142 nove in Mickiewiczeve Posnemajoč ta dva pesnika je spisal Macha mnogo drobnih in večjih pesmi. Njegovo najboljše delo je velika lirično-epična pesem ,Maj*. Mogočna sila Machovih pesmi in njihova krasna oblika ni našla pri takratni kritiki priznanja; malone vsi kritiki so prezirali mladega pesnika. Šele v najnovejšem času se je priznala velika umetniška vrednost Machovega »Maja" tako, da žari sedaj na nebu češkega pesništva kot solnce, v katerega sijaju se izgublja celo lesk Kollarja in Čelakovskega. Uredništvo lista na vasi. Tako se glasi najnovejše književno poročilo iz poljskega kraljestva. List (štirinajstdnevnik* se zove „Siewba" in je glasilo poljskega ljudstva ter je od ljudstva urejevan. Izhaja v Tluszczu. Urednik lista je „chlop% sotrudniki so „chlopi". S tremi besedami — piše uredništvo lista v prvi številki — se da izraziti program „Siewbe" in njenega bodočega delovanja: po prosveti, blagostanju in edinosti — do moči ljudstva, naroda, domovine. Glavni urednik lista je Jan Kielak, tridesetletni kmet v Chrze_snu. Sotrudnikov je 19; sami poljski kmetje iz okolice. Članke pošilja tudi 0. Andrej Wysloneh, duhovnik iz kapucinskega reda in so-trudnik „Dziennika Povvszechnega", gosp. I. Adamovvicz, ki oskrbuje korekturo in tisk lista v Varšavi. „Siewbo" upravlja redakcijski odbor, ki sestoji iz samih kmetov, ki se shajajo vsako drugo nedeljo v Tluszczu ter se posvetujejo o vsaki stvari, o vsakem članku, ki se ima v listu tiskati. Gradiva imajo dovolj, člankov jim nikoli ne primanjkuje. Nekateri kmetje hodijo k tem posvetovanjem po šest ur daleč. List je imel biti najprej le okrajni list, ali sedaj se je sklenilo izdajati ga za vse poljsko ljudstvo v poljskem kraljestvu. Letna naročnina znaša 1 rb. 70 kop s poštno pošiljatvijo. Fr. Št. Wlodzimierz Spasowicz. 26. oktobra je v Varšavi umrl W. Spasowicz, poljski pisatelj, odlični odvetnik in učeni pravnik. Spasowicz je bil Slovanofil z dušo in telesom, velik prijatelj Rusije, hkrati pa tudi navdušen Poljak. Spasowicz je umrl 77 let star, in do zadnjega je bil njegov duh svež; njegovi zadnji članki dokazujejo zanimanje za najnovejše pojave na poljskem družabnem in političnem polju. Porodil se je 1. 1829. v minski guberniji; po končanih pravnih študijah v Peterburgu je predaval na tamošnji univerzi kazensko pravo do 1. 1852. Istega leta se je z drugimi profesorji odpovedal tej službi vsled konfliktov med dijaki in vlado Posvetil se je odvetništvu in v kratkem je zaslovel kot najboljši odvetnik nad Nevo. Pri odvetništvu ni zanemarjal znanstvenega in publicistiškega dela. Pisal je v poljskem in ruskem jeziku. L. 1859. je bil urednik poljskega lista „Slovo" in pozneje je s Kostomarovom urejeval največji ruski mesečnik „Vestnik Evropv". L. 1865. je s Py-pinom izdal delo »Zgodovina slovanskih književnosti". Od 1. 1876.—1901. je izdajal in zalagal največji poljski mesečnik v Varšavi „Ateneum", v katerem je objavil mnogo književnih študij. L. 1892. je začel v Peterburgu izdajati svoje zbrane spise, ki obsegajo osem zvezkov. S svojo politično delavnostjo — piše „Tyg. illustrowany" — ni zelo koristil poljski domovini, ker ni zastopal misli poljskega naroda, ali kar je storil, storil je z dobrim namenom. Ni se obotavljal žrtvovati kaj v prid domovini, za znanstvo je celo zelo veliko storil V oporoki je daroval krakovski znanstveni akademiji 100.000 rubljev. Kot odvetnik je nastopal v politiških pravdah ter je vedno moški in brezobzirno branil žrtve nasilja ruske vlade. Petr Vasiljevič Kirejevskij. Ruski listi so se začetkom novembra spominjali petdesetletnice po smrti Petra Vas. Kirž-jevskega (1808 1856), ki je znan kot nabiratelj ruskih narodnih pesmi. Zaradi te ljubezni do narodnega pesništva in ruskih starin imenuje A. S. Homjakov Kirejevskega »velikim pečatnikom za ruskuju zemlju". P. V. Kirejevskij je proučeval rusko zgodovino in starinoslovje; v svojem članku o stari ruski zgodovini v „Moskvičaninu" (1845) utemeljuje naziranje, da se je ruska država ustanovila tedaj, ko so poklicali v deželo Var-jage; ta nazor je bolj pojasnil Konst Aksakov. Svoje zbirke narodnih pesmi je izdajal od 1. 1831., popolno izdajo je priredilo šele v letih 1860 — 1874 »Moskovsko obščestvo ljubitelej rossijski slovesnosti". Prof. I. V. Pomjalovskij. Začetkom oktobra je po dolgi in težki bolezni umrl zaslužni profesor peterburškega vseučilišča, Ivan Vasiljevič Pomjalovskij. Rajni je bil znamenit filolog in arheolog in se je zlasti pečal z rimsko epigrafiko. Porodil se je 1. 1845. v Peterburgu in je študiral na tamošnji gimnaziji pod vodstvom V. H. Lemoniusa, Kedrova in Stoju-nina, ki so bili izborni poznavatelji klasicizma. Da bi izpopolnil svoje študije, so ga poslali na tuje univerze. Na Laškem je nabral veliko epigrafiškega gradiva, ki ga je izdal pod naslovom: »Epigrafičeskie etjudy." Na podlagi tega spisa je bil imenovan za profesorja peterburške univerze, na kateri je deloval 35 let. Razun spisov o epigrafiji je izdal tudi veliko znanstvenih del o ruski in grški hagijografiji. Njegovi spisi so bili znani in ocenjeni nele v ruski domovini, ampak tudi izven ruskih mej. Pomjalovskij je bil častni član mnogih univerz in učenih društev, celo v Ameriki. Vladimir Vasiljevič Stasov. Koncem oktobra je v Peterburgu umrl slavni umetniški kritik, arheolog in pisatelj VI. Vas. Stasov, 82 let star. Svoje prvo delo je objavil I. 1847. v listu »Otečestveniji Zapiski." Od tega časa pa je pisal za razne ruske liste. Največji njegov spis je: „SIavjanskij i vostočnyj ornament", ki je izšel 1. 1880-1881 (tudi v francoskem jeziku). Stasov je najbolj zaslovel zaradi svojih kritičnih razprav o ruskih umetnikih, Repinu, Vereščaginu, Antokoljskem in dr., ter o ruskih glasbenikih : Glinki, Dargomižskem, Musorgskem, Borodinu, Serovu. V književnosti in umetnosti je bil vsikdar pospeševatelj novih struj. Čeprav se njegovi spisi niso vedno odlikovali po natančnosti in finem okusu, vendar so dosegli svoj namen: obrnili so pozornost občinstva na nov umetniški pojav. Zbrani spisi Stasova so izšli 1. 1894. v treh velikih zvezkih, zadnje dni pa je izšlo v 4. zvezku vse, kar je Stasov napisal od 1. 1894. naprej. Aleksandr Nikolajevič Veselovskij. Nedavno je umrl na raku znani ruski učenjak A. N. Veselovskij, profesor peterburškega vseučilišča, akademik, književni zgodovinar in izvrstni poznavalec zahodnega in orientalskega ljudskega pesništva. Četudi ni bil filolog po poklicu, se je naučil vseh glavnih modemih jezikov in jezikov srednjega veka, tako da je mogel po zgodovinsko-analitični metodi primerjati slovanska izročila, šege, navade in legende z bizantinskimi, celo tudi z indijskimi. Njegovo duševno obzorje je bilo ogromno. A. N. Veselovskij se je porodil 1. 1838. v Moskvi, kjer je tudi dovršil študije na gimnaziji in univerzi. Potoval je po Španskem, potem je študiral v Berolinu, obiskal Prago, Srbijo in Italijo. Na Laškem je bil tri leta in je bil tudi dobro znan v italijanskih učenih krogih kot poznavalec srednjeveške italijanske književnosti. L. 1870, je bil imenovan za docenta in dve leti pozneje za rednega profesorja zgodovine novih književnosti. Spisi Vese-lovskega (150 del) tvorijo celo knjižnico, ki bodo služili za vire poznim rodovom. Za svoje študije je rajnik nakopičil toliko gradiva, da tega ni mogel noben zahodno-evropski učenjak. Ko je na primer proučeval francosko narodno pesem, je Vese- lovski]' proučil ves evropski epos, celo bizantinski in arabski. Rusko občinstvo Veselovskega ni poznalo; vzrok tega je umrli sam. Delal je samo za znanstvo, pisal samo za ozki krog učenjakov. Njegov pogreb — kakor poročajo S. Pet. Ved. — je bil skromen, kakor da bi ne bil umrl ruski akademik, ampak navaden peterburški meščan. Akademik A. N. Novoskoljcev, slavni ruski slikar, je obhajal pred kratkem petindvajsetletnico svoje umetniške delavnosti. Svojo karijero je Novoskoljcev začel z velikim uspehom. Že kot dijak je narisal podobo „Babuška i vnučka", po kateri je že takrat zaslovel pri moskovskem občinstvu. Iz slikarske akademije je prišel kot dovršen umetnik. V Parizu so bili njegovi damski portreti sprejeti v. velikim navdušenjem. Iz Pariza je odšel v Benetke. Iz Benetk se je zopet vrnil v Pariz, kjer je naslikal znamenito podobo »Posle maskarada." Najboljše njegovo delo je »Poslednija minutv mitropolita Fi-lippa." Kmalu potem je bil poklican v Peterburg za profesorja slikarske akademije. Izmed njegovih del imenujemo še: Le-topisec. — Na ispovedi. — Svetlana." V zadnjih petnajstih lelih slika Novoskoljcev samo cerkvene podobe, s katerimi je obogatil peterburške in moskovske cerkve. Fedir Gerasimovič Miščenko. 10. listopada je v Kijevu umrl profesor na univerzi in eden izmed merodajnih predsta-viteljev stare kijevske ukrajinske družbe, F. G. Miščenko. Miščenko se je porodil 1. 1848. v Priluki (v Poltavščini) od revnih staršev. Študiral je v Kijevu na zgodovinsko-filološkem oddelku tamošnje univerze. Dve leti je izpopolnjeval svoje študije na Nemškem, Francoskem in Laškem. Ko je 1. 1881. postal profesor na kijevski univerzi, je začel tudi delovati na socialnem in političnem polju. V znanstvenih in političnih listih je objavljal članke, v katerih je dokazoval škodljivost sodobnih ruskih političnih razmer za državo in prebivalstvo. Radi teh člankov je moral, kakor drugi profesorji na kijevski univerzi, zapustiti svojo profesorsko službo. Od 1. 1884. do 1. 1889. si je moral služiti kruh z književnim delovanjem, objavljajoč svoje znanstvene razprave v naprednih periodičnih publikacijah. Zavoljo izvanrednih zaslug za znanstvo je bil Miščenko po 5 letih zopet za profesorja, pa ne več na Ukrajini, ampak v Kazani. Tu je umrli deloval tako marljivo, da mu je preveliko duševno delo izpodkopalo zdravje. L. 1902. ga je zadela kap; ko je okreval, se je lotil zopet dela. 10. novembra ga je dohitela smrt. Maloruski tisk na Ruskem. Ko je lani ruska vlada oprostila maloruski tisk okov, ki so ga vezali od I. 1876., se je začelo na Ukrajini veselo in živahno književno gibanje. Vsako večje malorusko središče je hotelo imeti svoje glasilo. V Odesi se je začela izdajati »Narodna Sprava" in „Visti", v Katerinoslavi , Zaporižje" in »Dobra Porada", v Mohilevu »Svitova zirnicja", v Harkovu »Slobožanščina" in »Porada", v Kijevu »Borotba", »Šeršenj", in »Ukrajinske Bžiljnictvo", v Hotimu „Hata", v Moskvi »Zorja". Kjer niso niso mogli ustanoviti svojih ukrajinskih listov, kakor n. pr. v Hadjači, Umani in Katerinodaru, so ustanovili ukrajinske priloge in oddelke v moskovskih listih. V Peterburgu se je nameravala s pomočjo izvrstnih znanstvenih in publicistiških moči ustanoviti »ukrajinska tribuna" za celo Rusijo — »Ukrajinski]' Vestnik". Zdelo se je, da bode ukrajinski tisk v Rusiji kmalu na vrhuncu. Toda listi so se ustanovili, izšlo je nekaj številk in potem so nehali izhajati. Vzrok temu je bila nespretnost uredništva in izdajateljstva. Sedaj izhajajo v ruski Ukrajini samo štiri malo-ruska glasila: tednik »Rada", in mesečnik »Nova hromada" v Kijevu, tednik »Ridnij kraj" v Poltavi in »Svitova Zirnicja" v Mohilevu. Fr. Št. 143 Giosue Carducci. V Bologni je umrl italijanski pesnik Giosue Carducci. Bil je pravi pesnik osvobojene Italije, po mišljenju pogan, po politiškem prepričanju republikanec, po obliki nedosežni klasik. Vpliv njegove poezije je bil velikansk. Bil je sin zdravnika, rojen 27. julija 1. 1835. v Val di Castello. Prve svoje pesmi je objavil pod psevdonimom Enotrio Romano. L 1857. je izdal svoje »Rime", prihodnjega leta pa je jel izdajati list „11 Poliziano". Po antičnih rimah in ritmu se posebno odlikujejo „Odi barbare". Piemontski naučni minister Terenzio Mamiani mu je podelil 1. 1859. literarno stolico na univerzi v Bologni (professore di eloquenca), na kateri je deloval skoro do svoje smrti. Krasno je tu predaval o Danteju, Petrarci in Bocacciju. Njegova znana »Himna Satanu", (L' Inno a Satana) kjer poveličuje nasproti krščanstvu in cerkvi duha zanikovanja in upora, je izšla v demokraškem bolonješkem »Popolo". Kar sta bila Mazzini in Garibaldi za zedinjeno Italijo v politiškem oziru, to ]e bil v literarnem Carducci. Najbolj je zaslovel po svojih »Odi barbare", kjer je italijansko mo derno misel spretno vlil v staro klasiško obliko. Posebno lepi so bili verzi „per Garibaldi morto", v čast umrlemu Garibal-diju. Parlament je Carducciju nakazal letno pokojnino 12.000 lir. Posebno bogata je bila knjižnica Carduccijeva, katero je kupila kraljica Margherita za 40.C00 lir in jo podarila bolonj-skemu mestu. Letos je bilo Carducciu podeljeno Noblovo darilo. Carducci je bil član framasonske lože. Njegovi zadnji ver i so bili sledeči: »La, dove il mirto e un miglior sol corona Anacreonte e Alceo, la giu vo' gir! Con i santi la giu di Maratona Nel' esil časa d' Hade io vo' dormir!" (Tam, kjer mirta in lepše solnce obseva Anakreona in Alceja, tja bom odšel in s svetniki maratonskimi grem počivat v Hadov dom prognanstva.) Dvestoletnico rojstva Carla Goldonija so te dni slovesno praznovali v Benetkah. Carlo Goldoni se je rodil 25. februarja 1. 1707. v Benetkah. L. 1731. je na padovanskem vseučilišču postal doktor prava. Stalno se ni nikjer naselil; zdaj je bil v kaki pisarni, zdaj je romal s kako igralsko družbo kot igralec od kraja do kraja. Konečno je vendar celih 14 let obstal v Benetkah, kjer se začenja njegovo pravo literarno delovanje. V tistem času je bila v Italiji v navadi takozvana commedia deli' arte. To so bili igrokazi, ki so se navadno tragično začeli in komično končali; njihova posebnost pa je bila ta, da pisatelj ni spisal za igralce cele vloge, ampak jo je le skiciral, Igralci so posameznosti svoje vloge sami improvizirali ter si nadeli gotovo masko. V takih komedijah so nastopali vedno Pantalone, Arlechino, Dottore in Brighella, ter zbijali svoje, vecjidel sirove, improvizirane šale. Proti temu se je Goldoni začel bojevati. Jel je pisati drame, komedije, tragedije, igrokaze, ki so bili docela izdelani in kjer igralci niso mogli improvizirati. Stalno vrednost imajo njegove ljudske igre, ki so se Italijanom neznansko priljubile; njegovo »Locan-diero" še sedaj radi uprizarjajo. Literarni nasprotnik Goldo-nijev je bil Carlo Gozzi, ki je pisal fantastične, na lahno skicirane pravljične drame. Goldoni je svoja stara leta mirno preživel na Francoskem na dvoru Ludovika XV. Umrl je 7. februarja 1793. Goldoni je italijanski Moliere ter si je za italijansko komedijo s svojim literarnorefomatorskim delom pridobil veliko zaslug. F. T.