945
Maja Nikulina
Sverdlovska pesnica MAJA NIKULINA je avtorica pesniške zbirke Moj dom in vrt. Znani sovjetski kritik in poznavalec literature Vladimir Ognev je napisal v uvodu k tej knjigi: %Med vrednote te knjige štejem iskrenost in intenzivnost čustev, celovitost in prizadevanje za brezkompromisnost, prisotnost herojskega v verzih Nikuline. Avtorica občuti mir človekove duše kot večnost in kot namig zgodovine.« Knjigo Moj dom in vrt je moskovska kritika zelo toplo sprejela.
Maja Nikulina je končala filozofsko fakulteto uralske univerze in dela kot knjižničarka.
September. A suho in vroče je kot prej.
Na listih vitkih trtnih vej pa vsak dan širi se obris bakreno žoltih lis.
Začelo se je neopazno ... Zdaj že močneje vonja vrt; in dnevi kakor grozdje trt so jedri in nebo je jasno.
Kako lahko se poslovijo! . . . Zgodi nenadoma se zjutraj rano. Prazne mreže pobero, ki še visijo, in lepijo nalepke na kozarce s hrano.
Kako so srečanja težavna! !. .. Kako vse polno je težav — in žalostna so polja ravna, prepozno dviga se žerjav.
Speljano cesto že obžarja svetloba zimskih dežela .. . Drevo stoji in ponazarja spoznanje dobrega in zla.
Iz sodobne ruske lirike
Moj raj, ki skriva ga ograja, kot na prepihu list drhti. Iz vrta žena zdaj prihaja. In v roki jabolko drži.
Spi, Sadko.
Nad polji še megla se beli.
In veter je potihnil in zastal. ..
Ne pomiluj me, guslar ti veseli,
poljubljaj druge, naj ne bo ti mene žal.
Izčrpale so me težave, bede,
kot hrib me žalosti krivijo...
Noči so kratke kot besede,
s pijačo zore me pojijo.
Spi, Sadko.
Rosne kapljice na travniku drhtijo.
V zrelem vrtu zvezde v slapu so zvencale.
Po trsju moje kite se podijo,
v tolmunih so se solze mi nabrale.
Nad sinjo reko nič ne premišljuj.
Globine ji ne raziskuj brezdanje.
Spi moj mali, guslar moj, moj Sadko.
Zora ti prinese krasne sanje.
Tako je pust moj dom.
In pust je vrt. Na gredah mrtva zemlja se črni, in mrtvo listje, ki je kakor prt, se skoraj neresnično mi zazdi.
Vsak dan je tih, prosojen je večer, a zrak je kot kristal in se ne zgane. In pravijo, da vse ovil je mir — tako tišina vsega te prevzame.
Svežina barv in oblik ostrost,
poteza ni nobena zamegljena,
in svet okrog je nov, kot da v skrivnost
miru le jaz bila bi posvečena.
946
947                                                                                                                         Maja Nikulina
Mar ni me, o, mar ni potem me samo
občutek odtujenosti prevzel,
še mojemu telesu je neznano
vse v domu, ki v puščobo je zdrsel.
Lahko na vrt grem ...
tam našla še zdaj bi kakšno jagodo, ki se je skrila. Odpreti okna da se na stežaj, da dom bi z vonjem jabolka polnila.
Pred vrati pa lopata le sameva in peč gori in hišo polni dim. Zato bolest neznosno me preveva, ker skoraj brez občutkov tu živim.
Mrači se. Dan počasi že ugaša. Moj dom je pust. In spanec je nemir. Po belem mezaninu se oglaša korak, ki magično konča večer.