SLOVENIJA
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Gosposka 12 — Naročnina četrtletno 15 din, za pol leta 80 din, za vse leto 60 din — Posamezna štev. 2 din — V zamejstvo za vso leto 90 din — Poštnoček rac.: Ljubljana 16.176 — Bokopisov ne vračamo — Oglasi po tarifu — Izhaja vsakega 1., 11. iu 21. v mesecu — Tiska tiskarna M. Hrovatin v Ljubljani
Ob novem letu	v°jna	in	politika
Če »Slovenijani« ob novem letu pogledamo nekoliko nazaj, kakšne uspehe smo dosegli s svojim delom, ne moremo biti ravnd preveč slabe volje. Kamor pogledaš, kateri koli politični list vzameš v roke, v vsakem boš našel izraze in misli, ki smo |im mi zopet morali priboriti v naši javnosti veljavo. Pri vsem tem bi bilo težko misliti, da je ta vpliv ostal samo na vrhu pri obliki in da slovenske miselnosti ni dosegel.
List »Slovenija«; je nastopil, ko sta se vrazovstvo in koseskizem, ki sta bila v leposlovju že davno premagana, začela dvigati v slovenski politiki in se je našla plast ljudi, ki je hotela prodati našo jezikovno in narodno samostojnost ter ponižati slovenski narod v zavojevano brezpravno rajo, za malostno kupnino, da bi namreč ta plast kot kupnino dobila stalno mesto valpta in biriča nad to vajo.
Potem se je naš list bojeval za slovenske koristi in jih varoval tam, kjer jih je politično strankarstvo svojim strankarskim koristim zapostavljalo. V tem boju smo bili »Slovenijani« deležni vseh dobrot, ki jih bogato deli slovenski način političnega bojevanja. Itnenovali so nas Samosloven-ce, slovenoborce, srbofobe in boljševike. Kaj je s temi očitki?
Ako naj očitek »Samoslovenci« in »slo-venoborci« pomeni poudarjeno nasprot-stvo do tistih, ki so samo strankarji, ga sprejmemo. Odkrito priznamo, da nam je slovenstvo več kot vsaka stranka. Pri tem
pa tudi strankm-slva samega na sebi ne zametujemo. Kot iskreni demokratje vemo, da se resnična demokracija more uveljaviti samo v obliki strank. Zdravo in trezno strankarstvo imamo za nujnost. Zato je z nami lahko vsak pošten stran-kar. Strankarji seveda, ki se iz svoje strnake prav nič ne vidijo in ki tudi sami razen stranke v javnem življenju ne vidijo ničesar, ravno tako strankarji, ki so vse, kar v javnem življenju so, samo po milosti svoje stranke, — taki strankarji ne morejo biti nikoli z nami.
Ravno v deželah, kjer je- strankarsko življenje na taki višini, da je mogoča vsaj Približno dobra demokracija, dobro uspevajo tudi tisti, ki so nad strankarji, da lahko opozarjajo na strankarske napake Pri vseh mogočih strankah in lahko kličejo na delo’ v korist naroda, kadar je beba nestrankarskega klica. Taki listi imajo posebno važno nalogo, gojiti strokovno politično kritiko. Tako kritiko vrše seveda v obilni meri stranke same ena nad drugo, toda ta kritika ne more biti nepristranska, ne more biti zmerom pravična, zato je v političnem življenju največja dobrota, da se najde glasilo kritike, ki ni narekovana po strankarskem sebičnem merilu. Prav posebno je taka kritika koristna pri nas, ker moramo računati s strankami, ki nimajo jasno ločenih političnih programov, ampak jih samo svetovni nazor deli v skupine s popolnoma nasprotnimi koristmi. Pri nas v splošnem politična kritika od Levstikovih časov niti od daleč ni toliko napredovala, kakor je napredovala leposlovna in umetniška kritika.
Taka kritika pa je neizmerno koristna tudi zaradi tega, ker je pri nas politično javno delo na ugledu silno padlo. Pri nas 8e že za najbolj skromnega podeželskega rokodelčiča zahteva izpričevalo strokovne Usposobljenosti, javno politično delo pa se Šteje za izključno področje lahkomiselnega volonterstva in šušmarstva. Mi pa vemo, d» je politično delo najmanj ravno tako važno, kakor leposlovno, umetniško ali gospodarsko delo.
Najbolj krivičen je za nas očitek, da smo sfbofobi. Res smo bili od vsega početka uetri nasprotniki centralizma in njegovih Rastkov, nikdar pa nismo bili nasprotni-
ki srbskega naroda. Ravno nasprotno, — naš list je večkrat poudaril velike vrline srbskega naroda. Vedno bomo spoštovali zasluge, ki jih imajo Srbi za vse južne Slovane. Radi priznamo, da imajo Srbi mnogo vrlin, ki jih Slovenci nimamo. Globoka narodna zavest je pri njih vse bolj splošna kakor pri nas. Pripravljenost za žrtve domu na oltar, je pri njih — pri premožnejših slojih, — veliko večja kakor pri nas. Srb gleda tudi na žalostne in neprijetne strani v svoji zgodovini z mnogo večjo možatostjo kakor Slovenec. Velike narodne nesreče ga ne spravijo v malodušje, ampak vzbude v njem vse sile za žilav odpor. To je večna ideja njihovega Kosovega polja in Vidovega dne. Mi tudi nismo nikoli pripisovali krivde za centralizem srbskemu narodu. Srbski narod je centralizma in napačnega medsebojnega razmerja ravno tako malo kriv kakor slovenski narod. Prav za prav, če hočemo biti pravični, moramo priznati, da je večkrat pri volitvah centralizem veliko bolj junaško odklonil kakor slovenski narod, čeprav bi bilo tudi nasprotno zelo razumljivo. Mi smo bili kot Slovenci zmerom ponosni na to, da nismo z nobenim slovanskim narodom v jezi, prav posebno nas je veselilo, da smo s Hrvati živeli vedno v lepi edinosti. Ko se je v polpretekli dobi po krivdi slovenske politike prisrčnost s Hrvati znatno ohladila, je ravno »Slovenija« storila vse, kar je mogla, da Hrvate prepriča, da slovenski narod hoče živeti z njimi na vsak način v prijateljstvu.
Glede očitka, da smo komunisti, oziroma vsaj nekoliko preveč na levo, moramo povedati, da imamo ta očitek bolj za modni očitek. Bili so časi, ko je bil vsak, kdor je postal v politiki kakor koli neprijeten, takoj in gladko protidržaven element. To je bil tudi tak modni očitek. Pozneje so se različni taki »protidržavni elementi« pokazali ne samo kot stebri države, ampak v veliki vnemi celo kot stebri posameznih režimov. Pravicoljuben sodnik nas more toliko istiti s komunisti, kolikor se more istiti diktatura proletariata s politično demokracijo. Da smo v tem pogledu ubrali pravo pot, je najboljši dokaz, da so ob istem času, ko se nam je z desne očitalo najmanj zastrupljenje z boljševizmom, prepričani slovenski leninisti izrekli bojkot nad nami in nas obsodili kot reakcio-narce.
Pribijemo: slovensko nestrankarsko politično glasilo smo! Zato nam nič slovenskega ni tuje, nikoli pa se ne bomo dali vpreči samo v voz ene ali druge politične stranke, ravno tako ne v miselnost kake posamezne struje ali sekte. Različne take poskuse smo do zdaj še vedno znali odbiti in jih bomo tudi v bodoče.
Za novo leto želimo slovenskemu narodu, da bi mu bile prihranjene težke preizkušnje vojnega viharja. Želimo mu, da bi se izkazal, ako pride ura, ko bomo kot narod preizkušeni in pretehtani, kot zaveden narod, vreden tovariš hrvaškega in srbskega naroda, da bi se mu nikoli ne bilo treba pred njima sramovali. Slovenskemu političnemu strankarskemu življenju želimo tisto višino in kulturno vrednost, ki omogoča preko vseh strankarskih sporov, zložiti narodno voljo posebno v usodnih trenutkih, da bomo vedno lahko rekli pri vsem, kar koli, pa vendar narod in domovina.
Našim bralcem želimo, da nas vedno pravilno ocenjujejo; našim odkritim somišljenikom želimo za skupno delo veliko uspehov, številnim našim Nikodemom pa želimo, da postanejo naši odkriti somišljeniki in prijatelji.
Dober narodnjak govori o napakah svojega naroda kakor o ranah lastnega očeta.
Novoletni pregled.
Sedaj ob novem letu se marsikdo zamisli nazaj in si predoči vojne dogodke vsega leta. Najprej se je odigrala vojna med Zvezo Sovjetov in Finsko. Iz te vojne si je Zveza Sovjetov, ki je nazadnje Fince premagala, vendar jim pa zaradi neutalji-vega junaštva in uspehov priznala časten mir, vzela k srcu nauk, da njena vojna sila ni taka, da bi ji bilo nalagati brez vsega najtežje preizkušnje. Ta nauk je najmanj sovplival na poznejše zadržanje Zveze Sovjetov.
Potem je sledila doba bliskovite vojne. Danska, Norveška, Belgija in Holandska so bile njene nagle žrtve. Tudi Francija in njena vojaška sila, z Maginotovo linijo vred, se ni mogla ustavljati. Nemci so opravili z njo kakor prej s Poljsko. Ti veliki in nagli uspehi so vplivali na Italijo, da se je tik pred polomom Francije pridružila kot aktivna sobojevnica Nemčiji. Nekateri so mislili, da se ho bliskoviti način vojne nadaljeval do popolnega poloma britanskega vladarstva. Že iz Združenih držav Severne Amerike so se slišali posamezni črnogledi glasovi.
Potem pa je prišel preokret. Bliskovita vojna se je izpremenila v novo vrsto bojevanja, ki se je izražala predvsem v boju za premoč v zraku in proti premoči Angležev na morju. Ta vojna je sicer povzročala velike tvarne škode, ostala pa je neodločena in nastalo je novo vprašanje, ali bo ostala vojna neodločena tako dolgo, da bodo z vso dosegljivo mogočostjo pomagali Amerikanci, ki so začeli dejansko
Srečna država, ki opira pravico do svojega obstoja ne samo na veliko zgodovino, temveč tudi na to, da je njena zgodovinska praoblika po svojem bistvu državna oblika prihodnosti, pri kateri si nekoč in jutri podajata roke preko tako spremenjenega včeraj in danes.
K. Ncergard
Pred 650 leti so tri svobodne občine v Gozdu Uri, Schwyz in Nidvvalden podaljšale svojo staro zvezo za večne čase. Kdaj so sklenile prejšnjo zvezo, ni natančno znano, zato praznujejo Švicarji leto 1291. kot rojstno leto svoje zaveze. To je pravilno, kajti stara zveza je bila omejena na določen čas, ker sicer je 1291. ne bi bili obnavljali: trajne pogodbe ne potrebujejo obnavljanja, na neki rok omejene zveze pa ne ustvarjajo trajne skupne tvorbe.
Ta zaveza je bila rojena iz neugasljivega človeškega hrepenenja po pravici in svobodi; sklenili so jo pa preudarni možje, ki so premislili dane razmere in kaj se da v njih najprej doseči. Po svojem neposrednem namenu je bila to kljubovalna in obrambna zaveza proti krivičnim Habsburžanom, sama po sebi pa je postavila in uresničila novo politično in državno-prav-no načelo: od zgoraj postavljeno oblast, ki naj odloča o miru in pravu, je nadomestila svobodna zaveza svobodnih občin.
Država tiste dobe, tedanji evropski red jo bila univerzalna monarhija, in cesarjeva krona je bila znamenje prava, ki je vladalo nad ljudstvi, pokrajinami in občinami. Po smrti Friederika II. 1. 1250. je začelo to pravo propadati, močnejši je začel uveljavljati svoje »pravo« z nasiljem, in to »pravo pesti« je dalo povod prvi zavezi treh švicarskih občin v Gozdu.
Pogodba iz leta 1291. pravi, da so zavezniki na njo »telesno prisegli« s tem, da so dvignili prste za priseganje. Pogodba je napisana v jeziku pogodbenikov, ker občine »niso mogle in niso smele priseči na latinsko pismo, ker prisegajoči ne govorč latinski«. To izpričuje veliko zavednost in samozavest mož, ki so sklepali zapriseženo zavezo. V času, ko je uradno
pomagati, obenem pa izjavili, da bodo pomagali z vsemi silami naprej in so tudi dejansko svojo začetno popolno neutral-nost stopnjevali preko dobrohotne neutral-nosti, nevojevanja, še - nevojevanja do predvojnega stanja. Medtem je Italija, ki je po Mussolinijevem osebnem priznanju prosila Nemčijo, če ji sme pomagati v zrakov-nih bojih proti Angliji, najprej napadalno nastopila v Afriki in proti Grčiji, pa morala naenkrat preiti v defenzivo na oheli bojiščih.
Vsem, ki Vam je obstoj neodvisnega, odločno našega, notranji naši koncentraciji služečega lista pri srcu, podprite nas z rednim plačevanjem naročnine!
. Da je to povsem resno vzel angleški premier Churchill, je pokazal s tem, da je posvetil italijanskemu narodu poseben govor, v katerem je poudaril vse simpatije angleškega naroda naproti Italijanom od zedinjenja naprej in pozval italijanski narod z dinastijo vred,
Nato so italijanski službeni časopisi odgovorili, da je tak poziv zgrešen in obsojen na popoln neuspeh, da se bodo Italijani borili do zmage. V najnovejšem času so temu dodejali še prerokbo Mussolinijevo milanskim meščanom, da bodo dosegli nepričakovano hitro zmago.
Uspeh vseh dosedanjih bojev je potemtakem ta, da se v preteklem letu nismo prav nič približali odločitvi, razen kolikor dela čas na sebi samodejno zanjo.
vsepovsod vladal in veljal samo latinski jezik, sklenejo svobodni občani zavezniško pogodbo v jeziku, ki ga sami govorč, in to še posebej poudarijo.
Kaj je določala ta prva zavezniška pogodba?
»... In za vsak primer je vsaka občina obljubila drugi, da ji priskoči na pomoč, kadar bo potrebno, da pomaga, in da se na svoje lastne stroške upre napadu zlobnih ...
Ge bi pa med katerim koli zavezniki nastal spor, naj se zberejo najuvidevnejši od zaveznikov, da poravnajo nesporazum-ljenje, kakor se jim zdi primerno, in tistemu, ki bi zavrgel razsodbo, morajo potem drugi zavezniki biti nasprotniki.«
Ni minilo dolgo časa, ko je zapriseženo zavezništvo doživelo svoj ognjeni krst v bitki na višini Morgarten (v kantonu Zug) 1315. leta, kjer so svobodoljubni kmetje potolkli habsburške viteze v oklepih. V tej bitki se je pridružila prej imenovanim trem občinam v Gozdu še četrta občina Obvvalden. Takoj po zmagi 15. novembra 1315. leta so se sestali možje vseh štirih občin v Gozdu (Vier Walds'taUen), da so sklenili trajno zavezo, ki naj varuje prav-no-politično neodvisnost in avtonomijo vseh štirih občin. 9. decembra 1315., torej 24 dni po Margartenu, so pritisnili pečate na pergamentno zavezniško pismo, ki potrjuje, da štirje zavezniki tvorijo strnjeno celoto, jodro svobodnega zavezništva, ki je v trdih in hudih bojih vodilo do švicarske državne zveze in nazadnje do zvezne države.
Nova pogodba štirih ni bila več samo kljubovalna in obrambna zaveza na zunaj, temveč je ustvarila trajno življenjsko in usodno skupnost; štirje zavezniki si poro-štvujejo ne samo varstvo telesa in premoženja- temveč živč skupno v »miru in milosti«, to je pravično in Bogu dopadljivo. Osnova švicarske zaveze sloni torej, kakor pravi Johannes v. Miiller, »na pravičnosti, ki je največja čast naroda, in na miru, ki je največji blagor človeštva«. V času, ko
Zaveza svobodnih mož
je po Evropi vladala »pravica pesti«, so švicarski kmetje oznanili mir in pravičnost.
Proti Habsburžanom, ki so hoteli imeti oblast nad temi svobodnimi občinami, so v pogodbi določili, da jim noben zaveznik ne sme izkazovati nobene usluge niti jim ne sme ničesar dati. Nepreklicno so prelomili s habsburškim gospostvom, in če bi kak zaveznik kršil pogodbo v tem oziru, »izgubi čast in s telesom in premoženjem zapade zaveznikom«. V času, ko je po vsej Evropi trdno vladal fevdalni red, da si ljudje drugače urejenega razmerja skoraj niso mogli predstavljati, so tudi svobodni švicarski kmetje računali z mogo-čostjo, da se sporazumejo s kakim fevdalnim gospodom in mu priznajo neke pravice, toda nihče ne sme ravnati na svojo pest, temveč o tem se bodo skupno posvetovali in odločili, vsekakor pa odklanjajo Habsburžane, ker ti so se izkazali po svo-
V nedeljo, dne 8. decembra je bil v prostorih Slovenske Matice v Ljubljani občni zbor Zveze društev »Šola in dom«, ki ga je vodil njen predsednik dr. Lončar Dragotin.
Zastopniki včlenjenih društev so podali poročila o željah staršev glede zboljšanja vzgoje in pouka na naših ljudskih, meščanskih in srednjih šolah. Iz njih posnemamo tele splošno važne stvari.
Učne knjige so trajna bolna točka našega šolstva. Knjige so predrage, prehitro se menjavajo in preveč knjig uporabljajo otroci v šoli.
Potrebni bodo koreniti in daljnosežni ukrepi, da omejimo težke izdatke za šolanje otrok, ker izdajo starši v Sloveniji približno 20 milijonov dinarjev na leto za šolske knjige in druge učne potrebščine.
Mladina naj bi v ljudskih in meščanskih šoiah dobivala brezplačno vse šolske knjige (učne) do dovršene šolske zavez-nosti. Vse učne knjige za srednje, srednje in strokovne šole, meščanske in ljudske šole naj bi zalagala banovinska zaloga šolskih knjig in jih prodajala ter pošiljala poštnine prosto neposredno šolskim upra-viteljstvom.
Zveza je zaprosila vsa društva »Šola in dom« in enote »Doma in šole«, da sodelujejo pri ustanavljanju šolskih kuhinj, ker grozi mnogim krajem pomanjkanje zaradi slabe letine in s tem nezadostna in slaba prehrana šolskih otrok. V kuhinjah naj bi vsaj najpotrebnejši učenci dobivali toplo hrano.
V nekaterih krajih so bili zaprti poedi-ni razredi ljudskih šol zaradi pomanjkanja učiteljstva. V narodnostno mešanih in obmejnih krajih je treba skrbeti, da je vse naše šolstvo čim bolj izpopolnjeno, ker ima ljudstvo v takih krajih večje prosvetne potrebe ter to zahtevajo tudi narodne in državne koristi.
Na univerzi se naj posveti več skrbi vzgojni, praktični in teoretični naobrazbi bodočih srednješolskih profesorjev, ne samo umski njihovi izobrazbi brez ozira na potrebe srednje šole.
V Ljubljani in Mariboru naj bi prosvetna uprava ustanovila poskusne sred »j« in meščanske šole, na katerih naj bi poučevali najboljši strokovnjaki, vzgojitelji in metodiki. Na poskusnih šolah naj bi prvo poskusili nove učne načrte in nove načine ter učne knjige in učila in jih splošno uvedli šele, ako se obnesejo.
Sestavljanje in pisanje učnih knjig ne sme biti privilegij ozkega kroga profesorjev, razpiše naj se natečaj za najboljše rokopise z nagradami. Ti naj se preizkusijo najprej na poskusnih šotah, ako so se ob-neli, naj se uvedejo in odobre za daljšo dobo.
Da se onemogoči vsak pritisk, naj bi bilo prepovedano vsem aktivnim inšpektorjem in nadzornikom pisanje šolskih knjig.
Sprejemni izpit za srednje šole v sedanji obliki ni izpolnil nad, ki so jih nam polagali njegovi tvorci; zato naj bi ga odpravili; prav tako nima nižji tečajni izpit za samo srednjo šolo pravega smisla; zato naj bi bil ves način dela v četrtem razredu tak, da bi po dovršeni nižji šoli lahko svetovali učencem, katere šole naj nadaljujejo. Oziri na strokovno izobrazbo za uradniške službe ne smejo vplivati na splošno izobrazbo srednješolske mladine; strokovno izobrazbo naj dobi mladina v strokovnih šolah.
Na srednjih šolah je treba omogočiti di-’ jakom, da se morejo po svoji želji učiti
jem krivičnem gospostvu, ki nasprotuje božjemu zakonu pravice. Sklicevali so se na to, da je po samem Bogu dana pravica samoodločanja in zato ne sme noben zaveznik z nobenim tujcem, z nobeno zunanjo močjo sklepati zavezništva ali varstva. Ako si bodo izbrali kakega gospoda, si ga bodo izbrali po prosti izbiri svobodnih mož, ki jih združujejo štiri svobodne zavezniške občine.
Tako je bila položena osnova švicarski neodvisnosti; o njeni izgradnji, spopolni-tvi in naukih, ki slede tudi za druge, spregovorimo še v prihodnjih številkah, kajti v jubilejnem letu švicarske zvezne države bo koristno, da se dodobra seznanimo z njenimi ideali in organizacijo, ki je postala živ primer, kako naj si ljudstvo politično, narodno in socialno uredi svoje skupno življenje in brani svojo svobodo. Saj nam ta živi zgled odpira pogled tudi v prihodnost.	•—kr-
čim več prostih predmetov, kar bi bilo tudi v korist šole, ker bi slabo plačani profesorji ne iskali drugih postranskih zaslužkov. Predvsem je treba omogočiti učenje tujih jezikov, predmetov, ki se ne poučujejo v vseh vrstah šol, telovadbe in tudi glasbe ter ročnih del.
Med starši je treba vzbuditi več zanimanja za šolo, da se utrdi med ljudstvom močna zavest o važnosti šolstva za tvarni in duhovni napredek vsega naroda.
Vse učne osebe naj bi bile nameščene in po želji premeščene med velikimi po-
Jugosloveni in dr. Koroščeva konfinacija
Ob smrti dr. Korošca je »Jutro« zapisalo, da njegovi ljudje niso imeli nobenega opravka z internacijo dr. Korošca 1. 1933. Pri tem smo se spomnili na dr. Kramarjev govor, ki ga je imel nekaj dni pred dr. Koroščevo internacijo, in ki ga je v najvažnejših odstavkih prinesla belgrajska »Politika« z debelimi črkami. V tem govoru je dr. Kramer srdito napadel »Slovensko deklaracijo«, ki je postavila zahtevo, da se mora slovenski denar uporabljati v Sloveniji, ter je na koncu vzkliknil: »Konec je sedaj dr. Koroščeve sakrosankt-nosti.« Iz tega se da sklepati, da naši ju-gosloveni pri internacijah niso bili tako nedolžni, kot je sedaj »Jutro« hotelo dopovedovati. Radi jim sicer verjamemo, da jutrovci niso odločili o konfinacijah, kajti za tak ukrep nikdar niso imeli dovolj moči, toda iz tega govora in iz takratnega hujskaškega pisanja njihovega časopisja izhaja, da so se vsekakor dali od čaršije izrabiti kot priganjači ter so zato kot pomagači krivi na tistih ukrepih.
In kakšno nagrado so dobili za to nelepo delo? Naj v ilustracijo navedemo le eno samo dejstvo: Dr. Kramerjevi somišljeniki so trikrat zapovrstjo v tistih letih skozi daljšo dobo načelovali ministrstvu za socialno politiko, pa niti eden od teh treh ministrov ni izposloval tistih 10 ali 20 milijonov za ljubljansko bolnico. In ko je deputacija zdravnikov enemu od njih napravila ta očitek, je odgovoril: »Ni ljubljanska bolnica kriva, da je premajhna, — bolnikov je preveč! Naj se zmanjša število bolnikov, pa bo odpadel vsak povod za pritožbe.« Bolj genialnega odgovora pač še ni dal noben politik, a tudi bolj klavrne vloge še ni nihče igral kot ti naši ju-gosloveni.
Program Slovencev ostane avtonomija
Iz oficielnih vrst slovenskih političnih predstavnikov že dolgo ni prišla beseda avtonomija, tako da je med ljudstvom upravičeno nastalo prepričanje, da je uresničenje te za kulturni, gospodarski in narodni napredek Slovencev neizogibno potrebne zahteve od vodstva slovenskega naroda bilo opuščeno. S tem večjim zadovoljstvom so Slovenci vzeli na znanje izjavi dr. Kulovca in bana dr. Natlačena, da slej ko prej zahtevamo svojo avtonomijo v okviru te države. Ta zahteva je tem bolj
Sitnicami, da ne bi bilo prevelikih izpre-memb v učnem osebju med šolskim letom.
V najnižjih razredih srednjih šol naj poučujejo najsposobnejši in najboljši vzgojitelji.
Prosvetna oblast naj predloge za izpre meinbo zakona o ljudskih in srednjih šolah da v pregled in v razpravo širšemu krogu staršev in vzgojiteljev, preden jih uveljavi.
V ljudski šoli se naj v novem učnem načrtu, ki se pripravlja, zagotovi čim več ur materinemu jeziku.
Želeti bi bila strožja cenzura filmov, ker so nekateri preveč krvavi, drugi pre več razkošni in vzbujajo mladini manjvredne nagone in želje, ter jo s tem od vajajo od resnega dela pri lastni pripravi za življenje.
Zveza društev »Šola in dom« izdaja za srednje in meščanske šole knjige, ki sc po učnem načrtu predpisane kot domače berilo iz tujih jezikov. Do sedaj so izšle v njeni založbi tri srbskohrvaške, štiri nemške in dve francoski knjigi. (Narodne pesmi, dva zvezka; Šenoa: Karanfil s pjesnikova groba; O. Lud\vig: Der Erb fSrster; Grimms: Marchen dva zvezka; J Eichendorf: Aus dem Leben eines Tauge-nichts; Pervault: Contes de F6es in Komentar k Mollierovemu Bourgeois gentil-liomme.) Knjige razpošilja zveza naravnost dijakom ter jim daje pri skupnem naročilu za vsakih deset plačanih izvodov še en izvod brezplačno za siromašne učence. Namen izdajanja knjig je, omogočiti dijakom in staršem, da si nabavijo knjige čim ceneje; zato zveza ne dela za dobiček, temveč le za kritje lastnih stroškov in ohranitev obratnega kapitala.
upravičena, ker še vedno Slovenija plačuje vsaj 500 milijonov dinarjev na leto preveč v centralo, a naše potrebe postajajo vsako leto večje, naše javno življenje pa zaradi tega prihaja v vedno večji zastoj. Naše železnice čakajo že dolgo, da bi prišle na predvojno višino, naše železniške postaje so mnogo premajhne in zastarele za sedanji povečani promet, naše bolnišnice že zdavnaj ne odgovarjajo sodobnim zdravstvenim zahtevam, naše ceste zadoščajo kvečjemu za promet pred 50 leti, javne stavbe so ostale v zanemarjenem stanju, Akademija znanosti nima skoraj nobenih tvarnih sredstev, vseučilišče še sedaj nima svojih prostorov, medicinska fakulteta je brez neizogibno potrebne klinike, manjkajo instituti, naš simfonični orkester je treba dvigniti na evropsko višino, potrebno nam je novo veliko gledališče, ker sedanji še daleč ne zadoščata, da bi mogli
Ošlak Ferdinand:
Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918-1920
(Nadaljevanje.)
Moje zadnje srečanje z dr. Kamnikarjem.
Ko je v Radgono prispel bataljon hrvaških prostovoljcev, da zamenja našo stotnijo, je bilo pri radgonskih Nemcih opažati, kakor da bi jim bilo ljubše, če bi Zeilho-ferjevci ostali v Radgoni. Hrvate, ki jih še niso spoznali, so nekoliko bolj nezaupno gledali. Povpraševali so naše vojake, ke-daj in kam gredo.
Bilo je dne 18. februarja 1. 1919., dan pred našim odhodom iz Radgone, ko dobim od dr. Kamnikerja ustno sporočeno prošnjo za kratek zaupni sestanek popolnoma zasebnega značaja. Po kratkem preudarku, da kakšen zaseben pogovor ne more nikomur škodovati, sem na sestanek pristal.
Dr. Kamniker se mi je pri tem zadnjem srečanju od srca zahvalil, da sem rešil njegovi ženi in njemu življenje ter mi zagotovil, da mi bo do smrti hvaležen in pripravljen za vsako kedaj potrebno mi kakršno koli protiuslugo, ki bo v njegovih močeh oziroma v močeh njegove družine. Zn plemenito ravnanje z ostalimi meščani se mi je pa v županovem in svojem imenu, kakor tudi v imenu občine in vseh meščanov zahvalil in zagotovil, da ne najde sredstev, da se mi v imenu vseh za vse to oddolži. Na moj ugovor, da sem kot vojak in človek storil le svojo dolžnost, je ta »rojeni diplomat« pripomnil, da bi tudi
razviti vse naše tvorne sile do zares umetniške višine. Naše uradništvo mora dobiti boljše plače, državne banke morajo biti avtonomne po pokrajinah in morajo začeti zidati palače tudi pri nas, ne samo v Bel-gradu. Naša mesta moraja vendar kedaj že začeti napredovati, ne pa ostati v okviru predvojne provincialnosti. Fondi se mo<8-jo razdeliti in mi Slovenci moramo biti pri rijih upravi enako deležni kot so Srbi, denar, kolikor ga pobirajo pri nas, mora tudi le nam priti v korist. Denar iz našega socialnega zavarovanja mora ostati pri nas itd. itd. V centralistično urejeni državi nikdar in ničesar ne bomo dosegli, pa bomo morali ostati provinca, ki o ničemer ne odloča.
Nasprotnikov slovenske avtonomije danes ni več mnogo. Kolikor jih pa še je. so to na eni strani ljudje, ki gledajo na javne zadeve samo s čustvi, ne pa z očfflii in v napačni domnevi, da je država močni le tedaj, če je centralistično urejena, kaf pa je najbolje ovrženo s tem, da so propadle centralistično urejene države: Ce-ško-Slovaška, Poljska, Belgija in Francij# Pomisleki glede življenjske sposobnosti avtonomne Slovenije pa so bili že večkrat ovrženi,, in po vsestransko utemeljenih ob ravnavah je bilo dokazano, da je napredek Slovenije mogoč edinole takrat, če se naš denar uporabi pri nas. Kolikor pa so na drugi strani zoper avtonomijo, odločajo le strankarske koristi. Ni to noben vzrok zoper avtonomijo, kajti narodne koristi so nad strankarskimi. Je pa med nasprotniki avtonomije še nekaj konjunkturistov " gospodarstvenikov, ki imajo od centrali*' na sijajne dohodke, in ti ljudje, če zag°' varjajo centralizem, branijo le svoj lasti" žep ter si v ta namen izmišljajo razne gO' spodarske teorije. Ni izključeno, da so tudi dr. Korošcu natvezli kedaj kakšno tako »teorijo«. »Slovenec« je že svoje dni zavrnil takšne gospodarstvenike iz svojih lastnih vrst in le še malo je pri nas gospodarskih ljudi, ki ne bi bili spoznali ko* edini mogoči izhod iz slovenske stiske popolno finančno avtonomijo. Belgrad 61 je tudi s slovenskim denarjem tako opp mogel, da je mesto s krasnimi palačami *n da ima že čez 2500 milijonarjev. Čas je že, da tudi Slovenija začne nase misliti!
Zmeraj več centralizma
Zdaj v vojni, ko se vsaka stvar dvakrat čuti, se čuti tudi centralizem huje kakor kdaj prej. Ker nimamo nobene samoupra-ve, plačujemo živila mnogo dražje kakor drugod, medtem ko so drugi tista živila, ki jih mi proizvajamo dovolj, kakor na Vx' meso ali krompir, pokupili pri nas za niz-ko ceno in v tolikšni množini, da nam jil’ utegne še doma primanjkovati. Prav zadnje čase beremo, da se je na Hivaškefl1
vsak drugi namesto mene bil storil le svojo dolžnost, toda njegove žene, njeg^> župana itd. bi danes ne bilo več med žl" vimi. Pri teh besedah sem se spomnil Bp nameravani atentat z ročnimi granatami, ki sem ga svoje dui preprečil, o katerem pa Kamnikerju seveda ni bilo ničesar znanega. Uvidel a*m pa, da je njegov pogled v vse, kar se je med boji odigravalo, v«W' ko globlji, kakor bi si bil kdo mislil. ..
popisani sestanek je bil moj za^*1 »tik z dr. Kamnikerjern, ki sem ga, čep*®'1 sem imel čisto vest, obdržal do dane* sebe. Krepko mi je stisnil s svojo kos^*' no roko v slovo in ko sem dolga leta P^ tem slovesu ob njegovi smrti bral dolf?e obsmrtnice, ki so jih prinašali nemšk0-avstrijski listi, sem šele spoznal, kako ve' liki narodi cenijo in spoštujejo svoje *? narod in domovino res zaslužne
ljudi;
Dr. Kamniker je bil že pred smrtjo zara*1 Radgone in radgonskih bojev razglašen ** narodnega velikana ter so ga takoj P° smrti uvrstili med velmože naše veU^e državne in narodne sosede.
Čeprav me je pozneje ravno moje p10' stovoljno vojaško življenje brez laS^lj krivde vrglo v take socialne nižine, da D mi bila vsaka slamnata bilka lahko v moč in oporo, nisem nikdar mislil, * manj pa poskušal, izrabili Kamnikerja prostovoljno mi ponudeno pomoč. Kot *.. vek, ki je preponosen, da bi kaj Pr0^ bi take pomoči tudi, če bi bila prišla saI". od sebe, ne hotel in ne mogel izkoristi
Nadporočnik Benedikt Zeilhofer.
Ne da bi se laskal, temveč ker se ^ zdi, da je moja dolžnost, naj se še v P
Občni zbor zveze društev »Šola in dom“
ZAPISKI
KULTURNI PR
Slovenske mliolocjlčne starine
(Sledovi poganstva med Slovenci.)
olje močno pocenilo — blagodejen vpliv hrvaške samouprave, a prav tako seveda tudi sposobnejšega in dejavnejšega vodstva. Pri nas pa se o pocenitvi niti olja j niti moke prav nič ne sliši, in če bi tudi na kakšne načine prišlo do nje, tedaj kakor zmeraj gotovo šele potem, ko bodo naši ljudje že šteli težke milijone proizvajalcem na jugu in ko bo spet za milijone oškodovano naše narodno gospodarstvo.
Te dneve so spet govorili razni ljudje in listi, ki si delajo strankarsko reklamo, kakor da bi se Slovenci po zaslugi različnih nad vse sposobnih vodičev le po nekakšnem približevali svoji samoupravi. Pa ,.je ravno narobe res, vsak hip lahko beremo, da se je osnovala v Belgradu kakšna nova centralna naprava. Tako smo dobili z decembrom centralo za kurivo, v Belgradu seveda. December še ni pri kraju, pa imamo že težave s kurivom, kajti samo i dovoljenjem centrale v Belgradu se smejo prevažati drva in premog v Ljubljani. To centralo morajo namreč naši ljudje šele prositi za dovoljenje, da smejo prevažati drva. In kedaj je še kaka centrala v Belgradu hitro delala! Zato seveda naši trgovci dovoljenja ali sploh ne dobe, ali pa mnogo prepozno, tako da zamujajo čas. Da pa je čas za nabavo kuriva najbolj dragocen takrat, kadar je najbolj mraz, ne pa morebiti o sv. Jakobu, to ve ves svet, razen morebiti kakšne naše centrale.
Sicer pa prava reč — glavno je, da imamo vodiče, ki bodo že poskrbeli, da ostane pri starem.
Kaj pišejo /isti „
„Novi red“
Angleško stališče glede novega reda v Evropi, kakor ga napovedujejo sile osi, označuje angleški dnevnik »Manchester Guardian« takole:
Anglija je hotela zmeraj, da bi živeli evropski narodi svobodno, tako kakor žive Britanci sami. Nikoli ni nameravala, da bi svoja politična načela vsiljevala drugim narodom.
Danes pa je Anglija zainteresirana v vprašanjih evropske prihodnosti, ker ji želi dati pečat demokracije in svobode, in sicer ne le glede na samo sebe, ampak tudi v korist vseh ostalih evropskih narodov. V nasprotju z go-
'Mteienjem o obnovi .Evrope, kakršno namerava
Hitler, se bomo lotili mi dela s pomočjo določenega načrta, ki bo obravnaval Evropo kot celino.
Glede na neki govor angleškega parlamentarca Bevina pa piše »Manchester Guardian«:
Bevin je stvari zelo ustregel, ko je pogumno povedal, da naši mirovni cilji niso negativni in da se moramo v naši notranji in zunanji politiki držati načel, ki jih je označil Churchili z besedami »mali človek naprej«! Po Kevinovih besedah smo se odločili, ustvariti nov gospodarski red. Nikoli ne bomo dali, dn bi bila kjer koli brezposelnost ali lakota. Ne bomo tr-
»ebnih vrstah spomnim prvega slovenskega poveljnika takratne Radgone, nadporočnika Benedikta Zeilhoferja.
Rojen dne 7. maja 1891. v Poljčanah kot ®in znane učiteljske družine Josipa in Iva-tte Zeilhofer je svoja deška leta preživel pod našim zelenim Bočem. Študiral je v Mariboru ter se je kakor njegovi bratje posvetil vzgoji mladine. Kot učitelj je poučeval v raznih krajih na slovenskem štajerskem. Svetovna vojna ga je potegnila v svoj vrtinec, kjer je dosegel stopnjo nadporočnika ter se je posebno pri planinskih četah na laškem bojišču večkrat •zredno odlikoval.
Ob prevratu je bil med prvimi, ki so se v Mariboru pridružili generalu Maistru in 18uda’ ie Maister v takratnem komaj 28 letnem zelo resnem mladeniču na prvi pogled spoznal moža, ki mu lahko zaupa in prepusti eno svojih najbolj nevarnih ter veliko samostojnosti zahtevajočih nalog, t. j. zasedbo železnice špilje—Radgona, ter mesta in okraja Radgone. Kako odlično je Zeilhofer to svojo nalogo rešil in Rako zgledno so bili po njegovih zaslugah odbiti sovražni napadi ter končani radgonski boji, je bralcem že znano. Vsemu Že povedanemu bi dodal le to, da je Zeilhoferjeva neutrudna delavnost, pridnost, poštenost, stalna skrb in briga za vse njegove vojake, za povzdigo njihovega duha in domoljubna vzgoja, najlepši red .ter pravična in stroga disciplina v zvezi z ostalimi dobrimi in lepimi vojaško-yzgojnimi lastnostmi, ki so ob izbruhu bojev krasile radgonsko posadko, bile devet tednov dolgo Zeilhoferjevo mučno in ne-Poplačljivo delo. Vso to veliko delo je
Zgodovinar dr. Josip Mal je priobčil pod zgorejšnjim naslovom v 1.—4. zvezku »Glasnika muzejskega društva za Slovenijo« iz leta 1940. obširno obravnavo, ki ima pomen ne le za zgodovinarja, ampak za vse slovenske kulturne delavce. Zato se nam zdi potrebno, da jo omenimo in na kratko podamo vsaj nekaj dognanj dr. Mala iz slovenske mitologije, ki je še precej nepreiskano polje. Dr. Mal se opira na slovensko, rusko, nemško, srbsko in drugo knjištvo ter na lastne izsledke, ki jih je našel med ljudstvom. Išče sestavine bajeslovja starih Slovencev v starih ljudskih navadah, običajih in obredih ter ugotavlja, da je nujno potrebno zbiranje tega narodnega blaga, ki je dostikrat ohranjeno samo še v drobtinicah, ker je izza terezijanskih in jožefinskih časov zaradi nasprotovanja »presvetlenih« oblasti premnogo starih koledniških, svatovskih, pogrebnih in drugih običajev ali popolnoma prenehalo ali pa so hudo obledeli. Edino slovenska žena je te »babjeverne« ostanke po živem izročilu ohranjevala iz roda v rod ter deloma ohranila stare navade, običaje in obrede, ki so še sledovi poganstva med Slovenci. In to vkljub temu, da je moški svet le prerad gledal zviška in s posmehom na to »babjeverstvo«. Bajeslovno gradivo — pravi dr. Mal — je tisto, na podlagi česar je mogoče v zvezi z redkimi zapisanimi podatki in s primerjavo s stanjem in razmerami vzhodnoslovanskega kulturnega kroga, za katerega teko bogatejši viri, brez nekritičnega posploševanja in brez kakšnega divjega elimologiziranja ustvariti sliko verskega in duhovnega življenja starih Slovencev. Doslej so dod-stikrat zgodovinarji — tudi med sloven-
peli nobenih predpravic in naša glavna naloga bo, da ustvarimo nov način mišljenja. Povojni svet se mora ustanoviti na popolnoma drugem redu, kjer ne bo predpravic. S takim duhom ne bo prežeta po vojni samo Anglija, ta duh mora zajeti ves svet, vse stanove, posebno pa tiste, ki proizvajajo. Pri tem delu bo morala po vojni sodelovati tudi Amerika.
Mirovni cilji Velike Britanije
Pod vplivom nemško-italijanske propagande za nov red v Evropi so začeli tudi angleški listi obravnavati vprašanje bodoče ureditve sveta. Tako piše »Times«, ki dejansko zmeraj izraža nekakšno angleško uradno mnenje:
Vojaške zveze v stari obliki so se pokazale prav tako zastarele kakor nauk o kolektivni varnosti, ki so ga pridigali v Ženevi dolga leta zastonj. Papirnate zaveze se prikazujejo pod
opravil Zeilhofer s podporo svojih poveljnikov vodov. Obnova discipline — kar gre, kakor znano, edino z vajami in strogostjo
zraven pa okupacijska in obmejna služba in to z moštvom vseh svetovnih nazorov in mišljenj, ki so prišli iz vseh delov sveta, je Zeilhoferju imenitno uspela.
Organizacija obmejne, rekel bi lahko tudi frontne službe, je Zeilhoferju uspela tako, kakor se mu je posrečilo izuriti in pripraviti svojo posadko za boje. Tako je na primer ves njegov obmejni rajon, ki smo ga z orožjem držali, bil na naši in nasprotni strani stalno opazovan in agitato-rično obdelovan. V mislih imam nalašč izbrane poizvedovalce in agitatorje, ki so na obeh straneh med obmejnim prebivalstvom širili razpoloženje za Slovenijo in Jugoslavijo, pazili, zasledovali in pobijali nemško-avstrijsko protiagitacijo ter opazovali gibanje nasprotnikovih vojaških oddelkov.
Zeilhofer je, ko je bila uspešno končana bitka v Radgoni, kjer je sam prelil kri za domovino, užival veliko zaupanje svojih vojakov in predpostavljenih. Zavest, da so njegove skrbi, brige in delo mnogo Pripomogle k uspešnemu izidu bojev, je prodrla v glavo slehernega. Ko se je vrnil kot rekonvalescent iz Slatine-Radencev v Radgono na dan 13. februarja 1.1919., se je ^ pokazalo,^ kako zna pravilno vzgojeno vojaštvo svojega poveljnika, ki je v bojih na srečo rešil svojo glavo, upoštevati, ceniti in ljubiti. Cela posadka se je takrat postavila blizu murskega mostu z zastavo in cvetjem, da ga slavnostno sprejme. Ko se je pripeljal z vozom, še ves slaboten, čez Muro, so voz ustavili, trobentači so zatro-
skimi se je to dogodilo — posploševali kakšen izjemen primer ter so zaznameno-vali kot manjvreden ves narod, ki da mu ni bilo bilo nikoli usojeno kaj drugega, kot da je slepo služil vsakomur kot gospodarju in se je pokazala celo med zgodovinarji trditev, da je v davnih časih mogel mirno med našim ljudstvom uganjati spolnost sleherni nasilni klativitez. Naši zgodovinarji so začeli dvomiti, da bi stari Slovenci sploh imeli kakšne višje predstave o duhovnem in tvarnem svetu. Mitologična bitja so pripoznavali večjim narodom, za Slovence pa bi bilo to le nedovoljena aplikacija staroruskih razmer.
Raziskavanja dr. Mala so pa precej odgrnila zaveso staroslovenskega bogatega duhovnega življenja, ki je zrastlo seveda iz praslovanskih korenin in je dobilo po zneje lastno podobo.
Dvoverstvo je bilo tudi med Slovenci živo še dolgo po tem, ko so Slovenci sprejeli krščanstvo tako, da stari Slovenci, vkljub temu, da so bili na zunaj kristjani, niso mogli pozabiti svojih starih domačih poganskih bogov, starih domačih poganskih navad in vere v razne domače, hišne, poljske, gozdne in vodne duhove, v Vile in Rojenice, ki so spremljale človeka od rojstva do smrti, pa tudi ne vere v čarovništvo in »zagovore«, ki so ukazovali ognju, vodi in vetrovom, prinašali plodnost, bolezen in zdravje in so besedilo teh zagovorov zaupali šele na smrtni postelji svojemu nasledniku. Stara poganska nazira-nja so le povrh prebeljena živela še naprej, tako da še v 12. in 13. stoletju veliko odraščenih Slovencev ni bilo krščenih. Oglejski patriarh Bertold je 1. 1228. poročal, da ljudstvo posnema poganske nava-
pogoji novodobne vojne kot brezsmiselne, razen če že vnaprej določajo »stavo« vojaških sil, ter da skupna strategija opredeljuje take vojaške zaveznosti. Pogoj pa ostane zmeraj, da se ujemajo države, ki so se med seboj zavezale, v lojalnosti in svetovnem naziranju. Stavba britanske zveze utegne sicer prikazati rešitev vprašanja, kajti ta stavba je združljiva z bistvenim vprašanjem včlenjenih držav in izključuje podreditev enega udeleženca diktatu drugega. Nujna naloga je, najti rešitev, ki je prilagojena potrebam medsebojno se spoštujočega občestva. Prav zaradi tega ne sme biti zložitev sil Anglije z njenimi evropskimi zavezniki izključno zadeva vojaške potrebe. Gospodarski razvoj, ki je povzročil revolucionarne spremembe v vojskovanju, je treba upoštevati, in načrtno sodelovanje, porojeno v stiski vojne, ne sme v miru spet zginiti. Anglija ima dolžnost, da položi vklado za nov gospodarski red v sodelovanju z malimi državami, s katerimi jo veže toliko vezi in simpatij. Nov gospodarski red mora upoštevati koristi vseh držav, in vse se mora zgoditi, da se obrt in poljedelstvo lahko skupno razvijata in uspevata.
bili »Pozor«, poročnik Hercog je stotniji poveljeval »Pozdrav« in ko se je voz približal, so štirje vojaki vodili konje. S prepevanjem domoljubnih pesmi in »živijo Zeilhofer« klici se je nato stotnija pridružila vozu in je slavnostno spremila svojega prvega radgonskega slovenskega poveljnika, ranjenca in junaka, do Pistorjeve vojašnice. Ta dogodek omenjam, ker je dokaz, kako elitna četa je bila takratna Zeilhoferjeva radgonska posadka, sesto-ječa iz samih slovenskih prostovoljcev, in ker naj bo za zgled našim prihodnjim po-kolenjem. Še danes, če tudi po več ko 22 letih, kjer koli srečam tovariše iz Radgone, me z velikim spoštovanjem povprašujejo po svojem nekdanjem poveljniku. Kakor vidim, bodo ostali vse svoje življenje ponosni, da so bili vojaki in zmagoviti bojevniki radgonske Zeilhoferjeve posadke v letu 1918/19.
Priznanja udeležencem radgonske bitke.
Kdor je v letih po svetovni vojni zasledoval, kako se je večina držav svojim zaslužnim bojevnikom in legionarjem oddolžila za vse, kar so v bojih svoji domovini s požrtvovalnostjo in hrabrostjo koristili, se ne bo čudil, da se je tudi takratna mala 48 odstotno socialistično, torej politično protivojaško usmerjena republika Nemška Avstrija — država brez vsake vojaške obveznosti — znala svojim legionarjem, ki so se bojevali zoper nas za Radgono itd., prav lepo, ne samo s častmi, temveč tudi tvarno obdolžiti. Zagotovila jim je dosmrtne rente in denarne nagrade; dala jim je prednost pri sprejemanju in napredovanju v državni službi, kjer so iz-
E G L E D
de, in je dal, da to prepreči, sezidati cerkev v Črnomlju. Kobaridci na Goriškem so še sto let poznejše po božje častili drevo in studenec. Ljubljanski škof Tomaž Hren je v pridigi 25. aprila 1. 1607. nastopil zoper češčenje poganskih boštev Lade, Plejna in Poberina, in škof Slomšek je še sredi 19. stoletja moral nastopiti zoper novo ljudsko božjo pot k neki smreki pri Vitanju. Ko so pastirji prvič gnali spomladi živino na pašo, so kleče molili pod gabrom, da bi jim »sveti Velko« (slovanski bog Veles) ohranil živino zdravo.
Vse to so dokazi, ki jih navaja dr. Mal, kako močna je bila mitologija starih Slovencev. Kakor drugi Slovani so častili tudi stari Slovenci prikazni v naravi kot poljedelci. Nadnaravna bitja so jim oživljala dom, polje in gozd in jih varovala pred nesrečami. Osnova slovanskega in tudi slovenskega bajeslovja je bog ognja in za njim sonca. Krščanstvo je pustilo vero v svetost ognja, ki ga n. pr. na velikonočno soboto cerkev blagoslavlja; namesto poganskega ognika je postavilo sv. Elijo. Bog ognja se je prav kmalu združil s sončnim boštvom. Stari Slovenci so zažigali kresove ob dnevih, ko je stalo sonce najvišje. Ljudska pripovedka pripoveduje, da je bil martinček, ki se tako rad sonči, nekdaj človek, ker je pa sonce molil, ga je Bog izpremenil v žival. V Podjuni in v Rožu je navada, ki se je ohranila še iz poganskih časov, da gredo kmetje o veliki noči, ko sonce prebuja naravo, ob sončnem vzhodu na polja, kjer opravljajo molitve, obrnjeni proti vzhodu k soncu. Da so bili bliže sončnemu boštvu, so se zbirali stari Slovenci k obrednim slovesnostim najrajši na višavah, kjer so bila njih-na naravna svetišča. Dr. Mal pravi, da so zaradi starega izročila tudi v dobi krščanstva Slovenci postavili nešteto cerkvic in kapel na vrhovih gora, kakor jih med našimi sosedi nikjer ni najti. Ker je bil petelin daritvena žival sončnemu boštvu in je bilo sončno boštvo tudi varuh zakonske zveze in rodovitnosti, nosi še sedaj nevesta ob Zilji na Koroškem na enem roglju vil svečo, na drugem pa petelina. Na slemenih streh postavljajo še danes podobo petelina. Poganske predstave o moči ognja je preneslo krščanstvo na sveče, ki jih na svečnico blagoslavljajo za hišnega gospodarja kot nekdanjega verskega predstojnika družine. Na čaščenje sonca spominjajo še danes premnoge že-nitovanjske navade. Da so že stari Slovenci praznovali Božič že v poganskih časih, dokazuje navada, da so o Božiču pogasili na ognjišču ogenj in prižgali nov živ ogenj, ki daje novo rast in plodnost, ker se o Božiču sončna luč prerodi. V velikov-škem okraju so še v sredi 19. stoletja kurili božične kresove. V celovški kotlini
redno hitro napredovali do najvišjih stopenj itd. Najbolj zaslužnim je pa povrh kupila in podarila cele hiše in druge tvarne vrednosti, da ne govorim o postavitvi raznih spomenikov itd.
Kakšno priznanje so pa pri nas dosegli tisti, ki so v Radgoni iz idealizma in ljubezni do domovine postavljali svoja mlada življenja na kocke, ve najbolje vsak radgonski borec sam. Poveljnik zmhgovite obrambe Radgone, ki je pozneje postal aktivni častnik in še danes služi, je doslej, torej po več kakor dvaindvajsetih letih, napredoval za eno celo stopnjo. Iz takratnega nadporočnika je v tem času postal stotnik, tako da je ta stari in zaslužni borec iz osvobodilnih bojev po stopnji tovariš ali pa celo nižji od mladeničev, ki bi jim ne le samo po izkustvih, temveč tudi po letih že lahko bil oče. Kar mene zadene lahko povem, da sem nekaj let po radgonskih bojih bil prisiljen, vojaški poklic pustiti, ker me niso marali, in si iskati eksistenco v tujini, čez oceane, na drugih kontinentih. Ker sem skrivaj iskal službe — prestopek, ki bi se bil lahko z disciplinskim ukorom končal — mi je bila natvezena vohunska afera, kost, na kateri je naše, za njim pa svetovno časopisje, s častno izjemo mariborskih listov, ki so me pod vplivom mojega pokojnega brata, takrat komaj 22 letnega mestnega občinskega svetnika in ravnatelja tiskarne, Josipa Ošlaka branili in pomilovali, glodalo ter na ta način pomagalo mene tiščati in porivati na »goro Kalvarijo«, po kateri ravno zaradi tega še danes do neke mere prav težko nosim svoj življenjski križ.
(Dalje prihodnjič.)
kurijo kres na predvečer sv. Jurija, plešejo okoli ognja in kotalijo po hribu navzdol žareče plošče, ki so bile nekdaj Slovencem prispodoba sonca. Velikonočni kolači merijo po svoji obliki na sonce. Na Belokranjskem prepevajo o kresu pesmi o siroti-kresnici, ki jo zasnubi sončni sin iz devete dežele. Slovenci so imenovali sončnega boga poletne rodovitnosti Kresnik in med ljudstvom je bila vera, da ima vsak kraj ali dežela svojega varuha, Kresnika. Namesto Jarila, poganskega boga spomladanskega sončnega prerojenja in rodovitnosti, je stopil pri Rusih in pri Slovencih v času krščanstva sv. .Jurij. Bog označuje prvotno bogastvo, ne boštvo, ubog je pojem revščine. Dr. Mal popravlja Briicknerja, ki misli, da je Triglav čisto novo troglavo boštvo, in ugotavlja, da so tudi Srbi že poznali boga Triglava in da je naš gorski velikan Triglav v zvezi z čaščenjem boga Triglava. Bog Perun se skriva v sovenskem hudem vzkliku: »Para te vzemi, da bi te Para, šmentana Para itd. Pač pa zavrača dr. Mal Briicknerja, ki misli, da spominja gorenjsko Velesovo na boga Velesa, varuha živine, čred in pastirjev. Spomin na boginjo Mokušo je ohranjen v slovenski pripovesti o mogočni čarovnici Mokoški, ki je bila nekdaj ajdovska kraljičina. Hišnega boga Doinovoja imenujeje Slovenci dedeka. O Rojenicah pripovedujejo, da je Bog že z Adamom in Evo postavil na svet tudi tri Rojenice, ki naj bi sodile o vsem človekovem dejanju in nehanju. Gospodar žitnega polja je bil Polevoj ali žitni ded, ško! Hren je nastopil zoper češčenje Plejna, najbrž Polevoja. Stari Slovani so imeli ne le gozd, ampak tudi posamezno drevo za bivališče boga. Pod drevesi so se vršile v poganskih časih poroke. Da bi odpravili češčenje dreves, so tudi na Slovenskem postavili ravno v gozdih vse polno kapelic in cerkvic. Tudi studenci so veljali starim Slovanom za bi-
Ljubljana, 26. dec. 1940.
Spoštovani g. doktor!
V	sestavkih »Evropske krize in slovenski narod« in »Pripombe k slovenski literarni zgodovini«, ki sta letos izšla v vaši reviji, je A. Javor obdelal nekatere baje pok. profesorja Prijatelja »okostenele, znanstveni resnici in sodobnim slovenskim kulturnim, socialnim in političnim potrebam nasprotne dogme«, kakor jih sam oznamenjuje. Ker je jasno, da take dogme ne smejo več imeti domovinske pravice v zakladnici znanstvenih dognanj, je napravil »obračun z reakcionarnimi apriorizmi, ki ne koreninijo v snovi, temveč v zastarelih ideoloških vezeh, izvirajočih kljub vsej pomembnosti, zaslužnosti in možganski kapaciteti avtorjev — iz družbene in nazorske omejenosti«.
Po tem zelo korajžnem uvodu se je avtor s »kritičino ostrino sproščene človeške bodočnosti« lotil Prijateljevih »Staro-slovencev«. Najprej je ugotovil, da je neka Prijateljeva dilema »posledica meščansko-profesorskega idealističnega in nedialek-tičnega pojmovanja zgodovinske kategorije narod«. »Že površna analiza« gospodarskih razmer kaže to in to, a take analize Prijatelj ni izvršil, niti ni mogoče ugotoviti, da bi imel vsaj čut, da bi bila potrebna. Dogodila se mu je namreč »kate-drska, le v formalnem pogledu strokovna omejitev na slovensko leposlovno literaturo«. Od kod Prijateljeva »nezainteresiranost za ekonomsko in socialno analizo«, >analitična pomanjkljivost«? Odgovor ni težak. Tuje mu je »priznanje o kakršnem koli v zadnji instanci odločujočem vplivu gospodarskih razmer in ekonomskega razvoja«; dogmatično se kreta v mejah« itd , je »dogmatično ujet v meščanske pojme« itd. Meščansko pojmovanje naroda pa je v svojem bistvu ostalo »fetišistično«. Naravno je, da se znanstveniku, ki je rastel »v meščanskih šolah« in se vzgajal »iz meščanskih knjig«, res ni lahko rešiti »v podzavesti zasidranega meščanskega dogmatizma«. Kolikor je Prijatelj »samo-zrianstvenik«, uvidi to in to, kolikor je »meščanski znanstvenik, nima poguma« izreči nekaj, kar bi rad A. Javor.
Ali ni to že dovolj, g. doktor, čeprav je šele začetek? Ali ni A. Javor že s tem ka-rakteriziral namesto svojega »malomeščanskega znanstvenika« samega sebe? Nehote obrneš revijo, ki jo bereš, in maješ z glavo: je, je, revija je. In ko zopet bereš, se ti sprevaja pred očmi še nova procesija »utrinkov«: »dokaj konfuzno pojmovana
vališče boštev, Vile pa so prebivale ob rekah. Slovenski Povodnji mož, ruski Vod-njanov, prebiva v rekah in jezerih. Vodna gladina je v božični in tudi kresni noči pokazala slovenskemu dekletu prihodnjega moža. Še nedavno je bila navada, da so dekleta darovala vodi kakšen denar z besedami: »Ljuba voda! Darujem ti od dna do dna, sem za moža že dosti godna!« Stari Slovenci so poosebljali tudi razne praznike in se jim priporočali. Zato srečujemo imena sv. Nedelja, Torek pri Plešivcu, Podsreda, Podčetrtek, sv. Sobota itd. Na praznovanje sonca spominjajo različne obredne in bajeslovne posebnosti, n. pr. koledniški prazniki = božični prazniki, {.»oprtniki (kar odgovarja ruskemu papo-rotniku), ki so obredna jed. Pogansko stiavo nadaljujejo sedaj slovenske pogrebne sedmine. Magično moč so pripisovali Slovenci trikratnemu ponavljanju kakšnega dejanja. S tem trojnim obkroževanjem naj bi nastal čarodejni ris (krog), ki varuje hudega tiste, ki so v njem. Od tod so razumljive ženitovanjske navade in je pojasnjen tudi trikratni obhod knežjega kam na pri ustoličenju koroškega vojvoda.
Dr. Mal sklepa svoj sestavek: »Slovenske mitologične starine« z željo, da bi bilo še v poslednji uri ugotovljeno in ohranjeno vse narodopisno blago, kolikor ga je še med preprostim, po posvečenih starih izročilih živečim ljudstvom, ker je to narodopisno blago važen vir za spoznavanje najstarejše narodove kulture posebno še za to, ker take navade pojasnjujejo razmere, o katerih vsi drugi viri molče. Pravilno poudarja, da te navade niso naša zaostalost in nazadnjaštvo ali pa naša rana in revščina, ampak so dragocena dediščina naše stare, samosvojo slovenske kulture, obledela slika ostankov miselno sklenjenega svetovnega nazora naših pred nikov.	—o—a—
kultura«, Prijateljevemu izrazu »tvorni« se moramo pač »žalostno nasmehniti«, do kake absurdnosti vodi jezikovno kulturno drobtiničarstvo, »znanstvena pomanjkljivost«, če bi bil Prijatelj »vsaj približno pojmoval narod« pravilno, »podzavestno izraženi (meščansko) razredni smisel«, »dogmatično ujetništvo v vulgarnem »idejnem« obzorju onega slovenskega malome-ščana oziroma meščana, ki je hotel iz kmetovega racionalnega obdelovanja iztisniti čimveč — za sebe«; in za sklep: »Prijateljeva koncepcija ,Staroslovencev‘ je vsekakor dosledno zgrajena stavba: temelji pa na napačnih, meščansko ideoloških, analitično pomanjkljivih, v bistvu dogmatičnih postavkah. Konec konca je kljub svojim pogostim, besedno in stilno blestečim liberalnim utrinkom — »kamrica reakcionarnih slovenskih tradicij«. G. doktor, vi ste odgovorni urednik »Sodobnosti«, jaz pa ne morem verjeti, da ste te stvari sploh brali, še manj pa, da bi upali zagovarjati tako nečisto in nesnažno pisanje.
Omenjeni sestavki pa očitujejo še hujše: neresnico. Neresnična je vsa osnova, na katero zida A. Javor svoj tempel: ne korenini v snovi, marveč v apriorizmih. Saj prav za prav ne terja od Prijatelja nič manj, kakor da bi bil moral predavati materialistično dialektiko; in ker je ni, je dogmatik itd. — sova sinici glavana pravi! Neresnična je v drobnostih. Prijatelj ne »smatra« Bleivveisove smeri za tvorni konservatizem zato, ker je zahtevala »zgolj ravnopravnost slovenščine v šoli in uradu«, marveč ker se v prvi periodi »okorelost našega konservatizma... še ni tako občutila« kot v »obdobju okorelega konservatizma«. P. ni glavnih elementov narodnosti reduciral na jezik in dokaj konfuzno pojmovano kulturo«, marveč je na oporečenem mestu le trdil, da »glavni elementi narodnosti: način mišljenja, verovanja, čustva in običajev, kulturne samoodločbe, vse to dobiva izraz, in stalno posodo v jeziku.« Prijateljeva »dogma o glavnih elementih narodnosti« je iz trle izvita. »Dogmatična trditev, da je bila 1848 protirevolucija slovanskim narodom nacionalna potreba (Staroslovenci, 1. 34) je gladko izmišljena, čeprav zanjo A. Javor navaja celo stran (kar pa seveda ni »znanstvena pomanjkljivost«)! P. ni »slovenskega vprašanja skrčil na problem narodovega cveta'«, o čemer na glas pričajo številne strani »Staroslovencev«, ki obravnavajo tudi ne-cvet (pos. od str. 82 dalje). Da se je »zatekel v protirevolucijo«, je debe-
la laž. Da bi bil Prijatelj zapisal kmetu »,razmeroma nagli povratek k redu'« v dobro, je ponarejeno; P. je zapisal: »Sploh pa se mora reči, da se je slovenski kmet, od nekdaj že vajen pokorščine in poslušnosti, razmeroma naglo umiril in povrnil k redu«. Zakaj A. Javor ni dosledno sklepal, da mu je tudi pokorščino in poslušnost zapisal v dobro? »Zanimivost svoje vrste« ni Prijateljevo pojmovanje slovenske kmečke konsex-vativnosti, marveč kako je to pojmovanje A. Javor zasukal: prvemu je kmet konservativen, starokopiten in za vse moderne ideje racionalnejšega obdelovanja zemlje ... kaj malo dostopen; drugi pa je iz tega napravil filium ante patrem: konservativen je Prijatelju kmet zato, »ker je bil kaj malo dostopen ...«!
Ali vam še ni dovolj, g. profesor? Zdi se, da ne, sicer bi ne bilo mogoče, da ste dali imprimatur za stavke, v katerih A. Javor dolži Prijatelja, da je slabo vzgajal akademsko mladino, pri čemer je »njegova odgovornost še toliko večja, kolikor gre za vzgojo bodočih vzgojiteljev.« Torej »njegova kri pride na nas in naše otroke«! In za kaj jo je vzgajal? »Govoriti ex ca-thedra o ,glavnih elementih narodnosti4 v Prijateljevem smislu in razglašati Blei-\veisov konservatizem za ,tvorni' — se konec konca pravi vzgajati tudi sodobni slovenski inteligenčni naraščaj v duhu tradicionalne slovenske programske omejenosti in politikantstva. (Danes je mogoče tak duh dovesti celo v sklad — s ,protek-toratsko mentaliteto'.)«
G. doktor, če prej niste prebrali in premislili teh podtikanj, jih preberite in premislite sedaj! Zatopite se saino za hip v Prijateljevo osebnost, primerjajte jo s krivično podobo A. Javora in potem se vprašajte, za kaj ste odgovorni!
.Toka Žigon
Švicarski svobodnjak Georg Sidler
ki je živel v letih 1782,—1861., se je proslavil posebno kot borec za švicarsko neodvisnost v napoleonskih vojnah. Bil je prav originalen, odkritosrčen in močan človek. Napoleonovemu zunanjemu ministru Talleyrandu je na primer stisnil roko tako močno, da je ta od bolečine zakričal in mu ostal zaradi tega vedno sovražen; avstrijskega poslanika, ki je v nekem zaupnem pogovoru izrazil dvom v moč švicarske zvezne republike, pa je zagrabil za hlačni pas in ga z eno roko postavil na mizo. O tem značajnem in neupogljivem borcu za svobodo je izdala zdaj 292 strani obsegajočo knjigo švicarska založba Rot-apfel. Biografijo je napisal dr. Welti, urednik »Neue Zurcher Zeitung«.
Jezikovni kotiček
O »zvršilnem sedanjiku«.
Kadar hočemo izraziti, da je kako dejanje izvršeno s tem, da ga izrečemo (v 1. osebi), rabijo n. pr. dr. Gregor Pečjak,1 Jos. Stritar,8 Števan Kuzmič,3 in večjidel tudi Trubar’ sedanjik nedovršnega glagola; prav tako vsi drugi Slovani razen Lužiških Srbov. V dokaz tega naj navedem nekaj vzgledov: 1. II. Kor. 1,23 (Pečjak, Stritar:) kličem Boga za pričo; (Kuzmič:) szvedoka Bogi zovem; (Trubar:) klizhem na Buga k ani pryzhi. — 2. Mat. 26,63 (P.) rotim te; (Str.) zaklinjam te; (K.:) primarjam te; (Tr.:) jest tebe saklinam. —
3.	Rimlj. 3,31 (p.) postavo upostavljamo; (S.) postavljamo; (K.:) pravdo potrdjava-mo; (Tr.:) to postavo terdiino. — 4. Jan. 20, 21 (S.:) jaz pošiljam vas; (Fr.:) jest vas posliilcm (dialektična izgovarjava besede pošiljam) — [P- izjemoma: jaz vas pošljem, K.: pošlem.] — 5. K°r- 8,10 (P.) svet dajem; (S.:) dajem svet; (K.:) tanaes v&m davam; (Tr.:) vom svetuicm.
—	6. Luk. 2,10 (P., Str.:) oznanjam vam veselje; (K.:) nazvisesavam vam radoszt; (Tr.:) osnanuiem vesselie. — 7. I. Kor. 12, 3 (P.:) vam v vednost dajem; (S.:) vam dajem na znanje; (K.:) na znanye vam dani (izjemoma dovršnik); (Tr.:)
1 »Sv. pismo novega zakona, 2. natis. Priredili dr. Fr. Jeršč, dr. Gr. Pečjak, dr. A. Snoj«, [. del, Lj. 1937. II. del, Lj. 1939. (Besedilo je Pečjakovo.)
4	»Sv. pismo starega in novega zakona. V Lj. Založila Britanska in inozemska svetopisemska družba.« 1931. (Besedilo ie Stritarjevo.)
3 Stevan Kiiimics, »Nouvi zžkon, 1771 »u EInlli Saxonskoj«.
* Pr. Trubar, »Ta pervi deil tiga Noviga Testamenta'-, 1557; »Ta II. deil tiga N. T.c, 1577.
vom daicm nasnane. - 8. I. Kor. 15, 51 (P. dovršnik:) skrivnost vam povem; (S.:) skrivnost vam govorim; (K.:) szkrovnoszt vam povejm (izjemoma dovršnik); (Tr.:) vom pravim eno skrivno rezh. 9. Luk. 23, 46 (P. izjemoma dovršnik:) izročim svojo dušo; (S.:) izročam duha svojega; (K.:) poraesam diiso mojo; (Tr.:) poročam mui duh.	—	10. Rimlj. 12,	3	(P.:) naročam; (S.,	K.,	Tr.:) pravim.	—	11.	Rimlj-
11, 13 (P., K.:) pravim; (S., Tr.:) govorim-
—	12. Rimlj. 11, 1 in 11, 11 (S., K. in Tr.:) pravim — toda P.: dovršnik vprašam. —
V	nekaterih primerih pa ima Trubar vendar dovršnik (kjer rabijo S., S. in K. ne-dovršnik): 1.	Apost. dela	20,	32	(Tr.:)
isrozhim,	toda P.: prepuščam,	S.:	pripo-
ročam, K: preporaesam. — 2. Marko 9, 25 (Tr.:) tebi sapoveim, toda I*. velim, S. ukazujem, K. zapovejdam. — 3. Rimlj. 16, 1 Tr. porozliim, toda P., S. priporočam, K-pordesam. -- 4. I. Kor. 14, 18 sahvali® muiga Boga, toda (P. hvala Bogu); S. hvaljujem, K. hvalo dajem Bougi. — 5. I-Kor. 1, 14: Tr. sahvalim, toda P., S. hvalim, K. hvalo dajem. — 6. Jan. 16, 7: Tr. risnizo poveim, toda P. govorim, S. pravim, K. velim. — 7. Rimlj. 16, 22: Tr. muio slushbo spoveim (t. j. pozdravim), toda P. S. pozdravljam vas, K. pozdravlam-
V	vseh navedenih stavkih ima starocer-kvenoslovanski prevod nedovršnike, kakor zahteva logika. Po pravici piše I. Navratil:5 »Wie weit man sich verirren kann, beweisen insbesondere »prejmeva« (slov. Japelj) und itd.« Te besede se nanašajo na Japljev prevod stavka v Luk. ev. 23, 41. Tam piše Pečjak: »primerno temu, W sva storila, prejemava« (namreč: kazeOi tako pravi en hudodelec drugemu). Stritar: »prejemava po delih svojih, kar sva zaslužila«. Kiizmics: jemleva. Trub.: pri-jemleva — toda Japelj krivo: prejmeva, torej dovršnik. Kar je Navratilu »zabloda«, imenuje Miklošič »Verderbnis«, t. j. p»' kvaro (»Vergl. Syntax«, 1874, str. 777.), V. Bezek »pogrešek« (v letnem poročil" novomeške gimn., 1889, str. 39.), dr. J»*■ Mencej »zlorabo dovršnih glagolov (ArcfrlV f. slav. Philol.«, 1. XXVIII., str. 51.), » Perušek »spake« (poroč. ljubljanske L dr*-gimn., 1910, str. 26).
Dosledno in brez izjem so uporabljali te »pogreške, spake, pokvare, zablode« neki duhovniki, ki so prevajali po nalogu škofa Wolfa sv. pismo; delo je izhajalo na Wol-fove stroške od 1. 1856. do 1859. Rabo dovršnih glagolov v »zvršilnem« sedanjiku ali »efektivnem prezentu« (po Škrabcu) so zagovarjali	Luka	Pintar (1890	v	Zvonu), dr. Avg.	Musič	(v »Archivu	f.	slav-
Philol.«, 24. 1.), p. St. Škrabec (v 25. let' niku istega strokovnega lista) in dr. A-Breznik (v svoji »Slov. slovnici«, 1. izd-, 1916, § 275, 1, b; 2., 3. in 4. izd. (1921. -924 in 1934), § 255., 1, op. — Škrabec }e uporabljal v dokazovanju sofizme, ki sta jih razkrila dr. Mencej in R. Perušek.
Slovenski pisatelji	imajo izbiro	tned
dvema slovniškima teorijama in praksan18' Za prvo (rabo nedovršnikov v »zvrsi*' nem« sedanjiku) govore Stritar, Pečjaki Kuzmič, stara	cerkv.	slovanščina	in vsi
slovanski jeziki (razen lužiškega). Za drugo (rabo dovršnikov v »zvršilnem« sedanjiku) pa naš sedanji »razgovorni jezile«, jezikovna praksa Wolfovega »Sv. pisma* in — Prešernov verz (»Matiju Copu«): »Vam izročim ... pesem milo« (1. 1866. Je Levstik napravil nedovršnik:	»Izro^J»,,,
vam . • •«) Za prvo so boljši, močnejši ^ logi.
Zdi se mi potrebno poudariti, da se rf' bi sedanjik dovršnih glagolov le v štiri*1 pomenih ali funkcijah: 1. v pomenu p11' hodnjoga dejanja: Kmalu odidem iz Lju^ ljane (= bom odšel);
2. v pomenu preteklega dejanja: Nap0' leon zbere vojsko, napade sovražnika ter ga premaga (= je zbral, napadel ter pre' inagal);	{
3. v pomenu dejanja, ki se lahko vr* ob vsakem času. To velja posebno za Pre govore in podobne reke: Kamor se drev nagne, tja pade. Kogar zasačijo brez v°1‘ nega listka, mu naložijo globo;
4. v nikalnih vprašanjih z besedo »** kaj« na čelu: Zakaj mi ne odgovorite? kaj se ne oženiš?
Stavki v »zvršilnem sedanjiku« pa spadajo v nobeno izmed teh štirih v{ slavkov; zatorej je treba v njih rabiti dovršnik.	—ABC
5	»Beilrag zum Studium des slav. Zeitwor,eJ aller Dialekte«, Wien, 1856, na str. 65. 10 op. prvi na str. 63.	  —-
Urednik in izdajatelj: Ivan Zorec, Ptsa v Ljubljani
Očitno pismo g. dr. Ferdu Kozaku, uredniku „Sodobnosii“