21
Dopisi.
Iz Trsta. (Nova knjiga.') Te dni pride na svetlo v 4000 natisih prvi snopič knjige „Pod lipo", ki jo je začel pisati in izdajati po mesečnih snopičih J. Gr. Vrdelski v Trstu za naše ljudstvo, zlasti za kmete. Izhajal bo v drugi polovici vsaeega meseca. Za vsak snopič se plačuje deset soldov. Ta knjiga se bo razpošiljala naročnikom, kakor je navada; jo bo pa tudi prodajal tukaj v Trstu na ulici „Porte Rosso" Julij D ase«
Pri Grobelskem mostu blizo Celja. — Strašna nesreča nam je 12. dan u. m. med Žavcem in Celjem vzela veliko dobrotnico ubozih. Žena velikega posestnika Franca Fišer-ja, po domače Sketo-va, se je v Celje peljala obiskat svojega ljubljenega sina, ki je ondi v 8. latinski šoli; pripelje se do več težkih voz z krompirjem naloženih; reva hoče naprej peljati, al zapelje na kup kamenja, vozič se zvrne, ona pa pod težki voz, ki jo stare. Poštena žena nam ostane v dragem spominu!r                                               B. Winter.*)
Iz Škofje Loke. (Čitalnica.) V nedeljo 3. pro-senca t. 1. so udje čitalnice loške v občnem zboru nov odbor volili; izvoljeni so bili: g. Mohar za prvosed-nika, g. Pečnik za njegovega namestnika, g. K a dive c za denarničarja, g. Naglic za tajnika in g. Kopeli za namestnika. Gosp. Steski ta volitev ni bila po volji; ovreči jo je hotel in je obljubil svoje vzroke drugi dan naznaniti odboru, kteri je tudi koj pismeno povabil gosp. Stesko na drugi dan ob 8. uri zvečer, da pove dokaze, po kterih bi se mogla volitev ovreči; pa gosp. Steske ni bilo opravičit svoj protest. Naznanil je pa odboru pismeno, da ostane pri svojem protestu — vendar brez dokazov, ob enem pa je tudi vedeti dal svoj izstop iz društva. Odbor se je držal postavne poti, kakor pri včeranji volitvi, je volitev odobril in izstop gosp. Steske v vednost vzel. Po volitvi se je igrala glediščina igra „Bob iz Kranja" prav dobro, posebno Matiček je pokazal, da je bil svojemu poslu popolnoma kos. Pri tej igri se je vstopnina pobirala, fetera je bila v prid ubogim loškim učencem obrnjena; po igri je bila tombola in po tej tudi ples. Posebno je red, v kterem se v loški čitalnici vse zvršuje, hvale vreden.
Od sv. Duha pri Škofji Loki 10. jan. (Razjasnilo in pa konec besedi.) V 52. listu 1. L so „Novice" iz Zabnice prinesle dopis, ki naznanuje svetu, kako da Žabničanje samostalnega duhovnika, pokopališča, krstnega kamna itd. potrebujejo. Ker si. vredništvo samo pristavlja, da mu okoliščine žabniške niso znane, naj blagovoli sprejeti te-le vrstice, da se vidi, koliko da je v zgorej imenovanem dopisu resničnega. Lahko si misli, kdor uni dopis bere, kako po krivici se je Žabničanom branilo, duhovnijo in šolo napraviti. Dopisnik povzdiguje njihovo blagostanje in njihovo bogatijo, in pristavlja, češ, da bi Žabničanje lože svoj namen dosegli, ker v Žabnico je blizo 1000 duš vpisanih.  Čuda! kako
*) Nam bo drago.                                                            Vred.
se jih je od 700 naenkrat 1000 narastlo? — Neovrgljivo gotovo je, da sv. Duh ni bil nikdar pod žabniško ekspozituro. „Novice" so pa že poprej enkrat naznanile, da je že čez 80 otrok v žabniški šoli, izmed teh 80 pa ne enega ni od sv. Duha. Iz tega se jasno vidi, je li bilo potrebno in postavno, Svetoduhce s silo trgati od dobre glavne mestne šole v Loki, ktero so pomagali zidati in v ktero so svoje otroke radi in pridno pošiljali, tako v deško kakor dekliško šolo, — al je bilo mar lepo Sve-toduhcem s pomočjo vojakov (kterih se je neki bolehen mož, ko so k njegovi hiši prišli, tako ustrašil, da je drugi dan jel hudo kri pljuvati in je čez teden dni umrl; saj tako domači rajnkega trdijo) krave, zimsko in celo posteljno obleko, žito jemati in jih tako iz čve-terorazredne loške šole pod šolo le z enim razredom za oba spola skupaj siliti? Se li ne pravi to, otroku jemati pogačo pa mu ovsenjaka vriniti? Ce Žabničanje niso mogli pri svojih dobrih gruntih, kakor dopisnik pravi, na svoje stroške šole napraviti, naj bi bili celo deželo prisilili v pripomoč, kteri bi se bilo gotovo manj poznalo kakor Svetoduhcem, do kterih imajo ravno tako malo pravice, kakor^ do cele dežele, kaj tacega od nje zahtevati. Ce boste Žabničanje s svojim novim pokopališčem, ktero zahtevate, enako ravnali, pač bo treba, ne le Svetoduhce, temuč celo starološko županijo z vojaki na pomoč siliti. Svetoduhci smo pač napčno ravnali, da smo izmed Zabničanov si volili župana, ki je šole v imenu cele soseske prosil. Zatorej se ne more reči, da je kdo izmed nas gospćski nasprotoval, saj vemo, da se gospćska ravna po predlogih, ki jej dohajajo od predstojnikov ljudstva. — Iz že omenjenega dopisa bi se bralci tudi lahko mislili, kako silno mi Bitenci hrepenimo po pokopališču v Žabnici. Al nič manj kot to t. Mi hočemo, da se naši mrliči pokopujejo tamkaj, kjer že toliko naših predstarišev počiva, in kamor se cela loška okolica pokopuje. Mi Bitenci radi hodimo k službi božji v Faro, in kader nas kaka dolžnost veže, se pri materi Fari oglasimo; saj smo že letos, predno smo dopis iz Žabnice brali, gospoda dekana prosili, naj bi nas za naprej pri Fari za velikonočno spoved izpraše-vali. Dopisnik iz Zabnice pač ne ve, kako so zdraženi tudi drugi ljudje izmed Svetoduhcev, ki se jim je toliko sila godila, sicer bi bil raji molčal o tej žalostni pri-godbi, ne pa polen na ogenj ^ prikladai ter širokoustno se bahal, kakor da bi bili Žabničanje samo na svoje stroške šolo zidali; oni so marveč Svetoduhcem dolžni očitno zahvalo, da so jim toliko k^ šolskemu poslopju pripomogli. — In tako z Bogom! Žabničanje! mi Svetoduhci in Bitenci vam nič ne opoviramo vašega napredovanja, naj si bode kakoršno koli; le to vas prosimo in opominjamo, ne delajte dalje razprtja v svojo škodo! Sicer pa, ako privoljenje dosežete, napravite si za svoj denar lokalijo ali fajmoštrijo ali celo proštijo, ne na stroške Svetoduhcev in Bitencev, kakor so vam že gosp. dekan Kramar s prižnice naravnost povedali. Iz loške okolice 15. jan. (Žalostne pa vesele novice.) Ker so novi posestniki loške grajščine v graj-ščinskih gozdih Ljubniku, Hrastniku itd. začeli sme-rečje prav pridno podirati, si ne samo iz okolice, temuč tudi iz selške doline veliko delavcev kruh služi; že precej priletnega moža, očeta 4 otročičev, ki je v Ljubniku tako pridno in hitro delal, da ni eden tako, ker je bil tudi v Jelovici drvar, pa je unidan bukev ubila, ki je na-nj padla in mu glavo tako razbila, da so se mu možgani vidili, in je čez 4 ure žalostno smrt storiL — Naj po tej žalostni novici povem veselo, in ta je, da se je naša čitalnica zopet oživila in za novo leto dobila 34 udov (zmiraj še ubogo malo za mesto z 2000 dušami). Razveselila nas je že z igrami: „Domači prepir", „Županova Micika" in „Bob iz Kranja". Hvala
22
"V
jej! Le tako naprej! — Se to željo pa imamo pri srcu, da si naroči vse slovenske časnike in te pred vsemi drugimi, da je popolnoma vredna imena narodne.
Iz Predoselj poleg Kranja. * — Naš gospod baron Anton Zois so se ob novem letu spet milo spomnili tudi naših šolskih otročičev ter naj pridni ši m 12 učencem in 12 učenkam darovali vsakemu srebern tolar in novo pratiko s kmetijskimi poduki, — po takem dvojin lep dar: za dušo in telo! — Hvala preblagemu gospodu baronu, ki v vsem živi za narod svoj , ki pa ga tudi hvaležen svojega ljubljenca imenuje in po besedah Jak. Zupanovih tudi gospodu Antonu navdušen poje:
Pred Sava nehala Jz Bohinja teč' bo, Ko zabiti znala, Zois! hišo Tvojo! Iz Kamnika. {Zahvala.) Podpisana se v svojem in v imenu obdarovanih šolskih deklic srčno zahvaljujeva vsem blagim gospem in gospodičinam, ktere so dobičke dobrodelne tombole 20. grudna darovale v podporo ubogih šolaric, kakor tudi vsem dobrotnikom, ki so se te veselice vdeležili. Nabralo se je pri tej igri 81 gold,; iz tega denarja se je 50 ubogim deklicam tukajšnje dekliške šole obleka s čevlji, nogovicami itd. darovala. Ostalo je še 5 gold., za ktere se bodo med letom ubogim potrebne reči oskrbovale. Naj dobrotniki in dobrotnice se tudi vprihodnje tako blagovoljno spominjajo naših rev.
V Kamniku 1. prosenca.
J. Adlešič, dekliški učitelj. JM. Jackel, učiteljica.
Iz Sodrašice. J. Št. — 5. dne t. m. ob 7. uri zvečer se zasliši plat zvona in res gorel je blizo pri cerkvi skedenj, v kterem je bilo mrve okoli 80 centov, kašča, žito, ves pridelek in vsa oprava. Odkod ogenj, se nič ne ve; pogorelec je bil zavarovan.
Iz Ljubljane. Ker je treba in so to nektere soseske same želele, da se odloči tarifa, po kterih smejo občine (soseske) pobirati plačila (takse) od svojih soseščanov, zato je lanski deželni zbor sklenil postavo za take tarife, in ta postava je že tudi potrjena. Po tej postavi ima vsaka mestna ali kmečka občina pravico, če občinski zbor to sklene, vse ali nektere v tej postavi naštete takse pobirati, ali če je ktera občina eno ali drugo takso že vpeljala, jo povikšati po novi tarifi; vendar če o b č i n s k i zbor to ali uno tarifo vpeljati hoče, jo mora popred v potrjenje predložiti deželnemu odboru. Te takse (plačila) se stekajo v občinsko blagajnico (kaso). Zraven postavne takse se ne sme za dnino ali potnino nič tirjati. Kdor se hoče pritožiti, da je ta ali una taksa previsoko odmerjena, mora pritožbo zadnji čas v 14 dnevih vložiti občinskemu zboru. — Teh taks je 23 vrst. — Deželni odbor razpošilja to postavo še s posebnim razjasnilom. Gotovo bode ta tarifa dobra pomoč županom, ki večkrat niso vedeli, kaj bi zahtevali za to ali uno opravilo, in je pri tem bila kmalu zamera. Zdaj si županije po postavi tarifo narede višjo ali nižjo, kakor to kaže v tem ali unem kraju.
— (Tržaškim okoličanom) je odbor društva „za brambo narodnih pravic" poslal sledečo adreso:
„Visokocenjeni rodoljubi! Kar se je godilo dni preteklega meseca pri Vas, ko ste v brambo narodnih svetinj na postavni poti svoj glas povzdignili tako krepko, obrnilo je pozornost vse Avstrije a še daljih krajev na okolico tržaško.
Vi, vrli slovenski možje, pokazali ste v tej dobi, ko je oholi italijanizem hotel predrzno širiti svoj upliv čez zemljo slovensko, da niste samo le vojaška straža javni varnosti, marveč tudi skrbni varhi pravic narodovih.
V  tem, ko je vsak, komur ni strast zaslepila oči, občudoval možato postopanje Vaše, ki ni ne za trenutek zgrešilo meje postavne, je narod slovenski vseh pokrajin ponosno gledal na Vas, brate svoje ob Adriji.
In tako je tudi društvo naše, kteremu je naloga bramba narodnih pravic, radostno in ponosno gledala na možake, ki ste v djanji se kazali iskrene branitelje narodnega prava. Videli smo iz vsega Vašega gibanja,, da ste dika naroda slovenskega, kojega vodi goreča zavest slovanska, ob enem pa tudi vernost Avstriji. In tacih mož živo potrebuje država avstrijska na obalih jadranskega morja, a jih utegne prihodnji čas potrebovati še bolj.
Prejmite tedaj visokocenjeni rodoljubi! iskreno naše sočutje v britkih urah, ki jih imate, in živo naše priznanje tako sijajno skušenega domoljubja Vašega.
Kot nekdaj Spartanci ob Termopilah, tako tudi v prihodnje junaško stojite na zemlji primorski, za pravice naroda našega, vsi za enega, eden za vse!
In v srečen izid pravičnih Vaših borb pomozi Bog!"
V  imenu občnega zbora odbor društva za brambo narodnih pravic v Ljubljani 1. decembra 1868.
—  (Sme li katoliško duhovstvo vdelezevati se politi-Ških druzeb?) Pod tem naslovom je „Danica", kakor slišimo od visokočastitega gospoda, v poslednjem listu prinesla spis, ki temeljito razlaga nenavadne razmere današnjega Časa, in brez pridržkov in ovinkov daje na gori postavljeno vprašanje odločni odgovor ta, da se duhovstvo političnih društev, ki se zvesto držijo načela: „za vero, dom in cesarja", ne le sme vdelezevati, temuč daje celo potreba, da se jih vdeleži, in je mu celo dolžnost, prav krepko podpirati poštenjake, kterim je mar za pravo srečo naroda svojega. — Dokazavši tudi iz cerkvene zgodovine, da so se od nekdaj najslavniši boritelji za svetinje katoliške vere vstopali tudi na politično polje, in da le tak ni za pristop duhovnov k političnim društvom, kteri ni krop ne voda o svetem svojem poslu ali se zamere boji na nasprotni strani, klice potem duhovstvu te-le pomenljive besede: „Bode li duhovstvo dandanašnji, ko ima sv. cerkev toliko sovražnikov, roke križema držalo ter se udalo tirjatvi liberalcev: „duhovnik naj se peča samo z duhovskim! rečmi vcerkvi?" — Bog ne d a j, da bi tokrivo načelo kdaj pri nas obveljalo!
—  (Česa si žele ljubljanski liberalci?) Temu vprašanju odgovarja dunajska judinja „N. fr. Presse" z dopisom iz Ljubljane od 8. t. m., kteri je ves ali okrajšan romal po časnikih „Pressinega" duha, kakoršni so graška „Tagespošta", ljublj. „Tagblatt" itd. Morebiti ne toliko, da si je pisar prislužil par grošičev za svojo pisarijo, ampak brž ko ne zato, da bi agitacijo začel za srčna voščila svoja in svojih tovaršev, je zatrosil laž po svetu, da se prečastiti naš knezoškof odpovedd škofij s t vu, češ, da so „siti narodnega draženja" (ako bi to res bilo, moral bi dopisnik s svojimi tovarši na prsi svoje trkati: „mea maxima culpa!" in vsi škofje, kjer si dandanes narodi po 4. zapovedi božji borijo za svetinje svoje domovine, morali bi se odpovedati svojemu poslu) — in da koadjutor (sic!) in (sic!) naslednik preč. g. knezoškofa dr. Widmerja bode c. k. šolski svetnik g. dr. Jarc,^prihodnji stolni prost pa korar g. Savaschnigg. — Ce prav dopisnik „Pressini" knezoškofa hvali ter jih imenuje „staatsklugen Mann" zato, ker niso izdali dražilnega pastirskega lista in da niso v Ljubljani pripustili misij ona" (kaj da preč. škof mislijo o misijonih, to pričajo Smelednik, Loka, Cerklje, Kranjska gora, Horjul, Loka, Obloke, Semič itd.), vendar se mu bere izpod prstov, da že ves vesel g. dr. Jarca v duhu vidi na škofovem prestolu, g. Savaschnigga
23
pa na proštovem sedežu, ker „od njunega upliva pričakuje, da se „hvdja narodnosti" potre med častiti duhovščino našo". Čudno se mora svetlemu knezoškofu, ki imajo še vso moč višega duhovnega pastirstva v sebi, zdeti to, da jim nemškutarstvo ljubljansko daje „koad-jutorja" in „naslednika" ob enem; preblagi ranjki prost Kos pa tudi nikoli ne bi bili verjeli, da jim bode g. Sa-vaschnigg naslednik v prostiji in morebiti tudi v deželnem poslanstvu, ker oni so bili v okolici kranjski za poslanca izvoljeni enoglasno, g. Savaschnigg pa je v okolici ljubljanski dobil tudi en cel glas. Gotovo je „Pressini" dopisnik omenjenima gospodoma malo ljubavi skazal s tem, da jima je najviši duhovni službi v naši deželi podelil, ker priporočilo od t e strani, ktera po veliki večini v deželi nima celo nikakoršne simpatije, je zelo neugodno po Schillerjevih besedah, ki pravi: „diesen gefallen ist schlimm". Sicer pa je dopisnik sopet oči-vidno pokazal lažnjivost novoernega „liberalizma", ki z a-se hoče vso svobodo, drugim državljanom — in to so duhovni kakor vsak drug — pa še ne dopušča tega, da bi „brez cenzure škofove" smeli pošteno narodno čutje imeti in po tem misliti in ravnati! Tako „liberalizem" povsod kliče po policiji!
—  (Fotograjicna slika rajncega prosta Antona Kosa) se dobi pri fotografu D zim s kiju. To odgovarjamo mnogostranskemu popraševanju, ki nam je došlo.
—  Preč. gosp. Mat. Mršol je za korarja izvoljen. Gosp. Wurner, dozdaj profesor gimnazije v Kranji, pride v Ljubljano, gosp. Horvat pa v Celje. — Namesti pl. Felsenbrun-a pride pl. Possaner za c. kr. višega financ, svetovalca v Ljubljano.
—   Po želji gosp. dr. Račkega je gosp. dr. Jan. Bleivveis prijatelju našega naroda in slavnoznanemu francozkemu književniku gosp. Ljud. Leger-u, profesorju slovanske književnosti na „college de France" v Parizu, ki bode letos razlagal slovstvo jugoslovanskih plemen, imenito slovensko, hrvaško-3rbsko in bulgarsko, poslal imenitnejše knjige slovenske, iz kterih more proučiti slovensko književnost.
—  SI. osnovalni odbor žavskega tabora je tudi čitalnici ljubljanski v dar poslal svetlopis (fotografijo) imenitnega štajarskega tabora. Drag zgodovinsk spominek jej je to krasno darilo!
—  Kakor so „Novice" že oznanile, je 3. občni zbor „društva za brambo narodnih pravic" danes zvečer ob 7. uri v čitalnični dvorani. Odbor bode zboru predložil 3 obrise Vodnikovega spominka in pregled stroškov.
—  V čitalnici je v nedeljo ples brez „besede"; začetek ob 8. uri.
—  (Sokolov večer) v saboto, kterega sta gospoda Jeločnik in Zalar izvrstno ravnala, je bil poln „zidane volje/'
—   (Toznih dni ponarejalcev bankovcev) Še ne bo morebiti 8 dni konec. Zaslišani so dozdaj bili zato-ženci in okoli 30 prič, pa zaslišati jih je 84 v vsem skupaj. Potem še le bo državni tožnik svoje predloge stavil, zatem se začnć 7 advokatov zagovori, in po vsem sodi sodnija.
—   (Zima — pust — petroleum — „Kranjec" in „Kranjica".) Zima z malo snegom a velikim mrazom se je po dolgem obotavljanji zdaj vendar le začela (danes 19. t. m. ga nam gorkomer kaže 12 stopinj). Predrzne cvetke, ki so prezgodaj na svet se prikazale, so glavice
svoje spet položile v spanje. Pa saj je tako tudi z mar-sikakimi nadami človeškimi, političnimi in nepolitičnimi; mrzli srež jih hipoma popari! — Tudi pusta še zebe: prva plesa v kazini in čitalnici nista bila niti krop niti voda. Vendar je kazina spet brž prvikrat pokazala,  da tudi s §. 1. novih državljanskih postav ni
resnica. Ta §. pravi, da so si vsi državljani enaki, — a v kazini vidimo, da si niso, kajti ljubljanski „Her-renhaus" se še cel6 na plesišču strogo loči od „Haus der Gemeinen." Pa kaj nas to briga! da je le „Tag-blatt" ¦— „der Verfassungstreue" — ž njimi zadovoljen* — Stare babice pravijo, da tudi še letos bode „kraljica" bala vselej tista, ktera ima te „velike zasluge", da jej mož ali oče kupi najdražjo obleko. Da bi le veliko tacih „pustnih kraljic" bilo, potem si saj trgovci in krojači nekoliko pomorejo iz svojih zadreg! — Pa-darji pa se bojć, da bode tudi letos na balih hudih srčnih ran vsekanih, ktere se ne zacelijo tako cen6, kakor petroleum gotovo zaceli ozebline na rokah in nogah, da se Je dvakrat dobro namažejo. — V nedeljo so oklicali v Senklavžu ženina, ki je bil rojen 1795. 1. Prav tako! Saj je marsiktera žena s starčekom dandanes bolj zadovoljna nego marsikaka mlada z mladim.— Še eno poroko, in to prvo „civilno" v Ljubljani, moramo omeniti, ki se je dovršila na ulicah vćlikega našega trga. Lepa „Kranjica" si je dolgo iskala moža in ker ga ni bilo, je že žalosti nekoliko obledela; zdaj ga je dobila in to prav čvrstega zalega fanta „Kranjca." Da pa naši častiti bralci dolgo ne iščejo uganjke tej zastavici, povemo jim, da podobi v štacuni „pri Kranjici" je naš akademični malar Kuhnl naredil lep par v So-vanovi štacuni „pri Kranjcu." Tako ima zdaj „Kranjica" „Kranjca", samo to je hudo, da moreta ločena živeti.
—  Ker se katoliška družba zdaj v resnici pričenja, bo treba skrbeti tudi za primerno bukvarnico. Gospodje, kteri bi hotli za tako bukvarnico darovati bukev, zemljevidov, časnikov, rokopisov, so prošeni, da bi oddali take reči ali pri kterem začasnih odbornikov, ali pa pri gosp. dr. Jurju Sterbencu, kapi. pri sv. Jakopu v Ljubljani.                        Gr. Wurmbrand
za odbor.
—  {Razpis darila.) Odbor dramatičnega društva je v zadnji seji sklenil, da se razpiše darilo 25 goldinarjev za najbolji izvirni tekst (libretto) komične operete. Rokopisi pošiljajo naj se do 10. aprila t. 1. odboru. Honorirali se bodo primerno tudi drugi dobri rokopisi, kterim se omenjeno darilo ne bode moglo prisoditi. Vsa čč. vredništva slovenskih časopisov prosimo, da blagovolć priobčiti ta razpis v svojih listih.
Odbor.
— (V razjasnilo.) Dopisnik iz Ljubljane v 6. listu „Slov. Naroda" piše to-le: „Iz zanesljivega vira sem izvedel, da je pri prošlem zasedanji kranjskega zbora v narodnem klubu dr. J. Bleiweis predlagal, da bi se v zboru resolucija ali vsaj adresa naredila, v kteri bi se kakor glavna točka svetilo: zahtevanje zedinjenja Slovencev. Pa padel je v klubu s svojim predlogom, in bilo mu je na voljo dano o tem „nevaž-nem (!)" predmetu mimogrede ktero povedati, kar je tudi, kakor veste, storil."
Dolžnost do narodnega kluba me veže, povedati očitno, da ni res, da bi bil kdo družnikov mojih v klubu nasprotoval mojemu predlogu o resoluciji za ze-dinjenje Slovencev zarad tega, da je stvar „nevažna." Razlogi mojih prijateljev, ki važnost zedinstva tako temeljito cenijo kakor vsak drug, in to ne še le od lani, bili so vse drugi, mnogovrstni in tako tehtni, da sem po parlamentarnem običaji brez daljega upora^se udal nasprotnemu soglasnemu mnenju prijatlovsvojih.
Dr. Jan. Bleiweis, klubu prvomestnik.