»ŽIV SPOMIN NA DELO IN PRIZADE VANJA ČLOVEKA, Kl GA JE KOVALA NAŠA REVOLUCIJA IN S KATERO JE TUDI ONSAM KOVAL NJENO BOGATO POSLANSTVO!«
Z zastrtimi besedami na ustih, s solzami iskrenosti v očeh se v tem turobnem februarskem jutru soočamo z minljivostjo iivljenja ideologa našepolpretekle in sedanje revolucionarnosti, z neusmiljenim dejstvom smrti našega dragega tovariša Edvarda Kardelja — Krištofa.
Težko in skorajda nemogoče je v trenutkih naše globoke žalosti strniti misli o edinstveni, revolucionarni, bojeviti smeli, pretehtani, neomajni in ustvarjalni poti človeka, kot je bil Edvard Kardelj — član predsedstva CK ZKJ in predsedstva SFRJ, narodnega heroja, junaka socialističnega dela
Rojen je bil v Ljubljani pred 69 leti v napredni delavski druži-ni, prežeti s trdno utemeljenimi in v življenju prekaljenimi spoz-nanji. In prav tu se je tovariš Ed-vard Kardelj navzel prvih misli in akcije v iskanju poti, ki naj bi osvobodila delovnega človeka vseh spon zatiranje, mu omogo-čila pogoje in možnosti osvoba-janja, mu nudila vsestransko ustvarjalnost. Dejavnost matere — delavke v Tobačni tovarni Ljubljana in očeta — člana so-cialdemokratske stranke ter njemu lastna intuitivnost in spoznanje sta ga vodila v za-metke enkratnih in globokih doumljivih nasprotij vsemu ob-stoječemu. Kot 16-letnika ga srečamo v prvih vrstah SKOJ, v prvih vrstah nasprotovanja zlo-glasni ORJUNI, |eta 1927 v članstvu mestnega komiteja SKOJ za Ljubljano in leto dni kasneje v vrstah komunistične partije Jugoslavije. Prav v tem času pa se pojavijo njegovi prvi kritični zapisi v Iistu SKOJ — Mladini. Natanko pred 50 leti je okusil svoj prvi zapor v Ljublja-ni, po ilegalnem delovanju v Beogradu še zloglasno Glavnja-čo, kmalu nato pa so mu oblasti prisodile še dve leti strogega za-pora v Požarevcu.
Po obnovljenem delovanju pokrajinske organizacije KPJ, se leta 1934 prvič sreča na pokra-jinski konferenci KPJ, ki je bila v Medvodah, s tovarišem Titom. »Tito je namc naredil močan vtis, zlasti zato, ker se je tako močno razlikoval od vrste drugih ljudi, ki so takrat prihajali v Slo-venijo. Njegove misli so bile glo-boke in preproste, ko je skupaj z nami pretresal našo situacijo in nam s svojimi bogatimi izkuš-njami pomagal do skupnih, od-ločnejših in boljših sklepov.« S temi besedami je podčrtal to sre-čanje pokojni tovariš Edvard Kardelj.
Študijska leta v Sovjetski zvezi so ga oplemenitila z ideologijo Leninove misli. Bil je bogatejši za dognana spoznanja, ki jih je v svojem ilegalnem političnem de-lovanju vnašal povsod, tako v Beogradu, kot v Ljubljani. V trenutkih napada Nemčije na Ju-goslavijo ga najdemo v vrstah politično organizirane vstaje naših narodov, nato skupaj z Bo-risom Kidričem pri pripravah na ustanovitev OF slovenskega na-roda, zatem na osvobojenem ozemlju v Srbiji, aktivno deluje v Vrhovnem štabu in se s poseb-nimi nalogami vrača v Slovenijo.
V letih najhujše vojne vihre, ob rojstvu naše državotvornosti
je bil na drugem zasedanju AVNOJ imenovan za podpred-sednika nacionalnega komiteja narodne osvoboditve Jugoslavi-je. Neposredno po osvoboditvi Beograda in konstituiranju na-cionalnega komiteja v vladi, je bil imenovan za podpredsednika vlade. To je obdobje, ki je trdno povezano z njegovim pionirskim delom pri izgrajevanju držav-nega sistema na osnovi lokalnih odborov in zasnove federacije-jugoslovanskih narodov. S tem je bilo povezano zahtevno in odgo-vorno delo, ki mu je bilo zaupano pri pripravi prve ustave FLRJ. S položaja predsednika zvezne kontrolne komisije je bil lela 1948 imenovan za zunanjega ministra in predsednika zvez-nega  komiteja za zakonodajo.
Pričeta nalogapri izgrajevanju narodne oblasti je bila pravza-prav tista poverjena naloga, ki jo je sprejel kot dolžnost, kot smo-ter in cilj svojega življenja, kot dolg in obveznost do skupnosti jugoslovanskih narodov in na-rodnosti, kot jasno smer naše in predvsem začrtane poti v sociali-zem. Le-tega je v svojih števil-nih, domala nepreštetih delih, v teoriji naše preteklosti, sedanjo-sti in bodočnosti, opredeljeval s sledečimi besedami: »Na sociali-zem ne gledam kot na obliko neke idealne družbe, ki si jo je v svoji glavi zamislil nek ideolog, ampak kot na objektivno pogo-jen zgodovinski proces v razvoju družbenoekonomskih odnosov med ljudmi. Prav s stališča druž-benoekonomskih odnosov med ljudmi je socializem zgodovinska epoha, v kateri se človek — na temelju svojega samoupravnega položaja v združenem delu ozi-roma socialističnih proizvajalnih odnosov in v vseh oblikah uprav-Ijanja s svojimi interesi — osvo-baja. Socializem in socialistično samoupravljanje ustvarjata po-goje, da svobodačloveka vse bolj postaja svoboda ustvarjalca, ki v vse večji meri razpolaga s pogoji, sredstvi in rezultati svojega dela, ki na tej osnovi prevzema odgo-vornost do enakih pravic dru-gega človeka in s tem nepo-sredno vpliva na vsa področja družbenega upravljanja.«
Z opredelitvami te definicije pa lahko povežemo vse tiste zgo-dovinske, neizpodbitne odloču-joče sklepe, zbrane v mislih Ed-varda Kardelja, ki jih je izrekel neposredno po ustanovitvi KPS, v aprilskih dneh leta 1937 na Če-binah: »Ni bil namen kongresa, da bi uvajal kakšne načelne spremembe glede na razredno in nacionalno vlogo komunistične
partije na Slovenskem, kajti le-ta ni bila ustanovljena leta 1937, ampak je ob ustanovnem kon-gresu že imela za seboj dve de-setletji hudih bojev, uspehov in porazov, začetnih otroških bo-lezni in anomalij, pa tudi odloč-nih revolucionarnih odločitev ter idejnih in političnih vzponov.«
Močna, enkratna in preudarna je bila osebnost tovariša Edvarda Kardelja. Odločnost te osebnosti poudarja neizpodbitna, dosledna in v toku življenja in akcije pri-sotna ppt izgrajevanja naše Ko-munistične partije oziroma Zveze komunistov.
Leta 1948 se Edvard Kardelj — Krištof, član politbiroja CK KPJ, sooča z zgodovinsko odgo-vorno situacijo v času mračnega, a odločnega in zgodovinsko potr-jenega spora z Informbirojem, ko se je bilo potrebno zelo od-Iočno in vztrajno bojevati za ohranitev tez marksizma in leni-nizma, o odnosih med komuni-stičnimi partijami in socialistič-nimi deželami. Tudi zgodovinski V. kongres jugoslovanskih ko-munistov, ki je ob dosledni ak-tivnosti slehernega člana KPJ ocenil stanje in politične razmere časa, v katerem je potekal, je bil zaradi tvornega angažiranja močno povezan z njegovim ime-nom.                                                          *•' ¦>
Skorajda je nomogoče-razdva-'1 jati njegov lik, prizadevanja in neprecenljivo delo z vsem, kar jfe zapisano v analih naše družbene graditve, v razvoju delavskega gibanja, še več, v vsem kar je danes resničnost, za kar se v vsa-kodnevnem življenju odločamo, kar gradimo skupaj in česar re-zultate uživamo!
Sprejemanje nove Ustave SFRJ leta 1963, mtavnih amandmajev 1971 in Ustave SFRJ leta 1974,zakonadelovnih Ijudi — zakona o združenem delu, vrsta precizno argumenti-ranih in na zgodovinskih spozna-njih opredeljenih, preizkušenih in za življenje uresničljivih smeri političnega razvoja — to, so morda lahko le njegova druž-beno najpomembnejša snova-nja, vsekakor pa še zdaleč ne vsa iz neizčrpne zakladnice razmiš-ljanj človeka, kot je bil tovariš Edvard Kardelj.
Morda         najpomembnejše
ostaja tisto, kar lahko dnevno ocenjujemo, s čimer se sreču-jemo — z razvojem našega sa-moupravnega socialističnega si-stema, z izvajanjem živih dele-gatskih odnosov, z vsem, kar po-nazarja naše akcije.
Prav o tem je Edvard Kardelj spregovori! že novembra  1946
na zasedanju ustavodajne skupš-čine Ljudske republike Sloveni-je. Spomnimo se še njegovih besed: »Široke ljudske množice je mogoče aktivirati v borbi ', tedaj, kadar so jim jasne per-spektive te borbe, naukov prete-klosti in borbe ne smemo nikoli pozabiti, če hočemo, da nam ' bodo jasne za prihodnost, ko bomo izgrajevali tak dom, v ka-terem bo dovolj kruha in sreče za vsakega delovnega človeka!«
Pri osebnem odločanju, kar smo imeli že nič kolikokrat pri-ložnost tudi slišati in prebrati, ga je vodil pravzaprav nek tretji vidik, tako ga je označeval sam, ki ga je znal na zelo plastičen in nazoren način predstaviti na primeru nacionalnega vprašanja. Dogodki so potrdili njegovo te-meljno tezo, ki jo je zagovarjal v razvoju slovenskega narodnega vprašanja, namreč, da si sloven-¦ ski narod lahko zagotovi varno prihodnost samo, če se bo v boju za svoj obstoj in za svoj enako-pravni položaj med narodi znal opreti na najbolj napredne druž-bene sile slovenske in jugoslo-vanske družbe in v sodobnem svetu nasploh.
Paleta delovanja pokojnega tovariša Edvarda Kardelja kot vodilnega ideologa naše jugoslo-vanske, revolucionarne stvarno-sti pa je bila v neopisano veliki meri obrnjena tudi k prizadeva-njem za mir v svetu, za suvere-nost slehernega naroda, za ena-kopravno in prijateljsko sodelo-vanje, za popuščanje napetosti v svetu. Mnogokrat je opozarjal na tako kruto prisotna dejstva so-dobnega sveta, kot so imperiali-stione težnje za ekonomsko in političnp podrejanje narodov, z namenom prisvajanja tujega na-ravnega bogastva in presežnega dela ali pa s političnim ciljem. da ^c spremeni razmerje moči v od-nosih med velikimi silami — torej viri mednarodnih nasprotij. Prav tem težnjam se po robu po-stavlja gibanje, ki temelji na po-litiJci neuv,rščanja\ In kot je dejal Edvard Kardelj, je prav v tem družbenozgodovinski pomen in moč tega gibanja, saj politika neuvrščenja pomeni boj za neodvisnost in enakopravnost vseh narodov, malih in velikih, boj proti ekonomskemu in poli-tičnemuzatiranju ter podrejanju narodov.
Revolucionarna usmeritev naše partije je bila vselej in predvsem odvisna od njenega odnosa do delavskega razreda, od vpliva delavstva na partijsko politiko, od tega, koliko je skr-bela za družbeni položaj delav-skega razreda in za uresniččva-nje njegovih interesov. In laka, kot je bila usmeritev naše partije, je bilo tudi neprecenljivo delo tovariša Edvarda Kardelja. V zadnji študiji, ki je danes dobro
poznana slehernemu delavcu in občanu — Smereh razvoja poli-tičnega sistema socialističnega samoupravljanja, namreč jasno in razumljivo razgrinja, v čem je socialistična in demokratična ustvarjalna sila družbe. Vseka-kor po njegovi ugotovitvi je sila v subjektivnem faktorju, s katerim pa ne razumemo samo Zveze komunistov in drugih družbeno-političnih organizacij, ampak tudi vse tiste družbene organiza-cije raznovrstnega tipa, ki imajo svoj interes in vpliv v družbenih odnosih in ki na različne načine vplivajo na družbeno zavest in na reševanje družbenih problemov. Prav ta vplivna vloga je nujna zato, ker družba ni sestavljena samo iz množice parcialnih inte-resov, neposredno povezanih z življenjskimi, delovnimi, ustvar-jalnimi in kulturnimi pogoji ter težnjami človeka, temveč tudi iz celovite idejne, politične, znan-stvene, kulturne in miselne nad-stavbe sploh.
V trenutkih poslednjega slo-vesa nam ostaja na osebnost Ed-varda Kardelja živo obujen spo-min. Spomin na delo in prizade-vanje človeka, ki ga je kovala naša revolucija in s katero je tudi on sam koval njeno bogato po-slanstvo.
Naša domovina, samoupravna socialistična Jugoslavija zgublja velikega revolucionarja, držav-nika, komunista, zgublja pa tudi preprostega, vedno dostopnega in priljubljenega občana našega mesta. Razvoju tega, njemu vedno dragega mesta, je name-njal vrsto razmišljanj in razprav, prizadeval si je za razvojne usmeritve Ljubljane, za kar mu ni bilo nikdar žal sicer tako dra-gocenega časa.
Kot veliki sin domovine je zgo-reval pri svojem delu, delal je skorajda do zadnjega dne.
S tem pa nas je za mnogo zave-zal. S svojim življenjskim delom, s svojo žrtvijo, z življenjem, ki je ugasnilo v njegovi Ljubljani, je zavezai naše narode, predvsem pa tudi nas, da se ga spominjamo tako. da gremo po poti, po kateri je šel sam.
Kako neizmerljiva je vrzel v naši samoupravni socialistični. skupnosti, v razvoju mednarod-nega delavskega gibanja, v pri-zadevanjih za mir v svetu, je v danem trenutku trpkosti težko presojati.
Pa vendarle, to vrzel bomo morali zapolniti s svojim delova-njem, pa tudi v trenutkih, ko se nam bodo misli povrnile na nje-govo živijenjsko delo in oseb-nost!«                    \_
Iz govora predsednika občinske skupščine Vilija Beliča na osred-nji komemoraciji v občini