Tekom 16. stoletja se je razširil protestantizem s tako naglico, da je za» jel pretežni del Evrope in sicer tako, da so bile čisto protestantovske: Angleška, Šotlandska, Danska, Švedska, po večini pa: Švica ter Nemčija, Francoska, Poljska ter Madžarska pa a .znatnimi manjšinami. Vzrok za ta ogromni odpad od Cerkve je predvsem v bistvu protestantizma. Po Lut« rovem nauku človeku ni treba sodelovati pri zveličanju, brezpredmetna so dobra dela, post, spoved, celibat;,; Lutrova popolna prostost krščanskega človeka je bila glavna privlačna sila za odpad. Nadaljnjih vzrokov pa je iskati na tedajnem cerkvenem in polltičnem polju. 1. Na cerkvenem pcljn. Papeštvo je moralo zavzeti strogo stališče napram krivoverstvu in radi tega si je nakopal Rim sovraStvo vseh slojev. To razpoloženja je znal izrabiti Luter za svoj nauk in je razpihal narodno strast Nemcev proti Rimu.! Nemška cerkev je bila izmed vseh lcrščanskih na:ibogatejša. To bogastvo ja vzbudilo pohlep in sovraštvo lajikov, ker je bilo cerkveno imetje nek.Jka vsestranska vzdrževalnica za višje in nižje plemstvo. Škofijski sedeži so bili po pretežni večini v rokah plemičev in povrh so navadno ti združevali po več škofij v eno radi dohodkov. Dobri škofje so bili ovirani v delovanju od strani stolnih kapitljev, iz katerih so se rekrutirali škofje in so bili prihranjeni za sinove plemstva. Pri tolikihi stolnih cerkvah večina kanonikov nt bila niti posve.ena. Nižje duhovščine je bilo tedaj mnogo preveč, ni bila prav ter zadostno zaposlena in slabo preskrbljena. Pre« mnogo je bilo takih, ki so silili v diihovski stan brez pičice poklica. Bilo je prccej samostanov, po katprih so se skrivali nevredni redovnikl in to je bil tndi vzrok, da je ob pojavu Lutrovega nauka o popolni prostosti uskočilo v protestp.ntizem tcliko sla-( bih redovnikov in redovnic. Naivečj« zlo za cerkev v Nemčiji je bil v tedajnih časih nemški viteški red. 2. Na političnem poljn. *" Žalostne cerkvene razmere so prijjravile pot protestantizmu, gonilna sila za naglo razširjenje so bile pa politične razmere in sicer: Vitezi so se prelevili v revolucijonarne nasprotnike duhovščine. Z uporabo smodnika so izgubili vitezi v bitkah odločilni na'stop in na njihovo mesto se je povjšpelo vojaštvo (Landsknechti) iz kmetskega ter meščanskega stanu. Brezposelni ter obubožani vitez je postal cestni ropar in radi tega že revolucijonar po poklicu. S pomočjo višje duhovščine je bil leta 1495 proglašen splošni mir, v resnici tudi izpeljan in zavoljo tega so bili ovirani roparski vitezi v svojem tolovajskem poslu. — Radi tega je bila pri klativitezih nad vse osovražena duhovščina in Lutrovo hujskanje proti katoliškim svečenikom je bila voda na mlin viteštva. Vitezi so bili tudi oni junaki, ki so v dobi procvita protestantizma ropali, grabili ter uničevali cerkveno premoženje. Mesta so se dvignila po odkritju Amerike 8 pomočjo cvetoče trgovine in so stremela po neodvisnosti. Mnogo mest je bilo pod oblastjo duhovnih knezov in ta so pozdravila versko novotarijo, ki jim je dovoljevala cerkvena denarna in sploh premoženjska sredstva uporabljati v boju zoper vladarja in gospodarja. Najvažnojši činitelj v dobi razmaha protestantizma so bili pa posvetni knez_. Knezi so prlsilili s surovo silo svoje podložnike v okrilje verske novotarije in to nasilno postopanje so razglašali protestantovski pridigarji kot 'dolžnost vesti. Kneze same je zvabil v Lutrovo vero predvsem pohlep po posesti katoliške cerkve, so ga seve tudi v polni meri uresničili in opravifevali rop cerkvenega imetja kot dolžnost vesti. Luter se je spozabil v svoji zagrizenosti in zablodil celo tako daleč, da je prepustil knezom cerkveno nadvlado. Tega nauka so se posvetni vladarjl tudi poslužili v polni meri in zasužnjili protestante tudi v verskem oziru. Kamorkoli pač pogledamo v tej žalostni dobi, so bile v splošnem razmere pač take, da so pospeševale versko novotarijo v vsakem oziru in v teh razmerah tiči tudi ključ do razlage dejstva, da je bilo nekaj časa devet desetln Nemčije v rokah protestantiztna. Začetak protestantizma. Povod za izbruh verskega razkola Je bil odpustek, katerega je razpisal papež Leon X. leta 1514, da bi dokončal mogočno stavbo Petrove cerkve v Rimu, ki naj bi bila glavna cerkev krš.anstva in skupna last vseh kristjanov. Proti načinu oznanjanja tega odpustka je nastopil redovnik Martin Luther. Dne 31. oktobra 1517 je nabil na vrata grajske cerkve v VVittenbergu svojih 95 tez ali verskih naukov proti odpustkom. Zastonj so s« trudili nemški učenja- ki, da bi odvrnili Lutra od njegovih naukov, zastonj je bil ves trud Leona, da bi pripeljal izgubljenega sina v pravi dom katoliške cerkve. Radi zakrknjene trdovratnosti je bil Luter izobčen iz Cerkve leta 1520. Papeževo pismo, ki mu je oznanilo izobčenje, je sežgal javno 10. decembra 1520 v Wittenbergu in se odrekel s tem činom tudi na zunaj vsaki spravi. Ta Lutrov nastop proti papežu, ki je bil podprt od političnih razmer, je izkopal nepremostljivo brezno med Cerkvijo ter pretežnim delom Nemčije in povzročil, da so odpadle od katolicizma tudi druge dežele. * Največji zvoril na svetu. Naj^ečji zvoni cerkev v Evropi so takozvani »Grand Bourdon« v Notre Dame v Parizu, zvon svetopeterske cerkve v Rimu iA zvon stolnice v Kolnu. Teža naštetih zvonov se giblje med 1300 do 3000 kg. Zvona stolne cerkve Uspenski ter Trojičkega samostana v Moskvi telitata 6.400 kg. Obadva sta pravzaprav pritlikavca v primeri z orjaškim carskim zvonom, ki je kraljeval na sredini Kremlja ter tehtal 20 tisoč kg. Oče tega zvona je bil drugi orjak, ki je bil ulit med vlado carja Alekseja v drugi polovici 17. stoletja in je bil težak 16 tisoč kg. Med požarom, ki je upepelil Moskvo leta 1701, je padeJ ta zvon iz zvonika na Kremlju ter se razbil. Mesto starega so ulili novega. Leta 1737 je zopet razsajal ogenj po Moskvi^ zvon je padel z zvonika in počil in iz zvonovega oboka se je odtrgal precejšen kos. Še le italjanski stavbenik Manferrano, ki je vodil olepšsvalna dela v Moskvi ter v Petrogradu, je pustil iz zvona odpadli kos postaviti na poseben podstavek poleg novega svona, ki je prejel ime »carjev zvon«. Ruski zvoni so sploh znani radi prijetnega glasu. V Moskvi je 1600 cerkev in je zvonenje očaralo vsacega, ko ga je slišal prvič. Moskva se ni imenovala zastonj — mesto 1600 cerkva. Prepoved sovjetov zvoniti v Moskvi, pomeni propad ruske kulture.