jih pet ali šest, in vsak je totalno spremenil casopis. Tako je bilo tudi, ko je Jure prišel, in dokler se adaptiraš na novega urednika in tudi on nate, mine ne­kaj casa, to pa se odraža v casopisu. To ne koristi nicemur in nikomur. Tudi bralcem ne! KOŠIR: Jaz vas lepo prosim, ce upoštevate to, da smo se res uigrali, da se tudi razumemo, da delamo zares po svojih najboljših moceh, da delamo ne kot službo, ampak kot skupno veselje, in ce bi nam zdaj Jureta vzeli, nam boste tudi veselje, in to se bo zagotovo casopisu poznalo. In zato ta preprosta prošnja, tako je težko reci, ampak meni se ne zdi nic nerodno reci, da vas lepo prosim, ce nam daste to mož­nost, da ostanemo skupaj. Ta sentiment je seveda moral ustaviti: KOPRIVC: Jaz vam moram povedati, da predno sem dal ta predlog Juretu, sem se posvetoval tudi z ustanovitelji, tudi s predsednico skupšcine Dela. Moram reci, da mi je hudo, da ni prijetno odstavljati ljudi, ampak, žal, se zavedam, da je tudi to ena od nalog glavnega urednika CGP Delo. Carter je jokal, ko je Younga odstavljal. Bila sta osebna prijatelja, vendar ga je odstavil, ker so tako zahtevali interesi njegove vladne politike. Hocem reci, da so nekatere stvari, ko ne smejo delovati emocije. RAZTRESEN: Ali imamo kot clani uredništva kakršnokoli možnost kakorkoli vplivati ali karkoli narediti? KOPRIVC: Mnenje redakcije bo tako ali tako prišlo do izraza na skupšcini. VRECAR: Morda bo pa zdaj skupšcina Dela vseeno drugacnega mnenja, ko smo si oddahnili, notranjepoliticno? KOPRIVC: Treba je upoštevati realne razmere v družbi, treba je spremljati to in ne živeti izven casa in prostora. Jaz ne izkljucujem nobene možnosti, da ne bomo že jutri v Delu cesa podobnega imeli, ali pa še naprej v Teleksu z ali brez Apiha. Takšno je življenje. VRECAR: Radi bi vedeli, kako bo konkretno s Teleksom, dokler ne pride do rešitve? KOPRIVC: Dokler ne pride do rešitve, vodi redakcijo z vašim maksi­malnim sodelovanjem Tine Guzej. REPOVŽ: Mislim, da bi redakcija vendarle želela pogovor s tistimi, s katerimi ste se vi pogovarjali o ostavki. KOPRIVC: Vi se delate naivno, pa sploh niste naivni. Jaz sem vam rekel zelo precizno, da sem o svojem predlogu obvestil predsednico skupšcine in predsednika Socialisticne zveze. Nisem pa nikdar rekel, da so oni mene obvestili o svojih mnenjih. VRECAR: Še vedno nismo cisto konkretni, rekli ste, da dela Tine namesto Jureta ta cas, kaj pa dela Jure? DOLINAR: Ali boste Juretu omogocili, da lahko še dela pri casopisih, ker je škoda, da bi ga izgubili. KOPRIVC: Jaz cakam na Juretov odgovor. VRECAR: Dotlej, dokler se ne odloci, bo Jure torej neuradno v suspenzu? KOPRIVC: Ja. RAZTRESEN: Ali bo koncni efekt kaj drugacen, ce damo skozi vse te sestanke? KOPRIVC: Lahko damo skozi vse te sestanke, ampak koncni efekt bo isti. APIH: Rad bi povedal le to, da ce ne morem dati ostavke, pomeni, da se najbrž ne morem necesa kar tako odreci. Najbrž je bil res del redakcijske politike tako ali drugace idealiziranje, ne trdim za vse, vendar za precejšen del. Sicer pa morate vedeti, da so bili prav vsi sporni teksti, razen Raztresenove Himalaje in mojega uvodnika, napi­sani izven redakcije in da ni prav nobenega razloga, da bi jo potunkali skupaj z menoj. Jaz pa še zdaj globoko verjamem, da niti eden od teh tekstov ni bil škodljiv, da tej družbi ni nobene škode naredil! Za vse tiste stvari, ki gredo zraven, ce preprosto ne morem dati ostavke, vedite, da so meni od vseh najbolj zoprne. Mislim pa, da nimam druge poti. Vsaj zdaj tako mislim. 45. Januarja 1980 se casi še niso spremenili, mehcali so se pa že. Dialog z redakcijo je Koprivcu pokazal na šibkost avtoritarnih razlag in ideoloških argumentov, ki jih je na koncu lahko uveljavil le na silo. Za predstave, ki so še prihajale, je potreboval mocnejšo podporo. Marksisticni center pri MK CK ZKS (Mestni komite centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije) je angažiral svojo sekcijo za marksisticno publicistiko, da analizira 'idejnost pisanja Teleksa od 1. 6. 1979 do 1. 12. 1979'. Nekaj casa je trajalo, a 13. marca je bilo porocilo nared. Danes se seveda bere drugace, pravzaprav komajda resno, tistega marca, ko Broza še niso odklopili, pa so bile obtožbe o nerazrednosti, o subjektivisticnem vrednotenju literarne ustvarjalnosti in esteticisti-cnem vrednotenju likovnih in glasbenih dosežkov, o senzacionalizmu, o zanemarjanju dialektike interesov, o nerazumevanju bistva pluralizma samoupravnih interesov, o nerazkrivanju idejnih tendenc in ravnanj razlicnih nasprotnikov samoupravne socialisticne in neuvršcene opre­delitve Jugoslavije, o idealisticnem pojmovanju sodobne zgodovine, ki da jo delajo politicni voditelji ali kvecjemu teroristi, nikakor pa ne množice, dovolj resne. Zapisali so in ostali živi: Splošna znacilnost uredniške politike Teleksa je, da, ne da bi opredelila svojo razredno pozicijo, odpre neko perece družbeno vprašanje, nato pa je soocena z rezultati, ki jih ni pricakovala. Stihije, ki jo priklice razredna nedolocenost izhodišca oz. izhodišcna pozicija nekakšne nadrazredne demokracije, ni mogoce obvladati, ker spodnese prav socialisticno izhodišce, s katerega bi bilo takšno stihijo mogoce celo prepreciti. Ker, vsako aktualno družbeno vprašanje je treba odpreti z marksisticnih pozicij, sicer nam bo nasprotnik dolocal pogoje in teme idejnega boja, namesto idejnega poenotenja pa se ustvarja idejna zmeda. Popolnoma zgrešen je bil tudi nacin pisanja o materi Tereziji. Prav je, da Teleks piše o takšnih požrtvovalnih in humanih posameznikih, ni pa prav, da ob tem ne zna povedati, da je svetovno mešcanstvo materi Tereziji sicer podelilo Nobelovo nagrado, ni pa se bilo pripravljeno odreci niti enega odstotka narodnega dohodka razvitih, da bi pomagal izkoreniniti bedo, katere omiljevanju se je žrtvovala mati Terezija. Angažiranost in družbena kriticnost se v Teleksu ocitno zamenjuje za: upati si kritizirati organizirane nosilce družbenega odlocanja, ker ne urejajo zadev iz svoje pristojnosti. Od dvanajstih clanov delovne skupine, ki je pripravila analizo, se le en sam – Braco Rotar, pod njo ni hotel podpisati. Slavoj Žižek pa mi je mnogo kasneje na kosilu, ki ga je organiziral Stojan Pelko, razložil, da so ga pod ta tekst podpisali brez njegove vednosti, da so mu ga tako rekoc podtaknili. Kakorkoli, devetnajst strani marksisticne analize idejnosti pisanja Teleksa je bilo dovolj, da je tudi osnovna organizacija Zveze komu­nistov Dela s sekretarko Sonjo Grizilo podprla predlog za razrešitev glavnega in odgovornega urednika. 46. Povreda ugleda strane države Clan 158. Ko javno izloži poruzi stranu državu, njenu zastavu, grb ili himnu, ili šefa strane države ili diplomatskog predstavnika strane države u SFRJ, kaznice se zatvorom do tri godine.* V drugem nadstropju mogocne sodne palace sem pred pisarno okrožnega javnega tožilca prebiral Krivicni zakonik socialisticke federativne republike Jugoslavije. Seveda je obstajal tudi slovenski prevod, vendar mi je prišel pod roke le izvirnik, ki je zato zvenel še malo bolj strašljivo. Božo Janhuba, ki me je povabil na zaslišanje, je bil še mlad tožilec. Morda mu je bilo malce nerodno, zdelo se mi je celo, da mu gre po malem na smeh, vendar se je držal protokola, me formalno identi­ficiral, obvestil o vsebini ovadbe in povprašal po okolišcinah, kdo si je izmislil, kdo napisal, kdo prebral in kdo odlocil? In kako da mi ni prišlo na misel, da bo Janez Pavel užaljen, ko bo to prebral? Seveda nisem mogel vedeti, kako resno mislijo s to obtožbo. Sodnik Miklavcic se je menda le kot samohranilec štirih mladoletnih otrok izognil zaporu, potem ko so mu v predalu našli sicer še neobjavljen tekst, Delov novinar, nekdanji partizan Blažic, pa je zaradi clanka v tržaškem Zalivu v resnici sedel. Komu pravzaprav naj bi bilo name-njeno sporocilo o obtožbi in morebitni sodbi? In kdo je bil v resnici zadaj? Ljubljanski škofje, beograjski nuncij ali, kar je bilo najbolj verjetno, naš domaci partijski vrh? Nisem si domišljal, da lahko moj zagovor karkoli spremeni, ugovarjal sem pa vendarle, ceš da jugoslovanski zakon šciti ugled poglavarja države in ne cerkve, torej Vatikana in ne katoliške ali pravoslavne veroizpovedi. Identicen tekst je bil objavljen v beograjskem NIN-u, kjer pa nikogar ni zmotil. Za enakost pred zakonom gre in ne za politicno discipliniranje! Morda sem bil spet naiven, vendar si nisem znal predstavljati, da bi bil zaradi pravzaprav prijazne omembe prvega slovanskega papeža obsojen na zapor. Zato se tudi hudo sekiral nisem. Koprivcev suspenz mi je šel dosti bolj na živce. Placo sem dobival, le v službi se nisem smel prikazati. To obdobje mi je bilo v vsej moji štiridesetletni karieri najtežje. Prepovedi približevanja se nisem držal, vsako jutro sem bil med prvimi na Delu. Miha Brun, Franci Mulec in Meta Dobnikar so me v podstrešni sobici cisto na vrhu nekdanje Jutrove stavbe vzeli za podnajemnika. Mize nisem imel, vendar sta bila Franci in Meta oblikovalca z velikimi risarskimi pulti, kamor sem se, ce je bila nuja, tudi s svojo prenosno olivetko prislinil. Ironija je bila, da sem bil v kolofonu Teleksa še naprej zapisan kot glavni urednik, ceprav se v uredništvu še prikazati nisem smel, kar je bila pravzaprav svojevrstna kompenzacija za tistih šest mesecev, ko sem Teleks že urejal, le zapisan v njem nisem bil. Nikoli, ne prej ne kasneje, mi ni bilo težje. Neskoncno sem zavidal kolegom, ki so hiteli sem in tja s papirji in mapami v rokah in me le bežno pozdravljali, ker se jim je mudilo, ker so imeli delo. Nikoli vec se ne bom pritoževal, da imam prevec dela, sem se zarekel in se do konca tega tudi držal. Tisto pomlad in pol poletja 1980 pa sem se na malem ognju cvrl in cakal. *Škodovanje ugledu tuje države Clen 158 Kdor javno izpostavi posmehu tujo državo, njeno zastavo, grb ali himno ali njenega šefa ali diplomatskega predstavnika tuje države v SFRJ, bo kaznovan z zaporom do treh let. 47. Samoupravni mlini so mleli pocasi. Formalno odstavljanje odgovornega urednika, ki je bil tako ali tako že preteklost, ni bila ne prednostna in ne prijetna naloga. Predlog glavnega urednika Koprivca in vsebinska utemeljitev Marksisticnega centra sta bila dovolj, da se nikomur ni zdelo vredno komplicirati. Pa tudi zelo brigalo jih ni. Nekateri so mi celo privošcili, le Mitja Volcic je na delavskem svetu postavil nekaj neprijetnih vprašanj, vendar brez pravega odmeva. Od osnovne orga­nizacije Zveze komunistov do Teleksovega izdajateljskega sosveta, delavskega sveta in Skupšcine casopisnega podjetja Delo je bila dolga pot. Koncni rezultat je bil seveda znan vnaprej, vendar jo je bilo treba prehoditi in stopiti na vsako stopnico. Poklical pa me je Francek Šetinc, generalni sekretar slovenskih komu­nistov, in me povabil na pogovor. Sprejel me je tovariško, mi tako rekoc zaupno pokazal magnetogram pogovora s Titom; slovensko politicno vodstvo je bilo zadnje, ki ga je obiskalo v Karadžordževu; in mi prijateljsko svetoval, naj neham trmariti in naj ne delam cirkusa, ki si ga v teh zahtevnih casih komunisti res ne moremo privošciti. Glede obtožnice javnega tožilca mi pa ni treba skrbeti, je že dogovorjeno, da jo bo umaknil. In tudi za službo ne. Samo da ta zmeda mine, dobro vemo, kaj nas letos caka, in zanesljivo se bo našlo mesto, ki me bo zadovoljilo. Zdelo se mi je, da me zares ne posluša, ko sem mu skušal razložiti, zakaj ne morem popustiti in sam odstopiti. On je svoje opravil. Titov pogreb, foto: Joco Žnidaršic 48. Tekma je bila odpovedana. Nedolžen stavek, ki so ga navsezgodaj cetrtega maja odtipkali teleprinterji politicnih vodstev vseh republik in pokrajin, je bilo šifrirano obvestilo, da je Broz mrtev. Špekulacije, kdaj je v resnici umrl oziroma so ga odklopili, niso nikoli potihnile, vendar je bila vest, ceprav smo jo vsi pricakovali, šokantna, ko je bila tudi uradno objavljena. Vedeli smo, da je to konec nekega obdobja in da je povsem nepredvidljivo, kaj nas v prihodnje caka. Po Titu Tito je bilo zareceno geslo, ki pa mu je le malokdo verjel. Tistega maja pa je bil naš maršal še kako med nami. Poklical me je Koprivc in me vprašal, ce bi bil pripravljen pomagati urediti posebno številko Teleksa, posveceno umrlemu predsedniku. Menda so v uredništvu izrazili željo po tem. Seveda, ce sem bil dober za Kardelja, bom tudi za Tita, a le kot resnicni urednik, kakor sem še vedno tudi zapisan v kolofonu. Ni mu bilo prav, se mi je zdelo, vendar ni ugovarjal. Broz je imel rad spektakle in tak je bil tudi njegov pogreb. Petkilo­metrski sprevod od parlamenta do Hiše cvetja na Dedinju je bil svoje­vrstna Golgota, še posebej za vdovo Jovanko in njene družice v visokih petah. Vrocina je bila neznosna in svetovni voditelji, ki so se mu prišli poklonit, so imeli sicer posebno tribuno, da jim ni bilo treba pešaciti za krsto, vendar jih je dobra poldruga ura, kolikor so cakali, da so pogrebci prehodili dolgo pot, premagala. Podoba, kot jo je v objektiv ujel Joco Žnidaršic, je enkratna in zgodovinska. Še nikoli se ni nikjer zbrala tolikšna množica državnih voditeljev in še nikoli se niso posedli tako po domace neformalno in sprošceno. Margaret Thatcher in princ Filip, soprog kraljice Elizabete, sta se preprosto usedla na tla, pravzaprav na stopnico castne tribune. Štirje kralji, štirje princi in en veliki vojvoda so se neženirano posedli zraven. Šestintrideset državnih predsednikov, šestnajst predsednikov vlad, sedemnajst predsednikov komunisticnih in socialisticnih partij, Kurt Waldheim, generalni sekretar OZN, Leonid Brežnjev in Andrej Gromiko, Sovjetska zveza, Lilian Carter, mati ameriškega predsednika, ki se ni želel srecati z Brežnjevom, Willy Brandt, H. D. Genscher in Helmut Schmidt, Francois Mitterrand, Sandro Pertini, Jaser Arafat in Robet Mugabe, Indira Gandhi, Kim Il Sung, Janos Kadar in Hua Guofeng. Eminence, visocanstva, ugledneži in imenitneži, demokrati in tirani, barabe in zlocinci, vsi so se posedli po tleh, se pahljali s cimerkoli, kar jim je prišlo pod roke, in jim ni bilo prav nic mar, kaj si kdo o njih misli, saj se bodo tako ali tako vsak cas scvrli pod neusmiljenim balkanskim soncem. 208 delegacij iz 126 držav je prišlo na pogreb sina slovenske matere, priucenega kljucavnicarja iz Zagorja. Ne Winston Churchill in ne John Kennedy mu nista bila ravna. 49. Umrl je Jean-Paul Sartre, odšel je Reza Pahlavi, ustrelili so Johna Lennona. Zdelo se je, da je casa, ki nas je zaznamoval, potihoma konec. Tlelo je. Nic se ni spremenilo, pa je bilo vendar vse drugace. V Trbovljah so prvega junija 1980 ustanovili glasbeno skupino Laibach. V Varšavi so po dolgi stavki pristaniških delavcev in po ogorcenih protestih dovolili neodvisni sindikat, ki se je kmalu prelevil v stranko Solidarnost. Dimitrij Rupel je obiskal Jaka Koprivca in Delo je objavilo, potem ko jih je sprejel tudi Mitja Ribicic, odprto pismo Tineta Hribarja, Svetlane Makarovic, Andreja Inkreta, Borisa A. Novaka, Nika Grafe­nauerja in Dimitrija Rupla z zahtevo po ustanovitvi nove neodvisne kulturniške revije. Po Brozu ni bilo vec nedotakljive absolutne avtoritete in republiške elite so zacutile, da potrebujejo domaco podporo, ce naj se uprejo vse hujšim pritiskom beograjskih caršijskih, partijskih in armadnih krogov, pa vendar ostanejo na oblasti. Delov samoupravni vrtiljak se je zvrtel in izvrgel dotedanjega glav­nega in odgovornega urednika Teleksa ter nastavil dva nova, Mira Poca za glavnega in Mitjo Meršola za odgovornega urednika. Aljoša pa me je povabil, da ga obišcem. Zdelo se mi je, da ga tišci, ker sem spet ostal sam. Bil je oster, nesramen in radikalen, pa hkrati do bolecine pošten. Popeljal me je v kabinet, ki je dišal po Orientu, zastrl okna in sedel na tla, na preprogo. - Stvari, veš, se dogajajo hkrati. Ko gledaš nazaj, pogosto opaziš neka kšno sozvocje dogodkov, ki na videz nimajo nicesar skupnega, pa se vendar morda dopolnjujejo. Nisem mistik, vem pa, da ce necesa ne vem, ne pomeni, da tega ni. Pozitivisticen pogled na svet je po svoje ošaben. Cesar ne vem, ne razumem, si ne predstavljam, tega ni. Ampak cloveško iskanje se ni zacelo z Marxom, pa tudi s Konfucijem ne. Tudi sam ne vem, kaj I ching pravzaprav je, imam pa nekaj srhljivih izkušenj z interpretacijo njegovih namigov, sporocil, ce hoceš. Vabim te, da s pomocjo njegove vecne, vesoljske modrosti skušava razumeti položaj, v kakršnem si se znašel. Škoditi ti, mislim, ne more, pomaga pa morda le. Upaš? Ubogljivo sem pokleknil, pocepnil pravzaprav, popil skodelico dišecega caja in se zamislil. - Moraš se skoncentrirati na eno samo preprosto vprašanje. Bolj natancno, ko ga formuliraš, vec možnosti je, da boš dobil odgovor. Vprašanje mora biti globoko in iskreno tvoje, mocno in bolece, in nikomur ga ne smeš izdati, me je poucil. Dolgo je trajalo, da sem se zdel zrel in pripravljen. Tri stare novcice sem brez misli trikrat vrgel, da so se postavili v vedno nov vzorec, Aljoša pa je odprl knjigo, iskal primerjavo in študiral razlago. Pripove­doval mi je zgodbice, modre misli in prigode. Nisem mogel vedeti, kolikšen je bil njegov ustvarjalni prispevek in koliko modrosti je bilo zares zapisane: Zgoraj je zemlja, spodaj je ogenj. Sonce zahaja in zacenja se nociti. Ko sije sonce, ptice veselo pojoc širijo krila. V nevihtnih oblakih se spušcajo v varna zaklonišca pod zemljo in tiho cakajo, da nevihta mine. V temi, ki še traja, ne morete pricakovati, da bi vas drugi videli v pravi luci. Vodnjak je svetišce. Voda mora ostati cista tudi za tiste, ki pridejo za nami. Globoko pod zemljo luc ne ugasne. Ovire, motnje in neprijetnosti so na vseh ravneh. Težko je obvladati mocno željo, da bi z akcijo rešili problem. Ostanite mirni. To ne pomeni, da nicesar ne pocnete, pac pa je to simbol taoisticnega nedejanja, to je, da v tem trenutku ne forsirate rešitve, ker bo to prineslo le nove probleme, zapadli bi v pravi kaos. Namesto tega izkoristite zdajšnji cas za nabiranje energije, ki jo boste uporabili kasneje, ko bo pravi trenutek za akcijo. Resnico, ki je od nekdaj v nas, osvobodimo nanošenih zablod in duhovnih mas, jo osvetlimo in ozavestimo. Uporabljam svojo inteligenco tako, da jo prikrivam. Lao Tze. Nisem se trudil, da bi prispodobe prevedel v konkretne napotke. Malce sem bil zmeden, malce pod vtisom ceremonije in Aljoševega resnega pristopa. Zelo se je potrudil in niti slucajno mi ni prišlo na misel, da bi podvomil ali se celo ponorceval. - Luc pod zemljo ne ugasne, mi je pomenljivo šepnil na uho, ko sem odhajal, in ni bilo vec prilike, da bi mu odgovoril. Štirideset let kasneje prelistavam drobno knjižico in razmišljam, ali je na tem svetu sploh kaj novega? Na cesti me je prestregel Tof. Tone Fornezzi je novinarska legenda. Bil je eden izmed skupinice vecinoma faliranih študentov, ki so v šestdesetih letih v uredništvu Tedenske tribune predstavljali nov veter slovenskega žurnalizma. Vsi po vrsti so kasneje kot uredniki (Avta, Jane, Stopa, Gospodarskega vestnika, Antene, Književnih listov) oblikovali profesionalni temelj moderne casopisne krajine pri nas. Do holivudarskega pritepenca so bili seveda dolgo nezaupljivi, vzvišeni in porogljivi. - Moram ti povedati, da v zacetku tudi jaz nisem verjel, sedaj pa ti lahko samo cestitam. Krepko mi je stisnil roko. Ni bilo zaman. In še dve leti do prve številke Nove revije leta 1982, še devet let do Teleksovega konca leta 1989. 50. Momo Kapor je šel v planine. Na Palah pesnikuje o 'blagozvocnem šumu granat', ki letijo na Sarajevo. Predstava, ki me je bila nekdaj ganila, se je sesula. Steklene plošcice, ki so kot v otroškem kalej­doskopu risale nepozabne vzorce, so razpadle. Na novo se sestavljajo in tistega prej kmalu še v spominu ne bo. Po osmih mesecih se je trma ohladila, pa tudi smisla ni bilo vec nobenega. Pristal sem na pravzaprav velikodušno ponudbo in se s presenetljivo prostimi rokami lotil marketinške preobrazbe precej zavožene casopisne hiše. Po Titu Tito je bila zveneca, a prazna parola. V vseh republiških kokošnjakih so kikirikali petelini, ki pa so se le v svojih nacionalnih ogradah pocutili dovolj varne. Nacionalizem je bil njihovo ne le najmocnejše, temvec tudi edino pravo orožje. Ideologija, ki naj bi os­mišljala oblast partije in diktaturo proletariata, je izgubila ves smisel in moc. Karte so se na novo delile, povsem nove energije so brbo-tale pod površjem in prav nobene garancije ni bilo, da bo obstojeca struktura moci in ugleda jutri še karkoli vredna. Nujno je bilo poiskati nove opore. Na zahodu, bližje razsvetljenski celini, so verjeli v instrumente demokracije in pravne države, ki naj bi enim omogocali legalno borbo za oblast, drugim pa legitimno in privilegirano vkljucevanje v veliko igro za njeno ohranitev. Na vzhodu tedanje države je bilo vse enostavneje. Armada in Udba sta bili trden branik oblasti. V partiji, ki je še vedno kontrolirala vse oblastne strukture, se je zacel razrašcati konflikt po nacionalnih šivih. Beograjski poskus, da bi s skupnimi ucnimi jedri utrjevali enovitost Karadžordževe in Brozove vizije, je naletel v Sloveniji na nikoli viden odpor. Kot tudi sicer v prelomnih zgodovinskih trenutkih so bili na celu pesniki, sanjaci. Zacel je s pismom bralcev v Delu Janez Menart, za njim pa se je z ocitno tiho simpatijo partije zvrstil plaz ogorcenih odzivov. Zbudil se je dotlej neznani državljanski pogum. 'Štiri desetletja ste nas vodili, kamor ste hoteli. Dolgo smo vam zaupali in se vam pustili. Z našimi otroki se vam ne bomo pustili igrati', je bilo nedvoumno sporocilo, ki ga je vsaj Milan Kucan zanesljivo razumel. Pred vrati je bilo novo poglavje. Morda nismo bili pripravljeni, tudi razumeli ga verjetno nismo, smo pa z velikim navdušenjem stopili vanj. »S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni bati prihodnost«, sem zapisal, ko so me povabili zraven. In ostal živ. 51. Osnovni organizaciji Zveze komunistov, Delo V prilogi vracam clansko izkaznico Zveze komunistov Jugoslavije, ker ne morem biti vec njen clan. Pred petindvajsetimi leti sem bil s ponosom sprejet v clanstvo partije, preprican, da pripadam najnaprednejši in najbolj pošteni ideji z najbolj cisto in predano organizacijo. Dolga leta sem verjel v znanstveni sociali­zem, proletarsko revolucijo, univerzalni marksisticni pogled na svet ter izjemnost in avantgardnost jugoslovanske poti v samoupravni socializem. Iluzija za iluzijo se je z leti posvinjala, znanstvenost skazila, zgledi so se podrli. Tudi sam sem se znašel v mlinu partijske oblastniške birokracije in požrl nekaj grenkih klofut in krivic. Vendar sem bil še dolgo pripravljen verjeti, da ekscesi, napake, krivice, stranpoti ne blatijo ideje, temvec le njene nevredne aparatcike, nesposobneže in zlocince. Partija naj bi bila pac takšna, kakršni smo mi, ki jo sestavljamo. Zato naj bi pošteni vztrajali v njej in se v organizaciji borili za njen preporod, da bi postala vredna svetle zgodovinske ideje. Bolj pošteno in odgovor­nejše se mi je, kljub razocaranjem in spregledom, zdelo vztrajati v njej kot pa bežati iz navrtane barke, ki naj bi nas popeljala v novi svet. Danes ne morem vec. Prevec nedolžne krvi je bilo prelite, od Kronštata do Gulagov prek Budimpešte, Kampucije, Roga, Golega otoka pa do Prištine in pekinškega trga Nebeškega miru. Ne verjamem vec v komunizem in njegovo zgodovinsko in kulturno poslanstvo. Žal! Zato razocaran tudi nad samim seboj izstopam. Jure Apih, 6. junij 1989 Jure Apih PREDIGRA / Še preden smo izgubili spomin Založba: Festfest d.o.o. Za založbo: Meta Dobnikar Lektoriranje: Sonja Likar Portret Jureta Apiha: Benjamin Ivancic Oblikovanje: Original Tisk: Tiskarna Radovljica Ljubljana, september 2020 BIBLIOGRAFIJA Jure Apih Oglašanja v A duru, Ljubljana 1996 Papirnati boben, Ljubljana 2001 15 years of New European Advertising, Ljubljana 2009 Sedmi premislek, Ljubljana 2015 Fina kuhinja za telebane, Ljubljana 2016 Fine Cuisine for Sunday Chefs, Ljubljana 2017 Vihrave misli, Ljubljana 2017 Za lepo misel dam cekin, 2018 Rdecega mlina blues, 2019 www.jureapih.si