Kratkočasen in podučen Ust za slovensko ljudstvo. Izhaja 10. vsakega mesca. Veljš, celoletno 2 gold. — polletno 1 gold. List 4. V Celovcu 10. aprila 1874. Leto VI. Saj še Poljska ni propala! (Po resnični zgodbi spisal dr. J. Sernec.) I. Na Gromilšaku, lepem gradu blizu Krakove, zbrala se je velika družba poljskih plemenitašev pri bogatem grofu Zibkijevskem. Bilo je leta 1849. Družbi se je koj poznalo, da ne išče le zabave, temuč da jo ganejo tudi važneje zadeve, — razgovor je bil resen in živahen. »Nič ne moremo pri nas začeti," veli Gorski, poljski plemič iz Kuskega, »obdani smo z ruskimi činovniki in vojaki, rane od leta 1830 niso še zacelele — kaj čemo ?" »Mi pa še manje," djal je Ljubomirski iz Šleskega, pruski deržavljan; „saj veste, kako nas žuli jarem naših birokratov — da nam štejejo za pregrešek, Poljaki biti." „Ali pomislite!" ofterne se Stipič, sosedni plemič domačega grofa k Gorskemu, „pri Vas imate vendar veči oblast nad kmetom, on Vas mora poslušati, ali mi na Avstrijskem nič ne opravimo pri kmetu, on uboga rajše cesarske uradnike." „To bi bilo čudno," zaverne Gorski, „kmet je Vam vdan, in če vzdignete zastavo Poljskega kraljestva, vsi pojdejo za Vami!" »Tako mora biti," pristavi Ljubomirski, »vi sedaj najlože pričnete, in časi so jako ugodni; na Dunaju vreje, v Parizu še bolj, mi Vam gotovo pridemo na pomoč, še na Nemškem ne bo dolgo mirno ostalo, in ne dvomim, da ne bi mogli zopet oživeti Poljske slave in naše kraljevine; le pogum!" „Kes ni več za preterpeti," priterdi Zibkijevski. »Uradniki so že tako ošabni, da so me žugali rubiti za-volj štibre. Mene, grofa iz najstarejšega roda na 10 milj v okolici! Davkarja sem nagovoril, naj premisli težke čase, ali zavernil je, da lehko plačam štibro, če redim 10 strežajev za-se. Kako bi pa mogel biti brez strežajev, prosim Vas?!" »Meni so še hujše nagajali," pravi Stipič. »Zgubil sem oni mesec pravdo zoper Bračun-a, župana v Novih dvorih, in njegovo občino zavolj pašnikov, ker je sodnija spoznala, da kmetje tam že več ko 30 let pasejo. Nikoli se ne bi kaj takega moglo zgoditi, če bi še živela Poljska svoboda." »Tedaj pa na delo," reče Gorski. »Zbudite narod, zlasti mladež, in glejte, da najdete v vsaki vasi saj enega bolj imenitnega kmeta, ki potem širi naše misli med sosedi." »Jaz se bom deržal mlinarja Barkoviča v Zdolih," meni Stipič. »Sin njegov je sicer cesarski uradnik, ali dober Poljak, in bila sva sošolca. Mlinarja pa posluša cela okolica." Tako so se razgovarjali, in še marsikaj sklenili, kedaj naj se začne upor; koliko pomoči je obetalo Krakovsko mesto, takrat še samostalno; kje bi se sešli; kdo bi vodil uporno vojsko itd. II. Med tem pa se' je bila že precej raznesla novica o namenih Poljskih plemenitašev po vaseh. Ljudje so ugibali , kaj bi bilo bolje; zbirali so se po kerčmah pa po hišah svojih zaupnih mož. Pri mlinarju Barkoviču najdemo ob tistem času, v pervi spomladi, precej veliko društvo kmetov iz Zdol in Novih dvorov v resnem posvetovanju. Nobenega ni bilo v celem društvu, ki bi se pote-* goval za plemiče. Poljski kmet nima veselih spominov na Poljsko kraljestvo, ker je bila takrat oblast grajščakov prevelika. Vendar dve stranki ste bili tudi med kmeti. Nekteri so svetovali, očitno se ustavljati plemičem, z orožjem v roki. Vodja te stranke je bil župan Bračun, prileten mož. Pripovedal je ravno, kar je bil slišal že od svojega očeta o starih časih, ko so Poljaki imeli še svojega kralja; kakor in koliko je moral služiti takrat kmet, koliko davkov mu je bilo odrajtovati, kako ni bilo mogoče pravico doseči zoper plemiča itd. »Kaj pa dru-zega hočejo sedaj plemiči, ko taiste pravice nad nami nazaj dobiti? Saj že tako težko služimo cesarja in plemiča, ali cesar nas varuje, če hoče plemič preveč od nas. Ti veš, Brenko, povej, kaj je storil grofov oskerbnik!" Brenko, majhen kočar iz Zdol, pripoveduje, da si je oskerbnik odmeril desetino pretekle jeseni od njegovega žita, in da je še z nogo potlačil žito v merico. »Jeza me je zgrabila, da sem mu segel v lase, in porinil ga tako močno, da je padel ob enem na tla. Ali kako se vstrašim, ko sem imel vse lase v roki; mislil sem že, da sem mu glavo odtergal. Vendar on beži tako naglo iz skednja, da sem se utolažil. Potem smo pa gledali tiste lase, pa so bili našivani na platno — pa-roka je rekel žid, da se pravi taki stvari." Oskerbnik me je htel zatožiti, ali tvoj sin," — oberne se k Barkoviču — »razložil mu je, da bi mogel tudi njega kaz-niti zavolj krive mere, in tako je tožbo opustil." »To je še malenkost," jame zopet Bračun govoriti. »Mojo hčer je mladi grof spravil v nesrečo, da je obupala, in si sama končala življenje; Stipič je segel po našem občinskem pašniku, ki od nekdaj sliši celi vesi. »Naj le pridejo plemiči, vernili se ne bodo." — »Le ne prenaglo," svari Barkovič. »Ti nisi sodnik njihov, nisi vojak cesarski. Pusti vsakemu njegovo delo, plemiči tako ali enako ničesar ne opravijo. Ko bodo videli, da so sami, pomirili se bodo tudi sami. Sile nam ni treba, Bog vari! Kako bi pa mogel naš narod kedaj napredovati, če bomo sami nizki in podložni? Plemiči ali njihov zarod, če bi začel delati, narodu še lahko pomagajo!" „Kaj pa to pomeni," veli Vukonik, posestnik iz Novih dvorov, „da mi je uni dan obetal oskerbnik vse dobro in blago, če bomo Poljaki zopet vsi združeni v eni der-žavi?" „Ta ni prazna," odgovori Barkovič, „ali sedaj je prazna. Kralja seveda hitro novega najdejo, — saj bi vsak plemič rad kraljeval, — ali kralja, ki ga poslušajo vsi drugi, ki tedaj ima moč, pravico varovati vsakemu, takega pa ni med njimi; pa naši plemiči sami so krivi, da ga ni, ker vsaki rod plemičev sili kvišku. Naša uboga Poljska je res razdeljena med dva cesarja ter jednega kralja, ali pred je bila razdeljena med sto grofov in tisoč plemičev, in to je bilo še hujše." „Zakaj ste pa djali, da ta ni prazna?" oglasi se zopet Vukonik. Barkovič se dolgo brani odgovoru, vendar slednjič spregovori: „Kako pa, da bi bila lepa Poljska deržava, ali nova Poljska, ne po starem kopitu. Pravica, terda kot skala, nalaga vsem po zmožnostih enaka bremena, in vse drugo, kar je dandanes potrebno za deržavo ; ali žalibože, ni jih na Poljskem takih mož, ki bi mogli to napraviti. Naši uuuci jih bodo komaj dočakali. Mi pa sedaj zvesto služimo našega cesarja!" Prikimali so nekteri Barkoviču, ali veča stranka je bila Bračunova. Razšli so se kmalu. m. Barkovič je bil še sam gospodar v svojem mlinu, vendar je privolil sinu Janezu veliki del dohodkov. Janez je bil namreč delal kot mlinarski pomočnik okoli Dunaja, in se tam naučil precej strojev ali mašin, po kterih si mlinar s pomočjo vodne sile dosti polajšuje svoje delo in dvojno pa trojno opravlja. Ko se je vernil domu, pustili so mu oče, spoznavši sinovo pamet, prosto roko, vendar le za take popravke, ktere so razumeli iz risanja, ali iz razgovorov. Barkovičev mlin je začel sloveti. Kmetje so. začeli žito za moko menjati pri Barkoviču, če niso hteli čakati mlenja. Peki so najeli ta mlin, če so bili po 3 ure oddaljeni, ker so vedeli, da dobijo moko ob določenem času. Barkovičev Janez je dobil od očeta mlin po smerti zapisanega, in smel se je oženiti, ker oče so že bili udovec. Stari Barkovič pa je obogatel precej, tako, da je mogel kupiti za drugega sina, Vladimirja, hišo in pekarijo v bližnjem mestu; tretjega, Viadislava pa je dal učiti. Vladimir je že tudi bil oženjen, in žena z dvema otrokoma bila je danes v mlinu. Janez pa je že imel četvero otrok, in vriska je bilo po mlinu, da nisi slišal koles klopotati. „Glej Nežika, kako se suče veliko kolo, in žene vertenko, tista pa kamen, ali vidiš?" tako jo uči sternič, mali Janezek. Zdaj se zadere Vladimirček, ki je pregloboko gledal v škaf, in si z moko igral, pa se prekucnil va-nj. — „To ni za vas," pravijo dedec, in poženejo vse ven, tje v hišo k materama. Tolažili so se kmalu, ker večerja je že stala na mizi. V občno veselje pride k večerji tudi Ladislav Barkovič, komisar pri cesarski okrožni uradniji iz bližnjega mesta. Tako je bila vsa rodovina zbrana, razun Vladimirja. Oče Barkovič so bili ponosni in veseli naj- mlajšega sina, ki se je znal prikupiti s poštenim ravnanjem kmetu, pa tudi vlada je bila ž njim zadovoljna, plemiči malokedaj, ker se je moral prepogosto ustavljati njihovim nameram. »Kako pa je tukaj?" vpraša Ladislav očeta. „Sli-šimo v mestu, da nameravajo plemiči spuntati se, in vzdigniti Poljsko zastavo." „Saj tako pravijo," priterdijo oče, „ali menda ne bo se nič zgodilo. Plemiči ne bodo našli pomoči, pri nas že ne." „Po mestih tudi malo," oglasi se Vladimirjeva žena. „Brez vsega ne bode," zaverne Ladislav, „ vlada ve" dobro, da so se zarotili nekteri plemiči, pa tudi, da reč ni nevarna; zato tudi malo vojakov imamo v okolici." Otročji smeh je pretergal razgovor. Mala Nežika si je bila z močnikom pomazala vse licev ker je htela sama jesti po vsej sili, vendar žlice ni prav znala rabiti. Zato so jo Janezevi otroci brili z drugo žlico, kakor so videli berke briti. IV. Gospod pl. Stipič je hitro .zvedel, da je Ladislav Barkovič obiskal svojega očeta, in koj drugo jutro je že bil pri njem. Naj pred varno, pa vedno živahneje je prigovarjal njemu in njegovemu očetu, naj se udeležita namenjenega upora, pa vse nič ni pomagalo. „Ali za božjo voljo, ne poznam tebe več!" vsklikne Stipič po dolgem razgovoru. -„Nisi več tisti mladeneč, s kterim sva se navduševala svoje dni za našo krasno domovino. Cesarska služba te je popolnima popačila, ne maraš več uboge Poljske!" „Ni res!" zaverne Ladislav. „Ljubim jo, kakor sem jo ljubil kedaj. Ali ljubim jo z delom, s trudom, in braneč pravice našemu ljudstvu. Veš li, da smo naredili v treh letih v naši županiji dve novi cesti in pet novih šol ? Naredi tudi tako, pa boš več koristil svojemu narodu, nego s puntanjem!" „To vse nič ne šteje! To so Vaše sleparije, s kte-rimi ljudstvo odvračate nam in domovini! Mi, mi bomo tega več, trojno več dali napraviti, ko dobimo moč v roke. Sicer pa taka dela niso za plemenitaša. Boriti se hočemo in umreti za Poljsko, to je naš poklic!" „Rajši živi in delaj za svoj rod in za svoj narod, dragi prijatelj! Ali ti je znano, da sta bila uni dan prodana dva grada barona G-uckovskega ? Kdo jih je kupil? Neki žid iz Pruskega, in neki nemški grof iz Dunaja. Kako lepo bi bilo, ako bi ju mogel kupiti domačin!" „To vse dobimo nazaj, če bomo srečni v vojski. Ali da Ti nočeš pomagati, tega nisem pričakoval. Vendar nas ne boš izdal?" „Ne boj se, brate, vlada že tako vse ve, česar jej je treba zvedeti. Jaz bi sicer moral še tebe posebno izdati; ali ne morem tega. Ti si mi bil vedno predrag prijatelj, in znano mi je, da vlada noče postopati proti vam, ona vas hoče prepustiti vaši osodi — vi si sami jamo kopljete. Kmeti so jako razkačeni zoper Vas. Vari se, vari, ljubi prijatelj!" „Smešno govoriš, ne poznaš naših moči. Ali jaz hočem tebe varovati. Na, vzemi karto, ktero imaš pokazati, ko pride naša vojska, da boš pri miru. Inača pogineš, kakor bodo poginili ali saj pregnani vsi cesarski uradniki." Ladislav je spoznal, da se Stipič ne da pregovoriti, in je karto sprejel, da ga ne bi še bolj razserdil. Takisto je mislil Stipič o Ladislavu in starem Barkoviču. Stipič se verne domu. - 35 — V. Malo tednov po tem razgovoru napočil je dan napovedanega punta. Plemiči so se zbrali pri nekterih gradili, oborožili svoje služabnike, in proglaševali novo Poljsko deržavo. Na Gomilšaku je bilo zbrano kerdelo, med njim skoraj vsa družba, ktero smo srečali v začetku naše pripovedke. Sklenili so saj skusiti, kmete si pridobiti, in Stipič je vodil v ta namen mali oddelek v Zdole, kjer so kmetje že tudi bili zbrani. Stipič jih tam nagovori z navdušenimi besedami; naj ne zatajijo svoje Poljske kervi, naj grejo v boj za domovino; obetal jim je prostost, vse lepo in blago, ko bo zopet stalo Poljsko kraljestvo. Ko je skončal, mermrali so kmetje, ali dolgo se ni oglasil k besedi nobeden. Slednjič veli Barkovič: ,, Gospod! to je vse lepo in dobro, ali mi smo navajeni, cesarske gospode poslušati. Pojdite z nami v mesto, mi čemo tam vprašati okrožnega poglavarja. Kakor bo tisti rekel, tako naj bode; če vam on priterdi, potem gremo v boj z vami!" * „Tako naj bo, tako!" kličejo vsi kmeti. Bračun jih pa tudi hujska, naj ne pustijo več od sebe Stipiča in njegove trume. Obdali so jih od vseh strani; da so le mlin imeli za seboj. Stipič je spoznal nevarnost, in zopet skuša kmete ogOToriti, pa vpili so preveč, da se ni mogel več razumeti Stipičev govor. »„Vi pojdete z nami v mesto!" — tako se razlegajo glasi vedno močneje, in Stipič s svojimi pobegne v mlin, pa ga zapre, da bi ječi ušel. Kmetje še sedaj niso namenili druge sile, ko da bi vjeli in odpeljali celo kerdelo, ali ko poterkajo na mlinske duri, streJje nekdo Stipičevih ljudi iz okna. Sedaj pa je postala divja jeza v ljudstvu, in Bračun jim prigovarja, duri podreti. Zastonj so bile vse prošnje Barkovičeve, duri so poknile, in na treske se razcepile pred sekirami kmetov. Po kratki borbi so mertvi ležali v mlinu Stipič in tovarši njegovi; padlo je bilo tudi nekoliko kmetov, med njimi Bračun, in dosti je bilo ranjenih. VI. Blizo tako se je bilo zgodilo tudi pri drugih gradih, kjer so bili zbrali plemiči svoje priveržence. Ves upor je bil pobit skoraj le po kmetih, ki niso mogli verjeti obetam svojih grajščakov. Vendar v bližnjem mestu niso vedeli za den, kedaj se bo začel punt, in prišel je tisti den nekoliko iznenada. Vojakov je bilo tam, pa v okolici komaj do 2000 mož, in komandiral jih je Benedek, takrat menda še le polkovnik. Govorilo se je vsakojako o puntu; za resnico še ni vedel nobeden. Keklo se je, da pride puntarjem na pomoč 20.000 vojakov iz Krakove, in svetovalo se je pri vojnem posvetovanju, umakniti se taki sili, cesarske kaše seboj vzeti itd. Ali Benedek pravi, da hoče vendar videti tistih 20.000 Krakovskih vojakov, in zapove, njim nasproti iti. Cesarska vojska je res šla naprej in pride do Gomilšaka. Tam pa že najdejo velike trume kmetov, ki so njim pripovedovali, da so že gotovi; da so oni sami nazaj gnali Krakovčane in plemiče. Vojska je nazadnje imela dosti opraviti, da je kmete pomirila, in njim otela še nekoliko plemičev, in varovala nekoliko gradov pred silno jezo razkačenega ljudstva. VII. Ladislav Barkovič je našel mertvega svojega prijatelja Stipiča, ko je prihitel iz mesta na pervi glas, kar se je zgodilo pri očetovem mlinu. Žalosten pogleda truplo svojega sošolca, ki je bil njemu dal zavarovalno karto, vendar še sebe ni mogel zavarovati. Preiskoval je potem po vladinem nalogu vso zgodbo, in izpraševal celi teden priče itd. Najhujši ljudje obeh strank so bili mertvi; drugi so se pozneje postavili pred sodnijo, in bili kazneni po postavah, vendar se je sodilo milostljivo o kmetih, ker so bili zadušili upor zoper deržavo. Ko je bil Ladislav skončal svoje delo, zbrala se je njemu na čast zopet neki dan vsa Barkovičeva rodovina v mlinarjevi hiši. Družba ni bila preveč vesela, ker je bil še živ spomin preteklih hudih dni. Otroci so tudi bili precej tihi, ker mali Janezek se ima jutre v mesto podati s stricem, in stopiti kot učenec ali vajenec v prodaj alnico nekega kupca. „Hvala lepa, ljubi sin," pravijo oče Barkovič k Ladislavu ; „srečen sem, da si ti dobil to delo v roke. Ti saj veš, da nikoli nisem šuntaJ proti našemu plemiču, če ravno so bili dosti hudi z nami. Ali ko tebe ne bi bilo, Bog v6, kaj bi mislili gospodje, ker se je ta nesreča zgodila v mojem mlinu." • „Znani ste kot poštenjak," odgovori Ladislav, „inače bi vlada tudi poslala drugega uradnika. Ali obžalujem globoko, da vlada mene ni poslala poprej! Lehko bi bili živi še nekteri, ktere smo pokopali. Naša uboga Poljska je zopet pretočila kri brez koristi, Bog daj, da ne bi nikoli več." „Tako si tudi jaz želim," poterdijo oče. „Ali veš, da smo ja-ko zadovoljni z novim grajščakom, bratom rajnega Stipiča? On ravna z nami po pravici, in gospa njegova delajo po hiši in zunaj, kakor naših ena!" „Poznam njo, iz našega mesta je, zdravnikova hči. To je jako pridna hiša, ki je zredila šest ver lih gospodinj, dve lastni hčeri in štiri sesterne." „Pa tudi dobra Polakinja je," še omenijo oče. „Vedno jo slišim govoriti v domačem jeziku s svojim gospodom." „Jaz sem tudi dober Poljak," pravi mladi Janez, Jaz tudi, mi tudi!" pristavijo otroci. Bela. (Zgodovinska povest. Poslovenil St. K.) (Konec.) IV. Med tem je nastopilo leto 1070. To leto ima Ogerski narod vselej v dobrem spominu. Leto 1070 pa Cerhalom! . . . Nerazrušljiv spominek magjarske slave je ondi postavljen, kterega železni zob časa ne more razjesti; spominek, kteri naznanja vsem stoletjam, kaki so bili nekdaj Magjari. Vzhodna turška deržava se je bila razderla, in na več strank razdeljeni narod je pošiljal mnogoštevilne roje v sosedne deržave. En oddelek razdrobljenega naroda, Huni, več sto tisoč glav, so pogostoma pustošili in ropali zdaj ruske, zdaj gerške pokrajine, pa so jo vdarili proti zapadni Evropi, so planili nad Erdeljsko, ktero so na vseh straneh oropali, pa so se vsuli na Magjarska tla, opustošili Bihar, Satmar in Njiršeg, po-plenili mnogo ljudi, živine in druge robe, ter poleg reke, kteri pravijo Samoš, odhajali. Glas te nesreče je ves narod na noge in k orožju poklical. — 36 — Vs"e županije so se podvizale pod vodstvom svojih velikih županov svoje vojake nabirati in na vojsko odpošiljati. Tudi A . . . ska županija je svojo bojaželjno mladino zbrala, ktero je mlad mož vodil. Ta mož je bil mladi Bela Martonfalvv, kterega že poznamo. Ves zamišljen jezdari Bela pred svojo «trumo, in ko zagleda pred seboj bližnje lesovje, globoko izdihne. Njegovi tovarši, kakor se je zdelo, niso tega zapazili, samo zvesti služabnik, ki je na vse pazil, kar njegov gospodar počenja, je sam pri sebi rekel: „0 jaz vem dobro, zakaj tako zdihuje." Blizo lesovja pridejo do neke križpoti. Mladi vodja pokliče k sebi enega svojih mož, in mu zapove, kje da naj prenočijo; on sam pa s svojim strežetom se zgubi sredi gozda. Dan je bil zopet slovo vzel, hladni jesenski veter je pihal, in drevesno listje je z visokih verhov doli na tla padalo, konjsko ropotanje je prestrašilo gozdne tiče, da so potišali. Počasi se je že temnilo. V kratkem je bilo neštevilno lučic prižgano na nebu, in zdaj pa zdaj se prikaže v daljavi polumesec. Dva kojnika jahata zamišljena. Na zadnje se jima prikaže lesena hiša. Skoz malo oknice se vidi luč. Nad dimnikom se je vzdigal gost dim. Ko prideta do hiše, stopita oba s konj in gospod gre noter. „Oče!" reče Helena, ki je prišlega pred hišo zagledala — „Bela je tukaj!" in v tem trenutku je bil že v hiši. „Kaj pomeni to, Bela! da prideš tako -nenadno?" vpraša dobri starček, „in kam je šel prijazni smeh, ki se je sicer videl na tvojih ustnicah?" „Oče!" odverne mladeneč, »domovina je v nevarnosti. Huni so vse Erdeljsko oropali, pa so planili nad našo deželo, in so iz Bihara mnogo jih zajeli, bogat plen vkup spravili, pa dalej odšli. Blagor domovine terja, da vsaki domorodec za orožje zgrabi; tedaj moram tudi jaz na vojsko; toda, oh kako mi je težko ločiti se od vaju! . . . Oče! . . . Helena! ... z Bogom!" „Vsakdo je dolžan izpolnovati to sveto dolžnost. . . . Ljubi moj sin, Bog te obvaruj na vseh potih!" In pri teh besedah ga je poljubil. „Bela!" jeclja Helena s solzami v očeh, „z Bogom! ... in če je to poslednjikrat, da se vidiva, potem jaz" ... tu onemi in mu pade v naročje. „Ne tuguj, ljuba moja!" ji pravi mladeneč, »bodočnost je v božjih rokah in ako mi je tako sojeno, da več nazaj ne pridem, tedaj umerjem slavne smerti . . . in če se nazaj vernem, tedaj bo nov lavor moje čelo mi venčal, in takrat, oj kako srečen bom . . . Ali izgodi naj se volja božja! Tudi to-le serce bije za-te, ljuba Helena! in ne pozabi na-te tudi sredi bojnega hrupa ... In če ti donesejo žalostni glas, da me ni več v številu živih, tedaj" — nadaljuje ves ginjen — „vzamejo tebe moja ljuba mati k sebi, kakor so obljubili, in ti prideš ž njo vred obiskat moj grob, in ga pomočiš s svojimi gorkimi solzami." Na to jo poljubi in odide, in večkrat se nazaj ozre in z rokami pozdravlja. Spremljan od svojega zvestega služabnika najde na odločenem mestu svoje tovarše, in dva dni potem je bil že pri veliki ogerski armadi. V. Prijetno jesensko vreme je. Po prevročih poletnih dnevih je bil nastopil hladnejši zrak, vsled česar so tudi ljudje bili bolj živi. Po dobro premišljenem bojnem načertu je že več 1 oddelkov ogerske vojske prehitelo sovražnika, in je v i Doboški županiji, na skrajnem koncu Erdeljskega, čakalo j Hune, ki niso nikar mislili na takošen upor. In glej! j en ogleduh abaujski, ki je bil poslan, da bi pozvedel, kje so sovražniki, in kaj počenjajo, prinese novico, da ; se Huni bližajo. Mladi kralj s svojima stricema, boja-| željni, so koj ukazali se vzdigniti. Sovražnik je bil takrat vtaborjen pri Čerhalmu. Hunski vodja Ozul, ki je slišal, da se bližajo Ogri, | je to reč le za malo igračo imel, in da je pokazal, kako zaničuje Ogre, poslal je njim naproti same male fanta-line, češ, da se igraje z Magjari vojski privadijo. Ali -pervi napad ga je naučil, da treba nasprotnika spodobno spoštovati; koj spravi vkup celo svojo vojsko, jo razpostavi na Čerhalmu, in obda vse njegove ster- mine s strelci, kteri so po tem cele goste oblake pušic I izpuščali doli nad Magjare, ki so Čerhalom okoli in okoli i oblegli. Magjarska vojska je sovražnika vedno krepkeje i napadala. Na tri oddelke razdeljeni, so vsaki na svojem kraji sovražnika hudo pritiskali. Mladi kralj, ves vnet, je Hune najderzneje napadal, med tem, ko je krotkejši Gejza pod gosto točo pušic sovražniku za herbet prišel; j Ladislav pa je od druge strani, s pomočjo A... skih trum čudeže hrabrosti doprinašal; on sam je s svojo sulico štiri Hune prebodel, oi petega je bil ranjen. Na zadnje je Magjarska vojska dospela na verh Čerhalma, kjer se je strašna borba začela. Zgodovina pravi, da so se njih meči do sitega napili Hunske kervi, kterim so gole glave sekali, kot da bi bile zelene tigiče ali buče. Hunska vojska je bila večidel pogubljena, le malo njih je bilo tako srečnih, da so mogli z begom se rešiti pogina. Po končani bitvi je vprašal voj voda Ladislav: „Kdo je bil tisti mladi volja, ki je tako hrabro Hune napadal in jih tolikajn pomoril?" „A . . . skega velikega župana sin, Martonfalvv Bela," mu nekdo odgovori. „Do zadnjega se je s sovražnikom viteško boril zraven mene," pravi vojvoda, „škoda, da je že domu odšel." Po celi deželi se je ta zmaga slovesno praznovala. VI. Vojskini hrup je potihnil. Naš mladeneč, namesti da bi bil v bojnih nevarnostih smert našel, bil je z novo slavo ovenčan, ter se je nazaj podvizal, kamor ga je vleklo serce in zato je bil že odšel, še predno je bilo Ladislavu mogoče, sozna-niti se z vitezom. Njegovo serce je bilo polno blažene sreče, ki mu jo je domišlija čarobno pred njegovimi dušnimi očmi malala. Tam stoji na vratih majhne hiše starček, ia praznuje, pod bremenom velike starosti še zdaj dovolj močan na duši, mirno praznik slavne zmage. Domišljuje se, kako starček zopet svoje slabe roke proti njemu steguje, da stisne na svoje persi vnuka glavnega slavnih dedov, kteri se ni bal za blagor svoje domovine tudi smerti nasproti iti. Tam zraven častitljivega starčeka stoji tudi lepa Helena, v prebeli roki derže prelep venec, in se nedolžno smehlja prišlemu nasproti, in tu se zamisli v vso blaženost, ktero more vživati pozemska stvar, ktera tolažbo nahaja v milem naročji prave vere tukaj na tem svetu. Toda, oh! kako goljufiva je dostikrat naša domišljija ?! . . . Namesti prekrasne bodočnosti, ktero nam domišljija v megleni daljavi kaže, in ktero občutljivi člo- — 37 — vek tako rad v mislih objema, ponuja mu pusta resnica dostikrat le nečimerno praznoto. Bela je bil dokaj dobre volje. Njegovo radost so nekako čutili tudi vsi njegovi tovarši. Ko so prišli blizo dobro znanega nam lesovj.a, bil je dan že blizo večera; in ko je bilo solnce zašlo, vidi, da se nebo koDec vidokroga rudeče žari. Mladenču se je zdelo, da to nič dobrega ne pomeni. Vzhodni veter je na moč pihal, in od polnočne strani so začenjali osodepolni oblaki nebo zakrivati. Ko pridejo do lesovja, glej ! truma divjih Bešenjev (ali Pešenegov) je napade enako oroslanu, ko pade na svoj plen. Napadeni potegnejo koj svoje ostre meče, in po dolgem borenji so bili divjaki veči del posečeni, drugi pa so se v beg spustili in tako gotovi smerti ušli. Pa tudi število tovaršev našega Bele se je bilo zdaj močno skerčilo. Bela se je zdaj obupan tje podvizal, spretnljevan od svojih še živih tovaršev, kamor ga je najbolj vleklo serce. Pa, glej grozo! . . . namesti da bi bil mu kdo svoje roke naproti stegoval, ga objeti, kakor si je bil domiš-ljeval, ne zagleda druzega, kakor samo dimnik, ki je še po konci stal, ker je hiša bila pogorela in ležala v razvalinah. Bela je stal tu, kakor golob, ki je svojo tovaršico zgubil; žalostno zavpije, obernivši se proti gostemu le-sovju, in kliče njeno drago ime, ali nobenega odgovora ni, le kukavica zdaj pa zdaj mu zakuka nasproti. Na zadaje gre tje, kjer je bil pervikrat ju zagledal, stopi s konja, poklekne z objokanimi očmi pri grobni gomili, kjer sta tolikokrat ostareli oče in njegova blaga hči klečala in molila; in potem ko je tu nekaj časa molil, čutil je svoje serce okrepljeno z nadzemsko močjo; poljubi grobni križ, pa se domu verne. Skerbna mati so od daleč že videli, da je nje sin nenavadno žalosten; tedaj so se mu nasproti podvizali. „Mati moja, kje je Helena?" tako vpraša in jo milo objame. „Ljubi moj sin! včeraj zjutraj sva bila tam jaz in tvoj oče; ona je bila tako dobra in postrežljiva in vljudna, kakor zmerom; ravno tako tudi nje oče. Došel nam je bil glas, da ima vojska naša neugoden izid; zato sta že danes naši domovini slovo dala. Odšla sta, ne vemo kam. „Oh mati moja!" pravi Bela, »zakaj sem prepozno prišel? Ona dva tedaj sta odšla! Bil sem v lesovji, ker sem ju hotel videti, toda hiša je v razvalinah, samo križ stoji še zmirom nad grobom, kjer sta po navadi molila; jaz sem ondi pokleknil in si od Boga prosil potrebne moči, da me ta žalost ne potlači." Mati so se zjokali, šli tudi staremu to novico povedat, in cela blaga družina je bila v globoko žalost vtopljena. VII. Med tem ko so se kralj Salomon in njegova dva strica vojskovali na posebnih straneh dežele, so Bešenji, ki so se bili na Laškem ustanovili, porabili to priložnost, in so pod brambo Niketa, ki je bil namestnik gerškega cesarja v Belemgradu, meje ogerske dežele po-gostoma napadali, veliko plena in vjetih seboj odpeljali. Ta nevarnost tedaj na južnem delu domovine je zopet na bojišče spravila meče, ki so se ravno kar še bili orudečili s kervjo svojih sovražnikov. Kralj in vsa ogerska vojska so se bili sošli pri Slanemkamnu; in ker so Bešenji bili že čez Donavo šli, da bi se domu vernili, so Magjari sklenili, Beligrad vzeti. Niketa je hotel Magjarom ubraniti prehod čez Savo z neugasljivim gerškim ognjem. In zares, ko so imeli čez Savo iti, skušali so jim ubraniti; ali Gerki niso s tem nič opravili, temuč so bili nazaj v mesto zagnani, in Magjari so brez zaderžka čez Savo prišli. Kralj in vojvode so svoje šotore postavili na nekem višem kraji. Niketa je Bešenje s tem napravil, da so se zopet naboj pripravili, da jim je rekel, da napada mesto samo Vid, kraljev ljubljenec, in pa mala truma Baš-kega velikega župana. Ker so tedaj si mislili, da brez težave zmagajo, so prileteli pod vodstvom Kozara Ger-kom pomagat. Ali Šopronjski veliki župan Janez je je tako potolkel, da se je komaj rešiti mogel njih vodja z malo peščico svojih. Oblega mesta je terpela že dva meseca. Okoli mesta so na ugodnih krajih postavili velike lesene stolpe, s katerih so s primernimi mašinami metali v mesto veliko kamenje in ogenj. V tretjem mesecu magjarsko dekle svojim rojakom slavno zmago nakloni. Ko je bil namreč Niketa od Bešenjev prejel plen' in vjete, bila je med njimi lepa in mlada deklica, ktera mu je tako dopadla, da jo je hotel za ženo vzeti. Ali deklina mu je tako-le odgovorila: »Ti si pozabil, da sem Magjarka; potem vedi, da sem zaročena z berhkim mladenčem. In kako bi mi bilo tudi mogoče se poročiti s takim možem, kteri je divje trume v mojo ubogo domovino poslal, ter je vzrok, da sem zgubila njega, kteri me je redil, in kterega sem na svetu "najbolj ljubila, mojega zastarelega očeta ... — naka! . . . pripravljena sem karkoli prestati — tudi smert preterpeti raje, kakor udati se volji tvoji." Nato jo je razkačeni Niketa v temno ječo zaperl in z lakoto tako dolgo terpinčil, da je obolela. Tu so jo djali v ženski samostan svete Evfemije. Lepa deklina je ravno bila okrevala, in se je podala pervikrat na sprehod, ko so ogerski vitezi začeli napadati mesto od vseh strani. Ona je takrat zažgala samostan na eni strani, in silen veter je ogenj koj razširil. — Niketa je mesto prodal. Zmaga je bila slavna; ali žalostni so bili njeni nasledki za Ogersko. Zgodovina pravi, da so iz grada izpuščeni Gerki večidel udali se vojvodi Gejzi, in da Salomonu jih je komaj en par v pest padlo. — Vojvoda Gejza je ujete brez vse odkupnine izpustil, in je za to lepo djanje od gerškega cesarja v dar dobil krono; ali od kralja Salomona mu je došlo to ponižanje, da je od zajetega plena z bratom Ladislavom dobil samo en del, med tem ko je kraljevi ljubljenec Vid dobil dva dela. Od tega časa je bila pretergana vez edinosti in miru med kraljem in vojvodoma; razpertije, pa pogosto prelivanje kervi je bilo po celi deržavi. Nestanovitnega kralja je njegov ljubljenec Vid vedno šuntal zoper oba strica, tako da jima je zdaj očitno, zdaj na skrivnem stregel po življenji, toda vselej zastonj in brez vspeha. Na ogerski tron je prišel 1. 1074 najpred Gejza, potem pa 1. 1077. Ladislav, kterega ogerska dežela časti kot svetnika. Salamon si je prizadeval zgubljeni tron zopet dobiti s pomočjo zdaj tega, zdaj 6nega tujega vladarja. — Na zadnje se je pogodil s Hunskim vladarjem Kuteškom, in mu je obljubil, ako mu zopet pomore na tron, polovico svojega kraljestva, svoje serce in krono pa njegovi hčeri. Ali tudi to mu ni nič pomagalo. — 38 — Ko je na Ogersko prišel in se približal s svojimi spremljevalci gostemu lesovju, lotila se je neka tužna žalost njegovega serca; rekel je tedaj tistim, ki so ga spremljevali, naj malo počakajo, da ogleda pot v gozdu. Zginil je, nobeden ga ni več videl. Poleg verjetnih sporočil je Salomon še enkrat se prikazal kot berač na Ladislavovem dvoru, pa je hitro spet zginil, ko je bil spoznan. Nekteri pripovedujejo celo, da je blizo Pule v Istriji zadnje dni svojega nemirnega življenja kot puščavnik živel, in da je priporočal vsem, ki so k njemu zahajali: naj ljubijo Boga, svojo domovino in svoje sorodnike. VIII. Slavna zmaga pri Belemgradu je imela žalostne nasledke za Ogersko deželo, vesele pa in radosti polne glede" na to našo povest. Tedaj žalost in veselje sta zdaj tu pred nami ne zvezana, ampak se objemata; veselje in pelin sta zmešana ; pa to ni nič novega, ker že modri Salomon govori : „Smeh se meša z žalostjo." Dospeli smo do najlepšega dela naše povesti; ali "popisati ga ni naša naloga. In kdo bi tudi mogel zvesto popisati tak trenotek, kodar za vedno žalostjo in tugo na enkrat nepričakano veselje naše serce napolni ? Naj popiše kdo, ako more, veselje golobovo, kedar je svojo zgubljeno golobico zopet našel! Naj popiše, kdor more, čisto ljubeče serce, ktero je polno občut-ljejev najsvetejše ljubezni, ki je po naključbi zgubilo predmet svoje goreče ljubezni, in potem ga na enkrat zopet zagleda! Jaz tega popisati ne morem. Saj je tudi ljubezen nekaj neizrekljivega, nekaj nedopovedljivega, kjer le serce govori, ustnice pa oneme. Glas serca mora umeti le sorodno serce. Bela, ki je v bojnem viharji obnašal se kot raz-serden lev, ni nifdar več mislil, da bo njegovo serce kedaj zopet v veselji plavalo. In vendar se je tako pri-godilo. Zajeta deklina — angelj varh — je bila Helena, in dasiravno so bile zginile z njenih lic, zavoljo prestane žalosti, spomladne rože, je bila vendar še lepa, ker je v njenem sercu rasla najlepša roža: domoljubje. Po omenjeni slavni zmagi kdo je bil bolj srečen, kakor Bela? Peljal je k altarju svojo ljubo nevesto. Badost se je brala na obrazu ženinovih staršev. Tudi Helenin oče se je veselil v boljši domovini; saj, kdor tukaj na Boga zaupa, ta se gotovo ne goljfa! Prodaji. Šent-Jariiejska. (V Št. Jarnejski okolici zapisal Fr. Zoreč.) Lepa fara Sent Jarnejska Videl gozde sem zelene Tri ure od Nov'ga mesta; In na polju žita r'mene; Še koroški furman vej To je lepota, da je res; Za le-ta prijeten krej. Hladna Kerka teče vmes. Dalječ ni take ravnine In tako fruhtne doline. To Ljubljanci povedo, Ki po vince dol gredo. Baski farman z hriba gleda Šent-Jarnejskega soseda; 'Z polja veterc ga hladi, V sercu se mu dobro zdi. Želel bi v tej fari biti, A ne s petjem kruh služiti; To zakaj, jaz ne povem, Škoda za me, da sam vem. Kavkažk obraz. (Po Vojt. Potockem Leop. Gorenjec.) O nekej priliki sem bil v Mingreliji spoznal enega izmed Zebeldinskih knezov: Tlapso Moranijo. Kadovoljni načelnik me je osvobodil, da smem odpopotovati na Ze-beldinske gore v vas Dol — v Tlapsino prestolnico. Prišel sem, kakor nalašč, tija tak čas, ko so konje jez-darili na stavo. Mingreli, Imeritje, Abhazi in Čerkesi štir-najst dni po smerti in vsak obletni mertvaški dan znamenitih osob imajo žalostno slavnost, katere glavna dika je konjska ježa na stavo. Sorodniki in znanci se zgrinjajo le-sem in slehernega dne" mladezen najboljše konje na stavo jezdari. Komur se posreči, da prekosi vse druge, tisti dobi vse konje, vsled česar se pogosto pripeti, da je kak ubožen mladenič nekolikrat sto konjem nenadoma lastnik in da se torej lehko oženi. O takih slovesnostih ne znaš lehko, kedo je kerščan, kedo Mo-hamedan; o teh tridnevnih svečanostih nij verskih prepirov, tudi skrivoma se ne kregajo; a nikoli se ne pripeti, da bi se katera taka slavnost kde onečastila s kakim ubojem, da-si je o takih shodih gnječa velika, da si je zbrani ljud po jezici, po veri in nravi različen, orožen pa od verna do tal vsakedo. Tudi jaz sem bil oblečen tako, kakor so bili oblečeni drugi, ali bistro gorjančevo oko je dobro poznalo, da sem ptujec. Z malimi besedami pa je Tlapsa Moranija upokojil vse. „To je moj kunak," — opomnil je tistim, kateri so me po- ¦ vpraševali, kedo sem, a nihče nij več vprašal ni tega, kako mi je ime, — a da se denes snidem s katerim izmed njih, pozdravil bi me — kot Tlapse Moranije „kunaka". Na to ježo je bil z nekolikimi Cerkesi vred prišel tudi Samši Ader Bej, krasen, sedemnajstleten mladenič, poln duha in veselih mislij. Jaz bi se bil rad sprijaznil ž njim — in -res sem se, Tlapsa pa mi je pomogel serčno rad. Po dokončanej ježi na stavo smo vsi trije odpotovali v Gagro, od kodar smo Šamša poslali, da bi zvedel, ali bi nas njegov starejši brat Beslan Ader Bej rado-voljno sprijel ali ne. Tretjega dne je prinesel vest, da nas radostno pozdravi in da, kakor nalašč, pridemo na veliko gostijo, zato" ker bodo sestro Šamša in Beslana Ader-Beja prodali nekemu turškemu kupcu. Jaz sem se prestrašil teh besed in poslužil zaupanja, ki sem ga imel v Tlapso in Šamša, da bi jima v glavo vtepel, kako nečloveško je tako dejanje. Po tem prizadetji sem ga povprašal, ali je sestra v ječi. Kar sem govoril, kar sem povprašal, vsemu sta se smijala na vse gerlo. Naposled se Tlapsa nekako potaji in jame dokazovati, da taka prodaja nij prav nič neusmiljenega. „Vi ne poznate naših običajev," — opomnil mi je, „in ne umejete jih; zato nas imenujete barbare, a nam se zdi, da ste vi sami barbarji. Glas o krasoti naših ženskih je razširjen po vsem vshodu; mi smo revni in živimo le s čredami ali s tem, kar si služimo z rokami ali prisečemo z meči. Naše hčere in sestre rasto" in zmerom goje upanje, da jih kak Turek, kupec vsled znamenite krasote kupi in prodade kakemu vzvišenemu moškemu v Turškej ali pa v Egiptu. Ce prav so tam gospe najvišega moštva, vendar-le nikoli ae zabijo svoje domovine, sorodnike pa zmerom podpirajo. To so znamenite, stanovite zaveze med Turci, Egipci in Cerkesi, — zaveze, kakoršnih menda nij kmalu kde\ Vsakedo menda izmed nas ima sorodnike med najimenitnejšimi bivatelji v Stambulu, v — 39 — Aleksandriji, v Trapezuntu in v drugih znamenitih mestih. Šamševa sestra nesterpno čaka, kedaj kupci pridejo k njej, a gotovo bode odlična gospa, morda cel6 Padišahova, ker je najkrasnejša na našem obrežji od Gagre noter do Anape." Ker nij razsvitijevalo ju kerščanstvo, nijsem mogel razjasniti jima, kako žalosten je tak običaj , da-si nij tako krut, kakor sem menil, da je, a vendar je zanič-ljiv in do cela nepristen. „Kake običaje pa imate vi P" — povprašata me. Po teh besedah jima jamem zakonskega stanu svetost razodevati po domačih pojmih in po ženskej dostojnosti; pripovčdal sein jima, da živa duša izmed nas nij silna milčevej in milkinej vesti, in duševnemu prepričanju o takem najvažnejšem životnem činu, — o urah, ko se zakoncema vsa bodočost določuje itd. ; ali jaz nijsem umel njiju, onadva pa mene nijsta umela. Vzbudila se je v Šamši neodbitna želja, da bi izpoznal evropsko družabno živenje, a ker se je to vjemalo z mislimi mojega načelnika, motil sem ga z nado, da si Se to leto priborim dovoljenje in velerad s seboj vzamem ga, če bode le veren svojej želji, in ko hitro mu brat utegne dovoliti odhod. Ko smo bili v Gagri dospeli k panogam kavkažkih gor, katere — kakor kak neprestopen zid, čeriese dele od Abhazov, šli smo po majhnem griči dalje: na desnej so bile goram snežne višine, a na levej je ponašalo se Cerno morje. Ko pridemo Kinčulu na breg, snidemo se z mladim Nardžukom, se sinom znanega Abhažkega kneza in enega izmed starejših Šamševih bratov, ki so nas čakali tamkaj e. Z veliko silo smo preplavili deročo reko, šli dalje po polji, kjer je koruza bila visoka tako, da se na konjih nijsmo videli iz nje, in kjer je povsodi okrog drevja smijalo se in ovijalo različno, velekrasno grozdje. Beslan Ader Bej je bival na holmu, nekoliko tisoč korakov od morja, kjer so na bregu v ovinci reke Kinčula bila Turška selišča, v seliščih pa so čakali kupci, kateri so hoteli odpeljati mojega prijatelja krasno sestro. Našli smo Beslana pod velikim kostanjem, imel je okrog sebe nekoliko Turških kupcev in nekolikrat po dvanajst odličnejših Čerkesov; vsi so bili oroženi od verha do tal, ker kakor mi ne hodimo okrog brezi sukenj, tako tamkaje nijso brezi orožja; orožje je tam nekova obleka, kakor nam frak ali telovnik. Beslan je vstal, Moranijo in mene prijel za roko — in poleg sebe posadil naju ; meni je takoj podal lulo, katero sem, ker sem poznal običaj, po nekolikih trenotkia oddal Moraniji, ta pa je oddal jo zopet Beslanu. Vsled tega smo se pokunačili. Sprejemnih obredov je bilo konec, a preverjen sem bil, da mi se ne pripeti nič hudega. Dobro rejeni Turški kupci so se mi čudni zdeli v primerji se suhimi, zbeganimi Cerkesi. Pri Beslanu smo obedvali goveje meso, izborno jagnjetino, izborno perotnino, ribe, rižo, med in različno sadje. Evropa se utegne čuditi, ker razodevljem, da sem nad šestdeset jedij naštel. Po obedu nam Beslan pokaže svoje konje in bojno orožje, potlej smo šahali in motili se še z neko drugo igro, katerej na vshodu re-kajo „nardi". Beslanova sestra bi bila drugega dne morala oditi. Znal sem, da običajna vljudnost tukaj od mene zahteva, da poprosim, da bi mi dovolili, ali jej morem ali ne dar dati pred odhodom. Svojo željo sem Beslanu razodel po Moraniji. Menda ob devetih dopo-ludne me je Beslan sam peljal tija, kjer ženstvo biva. Pri durih me je čakala cestna matrona, ki je umela ruščino in torej za tolmačko odločena bila mi. Beslan mi dade znamenje, da bi šel za njo, a takoj sem v čum-nati, ne prevelikej, zagledal svojega „kunaka" krasno sestro, sedečo med drugimi devami. Mirno se je smehljala, ali vendar sem solze videl jej na obličji. „Ti si ptujec," — opomnila mi je, „ti imaš domovino daleč za seboj, tudi jaz kmalu zapustim svojo očetnjavo, pozabim pa je nikoli ne." „Naši pesniki," — dejal sem, „terde, da je krasne ženske last — ves svet, a kader vidim katero, vselej sem preverjen, da bode kmalu ud nove rodovine, katera bode po pravici ponosna zatd, ker ima najkrasnejšo čer-kesko devico." Moje besede so jej bile važen poklon, a ko sem jej bil urico podal in razodel željo, da bi jej kazala zmerom srečne ure, zahvalila se mi je jako serčno in poprosila me je, da bi ne zabil o njenej bodočej osodi nje bratov zdaj pa zdaj povprašati česa. „Vi Franki," — opomnila je, „vi ste kakor selilni ptiči, nadejam se, da se bodeva še kedaj videla." Šest mesecev kasnejše, ko sem bil obiskal Beslana Beja, popotoval sem po Podoljskej cesti, imel sem s seboj mladega Šamša, kateremu je brat bil dovolil, da me sme do Tiflisa spremiti in od tu na štiri mesece oditi z menoj v Evropo. Mladi Čerkes se je bil uže v Tiflisu nekoliko seznanil z evropskimi običaji, ali vsak dan me je povpraševal marsikaj, čemur dosti potov nijsem znal, kaj bi odgovoril. Šel sem v krasno vasico Pardvin k svojej ovdovelej sorodnici, k gošpi Prezesi Gromniškej i k njenim uže polnoletnim hčeram. Pred Pardvinom v Tudorovu sta bivala njena dva brata Vincencij in Peter Stezinska, ne daleč od tu pa je bil kamornik Gromnicki, njenega rajnkega moža brat. Uže tri leta nijsem bil pri njih. Ko se vračamo na mila mesta in k ljubim ljudem, mami nas nekova bojazen, katere si nikakor ne moremo jas-niti. Šamšu sem zmerom pripovedal o Vandi — naj-mlajšej hčeri gospe Gromnicke, — o Vandi, katero sem od mladosti rad imel tako, kakor svojo sestro — in katera mi je ljubezen povračevala z ljubeznijo. Stara je bila šestnajst let, ko sem jo poslednji pot videl. Vstaviva se v Tudorovu v domu Vandinega ujca — Vincen-cija Stezinskega, da bi tem popreje zvedel okolnosti drage mi družine, ter upokojil se. Sicer je bilo kasno, Vincencij Stezinski je bil uže v postelji, ali kmalu je vsa hiša bila po konci, a izborni gospodar je jokal, smijal se in neprenehoma objemal in poljubljal me, kajti di-jakoval je z mojim očetom vred in jako rad me je imel. Mladi Kazimir, njegov sin, objemal me je verlo serčno ; jaz sem ga bil zapustil, ko je hotel iti na ptuje; ne davno poprej je prišel domov, ali pootožil se je, kar mi je dča pravil, in shujšal je; pa rčs nij bil več tako vesel, da-si je zmerom še bil vljuden, kakor nekedaj. Berzo se je seznanil z mojim Cerkesom — in odpeljal ga je v svojo sobo , jaz pa in Vincencij sva sedela pri steklenici ogerskega vina in dolgo sva se razgovarjala. Povpraševal sem, kaj Vanda počenja, kaj nje sestri, kaj gospa Prezesa. „Moja sestra je," —odgovori, „hvalaBogu, zdrava, a ne more se znebiti poročništva (jerobstva) — svojega svaka, kamernika Gromnkkega. Zefirina je poročena z grofom Tučivolskim, Brigita z grofom Dziegiecinskim, le Vanda je še doma. Kamernik je sesnoval ta zakon. Poznal sem Tučivolskega in Dziegiecinskega, predno sta se oženila. Tučivolskemu oča je veliko bogastvo pribe-retal z voli, pridobil z varčnostjo in z drugimi bereti-jami. Kedor si se zaslugami pribori cestno ime, to je kaj odličnega, kupljena čast pa je zlata pena. Grof Dziegiecinski je se svojo gospo odšel v Italijo — in po-potuje po njej uže drugo leto, bistri Tučivolski pa svoje imenje uživa v Odesi. Sicer pa naj delata, kar hočeta, — 40 — razodevljem ti, Vojteh: kar me boli in žali, to pa je to, ker je vredni Kazimir preveč navezan na Vando. Deva je z njim, res je angelj, kamernik pa je mojo sestro nahujskal, da bi blaznjivo bilo to, ko bi se poročila Vanda in Kazimir, ker obe sestri imate grofa, in da se Vanda tudi mora cestno omožiti; s Tučivolskim vred jej hoče, Bog jima grehe odpusti, prignati nekega nemškega ali italijanskega bogatina, kateri nij -ne grof, ne plemenitaš, a baje da je neizmerno bogat. Da pravico povem: moja sestra ima svojo last v velikej nerednosti zbog svojega živenja in zaradi vena, ki ga je dala svojima grofinjama, Vanda pa ima, razen dolgov, malo bogastva, a italijanski ali nemški bogataš poplača vse dolgove kmalu, zat6 pa baje bodo na-nj prepisali Pardvin. Jaz nijsem imovit, po svojih prednikih pa imam kos dobrega polja, to dadem svojemu sinu, naj mu le prepusti Vando. Ali slišal sem od gospoda kamernika in od same sestre uže nekoliko ostrih besed, zbog katerih se mi kri terdi v serci, zato" nagovarjam Kazimira in prosim, naj še enkrat odide na ptuje." Dolgo sem govoril s čestitim Vincencijem, skoro do belega dne, napdsled pa se poslovim od njega in od Kazimira — in odidem v Pardvin. Mojemu Šamšu sta se bila jako priljubila sin in oča. Mnogo potov v svojem živenji sem imel priliko, da sem se čudil tem bitij em divne prirode, — bitijem, katera mi barbare imenujemo, — čudil sem se jim, kako zdravo znajo soditi posamezne ljudi. Kakor po kakej zvlastnej prirojenosti, uganili so vsak pot na pervi pogled do cela neznanih osob značaj, a nobenkrat se nijso zmotili. Vanda je bila na verti, ali mnogo je bila krasnejša, nego pred mojim odhodom; ali kakor Kazimir, tudi ona nij imela tiste veselosti, katera tako lepo pristuje mladosti. „0, Vanda, ali še pomniš svojega Vojteha? — ali mi zaupaš svoje bolečine, nade in radosti?" — „Q, nikakor," — otožno odgovori, „jaz nijmam ni-kakoršnega veselja več; od kodi prihajaš ? ali se nijsi ustavil nikder na poti?" — »Da, v Tudorovu." »Tedaj znaš vse/ — opomni malo zarudela, »tedaj ti nijmam ničesar povedati." O teh besedah se biči začuj<5; gospa Prezesa in gospod kamernik sta se vračala se sprehoda, a v tem mi je Vanda obljubila, da mi zvečer vse razodene. „Dobro došli, zdravi, gospod konjiški stotnik!" — z daleč vsklikne kamernik, jaz pa v njegovem sivem oku nijsem mogel spoznati, da bi bil vesel mojega prihoda. Eazgovor se je sukal okrog minolih in bodočih snitkov z g. Holcem, nenavadvim odeškim bogatinom. „Vanda," — opomni gospa Prezeševa, »saj je še otrok, Kazimir je zmotil jej glavo." „To besedice nij vredno," — oponese kamernik, »dokler sem jaz živ, nečem, da bi Vanda bila nesrečna." Šli smo in sedli krog mize, a obed nij minol pre-prijetno; gospa Prezeševa in gospod kamernik sta čudno pogledavala Šamša, zdel se jima je do cela barbar, in nastavil mu je nekoliko vprašanj, s katerimi se občutljivo dotaknil silne samoljubosti, lastne kavkažkim biva-teljem. Mladeniču so kar iskrile se oči vsled same jeze, jaz pa sem, kolikor je bilo moči, hladil neprijetno besedovanje. Kamernik je kasnejše govoril o psih in puškah, katere je bil g. Holc poslal Petru Stezinskemu, gospa Prezeševa pak je govorila o pahovkah in o drugih rečeh, katere je g. Holc zopet bil poslal jej. Vselej je o tem imeni Vanda promenila barvo — in malo po malo je do cela umolknila. (Konec prih.) Jermak Timofejevič. (Spisal J. Steklasa.) Neizmerna nižava Sibirija razprostira se ob pomorju severnega ledenega morja od karskega zaliva do iztočnega erta. Na zapadu meji na Ural, na jugu na severni rob zadnje azijske visočine in na iztoku na Jablonsko in Stanovojsko gorovje. Poveršje znaša 186000 štirjaških milj; srednja obzirnost od severja proti jugu 250 milj ; od zapada proti iztoku pa 600 milj. Sibirija obseže skoraj četerti del cele Azije in je tedaj veča nego Evropa. Zima v teh najnerodovitnejših krajih Azije traja od septembra do junija ter je včasi tako merzlo, da cesto živo srebro zmerzne ter se dL previjati kakor svinec ; kratko leto pa je večkrat strašno vroče. Na severnem podgorju zadnje azijske visočine razprostira se velika, le z malo poljem pretergana ravan s hostami in gozdi; vsa zemlja pa do severnega ledenega morja je enolična stepa, na kterej sicer na jugu nekoliko kerž-ljavih rastlin raste, na severju pa se samo mah najde in zmerznjena tla, ki se tundra imenujejo. Južne gozdnate planjave so sem in tam pretergane s holmjem; suhe stepe in pa tundre so nižave v pravem smislu, ker na njih ni ne enega holmca. Planjava južno-zapadna od Oba se deli na dve stepi, namreč na Biarabieško med Obom in Irtišem in na Išmiško med Irtišem in Tobolskom. Sibirija je že od davna ruska. Zgodovina nam pripoveduje, da so bili prastanovniki te zemlje Tunguzi in druga mongolska plemena. Vsi hunski narodi, Avari in Hazari srednjega veka; so prišli od tukaj v Evropo. Njim so sledili Samoj'ovl dosmertnl udje: 477. Veršič Katarina, kmetica v Drezenci — Jereb Joabim, vikar v Orebku (II. pol.) 478. Rutar Marija, dekla v Drezenci 479. Ljudska šola v Gočah . 480. Ceferin Mohor, mladeneč v Zalemlogu Preč. Let ni no so poslali: g. Bizer Andrej, stolni kaplan v Celovcu Altman Jožef, župnik v Studenicah Dolinar Fr., župnik na Trati Muhovec BI., kaplan v Kamniku Derčar Mart., lokalist na Pt-ljici Buh Miba, kramar v Lučnah Ferčnik Lamb., župnik v Žabnicah Dovič Janez, župnik v Dolih Majheaič Gašpar, župnik pri sv. Miklavžu Košar Mat., kaplan v Svetinjah Sovič Škender, župnik pri sv. Trojici Aleš Luka, župnik v Preski Puher Viktor, župnik v Libeličah Frelih Matevž, farni predst. v Lašičah Paprej Matija, dekan v Braslovčah Umek Anton, župnik v Gradu . Plemel Val., župnik v Koroški Beli Žužek Šimen, kaplan na Jesenicah Keše Silvester, dekan v Begnah Lesjak Valentin, župnik v Dvoru Absec Matija, kaplan v Šmartnem Jarc Jernej, župnik v Dolu Kogej Jožef, dekan v Idriji Milar Janez, župnik v Kotmarivesi Lakonik Jože, župnik na Berdi Kovači« Janez, dekan v Trebnjem Mazek Lovro, kaplan v Zagorji Klobus Val., kaplan v Vremah Eakovec L., duhvnik v Škocijanu Hanžič Jakob, župnik pri sv. Duhu Klemene Franc, duhoven v Št. Petru o. Žibrat Ivan, profesor v Karlovcu Strajnšak Martin, dekan v Hočah Zmazek Franc, kaplan pri sv. Petru Rath France, župnik v Frajhamu Rebernik Vid, tergovec v Šmihelu Zoreč Janez, župnik v Mengšu Mlakar Anton, župnik v Mirnipeči Marinko Josip, kaplan v Kostanjevici Sevšek Luka, župnik v Artičah Hofstf-tter Janez, dekan v Postojni Aljančič Janez, kaplan v Rovtah Zdražba Janez, kaplan v Logatcu Cerne Anton, župnik v Hotederšici Oblak Janez, dekan v Cerknici Lesjak Jože, župnik v Sodražici Sorc Juri, kaplan v Moravčah . Kosec Jernej, župnik pri sv. Vidu Eekar Janezi kaplan v Lokvi Jan Jurij, dekan v Dolini Matjan Valentin, župnik v Risanu Muden Šimen, župnik v Železni Kapi Cocaj Jernej, župnik pri sv. Jurji Ukmar Anton, dekan v Tomaji Repič Andrej, župnik v Kapelah o. Avguštin Veleč, kapucin na Reki Mesar Janez, župnik na Boh. Bistrici Hofer Karol, farni oskerbnik pri sv. Joštu Kvaternik Ivan, dekan v Gerovem Grobelnik Davorin, kurat v Belih vodah Okorn Ignac, župnik v Senožečah Carli Alojz, kaplan v Mirnu . y Braucher Matija, dekan v Ospem Globočnik Maks, župnik v Ribnici Legat Valentin, župnik v Borovljah Žuvičič Paškal, kanonik na Tersatu Lušin Anton, kaplan v Selci Wilfan Simon, prost v Rudolfovem Tomel Jakob, kaplan v Hinjah Urbanija Lovro, župnik v Ambrusu Dolinar Matija, župnik na Slivnici Bosina Janez, dekan v Kozjem gld. 15 . « . 15 ¦ 15 . 15 „ 14 . - „ 27 . - „ 49 ¦ - ti **^ * ----- „ 16 . - „ 12 . - „ 45 . - ,, 19 • - „ 43 . - „ 27 . - „ 19 . - » 8 .- „ 53 . - „ 122 . 30 ., 344 . 80 „ 74 . 90 „ 25 . 30 „ 54 . - „ 302 . 80 „ 39 „ 53 „ 74 „ 331 « 29 „ 13 „ 275 . - „ 78 . 56 „ 22 . - ., 7 . - „ 6 . - „ 5 . - „ 17 . - „ 50 . - i 40.- • 54 , 56 . 65 > 31 . -„ 65 . 30 . 60. -» fc3 » 39 > 44 » 12 . 66 • 72 . 98 50 50 40 70 80 50 50 30 40 90 50 40 . 5 ¦ 89 » 28 . 93 . 13 . 25 . 15 . 33 . 62 > 28 . 50 . H • -. 25. -„ 64 . 90 ,10.-, TO.-*'¦«.¦* • 10 . -, 69 . -„ 202 . 40 , 48.-. 48. -, 33 . 40 , 225 . 90 Preč. g. Strajnšak Anton, kurat v Veržeji , Keršič Janez, lokalist pri sv. Katarini » Cizej Peter, župnik na Reki » Legan Fr., župnik v Nadanjeselu „ Raktelj Fr., učitelj v Ljubljani , Matijašič Jurij, stolni župnik v Mariboru „ Mavčič Jožef, Župnik v Št. Tomaža „ Razboršek Jožef, kaplan v Dobrepoljah 8 Balon Anton, župnik v Polzeli „ Brence Jernej, duhoven v Dutovljah , Koman Jožef, župnik v Sežani „ Cebular Franc, župnik v Povirji „ Štubelj Vinko, kaplan v Cerničah , Božič Anton, župnik v Rihenbergu „ Fišer Anton, kaplan v Vuzen ci „ Šercer Anton, kaplan v Cerni . ' . „ Ravnik Fr., župnik v Dvoru „ Svetlin Fr., župnik v Goričici „ Jereb Joab., vikar v Orehku „ Nabergoj Ivan, pos. in derž. poslanec v Prosekn..... „ Wolf Andrej, dekan v Kanala . „ Mandelc Anton, kaplan v Loki g Ptterlin Primož, duhoven pri sv. Lenartu „ Šlibar Gregor, kaplan v Podbrezji . b Janžek Edvard, kaplan v Vidmu . . „ Hajšek Anton, župnik v Makolah „ Kandut Krištof, župnik v Sp. Polskavi s Simonič Janez, kaplan v Št. Petru „ Oswald Jože, duhoven v Koprivni a Pribošič Janez, voj. duh. v Gradcu „ Remic France, duh pomočnik v Terstu „ Durnwirth Karol, špiritual v Celovcu „ Hvalica Anton, vikar v Drezenci „ Jekše Andrej, dekan v Kobaridu „ Pire Matej, stolni vikar v Gorici (II. poš „ Grabrijan Jurij, dekan v Vipavi „ Koršič Miha, župnik v Kviškem „ Štor Jožef, župnik v Sevnici „ Serajnik Lovro, dekan v Pliberku „ Babnik Jernej, lokalist na Uncu v Kernjak Andrej, kurat na Vratah „ Koler J., župnih v Brezi „ Ključevšek Ign., duhoven v Babnempolji „ Benedikt Jurij, župnik v Polčanah „ Gaišek Janez, katehet v Brežicah „ Dobajnikar Šim., župnik v Svečah „ Šerbicelj Matevž, župnik v Št. Kocijanu „ Drobež Ant., farni oskerbnik v Šmihelu „ Žerjav Mat., farni oskerbnik v Medgorjah ,, Juvančič Franc, dekan pri Novi cerkvi . „ Vovk Matej, kaplan v Mokronogu „ Sila Matija, župnik v Rodiku . x Čadež Ivan, duhoven v Št. Ivanu „ Zablatnik Janez, župnik v Št. Iljn . Cč. gg. Oblak J., 2 gld., Treven J. 1 gld., Petrič Mat., 1 gld., Morak J. 1 gld., Fik M. 1 gld., Kepa M. 1 gld., Flander A. 4 gld., Komavec A. 1 gld., Stramič Fr. 1 gld.. Jerebova h. 1 gld Belar J. 2 gld., Žepič S. 1 gld., Kovačič J. 4 gld., Sila M. 2 gld.. Lazar M. 1 gld., Nanuti A. 1 gld., Vester Eoza 2 gld.. Žižek P. 1 gld., Vreča M. 3 gld., Ambrožič B. 1 gld. 15 kr., Žužek S. 2 gld., Laar Mica 1 gld., Žajdela Fr. 1 gld., Hlibic M. 1 gld., Poheim B. 1 gld., Brodnik J. 2 gld., Mikuš A. 1 gld., Tutek J. 3 gld., Dokler M. 1 gld., Birsa J. 1 gld., Eubin V. 1 gld., Bojtova hiša 1 gld., Golič Fr. in Valenčak R. 2 gld., Lukančič J. 1 gld. . . vkup 50 30 20 90 gld. 28 . — .16.1 , 9.1 > 21 . 6 »275 . H9 , 57 . 26 . 65 ._ • 31 . _. » 85. d , 77 . W . 62. - , 55 .- , 24 . 80 ,21-„ 19 .40 „ «6 . 40 20 » ^6 . 1*5 » 132 r, 25 40 „ 31 _ » 31r . - l 26; To » 118 . 50 v 'i!V- 18j » if*V —i „ 394 30 , 21 „46 -\ „ ¦¦¦¦ 40 » hi 60 90 "i ?:. so i«,. — 20 . - 7 . — 7 . — 24 . 50 58 . — 28 . —' 47 . — 23 . — 13 . — 315 . 56 30 . 90 40 . — 23 . — 30 . — 50 . 15 '(Dalje prih.) vkup gld. 8853 .-05 Iz zadnjega Usta „ 3872 . 50 Vsega vkup gld. 12725 . 55 Listnica. Cč. gg. R. F. v Lj. Zaželjenih letnikov nimamo več, razun nekaj pomanjkljivih številk. — J. L. v G. in —k v C. Se nam ne zdi natisa vredno. Veselilo nas bode, če nam pošljete kaj boljšega. — F K. v Lj. Naročeno knjigo dobite pod križnim zavitkom, pošlite nam 60 kr. Brez da rokopise preberemo, ne moremo razsoditi, ali jih moremo porabiti ali ne. Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni urednik: Š. Janežič. Tiakarnica družbe sv. Mohora v CeloTCu.