Kje so pijavke? Mnogo kmetovalcev misli, da so njihovih sedanjih slabib razmer krivi večinoma le davki in slabe letine. Radi pritrdimo, da so naši daveni zakoni pomankljivi in da je ubogi kmetovalec pretežko obložen z davčnimi bremeni, vendar vsega oni tudi niso krivi. Davki so za kmeta zaradi tega tako težki, ker mu gospodarstvo ne nese več toliko, da bi jih mogel točno plačevati. Davki so v državi potrebni in se ne dado odpraviti; toda na-to se lahko dela in se tudi mora delati, da bo kmetu posestvo zopet toliko neslo, kolikor potrebuje, da preživi sebe pošteno in še more tudi državi izpolniti njene zahteve. Tukaj tudi nič ne velja ugovor, da so vremenske nezgode in druge nesreče zakrivile slabe čase. Narava je kmetu nagajala, odkar svet stoji, a zaradi lega še nam vend?r pripoveduje zgodovina,, da se^je kmetu pri vsem tem dobro godilo. S*Ž]*še se tudi sedaj vedno vračajo leta, da Bog obdaruje kmeta z bogatimi žetvami — a dobra leta našega kmeta istotako ne morejo več spraviti na noge kakor slaba. Kje tiči uzrok? Jeden izmed razlogov je, ker kmečki pridelki nimajo več nobene cene. Vzamimo poljske pridelke. Pred petnajstimi leti je bila pSenica za polovico dražja, nego dandanes. Kmela boli srce, kadar mora dati za tako sramotno nizko ceno svoje z žuljevimi rokami pridelano zrnje. Toda razmere ga silijo, prodati mora, ako hoče zopet za jedno zimo borno obleči svojo družino in se za par mesecev odkrižati sitnib obiskov davkarskega eksekutorja. Da bi le zopet zrnje dobilo svojo veljavo nazaj, kmet bi si pomogel! In zakaj je pala zrnju cena tako nizko? Mimo tekmovanja tujega blaga in goljufije na sadežnih borzah, o čemur bočemo pozneje bolj obširno govoriti, so tega krivi tudi prekupci. Ti so se pomnožili, odkar se je tako vsestransko razvila svetovna trgovina. Velike trgovske hiše, ki kupčujejo z zrnjera, nakupijo vsako leto rži in pšenice v velikanski meri. Blago jim dovažajo in prodajajo manjše trgovske hiše. Te imajo zopet svoje še manjše nakupovalce. In tako gre ta veriga naprej, da pridemo nazadnje prej ali slej do onih vsem vam znanih barantačev, ki hodijo od vasi do vasi, ter kmetom, dobro poznavajoč, kdaj jim prede najbolj trda, odkupijo po najnižjih cenah težko pridelane poljske pridelke. Cela ta velika armada barantačev, nakupovalcev, prekupeev in trgovskih hiš s svojimi uradniki pa mora od nečesa živeti. In gotovo ne živijo ravno najrajši od samega rženega kruha. Kdo jim plačuje dobro hrano in mastne dobičke? Kmet, ubogi kmet. Gimnižje se lahko potisne cena na\ ktnetih,, temboljše za prekupce. Mi sami vemoj.{za ^eden- Sfcraj na slov. Štajarju, kjer so barantači itietercettf"'p'šenice plačevali po 560 gld,, do- čim se je v štiri ure oddaljenem raestu plačevala po najmanj 7 gld. Tako se dere kmet! Ali si kmet ne more pomagati proti prekupcera? 0 da, in sicer v zadrugah, katere hoče država upeljati, ako bo našla zadostno število poslancev, ki ji odobrijo lep namen. Ko bodo ustanovljene zadruge, skrbelo se bo zato, da se v zadružnih okrajih sezidajo skupna skladišča (shrambe), katera bodo stala na isti stopinji, kakor velike trgovske hiše ter imela tudi isti pomen za svetovno trgovino. V ta skladišča bodo zvozili kmetovalci svoje pridelke, za katere bodo dobili takoj izplačan jeden del pripeljane cene, a drugi del tedaj, kadar bo zadruga prodala shranjeno zrnje najdražjemu odkupcu. Potem bodo pijavke med prekupci morale izginiti. »Zadruge nam dajte!« S tem klicem naj začne kmet gibanje za bližajoče se državnozborske volitve! ¦—o —