Slovenske uganjke
in njihov pomen za slovensko mitologijo.
Spisal Davorin Trstenjak.
L
Silo hodilo, po sveti hodilo, Ni pilo ne jelo, pa vendar živelo.
Kaj je to ?
Slovaci in Slovenci kraj Mure imajo zagonetko: „Silo bodilo, po sveti hodilo, ni pilo ne jelo, pa vendar živelo" — kaj je to?
Vprašani odgovori: solnce; ako pa ne ve, se mu povč, da je solnce.
Bodeče solnčne žare so poganski narodi primerjali šilu in bodilu. Bodilo se rabi tudi v pomenu „Stachel", v Slavoniji pa bodva znači t ris lili co, Dreizack, tridens. Iz te paralele solnčnih žarov z bodili se razjasnuje, zakaj je bil pri Persinih bogu solnca Mitri jež posvečen.*) Stari Polaci so zarad tega solnce naravnost imenovali Bo da. Poljski nabi-rovalec narodnih pesmi in povesti Žegota Pavli javlja, da po stari kroniki (Aq. Pol. B a St. Sczyg. Kr. 1663. str. 120), ktera govori o založenji kioštra Lysiag6ra, je na tej gori najprvo stal poganski tempelj, ki je bil posvečen Ladi, Bodi inLeli (poswiecona tržem balvanom zwanim: Lada, Boda, Leli. l)
Da so božanstvo Boda starodavni Slovani zel6 častili, pričujejo imena po tem božanstvu sprijeta. Tako v fari male Nedelje na Štajarskem imamo vas: Bodi-slavci. Ime Bodislav je nosil nek staromoravski plemič. Zraven teh nahodimo imena: Bod, Boda, Bode, Bodej, Bodeš, Bodeta, Bodina, Bodin, Bodevoj, Bodula v starobolgarskih, poljskih in hrvatskih listinah. 2)
*) Da je tudi Slovanom jež služil za simbol solnca,   pričuj© uganjka:        Jaz sem jež,
Vsega sveta knez (primeri solnce: car, knez, vladika,
beli Ban). Imam za pocelico (kučmo, Kopfbedeckung) Ostro bodalico. Znana je na Hrvatskem in Štajarskem kraj ogerske meje. Zato solnčna božanstva  med retranskimi   spomeniki  imajo bo daste ši-šake na glavi.
') Žeg. Pauli Pies. lud. poljsk. str. 17. 2) Moroskin, Imeno-slov, sub nominibus.
93
94
Na noriških in panonskih spomenikih sem dosle ie dve podobščini našel z bodvo (Dreizack), in sicer iz stare Solve in Aquaejassiae. Prvi spomenik je vzidan v steno knezoškofovskega grada Sekava. MoŠKa podoba drži v desnici tri sulico, zraven stoji pes, simbol moči. Na spomeniku iz: „Aquae jassiae" — varaždinskih toplic, pa krilat mladeneč stoji na ribokonji v desnici držeč — trisulico. *) Da to ni kje predstava Tritona, Poseidona ali Neptuna, pričajo krila, ktera le ima solnčni bog za atribut, nikdar ne pa božanstvo voda in morja. Solnce s svojimi žari prebodne zimsko meglovje in ledovje na vodah, stori vode prikladne za brodarenje, zato postane bogom vožnje po morji in rekah, in varuh trgovcev. Tako Apollo Delphinios ne Delosu in v Kreti, in tudi se-verno-slovanskemu Svetovitu so trgovci prvlje darovali, nego so se spravili na morje. Bistroumni Ott-fried Miiller2) je dokazal, da dosti starogrških predstav, ktere so imeli za Poseidonove, spada v mitus Heliosa, on je Sol marinus Rimljanov. Zraven še trisulica utegne simbolizovati trojno oblast solnčnega boga na nebu, na zemlji in pod zemljo. Vsakako predstava moške mlade podobe s perotima na hrbtu in trisulico ne more spadati v Poseidonov mitus, ker ta se je predstavljal kot starec, in nikdar brez perot. *)
(Dalje prihodnjič.)
') Slike hranim v svoji mapi. ') Aegin. str. 27—29. *) Vendar božanstvo Boda, ktero se najde v družbi Lade, boginje mladoletne zemlje, Lela, priimek solnca v litovski mitologiji, toda tudi v slovanski, utegne biti priimek Peruna, boga groma in bliska, ker tudi blisk ima bodečo lastnost, zato tudi so mu v arjan-skih mitih: trisulica, bodva, burkla in strela in druga bodeča orodja, — atributi.
101
Slovenske uganjke
in njihov pomen za slovensko mitologijo.
Spisal Davorin Trstenjak.
(Dalje.)
II.
Zlat kolovrat, Vreteno spleteno, Na motovilo Dekla mota svilo (žido).
Kaj je to ?
v
Tudi ta uganjka, znana med Sčavničarji, je ostanek mitičnih nazorov. Uganjka pomeni solnce. Teh nazorov ne najdemo samo pri Rusih, nego tudi pri Finih, Nemcih in starih Grkih.
Po starodavni Eddi se nebo veli vetrov tkalec „Windweber", in mesec in solnce predeta nebeška oblačila — megle, oblake. Stari narodi so si mesčeve in solnčeve žari mislili kot niti, solnčno kolo pa kot kolovrat in vreteno. Učeni Castren piše o tem nazoru: „Die Vorstellung vom Weben griindet sich offenbar auf die Aehnlichkeit, welche die Strahlen der Sonne, des Mondes und der Sterne mit dem Aufzug des Gewebes haben".
Nemške narodne povesti govorč o devici „Jungfer Mundelos", ktera mutasta prede v hosti (oblakov), in pričakuje rešitve. To ni druga, nego pozimi v meglah skrito solnce. Slovenci tako imenovane „Sommer-faden" imenujejo device Marije prejo, ker devica Marija je v pogansko-krščanskih legendah zasela solnčno boginjo. Grška boginja lune Artemis, sestra solnčnega boga Apolona, se veli: xov(Trjldxarog, in ima zlato vreteno za atribut, — dokaza po takem dovolj, da tudi pri Grkih so vladali nazori luno in solnce misliti si kot nebeško preljo. l)
III.
Zlata raca Tam kobaca.
v                             /
Ziba, ziba. Klice s hriba.
Kaj je to ?
To uganjko sem cul v solčavski dolini, in tudi značuje solnce; toraj so si solnce stari Slovenci tudi predstavljali kot zlato raco. In res ima raco na glavi solnčni bog Radogost med retranskimi spomeniki, in tudi na njegovi darivni skledi je obražena. Ze pri Grkih najdemo, da so si solnčni žar mislili kot zlato krilo, perot,2) in solnce kot zlatega tiča. Tudi nemške narodne pesmi solncu davajo zlato pero, na priliko:
Regen, Regen rusch (rausch!),
De Konig fahrt to Busch,
Lat den Regen owergan (Lasst den Regen Ubergeh'n).
Lat die Siinn wedder karam,
Siinn, Siinn kum wedder (wieder)
Mit din golden Fedder.
Pri starih Indih se solnce veli Garudha, „alata" krilata, in bilo je mišljeno v podobi orla. Zraven orla, laboda, sokola, gosi, je tudi raca, utva, bila solnčen simbol, ki plava v nebeških vodah, v zračnem morji.
l) Obširnejše pri Schwartzu „Sonne , Mond und Sterne" str. 233 itd.
2) Orph. Hymn. 'Helse "^vcrsrjcnv dsiQOfAeve 7tTsovyso<Jiv. XXII.
IV.
Zlato prase, Tam se pase, Ima kela (Hauer) Dva debela.
Kaj je to ?
Tudi ta uganjka pomeni solnce. Stari narodi so si mislili hudo nevihto kot gonj bo, lov, in solnce zver, ktero so gonili in lovili viharni orjaki. V staro-škandinavski mitologiji se bog solnca Frever veli Gullinborst, goldborst, zlatoščetinjast, in meresee je njegov simbol; že Finn Magnussen *) je dobro opazil: „Sic nomen Gullinborsti Freveri aproproprium fuit, pro soliš ipsius idolo sive simulacrohabito". Čehi pravijo, da se o božiču o polnoči pokaže „zlato p rasa t ko", to je, solnce, ki se omladi po zimskem ekvi-nokciji. Grimm govori obširniše o tem simbolu v svoji mitologiji, kamor svoje bralce napotujemo. *)
(Dalje prihodnjič.)
!) Finn Magnussen Lex. Myth. str.  131.
*) Gorenjesrbske (lužičke) narodne povesti govori o zlatem Kundrosu, kteri o božiču iz oblakov poluka. Kun-dr o s pomeni v tem slovanskem narečji meresee. Gotovo nam pomen besede najbolje razloži litovski kandu mordeo, sansk. khanda, sectio, khandikar, in frusta dissecare, toraj je knndros, animal mordens, prav prikladno imd za mere s ca.
110
Slovenske uganjke
in njihov pomen za slovensko mitologijo.
Spisal Darorin Trstenjak. (Dalje in konec.)
V.
Pada grah,           Ded ga mlat>] —
Da je strah ;         Cepič mu železen bat.
Kaj je to ?
Ta uganjka pomeni točo. Točo si misliti kot grah, in viharno oblačno nebo kot grahovo njivo, bilo je tudi pri Nemcih navadno. Grimm tudi o tem piše obširniše.
Da je tudi pri Slovanih vladal ta nazor, pričuje naša uganjka in pa ruski bogatir Pokotigorošek, ubijalec zmaja.1) Bog groma, to je, ded z železnim batom, ubija viharne daimone, kterih simboli so bili zmaji, pozoji. Med to borbo pada toča — nebeški grah (primeri: Babje p še no, kašo), da je strah.
Po nemških povestih se palčnjaki (die himmli-schen Gewitterzwerge), kteri bogu groma kuje kladvo, bat, skrivajo v grahovo polje,2) to je, v viharne točo-nosne oblake. *)
VI.
Taran — Taran —         Kam priteče,
Sekiro meČe}                      Vse poseče.
Kaj je to ?
To uganjko so mi dali za razvozljanje rajni sveto-maskovski  župnik Ecel,  rojeni iz Zetinec   na   levem
')  Primeri Jakoby  „Mytb. W6rterb."   sv. Ixion.    *) Kuha „Die Mvthen von der Herabhohlung des Feuers" str. 21.
*) Na delovanje groma tudi streže ta uganjka: ,,Mlinar me le, mlin ropoče, mesto moke da nam toče". Gromski hrum se misli kot ropot mlina, in gromski bog je nebeški mlinar. Slišna je rusinska: „0j na gorje Samoborje, kamen muku me le". Mlinski krogli kamen predstavlja orodje gromskega boga, sansk. čakra =3 gršk.  xvxlog} orodje Indrovo.
111
bregu Mure blizo Radgone. Njihova prislovica je bila, kedar so se nasomorili in hudega delali: „Taran balta sekira po tebi!" Že sem v „Novicah" obširniši članek spisal o Taran balta sekiri, in dokazal, da je Taran, od tarem, poltem, schlagen, bil bog groma in bliska, in se vjema v bistvu in pomenu z vediskimi Taran is in starokelt. Taranukom, da je balta, kar pomenja sekiro pri ogerskih Slovencih, pri Cičih, baltij pri Bolgarih, balta pri Srbih, Rusih in Rubinih, in je po Slovanih prišla v madžarščino, novogr-sčino in turščino, bila simbol bliska. Enako je sekira bila znamenje boga bliska pri Grkih (Zeus lafigavdavg) in po Castrenu se finski bog groma Ukka veli: „Beil-herr", kako se je finsko im6 prestavilo v nemščino (Castren Finn. Myth. str. 314), in po nemških narodnih povestih: Hakelmann (Nordd. G. 236.).
(Konec prihodnjič.)