P.b.b.
SJJaš fed

kulturno - politično glasilo ■
ŠOLSKE TORBE AKTOVKE Naj večja izbira v specialni trgovini kovčkov in torb
JHuliLbaeke*
KLAGENFURT - CELOVEC
Rainerhof (Neuer Platz), tel. 50-45

sxče + oy_nfb_Jn - dom ačih -do go clkg
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt
'MM'
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
LETO XIV. / ŠTEVILKA 36
CELOVEC, DNE 8. SEPTEMBRA 1966
CENA 2.- ŠILINGA
Vojaške grožnje iz Pekinga
,.Hočemo razbiti stari syet!"
Doslej najhujše pretnje proti Združenim državam Amerike in Sovjetski zvezi je priobčil včeraj kitajski partijski organ »Ljudski časopis«. Rdeča garda, je bilo rečeno v članku, je pripravljena boriti se proti Združenim ameriškim državam in Sovjetski zvezi. Američane naziva člankar »gangsterje«, sovjetske politike pa »izdajalce brez časti«. Proti obema sovražnikoma so rdeči gardisti pripravljeni na boj.
V članku, ki. je vzbudil v svetu mnogo pozornosti, je dobesedno rečeno:
»Poslušajte, vi ameriški gangsterji: Ker smo bojevniki Rdeče garde, smo pripravljeni vsak čas na boj. S ponosom izjavljamo vsemu svetu, da smo rablji imperializma, še posebno ameriškega imperializma, da smo grobarji starega sveta. Bojev se bomo udeležili osebno, ki bodo pokopali ameriški imperializem. Mi, Rdeča garda ne izvajamo upora le pri nas doma, marveč smo tudi pripravljeni stopiti na mednarodno prizorišče in se tam boriti do konca. Obljubljamo vietnamskemu ljudstvu izdatno pomoč in mu hočemo odločno stati ob strani.«
In na naslov Sovjetske zveze je bilo rečeno: »Sovjetska vodeča revizionistična skupina obstoji iz brezčastnih izdajalcev. Oni so izdali marksizem-leninizem in veliko oktobrsko revolucijo, interese velikega sovjetskega ljudstva in ljudstev socialističnih dežel. Oni so, proti katerim se moramo bojevati do kraja!«
Članek v »Ljudskem časopisu« je pisal dalje:
»Imperializem, moderni revizionizem in vsi reakcionarji brez izjeme so cilj naše vstaje. Ne bojimo se topov in nožev klavcev imperialistov in reakcionarjev. Tudi ne bomo poslušali sovražnikovih sladkih besed. Hočemo upor, upor, upor in hočemo razbiti stari svet.«
KOMUNISTIČNE PARTIJE SVETA PROTI KITAJSKI
Ostre kritike skoraj vseh komunističnih
partij sveta se čujejo sedaj proti »kulturni revoluciji« na Kitajskem. Tako lahko govorimo o komunistični enotni fronti proti sedanjemu kitajskemu vodstvu. Celo do sedaj Kitajski naklonjene komunistične partije Severne Koreje in Avstralije so pretrgale s Pekingom.
Ob koncu prejšnjega tedna so češkoslovaški državni predsednik Novotny, jugoslovanski predsednik maršal Tito, komunistične partije: Vzhodne Nemčije, Madžarske, Finske, Argentine, Kanade in številne druge komunistične organizacije silovito nastopili proti novi politiki rdeče Kitajske.
Tudi moskovski časopis »Pravda« je prvič poročal o novem razvoju na Kitajskem, sovjetski radio in televizija sta prinesla podrobnosti o težkih prestopkih Rdeče garde na Kitajskem. Posebno omenja časopis »Pravda« nadrobne primere vseh protisovjetskih dejanj rdečih gardistov in grdo ravnanje s člani sovjetskega veleposlaništva v Pekingu.
Državni predsednik Novotny je v svojem sobotnem govoru izjavil, da »kulturna revolucija« na Kitajskem slabi komunistični tabor in poskuša netiti samo sovraštvo proti Sovjetski zvezi. Kitajci pojačujejo s svojim dejanjem in nehanjem moč imperialističnega tabora.
Predsednik Tito pa je v Murski Soboti obdolžil Kitajsko, češ da lahko samo z novo vojno rešuje svoje gospodarske in druge probleme in uveljavlja vojno hujskaško politiko, pa čeprav se taka dežela imenuje socialistična.
Umor južnoafriškega premiera Venvoerda
Atentator grški parlamentarni sluga
Med parlamentarno sejo je bil v torek, 6. septembra, v Kapstadtu umorjen južnoafriški ministrski predsednik Hendrik Venvoerd. Pred očmi propadlih poslancev ga je večkrat zabodel z dolgim nožem v vrat in prsi parlamentarni sluga grške narodnosti Dimitri Stafondis. Venvoerd je kmalu zatem v bolnišnici podlegel zadob-Ijenim ranam.
Atentator je nastopil službo šele 1. avgusta letos. Poslanci so bili tako zbegani in prepadli, dia so v prvih trenutkih kot ohromeli samo gledali. Šele potem, ko je morilec že opravil svoje delo, so ga navzo-
či poslanci ukrotili, še prej pa je atentator s 15 centimetrov dolgim bodalom zabodel ministra za šport in turizem Franka Wa-ringa, ki je sedel poleg Venvoerda. Waring pa na srečo ni zadobil nobenih poškodb,
Slovenci na Koroškem
i
Med 2. in 5. septembrom 1966 so bili v Dragi (Bazovica) pri Trstu študijski dnevi slovenskih izobražencev s Tržaškega, Goriškega in Koroškega. Na programu je bilo tudi predavanje „Položaj Slovencev danes”. V okviru tega dela študijskih dni je spregovoril o položaju Slovencev na Koroškem predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko. Dejal je:
»Naša narodna zavednost izvira iz ljubezni in spoštovanja dlo slovenskega materinega jezika, iz zavesti, da smo živ del slovenskega naroda, iz obveznosti in spoštovanja do zgodovine, ki označuje Koroško kot zibelko slovenstva. Krnski grad, knežji kamen in Gospa Sveta so vogelni kamni v slovenski zgodovini, priče nekdanje državne samostojnosti ter resna povezanost našega naroda s krščanstvom, ki ga jie z drugimi blagovestniki posredoval Slovencem v Karantaniji sv. Modest
Naša zvestoba slovenskemu jeziku in narodu sloni na žrtvah, ki so jih doprinesli v preteklosti za ohranitev slovenske besede v deželi Žile in Drave, Karavank, Dobrača, Osojščice, Djeških planin in Pece naši predniki ter na spoštovanju slovenske kulture vobče. Med člani slovenske akademije znanosti in umetnosti najdemo imena koroških Slovencev, na slovenski univerzi v Ljubljani se udejstvujejo kot znanstveniki in redni profesorji rojaki s Koroške, versko življenje med obema vojnama pa je zado-bilo novega razmaha in poglobitve z Evharističnim kongresom in Kongresom Kristusa Kralja pod škofom Rožmanom, Slovencem iz šmihelske fare v Podjuni. Prav tako ni treba posebej poudariti, da so politično zgodovino Slovencev bistveno sooblikovali tudi koroški Slovenci.
Iz teh ozadij črpa slovensko ljudstvo na Koroškem svoje sile v borbi za ohranitev slovenskega življa, ki je tudi dandanes, kljub spremenjenim okoliščinam, v katerih živimo, borba za biti ali ne biti. Saj bi nekateri hoteli z ljudskimi štetji dokazati, da nas je le še 8000 do 9000 Slovencev, medtem ko manjišini naklonjeni znanstveniki, kot dr. Theodor Veiter, priznajo vsaji 50—60.000 slovensko govorečega prebivalstva v deželi, dejansko pa se poslužuje na Koroškem v vsakdanjem življenju gotovo še 70—80.000 deželanov slovenske govorice.
Ako sem govoril o spremenjenih okoliščinah, v katerih živi slovenska manjšina na Koroškem, potem sem mislil pri tem na manjšini dandanes bolj naklonjeno javno mnenje, ki je bilo med obema vojnama Slovencem sovražno nastrojeno, da ne govorim o dogodkih druge svetovne vojne, ko je bila v deželi uradno prepovedana slovenska beseda ter je bilo nad 300 slovenskih družin izseljenih v tujino. Mnogo Slovencev pa je umrlo nasilne smrti tudi v uničevalnih taboriščih.
Stvarno misleči krogi v deželi in državi so danes pripravljeni priznati Slovenca kot brata. O Slovencu kot bratu nernško-govo-večaga sodeželana je prvi spregovoril naj-velčjii koroški pisatelj Josef Friedrich Per-konig. O njem imamo doslej najlepši in najznačilnejši oris o koroškem Slovencu. Kerkomig je postal s svojo izpovedjo zrelejših let pesnik sprave in sporazumevanja. Umrl je leta 1959. Po njem imenovana družba »Josef Friedrich Perkondg Gesell-schaft«, ki prišteva tudi lepo število Slovencev med svoje člane, si je prizadevala za. izdajo Perkonigovih del, od 8 knjig so izšle doslej 3. Koroška je poverila nalogo izdaje Perkonigovih del prof. Erichu NuB-baumerjiu. Dr. NuBbaumer je germanist, poučuje na gimnaziji v Spittalu ob Dravi 'ter je zaslovel daleč preko dežele z obsežnim .prikazom duhovnega življenja Koroške v knjigi »Geistiges Kaniten«. V njej je prikazana dvojnost dežele, dana po obeh
narodnostih, razvoju in prepletanju ter medsebojnem oplajanju slovenske in nemške kulture. Delo izzveni v izpoved, da so duhovni obraz dežele bistveno oblikovali tako Nemci kot Slovenci ter da se more duhovno življenje tudi v bodoče razvijati le ob tej dvojnosti, ob spoštovanju značilnosti obeh kultur in jezikov ter njih vsestranskem pospeševanju.
Meseca junija t. 1. so debatirali ugledni predstavniki koroškega kulturnega življenja o deželni kulturni politiki, skušali so najti v diskusiji kulturni obraz Koroške. Ali so se zavedali, da so vsaj delno zaznali ta obraz že s tem, da -so povabili na diskusijski večer tudi predstavnika slovenskega kulturnega življenja? Ugledni avstrijski tednik »Die Furche«, ki izhaja na Dunaju, objavlja skoro redno članke iz življenja avstrijskih manjšin.
Slovenskim avtorjem s Koroške je bila že večkrat dana prilika, da prikažejo v glasilu pred avstrijsko in mednarodno javnostjo resnični položaj manjšine, a tudi »Die osterreichische Nation« ter glasilo »Das Menschenrecht« (človečanska pravica), ki ga izdaja avstrijska veja »Lige za
človečanske pravice«, so odločni zagovorniki teženj: v Avstriji živečih manjišin. Med reporterji celovške radijske postaje sta tudi dva, ki v okviru reportaž v nemškem jeziku stvarno poročata Pb danih prilikah z večkrat zelo tehtnimi komentarji o svojih slovenskih rojakih v deželi, Galerija 61 pa je z razstavami slovanskih umetnikov omogočila celovški oziroma koroški publiki šele vpogled v umetnostno ustvarjanje raznih slovanskih narodov ter je tudi zasluga te galerije, da velja v očeh koroškega prebivalstva slovanska grafika kot najboljša v svetu. Kulturna izmenjava med Koroško in Slovenijo- je v polnem razmahu, prekoračila je meje uradnega značaja, ko je bila posrednik takih kulturnih stikov, kot so to gostovanja slovenske filharmonije ali Ljubljanske opere, še deželna vlada, sedaj pa obstajajo med celovškim in ljubljanskim gledališčem ter -drugimi kulturnimi ustanovami direktni stiki. Umetniki so že zdavnaj pometli, v svojem okviru z ozkim nacionalnim gledanjem. »Kunst sprengt natio-nale Fesseln« — »Umetnost ruši nacionalne okove« je bilo zapisano v koroškem neodvisnem -tisku, prav to časopisje pa je v zvezi
morilčevo -bodalo je raztrgalo le njegove hlače.
Umorjeni ministrski predsednik Hendrik Vemoerd je bil po rodu Holandec, zrasel v Južni Afriki in je veljal že od šolskih časov kot strasten narodni junak. Študiral je tudi v Nemčiji ter postal profesor za psihologijo, kmalu pa politik. Premier
Venvoerd je bil pobudnik -in brezpogojni zagovornik apartheida, politike rasnega razlikovanja, ki jo je strogo izvajal. Belo prebivalstvo Južne Afrike je bilo v ogromni večini na njegovi strani.
Umorjeni politik Venvoerd je svojo deželo proglasil za republiko, za katero se je odločil beli volivec v oktobru leta 1960, medtem ko je leta 1961 najavil izstop svoje dežele iz britanskega Commonwealtha.
Preko Beograda na Dunaj
... potuje norveški kralj Olaf V. V torek je prispel na petdnevni uradni obisk v Beograd, kjer se vršijo politični pogovori s predsednikom Titom. Po obisku v Jugoslaviji bo prebil norveški vladar dva dni dopusta na Koroškem. Dne 12. septembra pa bo Olaf V. prispel na štiridnevni uradni obisk na Dunaj.
s kulturnim srečanjem med Koroško in Slovenijo zapisalo: »Ne smemo pa si zapirati oči pred dejstvom, da smo bili v okviru te kulturne izmenjave v prvi vrsti tisti, ki smo sprejemali, ne pa tisti, ki bi dajali.«
Med umetniki-slikarji svetovnega slovesa smemo imenovati dr. Wernerja Berga kot velikega prijatelja koroških Slovencev. Saj teh v slikalh in lesorezih še nihče ni prikazal -tako prepričljivo in izrazito kot prav on.	,
Med pesniki in pisatelji naj omenim poleg Dolores Wieserjeve, prof. Helmuta Scharfa, sedanjega kulturnega referenta pri koroški deželni vladi dr. Polleya ter Michaela Gutt-enbrunnerja, koroški viso-košolec Hubert Fabian Kulterer pa je priobčil v originalu in prevodu v svoji reviji »Erof-finunigen« (Odkritja) tudi že marsikatero -slovensko pesmitev.
V to novo Koroško Slovenci verujemo, v možnost odkritega sodelovanja z narodom sosedom, v miren in uspešen razvoj dežele, v Koroško kot deželo bogatega, pestrega in razgibanega kulturnega življenja, v duhovno rast brez nacionalnih napetosti in trenj.«
Politični teden
Po svatu...
U TANT NE BO VEČ KANDIDIRAL ZA TAJNIKA OZN
Glavni tajnik OZN, ki je v četrtek, 1. 9., najavil svoj odstop, se je rodil 22. julija 1909 v Pantanavu v Burmi (Azija). Po končanju študija na univerzi v Rangunu, se je najprej posvetil učiteljskemu, potem pa novinarskemu poklicu. Pozneje je postal minister za informacije v burmanski vladi. Leta 1957 je bil imenovan za poslanika Burme pri OZN. Dne 3. novembra 1961 pa je bil, po smrti Daga Hammarskjolda, izvoljen za začasnega glavnega tajnika svetovne organizacije. 30. novembra 1962 so mu mandat podaljšali do 3. novembra 1966, in dokončno izvolili za glavnega tajnika OZN.
Glavni tajnik Organizacije združenih narodov U Tant je pretekli teden, to je 1. septembra sporočil, da ne bo več kandidiral za glavnega tajnika svetovne organizacije. Svoje mesto bo zapustil, brž ko bo njegov sedanji mandat 3. novembra letos potekel. Svojo odločitev je potrdil v pismu, ki ga je poslal vsem članicam Organizacije združenih narodov.
V pismu pravi dalje: »člani Organizacije združenih narodov prav dobro vedo za mojo stalno skrb za mir. V petih letih mojega mandata so se upi mnogokrat povečali in se zrušili. Stanje na svetu se mi zdi skrajno nevarno. Stanje v jugovzhodni Aziji je zmerom vir velike zaskrbljenosti in teži za tem, da postane vir še večje bojazni, ne samo za neposredno zainteresirane strani in za večje države, temveč tudi za druge članice svetovne organizacije.
Surovost te vojne in trpljenje, ki ga povzroča vietnamskemu ljudstvu, sta stalen očitek vesti človeštva. Zdi se mi, da pritisk dogodkov vodi v večjo vojno, medtem ko napori, da se težnja preobrne, strahovito zaostajajo. Po mojem mnenju se ponavlja tragična napaka naslanjati se na silo in na vojaška sredstva pri iluzornem iskanju miru. Prepričan sem, da se mir v jugovzhodni Aziji lahko doseže samo s spoštovanjem načel, ki so bila določena v Ženevi leta 1954 in načel, ki jih vsebuje listina Organizacije združenih narodov. Tudi drugje na svetu so znaki naraščajoče napetosti. Medtem ko je stanje v Evropi pokazalo znake izboljšanja, se je stanje v številnih drugih delih sveta poslabšalo.«
U Tant izraža dalje nezadovoljstvo nad dejstvom, da Organizacija združenih narodov ni spolnila svoje univerzalnosti in ugotavlja, da o številnih vprašanjih, s katerimi ima opravka današnji svet, postaja zmerom teže razpravljati zaradi te okoliščine. To je res, n. pr. kar se tiče pomanjkanja napredovanja glede razorožitve.
AMERIŠKI ZUNANJI MINISTER
RUSK O KITAJSKI
Zunanji minister Združenih držav Amerike Dean Rusk je pred senatnim odborom za vojaško pripravo zanikal, da je ameriška obveščevalna služba kriva neuspeha napada na Kubo leta 1961. Dejal je, da sta umrli predsednik Kennedy in on v celoti odgovorna za ta poskus. Zanikal je, da je obveščevalna služba neupravičeno vplivala na ameriško zunanjo politiko vobče.
Dean Rusk je zatem izjavil, da sedaj ni načrtov za sestanek med predsednikom Johnsonom in de Gaullom, kakor je predlagal senator Mansfield.
Glede sedanjih dogodkov na Kitajskem
je Dean Rusk izjavil, da Združene ameriške države še nimajo točne slike, kar se tiče pravega pomena teh dogodkov. Dodal pa je, da se na Kitajskem dogajajo sila važne stvari. Izjavil je, da se zdi, da so kitajske oborožene sile in njihovi voditelji okrepili svoje položaje. Njegovo upanje je, da bodo ti vojaški voditelji realistično ocenili ameriško vojaško moč in nevarnost vojne. Taka realistična ocenitev bi Kitajce pripeljala do zmernosti, kar se tiče Vietnama. Po mnenju ameriškega zunanjega ministra so glavna žrtev sedanje čistke na Kitajskem tako imenovani revizionisti, ki so se morda zavzemali za zmernejšo politiko.
Glede Organizacije severnoatlantskega pakta je Rusk izjavil, da so v Srednji Evropi že zmerom močne sovjetske vojaške sile, ki so najmodernejše, najbolje opremljene. Čeprav je napetost v Evropi popustila, mora biti zahod prav previden in za nas bi bilo tvegano, če bi se oborožene sile Organizacije severnoatlantskega pakta zmanjšale do takšne mere, da bi nasprotna stran mogla napraviti zgrešene račune.
OBISK DE GAULLA V KAMBODŽI
Po obisku v francoski Somaliji in Etiopiji se je podal predsednik de Ganile minuli teden v Kambodžo, kjer ga je tamkajšnje ljudstvo navdušeno sprejelo. V kamboški prestolnici Pnom Penhu je general de Gaulle govoril na stadionu ogromni množici (250.000) prebivalstva.
V začetku svojega govora je francoski predsednik poudaril prijateljske vezi med Francijo in Kambodžo ter je pohvalil kam-boško politiko neodvisnosti. Govoril je nato o Vietnamu in to vprašanje je zavzelo dve tretjini njegovega govora. General de Gaulle je odločno pozval Združene ameriške države, naj ustavijo vojno v Vietnamu. Poudaril je, da bo vsako pogajanje o Vietnamu odvisno od odločitve in obveznosti, ki jo bodo v naprej sprejele Združene države Amerike, da bo umaknila svoje čete v primernem in določenem času. Pripomnil pa je: »Brez dvoma mi danes taka rešitev dozorela, če bo sploh kdaj.«
En dan poprej, to je 31. avgusta pa se je general de Gaulle pogovarjal s severnoviet-namskim predstavnikom v Pnom Penhu Tuongom. Po pogovoru, ki je trajal pol ure, je Tuong izjavil: »Sporočil sem generalu de Gaullu prisrčne pozdrave našega predsednika Ho ši Minha. Glede vsebine je jasno, da nič ne povem.«
in pri nas v Avstriji
V	pismu ugotavlja glavni tajnik U Tant, da poteče njegov mandat 3. novembra letos in da je v zadnjih mesecih izmenjal mnenje s številnimi državami članicami ter da se je v nekaterih primerih sestal tudi z državnimi poglavarji in s predsedniki vlad.
Zatem omenja, da je na njegovo zahtevo mandat, ki traja pet let, začel teči 3. novembra 1961, ko je bil imenovan za začasnega tajnika, ker je hotel, da se utrdi praksa, da mandat glavnega tajnika traja pet let.
V	nadaljevanju svojega pisma omenja glavni tajnik U Tant, da je sprejel svoj mandat v upanju v naglo rešitev kongo-škega vprašanja, v upanju, da se bo utrdila moč Organizacije združenih narodov v korist svetovnega miru in v upanju, da bo lahko izpolnjeval svojo vlogo za prispevek k ustvaritvi ugodnega ozračja za popustitev napetosti.
Nato ugotavljal, da je nekaj le napredovalo, in dodaja, da čeprav ni finančna kriza v Organizaciji združenih narodov še rešena, vendar ni s tem v zvezi tistega ozračja krize in napetosti, ki je nastala. Pri tem ugotav-^ja gbvni tajnik U Tant, da se vprašanje plačilne zmožnosti Organizacije združenih narodov ne postavlja samo s finančnega vidika, in dodaja, da bi pomanjkanje novih idej in novih pobud ter ošibitev volje, da se najdejo sredstva za okrepitev in razširitev pravega mednarodnega sodelovanja, imela še hujše posledice.
Glavni tajnik Organizacije združenih narodov U Tant ugotavlja dalje v pismu, da ni bilo tistega uspeha pri najvažnejši dejavnosti OZN, ki je zagotovitev miru, ker ni bilo moč doseči sporazuma o temeljnih načelih. Po njegovem mnenju je potrebno poskrbeti, da bo Organizacija združenih narodov mogla učinkovito delovati glede tega v skladu s svojo listino.
Nato ugotavlja, da desetletje Organizacije združenih narodov za razvoj, ki je spočetka porodilo toliko upanja, ni uresničilo svojih skromnih smotrov.
REFORMA AVSTRIJSKIH
DRŽAVNIH ŽELEZNIC
Nedavno je naš list v številki 28 pisal, da je prometni minister dipl. inž. dr. Lud-wig WeiB naročil »desetim modrim — samim znanstvenikom«, naj bi temeljito in objektivno preiskali gospodarski položaj Avstrijskih državnih železnic. Kot je znano, se nahajajo naše zvezne železnice v težkem gospodarskem položaju in tičijo stalno v primanjkljaju. To poročilo desetih avstrijskih znanstvenikov, samih neodvisnih univerzitetnih profesorjev, bi potem tvorilo osnovo za obsežno reformo, katere cilj naj bi bil zmanjšanje zmerom večjega primanj-
klj aja-
V tem zboru neodvisnih univerzitetnih profesorjev — tvorijo izvedencev — so narodni gospodarstveniki, gospodarstveniki obratov, sociologi, železniški tehniki, graditelji mest in pravniki.
Ozdravljenje in primanjkljaj Avstrijskih državnih železnic sta bili lani jeseni dve izmed štirih spornih vprašanj, zavoljo katerih so se razbila proračunska posvetovanja. Ob koncu teh je prišlo celo do prepira med velikima koalicijskima strankama, v katerem je finančni minister dr. Wolfgang Scbmitz pozval tedanjega prometnega ministra Probsta, naj bi bil pustil gospodarski položaji Avstrijskih zveznih železnic preiskati po' komisiji tujih strokovnjakov.
Prvič se bo odbor desetih izbranih strokovnjakov sestal na seji v ponedeljek, 12. septembra, kjer bodo izdelali prvo poročilo o ozdravljenju Avstrijskih državnih železnic. Teh »deset modrih — deset znanstvenikov« je za časa poletnih mesecev pripravilo in zbralo gradivo, katerega bodo v ponedeljek prvič skupno obravnavali.
ZGODNJA INVALIDNOST OBREMENJUJE BOLNIŠKE BLAGAJNE
Po poročilu Pharm-PreB je število rent-nikov v Avstriji naraslo od 779.990 v letu 1955 na 1,225.500 v letu 1965.
Tega razvoja pa ne gre pripisovati le staranju avstrijskega prebivalstva. Gotovo igra pri tem veliko vlogo dejstvo, da se je število starih rentnikov dvignilo od 304.037 v letu 1956 na 427.978 v letu 1965, vendar se zdi, da je temu krivo manj staranje prebivalstva kot naraščanje zgodnje invalidnosti.
Medtem ko je v letu 1956 znašalo število rent za zmanjšano delovno zmogljivost 153.270, jih je bilo v letu 1965 že 369.301. Kakor vidimo, se je torej število v devetih letih več kot podvojilo.
Pri tem pa moramo pribiti, da Avstrija v tem primeru ni nobena izjema. V vseh kulturnih in civiliziranih državah zaznamujemo namreč v zadnjih desetletjih močan porast zgodnje invalidnosti. Za socialno bolniško zavarovanje pomeni to brez dvoma zmerom večjo obremenitev, kajti v skoraj vseh primerih zgodnje invalidnosti gre za kronična (dolgotrajna) obolenja, ki zahtevajo trajne zdravniške pomoči in zdrav-Ijenje.
RUDARSKI PREPIR MED
VELIKIMA STRANKAMA
Krivice zaradi težkega položaja avstrijskega rudarstva je treba iskati izključno med voditelji Avstrijske socialistične stranke, je bilo rečeno pred enim tednom v tisku Avstrijske ljudske stranke. Tu je namreč imdkancler in trgovinski minister dr. Fritz Bock zavzel stališče do tega vprašanja. Dr. Bock je že leta 1960 zahteval od tedanjih ministrskih kolegov dr. Bruna Pit-termanna in Probsta predložitev energijskega načrta, v katerem naj bi bilo istočasno poskrbljeno za pametne in smotrne ukrepe. Oba zgoraj imenovana ministra pa tega nista storila. Vsakemu je torej jasno, da vlada Avstrijske ljudske stranke v kratkih treh mesecih ne more dohiteti zamude šestih let.
Na to predlbacivanje podkanclerja ,dr. Fritza Bocka je ostro odgovoril socialistični tisk, češ da bi predlogi trgovinskega mini-
SLOVENCI
doma iti po srnin
Smrt mladih Slovencev v tujini
Slovensko skupnost v Argentini je zadela zopet nova nesreča. Izgubila je novi, mladi slovenski živ-Ijenji.
V	soboto, 27. avgusta, je postal žrtev avtomobilske nesreče pri mestu Pellegrini v pokrajini Buenos Airesa Robert Petriček ml.-Boj, starejši sin Roberta Petrička, predsednika Slovenskega planinskega društva v Buenos Airesu. Pokojni Robert Petriček je bil na potovanju v Pampo. Pred mestom Pellegrinom pa se je zgodila nesreča. Pred avto je veter prignal izruvan grm osata, ki je povzročil, da se je avtomobil prevrnil. V avtomobilu sta bila še njegov brat in znanec. Znanec Greco je umrl na mestu nesreče, Petričkov Boj pa v naročju svojega brata Boštjana med prevozom v bolnišnico.
Robert-Boj Petriček se je rodil v Ljubljani, 26. aprila 1941. Ljudsko šolo je končal v Ljubljani, nato pa je začel hoditi v klasično gimnazijo. 1953 se je preselil k očetu v Argentino. Tu je končal srednjo šolo, potem pa se vpisal na univerzo, kjer je študiral kemijo. Njegove načrte mu je sedaj prekrižala grenka smrt.
V	Carapachayu, prav tako v Argentini, pa je umrla še ne štirinajstletna Brigite Gričar. Vesela je hitela v petek, 19. avgusta, v šolo. Med poukom ji je postalo nenadoma slabo in se je zgrudila na tla. Prvo pomoč ji je nudila zdravnica, ki se je prav tedaj nahajala v šoli. Hitro so jo odpeljali na dom in nato že nezavestno v polikliniko v San Martinu. Slovenski duhovnik g. Franc Grom, ki na tej polikliniki opravlja službo bolniškega kurata, ji je takoj podelil zakrament maziljenja. Zdravniki pa so po hitri in skrbni preiskavi mogli ugotoviti možgansko kap. Pogreb je vodil in se od rajne Brigite v lepih in ganljivih besedah poslovil g. Matija Borštnar, ki je bil več let njen katehet in je poznal njeno pridnost, njen lep značaj in vzorno vedenje. Za Brigito žalujejo njeni starši, tri mlajše sestrice, stara mama, tete, strici, sestrične in bratranci.
Ti, mladi slovenski mladenič Robert-Boj, in Ti, mlada slovenska deklica Brigite, počivajta v miru v daljni tuji Argentini!
Tominčeva razstava
Ob stoletnici smrti goriškega slikarja Jožefa Tominca so v muzejskih prostorih Attemsove palače na Komu v Beneški Sloveniji odprli razstavo, ki se vrši pod pokroviteljstvom italijanskega republiškega predsednika Saragata. Pripravil jo je poseben odbor pod vodstvom grofa Vilija Coroninija na pobudo goriške občine. Na ogled je preko sto mojstrovih slik in risb, katere so posodili zasebni lastniki, največ pa umetnostne galerije v Ljubljani in Trstu. Ob razstavi je izšel tudi poseben katalog z uvodnikom župana Martina, s kritičnim esejem profesorja Marassija, z življenjepisom in s posnetki Tominčevih del. Razstava bo odprta do srede oktobra 1966.
Odličen slovenski plavalec
V Utrechtu na Holandskem so te dni tekme za evropsko plavalno prvenstvo. Iz Jugoslavije so poslali nanje samo tri športnike, dve plavalki, Hrvatici Bjedovo in Bobanovo, in slovenskega plavalca Danijela Vrbovška, z upanjem, da se bodo uvrstili v finale v svojih skupinah. To upanje pa je izpolnil samo Vrbovšek.
Tembolj se je razveselila slovenska javnost, da si je mladi, 19-letni študent kemije, Dane Vrbovšek, priboril vstop v finale in mesto med osmimi najboljšimi plavalci v Evropi na 200 metrov hrbtno. V finale za naslov evropskega prvaka v tej plavalni panogi so se tako uvrstili 1 Španec, 1 Francoz, 2 Vzhodna Nemca, 2 sovjetska plavalca, 1 Madžar in 1 Slovence — kar je nov lep dokaz za športne kvalitete Slovencev, saj med finalisti v tej panogi ni n. pr. nobenega Italijana, Holandca, Skandinavca ali Poljaka, četudi so to mnogo večji narodi.
To potrjuje, da je ravno šport, poleg kulture tisto, na katerem se lahko majhni narodi enakovredno merijo z velikimi.
Tržaški učitelji pri republiškem sekretarju
Tomo Martelanc, slovenski republiški sekretar za prosveto in kulturo v Jugoslaviji, je pred kratkim pozdravil udeležence letošnjega seminarja za učitelje tržaških slovenskih šol na slovesnem cocktailu, ki ga je priredil zanje. Razen gostitelja in gostov so bili na prijetnem in prijateljskem srečanju tudi predstavniki nekaterih osrednjih slovenskih republiških prosvetnih in kulturnih ustanov.
stra v energijskem komiteju (odboru) zvezne vlade privedli do podražitve električnega toka in znižanja izkopa rjavega premoga v premogovnikih. To pa bi pomenilo, po poročilih socialističnega tiska, smrtno obsodbo Avstrijske ljudske stranke avstrijskemu rudarstvu.
RAZLAGANJE SANJ JE ŽE OD NEKDAJ MIKALO ČLOVEKA:
Nevropsihologi se ukvarjajo s proučevanjem sanj
Stari kulturni narodi so že tolmačili sanje — Sanjske bukve — Od Freuda do sodobnih nevropsihologov — Najnovejša teorija o sanjah
trebo po spanju? Vsa dosedanja proučevanja so v glavnem prišla do enakega zaključka: spanje je posledica delovanja 'Strupenih snovi, ki so se nabrale v telesu. Nekateri učenjaki pa menijo, da se s spanjem človeško telo brani pred strupenimi snovmi, ki povzročajo utrujenost.
Znameniti ruski fiziolog Pavlov je tudi hotel dognati, kaj povzroča potrebo po spanju. V ta namen je napravil nekaj poskusov na pseh. Opazil je, da so živali začele spati, brž ko1 so zaslišale določen pisk. Zato je menil, da postane človek zaspan pod vplivom določenih refleksov.
Nekateri menijo, da izloča hiipofiza poseben hormon, snov, ki uravnava spanje in bedenje. Morda pa je spanje le posledica pomanjkanja kisika v možganih?
Psihiater čikaške univerze Kleitman, ki se prav tako že več let ukvarja s tem vprašanjem, pa trdi, da pravzaprav ni treba iskati vzrokov spanja, temveč vzroke prebujanja. On namreč meni, da spanje ni začasna prekinitev budnega stanja, marveč je le bedenje začasna prekinitev spanja.
RAZISKOVANJA SIGMUNDA FREUDA
Od Freuda dalje je bilo o sanjah in drugih vprašanjih, ki so v zvezi z njimi, napi-
Najlepša cerkev Srca Jezusovega na svetu
To je brez dvoma cerkev na Monmartr-u v Parizu. Hribovje Monmartr je od leta 1860 združeno s Parizom. Pišem francoske besede, kakor jih izgovarjamo, ne kakor jih pišemo. Tako kakor pravimo Lurd, ne Lourdes. Monmartr se piše: Montmartre. Kakor pravijo' Lahi gori: Monte, n. pr. Monte .Santo (Sveta gora), talko imajo isto besedo tudi Francozi, samo izgovarjajo jo malo drugače. Bolj' na kratko. Monmartr pomeni: gora mučenikov.
Cerkev na Monmartru je posvetil kardinal, nadškof pariški Risar 5. junija 1891. Torej je cerkev 75 let stara. Torej še nova, kajti kaj je za cerkev 75 let! Cerkev je stala 35 milijonov frankov. Srca Jezusovega cerkev na Monmartru so začeli graditi leta 1875. Gradili so jo 16 let. Zgrajena je v bizantinskem slogu. Veličastna je in že .samo zaradi te cerkve bi bilo vredno obiskati Pariz.
Prostor, ma katerem so se namenili zgraditi cerkev, je bil ilovnat. Torej čisto neprimeren, da bi tukaji zgradili cerkev. Morali, so vso ilovico odstraniti. Da so dobili trdno podlago, SO' pogreznili, v zemljo 83 stebrov 30 metrov globoko.
Široke stopnice vodijo gor k cerkvi. Cerkev ima kupolo, ravno nad glavnim oltarjem in na tej kupoli, je zapisano: »Sacra-tissimo cordi Jesu Christi, Gallia poenitens et devota«. To ,se pravi: Presvetemu Srcu Jezusa Kristusa (poklanja to svetišče) spokorna in ponižno moleča Francija.
Cerkev je pravo narodno svetišče, kajti gradil ga je ves francoski narod. Poleg de-
350-letnica smrti pisatelja velikega romana
sanih že toliko knjig in razprav, da je nastala že kar obsežna literatura.
Sigmund Freud je postavil o sanjah takole definicijo: »S sanjami se človekova duševnost odziva na razne zunanje vplive, ki nastajajo med spanjem.«
V laboratorijih čikaške univerze so napravili razne poskuse, da bi ali spodbili to Freudovo trditev ali pa jo potrdili. Pri spečih poskusnih osebah so, z namenom, da bi na umeten način povzročili določeno vrsto sanj, skušali doseči to z zunanjimi dražljaji: z različnimi šumi, vbodi, dišavami. Oseba, ki so ji dali pod nos pomarančo, je potem povedala, da je sanjala, da je potovala po Siciliji. Drugim so polagali na razne dele kože led ali kak mrzel predmet. A potem so povedali, da so sanjali, kako so gazili po globokem snegu ali pa, da jih je zalotil na poti leden vihar.
Poleg takih zunanjih dražljajev, pa so važni zlasti notranji vplivi. Ako se nekdo tik pred spanjem obilno naje, bo njegovo spanje precej nemirno. O tem se je najbrž že marsikdo sam prepričal.
MODERNO RAZLAGANJE SANJ
Alfred Adler, eden glavnih pionirjev moderne psihologije, je razložil pomen sanj takole: »Sanje so podobne dimu, ki nam pokaže, kje gori. Človek, ki je v tem izkušen, lahko že po barvi dima ugotovi, kaj gori ali kakšen les se je vnel.«
Vsi psihologi so si edini v tem, da je moč po sanjah sklepati na pojave, ki so še skriti v duši človeka. Psihoanaliza je dokazala, da izvirajo skoro vse človekove sanje iz ne-zadoščenih želja, iz raznih odpovedi, iz zatajevanih in potlačenih strasti, iz nedožive-tih možnosti, ipd.
In kdor se na to razume, lahko kmalu na podlagi sanj razkrije njih izvor, za katerega največkrat niti sami nismo vedeli.
narja SO' ljudje darovali najrazličnejše dragocenosti, kakor: prstane (zlate), zapestnice, uhane, medalje, odlikovanja, zlate ure, dragocene igle, diamante, broše, ovratne verižice, srebrne namizne predmete itd.
Cerkvi sta pravzaprav dve: zgornja in spodnja. V zgornji cerkvi molijo Jezusa, spodnja cerkev opominja k pokori. V zgornji cerkvi je noč in dan skozi vse leto iz-postavljano Naj,svetejše. Preskrbljeno je, da Najsvetejše ni samo. Čez dan opravljajo češčenje ženske, ponoči pa moški. Vsak četrtek popoldne pridejo otroci molit Jezusa.
Posamezne škofije, župnije, družine, osebe so nabavile za cerkev ta ali oni del, n. pr. oltar, kapelo, slop (steber) itd. Veliki zvon je nabavila provinca Savojska. Ta zvon je res veličasten. Tehta 180 meterskih stotov (centov). To' je res pravi orjak, velikan! Zvon ima zelo nizek glas in kadar zvoni in doni njegov orjaški glas doli na Pariz, iedaj pač prisluhne Pariz in se marsikateri prebivalec milijonskega mesta ozre gori proti cerkvi Srca Jezusovega na Monmartru.
Škoda je samo, da je Pariz tako daleč na severu francoske države, tako da za naše lurške romarje njegov obisk ne pride v poštev. Oni si poleg Lurda pač ogledajo Mar-sej, Lion, Never (kjer leži v cerkvi nestroh-nelo telo sv. Bernardke), se peljejo mogoče tudi mimo Bordoja, Pariza z njegovo veličastno cerkvijo Srca Jezusovega pa ne vidijo.
Ni čudno, če so že v prastarih časih skušali razvozlati čudovite slike in prizore, ki jih človek gleda in doživlja v snu. Seveda so ta pojav pripisovali, kot vse podobne, ki jih ni bilo moč pojasniti z navadnimi dokazi, nadnaravnim silam. In iz tega so nastale po vsem svetu znane sanjske bukve, kjer so do podrobnosti razložene vse vrste sanj. Včasih so sanje tako žive, da si jih kdo za dolgo zapomni. Človek, nagnjen k vraževernosti, je s sanjami povezoval dogodke, ki so se dogodili pozneje, češ da so sanje bile preroške. V sanjskih bukvah pa ni zgolj: tolmačenje sanj, marveč so povsod navedene tudi številke. Te so za loterijo. Kdor na take številke stavi, na pravi kraj in v pravem zaporedju, zadene, kajti v takem primeru tiste »za gotovo pridejo ven!«
Toda, ne smemo misliti, da so te sanjske bukve! O, ne! V sleherni knjigarni jih je moč kupiti in jih venomer tiskajo.
Čudno je, da so ljudje še vedno tako lahkoverni, kljub temu, da so hodili v šolo, kljub tehničnemu napredku, kljub izobrazbi, kljub atomski dobi, kljub ... Moderni človek ne veruje ne v duhove ne v strahove ne v usodo. Veruje pa v sanje. In vestno si prepiše številke iz sanjskih bukev in nanje stavi.
RAZISKOVANJA MODERNIH NEVROPSIHOLOGOV
Ameriški nevropsiholog, dr. William C. Dement se že dalj časa ukvarja s proučevanjem sanj. Na medicinski fakulteti v kalifornijskem mestu Palo Alto dela razne poskuse s posebnim aparatom, ki ga je imenoval elektrookulograf. Da je mogel redno proučevati vedenje sanjajočega človeka, je za to pridobil svoje študente, ki so bili v tem primeru »poskusni kunci« prof. De-menta.
Ko je okulograf pokazal, da je speči študent začel sanjati, ga je profesor včasih tudi takoj zbudil. In s svojimi poskusi je prišel do naslednjih zaključkov:
1.	Sanje so za človeka življenjske važnosti.
2.	Ako preprečujemo sanje, ima to kaj lahko za človeka prav resne posledice.
3.	V sanjah se sproščajo strupene snovi, ki so se nakopičile v živčevju: po razočaranjih ali raznih neizpolnjenih že-Ijah.
4.	Sanjajoče osebe ni dobro prebuditi, ker ji to lahko škodi. Vsekakor je treba pač vse nakopičene strupe do kraja »presanjati«, da se potem človek prebudi z novimi močmi.
KAJ JE SPANJE
Človek prespi skoro tretjino svojega življenja, zato tudi učenjaki temeljito proučujejo prav ta del človekovega življenja. Spanje je fiziološki pojav in zajame vse telo. Kaj je torej vzrok, da čuti človek po-
Enkratni dogodek slovenskega založništva
Založba »Mladinska knjiga« v Ljubljani je izdala naenkrat 48 knjig, ki jih je povedala v zbirko z naslovom »Moja knjižnica«.
Otroci in mladi potrebujejo za šolo razne knjige, da si razširijo svoje obzorje. Večkrat je take knjige težko dobiti. Zato je omenjena založba pripravila kolekcijo takih knjig, jih lepo opremila in tako izdala za skromno ceno.
Kaj pomeni izdati tako zbirko naenkrat, naj pove naslednja primerjava. Družba sv. Mohorja v Celovcu je leta 1919 izdala pet knjig v nakladi 91.000 izvodov. Skupaj je bilo tisto jesen poslanih med slovensko ljudstvo 455.000 knjig. Vseh tah pet knjig je imelo skupaj 632 strani. Ta podvig »Mladinske knjige« pa pomeni 48 knjig. Naklada je sicer znatno manjša, ker je bilo natisnjene vsake knjige le okoli 15.000 izvodov. Je pa bilo skupno poslanih med naše ljudstvo 670.000 knjig. Vsa kolekcija knjig znese 7144 strani.
Katere so te knjige, si lahko ogledate tudi v prodajalni Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Tam jih tudi dobite za razmeroma skro-mno ceno.
Tako kot mnoge obletnice je skoraj bežno prhnila mimo nas 350-letnica smrti španskega romanopisca Miguela de Cervantesa Saavedre, sina siromašnega ranocelnika; v mladih letih je stopil v službo nekega kardinala v Italiji, se srečal s poznimi vplivi visoko izoblikovane renesanse, se 1571 boril v slavni lepantski pomorski bitki, dve leti kasneje v Tuniziji, padel v roke alžirskih gusarjev in se pet let kasneje po zaslugi odkupnine vrnil domov. To prvo obdobje njegovega življenja je bilo pač slavno po telesnih vrlinah — saj pravijo, da je bil hraber vojščak.
Drugo obdobje mu je prineslo manj razburjenja in morda tudi sreče, pa zato posmrtno slavo in ceno, zaradi katere ga danes omenja in pozna ves kulturni svet.
Ko bi se povprašali, katero izmed del svetovne literature je spričo svojevrstnosti vsebine, razširjenosti in imena v svetu najbolj znano, bi se kazalec vprašanja slednjič
vrnil na Cervantesovega Dona Kihota — Don Quijota — ali kot ga je še v naslovu opisal njegov avtor »El Ingenioso Hidalgo Don Quijote de la Mancha«.
Cervantesov viteški »antiroman«, kot bi ga morda lahko z nekaj drznosti imenovali, je razburjal duhove vseh kasnejših razdobij — vse do danes, pa morda doživel toliko prevodov, kot jih je v svetovni literaturi le še biblija. Prvi del tega genialnega romaniziranega epa, tragikomedije v pravem pomenu besede, je izšel leta 1605, drugi pa 1615. leta. Cervantes se ga je lotil kot pa-rodističnega pisanja na račun tedaj tako razširjenih viteških romanov, predvsem »Amadisa de Gaule«. Zlagani svet tedaj že propadlega viteštva je bil zgolj še iluzija, s katero se slepi nesrečni, pa vzvišeni hidalgo (španski nižji plemič) saj živi v času, ko je družbeni razvoj; že zdaleč presegel po nemarnem povzdigovani čar dvorne in viteške plemenitosti. Zato se Don Kihot spo-
pada z meščani, trgovci, pastirji in drugimi »nespodobneži« in obožuje preprosta dekleta kot dvorne dame.
Sam Cervantes je o Don Kihotu zapisal: »Moj namen ni bil nič drugega kot zbuditi stud v ljudeh do zlaganih in nesmiselnih zgodb v viteških knjigah, ki se spričo mojega resničnega Don Kihota že majejo in bodo nedvomno kmalu popolnoma propadle.«
Don Kihot je vselej tisti, ki ga tepejo, zasmehujejo, varajo — vendar je sočasno tudi nekakšna vzvišeno tragična figura, »de la triste figura«, ki verjame v plemenitost, dobroto in pogum, torej junak v posmehljivem pomenu. Njegov antipod (pravo nasprotje) je večni spremljevalec in služabnik, človek, ki sodi v realnosti sedanjosti, pa vendar spremlja svojega gospoda in v dobrem in zlem, je podoba realističnega v soočenju z idealistom. Pa vendar je ta San-cho Pansa prav zapletena figura in literarna zgodovina in ananost sta se ukvarjali in se še ukvarjata z njim prav tako kot z vitezom žalostne postave.
Sainaho Pansa, pač pod vtisom hidalgovih halucinacij je prava podoba španske duše — v resnici preprost realist, ki pa v romanu vendarle marsikje in morda z zgodbo vse’globlje visi med slepilom navideznega sveta in surovostjo resnice. Z doma je z vitezom res odšel s hrepenenjem, da bi se okoristil, vendar ga zatem Don Kihotova fantazija vse bolj priteguje v svoj čarni krog, tako da že sam ustvarja ideale in tudi on išče cilj in namen: otok, na katerem bi vladal.
Pravijo, da vsebuje Don Kihot marsikaj resničnega iz Cervantesovega burnega, pa ne veselega življenja. Umrl je siromašen, brez beliča v Madridu, konec aprila 1616. leta. Zapustil nam je knjigo, ki je prerasla čas in slog, okus in modo »svetovni roman« v najčistejišem pomenu besede. Njegova dva junaka sta namreč tiste vrste človeka, kakršnih nikoli ni in ne bo zmanjkalo. Prvi nekje visoko z glavo nad oblaki, drugi trdno na zemlji pa vendar obotavljiv in z vsemi slabostmi sveta obdarjen.	B. A.
Stavčnske, frtmnbhtoskz pfašU
Stari mlin (izvaja kvintet Avsenik; pojo: Franc Koren, Ema Prodnik in Danica Fi-liplič). Obsega melodije: Žvižg pod oknom (valček) — Stari mlin (počasni valček) — Ribič Jaka (polka) — Pastirček (valček) — Plovi, plovi (valček) — Ne hodi mi predolgo (valček) — Žalostna deklica (polka) — Sonce je že zašlo (počasni valček) — Sinko in konjiček (polka) — Kovaška (valček).
Srečno pot (izvaja kvintet Avsenik; 6. pojo: Ema Prodnik in Franc Koren). Na plošči so melodije: Srečno pot (šoferska polka) — V moji čumnati (valček) — Lun’co poglej (valček) — V Hrašah 'mam pa tetko (polka) — Po trgatvi (valček) — Potepuh (polka) — Jej, jej, 'mam težko glavo (valček) — Tihi studenček (valček) — Vlak drvi (polka) — Pri sosedovih na obisku (polka).
[ C/LEDALiSCE V CELOVCU
Otvoritev gledališke sezone 1966/67 v Celovcu
Mestno gledališče bo odprlo svoje umetniške duri v soboto, 17. septembra, z opereto »BALL IN SAVOV« (PLES V SAVO-JU) Paula Abrahama. - Abonenti za četrtek imajo tokrat predstavo v soboto; L predstava za D-abonma; L predstava za GWG-četrtek; 1. predstava za GWK-četrtek; prosta prodaja vstopnic in abonma.
V nedeljo, 18. septembra, je na sporedu zopet opereta »PLES V SAVOJU« komponista Paula Abrahama. Čisti dobiček je namenjen poplavljeneem.
Komorni oder pa bo začel s svojo igralsko sezono že ta teden, in sicer v soboto, 10. septembra, s komedijo »STRENG GE-HEIM« (STROGO TAJNO), Arthurja Watkyna. Isto komedijo bodo ponovili v nedeljo, 11., v petek, 16. in v soboto, 17. septembra.
Predstave se začnejo vsakikrat ob 19.30.
Na Dunaju so se zbrali na simpoziju (strokovnem sestanku) v ponedeljek, 5. septembra, znanstveniki iz 27 držav. Na simpoziju obravnavajo uporabo radijskih izotopov s področja rastlinske prehrane. Strokovni sestanek znanstvenikov sta organizirali Organizacija mednarodne agencije za atomsko energijo (IASA) in Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO).
Šfudijsld dnevi sSovenskih izobražencev
KLUB SLOVENSKIH ŠTUDENTOV NA DUNAJU
vabi vse člane, akademike, učitelje, visoko-šolce in dijake na svoj
4. študijski seminar, ki bo od 9. do 11. septembra 1966 pri »Marinu« v Libučah.
Geslo:	»N aš študent v sodobni
družbi«.
Študenti diskutirajo z občinskimi odborniki o kulturnem in političnem delu na podeželju.
Na zaključno prireditev, ki bo v nedeljo, 11. septembra 1966, ob pol treh pri Marinu v Libučah, vabi KSŠ vse prijatelje študirajoče mladine.
Pripravljalni odbor
ŠT. VID V PODJUNI (Poroka in smrt)
V	nedeljo, 7. avgusta, je bila pri fari poroka s sv. mašo Marka Marko, Markovega na Horcah in Štefke Hribar, Cepejeve na Pegelnu v mohliški fari. Vesela svatba je bila pri Voglu v Št. Primožu. Ženin in nevesta izhajata iz narodno zavednih družin. Ženin je večletni cerkveni pevec, igralec in prosvetar pri domačem prosvetnem društvu.
Mlademu paru želimo vse dobro na njuni skupni življenjski poti.
V	četrtek, 28. julija, je 'bil v Zakamnu pri Vetrinju pogreb Helene Boštjančič, bivše Parjanove gospodinje v Št. Vidu. Pokopal jo je njen svak, č. g. župnik Jožko Boštjančič v Apačah, ob asistenci č. g. profesorja Jožefa Komarja, ki je opravil tudi sv. mašo zadušnico.
Rajni želimo večni mir, žalujočemu možu pa izražamo naše toplo sožalje.
VOGRČE
(Smrti, rojstva in druge zanimivosti)
Letos je pri nas smrt segla po moških. Januarja je pokosila Maksa Breit-n ek er ja, pd. Dolijarjevega Maksa, ki smo mu pa na splošno rekli »stric«. V mladosti se je udejstvoval v katoliškem društvu in je tudi režiral igre v Vogrčah. Delal je kot zidar pri Glawarju, pa ostal samski. Dolgo je bolehal, dokler ga ni smrt v 60. letu starosti rešila trpljenja.
Julija je pograbila Pavla Zapu-dra, pd. Lebnikovega očeta, v 70. letu starosti. Kmetoval je, dokler ni onemogel, in ker ni imel otrok, je sedaj posestvo prevzel Kranjčev Fredi iz Libuč. Ker je poročen, imamo tako v Vogrčah novo družino.
14. avgusta pa se je po dolgem odlašanju oglasila smrt pri Rogačevem očetu, Alojziju S a d j a k u in ga rešila hudega trpljenja. Doma je bil pri Kosu v sosednjih Rinkolah, vse življenje je težko delal kot tesar in drvar, pa zraven še povečeval svojo kmetijico in dal življenje petim otrokom. Bil je zelo priden, pošten in veren in je tudi otroke vzgojil v pravem verskem duhu. Hčerka Frida je bila poročena v Angliji, pa je lani postala vdova in ko je letos prišla domov na oddih, je prišla na očetov pogreb. Rogačev oče je bil že 6 let bolan, večinoma privezan na bolniško posteljo in je silno trpel, posebno proti koncu, toda je bolezen prenašal zelo vdano, potrpežljivo. Želel si je smrti, pa ga ni marala, ampak mu je pustila piti grenki kelih trpljenja do dna. Prav neverjetno je, kje je dobil moči, da je vzdržal tako dolgo. Ko je bil leta 1961 poleti nekaj časa v Vogrčah g. prof. Mirko Filej iz Gorice in ga obiskal, se je potem večkrat zanimal zanj in vpraševal, če še živi. Sedaj pa je č. g. Filej že 4 leta v grobu, ko mu je sedaj sledil Rogačev oče. Tolažbo in moč pa je sprejemal v stalni molitvi sv. rožnega venca in na prve petke, ko je vedno skoai vsa leta prejemal sv. obhajilo.
Pokopali smo ga ob izredno veliki udeležbi, 17. avgusta, kar je pokazalo, kako so ljudje cenili tega trpina. Pogrebno mašo in Obrede je imel kazaški provizor č. g. Florijan Zergoj, ker domačega provizorja ni bilo doma, ob asistenci novomašnika č. g. Han-zeja Komarja, ker je hčerka Treza poročena v Metlovi v kazaški fari. G. provizor je v krasnem nagovoru orisal njegovo življenje, vernost in trpljenje, cerkveni zbor pa mu je zapel žalostinke. Po' 81 letih težkega življenja naj se sedaj spočije in uživa srečo v Jezusovem Srcu, katerega je tako častil!
Pa ne le smrt, tudi življenje prihaja k nam. Pri Vakovniku (Petrač) so poskrbeli za sina princa Franca Ervina, mlada Gojer-jeva družina je dobila prvorojenko Rozvito-Gertraud, prav tako je mladi Miklavič Joži s Pavlo dobil prvorojenko Sonjo-Ma-
V dneh od 3. do 5. septembra se je na povabilo tržaškega društva slovenskih izobražencev, v Dragi, vasi tržaškega zaliva nad Glinščico, zbralo nad sto slovenskih inteli-gentov na študijskem seminarju. Došli so staro-akademiki iz Trsta, Goriške in Koroške, učitelji, visokošolci in uradniki, da se posvetijo vprašanjem svojega naroda. Di-ven je bil pogled na izredno število udeležencev, ki so s svojim prihodom dokazali, da gredo njihovi pogledi preko osebnih in poklicnih interesov in da jim je usoda vsega naroda srčna zadeva.
Študijske dneve je vodil požrtvovalni in tudi nam Korošcem po svoji veliki razgledanosti in še s svojim srcem za nas okoli Karavank znani narodni delavec prof. Jože Peterlin. Z vidnim ponosom je mogel pozdraviti v udobnem počitniškem domu tržaške planinske Bazovice številne došle goste. Sobotni dopoldan je bil posvečen orisu položaja Slovencev z referati ravnatelja učiteljišča dr. Antona Kacina, predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentina Inzka in tajnika Slovenske katoliške skupnosti v Trstu dr. Mateja Poštovana. Predavanja je preveval zdrav optimizem, izpovedujoč vero v lepo slovensko bodočnost kljub mnogim sodobnim sencam. Pri referatih je postalo še očito, da so problemi zamejskih pokrajin medsebojno močno sorodni ali celo isti in da bodo nadaljnja razmotrivanja o njihovem reševanju v skupno korist.
Ostali del seminarja so izpolnili govori univ. prof. dr. Janeza Janžekoviča iiz Ljubljane, univ. asistenta na tržaški univerzi in urednika »Mostu« dr. Aleša Lokarja in sourednika Draga Štoka iz Trsta ter tajnika Nar. sveta kor. Slovencev prof. dr. Regi-nalda Vospernika. Uvodno je bilo nakazano, da se znanost in vera nikakor ne izključujeta in da je spričo modernih dognanj historični materializem postal brezsmiseln. Sodobna znanost je blizu religiji in kulturi, ta življenjska področja se medsebojno nikakor več ne izključujejo. Moderni človek definira smisel življenja v smislu glavnega etičnega načela: delaj dobro, varuj se slabega! Poštenost, plemenitost, značajnost so lastnosti, ki se zahtevajo od človeka ne glede na njegov nazor in prepričanje. Tudi ateisti so lahko dobri ljudje; človekova vest in pamet, ki vsakomur narekujeta plemenitost in nesebičnost, odločujeta o tem, ali je ta življenjski smoter kdo dosegel ali ne. Tudi v Novi zavezi je ljubezen do bližnjega v ospredju, Kristus jo v svojem nauku po-
novno naglaša. Težko sodi človek sicer o svoji ljubezni do Boga, če je ne meri po svoji ljubezni do bližnjega.
V debati, ki je bila nenavadno živahna, se je vedno nazorneje nakazalo, kako se sodobni svet odmika nekdanjemu svojemu vzoru uspešnosti in osebnega uveljavljanja in začenja uveljavljati načela krščanske etike.
S tem v zvezi je bil močno poudarjen pomen dialoga, ki je sodobna po koncilu poudarjena oblika sožitja ljudi različnih svetovnih nazorov in ki terja tudi od nas Slovencev večjo odprtost za vprašanja, ki gibajo moderno človeštvo. Vsakršna nestrpnost je znamenje nazadnjaštva.
Tudi mladina je na seminarju prijavila svoje zadeve. Govornika sta naglašala, da
je različnost generacij nekaj naravnega. Mladina je kritična, hoče biti originalna in je zato v marsičem revolucionarna. Naloga starih je, da ji nakažejo povezavo z življenjem in tako soprispevajo k harmoničnemu njenemu razvoju. Drznost naj ne postane predrznost, obzirnost nikar brezin-teresiranost za narodne in vobče zadeve, idealizem naj se druži z realizmom.
Seve ni bilo mogoče, da bi študij dveh dni izčrpal vprašanja našega razvoja, nakazal pa je smer bodočega našega prizadevanja in s tem položil temelj novemu kulturnemu razvoju Slovencev v zamejstvu.
Schwechata, kjer je dunajsko letališče, me je vseeno prijelo neko domotožje po letalih. Ker 'se letos z njimi nikamor ne peljem, jih grem vsaj, pozdravit.
Na tem letališču sem že bil, ko sem poletel v Egipt in zopet tja nazaj priletel. Prometa ima vsako leto več, da je vedno precej žvižganja in grmenja letal. Ker se ne peljem, sem letalom le izročil pozdrave, da jih ponesejo v daljne dežele mojim znancem. Predno sem z avtom prišel do Dunaja, bi seveda z Jet-letalom'priletel že v Indijo.
Ko pridem do češke meje pri Bratislavi (PreBburg), se mi zdi, da pridem na fronto. Najprej so bunkerji in bodeča žična ograja in dva vojaka odpreta cesto. Peljem se nato 50 metrov naprej, v tem obmejnem pasu so na poljih mine. Nato šele pridem do obmejnih uradnikov, policije in carinikov. Kar prijazni so, morda še bolj zato, ker skušam govoriti češko, malo češčine mi je še ostalo iz starih časov. Policist me vpraša, zakaj potujem sam. Pravim mu, da žene in otrok ne smem imeti. »Seveda, vi ste knez (duhovnik), pa- vsaj kake tovariše.« Še šilinge zamenjam v obmejni banki v »krone«, pregled je površen in kmalu se odpeljem, ko mi zopet druga dva vojaka odpreta ograjo čez cesto. Sem torej zares v ČSSR, ali po starem v češkoslovaški.
(Nadaljevanje prihodnjič)
ŽIHPOLJE
(Žegnanje in celodnevno češčenje)
V	Žihpoljah bo v nedeljo, 11. septembra žegnanje. Sv. maše bodo: ob pol osmih (ob 7.30), devetih (9. uri) in desetih (10. uri).
V	ponedeljek, 12. septembra, na praznik Marijinega imena pa bo celodnevno češčenje. Dopoldne bo sveta maša, popoldne pa ura molitve: ob 7. uri (19. uri) zvečer bo zaključna služba božja z zahvalno pesmijo.
Vsi verniki ste lepo vabljeni!
Vajenca ali vajenko
sprejme takoj prodajalna Družbe sv. Mohorja v Celovcu na 10. OktoberstraBe 27. Prednost imajo tisti, ki imajo nižjo gimnazijo. Javiti se je treba v Mohorjevi knjigami.
MOHORJEVA KNJIGARNA SPOROČA
Prejeli smo novo številko »Ognjišča« in še nekaj izvodov prejšnjih dveh številk.
Na razpolago imamo novi Bogoslovni vestnik 1966 (1—2) s pomembnimi članki o koncilu.
DOBI SE ŽE NOVA DRUŽINSKA PRATIKA 1967.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
Od 11. do 17. septembra 1966
NEDELJA, 11. 9.: 06.15—06.45 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 12. 9.: 14.15—14.55 Poročila, vreme, objave. — Pregled sporeda. — Solistična ura. — 18.00 —18.15 Dober večer našim malim. — TOREK. 13. 9.: 14.15—14.55 Poročila, vreme, objave. — športni mozaik. — SREDA, 14. 9.: 14.15—14.55 Poročila, vreme, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 15. 9.: 14.15-14.55 Poročila, vreme, objave. -Poje ženski vokalni kvartet. — Kaj pravite k temu? (Prof. M. Rus: Vzgoja k samostojnosti). PETEK,
16.	9.: 14.15—14.55 Poročila, vreme, objave. — Domače novice od petka do petka. — Po naših krajih in pri naših ljudeh. — Žena in dom. — SOBOTA,
17.	9.: 09.00—10.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.25—18.45 Sobotni večer domačih pesmi.
-r.
rijo, dočim je mladi Visočnik Tonč z Greti poskrbel za naslednika Vinka. Pri Svojčni-ku pa so zopet dobili novo moško moč v Lovrencu-Marku. Vsem družinam čestitamo k novim članom in ji (n želimo dobre, zdrave rasti v družini in farnem življenju!
Zadnjo nedeljo, 28. avgusta, je bila blagoslovitev novih avtomobilov. Že dvakrat je bila blagoslovitev v Vogrčah, toda število novih avtomobilov raste, kar kaže naš življenjski standard. Pa ne le število avtomobilov, ampak tudi vedno1 lepši, imenit-nejši avtomobili dokazujejo to, tako da provizor jev VW že kar v ozadje stopa. Pa ni toliko važna udobna oprema avtomobi-
Na Češko in Poljsko
(Vtisi s potovanja č. g. Vinka Zaletela)
»Gospod, kdaj boste zopet kam šli, da nam boste kaj napisali?«, me je zadnjič nabodla neka žena. Glej jo, jaz naj potujem in še pišem povrhu, ona naj bo pa doma in bere! Nikamor ne grem, najraje sem doma lepo na varnem. In s starostjo se tudi potna žilica začne krčiti; temu pravijo »arterioskleroza«, če pa že 'kam grem, grem zaradi slik, da jih nalovim, ne pa da pišem, ko nisem pisatelj.
Da pa sem jo kljub arteriosklerozi udaril na pot, sta krivi dve stvari: najprej tista Čenstohova, o kateri se letos toliko piše in govori in je torej »aktualna«. Da bi tega ne osvetlil moj fotoaparat in ne posnel moj magnetofon, to vendar ne gre! Drugič
la, znamke in leto proizvodnje, ampak, da se srečno z njim voziš. Zato je sedaj dalo blagosloviti 10 šoferjev svoje vozove in so si oskrbeli znak SOS, ki postaja vedno bolj razširjen mednarodni znak, da smo tudi v avtomobilu kristjani in da želimo v slučaju nesreče duhovnika.
Morda šele sedaj, ko jih je toliko v Vogrčah, ki morajo tudi pozimi voziti ljudi na delo in po opravkih, znamo ceniti novo asfaltirano cesto. Pa vsakemu prav pride, tudi če mora s kolesom, mopedom ali peš v Pliberk. Kdor prej še ni uvidel potrebe in koristi nove ceste, jo gotovo sedaj uvidi in moramo vsi priznati, da je za nas sreča.
pa tisti moj stari znanec in prijatelj Stanko, župnik in dekan na Češkem, kd me že toliko let vabi k sebi.
Pot na Češko in Poljsko ni nič posebnega, obe državi sta blizu, toda dosedaj sta bili za nas zaprti, sta pač za železno zaveso. Še lani sem moral z Dunaja nazaj domov, ker kljub dolgemu čakanju nisem dobil češkega vizuma. Krivda je na škofu, ker me je 'posvetil iza duhovnika in v potnem listu je napisan tak poklic, ki se ga komunisti tako bojijo. Letos sem po enomesečnem čakanju vendar dobil oba vizuma. V torek, 9. avgusta, se z avtom podava na poit, žali-bog sem v avtu popolnoma sam ...
Ampak, ko se peljem skozi Dunaj mimo
Pogled na Trst
18. septembra 1860 1 ob 14,00 ori B
r Senzacionalna tombola v Celovcu (Sejmsko razstavišče)
2
lastninski stanovanji
1 stanovanje 80 m2 v Ceiovcu, takoj vseljivo 1 stanovanje 60 m2 v Beljaku
5
AVTOMOBILOV
1 BMW 1600 1 MG-šporfni avtomobil
1 Ford Taunus 12 M 1 Renault Major R10 1 Steyr-Fiat 1100 RJ
Ali tudi rastline svatujejo?
Marsikdaj radi primerjamo med seboj življenjska dogajanja pri živalih, rastlinah in človeku. Kolikor bolj pa se oddaljujemo od človeka, ki mu je narava naklonila naj-vrsje mesto med živimi bitji, toliko bolj se od njegovih razlikujejo na zunaj vidna življenjska dogajanja rastlin in živali.
Tudi najviše razvite rasitline, semenov-ke, h katerim sodijo domala vse kulturne rastline, se na prvi pogled tako močno razlikujejo od višjih živali, da o človeku niti ne govorimo, da se zdi vsakršna primerjava skoraj nemogoča. Že nekoliko natančnejše opazovanje pa pove, da imajo človek, rastline in živali rudi v svatovanju marsikaj skupnega. Poleg še nekaterih, so njihove najvažnejše skupne lastnosti v tem, da se hranijo, rastejo, razmnožujejo, starajo in umirajo.
■Ne da bi šli v podrobnosti, si nekoliko natančneje oglejmo razmnoževanje, ki je nedvomno ena osrednjih lastnosti, okrog katerih se sučejo številni že na zunaj vidni pojavi pri živih bitjih. Pri razmnože vanju gre za raznotera in na zunaj zelo raznolika dogajanja, ki pa kljub vsej pestrosti vodijo k istemu namenu: majhno, samo pod drobnogledom vidno jedro moške spolne celice se mora približati ženskemu in se z njim združiti v sipojek. Iz njega pa nastane zarodek, ki se končno razvije v nov samostojen organizem. Pri spolnem razmnoževanju vsega živega sodelujejo torej' moške in ženske spolne celice, ki prinašajo novemu bitju vsaka svoje lastnosti. V tem so si vse živali, rastline in človek enaki.
Moške spolne celice se pri rastlinah cvetlicah razvijejo v pelodnih zrnih, ki nastajajo v prašnikih. Ženske spolne celice, jajčeca, pa nastajajo v zarodkovem mešičku, ki, je v plodnici pestiča.
Da bi moške spolne celice lahko prišle do jajčeca, morajo pelodna zrna najprej prispeti na brazdo pestiča. Pelodna zrna, ki jih imenujemo takrat, ko jih je večja množina, cvetni prah ali pelod, prenašajo od prašnikov do brazde pestiča živali ali veter. Prenašalci cvetnega prahu so opraše-valci. Rastline, zlasti njihovi cvetovi in opraševalci, so kar se da drug drugemu prilagojeni. Zato je raznolikost cvetov prav tako pestra kot raznolikost opraševalcev.
Najpreprosteje so grajeni cvetovi vetro-cvetk, to je tistih rastlin, katerih cvetni prah prenaša veter. Večinoma nimajo listov cvetnega odevala ali pa sta čaša in venec slabo' razvita. To je popolnoma v skladu z opraševalcem — vetrom. Kajti, čim manj je brazda pestiča zaprta ali skrita, tem bolj se okrog nje izmenjuje zrak in tem večja je verjetnost, da pride na njo cvetni prah ustrezajoče rastline. Že olistano drevje lahko ovira zračne tokove in zmanjšuje možnost oprašitve. Zato, pravijo, cveto številne vetrocvetke (na primer topol, vrba, leska, oreh in druge) že pred olistanjem.
Pri tistih vetrocvetkah, ki imajo cvetove skrite med listi cvetnega odevala ali med ovršnimi listi, pa je poskrbljeno za neoviran dostop zraka k pestičev! brazdi s tem, da je brazda dolga in moli daleč iz cveta. Tako je pri travah, žitih, koruzi in še številnih drugih vetrocvetkah.
Naslednje, kar močno povečuje verjetnost, da pelod res doseže brazdo, so velikanske količine cvetnega prahu, ki se ob dozoritvi usipavajo iz prašnikov vetrocvetk. Pomislimo samo na naša domača iglavca bor in smreko. Kadar prašita, so drevesa zavita v pravcato rumeno meglico peloda. Pelodna zrna vetrocvetk ,pa so tudi zelo lahka ali imajo celo posebne, z zrakom napolnjene mešičke, da lahko dolgo lebdijo v zraku. Zračni tokovi jih med tem prenašajo kilometre, desetine ali stotine km daleč. Seveda pade zelo majhen del cvetnega prahu na plodna tla. Kaj predstavlja površina vseh 'brazd vetrocvetk v primerjavi s površino vod, zemlje, kamnitih tal in dru-
gih prostorov, kamor se cvetni prah nekoristno useda v prav tolikšnih količinah, kakor na isto površino brazde? Gospodarjenje s cvetnim prahom je pri vetrocvetkah torej zelo razsipno.
Bolj pametno je to gospodarjenje pri rastlinah, ki jih oprašujejo živali. Tudi te rastline proizvajajo mnogo več cvetnega prahu, kakor ga je za oploditev potrebno, vendar so te količine znatno manjše kot pri vetrocvetkah. Opraševalci, na primer čebela, metulj, namreč obiskujejo cvet za cvetom in je zato verjetnost zelo velika, da prenesejo brez velikih izgub zadostne količine prahu na pravo mesto.
V naših podnebnih razmerah so skoraj vsi živalski opraševalci žuželke. Zato imenujemo večino naših rastlin žužkocvetke. V tropskih krajih pa igrajo pri prenašanju cvetnega prahu važno vlogo tudi ptički.
Pelodna zrna žužkocvetk ne lebde tako lahko v zraku, kakor zrna vetrocvetk in veter jih zato težko prenaša. Prilagojena pa so na prenašanje pO' živalih. Na površini imajo neredko bodice in zobce, s katerimi se oprimejo prenašalca. Ali pa je na površini lepljiva snov, ki sprime več zrnc v grudice. Te pa se prilepijo na žival in spet kot grudice odpadejo na brazdo pestiča.
Za opraševanje je važno, da žival cvet Obišče. V cvetove pa opraševalci ne prihajajo zato, da bi prenašali cvetni prah, pač pa zaradi svojih potreb po hrani, ki jo dobivajo v cvetovih v obliki cvetnega prahu
in nektarja. Opraševanje pa opravljajo gredoč in nevede. Kaj pa privablja opraše-valce k cvetu? Odgovor na to vprašanje ni težak: pestre barve in oblike cvetov ter vonji, ki se od njih širijo.
žužkocvetke imajo, v nasprotju z vetro-cvetkami, večinoma dobro razvito cvetno odevalo. Venčni in včasih tudi čašni listi, pa so obarvani. Pri nekaterih rastlinah so barviti tudi ovršni listi, ki sicer ne sodijo k cvetu. Iz cvetov mnogih rastlin se širijo vabeči vonji. Ti vonji so večinoma vabljivi tudi za človeka. Marsikateri cvet pa diši zelo neprijetno. V živalskem svetu pa tudi ta najde svoje simpatizerje, ki se mu približajo.
Tisočere privlačne oblike, barve in vonji cvetov privabljajo opraiševalee in so torej v službi razmnoževanja. Privabljajo nešteto svatov in jim omogočajo, da se v cvetu ali na njem zadržujejo ter pri tem sprejmejo ali oddajo cvetni prah.
Če vso pestrost načinov privabljanja rastlinskih opraševalcev primerjamo s svatovskimi dogajanji pri živalih, spoznamo, da vodi oboje k istemu cilju. Razlika je le v tem, da je svatovski lišp pri živalih in človeku namenjen partnerju nasprotnega spola. Pri rastlinah, ki se svatovskemu klicu same ne morejo odzvati, pa užijejo ves zunanji blišč svatovskih oblačil opraševalci. S človeškimi očmi gledano, se zdi, da je rastlina pri tem sama prikrajšana, pa ni. Najboljši dokaz za to je, da se je s svojimi lastnostmi na tisočletni razvojni poti v težki borbi z naravnimi silami ne le ohranila, ampak tudi razvijala in napredovala.
V. S.
KMETJE POZOR!
NAJNOVEJSE KMETIJSKE STROJE. MLATILNICE, TRAKTORJE, KOSILNICE, MOPEDE, KOLESA, HLADILNIKE, PRALNE STROJE, ELEKTRIČNE MOTORJE
BRZOPARILNIKE (kotle)
KOTLE ZA ŽGANJEKUHO SADNE STISKALNICE (»prdše«) VSEH VRST
vam nudi ugodno domača tvrdka
Mai tjiišefe
Lip5, Tihoja 2, P. Dobrla ves — Ebemdorf, Telefon Oi237 246
Zajtrkovati moramo obilno
Ustavimo se najprej pri prvem dnevnem obroku, ki bi ga morali pojesti — pri zajtrku. Ni težko ugotoviti, da zelo majhen odstotek naših ljudi redno in predvsem pravilno zajtrkuje, se pravi, zajtrkuje več kot samo kavo in kruh.
Najprej o tem, zakaj, ljudje zjutraj ne jedo. Zelo pogost m tudi tehten vzrok je zgodnja ura. Nekateri Ijndje zelo zgodaj zjutraj sploh ne morejo jesti, četudi poskusijo, se jim to upira, včasih pa jih sili celo na bruhanje. Seveda vedo prav ti ljudje povedati, da ;zijiutrajl nikoli niso jedli. Ta ugovor res nekoliko velja, vendar pa je temu ikriv napačen način prehrane že od mladosti.
Še večkrat pa se za tem skriva zgodnje odhajanje na delo in s tem v zvezi prepozno vstajenje. Tisti, ki radi čimdalje po-
spijo, res ne utegnejo prdv nič pojesti, ker za jed pač nimajo več časa. Morda utegnejo na poti od mize do vrat komaj še popiti skodelico čaja ali kave.
Nekateri poskušajo lakoto, ki je sicer niti ne čutijo, potolažiti s Šilcem žganja. To je najslabše, kar lahko zgodaj zjutraj pride v želodec. Tudi kadilcu, ki navsezgodaj in na tešče pokadi cigareto, se kasneje maščuje s tem, da ima pogoste težave s kašljem in bolečinami v želodcu.
Zjutraj je želodec pripravljen na delo. Prazen je in spočit. Tudi želodčna kislina je pripravljena. Celoten človeški organizem pa potrebuje za delo, ki ga čaka ves dan, dovolj energije. To energijo dobi človek s hrano, če pa ni hrane, je težko pričakovati od telesa oziroma od mišic, da bodo ves dan delale brez prestanka. Prvo uro dela še ne-
kako gre, potem pa človek občuti lakoto. Nekateri si prinesejo s seboj malico. Ta je zelo pogosto suha in mrzla. Včasih je celo iz postane hrane. Ne glede na to, da mora potem tak delavec takorekoč skrivaj zajtrkovati ali pa jesti kar na delovnem mestu, je tak način malic med delom slabši, kot pa če bi obilno in krepko zajtrkovali.
Vsi zdravniki vedno in povsod priporočajo topel in obilen zajtrk, ki je v navadi predvsem v Angliji in Ameriki. Tam zjutraj obilno jedo.
Če hočemo dobro delati in ohraniti zdrav želodec, je nujno, da jemo zjutraj več kot smo navajeni. Tak zajtrk naj bo sestavljen iz mleka ali kakaa ali bele kave, medtem ko je čaj preveč prazen, d.a bi nam dal za delo dovolj energije. Pri zajtrku pojejmo tudi nekaj kruha ter morda ocvrto ali kuhano jajce. Bolj priporočamo ocvrto, ker da več kalorij. Zelo dober način imajo tudi Angleži, ki z jajcem ocvro tudi salamo ali slanino. Na kruh je dobro namazati tudi surovo maslo ali pa dodati nekaj koščkov sira. Če pojemo dva do tri kose kruha z maslom ali pa s sirom in še kakšen košček klobase ali salame, potem nam prav gotovo ne bo treba nič jesti do kosila.
Morda bo kdo pripomnil, da je tak zajtrk zelo drag. Če preračunamo, koliko nas stane zajtrk doma in koliko plačamo morda za »sendvič« na delovnem mestu, bomo hitro ugotovili, da je domači zajtrk precej cenejši. Pa tudi delovna sposobnost po obilnem zajtrku je večja. Zato pošteno in krepko zajtrkujmo. Manj. bo potem težav z želodcem in manj slabosti in včasih tudi glavobolov, ki čestokrat nastopajo že v prvih urah, ko začnemo delati.
Katastrofa pri Brniku
Pri Lahovčah se je zrušilo potniško letalo „Bristol Britannia” s 117 potniki. Katastrofa se je pripetila ob pristajanju približno 2,5 kilometra pred vzletno stezo letališča Ljubljana. Letalo, ki se je znašlo iz neznanih vzrokov na ne-predpisani višini (okoli 20 metrov), je treščilo v gozd na mestu, na katerem bi moralo imeti višino 200 metrov. V nesreči je izgubilo življenje 96 oseb, medtem ko jih je 21 ostalo živih. Po nesreči je komisija za raziskovanje vzrokov nesreč ugotovila, da so vse naprave na letališču delovale brezhibno in da se je le letalo oddaljilo od smeri, ki mu je bila predpisana. Na sliki: Razbitine strmoglavljenega letala ležijo raztresene daleč naokrog med polomljenim drevjem gozda pri Lahovžah.
ZA MLADINO 1 IN PROSVETO
Zena moja, bodi iznajdljiva ...!
Žena, ki ima veselje do gospodinjstva, je navadno tudi prožna in iznajdljiva. Take gospodinje so bile v vseh časih potrebne, posebno zaželene pa so v izrednih okoliščinah, kakor so nesreče v družini, slabe letine in podobno.
Prožna in iznajdljiva gospodinja je vedno tudi domiselna. S skromnimi sredstvi zna družino zadovoljiti na zelo prikupljiv način. Prožnost in iznajdljivost sta prav 'posebno potrebni pri kuhanju. Iznajdljivost je zlasti potrebna pri pripravljanju hrane. Na mizi so kajpada dan za dnevom iste jedi, pa so zato različno pripravljene. Majhen dodatek te ali one dišave spremeni okus. Mala sprememba pri pripravi in že je jed v čisto novi obliki na mizi.
Prožnost in iznajdljivost pomagata gospodinji, da zna stare obleke in perilo po potrdbi prenarejati in popravljati. Vsaka krpa ji prav pride.
Iznajdljivost je potrebna pri ureditvi stanovanja, velikega in majhnega. Domiselna gospodinja bo pohištvo lepo in pravilno razmestila, po potrebi kak večji prostor pregradila z omarami, vmesnimi ste-
IZ SKUPNE
Mi vsi, ki nam pravijo, da smo »win-disch« in ki sami sebe imenujemo Slovence
—	kar je pravilneje, točneje in moderneje,
—	smo sinovi in hčere starih Slovanov. Naši pradedje so prišli iz prostranih ravnin onstran Karpatov.
Prvotna domovina Slovencev je bila tudi prvotna domovina ostalih Slovanov. Vsi skupaj so govorili jezik, ki mu lahko rečemo: praslovanščina. Ko pa so se rodovi in plemena razselila in naselila v današnjih pokrajinah, so se iz praslovanščine začeli razvijati sedanji narodni slovanski jeziki. Med njimi je tudi slovenščina. ,
Stare navade in življenje v družinah in zadrugah so zaradi razmer naši dedi, ko so prišli k Dravi, Savi in Soči, začeli prilagajati. Prišli so v stik z drugimi, bolj razvitimi narodi in z novimi življenjskimi pogoji. V teh novih zemljepisnih, družbenih in političnih razmerah se je slovenski jezik v nekaterih besedah pričel oddaljevati od jezika, ki so ga govorili ob naselitvi po Koroškem, Kranjiskem, Štajerskem in Primorskem. Pa tudi krščanstvo je vplivalo na razvoj posebnega slovenskega jezika.
Prvi zapisi slovenske govorice
Prvi oznanjevavci krščanstva so bili tujci in niso znali slovenskega jezika. Kakor misijonarji danes so se tudi oni učili jezika
nami ali zavesami. Prav tako si bo znala najti in urediti prostore in kotičke za shranjevanje obleke, čevljev, kovčkov, škatelj, dalje prostor za posodo, orodje, čistilna sredstva in podobno.
Iznajdljivost naj bi gospodinji pomagala mnogoštevilna dela različno opravljati. To ji bo težo dneva lajšalo in jo razbremenjevalo. Iznajdljiva gospodinja ve, kako naj v domu vzdržuje red in snago, kako naj se družina varuje nezgod, kako naj vpelje pametne navade, kako naj s čim manjšim naporom, s čim krajšim časom, s čim manjšim številom korakov in zadostnim spanjem ohranja sebi in svojim zdravje, moč in veselje do dela in življenja.
Pogosto slišimo besede: »Znašel se je.« »Znajdi se!« Znajti se je treba. Obrnimo to na ženo gospodinjo in njeno delo ter recimo: »Ta in ona je uspela, ker se je v gospodinjskih okoliščinah znašla, ta in ona je vzdržala, ker se je znašla; ta in ona ni klonila, ker se je, gibčna, kakor je, o pravem času znašla; ta in ona je rešila dom in družino propada, ker se je pravočasno znašla. — H. P.
KORENINE
naroda, med katerega so prišli. Učili so se slovenščine. Pri tem so si zapisali razne molitve.
Tako so stO' let po smrti Cirila in Metoda, ki sta pisala v stari cerkveni slovanščini, nastali zapisi živega slovenskega jezika. Neki duhovnik, najbrž nemški, je zapisal molitve, ki jih je bral ljudstvu in so jih ljudje za njim ponavljali. Potem je prišel drug duhovnik in si je te molitve prepisal. Menijo, da se je to zgodilo v zapadnem delu Koroške in sicer med leti 972 in 1025. Tako so nastali za naš jezik 'dragoceni zapisi, ki jih imenujemo »brižinski spomeniki«.
Brižinski spomeniki so trije. Prvi je molitev kesanja (obrazec za splošno spoved). »Spovem se Bogu Očetu ...« Drugi je zapis pridige o grehu in pokori, tretji pa je druga oblika splošne spovedi.
Pri nas — najstarejši zapiski
Ti zapiski so bili napisani z latinskimi črkami. Če jih prebiramo, vidimo, da je med besedami precej besed, ki so danes v rabi med Slovenci v Prekmurju onstran Radgone. To potrjuje domnevo, da so ti spisi v jezikovni zvezi z delom sv. Cirila in Metoda v Panoniji.
Brižinski spomeniki so obenem tudi najstarejši slovanski jezikovni zapiski.
T- Jug
,(Postrežemo tudi slovensko"
Z velikim zanimanjem sem gledal časopise z onstran meje in bral v njih reklame naših podjetij v Celovcu, v Beljaku in v Gradcu. Vabijo kupovavce, naj se oglasijo pri njih in dostavljajo: »Postrežemo tudi slovensko«, »Govorimo slovensko«, »Postrežba v slovenščini«.
Zgodilo se je zadnjič, da je ugledni trgovec prosil našega rojaka po telefonu: »Poskrbite mi, prosim, dekle, ki zna dobro slovenski. Jo dobro plačam.«
Še nobeno leto ni bilo v Celovcu prodanih toliko vadnic za učenje slovenščine kot letos.
Meje se odpirajo, ljudje se mešajo in človek, ki zna jezik sosedne države, več velja in si laže pomaga v življenju.
Zato se trudijo že nekateri nemšlki sode-želani, da bi se naučili nekaj slovenščine. Povsem naravno je torej, da slovenski starši prijavijo svojega otroka ob vpisu v ljudsko šolo tudi k pouku slovenščine. Otrok bo tako svojo domačo govrico izpopolnil in kmalu prišel do polnega obvladanja enega od slovanskih jezikov.
»škoda, da ne znam dobro slovenski. Kriva sta oče in mati,« je dejala ena od naših deklet, ki bi rada govorila slovenski, a je oče in mati nista hotela jarijaviti k pouku, češ da to ni potrebno. Danes pa otrok trpi, ker se ne zna izraziti in pozna le nekaj domačih izrazov.
Koliko naših mladih trpi, ker jim starši niso privoščili, da bi se njihovega lastnega jezika naučili in se v njem izpopolnili, da bi bili zmožni prevzeti službe, kjer je treba znati dva deželna jezika.
ZA NAŠE MALE
Vrana in rak
Vrana leti nad reko. Gleda, gleda in zagleda tam — raka. Zagrabi ga s kljunom in sede na drevo, da bi ga pojedla.
Rak vidi, da je izgubljen in začne govoriti:
»Eh, vrana, vrana, poznal sem tvojega očeta in tvojo mater. To sta bili dve imenitni ptici.«
»Hm!« odgovori vrana in ne odpre kljuna.
»In tvoje brate in sestre sem tudi poznal. To so bile res dobre ptice!«
Earl Derr Biggers:	25
KITAJČEVA
—— papiga
Chan je čakal na notranjem dvorišču, ko je prišel Bob iz sobe. Njegovo tolsto lice je žarelo. »Zajtrk je že na mizi! Brž pojejte! Imava krasen dan brez motečih oči.«
»Kaj pomeni to? Ni nikogar tu? Kje pa je Gamble?«
Chan je stopil v izbo in je prinesel stol. »Gospod profesor je izrazil gorečo željo, da bi Obiskal Pasadeno,« je razlagal, »čeprav je na tej. poti prav tako malo dobrodošel kakor katerakoli njegovih dolgorepih podgan.«
Bob je popil oranžen sok. »Madden ga ni maral s seboj, kaj?«
i»Le zelo nerad! Vstal sem že pred zoro in pripravil prigrizek, kakor mi je bilo snoči naročeno. Prišla sta Madden in Thom ter si mela zaspanec iz oči. Nenadno vstopi Gamble, popolnoma spočit, hvaleč sončni vzhod v puščavi. ,Ste pa zgodaj na nogah!’ je zarenčal Madden kakor nezadovoljen pes. ,Sklenil sem, peljati se danes z vami v Pasadeno!’ je sporočil profesor. Madden je postal rdeč kakor daljne gore, ko se večeri. Vpričo mene pa je požrl sirov odgovor. Ko sta on in Thorn vstopila v veliki avto, je
Gamble zlezel v zadnji sedež. Ko bi pogledi mogli usmrtiti, bi bil Gamble pred besnimi Maddenovimi očmi umrl nagle smrti! Avto je odfrčal po sončni cesti, v njem pa je sedel zadovoljno se smehljajoči gospod Gamble!«
'»Pravzaprav je to za naju zelo ugodno! Me je že vznemirjalo, kaj bi počela, ko bi mali prirodoslovec lazil tod okrog.«
»Popolnoma prav! Sedaj lahko vse pre-iščeva in najdeva, kar je treba najti. Kako vam ugaja ovseni močnik, mladi gospod?«
»Svet je izgubil mojstrskega kuharja, Charlie, ko ste vi presedlali k policiji. Toda
—	vraga — kdo prihaja?«
Chan j;e pohitel k vratom. »Razburjenje je nepotrebno. Dober prijatelj — gospod Holley.«
»Tu sem — s škrjančkom pokonci in pripravljen za dejanja!« je zaklical urednik. »Prav rad bi se udeležil velikega lova, če ste zadovoljni.«
»Kako pa, da!« je menil BOb. »Vesela sva, da ste prišli. Sicer pa sva danes bila že srečna!« in mu je povedal, da Gambleja ni.
Holley je raizumno prikimal. »Gamble se je peljal v Pasadeno, ker Maddena noče izgubiti izpred oči. Veste kaj, o 'tej zadevi imam svojo sodbo — pri primerni priliki vam jo povem. Ker me je zanimala, sem se včasih mnogo pečal s policijsko reportažo
—	razumem ta posel. Kar moramo sedaj poiskati, je tretji mož!«
»Tretji mož?« je brez umgvanja vprašal Bob.
»Prav res! Kdo je bil poleg onega klateža s črno brado ono sredo zvečer še na fanni? Madden in Thorn. In še nekdo tretji. Nekdo, ki je bil v življenjski nevarnosti ter je klical na pomoč. Taisti je malo kasneje ležal na tleh zraven postelje in je stari rudo-sledeč skozi okno mogel videti le njegove čevlje. Odkod je bil? Kaj je počel tu? Zakaj se ga je Madden bal? Sama vprašanja, na katera moramo iskati odgovorov.«
»Tako je,« je prikimal Charlie. »In kako naj najdemo odgovor? Iščimo! Vdano predlagam, da pričnemo iskati!«
»Vsak kotiček je treba prebrskati!« je pritrdil Holley. »Pričnimo iz Maddenovo pisalno mizo! Kako pismo bi nam nepričakovano utegnilo dati pojasnilo. S seboj sem prinesel poln 'žep ključev in vetrihov!«
»Saj ste prvovrsten detektiv!« ga je pohvalil Chan.
Holley je stopil k trdni pisalni mizi ter poskušal s svojim vlomilskim orodjem. Čez nekaj minut so bili odprti vsi predali.
»Tukaj ni mnogo!« Iz zgornjega levega predala je vzel kup papirjev in jih položil na mizo. Bob si je prižgal cigareto in ni .ganil z mezincem pri iskanju. Misel, da bi vtikal svoj nos v Maddenovo korespondenco, mu je bila nekam neprijetna. Zastopnika policije in tiska pa nista bila tako tankočutna. Več kakor pol ure sta Chan in urednik preiskavala pisalno mizo. Kar sta staknila, so bili nedolžni zaznamki o trgov-
»Hm!« odgovori zopet vrana.
»Pa čeprav so bili vsi še tako dobri, tebe ni dosegel nobeden. Bolj pametne ptice, kakor si ti, še nikoli nisem videl.«
Vrani je bilo všeč, ker jo je rak tako hvalil.
»Aha!« je zakralkala, odprla kljun in spustila raka v vodo.
PIPA
Pipa je lahko pipa za tobak ali pipa pri sodu. Sod denemo na pipo, sod je na pipi. Vino je na pipi, pa je tudi vodovodna pipa. Pipa je lahko vodna ali plinska, odtočna ali cevna. Če je majhna, je pipica. Pipnik je pa čep ali ključ pri pipi. Pipar je izdelovalec pip, kadivec in celo tobak. Piparstvo je pa izdelovanje pip.
Ljudska modrost
Osel gre le enkrat na led. — Boječ pes huje laja kakor grize. — Pes, ki molči in nič ne laja, globoko zobe zasaja. — Ena garjeva ovca vso čredo okuži. — Če bi imela koza denar, bi ji rekli gospa. — Na domačem pragu se petelin lahko repenči. — Tudi mladega volka ni treba učiti klati, — Speča lisica ne ujame kokoši. — Ljudje iz komarja vola narede.
S&fiezee
»Kje, sončece moje,
domovje je tvoje,
kam pojdeš o mraku nocoj?«
»Čez sinje vodice na zlate stopnice, tja v grad bom splavalo svoj.« —
»Pa kje ta tvoj grad je, mar tudi ves zlat je in postelj’ca, kakšna je ta?«
»Moj grad za gorami,, čuj, biseri sami, in postelj’ca vsa iz zlata.« —
»Pa kdo te uspava
in kdo poigrava
s teboj se, če dolgčas ti je?«
»Ej, zvezdice takrat
prišetajo vsak’krat,
če noč je, če dolgčas mi je!« —
»Pa nimaš je majke!
Kdo pravi ti bajke, kdo rožice spleta za te?«
»Ves svet mi je majka, ves svet mi je bajka in rože so moje sestre!
UGANKE
Oton Župančič
Po travniku se pasli, kozolce so prevračali, veliki so narasli.
(euas idnyj)
skih poslih, toda niti. najmanjše vrstice, ki bi jima pomagala ugotoviti »tretjega moža«. Razočarana sta zaprla predal in omarice.
»Pisalno mizo torej črtajmo iz spiska,« je godrnjal Holley, »in nadaljujmo!«
»Z vašim dovoljenjem,« je omenil Chan, »razdelimo si delo! Gospoda prevzameta notranjost hiše, mene pa bolj vleče ven.«
Holley in Bob sta po vrsti pregledala vse sobe. V tajnikovi spalnici sta si ogledala luknjo v steni. Samokresa, ki ga je bil našel Chan v pisalni mizi, ni bilo več tam. To je bila edina važnejša ugotovitev.
»Težaven opravek imamo,« se je jezil Holley. »Madden je zvit dn je previdno zabrisal vse sledove. Toda nekako, nekje ...«
Vrnila sta se v izbo. Med vrata je stopil Chan, razgret in sopihajoč.
»Vam je uspelo, Charlie?«
»Niti najmanj ne,« je mrko odvrnil Kitajec. »Težko razočaranje stiska moje srce. Nikdar ne igram, toda tokrat bi visoko stavil, da je na farmi nekaj zakopanega. Kje je mrlič? Vsako ped zemlje sem preiskal z naj večjim upanjem. Brez uspeha, če so ga zagrebli, ga niso tukaj. Na obrazih poznam, da mi tudi vidva nimata nič sporočiti. Nerad rečem — toda sedaj gledam v skalno steno.«
Sedeli so, ne da bi vedeli, česa bi se lotili. »Ne izgubimo poguma!« Bob je puhnil oblaček dima v opaženi strop. »Ali ste pomislili, da mora nad temi sobami biti nekako podstrešje?«
		
P oo | oo 5 00	00 f\| 00 O	UU 8 8 Z 8 < 8 u 8	r
3Cak& /e qo-3,!fL&d KRAJ S LE R
] kitftii
(Zgodba o avtomobilih)
Nekoč je bil neki »gospod Krajsler«. Ne vem, če ste ga poznali: velik, debel, modro lakiran je bil. Spredaj je bil ves iz niklja in imel je okraske, ki sodijo k vsakemu bogatemu avtomobilu. Bil je vedno obut v nove gume.
Imenoval se je pravzaprav Ghrysler de Luxe. Kadar je divjal po cestah, je vsakdo od začudenja široko razprl oči, slabši in počasnejši pa so se umikali na rob cestišča. Krajsler je vedno zavzemal vsaj polovico ceste, če se je sploh 'komu umaknil, se je le kakšnemu kamionu. Pa ne, da bi se ga bal. Gabili so se mu. Saj veste, kako so kamioni vedno blatni.
Nekega dne je spet tako divjal po cestah ter čez ravnine in strmine vozil z isto hitrostjo. Naj svet vidi, kdo premore sedemdeset konj. Ker je bil v najboljših letih, se je iz njimi rad bahal in marsikatera lepa ženska je zavzdihnila za njim.
Kadar je »grabil« v hrib, ni nikoli pre-mišljeval, če bo zadostovala »druga« ali celo »tretja«. Vse je speljal z »direktno«. On si je že lahko privoščil tako razkošje.
Včasih je pa le premišljeval. Seveda ne o tem, da (bi pomagal kakšnemu zasoplemu austinu, staremu fordu ali razmajanemu DKW. Mislil je predvsem nase. Bogati morajo vedno premišljevati predvsem o sebi, ker zavzemajo na tem ljubem svetu precej prostora.
Gospod Krajsler je premišljeval, kaj naj bi še storil, da bi mu drugi zavidali. Marsičesa se je domislil. Tako je na primer na anteno navezal vijoličast šal, ki je pri vožnji divje plapolal. Toda pomislite, ni trajalo dolgo, pa si je neki ford omislil lisičji rep in ga privezal na anteno.
Krajslerja je od premišljevanja zabolela ■glava z vsemi cilindri vred. Potem se je spomnil nečesa originalnega, kar se dotlej ni še nihče.
Nekega dne se je pojavil na Vaclavskem trgu v Pragi, kjer se je sestajala izbrana avtomobilska »gospoda«, v družbi — človeka.
»To je šofer,« je malomarno pojasnil presenečeni družbi.
»Je vaš?« ga je s spoštovanjem vprašal starejši studebaker.
»Seveda, moj: chauffeur,« je rekel gospod Krajsler.
»Ghauffeur?« je vzhičeno zašepetala in počasi zlogovala neka praga.
»Gospa, to se izgovori šofer. Je tuja beseda,« jo je popravil Krajsler.
»Krasno je pobarvan ter vam čudovito pristaja!« je priznal neki mercedes.
Zares! Šofer je bil v modri livreji. Ves čas se je vrtel okoli gospoda Krajslerja ter mu
»Izvrstna misel,« je vzkliknil Gharlie Ohan. »Toda, kako priti gor? Stojte — morda ...«
Urno je smuknil k veliki stenski omari. In ko sta se še ona dva stlačila v temno vdolbino, so zgoraj jasno videli obrise lo-putnice. Boba so določili, da spleza gor, kar je lahko storil, ker je Chan iz skednja prinesel lesitvo. Holley in detektiv sta čakala spodaj. Za hip je Bob globoko sklonjen obstal, da so se mu oči privadile mraka, in pajki so mu lezli po licih.
»Bojim se, da tu ne bo nič,« jima je oznanil. »Pa vendar! Potrpita malo!« Slišala sta ga, kako je hodil zgoraj in oblaki prahu so vreli nanju. Skozi ozko odprtino jima je nekaj pomolil — obrabljeno staro potno torbo. »Zdi se, da je nekaj notri!«
Na pisalni mizi v izbi so preiskali čudno najdbo. »Kajne, da ni posebno prašna?« je menil Bob. »Torej so jo šele pred kratkim sipravili gor. Holley, sedaj nam bodo vaši ključi prav prišli!«
Torba je bila naglo odprta. Iz nje je vzel Chan precej, skromno toaletno šatuljo z običajnimi potrebščinami: glavnik, brivski strojček, kremo za kožo, pasto za zobe, srajce, nogavice, robce. Spodaj je ležala rjava obleka. »Po naročilu jo je napravil new-yorški krojač,« je ugotovil, ko si je ogledal notranji žep suknjiča. Iz stranskih žepov je privlekel škatlico vžigalic in pol prazno dozo za cigarete najcenejše vrste. Potem si je začel ogledovati telovnik in sreča mu je bila mila. Našel je starinsko uro na težki
is pernatim omelom brisal prah in ga drgnil z usnjeno krpo, da se je svetil kot sonce.
»Greva!« je nenadoma zaklical gospod Krajsler.
Šofer je ubogljivo skočil v avto in odpeljal. Zdrvela sta proti muzeju, zavila v Me-zibramsko ulico; tam bi kmalu podrla hišni vogal, in potem navzdol po Žitni ulici. Ob križišču Stjepanske ceste, kjer se sestajajo debelušni električni trolejbusi, ki nikoli ne vedo, kdaj bi se morali raziti, sta zdrvela s talco hitrostjo, da je nekemu prestrašenemu trolejbusu padla trola na strehi.
Na Vaclavskem trgu sta se spet ustavila.
»Ste videli, kako je moj šofer ubogljiv?« se je pohvalil gospod Krajsler.
»Ste ga kupili v prosti prodaji ali na bone?«
»Za to so potrebne zveze,« je priznal Krajsler, »in seveda denar. Da, da! Draga
reč je imeti šoferja, toda prijetna. Ne počutiš se tako osamljen.«
Potem sta parkirala ob hidrantu, šofer je izstopil ter začel polivati svojega gospodarja s cevjo po vsem telesu, da se je ta ves zadovoljen pozibaval ter ugašal svoje luči, ker je tekla voda po njih.
»Ah, kako prijetno je to! Bi še kdo poskusil? Moj šofer ga bo obrizgal, saj to rad dela.« Odločila se je neka škoda in šofer jo je začel polivati vsapovsod. Ko bi videli, kako se je čudila, ko ji je šofer spustil curek pod »krilo« in je izpod njega začelo odpadati blato. Le to si je še želela, da bi ji šofer s šamponom opral češko fasado in bi bila popolna »lepotica«.
»Kakor vidite, šoferji radi perejo avtomobile,« je povedal gospod Krajsler. »Raje kot sami sebe! Zanimivo, mar ne?«
Navzoči so mu iz vljudnosti pritrdili.
Potem se je gospod Krajsler, lepo opran in zloščen, odpravil na pot. Kako je blestel!
verižici. Stala je, ker bržčas že dolgo ni bila navita. Kitajec je brž odprl pokrovec na zadnji strani. Zadovoljno je zamrmral.
»Jerryju Delaneyu daruje njegov stari prijatelj Jack Mc. Guire —« je z zmagoslavnim glasom bral Bob. »In datum: 26. avgusta 1923.« >
»Jerry Delaney!« je veselo vzkliknil Hol-ley. »Sedaj smo na cilju: Poznamo tretjega moža!«
»Bo trčba šele dokazati, če je res on!« je previdno svaril Chan. »Toda morda najdemo še kako drugo oporo.« Potegnil je iz žepa umazan papir, naročilnico za spalni voz. »Oddelek B., voz 198, Chicago—Bar-stow.« Obrnil je umazano cunjo: »Porabljeno dne 8. februarja.«
Bob je 'pogledal na koledar. »Imenitno! Jerry Delaney je odpotoval iz Chicaga 8. februarja — torej v nedeljo teden. V Bar-stow se je tedaj pripeljal prejšnjo sredo, 11. februarja zjutraj, zjutraj istega dne, ko je bil umorjen.«
Chan je še vedno preiskoval telovnik. Našel je še kovinast obroč s šopom ključev in zmečkan izrezek iz časopisa. »Prosim vas, preberite!«
Bob Eden je bral: »Gledališki obiskovalci v Los Angelesu bodo z veseljem čuli, da bo pri uprizoritvi glasbene komedije Junijska noč’, s katero bo prihodnji ponedeljek pričelo gledališče Mason, sodelovala gospodična Norma Fitzgerald, in sicer v vlogi Marcije, ki zahteva dober sopran.
Vsi so mu bili nevoščljivi, ker je imel nekaj,, česar nimajo drugi.
Toda ni dolgo trajalo in vsi so začeli iskati šoferje. Nekateri so jih tudi našli. V prosti prodaji ali po zvezah. Kmalu so jih začeli kupovati tudi na črni borzi. Zato so začeli prodajati šoferje na bone in je bilo treba strašansko dolgo čakati nanje. Naprej si moral vplačati. Potem si čakal in čakal in niti barve ali znamke šoferja si nisi mogel izbrati. Moral si vzeti, kar si pač dobil. *
Od tistih dob ima vsak avtomobil svojega šoferja. Seveda pa niso vsi šoferji enaki. Če je avtomobil bogat in da kaj, nase, potem si bo kupil šoferja v lepi embalaži: v uniformi, z zlatimi gumbi in s kapo s ščitnikom. ,So pa seveda tudi čisto navadni šoferji brez uniforme in celo taki brez suknjiča.
Danes je, kakor vsi vemo, življenjski standard že tako visok, da ne boste nikjer videli avtomobila brez šoferja. Danes lahko le še v čitankah berete, da so nekoč bili tako hudi časi, da si je lahko omislil šoferja le kak fevdalec De Luxe.
Skratka, danes se nihče več niti ne spominja tistih časov, ko so se vozili brez šoferja.
Sedaj lahko povsod slišite šoferje, kako
se med seboj 'pogovarjajo (da, da, ti znajo govoriti) o svojih avtomobilih.
»Sedaj imam novo oktavi jo. Imenitna
je!«
»Pojdi, pojdi. Jaz je ne bi zamenjal za svojega sedana.«
»Obadva nista nič proti mojemu super-
iu-<<
In tako se hvalijo, prepirajo in zavidajo drug drugemu. Vsak je ves srečen, če ima boljši avtomobil od svojega tovariša. In še vedno te svoje avtomobile perejo bolj kakor sebe, jim obešajo na okna razne tigre, mačke, medvede in podobno živalstvo, lepijo trofeje s svojih potovanj, na blatnike in hladilnike pa dostikrat ne preveč umetniške podobice in podobe raznih »obledelih’ filmskih zvezdnic in lepotic.
Modri avtomobili pa, ki se še spominjajo, kako je bilo nekoč na tem svetu, si s svojimi žarometi pomežikujejo in si pri tem mislijo svoje.	J'irži Marek
Njeni občudovalci vedo, da je priljubljena umetnika popolnoma kos taki vlogi. Ime gospodične Fitzgerald se že dvajset let ble-siti na gledališkem nebu. Že kot otrok je imela znamenite uspehe in je nastopala v delih, kakor .Zdravilo za ljubezen’...« Prenehal je. »Sledi ves spisek.« Nato je črkoval dalje: »Matineje komedije Junijska noč’ bodo Ob sredah in sobotah, in sicer po znižanih cenah.«
Bob je položil notico na mizo. »To nam zopet nekaj kaže. Jerry Delaney se je zanimal za neko sopranistko. Posebnost mnogih kavalirjev — morda nas pa to napoti dalje...«
(»Ubožec!« Holley je pogledal siromašne ostanke neznančeve lastnine. »Sedaj mu ni treba nobene ščetke za lase, ne brivskega strojčka in ne zlate ure!« Vzel je uro in jo zamišljen ogledoval. »Jack Mc. Guire ... zdi se mi, kakor da bi to ime že slišal.« Chan je brskal po hlačnih žepih, pa ni nič našel. »Rad bi najvljudneje predlagal,« je svetoval, »da zopet spravimo vse tako, kakor smo našli. Sedaj smo že izdatno napredovali.«
»To že lahko rečemo!« je navdušeno zaklical Bob. »Snoči smo vedeli samo, da je Madden nekoga odstranil; danes vemo ime nesrečneža. Ali je tukaj še mogoče dvomiti?«
»Težko,« je odvrnil Holley. »Kdo bo puščal vnemar tako osebne reči, kakor je ščetka za lase in brivski strojček, če bi jih še
V cirkusu molijo
Bi mislili, da so cirkuški igralci samo »otroci tega sveta«, ki naj skrbijo le zato, da nudijo svetu zabavo. Toda tudi oni imajo zanimanje za verske dolžnosti in jih tudi izpolnjujejo, čeprav so vedno na cesti, večni brezdomci. Svojo »cerkev« imajo vedno s seboj in imajo tudi svojega duhovnika, katerega imenujejo »cirkuški pater«. Njih dušno oskrbo namreč vodi pater Scho-ningh. Njih »cerkev« pa je cirkuški šotor, kjer se daruje za nje sveta maša, kadar jih obišče njih »dušni pastir«. Za začetek iileitošnjiaga leta pa je cirkuškim igralcem maševal na Dunaju v dunajski mestni dvorani papežev nuncij msgr. Rossi v nedeljo, dne 13. februarja.
Za
Zaman vse čakanje
Na čez 60 metrov visokem dimniku je neki pogumen delavec opravljal svoj posel. Spodaj ga je opazovala nema množica.
»Spreletava me!« je zavpilo neko dekle.
Pol ure je bilo spet vse tiho. Tedaj se je oglasilo isto dekle:
»Kolena se mi tresejo.«
Množica je še vedno strmela v delavca.
Naposled je nekdo zamrmral: »Mislim, da se ne splača več čakati. Najbrž res ne bo padel z dimnika!«
Uspeh
Jakob ni in ni mogel najti službe. Kjer koli se je ponudil, so ga odklonili. Končno je prišel na dobro misel: ponudil se je, da bo delal zastonj en mesec. Takoj ga je neki (trgovec sprejel v službo.
Mesec je minil in Jakob je prosil za »povišanje«.
»Dobro! Kolikšno plačo imate sedaj?« ga je vprašal trgovec.
»Nič,« je dejal Jakob.
»V redu,« je odgovoril trgovec, potem ko je Jakoba nekaj časa motril; »plačo vam podvojim.«
Nezaslišano!
Ali že veš, Rezika, da je orožnik odpeljal nevesto izpred oltarja?«
»Ne! Kaj pa je vendar naredila?«
»I nič! Vzela ga je za moža!«
PREGOVORI
Kdor se ne boji besede, temu tudi palica ne bo pomagala.
Zastonj je zbirati tam, kjer je varčnost nepoznana.
Ne morejo biti siti volkovi, ako so jagnjeta ostala živa in cela.
#
Kogar je pičila kača, ta se boji tudi martinčka.
potreboval. Kdor je z njimi pri kraju, je tudi z življenjem.«
»Preden pospravimo, preglejmo še enkrat vse,« je predlagal Bob. »Sedaj vemo, da se je mož, ki se ga je Madden bal, pisal Jerry Delaney. Kakor je videti, ni< živel v bogve. kako sijajnih razmerah, četudi je nosil new-yorške obleke po meri; iz naslova sklepam, da krojač ni bil posebno eleganten. Dela-ney je kadil slabe cigarete, Jack Mc. Guire, ki ga ne poznamo, je cenil njegovo prijateljstvo tako visoko, da mu je podaril uro. In kaj še? Delan6y se je zelo zanimal za neko igralko, imenovano Norma Fitzgerald. Zadnjo nedeljo teden zvečer je odpotoval iz Chicaga v Barstow v oddelku B., voz 198. In to je menda tudi vse o Maddenovi, obžalovanja vredni žrtvi.«
Charlie Chan se je posmejal. »Prav dobro! Izvrstni zaznamek nam daje polno tipanja. še nekaj ste prezrli. Malenkost. Natančno si oglejte telovnik! Kaj ste našli?«
Bob in Holley sta si začudeno ogledovala označeni kos obleke.
»Nič?« je hudomušno vprašal Chan. »— Tu — vtaknite roko v žap!«
Bob je potipal, kamor mu je velel Chan. »Žep je z usnjem podložen; žep za uro. Drugega ne opazim.«
(»Pravilno! Morda na levi?«
Bob ga je nakam neumno pogledal. »Aha — sedaj vas razumem. Čudno je, da je žep za uro na desni strani.«
(Dalje prihodnjič)
J. R.:	tam med stroji, med stroji srce nemirno bije, kri iz srca lije
MED STROJI	za mater, sestre, brate, na stroje, na stroje
Tam med stroji, med stroji	pada, nemo pada.
kri gineva z lic.	da družina lačna
Tam med stroji, med stroji,	ne umre od glada.
kjer tisoč devic	
z drobnimi prsti	Tam med stroji, med stroji
nitke vije,	kri gineva z lic ...
Der Preis (ur Sicherheit
Die Aufgabe der osterreich iischen Landesvertei-digung ist der Schulz von Neutralitat und Souve-ranitat, von Freihek und Unabhiingigkeiit unseres Landes. Osterreich ist nicht etwa wegen seiner Wirt-schaftskapazitat und nicht wegen seines Rustungs-potentials, sondem vornehmlich wegen seiner wehr-geographischen Lage militarisch interessant. Kon-nen wir unser Land nicht selbst militarisch glaub-haft sichem, so besteht in einer Konfliktsituation die Gefahr, daB Machte, die sich iiber Osterreich hinweg von einem Gegner bedroht fiihlen, in unser Land eindringen, um strategisch wichtige Positio-nen selbst zu besetzen.
Ein Angriff zur Eroberung Osterreichs wird kaum gefiihrt werden. Jedoch ist die Mbglichkeit nicht ausgeschlossen, daB fremde Machte versuchen, oster-reichisches Staatsgebiet als Aufmarsch- oder Durch-jnarschgebiet ftir militarische Operationen zu be-niitzen.
Wir konnen fiir unsere Riistung keine gigantischen Mittel aufbringen, wie etwa bedeutende Militar-machte. Wir konnen unser Bundesheer aber so stark machen, daB der niichtem denkende Angreifer keine reelle Chance sieht, innerhalb der fur ihn not-wendigen kurzen Zeit wichtige strategische Positio-nen auf osterreichischem Gebiet zu besetzen; ja, daB er sogar befiirchten muB, daB er bei seinem
Eindringen durch die osterreichischen Streitkrafte so behindert wird, daB ihm die Gegenpartei zuvor-kommt und noch vor ihm jene Raume in Besitz nimmt, die er mit raschem Zugriff selbst erobern wollte. D as bedeutet fiir den Angreifer ein Risiko, das ihn veranlassen kann, von seinem Vorhaben abzusehen.
Vergessen wir nicht, daB auch in Konfliktsituatio-nen, bei denen es zu Auseinandersetzungen in un-mittelbarer Nahe des osterreichischen Staatsgebietes kommt, nur die Sicherung der Grenzen der AuBen-politik vpile Handlungsfreiheit ermoglicht und dem Land somit emstliche politische Schsvierigkeiten erspart.
So wird etwa die Halfte des Verteidigungsbudgets dezentral in den einzelnen Gamisonsgemeinden fiir Verpflegung, Gehalter und andere Aufwendungen
Ein schlagkraftiges Heer ist ganz einfach der Preis, den wir fiir unsere Sicherheit zahlen miissen.
Das Heer erfiillt seinen Zweck aber nicht nur im militarischen Schutz. In den zuriickliegenden Jah-ren hat das Bundesheer in mehr als zwei Milhonen Arbeitsstunden bei Katastraphenfallen, wenn Fliisse iiber ihre Ufer traten und weite Landesteile iiber-schtvemmten, oder wenn Unwetterkatastrophen das Land heimsuchten, Hilfe geleistet. Menschenleben rvurden gerettet, materielle Werte konnten erhalten werden. Gerade in den letzten Wochen haben wir rvieder gesehen, daB dieses Heer gebraucht wird, und das Heer hat bewiesen, daB es in der Lage ist, seine Aufgabcn zu erfiillen.
Mit anderen Worten: Dem Bundesheer sind keine uncrfiillbaren Aufgaben gestellt. Nicht nur die Nottvendigkek, sondem auch die Moglichkeit einer wirksamen Verteidigung steht daher auBer Frage.
ausgegeben. Das ist ein ungeheurer Vorteil fiir die lokale \Viirtschaft. Obwohl die Austvahl der Garni-sonsorte im P rinzi.p natiirlich nach militarischen Gesichtspunkten erfolgt, werden, wo immer es moglich ist, wirtscha£tliche Notstandsgebiete bevor-zugt. Das hat dazu gefiihrt, daB zur Zeit in derar-tigen Notstandsgebieten elwa doppelt so viele Gar-nisonen liegen wie im iibrigen Bundesgebiet.
Die osterreichischen Kleinbetriebe sehen sich im wirLschaftlichen K on ku rrcnzkanip £ immer groBeren Schtvierigkeiten gegeniiber. Das Bundesheer fordert daher den ZusammenschluB von Kleingevverbetrei-benden zu Arbeksgemeinschaften und sichert ihnen dadurch die Beteiligung an Heeresauftragen. Grundsatzlich tverden bei aillen Einkaufen des Hee-res inlandische Erzeugnisse bevorzugt. Der Ankauf von schweren Waffen und schwerem Gerat muB jedoch noch zum Teil im Ausland durchgefiihrt werdan, weil die Herstellung modemer VVaffen-systeme fiir osterreichische Untemehmen tvegen der hohen Entwicklungskosten und der relativ geringen Stiickzahl, die das Bundesheer abnehmen kann, derzeit nicht lohnend ist. Dennoch konnten dank der Zusammenarbeit von VVirtschaft und Bundesheer in einzelnen Fallen bereits schone Erfolge er-zielt werden; so bei Entwicklung und Produktion des Puch-Haflinger, des Saurer-Schiitzenpanzenva-gens, einer Plastikhandgranate oder des dsterreichi-schen Granatwerfers.
Diese Liste lieBe sich noch weiterfuhren. Sie reicht von tibungs- und Knallpatronen iiber den Kraft-fahrzeugsektor bis zu Erzeugnissen der Lederver-arbeitung, der Textil-, Bekleidungs- und Kunst-
Keine stumpfe Wa((e
Daruber diirfte es eigentlich keine Debatte gc-ben: Das Bundesheer muB jederzeit einsatzbereit sein; sonst ist es eine stumpfe Waffe.
Am 7. Juli beschloB der Nationalrat ein Bun-desgesetz, mit dem versohiedene wehrrechtliche Bestimmungen abgeandert vvurden; unter ande-rem wurde erreicht:
9 Verlangemngsmoglidikeit der Unteroffiziers-funktion bis zum 65. Lebensjahr;
@ Erleichterungen bei frehvilligen Waffen-ubungen durch freie Terminwahl, Hinauf-setzung der Altersgrenze und Erhohung der Entschadigung fiir Verdienstentgang;
• Moglichkeit der Teilmobilisierung in einem Einsatzfall;
O Moglichkeit zur Zusammenlegung von bisher zweitagigen Inspektionen und Instruktionen zu einer Viertageiibung.
Wekere \vichtige MaBnahmen, die auf den wei-teren Ausbau unserer Verteidigungsbereitschaft abzielen, namlich
q Aufbau einer tiefgestaffelten territorialen Verteidigung,
9 Umgliederung der Luftstreitkrafte,
9 Abandemng der Verfiigungsermachtigung, wurden bescblossen.
Noch sind viele Probleme ungeldst, aber bereits die ersten MaBnahmen der neuen Bundes-regienmg tragen folgendem Satz der Regierungs-erklamng Rechnung: „Das Bundesheer ist so auszubauen und auszuriisten, daB es die ihm iibertragenen Aufgaben in bestmoglicher Art erfiillen kann, und daB seine štete Einsatzbereit-schaft gewahrleistet ist."
stoffindustrie. In vielen Fallen' ware es einfacher, manchmal auch billiger gesvesen, die Produkte im Ausland zu kaufen. Im Interesse der inlandischen Wirtschaft hat das Bundesheer jedoch osterreichi-schen Untemehmen neue Produktions- und Be-schaftigungsmbglichkeken erschlossen.
Verpflegseinkaufe des Heeres passen sich den Markt-gegebenheiten an. Es sverden vor allem jene Produkte angekauft, die gerade billig und in groBen Mengen am Markt angeboten sverden. Bei Rekord-emten und Absatzschvvierigkeiten werden zusatzlich von den betroffenen Produkten Vorrate angelegt, ein Vorgehen, das nicht nur die osterreichische Landwirtschaft unterstiitzt, sondem auch preissta-bilisierend wirkt.
Wir sehen, das Bundesheer kann im Rahmen der osterreichischen Gesamtvvirtschaft eine vdchtige Funktion erfiillen.	(i)
Der Dienst des Soldaten ist kein „guter Job” — in anderen Berufen verdient man sein Geld leichter. Dennoch solite sich jeder junge Mann uberlegen, was der Soldatenberuf bieten kann: Sicherheit, eine mannliche, sportliche Betatigung, Verantwortung in jungen Jahren als Vorgesetzter und Vorbild und
die Chance zur Weiterbildung.
Wirfschaffsfordernde Akfivitat
Im Budget des Jahres 1966 sind fiir die Landesverteidigung etwa 2,5 Milliarden Schilling vorgesehen. Das ist ein Bruchteil dessen, was andere Lander gleicher GrdBenordnung und mit ahnlicher wirt-schaftlicher Leistungsfahigkeit wie Osterreich fiir ihre Sicherheit aufwenden, immerhin aber ein Be-trag, mit dem die osterreichische Wirtschaft rechnen muB, und der, richtig eingesetzt, wirtschafts-
fordernd -wirken kann.
J/Ieh za smeh
Filatelist. — »Nove znamke so prav okusne, kajne, Peter?« — »Meni se ne zdi. če jih lepim z jezikom, so ravno tako neprijetnega okusa kakor kakšne druge!«
Dežela stoletnikov
Gruzinska sovjetska zvezna republika ali tudi Georgija imenovana, ki šteje približno dobrih štiri in pol milijona prebivalcev in leži na južnem vznožju kavkaškega gorovja, se lahko ponaša z zelo izvirnim rekordom: z velikim številom nad sto let starih ljudi.
Po tamkajšnjih statističnih podatkih je v tej deželi več kot 2000 takih »patriarhov«; potemtakem pride en stoletnik že skoraj ina 2000 prebivalcev. Na to dejistvo so tamkajšnji uradni krogi in znanstveniki zelo ponosni in je čuti, da nameravajo to izredno dolgoživost Georgijcev na podlagi znanstvenih izkustev še pospeševati. V ta namen so odjprli v Tiflisu (okoli 700.000 prebivalcev), glavnem mestu Georgije, institut, v katerem preizkušajo splošno in zdravstveno stanje teh stoletnikov.
Praznoval je 161. rojstni dan
Najstarejši državljan Sovjetske zveze se je rodil sedem let pred Napoleonovim pohodom nad Rusijo. Mož j,e devet let starejši od Lermontova in samo šest let mlajši od. Puškina. V njegovi osebni izkaznici je zapisano: »Rojstno leto — 1805.« širali Misli-mov je te dni praznoval 161. rojstni dan. K slavju se je zbralo 200 članov družine. 80 odstotkov šolskih otrok vasi Barzavu v hribih Azerbejdžana so potomci Mislimova. Starec ima trinajst sinov in deset hčera. Njegova sedanja žena je stara 87 let. Pred štiridesetimi leti je Širali odšel v pokoj, potem ko je 115 let varoval ovce. Še danes rad jaha na svoji muli. Avto pa zaničuje. V sodobnem prometnem sredstvu mu postane slabo.
Mislinov ne kadi in ne pije. Hrano uživa le zmerno, predvsem zelenjavo in sadje, pije pa mleko. Pravijo, da se nikoli v svojem življenju ni razburil.
Passap-aparate za pletenje in najlepšo volno, še posebno, ker so »BARA-VOL-NE« pri Kapucinski cerkvi v Celovcu.
Dnevno predvajanje!
Televizija Ljubljana
PETEK, 9. septembra 1966: 17.40 Poročila —
17.45	Svetovno prvenstvo v veslanju na Bledu —
19.40	Cikcak — 19.45 Televizijski obzornik — 20.30 Celovečerni lihn — Zadnja poročila.
SOBOTA, 10. septembra 1966: 14.50 Poročila — 18.10 Vsako soboto — 18.25 Televizijski obzornik —
18.45	S kamero po svetu — 19.10 Operna scena —
19.40	Cikcak — 22.15 Serijski film — 23.05 Zadnja poročila.
NEDELJA, 11. septembra 1966: 11.25 Kapetan Tenkeš — serijski film — 19.54 Intermezzo — 20.45 Cikcak — 21.52 Serijski film — 22.40 Zadnja poro-čila.
PONEDELJEK, 12. septembra 1966: 11.40 Televizija v šoli — Drža človeškega telesa — 15.50 Ruščina — 16.55 Angleščina — 17.55 Poljudno znanstveni film — 18.25 Televizijski obzornik — 18.45 Zanimivosti — 19.05 Liki — 19.40 Aktualna tema — 21.30 Biseri glasbene literature — 22.00 Zadnja poročila.
TOREK, 13. septembra 1966: 18.20 O našem govorjenju — 18.40 Torkov večer — 19.00 Svet na zaslonu — 19.40 Televizijski obzornik — 20.00 Celovečerni film — 21.30 Kulturna panorama — 22.10 Zadnja poročila.
SREDA, 14. septembra 1966: 10.40 Angleščina — 15.50 Angleščina — ponovitev — 17.35 Poročila —
17.40	Tiktak: Kje živijo pravljice — 17.55 Pionirski televizijski studio — 18.25 Televizijski obzornik — 19.35 Mozaik kratkega filma — 20.30 Cikcak — 20.37
Televizijska igra — ali prenos — 21.40 Zadnja poročila.
ČETRTEK, 15. septembra 1966: 11.00 Angleščina — ponovitev — 16.10 Televizija v šoli: Drža človeškega telesa — 18.25 Televizijski obzornik — 19.40 Cikcak.
„HORlZONT“ - plot
zvesti pastir za živino
PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
BRATJE RUTAR & Co.
DOBRI.A VES - EBERNDORF A 9141	Tel 04236-281
ZA ŠOLO IN DOM
Vam nudi razne pisalne potrebščine
učne knjige • nabožne predmete
Mohorjev«! prodajalna
V CELOVCU, 10.-OKTOBER-STRASSE 27 Obiščite jo, oglejte si jo!
Has tednik kctodka
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenlurt — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.- šil., letno 80,- šil. Za Italijo 2800.- lir, za Nemčijo 20,- DM, za Francijo 22.- ffr., za Belgijo 250.- bfr., za Švico 20.- šfr., za Anglijo 2.— f. sterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra-diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.