XLVI. LETNIK igi6 VIL in VIII. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO Iz pesmi f Srečka Kosovela Krik po samoti Da bi se mogel vase skriti, živeti nikomur, nikomur poznan, da bi se mogel poglobiti v tiho prelivanje mraka in sanj! Da bi z ulice mogel oditi, pijan tega šuma, hitenja pijan, vase, v vesoljstvo se potopiti, začutiti eno se z Njim: a zaman! V množici sem, ki se giblje, upira, bolan sem, tako sem se že izkričal, v množici sem, ki ugaša, umira, k zmagi hitim, in vem, da bom pal — šele, ko padla bo name sekira, čutim, kako bom za Njim zaječal. Glad V trdem zidu grize glad. Padaj, padaj, hladni dež, Človek ni več človek. hladni dež jesenski, Sivi kamen je tvoj drug, padaj, padaj, tihi dež, sivi, mrzli kamen. padaj na gomile! Pel bi . . . Pel bi, oj pel, kako čaka mati vse sive dni, njen sin pa išče vedno novih poti... Slednjič se vrne k materi: «Mati, bilo je zaman; zdaj več ne pojdem nikamor, nikamor jaz sem bolan ...» 481 31 Iz pesmi "j- Srečka Kosovela Slovo Tvoj smeh se je igral z mojo bolestjo, mogoče se ji je smejal; in s harlekinsko, našemljeno gesto poklonil sem se in vstal. Hotel sem angela te zatajiti, ti angel sredi srca, in hotel sem samemu sebi prikriti, kako si mi angel bolesti in zla. Ah, moja duša te bo ljubila, in sovražila, tajila te; z bolestjo, z ljubeznijo ti bo sledila — a pozabila ne. Mračno občutje Nebo je prednevihtno, tiho, sivo, po zraku plove gost sopar; kar si želiš — nedosegljivo, po čemer hrepeniš — izgine v tmo prevar. Tako teko utrujene minute in malodušje dušo ti poji — pozabi vse, opoji svoje čute, vzvihari jih, oprosti se strasti, ki te teže kot megla v tem somraku, da svet je siv, težak, umazan v njej — kot se elektrika sprosti v oblaku še ti se sprosti in zasmej — glej, v temnem drevju zlato solnce sije, pogled postaja že svetal, naj mračno se oko lepot napije, in kakor orel boš v višavah kraljeval... Of> orjaškem kolesu Kadar stopi človek iz črnih, žveplenih kleti, mu solnce iz žarkov spletenih poboža obraz, stroj obmolkne in kolo obstoji v sveti čas. Kadar truma ljudi povzdigne procesijo rok, gozd zatrepeče in toplo zavzdihne polje — 482 Iz pesmi f Srečka Kosovela kot da je vzžuborel vrelec v sinji obok zapoje srce. A kadar padajo črni možje na tla in se zgrinja nad njimi grozna noč, takrat presune krik samoto srca: Na pomoč, na pomoč! Psalm O Bog, usmili se moje praznote! Široko razstrtih sivih dni, teh široko upajočih oči — o Bog, usmili se moje samote! Razstri svoj plašč, razkošno tkan z zvezdami višnjevih letnih noči, ko speš mimo nas in tvoj plašč šumi kot sredi morja večnih sanj. O, stopi v ta stekleni čas! Kar je prozorno, naj potemni, vse, kar je blizu, naj se izgubi, iz višnjevih dalj naj spregovori kot v čisti sinjini tvoj beli glas. Usmili se nas, usmili se nas! Labod Tiho je sklonil svoj beli vrat In sredi jezera ni mogel vtoniti v loku nad vodo, to je bil strašen ukaz: v vodi grmovje, stolp in grad, živeti, trpeti, strmeti v razbiti zaprl je oko. lastni obraz! V bolest, ki ne mine nikoli, nikoli, in kot v zrcalo voda vase strmeti (in proti svoji volji!) z rano sredi srca .. . Novoletni sonet Prazni kupe ji... Luč brli in vztrepetava med votlim bobnenjem: tiha poljana samotna stoji — težko mu, ki ob tej uri potuje. Sprevodnik na šipo naslonjen strmi, oči se izgubljajo za hrepenenjem — 483 31* Vinko Košak / Na pragu bodočnosti srce bi se ustavilo, vlak pa hiti — težko mu, ki ob tej uri samuje. Srce bi se ustavilo in potopilo v tiho molčanje temnih dolin, ustavilo bi se in bi se skrilo pred grozo, ki jo izvablja spomin, še dekle v koči bi ugasilo luč pred tem strahom neznanih daljin. Korak, ki odmeva Korak, ki odmeva v to noč temno, najsi je poln veselja, on ne zveni; v duši je tiho in temno — kam bi hotele te plahe oči? Ali boje se strmeti naprej kakor boji se stopinja odmevati v noč, ker mi srce ni več Prometej, Bogu uporen, svet podirajoč? ... Čudni so, čudni hrami srca, ko rad bi zaprl jih pred svetom, odmrl drhtenjem, trepetom, ustvaril rad novo obliko sveta — takrat omahne ti bolna perot, in ti se skloniš in padeš na pot... Vinko Košak / Na pragu bodočnosti Zaprli smo svoje misli in čuvstva Odprimo vrata, okna na steza j,, v katedrale samote, zrušimo oltarje samotnih jazov. jim s kadili samoljubja kadili, Zunaj je solnce, pomlad, v temi jih vzgojili zelena pokrajina, v mistične rože — divjih slapov šumenje, v njih malike molili. nad njimi jasno nebo. Bratje, naj roka objame roko, naj misli in srca naša pojo novo pesem, v en glas ubrano, naša, nas vseh bo zemlja, nad njo jasno nebo. 484