Književnost.
121
Tako je mislil Prešeren 1. 1834. O narodnem ponosu, o kaki navdušeni bojevitosti pač v teh besedah ni najti nobene sledi. Ravno nasprotno: zdi se, da je Prešeren v tej dobi tako prešinjen od nemškega vpliva, tako prevzet od romanskega trubadurstva in Petrarkove sladke milobe, da se mu zdi nekako gosposko in vzvišeno, ako more peti tudi v onem jeziku, v katerem govori — „Herrenvolk". V pesmi „DieGeliebte
Ponatisk prepovedan.                            Fotogr. K. Pietzner.
Knez Ernst Windischgraetz.
und ich" opeva duha mednarodne svobode. Njegova „dama" je poosebljena „Svoboda", ki hodi po nemških pokrajinah („in den deutschen Gauen"), on pa je doma pri — „Pygmaenvolku". Svojo  „damo" nagovarja:
Wenn sie einstens meinen Namen in den deutschen Gauen nennen,
dich ein zierlich Herrlein fragt: ob Fraulein auch den Dichter kennen?
sag ihm dann die stolzen Worte, sag sie ihm nur ohne Scheu,
dass ich alles, Held und Dichter, nur durch dich geworden sei.
Sag ihm dann die schone Mare, wenn das Mannlein sie versteht,
von dem Geist der ew'gen Liebe, der durch alleWeltenweht...
Svojemu prijatelju Emilu Korvtku, ki je bil rojen Poljak, ni napisal na grob niti ene besede ožje narodne zavesti, ampak kitico, ki diha popolnoma Herderjev klasični humanizem:
Der M e n s c h muss untergehen, die Menschheit bleibt; fortan wird mit ihr das bestehen, was wir fiir sie gethan.
In to je pravi pesmotvorni element Prešernov; vklasičnegahumanista je vzgojen, in tako je njegovo svetovno naziranje.
Drugi element šele, ki se je bolj ali manj pridruževal temu splošnemu humanizmu, je individualni slovenski ali — ako hočete — kranjski znak. Značilno je tudi za Prešerna, kar peva o Čopu:
Was Hellas, Rom Unsterbliches geschrieben, des Briten Lied Begeistertes gesungen, der Lusitanier, Spanier, heiss im Lieben, der Italiener, Deutsche und Franzose geschaffen, von der innern Glut getrieben, das sprach zu dir im lieblichen Gekose der Muttersprache . . .
Tako je tudi Prešernu poezija v prvi vrsti oznanjevavka občečloveških čuvstev. Prijetni zvok materinega jezika ga spominja šele lastnega naroda. In tudi v tem jeziku čuti le zvočno blagoglasnost in elastično izrazitost domačega narečja. Zato se ni mogel ogreti za ilirske jezikovne kombinacije in za skupni slovanski jezik. V umetnem jeziku se dajo pač opevati umstveni problemi, nikdar pa tako vroča, stotero razlikovita čuvstva, kakršna je imel učenec Petrarkov. Ko bi bil začel Prešeren kovati besede, kakor Koseški, bi bil umoril svojo poezijo v prvem začetku.
Ker razen nekoliko poljščine in hrvaščine ni poznal Prešeren pobliže slovanskih jezikov, mu je torej manjkalo vseh pogojev, da bi se bil povzpel do takega pojma o Slovanstvu, kakor so ga imeli Kollar, Vraz ali Čelakowsky. S tem je podan dušeslovni razlog za to, da je pač visoko cenil svoje domače narečje, v katerem je znal tako dovršeno izražati najfinejše humanistične ideje, da pa ni imel pravega čuvstva za velike slovanskokulturne težnje ter za načrte Ilircev in drugih Slovanov. Zato je pač peval o Germanki:
. . . Dass sie wird der Mutter (Slovenki) vorgezogen, das isfs, was in mir weckt des Zornes Flamme; der wahren Mutter soli und muss sie weichen,