Jo Lucas
SLUŽBE, KI USTREZAJO POTREBAM UPORABNIKOV
Eden največjih problemov, s katerim se soočajo britanske službe za duševno
zdravje, je ugotavljanje potreb skupnosti ali posameznika in prilagajanje služb
tem potrebam. Največji poudarek je na stavbah, ki jih je treba vzdrževati, in na
načinu dela, ki bolj ustreza profesionalcem kot uporabnikom. Drug velik
problem je seveda pomanjkanje sredstev, tako kapitala kot dohodkov.
Oddelki socialne službe pri krajevnih oblasteh za pomoč tej skupini ljudi nikoli
ne namenijo več kot 2 odstotka celotnega proračuna, čeprav statistike kažejo,
da imajo kar v eni izmed štirih družin duševnozdravstvene probleme.
Do pred kratkim je veljalo, da je ugotavljanje potreb izključno naloga
profesionalcev, presoja, ki jo lahko postavi le zdravnik ali socialni delavec. Zdaj
pa postaja vedno bolj jasno, da mora v procesu aktivno sodelovati tudi
uporabnik. Verjetno lahko prizadeta oseba sama najbolj e presodi, kaj je najbolje
zanjo, če ima seveda dovolj informacij, da lahko izbira. Ne pravim, da bi morah
vsi uporabniki postati šolani profesionalci ali da to sploh hočejo, menim le, da
je zdaj glavna naloga profesionalca zagotoviti, da posameznik dobi dovolj
informacij, da lahko izbira. Zato morajo biti te informacije čim bolj razumljive.
Ni mogoče in gotovo ni etično zahtevati od nekoga, ki je bil leta in leta zaprt v
ustanovo inje tako postal pasiven pacient, naj začne kar naenkrat sprejemati
pomembne odločitve o svojem življenju. To je mogoče šele tedaj, ko ima pacient
dovolj informacij in izkušenj. Če vprašate nekoga, kije preživel v bobišnici 20
let, kje bi hotel živeti naprej, in mu enostavno porinete v roke seznam besed,
kakršne so "stanovanjska skupina", "sprejemališče" in "gospodinjstvo z zunanjo
pomočjo", bo zelo verjetno rekel, da bi najrajši ostal tam, kjer je. Navsezadnje
se mora tem ljudem zunanji svet po vseh letih, ko so bili odrezani od njega, zdeti
zelo drugačen in grozljiv. Če si sociahii delavec vzame čas, da se pogovori s
človekom o tem, kaj pomenijo različni načini domovanja, povabi na pogovor
ljudi, ki imajo s tem že izkušnje, ter mu omogoči ogled vseh možnosti, bo
odločitev veliko lažja. Pozneje si lahko ljudje tudi premislijo. Eden od
stanovanj skih proj ektov, kij e bil namenj en nastanitvi ljudi iz lokalne bohiišnice,
je bil oblikovan tako, da so stanovalci najprej živeli v skupnih stanovanjih in
sobah, pozneje pa so lahko preprosto zazidali vrata ter tako dobili popobo
zasebnost ah neodvisnost.
30
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
Osnovna naloga profesionalca je torej posvetiti več časa vsakemu posameznemu
uporabniku, prisluhniti njegovim želj am, najti načine za posredovanj e informacij,
ki mu bodo pomagale pri izbiri ter vključevanju v načrtovanje in razvijanje
raznih služb.
Vzporedna naloga je zagotoviti profesionalcem, daje njihova vloga še vedno
pomembna, četudi drugačna. Uporabniki služb se ves čas pritožujejo, da ne
vedo, kaj se z njimi dogaja in zakaj. Nihče jim ne pove, kakšne so njihove
možnosti, in nihče jim ne prisluhne. Profesionalci v zdravstvenih in sociahiih
službah bi morali nekoliko bolj pazljivo poslušati in tisto, kar shšijo, jemati
resno. Trditev, daje jeza bobika, ki so gazaprU vbohiišnico, preprosto sestavni
del njegove bolezni, ne more biti sprejemljiva. Človek je lahko upravičeno
jezen, če ne ve, zakaj so ga vtakniH v bohiišnico, ali ker ve, da bi bila kaka druga
rešitev zanj veliko boljša.
Kaj lahko ponudijo profesionalci, ko enkrat pozorneje prisluhnejo potrebam
ljudi? V Veliki Britaniji so sredstva v glavnem vezana na stavbe. Proračun služb
za duševno zdravje je namenjen skoraj izključno bohiišnicam. Precejšnja
količina teh sredstev gre za vzdrževanje razpadajočih viktorijanskih hiš, ki so
tako zadosti vame za tiste, ki so tik pred tem, da jih dokončno zaprejo v
bolnišnico. Marsikje je postelja v pogosto zelo oddaljeni bobišnici edina
služba, ki je na voljo človeku v stiski. Proces ugotavljanja potreb lahko torej
poveča probleme, saj le malo ljudi dejansko hoče v bobico.
Pomembno je, da zbiramo te informacije m jih upoštevamo pri načrtovanju m
razvij anjunovih služb. Tam, kjer še ni nobenih služb, bi morali zbrati informacije,
preden se sploh lotimo razvojnih načrtov. Ker tu ne bo veliko izkušenj z
dnevnimi centri ali delovnimi projekti ali čemer koh že, je bistvenega pomena,
da so nove službe fleksibibe ter da se prilagajajo spremmjajočim se potrebam
ljudi. Že tako pičlih sredstev ne smemo vlagati v stavbe, ki bodo morda že v letu
ali dveh nepotrebne ali zastarele.