Novi zvon
Literarna revija sodobne slovenske in mednarodne literature
2
Novi zvon
Letnik VI, številka 3/Erotika (junij/julij 2017)
ISSN: 2385-9687
Revija deluje pod licenco creative commons.
Glavna in odgovorna urednica: Sara Fabjan
Uredništvo za poezijo: Anja Grmovšek Veronika Šoster
Uredništvo za prozo: Patrik Holz Nina Kremžar
Strokovna sodelavka - intervju: Veronika Šoster
Strokovna sodelavka - lektorica: Vesna Rogl
3
Tematska številka EROTIKA
4
Poezija
5
Peter Marolt
P R O S T I T U T K A
Spoštovani gospod kramlja s spoštovano prostitutko ob dveh kozarcih hladne penine.
Spoštovana prostitutka gospodovega prijatelja nežno poboža po glavi.
Gospodov prijatelj ves zaripel, ves plešast in z luknjo v glavi.
Spoštovana prostitutka gospodovega prijatelja vpraša: »Kaj ti je danes, da si tako otožen?«
6
A N A L
Starejša izkušena prijateljica noči vabi k sodelovanju mlajše sodelavke. Delo na terenu, delo v hotelu, delo na domu, delo na jahti, escort - včasih tudi casino.
Zaslužek, delovni čas, sanjsko življenje, ureditev bivanja in vseh potrebnih dovoljenj. Stranke so stalne, občasne, delavci, turisti, starejši gospodje, študenti, tujci in vsi ostali.
Starejša izkušena prijateljica noči
vabi k sodelovanju mlajše sodelavke.
Kaj delate? Delamo vse! »Jaz delam vse, razen anal!«
7
Nikola Šimic Tonin
(pesem prevedla: Andreja Malta)
JELENI
Pomlad, zgodnja spomlad Jelena
srebrno nebo gori
pojasnite zdaj srdito igro jelenjadi Jelena
ljubezen košute v travi do pasu igro igre to noro vroče opoldne
pokraj poti teče tiha voda
dotik poljuba
sprosti se Jelena
vodil te bom skozi prekinjena polja po reki navzdol
v kateri mi tvoje dojke bežijo kot 8
vznemirjene postrvi
tam doli kjer je naša jelenjad iz sanj
Jelena
poglej tistega
s toplim lepljivim gobcem
on hodi v meni in tuli na sonce
objasnite mi zdaj
Jelena
čas rjovenja na poljih jelenjadi
sonce plava v modrini zvezd
dovoli da te odvedem Jelena v travo do pasu v zeleno travo do neba Jelena
9
Nastja Koritnik
»Zbogom, orožje«
Ne upam ti pogledati v oči.
Še zlasti ne takrat, ko ti grem skozi temne, redke lase
in se šele potem zazrem v črna ogledala
in vidim svojo črno prihodnost, ki me čaka,
če se ob tem spozabim.
Ampak tokrat se lahko.
Z zaprtimi očmi trgam kose karirastih tkanin,
stran zalučam srebrne okvirje
in se, kot da je življenjskega pomena,
poglobim v osrčje prej oboroženega problema,
dokler nima več na sebi svoje strupene kože,
samo še živčevje, iztekajočo se vodo in kri
ter mišičevje.
Takrat v bistvu opazim, da me gledaš v oči. S tistim razočaranim pogledom, ker veš, da te spet ne poslušam.
Moji nameni in vest niso skladni. Zabijajo se med vrsticami in drug drugemu mečejo nož v ramena. Samo želja je tista, ki ne usahne.
10
PREVEČ DOPAMINA
Počutim se za en drek, pa sploh nisem zaljubljena.
Tresejo se mi roke, pa vem, da ni od kave,
ker sploh ne pijem kave.
In vem, da ni od cigaret, ker sem softič
in, ja,
ker ne kadim.
Čeprav sem malo prej enega prižgala in razmišljala o tem, da bi si naročila en espresso.
Ko sem opazovala izkajene centimetre, kako izginjajo v eno z dihom in se pretvarjajo v užitek, ki dolgoročno jemlje že tako vedno plitkejšo sapo, pa sem se spomnila, da ni potrebe po tem, ker sem dejansko pred tem že izpila svoj espresso.
11
Amadej Kraljevič
Ne bo ugrizno, sej vsak grize ko se špila
izvabljen sem bil pred okno da se posedem pred menoj si se razprla in vse koščice
ki sem jih sprotno nabiral v gobcu sem spustil kot rafal
kot nakičeni rafal direktno v razprtost vse sem zgrešil le tisto eno eno sem trofil
ozračje ni moglo verjeti natančnosti
pa sem šel zraven notri
poiskal sem ti koščico v tvoji vodi
ter ti jo nastavil pred oči
tega še nisi nikoli počela in
jaz tudi ne
čeprav naokoli mutiš gubanje rok
ne da bi se direktno soočila
in ti tristo mutnih glasov preprede glas
za vse te glasove sem vedel in jih gledal zraven
spustil sem svojo fanatičnost do konca
ter jo vzel nase 12
Jože Brenčič
DIONIZ MED REGRATOVIMI CVETOVI
ležiš sredi pomladne trave obkrožena s cvetočim regratom ki me bode v oči povsod cvetje in čisto nebo in dozorelost sredi maja
tvoje telo je podobno majhnemu križu ki kot znamenje vabi: pridi in vzemi vzemi in ne oklevaj da čas ne pobegne
razširiš roke in noge čakaš da se nate spusti moje od sonca nabreklo nebo da te objamem se stisnem k tvojemu trebuhu in prsim
da s prsti nestrpno potujem vznemirim speče murne da zaječijo s svojimi krili te počasi pribijam k tlom drsim po svileni toploti dokler se ne strese svet in se razpoči z bliščem v mavrični eksploziji
13
VOŠČENI EKSPONAT 215
obstal sem pred njo skoraj popolna ženska v odprtem ležečem telesu vidim rodila pod prepono maternico in jajčnike krzneni pečat spola z nepotrebno imitacijo dlak nižje natančno izdelana težko opazna odprtina vagine le za tiste ki se potrudijo in si ogledujejo od blizu
ima temne razpuščene lase rahlo priprte oči napol odprta usta z zobmi vitek vrat z ogrlico vidni so popolnoma nedolžni organi pljuča angela srce prečno prerezano maternica všečna očem vsi organi skrbno postavljeni vagina pa slep tunel ki ne vodi v notranjost
14
Dušan Marolt
DOŽIVETJA NASELJENOSTI
I
na dan, ko sem našel življenje, so se premešali planeti.
v srži mladostnih okončin, me je ganil skomig.
čutim vibracije, skozi kožo rož, ki zasajene v mojem skeletu prinašajo pristno resnico.
vsako oko je barvno.
nisem navaden v svojem labirintu -streha energij mi vrže v objem zvezdo,
v podobi ženske.
II
naseliva se v trenutek tišine.
objeta z orhidejami neke zime požirava hlape noči.
ko naju zazebe, se spet zažgeva.
najina svetloba je očesni lesk, ki ga oddajava,
15
ko nama zmanjka barv.
III
ob ponovnem rojstvu,
se bova naučila nabirati sončnice.
skozi globoke vdihe lesa bova zaspala na stolu
in postala absolut.
IV
objem uzre srž bližine. dotik noči
ji ponudi površino ogledala, osvetli se slika telesne resnice in jutro v zenici zgosti pramen njenega trebuha. ne odide. ne prestraši.
šivam ugrize rojene strasti, stopam na sled popka in s smehom budnosti se prilepim nanjo.
obriševa zrak mežikov in na relief obraza izriševa piko oči.
V
kri ponujam ob razdajanju tebi. intravenozno te rad občutim in barvam lepoto.
16
kot kipa adrenalina in razprav loviva najin beg.
še v sanjah slišim globoke vzdihe svojega hotenja žil.
slečena v večnosti tlakujeva zgodbo.
17
POTOP
vdrt vzglavnik, ki ujeto sprejema njeno svetlo spečo glavo; prijeten nasmeh, kot igra zobnih senc.
odkrito in golo telo, ki ga privzdiguje vsak dih, kot bi ponovno iskala junaka, da bi razbistril bedri -zveni toplo,
kot potapljanje v trenutek za izselitev skrivnosti pogrošnosti.
prežeta s prevzetostjo sna, se prevali kot stran v knjigi, da prebere nemo vsebino -zavedajoč se, da bo na koncu postelje lahko postavljena pika.
18
JEZIKOSLOVCA
oba sva tam, vtisnjena v telo platnic.
z lačnim gonom ritma besed vraščava potne odtise.
iz pogledov srkava nabrekle črke, tako intenzivno, da med šviganjem dlani izpari še slina.
v mislih te trgam kot pravo žensko -sparjena oživiva afekt glasu.
dihava vase, da se uzreva
in spojiva razdajanje metafor.
ne želim. le jemljem -
ko odpreva druge ustnice in izhropeva lepljiv stavek.
19
DOKUMENTAREC
ustvarila sva svoje pleme, v katerem je talisman golota.
živ človek sem, ker te poljubljam.
ganjen s tvojim spancem,
uzrem drugačno zamišljenost naslade -
počakam, da zaznam tvoj gib, nato se spariva v ugrizu.
obraza, ki spominjata na pogum, sprožita telesi do živalskih globin.
najina kri brbota,
naj zavre plosk v stepsko noč!
20
Klavdija KIA Zbičajnik
RAZLOG OBSTOJA (raison d'être)
tvoje oči
prebadajo
zarjo
tvoj glas
vibrira
razkošje
tvoj nos
vohlja
začelje
tvoj dotik
ostaja
razvraten
tvoja sapa
osvobaja
zabubljenost
tvoj jezik
liže
razum
tvoje uho
odčara
zadrego
tvoje srce dograjuje radost
21
tvoje telo poplavi (moj) zaliv
22
LEGA V SPOMIN
le pridi dol ne bom coklala k tebi ljubi
le pridi gol ne bom odšumela kot jež z listja
le pridi sam ne bom zastrla okna
v najin svet
le pridi vroč ne bom se razbelila
kot skala ob morju
23
Maja Av
Zveži me na tramove postelje.
Kričala bom kot šakal
krvavela po postelji tvoje matere.
Butala z rokama ob steno
s koleni ob tvoja stegna
in z medenico ob tvoj trebuh.
Vdolbine.
Izdolbine.
24
(Moja koža je bila tvoja koža) Je bil tuš dolg In izjemno vroč, Si me spral? Si zamenjal rjuhe In prezračil sobo, Odnesel vse smeti In prestavil vse stvari? Me preskočiš v imeniku,
V	prostoru ali
V	mislih,
Se me je težko znebiti Ali lahko pozabiti, Sem motnja v frekvenci Delovanja ali bolj Pika na leči, da ne vidiš? Si si dobro umil zobe in Zdrgnil roke, da Ni več celic mene Na tvoji koži, Da ostajam le še notri, Kjer je skrivnost varna, Kjer smo jaz, Moja napaka, Moja umazanija, Tvoja krivda Skrite, si me prekril?
25
Zanikaj me, Jaz nisem bila tu.
26
Proza
27
Luka Gluvic OMARA
»Boste še kaj naročili?« me glasno, skoraj kriče vpraša natakarica in pri tem z ustnicami pretirano poudarja izgovorjene besede. Star sem enainosemdeset let. Moje telo ni več, kar je bilo. Zdaj delam vse bolj počasi in včasih kaj pozabim, vendar še zmeraj dobro slišim. Včasih odtavam z mislimi. Tako je bilo tudi, ko mi je prvič stregla. Zdaj misli, da ne slišim dobro. Ne morem ji dopovedati, da ni tako. Prisiljen sem igrati vlogo naglušnega človeka. Star sem, ne bebav, ampak ker me telo več ne uboga, me ima za triletnega otroka. Nekoč bom doživel srčni infarkt zaradi njenega kričanja, ampak nima smisla, da bi se mučil in ji skušal pojasniti njeno zmoto.
Spomnim se neke starejše ženske, takrat sem bil še mlad. Bil sem na skupinskem potovanju, ki ga je organizirala neka potovalna agencija. Ko smo čakali na avtobus, sem se spomnil, da sem s seboj pozabil vzeti aspirine. Za večere sem imel načrt, da bom odhajal ven in se ga tudi napil. Vprašal sem jo po aspirinu, potem pa me je celo potovanje spraševala, kako je moja glava. Nisem ji mogel dopovedati, da sem aspirin iskal samo preventivno. Vsakič, ko me je vprašala po glavobolu, je zaskrbljujoče stiskala oči in kimala, kot da čuti vse hudo, kar prestajam. Verjetno je bila osamljena in je iskala nekoga za pogovor, tako sem bil prisiljen igrati človeka z neustavljivo migreno.
Podobno je tudi s to natakarico. Moje misli odtavajo, potem ne zaznam sveta okoli sebe.
28
»Gospod, boste spili še eno kavo?« ponovno skorajda zakriči. »Ne, hvala. Lahko mi prinesete račun,« odgovorim in ko odide, se poskušam spomniti, o čem sem malo prej premišljeval. Spomini iz otroštva. Čudno, kako jasno jih vidim. Je to zato, ker se bližam koncu? Morje. Vonj po morju. Modro nebo kot sveže prepleskana stena. Temno modro morje in lesketanje na gladini. Vidim jo, a le v hrbet. Pozabil sem njen obraz. Imam sedem ali osem let. Ona je dve, tri leta starejša. Ima svetle lase barve žita in vmes so od sonca razbeljeni prameni. Polt ji je potemnela in vidijo se bele dlačice na njenih rokah, na njenih dolgih nogah. Nosi enodelne kopalke. Tudi prsi se ji že vidijo. Gledam jo in čutim, da mi je zato prijetno.
Masturbirati sem začel zelo zgodaj, še preden sem dobil izliv. To počnem, odkar pomnim. A ne na njo. Bila je nekaj preveč lepega. Bilo bi grešno. Tako sem čutil in zdaj vem, zakaj. Že takrat sem nagonsko vedel, da si pri masturbiranju sposodiš podobe lepih deklet in jih prikrojiš svoji fantaziji. Z njimi delaš vse, kar hočeš, in nikoli ne pomisliš, kaj si one želijo. Z njo bi se lahko samo ljubil. Nikoli nisem dojel, kako lahko nekateri fukajo in so z mislimi daleč stran od ženske, ki jo stiskajo ob sebi. To je tako, kot če bi samo onaniral.
Nekaj poetičnega je, ko se končuje poletje, začne pomlad ali pride jesen. To so moji letni časi. Nekaj v prehodu. Minljivo, kot sem jaz. Kot je bila moja žena. Obenem tudi ta minljivost obeta kaj novega. Star sem, ne vem, če bom naslednji mesec, leto ali dan še živ, pa se še vedno navdušujem in v sebi čutim vznemirjenje, ko pomislim, kaj me čaka za horizontom.
29
Življenje v meni še vre. Še začutim, da mi otrdi ud med nogami. Še čutim poželenje.
Zelo zgodaj sem začel raziskovati svojo seksualnost in preko nje spoznal vse plati človeka. Spoznal sem, da se človek rodi z neko silo v sebi, ki ruši in ustvarja. V sebi ima zver, ki jo mora krotiti. Zver, ki rjove in včasih toči solze. Vse je že tam v človeku. Vprašanje je samo, ali bo to spoznal. Vprašanje je samo, kaj ne bo postal. Vsi se rodimo morilci, pesniki, zatiralci, ljubimci, zvodniki, tatovi ... Kaj na koncu ostane od nas? Bore malo.
Gledam njen hrbet in stiskam oči, ker se mi blešči od sonca. Res mi godi, ko jo gledam. Prijetno mi je, kot mi je bilo prijetno, ko sem se pri treh letih stisnil k mami. Dekletu je bilo ime Tamara. V mojih mislih se nikoli ne obrne. Njene dolge noge me spominjajo še na neke druge podobne noge izpod krila dekleta v modri poletni oblekici dvanajst let kasneje. Nekoč davno v Španiji. Ime ji je bilo Katja. Nič posebnega se ni zgodilo tisti dan, le moja glava je bila izpraznjena vse navlake. Sprehajala sva se od trgovine do trgovine. Ona si je ogledovala obleke, čevlje, nakit in jaz sem ji delal družbo. Nikjer drugje nisem hotel biti kot tam z njo, ničesar drugega si nisem želel, potreboval, iskal. Rahlo skodrani, na kratko pristriženi rjavi lasje, modra oblekica in pod krilom daleč najlepši par nog, kar sem jih kdajkoli videl.
V daljavi zagledam znanca, ki se približuje terasi kavarne, kjer sedim. Ime mu je Jakob. Spet se bo usedel poleg mene, se mi najprej potožil glede prostate in me nato prosil za uslugo.
30
»Celo noč nisem spal. Osemkrat sem šel na stranišče in nič. Nič, ti povem!« reče, še preden se sploh usede. Usede se počasi in pazljivo. Brez besed čakam, da me prosi za uslugo. »Rabim tvojo pomoč,« reče in se s pogledom zapiči vame. »Danes ti ne bom mogel pomagati pri premikanju omare. Že od jutra me boli koleno,« mu odvrnem.
V spalnici ima veliko starinsko omaro iz masivnega lesa. Mislim, da je narejena iz bukve. To omaro sva že ne vem kolikokrat premaknila, vendar nikoli ni povsem zadovoljen z njeno postavitvijo. Človek bi pomislil, da študira feng shui ali pa ustvarja kakšno umetniško inštalacijo. Jakobova zadnja velika umetnina. V resnici je samo osamljen in vse skupaj je le izgovor, da se druživa. Enkrat sem mu predlagal, da bi za pomoč poklical sina, pa ni hotel o tem nič slišati. Verjetno ga je motilo, ker ga njegov sin ne obišče pogosto.
»Ne, ne gre za omaro,« reče in si pri tem obriše potno čelo, »sem ti povedal, da sem dobil novo sosedo?«
Nekaj malega se spomnim, da mi je omenil neko sedemdesetletno gospo, ki naj bi se preselila v stanovanjsko hišo, kjer živi.
»Obljubil sem ji, da ji bom pomagal. Rada bi se znebila neke omarice. Sam ne bom zmogel, zato rabim tvojo pomoč.« »Ravnokar sem ti povedal, da me boli koleno.« »To ni noben izgovor. Star si enainosemdeset let. Pri teh letih te vsak dan nekaj boli.«
»In ti imaš devetinsedemdeset let in oba imava kosti kot ptice. Komaj hodiva naokoli, ti pa bi rad, da prenašava še težke stvari.«
31
»Lahko si pomagava z rudlom1.«
»Imaš mogoče rudl?«
»Ne. Mislil sem, da ga imaš ti.«
Odkimam. Jakob se zamisli, nato čez čas reče: »Potem lahko
računam nate?«
»Kdaj naj pridem do tebe?«
»Jutri ob desetih.«
Proti večeru se ustavim na pokopališču. Pet let je že minilo, odkar mi je umrla žena. Pogrešam jo, čeprav zadnje dni nisem veliko mislil nanjo. Zadnje čase se mi v glavi vrti film, v katerem se kot kvantni delci prikazujejo in izginjajo podobe žensk in deklet, ki sem jih nekoč občudoval, ljubil, po njih hrepenel. Lepo sva se imela. Zgradila sva si čisto svoj svet in se v njem zabavala. Pogrešam njeno muco in vonj po njej. Vsi govorijo, da strast mine, da potem pride toplina, prijateljstvo. To je laž. Življenje ni ravna črta. Ne greš od ene točke do druge, ampak se vseskozi vrtiš v krogu. Strast gre in se spet vrne. Vse je ciklično. Lahko samo nehaš živeti. Tako je bilo v najinem življenju. Bili so trenutki, ki so presegali začetno strast.
»Malo moram še živeti,« rečem, preden odidem z groba. Ponoči sanjam. Spet se mi blešči od sonca in gledam dekle, ki se nikoli ne obrne. Tamara. Zakaj mislim nate, zdaj, po toliko letih? Zbudim se. Ne morem več zaspati, zato ležim v postelji in premišljujem. Spomnim se, da je imela sestro. Njeno popolno nasprotje. Črnolasa, brez njene elegance, suhljato telo, ki hlasta po življenju. Tvorili smo ljubezenski trikotnik. Ljubljena, ljubljen, ljubeča. Nekega davnega poletja.
1 Ročni voziček
32
Vstanem okoli osmih. Spet čutim bolečino v kolenu. Za zajtrk pojem umešana jajca in spijem kavo. Počasi se odpravim do Jakoba. Ko pridem tja, me on že čaka pred vhodom. Povzpneva se v tretje nadstropje, kjer ima ona stanovanje. Jakob mi jo predstavi. Ime ji je Barbara. Lep vonj se razleze proti meni, ko stopi korak naprej, da mi seže v roko in meni malo otrdi ud med nogami. Preden se z Jakobom lotiva dela, spijemo kavo. Lepa ženska je. Gledam jo in čutim, da mi je zato prijetno.
»Spomni se Barbara, kar naprej je deževalo na Brest tisti dan in ti si šla nasmejana, razigrana, pokapljana,« mi potem v glavi ves čas odzvanja pesem Jacquesa Preverta.
Z Jakobom se lotiva dela. Omarica ni pretežka. Če bi imel deset, petnajst let manj, bi jo lahko sam dvignil. Nerodno je le, da je v širino precej dolga, zato imava težave, ko se z njo obračava na ozkih stopnicah. Neseva jo v klet. V stanovanju ji je v napoto, a se ji zdi škoda, da bi jo vrgla proč. V enem zavoju se nama omarica zagozdi med steno in ograjo stopnišča in s kolenom udarim v njen rob. Zdaj me bolita obe koleni. Nikamor ne moreva.
»Potisni!« mi ves zasopel in prepoten reče Jakob. »Nima smisla, zagozdila se je.«
Oba spustiva omarico, da stoji zagozdena nad tlemi. Jakob zamahne z rokami in odkoraka po stopnicah. »Moram na stranišče,« še reče.
Odkar se mučiva z omarico, je šel najmanj dvakrat na malo potrebo. Omarico pustim in se povzpnem do njenega
33
stanovanja. Potrkam na vrata in vstopim. Prosim jo za kozarec vode in se v kuhinji usedem na stol, da si spočijem kolena. Pogovarjava se. Preden je šla v pokoj, je bila univerzitetna profesorica. Ima hčerko in dva vnuka. Veliko je potovala. Zdaj se je zaradi bolezni ustalila tu. Ne vprašam je po bolezni. Samo kramljava in v sebi čutim tisto ugodje, ki sem ga vedno čutil, ko sem zrl v lepo žensko in mi je gomazelo med nogami. Potem s hodnika zaslišiva glasen trušč. Greva pogledat, kaj se je zgodilo. V vznožju stopnišča zagledava polomljeno omarico. Gravitacija je naredila svoje. Narava vedno naredi svoje. Za nama pride Jakob. Zgroženo gleda razbitino, medtem ko si še vedno zapenja hlače. Hiti se na veliko opravičevati Barbari. Zdi se mi kot kakšen lik iz italijanske komedije, ko z eno roko divje maha in si z drugo drži hlače, ker si še ni uspel zapeti pasu. Barbara je nasmejana, razigrana, pokapljana ...
Potem jo pogosto obiskujem. Vedno sam, vedno ob večerih. Vse večja je bližina med nama in reževa centimetre in potem milimetre razdalje, ki nama še ostajajo. Pripoveduje mi o daljnih krajih, ki jih je obiskala, o ljubimcih, ki jih je zapustila, so jo zapustili, o svojem bivšem možu, o New Yorku, Parizu, Berlinu, o tisočerih lučeh in o večernem nebu, ki ga lahko vidiš samo na tihomorskih otokih, o vseh možnih paritvenih običajih ljudstev, o katerih vem zelo malo, o knjigah, ki jih je prebrala, in filmih, ki si jih je ogledala. Ves čas ji moram pripovedovati o svoji ženi in o vseh svojih ljubimkah, medtem ko mi striže nosne dlake, in na obrazu čutim, kako se me dotika s svojimi toplimi prsti, in čutim njene prsi, ko me nežno dregnejo v rame. Pravi, da ljubi ruj, še posebej poleti, ko je ves puhast in rdečkastorjave barve. Všeč mi je, kako si gre z roko skozi svoje na kratko postrižene lase, ki so temni in
34
posuti z lesketajočimi se srebrnimi prameni, in kako mi vsakič reče: »Jutri, pridi spet jutri,« in jaz prihajam skoraj vsak večer.
Neko deževno jutro pride ona k meni. Tokrat res pokapljana, oprana. V očeh ji gori, kot bi imela v sebi ujetih tisoče življenj. Ponudim ji brisačo. Ljubiva se, fukava, drgneva, stiskava, ječiva, pot teče z naju in v srcih nama razbija in jaz prodiram v njeno muco in njen vonj me omamlja, dokler v njo ne izlijem, iztisnem, izbrizgam, morda še zadnjič, svojo jalovo seme. Potem se obleče in zapusti moje stanovanje. Nikoli več je ne vidim. Čez dva tedna zvem, da je umrla. Rak. Vedela je, da je konec že zelo blizu.
Na njenem pogrebu srečam Jakoba. Po tistem, ko sva razbila omarico, sva se poredko videvala. Dela se, kot da me ne opazi. Ko ga pozdravim, mi ne odvrne. Odkoraka stran. Jaz mu sledim. Hodim za njim.
»Mi lahko poveš, zakaj ne govoriš z menoj?« ga sprašujem. Ne odgovarja. Jezno strmi predse in hodi s hitrim korakom. »S čim sem ti naredil krivico?« vztrajam, vendar mi ne odgovarja.
»Ustavi se, da se pogovoriva. Prosim, boli me koleno.« Jakob se ustavi. Molči in gleda v tla. Stoji in čaka, kot da mi s tem dela uslugo.
»Prosim, povej, zakaj si jezen. Saj sva prijatelja, a ne?« rečem s spravljivim tonom.
»Prijatelja? Prijatelja?!« izbruhne iz njega. Spet divje maha z rokami in se napenja.
»Ti sebi praviš prijatelj? Prijatelj ne naredi, kar si ti naredil meni.«
»Kaj sem naredil tako groznega, da si jezen name?«
35
Malo pomolči, potem se nagne k meni in s stisnjenimi očmi uperi vame prst, kot da bi mi hotel prebosti oko ter zasika: »Speljal si mi žensko.«
Za trenutek pomislim. Praskam po možganih, da bi si pojasnil, za kaj gre.
»Misliš, Barbaro?« smeje rečem, kar pa Jakoba še bolj ujezi, »saj nista nič imela.«
»Lahko bi, če se ti ne bi vmešal vmes. Si moral stegniti svoje smrdljive tace. Jaz sem jo prvi videl.«
»In jaz sem jo prvi položil,« se pošalim, vendar Jakob še naprej drži kisel obraz.
»Glej,« spet poskusim s spravljivim tonom, »konec koncev si mi jo ti predstavil.«
»Res je in to obžalujem vsakič, ko se spomnim,« reče in s hitrim korakom nadaljuje svojo pot.
»Kar se mene tiče, je najinega prijateljstva konec,« se še zadere, ko je že precej oddaljen od mene. Kdo bi si mislil? Spet sem se, zdaj na stara leta, znašel v ljubezenskem trikotniku. Ljubljena, ljubljen, ljubeč. Kot takrat, se spomniš Tamara?
Zamahnem z roko za njim. »Bo že pozabil čez čas,« si mislim in gledam, kako se oddaljuje. Ne vem pa, da je to zadnjič, ko ga vidim živega. Jakob svoje življenje konča precej klavrno. Nekega jutra, ko se sam loti premikati omaro, se ta zvrne na njega in ga ubije. Gravitacija. Narava naredi svoje, tako ali drugače. Jakobova zadnja mojstrovina ali zli feng shui.
Zdaj sem zopet sam. Sedim v kavarni in spet doživim šok, ko me natakarica vpraša, kaj bom naročil. Naročim kavo. Konec poletja je. Nekaj v prehodu. Od nekod zaznavam, da k meni prihaja vonj po morju, čeprav je ta kilometre daleč. Se to spomin igra z menoj? Dekle se še vedno ne obrne. »Tamara,«
36
jo pokličem. Zdi se mi, da bi se rada ozrla. Bele dlačice na potemneli koži njenih rok se naježijo. Zakaj zdaj ne misliš na boga, starec, ampak na neko dekle, ki si ga nekoč davno srečal in poznal komaj za zrno časa? »Tamara,« še enkrat pokličem. Rahlo skloni glavo in pogleda vstran. Zakaj si, starec, zdaj raje ne vzameš mere in ne stehtaš svojega življenja? »Tamara,« na pol šepetajoče pokličem še zadnjič. Sonce mi blešči v oči.
Življenje v meni še vre. Še začutim, da mi otrdi ud med nogami. Rad bi fukal, jedel, pel, plesal, poslušal, kašljal, kihal, mislil, govoril, ječal, tekel, divjal, lizal, vohal, grizel, praskal, hlipal, jokal, besnel, tolkel, razbijal, kričal, tulil, krvavel, se ga napil, hrepenel, ljubil, ... bil, ja, rad bi bil.
37
Coffee Anan
Gauguin, Paul (Pariz 1848, Tahiti 1903)
Sedela sva v sodobno urejeni, svetli dnevni sobi. Na steni slikarija močnih barv v toplih, oranžno-rdečkastih odtenkih.
»Pravijo, da je kič, a mi ni mar. Prinesla sem jo s potovanja po Dominikanski republiki. Vsako leto si privoščim eno potovanje. Zaslužim si ga. Dosti delam, skrbi s podjetjem ... zato potrebujem takšen odklop,« reče. Njena polt čudovito sovpada s sliko na steni.
»Tudi meni je všeč. Ne spoznam se na slikarstvo, zanesem pa se na svoj občutek,« dodam.
Njena polt. Bronasto rjava, skorajda čokoladna. Naravna, nezagorela, še najmanj iz kakšnega solarija. Nenavadno za te kraje, kjer smo ljudje pretežno blede polti.
Gauguin je moral za tole na Tahiti. Jaz, ki sem len in zapečkarski sanjač, ga bom očitno deležen kar tule.
Najin popoldanski klepet namreč ni kar tako. Prvič sem pri njej in oba veva zakaj. Dolgo sva se nagovarjala in zbliževala z dovtipi, namigi in šalami. Poletje je, ogrnjena je v rahlo bombažno ogrinjalo. Rdeče in polinezijsko vzorčasto, ne bi znal opisati ločnice med enostavnim in svetlim veseljem in neokusno kričavostjo, ki jo izraža tkanina, tega ni zaznati. Pod ogrinjalom slutim tisto, kar bom tipal, oblizoval, gnetel in sesal čez nekaj minut. Hruškasti dojki srednje velikosti, lepo zaobljeni navzgor in trdi kot pri kakšni najstnici, čeprav se zapletam z žensko v zgodnjih zrelih letih. In temna koža, gladka in negovana. 38
Kratko črno runo diši in vabi, raziskujoče tipam z jezikom. »Daj, daj mi ga!«, hlastne. Nasadim jo, zelo kmalu konča. Globoko, močno, s popolnim padcem. »Kako fantovski način,« pomislim.
»Daj mi nekaj minut,« šepne sproščeno in toplo. Vročina je, vendar so rjuhe, na katerih leživa, prijetne in hladne. Iz posebne tkanine so, bojda prav za vroče kraje. To mi razloži sicer podrobneje, vendar je moje poslušanje prekrito z množico čutnih zaznav in vtisov in razlaga zdrsi mimo mene.
Počivava. Pove, da vmes rada kvanta, da prvič zelo hitro konča, nato mora malo počiti, potem pa lahko in tudi obvezno nadaljuje. Razlaga skoraj sistematično, sam pa dodam le »mhm«, nekako nedoločno, a naklonjeno. Vse to sem opazil, si mislim. Ne govorim veliko, take vrste tip sem. Morda zaradi molčečnosti ne slovim kot posebno bister, a mislim, da mi ljudje delajo krivico. Vendar mojo nezgovornost ženske cenijo, molčečnost moškega je vrlina za ženske. Rade veljajo za bolj krepostne, kot sicer so.
Gauguina sem vzljubil na prvi pogled njegove reprodukcije. V kakšnem koledarju ali kaj podobnega. Kot sem povedal, ne spoznam se na slikarstvo, vendar mi je toplina podobe pričarala svet, kot ga nisem poznal. (»je južni otok, je...« To misel sem prečital nekje kasneje in neverjetno lepo se dopolnjuje s podobo zaobljene pacifiške lepotice na obali).
Rojen sem namreč v kraju s sitnim podnebjem. Dolgim vlažnim jesenskim dnem, polnim megle in smoga, sledijo strupeno ostre zime. Zrak je tak, da bi ga rezal z nožem, in sneg suho škriplje pod nogami. Mesece dolgo čakamo na kapljanje s streh. Potem pomlad hipoma butne z visokimi temperaturami in se hitro prevesi v neskončno dolga, žgoča
39
poletja. Skrivamo se pred pekočim soncem, vso vegetacijo požge pripeka. Vsako jutro molimo k megličasti jeseni in tako se bedni krog naših let sklene.
In zdaj mi, lenemu in neambicioznemu sanjaču, pade Gauguin v naročje. Za tak pomislek me takoj zapeče vest, češ nisi si zaslužil tega. Pri nas je potrebno vse prigarati, pri nas so roke zvite na hrbet in pogledi uprti v tla. Poti pa strme, ob njih razpela, opomini trpljenja.
Blažena pacifiška idila je dobila nevarne razpoke že istega dne. Med prvim počitkom sem bil postrežen z izdatno porcijo umešanih jajčk. Ker sem dobronamerne narave, v tej gesti nisem zaznal podtona, da me čokoladna gospa pravzaprav pripravlja na fizično zadovoljevanje njenih čutil in potreb. Mastil sem se kot lev nad plenom, brez zavedanja, da so vloge morda obrnjene.
Potem sva posteljne radosti ponovila v podobnem ritmu kot prvič in odšla srebat težko rdeče vino na teraso. V pojemajoči vročini je bilo čutiti celo rahlo sapico, opazovala sva vijolično žarenje na zahodu in prav prijetno brezčasje me je zalivalo. V tem lebdenju me je presenetila z zelo jasnim in racionalnim videnjem najinega pravkar nastalega razmerja. (Kar naj bi spolna združitev očitno že pomenila. Pravijo, da se je potrebno pred seksom precej pogovarjati. Drugi spet, da to ubije čar. Ciniki, da je bolje čar ubiti kasneje kot prej, ostane ti vsaj dober seks.)
Ona si po ločitvi ne želi stalne zveze, dobivala se bova občasno, ko bo sama. Sina zaenkrat ne želi begati s tem. Ne bova par, vendar bo najino razmerje ekskluzivno, monogamno torej (pojasnilo za tiste, ki jim tujke niso pri srcu: ne bom občeval z drugimi ženskami). Tole je bilo naenkrat 40
vse drugje kot na Tahitiju. Bolj pri kakšnem natančnem nemškem odvetniku, ki precizira člene predporočne pogodbe. Zdaj se mi je to skrižalo nazaj z jajčki. Niso mi bila več tako všeč.
»Mhm,« sem dodal neprepričljivo.
Za nameček sem dobil še isti večer svojo zobno krtačko za moje periodične obiske. Razumno gledano ni bilo s tem prav nič narobe, ampak v meni je vzbudilo občutja, kot bi divjemu konju (lahko tudi oslu, če je komu ljubše) odredili privez in zajeten kup sena. Gauguinovo platno se je trgalo, cefralo po robovih, barve pa topile, kot polite z razredčilom.
Opravičil sem se in se odplazil v noč. Bila je prijetna, tiha. V počasni hoji sem se počutil svobodnega in izdajalskega. Gauguina ne občudujem več. Čokoladna gospa me je gotovo odpisala kot neizterljivo terjatev slabega poslovnega partnerja. Slikarstvo mi je še vedno precejšnja neznanka. Včasih si ogledujem postaje križevega pota v trnovski cerkvi. Magično moč imajo in nerazumno me privlačijo.
41
poezija..........................................................................................................5
Peter Marolt....................................................................................................6
Nikola Šimic Tonin............................................................................................8
Nastja Koritnik...............................................................................................10
Amadej Kraljevič.............................................................................................12
Jože Brenčič.......................................................................................................13
Dušan Marolt..................................................................................................15
Klavdija KIA Zbičajnik..................................................................................21
Maja Av................................................................................................................24
proza.........................................................................................................27
Luka Gluvic........................................................................................................28
Coffee Anan......................................................................................................38
42