zvon LETNIK XLYI i p n 6 $T3 Vsebina zvezka za mesec marec 1. •ton Zupančič: Kesed* u Preserau . . ia! 2. F ram Albrecht: Jubilej Ivana Prijatelja............IM 3. Jus Kazak: šentpeter. (Kamee prihodnjič.)...........IM 4. Ta vel G«) im: Večer....................192 5. Vladimir Levstik: #bladavci. (Kaaee prihadajč.)............IW3 t». •■ana-Kamači - Pavel Karlin: Sanjavo življeaje.......197 T. Ivan Albreht: Beda....................19? * Anten •cvirk: Ekspresij n.................1M Dr. Alma Sodniko>a: Vebrov estetski sisteai v luči tradicijskih estetskih teorij. (Konec.).......... ......... 11. Dr. N. Preabraženski: »Nova Rusi ja b. L Rabclj. — 7. A. Remizov...............211 L Kabel j: Linija ia barva . . .............212 A. Rem iz®v: Rž....................214 11. France B<-\k: Beg pred seaco. (Dalje prihodnjič.)........216 12. Pavel Golia: mraku...................224 l>. književna poročila....................223 S 11 v p n s k a dela: Iva» Pregelj. božji mejniki (Pavel Karlin). — S i »i • n G r e g o r č i č- A. 'd a r a c. Aatolojija (J. A.C.). — G. M a z z i ■ i - A. G r a «i a i k. Dolžnosti človeku. (Konec prih. — A. Buda!.) — S r b s k • - h r v a i s k a dela: 0 r s a n k a M a k s i -■ i • v i č. Pešate (A. B.). 14. kronika ............................... 250 Domači pregled- Koncerti (France Marali). — I n • z r ai s k i pra-led: Raaiaia Rollaad (Pavel Karlin). -- Daaašnji ameriški roman (L. M—s.). LJUBLJANSKI ZVON izkaja v posamezaik zvezkik ter staoe na leto 121 Bin. za pol let« Din. za četrt leta "Si Pia. za inozemstvo \59 Bi*. PosaMezii zrezki se dobivajo po 15 ©ia. Na reklamacije se pošlje reklaaiiraaa številka brezplačno le tedaj, če se je ista reklamirala najkesaeje ei mesec po «jeiem izidu. Za pozaejše reklamacije se mora reklamiraaa številka plačati. Urejuje: FRAN ALBltECHT. Uredaištvo me vrača rokopisov, ki jik ai «aročilo. Upravaištvo: Prešeraova ulica št. 54-. Izdaja «Tiskarja zadruga», r. z. z o. z. i Ljubljaai (Fram Marabou). Tiska Pelmiska tiskarma, d.d. t Ljubljaai (Miroslav Anibrožič). LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO Oton Župančič / Beseda o Prešernu Jagned posekana. Dolgega, zamišljenega Luko so nekaj dni pogrešali, čeprav niso radi govorili o njem. Zdelo se je, da jim je s smrtjo obremenil vest. Veliko ljudi je glodalo na njegovem življenju. 011 pa se ni nikoli zmenil zanje. Ker ni zapustil ne hiše ne njive, je kmalu utonil v pozabnost. Če je kdo še pomislil nanj, se je zbal izgubljene sence, ki je strašila v vsaki družini. Pri Mostarjevih, kjer so ga iskreno ljubili, so se zaprli. Nikamor niso hodili v gosti, neradi so sprejemali. Družina se je tesno spojila, zrastli so v eno telo. Celo hlapci in dekle so s prezirljivimi pogledi zavračali vse, ki so o gospodinji govorili slabo. 1 iho je hodil Aleš med njimi, ves vdan Mariji in Zebi. Tajnosti rojstva mu niso odkrivali, le Marija je drhtela pred trenutkom, ko bo stopil pred njo s prašanjem po materi in očetu. Sklenila je. da mu bo vse razodela. Z vedno večjo bridkostjo pa je ljubila Roka. v katerem je rastla razbrzdana sla. Fant je brezmejno sovražil Aleša. Večkrat se je Marija izpraševala, če ni to zgolj ljubosumnost, toda prepričala se je, da 11111 ne more ublažiti duše. Spoznala je, kako mu pohlepna in sovražna strast vre iz tajnih globin in pred temi je trepetala. Uteho je iskala v delu od jutra do večera. Edino veselje, čeprav ,s prilito grenkobo, ji je bilo v rasti posestva, katero je namenila obema. V tihih urah se je veselila: «Med Aleša in Koka bom razdelila, da bo našel Luka mir na onem svetu. Lahko bosta živela, in če bosta hotela, blagostanje se bo množilo.» V zgodnjih jutranjih urah, v snegu in solncu je hodila na trg prodajat. Pozimi je oblačila otroke, vsako poletje pa je dajala njena volja njivam novo podobo. V dnu duše pa ji je včasih obupno zazevala praznota. Smrt je prizanesla edinole Zebi, drugih prsi ni imela, katerim bi lahko v dneh izkušnjav in trpljenja potožila. V teh urah se je tako jasno zavedala minule mladosti in preživo je gledala pred seboj pot v smrtne temine. Tedaj je vdano šepetala: «Meni si ustavil ure. ali, da bi mogla izpolniti vsaj to, za kar si me namenil.» Pri Godeževih je zavladala moreča tišina. Andrej se je po Lukini smrti izpremenil. Tako molčečega ga niso nikoli poznali. Ogibal se je ljudem in pil, kakor bi se hotel utopiti. Zmanjkalo mu je tal, opotekal se je iz obupavanja v besnost. Sina mi daj. se je od časa do časa srdil nad njo, «potem delaj, kar te je volja.» Ona pa se mu je smejala v obraz. Vsa cesta se je sedaj ustavljala pred hišo, kjer je za zidovi besnelo peklo. Pravili so, da so ga po takih dneh videli v cerkvi, kjer je skrit v temo goreče molil. Za Hostarjeve se zdaj niso zmenili in že se je zdelo, da se hiši ne bosta več spogledali. Novi župnik ni hodil med farane. Iz župnišča je vodil faro, kateri je priporočal v posnemanje Škofičko in njeno bratovščino. Ljudje, ki niso mogli pozabiti Rozmana, so hodili v cerkev le Še po tolažbo v tihi molitvi. V pozni jeseni, tretje leto po Lukini smrti, je prejela Marija zvečer pismo. Prebrala ga je in preblcdela. Boječe je uprla oči v Zebo. «Kdo piše?» «Aza!» Starka je vstala od začudenja, kajti že ves čas niso prejeli besedice od nje. «Piše, da naj pridem ponjo, ker bi rada umrla doma.» Zeba se je molče zazrla. «Ti uboga Aza!» je dihnila. Marija ji je izročila ključe in naročila: «Jutri zjutraj se odpeljem. Če boš potrebovala sveta ali ne bo kaj v redu, poprosi Miho!» Sosed Miha je bil nekdanji veliki hlapec pri Matiji, ki je kupil prejšnje Godeževo posestvo onkraj ceste. Rad je zahajal k Ilostar-jevim v vas, ker je od mladih nog rastel v Zamejčevi družini. Vsak dan je hodil hlapec čakat. Šele četrti dan se je prikazala Marija med vrati, podpirajoč Azo. Ljudje ob cesti so se radovedno ozirali na voz. Le malo jih je bilo, ki so spoznali izmučeno obličje po velikih, vročično žareči Ii oči. Molče je sedela poleg sestre, kakor senea iz nekdanjih dni. Ko sla se pripeljali domov, ji je Marija pomagala z voza. Otroka sta zvedavo molila glave skozi okno, na prag je prišla objokana Zeha. Pogledala je Marijo, tudi ta ni mogla zadrževati solza. Ni vedela, ali bi objela sestro, ali bi se vrgla Zebi okrog vratu. «Zeba!» se je prisiljeno posmehnila Aza. ki je od utrujenosti komaj stala. Nikamor se ni ozrla, nie je ni zanimalo. Spremili sta jo v sobo. «Azička, Azička? Kako ti je?» Starka je plakala. S tihim glasom je odgovarjala: «Teta, umrla bi rada.» Legla je in zatisnila oči. Nista je hoteli motiti. « Kaj ji je?» je vpraševala Zeba zunaj. Marija se ji je naslonila na ramena. «Moj bog, strašno jo žge v telesu. O tem ne govori. Našla sem jo v bolnici. Med vožnjo je veliko trpela. Venomer je tožila, da je utrujena do smrti, da bi si jo rada na kolenih izprosila. Vendar vidim, kako ležko...» Hotela je reči: umira, pa se je ustrašila besede. Zeba se je okrenila. Brisala si je oči. Iz sobe se je zaslišalo stokanje. < Pojdi ti, jaz ne morem!» je prosila Marija. Po prstih se je približala Zeba. Bolnica jo je bolestno pogledala. — «Teta!» je zašepefala. «Azička moja, ti je hudo?» «Hudo, hudo. moli, da bi umrla.» Zeba je ni mogla tolažiti. Prazne besede so ji prihajale: «Potrpi, potrpi, od pota si utrujena.» Aza se je zravnala. Prijela je starko za roko: «Teta, meni ne bo nikoli odpuščeno. Jaz sem zavržena.» «Kako pa govoriš, ljuba moja. Rožman je rekel, da je Milost večni ogenj, ki gori za vse ljudi na zemlji.» «Teta, ti si mi zamerila.» «Azička moja, če bi te vsi ljudje tako ljubili!» «Ne, ne, ljubezni nisem poznala na svetu.» Zeba se je obrnila vstran, da bi ji ne bilo treba gledati bolnici v obličje, kajti nehote so jo polivale solze. «Ah, teta, saj rada trpim, veliko sem grešila nad vami in ...» Zakrila si je obraz in čuden trepet ji je prešinjal telo. Med stokanjem so se oglašali trpljenja polni vzdihi. Zavladal je molk, kakor bi prihajal iz globokega brezna. Po dolgem času je izpregovorila Aza. «.Oče je umrl.» «Umrl je, umrl,» je odgovarjala Zeba. «Velik pogreb je imel. Rožman mu je lepo govoril. Radi so ga imeli. No, kmalu za njim je šel tudi ta revež. Še za zadnjo pot mu je morala 1'ara zložiti, vse je izdal v življenju. Drugega župnika imamo, pa ni več gorko v cerkvi, jaz sama ne vem. Luka je storil nesrečno smrt, kakor je živci... Eh. Azička. smrt prihaja.» Prej mirno pripovedujoča, se jc prestrašila zadnjih besedi. Stisnila je roke na prsih in je boječe pogledala. «Zase sem mislila,» se je nerodno izgovarjala. Aza pa se jc nasmehnila: «Teta, saj vem. da sem prišla umret. Ponoči so prinesli Marijino postelj k Azi. «Kako si dobra, Marija, toliko gorja sem ti prizadela, zdaj bos pa ti trpela z menoj.» «Ne govori tako! Vesela sem, da te imam pri sebi, saj veš, kako te imam rada!» Kmalu bo bolje, zame in za vas!» «Aza, zaupaj!» Marija je vstala, da bi ji dala zdravil. Medla svetloba sveče je padala na trpeče obličje. Aza jc prijela Marijo za roko ter jo krčevito stisnila. Mari ja, kajne, da ni rešitve! Oh. kako peče!» Sestri sta jokali. Spajala ju jc vroča ljubezen krvi. \ lekli so se dnevi in trudno so polzele dolge noči. Marija je slabela od trpljenja. Večkrat se je zgodilo, da ni mogla zjutraj z doma. kar je sestri skrbno prikrivala, da bi je ne užalostila. O preteklosti še ves čas nista črhnili besede. Neke noči pa. ko je Azo silno bolelo, je nenadoma vprašala. «Ubogi oče! Ali je silno trpel zaradi mene?» Nikomur ni črhnil besede. Z menoj od tistega dne ni več govoril. Zjutraj je šel v mesnico in tam ga je zadelo.» Marija! Jaz sem kriva njegove smrti. Ko bi bil on vedel, koliko sem trpela! Ali se še spominjaš, kaj sem rekla, ko sem zadnjič odhajala? Da je svet gnila prevara. Takrat mi nisi mogla tajiti tega. Je, je, Marija. Ampak tudi mi smo prevara.» Marija je gledala v temo nad seboj. Spanec jc prešel, podložila je lehti pod glavo. < Pusti take misli, Aza. Seveda je prevara. Samo, da je nekaterim dano, do konca upati. Drugi prebole in nosijo!» V tišini se je čulo le dihanje dveh bitij. Čez čas je Aza vzdihnila. t Oh. Marija, kako sem se pehala po svetu. Ljubezni sem iskala, prosila ... Menda je ni na svetu ...» «Je. je, Aza. Med ve pa je nisva našli.» «Če je, Marija, zakaj moram umreti.» Sestra je molčala. V Azi se je razpasla bolečina. Odgrnila je odejo in se vila od bolečin. «O ... o ... kako peče, kako žge ... Kristus, vode ... Marija je hitro priskočila. S tresočo desnico ji je dajala vode. Le okusila je. Na ožgane ustnice so padale kapljice, strašno so žarele vročične oči. «Boooli! ... O, kako žge. V meni gori!» Sestra je trepetala. «Marija, Marija! Kako so me moški želeli. Če bi ti vedela, Marija! In jaz sem jih ljubila, vse, vse. Da bi mogla zdaj raz-praskati to telo, vnelo se je v meni, le srce je hladno, mrzlo kot led.» «Molči, duša draga, molči in umiri se! Škodovalo ti bo.» «Zakaj? Naj škoduje! Naj. Saj bo zadnjič! Kako srečen je bil tisti črni fant, Mirko. Vidiš, če bi me ti danes oblekla v žido, pa bi me polila z vonjavami, o, to bi me ljubili! Norec. Zakaj hoče iz groba? Da bo grešil nad menoj in jaz nad njim. Ha, ha! O, še mrliči so tako neumni! Fant, kaj te ni že tisti poljub, ki si mi ga ukradel, preveč žgal? Ah, komjžen je bil. lepo je znal umreti. Vse krvave laske je imel. Mirko, ti si spal, jaz sem se klatila po svetu. To je bila pot! Mirko, Mirko, skrij se tam pod zemljo, jaz prihajam doli. Poiskala te bom. Boj se. boj. jaz morim, morim!...» Marija ni več vedela, kako je z njo. Zdelo se ji je. da blazni. V strastnih bolečinah se je zvijalo ubogo telo. Poizkušala jo je umiriti, a zaman. Aza je izgovarjala tako mračne in strašne besede, da je Marija tiho prosila boga pomoči. Polagoma se je bolečina vdajala. Marija je upala, da bo od utrujenosti zaspala. Toda varala se je. Komaj je legla, jo je bolnica poklicala. «Marija, ali spiš?» «Aza, počivaj, prosim te!» «Ne morem, preveč me žge. Pusti me, da živim, vsaj teh par uric še, ki so mi štete. Strašna je ta tema, v katero moram gledati.» «Ali hočeš, da prižgem luč?» «Ne, Marija, jaz gledam v drugo temo. V izgubljeno življenje.» Čez čas je nadaljevala, a glas je odkrival, da trpi velike muke. «Vidiš, Andrej je storil prav, ko me je zatajil in pahnil od sebe. On je bil sirov, strahopeten, a uganil me je le. Takih žensk ne smeš ljubiti. Malo se odpije in se da piti drugim. Le verjemi, jaz sem šla od ust do ust. Ne maram tožiti, ženske vselej obtožujejo. Meni se je zdelo, kakor bi bila vsakogar do norosti ljubila, pa ni res, izsesavala sem jim ljubezen. Oh, človek pred smrtjo gleda vse drugače. Kaj sem prav za prav iskala na svetu? Ne, Andrej se je motil. Njega sem ljubila. To vem danes. Če bi bila takrat ponoči dala Mirku poljub, bi bil postal naj-nesrečnejši človek. Zakaj, 011 je ljubil. Kako je bil lep. Prej sem lagala, Marija. Rada bi ga še enkrat videla. Če bi zdajle vstal in bi prišel k meni, tukajle poleg postelje, da bi stal s svojimi nedolžnimi, otroškimi očmi! Veš, Marija, vsi umiramo na tem, kar smo ljubili. Premalo je ljubezni v nas, da bi koga priklenili nase. Mirko? Mogoče?» Marija je molče poslušala. Šele pri zadnjih besedah je vzdih-nila: 'Res je.» «Ko sem prišla v Trst, sem spoznala pri stricu njega. Saša je bil mlad in resnično lep. Zvedela sem, da je trgovec z žitom, da ima zveze s stricem, ki mu pa že takrat, kolikor sem opazila, ni posebno zaupal. Previdni mož je kmalu zapazil, da se je Saša pričel bolj zame zanimati kot za kupčije. Poklical me je nekega dne in me posvaril. V meni pa je že gorelo. Čudna je bila ta zmes občutkov, s katerimi sem ga gledala. Lepota me je vabila. V srcu pa je kričalo življenje, ki sem ga imela za seboj. Žejna sem bila, silno žejna. Jeza, prezir nad vsem, kar sem izkusila doma, me je pognalo k njemu. Prav vrgla sem se 11111. I)a bi se maščevala. Nad kom? Še danes ne vem. On je poznal mojo naturo. Izvabil me je od strica, ki mi je prepovedal še kdaj prestopiti prag njegove hiše. Oblačil me je v moje želje. Od nekdaj sem ljubila lišp. Oče me je preveč razvadil. Tako sem živela v paradižu, kakršnega ti še nisi spoznala. In od bleska je oslepelo srce. Nič več nisem videla, kaj se dogaja okrog mene. Ljubila sem ga. Tresla sem se zanj sleherno minuto. Z menoj je tako, Marija. Kadar sem ljubila, sem bila nora. Potem je prišlo drugače. Tudi to je dobro vedel. •Navidezno mu je bilo vseeno, če sem tožila, da me zapušča. V resnici, ni ga bilo zlepa domov. Igral je. Kaj bi ti pravila. Toliko je takih zgodb, ki se dogajajo doma, kadar se vrača mož vinjen, obupan, toliko, da so zoprne: Nenadoma se je izpremenil. Ostajal je pri meni, vse moje muke so bile zaman, da bi mu pregnala črno otožnost. Naposled mi je zaupal. Trgovina je propadla, če ne dobi denarja, ostaneva na cesti. Takrat sem bila žena in mati v prvih slutnjah. Rotil me je, da bi šla k očetu. Vse sein obljubila. Kako je • bilo doma, tega ne veš. Mrtvaško bled je stal oče pred menoj, žival bi se ga bila usmilila, jaz ne. lisli dnevi so bili tako grozni, da me še sedaj pretresa, če se spomnim nanje. Oče, Andrej, ti, Rozman, meni se je v resnici mešalo. Zakaj sem se maščevala nad Andrejem, povej, zakaj? Marija, ti si me morda sumničila. Ni bilo prav. Če si pa menila, da sem to storila iz ljubezni do tebe, si se tudi varala. Nič ne de, celo sama sem se. Veš, iz užaljenega samoljubja sem ravnala. Čutila sem se dvakrat prizadeto, tu in tam v Trstu, kajti, odkrito rečeno, moževa izprememba me je ves čas vznemirjala. Zaradi tebe pa je bila kri užaljena in nič drugega. Ko sem se vrnila, sem plaho stopila predenj. Izročila sem tvoj denar in povedala vse, kakor se je zgodilo. V trenutku sem spoznala, da se nisem varala. Postal je sirov, očital mi je, da me ne bo zastonj redil in pognal me je od hiše. Y starem delu mesta sem našla skromno zavetišče. Takrat. Marija, je šlo z menoj nizdolu. Vrgla sem se stricu pred kolena. Spočetka ni hotel ničesar vedeti, končno mi je dal nekaj malega. Aza je sprejela miloščino. Čez par dni je pričel prihajati k meni njegov prijatelj. Nagovarjal me je, da bi podpisala pismo na očeta. Trdovratno sem se obotavljala. Venomer sem gledala očetovo obličje pred seboj. Pozneje sem se vdala. Po tistem dogodku se je oglasil Svedrač.» «Svedrač?» se je nehote začudila Marija. «Da, Svedrač je prišel. Mogoče ga je oče poslal.» On ga je ...» Mari ja je našla zvezo med dogodki, kakor so jih takrat pripovedovali. Tako sem bila zbegana pred njim, da bi se mu najraje skrila. Kmalu potem mi je stric naznanil očetovo smrt. Marija, v tistih urah mi je bilo vseeno. Otopela sem. Kajti, ti ne veš, kaj sem pretrpela ves ta čas. Nisem ti hotela povedati, tako me je sram pred lastno dušo. Še prej. ko sem živela v zatohli izbi od stričeve miloščine, sem rodila otroka. Druge matere trpe z veseljem, jaz nisem voljno prenašala bolečin. Lastnega otroka nisem tako ljubila, kot bi ga vsaka druga. Vem, da se rode v umazanih cunjah, pa jih matere grejejo s svojim telesom. Meni pa je umrlo od lakote. Moje telo mu ni moglo dajati hrane. Jezus, če bi ti videla ta mala, bleda ustka, kako so me do krvi sesala na bradavicah, kako se je zvijalo drobčkano, kot sneg belo telesce, preden je umrlo. Kako so me • parkrat pogledale tiste široke plave oči pod prosojnim čelom. Križ božji, če bi mi bil takrat kdo srce predrl, bi storil dobro delo. Po kolenih bi se morala plaziti, da bi mu dobila mleka, jaz pa sem gledala obupana predse in jokala lažnive solze.» Marija se je vzpela v postelji: «Aza, ne govori tako. Saj ni res!» «Res je, Marija, res, zato ti tega nisem hotela praviti. — O, žge, žge!» Od bolečin je vila roke. Nato je nadaljevala s srditim glasom, kakor bi se hotela ponižati pred vsem svetom. «Marija, kriva sem pred plavim i očesci, ki so me še nevede ljubila, pa niso našla matere, čeprav sem jih rodila. Strašno se je maščevala nedolžna smrt nad menoj. Postala sem topa za vse, kar je bilo lepega v meni, je umrlo. Ko si je zopet opomoglo 10 prekleto telo, je pričel hoditi tudi on. Omamil me je do brezumja. Nekega večera sem sedela s prijateljem doma. Pili smo močno vino in jaz, nora od strasti, sem pijana podpisala tisto pismo na očeta. Zdaj veš vse. Še toliko vem, da sem zjutraj, ko sem se zavela, poslala pismo tudi župniku.» Sestra je tiho, da bi se ne culo, plakala. «Usoda ni čakala. Oče je umrl. On je denar zapravil. Par dni nato, vse sem že vedela, sem padla na tla, ko je prišel k meni. .Saša. Saša, kaj boš z menoj, povej/ Tako sem prosila. ,Poglej, očeta sva pokopala, otrok je umrl, premoženje sva zapravila, tak govori, kaj misliš zdaj!' Še danes ga vidim. Sedel je pri mizi, bobnal s prsti po njej in malomarno govoril. .V toliko sem se rešil dolgov, da jo lahko popiham. Ti prideš za menoj. Iskali me bodo, ne črhni niti besede, dokler ti ne sporočim, kje bom. Nekaj denarja sem si obdržal/ Ne morem reči, da sem zarjula od bolečin, da sem tarnala, jokala, očitala. Nič takega. Vse sem slutila že prej, tako jasno, kot bi mi dal pisano. Nekaj hujšega se je zgodilo. Kako živo se spominjam tistih trenutkov. Vstala sem. Obrnila sem se k njemu, prav v oči sem ga gledala. «Pojdi!» sem dejala. Nekaj časa se je pomišljal, nato je vstal in med vrati je lagal, kot je navada: .Za mano prideš, Aza!' Vzela ga je tema. Veš, česa sem se domislila, da je tako lepo počesan, kakor je hodil včasih k meni? ,Bog zna. s katero se odpelje?' sem mislila. Potem mi je stisnilo srce. V tisti sobi. kjer je bil menda dom za dekleta s eeste. sem stala in — molila. Resnica, Marija. Molila sem. Za očeta, za malega, ko sem hotela še zase, mi je padel pogled na šareno svileno ruto, v katero me je on zavijal. Šele tedaj sem zakričala, omahnila skozi vrata in se ne spominjam prav ničesar več. Kje sem hodila, kaj sem delala, da bi si vsaj eno samo misel mogla priklicati, ne in vse zaman. Spominjam se, da sem pogledala okoli sebe v svetli sobi bolnice in preteklost je bila zame le še strašno truden spomin, katerega sem se neizrečeno bala.» «Tam notri,» je dejala čez čas z zamolklim glasom, «se je spočelo tisto strašno.» Aza ni mogla govoriti. «Tega ti ne morem povedati. Peklensko je in umazano. Zato bom sojena!» Marija ni hotela siliti vanjo. Sama v sebi pa je mislila: «Mogoče bi bilo bolje, če bi jo bog odrešil.» Tako se ji je smilila, da je ni mogla pogledati. Od utrujenosti je bolnica zatisnila oči, toda spati ni mogla. Vse je vedela, kaj se godi okrog nje: da je Marija vstala, šepetala z Zebo, a vendar ni dvignila trepalnic. S težavo se je Marija oblekla in odšla na delo. Opoldne je tako onemogla, da je morala počivati. Ko je proti večeru vstala, je srečala Pušelca na dvorišču. Mamka, je Aza bolna?» «Je, Pušelc!» «Sem mislil, če bi ji smel malo zaigrati.» ^ Čakaj, vprašam jo.» Stopila je v sobo. «Ti, Aza, zunaj je Pušelc, prosi, če bi ti smel zagosti.» «Naj pride!» se je nasmehnila bolnica. Stari berač, ki se je vidno sušil, se je boječe približal. «Ah, ti si, Pušelc, kaj me še nisi pozabil?» Kako bi vas pozabil, najlepša ste bila.» Aza ga je čudno pogledala. «Kje je pa tisti... Škrjanček?» «Utonil je, ali so ga utonili, kdo ve?» Zenice so se ji razširile. «Ali je lahko umrl?» Vprašala je s tako trepetajočim glasom, da jo je oni na eno oko pogledal. «Saj je menda res, da ni pri zdravi,» si je mislil. Zasmejal se je. «Pravijo, da je šel pijan na oni svet.» Aza se je zdrznila. «Ti še vedno godeš.» 'Še, še. ampak vse pesemce sem pozabil, če jih ne da harmonika. Štiri dni pred smrtjo vašega očeta sem igral, takrat so me izpustili.» Pri teh besedah se je Aza* obrnila v zid. «Pušelc, le pojdi. Marija ti bo dala pijače.» Ko je berač odšel, je pokrila lice z dlanmi in krčevito ihtela. Sestra jo je ogovarjala, toda ves večer in še drugi dan ni dobila besede: Le plašne oči, kakor bi se bale strašnih očitkov so jo 177 12 spremljale, kamorkoli se je ganila. Marija jo je ogovarjala. Aza se ni odzvala. Popoldne je sedela Marija pri oknu in pletla. «Marija, daj mi vina, močnega.» je prosila bolnica. «Aza!» «Če te prosim, Marija, izpolni mi to željo. Saj bo mogoče cdi na!» «Aza, kaj si zblaznela. Prepovedali so ti.» Ali, Marija, kako si otročja. Vsaj ti ne laži. Konec se že bliža, izpolni na smrt obsojeni, za kar te prosim.» Nerada je šla Marija po vino. Aza je prijela kozarec z obupano roko in pokusila. Omahnila je nazaj. «Ne morem. Še to mi ni dano.» Bolesten pogled ji je uhajal skozi okno. Lice se ji je zmračilo: Vse jagnedi ste posekali, zakaj, Marija?» «Streharjeve so zdaj očetove njive in on jih je posekal. Pravi, da bo zidal hišo.» «Lepe so bile.» Trenutno pa jc obupno zaječala. «Moj bog, moj bog!» Iz prsi ji je udaril tak jok, da Marija ni vedela, kaj bi storila. «Kristus, Kristus,» je ječala. «Aza, kaj ti je, Aza?» Vzela ji je glavo v naročje, čutila je na prsih silno vročino. < Marija, jaz, jaz sem zavržena.» «Uboga moja, ne muči mene in sebe!» «Zdaj vem vse. Rešitve zame ni!» Marija je čakala, da bi se poleglo. Toda vedno hujše ji je pretresala bolečina dušo in telo. «Umrla bom. ničesar nisem storila v življenju, le grešila sem. «Aza. kdor toliko trpi kot ti. temu bo vse odpuščeno!» «Ne, ne, Marija, tega greha mi ne more nihče odpustili. Ti ne veš...?» Sestra je molčala. Prešinjale so jo zle slutnje. Misel se je borila z mislijo. «Ah, kako sem jih imela rada, ta lepa drevesa. Za Streha rja nimajo cene, ne rode mu. Glej, Marija, lahkoverno sva včasih poslušali pri nauku, kar nam je govoril Rozman. Kdaj bi si mišlila, da se bo tako strašno izpolnilo. Grozno resnico mi je pokazal bog. Živa bom zgorela, kakor se poseka drevo, ki ne rodi in se vrže v ogenj. Tudi jaz nisem rodila.» Sprva je Marija menila, da se sestri blede. Aza pa je uporno ponavljala. «Zgorela bom od bolečin, zavržena in obsojena. Vedi, Marija, v meni se je vnelo... Saj ti nisem mogla povedati. Tvoja sestra je zatrla sad v sebi, prekletstvo jo je zadelo.» «Tam v bolnici sem ležala tako dolgo, da sem pozabila na sramoto. Mlad zdravnik je skrbel za nas. Opazila sem, kako mu počivajo oči «na meni. Nisem ga hotela videti, čeprav me je že opajala tista pozornost, ki mi jo je izkazoval. Neke noči je imel službo, takrat se mi je izpovedal. Bil je eden izmed tistih ljudi, ki človeka ne pretrcsejo do duše, kadar se spogleda z njim. Šele počasi se ga privadi. Dober, mehak, včasih mu je siknil v očeh čuden ogenj, ah, to so bili le utrinki. Govori lepo o trpljenju. Navidez. Trpeti ne zna. Razbrzdan. Vedno nezadovoljen sam s seboj. Nezaupljiv do vseh ljudi. Ženska se ga bolj usmili, kot lj ubi. Res je, to ni bila ljubezen, to je bilo usmiljenje obupane ženske, ki je v življenju vse zapravila. Zadnja nitka, na kateri sem se hotela rešiti. Vse sem mu dala. Ah, hotela sem živeti. Toda komaj je to zaslutil, saj se morda še zavedal ni, je že postajal sirov, oblasten, kakor so vsi nezaupljivi ljudje. Jasno sem vedela, da me je le poželel, nikoli pa me ni ljubil. Očitala sem si, da ne more ljubili ženske s tako preteklostjo, a hotela sem ga imeti, prikleniti nase. Veš, edino dobro pri teh ljudeh je, da se človeka navadijo in ga ne morejo več pogrešati. Zato sem prenašala vse mrzle poglede, objeme brez srca, kaj je bilo meni njegovo vedenje! Jaz sem ljubila. Zanosila sem. Oprezno sem mu namignila, da bi se utegnilo kaj takega zgoditi. Uprl se je iz zgolj samoljubja. — V meni pa ni gorela velika ljubezen. — In zatrla sem sad telesa, da bi ohranila njega. Sama ne vem. kaj se je takrat dogajalo z menoj. Bila sem blazna, drugače ne morem misliti. Tudi to je bilo zaman. Naveličal se me je in odšla sem, čisto sama. Nisem pa vedela, da nosim v sebi smrtno rano. Kam sem se hotela obrniti, kaj početi? Imela sem še toliko poguma, da sem stopila v službo.» «Aza, zakaj nisi prišla k meni?» «Sram me je bilo, strašno sram. Prodajala sem v trgovini. Zalegla nisem veliko, kdaj me je kdo učil delati? Poleg tega pa se je oglašala bolezen, da sem slabela od dne do dne. Zadn jo besedo v življenju mi je dajal mlad mornar, ki je zahajal v trgovino. Dva večera sva se sprehajala ob morju. Preprost je bil in ni lagal. Malo je govoril, ampak, kar je povedal, je gorelo. V d vrh sladkih nočeh na klopi pred vodo sem preživljala še enkrat preteklost. Vsak poljub se mi je zdel slovo od sveta. Moralo je priti. Tretji večer je deževalo in kolikor sem se obotavljala, branila, hotel je z menoj domov. Tam sem mu vse povedala. Zakaj? Ljubila sem ga. Med vrati mi je zabrusil: ,Vlačuga!' Nisem zakričala, niti jokala. Zgrudila sem se pri mizi in vedela, da je zame življenje minilo. Ko bi ti znala, Marija, kako je človeku pri duši, kadar je vsega konec in ni nobene prevare več. Do jutra sem čepela na tleh, nobena solza mi ni olajšala trpljenja. Čez par dni sem odšla v bolnico in ostala tam, dokler mi niso zapretili, da me pošljejo domov. Tedaj sem ti pisala.» Aza moja!» Marija jo je objela in stiskala k sebi. «Ah, kako me žge, žge! Drob mi gori. Marija, pomagaj!» Bolnica je prvo noč trpela neizmerne muke. Drhtela je, se stresala, da so ji šklepetali zobje. Zavratni krči so vili ubogo telo. da je golče ječala: «Odreši me, odreši me!» Drugi dan je Zeba pripovedovala Mariji: «Ali veš, kaj raz-naša Škofička? Da se je Aza vrnila, gnila od greha.» To je laž. Če bo še katera toliko trpela, bo šla gorka v nebo.» ' Saj pravim, ta venomer voha za grehom.» «Ah, Zeba, pusti jo, nekateri ljudje so ustvarjeni za to.» Soseda mi je pravila, da je tudi župniku že gorko nesla. Sedaj pripoveduje, da so ji gospod obljubili in je ne bodo obhajali. Pomisli, taka sramota.» «Nič ne de, Zeba, pojdemo pa v drugo faro po gospoda. Rajnci bi jo tolažili, ta jo peha od sebe.» Aza je spala. Tako so jo izmučile bolečine, da je ležala mrtvaško bleda s polzaprtimi očmi. Molče je stala Marija pred njo: «O. Gospod, kako si nakazil svojega otroka!» Bolezen je vedno hujše razdejala telo. Valjala se je v vročici. z obupnim glasom je klicala: «Gorim, gorim, vode, vode!» ... O bog, reši dušo!» Počasi se je približevala smrt. Nekega dne je z otožnim pogledom vzdihnila: «Marija, da bi mogla znoreti, ti ne veš, kako je strašno gledati smrti v oči. Tako zavržena in obsojena!» «Zeba je poslala sveče na sv. Višarje,» jo je tolažila sestra. , «Za hitro smrt naj jih postavi v oltar.» Pred Miklavžem so bolečine opešale, postala je prozorna, glas ji je drhtel. Marija je slutila, da se približuje konec. Še ves čas ni povprašala po človeku, po otrocih, tiste dni pa je dejala: «Ali boš kupila otrokom za Miklavža?» «Veš da!» Dva dni nato je zopet trpela. «O gospod, reši, reši dušo!» je prosila s sklenjenimi rokami. Široko je odprla oči in se oklenila Marijinih rok: «Sestra, ali veš, kaj je svet? Bogastvo, lišp, veselje, čast in malo, malo slasti. Kje je resnično življenje, kje?» Nato je pričela umirati. «Reši... dušo...» se je včasih čulo iz hropečih prsi. l ik pred koncem pa je poizkušala nekomu dati desnico. «Zbo... gom» je dihnilo iz nje in onemela je. Zeba jo je zvečer zamaknjeno gledala: «Tako je lepa, kakor bi bila iz voska ustvarjena. Zdaj je odrešena.» Aleš je zajokal, ko je zagledal Marijo. «Mamka, ne jočite!» je prosil, «midva sva tako vaša!» Na Miklavžev dan, tri dni po pogrebu je Marijo potrla nova žalost. Aleš in Rok sta se sprla. V besni, slepi jezi je navalil Rok na Aleša. Ko je prihitela Marija, ni mogla verjeti očem. Aleš se je ves bled tresel v kotu in tiščal puško, ki jo jc dobil za Miklavža, na prsih. Zadaj za njim je stal Rok in mu prelil z velikim, kuhinjskim nožem. Videlo se je. da niti ne ve, kaj dela ter mu jeza bruha iz oči. «Rok, Rok!» j c zakričala Marija. Otrok je ni poslušal. Zdelo se je, da bo vsak hip zamahnil. Marija je potegnila Aleša k sebi. Še glasu ni mogel iztisniti. «Boš dal?» je rjul Rok. «Ti pritepenec! Mačka je tvoja mati, pes tvoj oče!» Mrzel pot je oblival Marijo. Zgrabila ga je za roko in z vsem naporom mu je iztrgala nož. Zaklenila ga je v sobo in ga strahovala. Iz sobe se je zopet oglašalo. «Mačka je tvoja mati in pes tvoj oče!» Ko se ji je posrečilo z največjim naporom streti jezo. je potuhnjeno pokleknil in še vedno sikal: «Bo že videl pritepenec!» Zvečer se je Aleš približal k Mariji. Objokan je bil. «Mamka, povejte, ali res nimam očeta?» «Tvoj oče, Aleš, je umrl. Dober človek je bil, ampak ubog!» «Kdo, kdo?» «Stric Luka je bil tvoj oče. Zato si bil pri nas in si naš kakor Rok.» Otrok jo je nezaupljivo motril: «In mati?» «Nesrečna je bila. Veliko je trpela, kot teta Aza.» «Škofička je pa rekla, da je moja ma i i delala greh. očetu pa še molitev ne pomaga.» «Aleš, ti moli za oba. Škofička ni lepo govorila.» Nekaj trenutkov je vladal molk med očmi. Nato se je Alešu utrnila solza: «Mamka. če bo Rok še enkrat kaj takega rekel, ga bom udaril.» «Aleš, vidva se ne smeta pretepati. Sem mu že jaz prepovedala.» Stisnil se ji je v naročje: «Mati, zakaj mi stric Luka niso tega prej povedali, tako sem jih imel rad.» Da bi ti ne bil žalosten.» «Nič bi ne bil žalosten, še pomagal bi jim. Ali so me imeli radi?» «Aleš, saj veš, kako te je imel rad.» Nenadno se je ozrl vanjo s blestečim pogledom. «Mati me pa ni imela rada.» Imela, imela, Aleš. pa je umrla, ko si bil še čisto majhen.» Otrok je prepričevalno trdil: «Ni me imela!» Zakaj, Aleš?» Če bi me imela, bi me ne dala Škofički.» «Gospod župnik te je dal tja, ker ti je dobro hotel. Tvoja mati je že umrla.» Tisti hip so Aleša polile solze, vrgel se je v Marijino naročje in krčevito je plakal: «Vas imam tako rad!» je jecljal, «vi ste moja mati!» * Matere so odprle oči in bedele nad spečo deeo. Obličja se niso izpremenila, čeprav jim je umrlo že toliko otrok. Mlada srca so živo utripala v kainenitih telesih in pričela so spoznavati življenje. (Konec prihodnjič.) Pavel Golia / Večer V večernih urah. ko zvone zvonovi v cerkvah Ave. ko mrak čez rosno gre polje, čez loke. čez dobrave poljublja gozd in plan gredoč. vse cvetke in vse trave. po prstih iz daljave. In že prihaja blaga noč ter se zresni vsa širna plan pod sinjimi gorami, se v duši polno nad in sanj in želj predrami. In Bog da luč milijonom zvezd in blagoslov livadam, a zvon veselo nese vest vsem željam, sanjam, nadarn. Vladimir Levstik / Oblodovci Te dni sem eit Sočuten «Ah!» se je iztrgal iz prs njenih spremljevalk in milo splaval med smreke. «Biti mora pač fina, visoko naobražena ženska,» je uganila gospa Cicigojeva. «Samo aristokratske duše se umejo tako zatajiti.» «Narobe,» sem oporekel. «Tudi njo poznam. Bila je skromno dekle in — ne da je ne bi cenil z umstvene strani! — a njeno srce je gotovo bolje opremljeno od njenih možganov. Kar pa pravite zastran plemenitosti, je bogme res. Požrtvovalna, junaška žena je, drugače ne bi strpela ob njem.» «Ah, takooo!» Nihče je ni več občudoval. «Le kaj delata siromaka ves božji dan? — Palce vrtita! — O vremenu se raz-govarjata! — Ni čudo. da se nvu zdravje ne boljša ... Meni bi se zmešalo!» Gospodične so se hihitale.Pristava Oblodo je silil uslužen smeh. «Ta strašni položaj se mora končati.» je odredila gospa Kosirnica. «Mlinarja pritegnemo v našo sredo in mir besedi.» «V našo sredo.» je umno ponovila njena nečakinja Matilda, godna devica z rdečimi lasmi, mozoljastim nosom in neizmernimi ledji. «V našo sredo in mir besedi.» Z nami bo vsaj lahko govoril o višjih stvareh.» Imel bo sorodne duše okoli sebe ...» Predaval bo v Narodnem domu!» .O filozofiji!» ■« «O literaturi ...» «Ali ne bi kar nocoj stopili k njemu?» je sprožila Cicigojka. «\si skupaj, da nas ne bo strah? Enkrat se je treba seznaniti.» «Čim prej, tem bolje,» je vneto pritrdil Obloda. ki je smatral mnenja gospe Cicigojeve za svoja mnenja in je, kakor v marsičem. tako i udi v tem pogledu vrlo izpolnjeval dolžnosti njenega moža, uglednega trgovca z živimi in zaklanimi prašiči. «Pojdimo!» Vsa družba jc obrnila korak proti hiši. «Stojte, gospoda!» Skočil sem prednje in razprostrl roke. «Svarim vas ... Premislite dobro. Rekel sem vam, da je čudak ... Bojim se. da nisem rabil dovolj jasne besede. Opasen je, Bog zna česa je zmožen v svoji togoti. Njegova pamet je vsa v neredu. Da vam povem primer: izumil je perpetuum mobile! Vprašam vas, koliko je ura v možganih, ki se ukvarja jo s takimi nevsakdanjimi problemi?» Ho, ho, perpeluum mobile!» je zahrumela tovariši ja. «Izvrstno! Živci perpetuum mobile! Pokaže nam ga!» «Povem vam vso resnico: ni ga še izumil in ga tudi ne bo, ker je nemogoče, a namenil se je. da ga izumi. Najti ga hoče s pomočjo filozofske dedukcije — ali govorim dovolj jasno? »Gibanje/ pravi, ,je večno. Po tem takem je možno tudi večno gibalo ali perpetuum mobile; zakon, ki velja za vse vesoljstvo, ne trpi izjeme v poedinem primeru .. / Stojte, milostivc. nikar ne hodite! Pristav Obloda je porabil priliko, da se izkaže viteza. «Pardon, prosim,» se je vzrepenčil nad menoj, «ne bodite nevljudni. gospod Senica. Saj slišite: dame želijo!» Tako govoreč me je strogo prebadal z očmi. Nisem se zmenil zanj. Mislil sem le na to, kaj poreče ubogi Mlinar in kako mu bo pri duši, ako ga sredi božjega miru zaskoči ta ralitajoča in jaškajoča ženščad! «Rotim vas, milostive,» sem poizkusil še enkrat. Prvič: Mlinarja ni doma. peljal se je k zdravniku. Dopoldne so ga videli v Ljubljani.» Nič ne de,» me je zavrnila Kosirniea. «Oglasimo se toliko, da pozdravimo gospo, zanj pa oddamo posetnice. Naj ima veselje, ko se vrne.» Naj ima veselje,» se je pridružila Matilda. leda j sem vrgel poslednji adut. Drugič,» sem dejal, «zdi se, da mu je soproga na porodu ...» Bedak, ki sem hotel gasiti s petrolejem! In tako sama!» so zavpile gospe. «Brez čutečega bitja v svoji bližini! Ne, potem je celo naša dolžnost» — in tako dalje! Ves roj je zvihral proti hiši. Lasje so se mi na jezili. Že sem gledal, kod naj izginem in kam. še trenutek in vsi bodo videli mojo laž: perpetuum mobile je bil m o j izum, Mlinar je sedel v svoji sobi ter pušil lulo in vrla gospa Marica seveda ni ležala v porodni postelji — še tega bi ji trebalo! Tcdajci pa je nebo poslalo rešitelja. Stojte, kaj pa sprejem?» je nenadoma vzkliknil gospod šolski nadzornik, ki je zaradi debelosti sopihal v zadnjem voju. «Za Boga! Ministra Paja Cincarmiškovič in Mustajbeg Bisagovič se peljeta ob dvajsetih petdeset pet skozi našo postajo... Zdaj je četrt na dvajset, in mi smo še tu! Kaj pa sprejem, gospoda moja?» Njegov vzklik je dosegel več od vseh mojih zarot. Armada našega vrlega ženstva je napravila sredi juriša levo v krog in se je z brezprimerno odločnostjo zapodila proti mestu. Profesorja, filozofijo, perpetuum mobile in porodnico, vse to je veter odnesel. Toda skrivališče mojega znanca jc bilo izdano. Vsemogočna javnost je ustavila oči na njem. In meni, ki sem s pobcšcno glavo sledil družbi v mlačni večer, ni bilo pri duši nič dosti drugače nego Iškarijotu. ko je povedal Židom, da Kristus moli na vrtu geisemanskem... Nisem ga mislil zaznamovati. Bog mi je priča, da ne! II. Sprejem ministrov je spravil vse iz tira. Omizja in damski krožki r-skcga mesteca so modrovali več tednov samo o velikem dogodku. Zanimanje za profesorja Mlinarja je med tem zadremalo. čeprav je baje izumil perpetuum mobile in čeprav je bilo rečeno, da 11111 družica stoka v porodnih bolečinah. Še jaz, ki sem listi večer trdno sklenil stopiti .k njemu, da ga za časa posvarim, sem vsak dan odlašal svojo namero. Ko sem se naposled ujezil in zapovedal samemu sebi. da pojdem nepreklicno drugi dan, je preprečila novo izneverjenje brzojavka, ki me je pozvala k bratovi smrtni postel ji. Vladimir Levstik / Oblo (I ovci Pogreb, žalovanje, zapuščinske skrbi in ostale dobrote, s katerimi nas obsipajo pokojniki po svojem odhodu, kakor bi hoteli znesti nad nami kaj vem kakšno neutemeljeno zavist — vse to se je vrstilo brez usmiljenja tik do konca mojih počitnic. Čeprav je bilo do R*** samo tri ure železniške vožnje, mi vendar ni ostalo časa, da bi se peljal k tamkajšnjim znancem po slovo. Rad ali nerad sem moral prepustiti Mlinarja usodi in sem odpotoval na svoje službeno mesto, ne da bi prej govoril z njim. A da povem res odkrito: ob tistih zmedah in preglavicah sem ga vobče nekam pozabil. Pozen jesenski piš je že smuka 1 poslednjo rumen s premra-ženih dreves in jaz sem bil zdavnaj preko glave zarit v uradne posle, ko dobim nekega jutra pismo iz R***. Na prvi pogled sem spoznal izmučeno in raztrgano Mlinarjevo pisavo. Njegova epi-stola je bila očividno plod skrajno razdražene minute. Glasila se je takole: «Lopov! Kaj si mislil, ko si nahujskal name ves ta vsiljivi zverin jak? Ali si morda pričakoval, da bodo molčali? Zmotil si se: Cieigojka, gospa Kosirnica, budalasti Obloda in ostali so mi povedali sleherno besedico, ki je prišla iz tvojih širokih ust — da se ne izrazim bolj primerno! Že to, da si jih opozoril name, je zločin: a ti si še lagal povrhu. Rekel si jim. da se ukvarjam z visoko filozofijo, da sem, z eno besedo, malo manj ko blazen in da sem izumil per-petuum mobile. Vse to je, kakor sam dobro veš, nesramna laž in brezsrčno norčevanje iz uboge utrujene pare. O tvoji podli kvanti na rovaš moje žene pa vobče ne govorim ... Le kaj si mislil? Kakšen jc bil tvoj namen? Vedel si. da sem izmučen in naveličan kakor pes, ki bi ga podili štiri leta lačnega križem sveta; da potrebujem samote in oddiha! In da bi rad skrpucal tisti dve bedasti šolski knjigi, ko mi nihče ne da denarja za nič! Ali morda nimam pravice do svojega miru? Ali nimam pravice do trohice zaslužka? Ali jc mar greh, da nisva ne dedovala, ne sleparila, ne verižila, ne krala, ampak sva se vzela siromašna kakor dve miši? Ali mi zavidaš nekaj stolov in omar, ki bi jih rad postavil v svoj prazni brlog? Ali mi ne privoščiš obleke brez zaplat na komolcih in kolenih? Mar se bojiš, ka-nalja, da ne bi dobila Marica toplih copat za zimo in novega klobučka, beraškega klobučka, ki ji ga obetam že vsa tri leta, odkar jo imam? Ako ti jc do tega, vedi, da se je tvoj naklep obnesel. Ne stolov ne bo ne obleke, ne copat ne novega klobučka, zakaj tvoji zavezniki so neizbežni in brezobzirni kakor bolhe. Kadar so pri meni, ležem vase, otrovan po njihovi navzočnosti kakor ptič po srepih zrenicah kače, ki ga hoče požreti; svet okoli mene in svet v meni se ruši. Kadar jih ni, si ponavljam, da morajo vsak trenutek priti; v tej gotovosti trepečem za svojo mizo in buljim v prazni papir in nastavljam uho, češ. kdaj privihrajo nad me. da zasmradijo moje uboge, trudne misli in razkradejo moj zlati čas. O kakem delu ni več niti govora ... Pobegnil bi. Tulil bi in mahal z rokami in bežal v skok čez drn in strn (tako, si mislim, beži človek pred divjimi zvermi, pred kugo, lakoto in vojno), če bi le vedel, kam. V teh časih, ko so celo grobovi preobljudeni in ga ni na vsem božjem svetu kamna, da bi nanj položil glavo! Edino, kar me čaka, je ta umazana, idijotska, vsak dan nova in vekomaj ista muka. in onkraj nje, kmalu ali pozneje, enkrat pa gotovo — pasji konec, ki ga že vidim pred seboj... Ali razumeš, kaj hočem reči s to besedo: vidi m ga pred seboj?! In zaradi ljudi, ki jim nimam ničesar povedati, pa da mi je živeti tisoč let! Zaradi ljudi, ki sami dobro čutijo, da ni med njimi in med menoj niti toliko sorodstva razen podobnosti z opico... In si se celo predrznil obetati, da bom na vso moč vesel, ako pridejo k meni? Če bi ti oprostil vse ostalo, za to cinično nesramnost bi te pretepel s palico! Kaj sem zagrešil? Le kaj sem vam storil, svojat? Za kateri zločin ste me obsodili, da mi ne daste živeti v miru? Ali veš, da pijem žganje? Da se pijan zaletavam z glavo v zid in vlačim ženo za lase, ker ne morem več gledati v njenih očeh tistega nemega strahu pred bodočnostjo in solznega ko-prnenja po stolih in omarah, po copatah in klobučku in kaki oblekci. da bi se nesrečnica upala med ljudi?... Bodi ponosen na svojo zaslugo! Le s Čim sem se pregrešil. Bože ti moj? %fl. \llinar.» To neobičajno pismo me je osupilo, ujezilo in tudi vznemirilo. Kdo bi si misil. da bo ostalo Zanimanje za profesorja vzlic sprejemu ministrov tako živo in burno? Kdo bi slutil, da ga utegne pripraviti v toli neizmeren obup? Duševno stanje, ki je kričalo iz sleherne vrstice, ni bilo več nekdanja Mlinarjeva utrujenost in nestrpnost; bilo je skrajna, ob blaznost meječa nevrastenija, popolna iznemoglost volje, ki se je tešila s psovanjem. očitki in klavrnim razmazovanjem svojih nesreč. Vse to po nekaj mesecih zdravega in dobrodejnega življenja? Ko sein štirinajst dni pred tistim večerom govoril s profesorjem, se mi je zdel skoro bolj čil od mene samega, poln upanja in vračajočega se zdravja; njegov notranji razkroj tedaj ni mogel nastati sam ob sebi, ampak je moral biti posledica vnanjih nadlog. Prav nič nisem dvomil, da se okoli nesrečneža res gode stvari, ki daleko presegajo ustanovljeno mero malomestnega nepriličja. Iz pisma sem tudi posnel, da so se profesorjevi 111 učitelji izgovorili name, češ, «oprostite, tako in tako, Senica je rekel, pa smo prišli pogledat, ali je res ../lagali so se celo. da sem obetal, kako nepopisno jih bo vesel! Jaz. ki sem tisti večer na vse kri pije delal, da bi ga očuval šibe božje! V tej grdobiji sem na prvi mah spoznal Oblodo. Kaj si ne bi izmišljal, kaj ne bi lagal: saj vidite, dame želijo!...» Nesrečnež, ki sede nanj tak roj nadležnih muh. pač res lahko izgubi potrpljenje in zdravo pomet, tudi ako ni že itak profesor logike in klasični filolog. Moj znanec se mi je zasmilil v dno srca: sočutje z njim. nekaj pa tudi ogorčenje nad zlorabo mojega imena mi nista dali miru, dokler mu nisem odpisal. Razložil sem mu vse po pravici in jasno dokazal svojo nedolžnost. «Saj me vendar poznaš, da bi te h ud i man; lahko bi uganil, da ne morem biti vedoma kriv in da jih nisem izpodbujal. ampak narobe...» Zastran r-ske gospode sem si temeljito olajšal srce. Oglodal sem jili do belih koščic in dal Mlinarju svojo pismeno častno besedo, da bi v takem položaju še lipov bog skočil i/, kože. Samopašnosti pristava Oblode in njegovih kokošk je bilo vsekako treba napraviti konec; ne daj Bože, da bi se tak steber slovenske humanistike majal po njihovi krivdi. Narod, ki nestrpno čaka njegovih del. 11111 kliče: Bodi trd. neizprosen, 1110/. jeklen, in pokaži vsiljivim gostom vrata! Z velikim samozadovoljstvoni sem nesel pismo na pošto. Ko pa sem šel zvečer ob reki 11a izprehod in je hlad žuboreče vode umiril mojo razigranost, sem jel ogledovati svoje ravnanje tudi z drugih, premisleka vrednih strani. Marsikaj važnega mi je prišlo 11a 11111: razlogi, da naj ne vtikam prstov pregloboko v 10 kočljivo stvar, so vstajali pred menoj kakor nenadna, poražajoča odkritja. Pri svojih znankah in znancih v R*** sem moral biti že itak črno zapisan, odkar so se uverili. da sta Mlinarjev perpetuum mobile in porod njegove žene samo bajki, s katerima sem jih hotel odvrniti od nenapovedanega poseta. In zdaj naj jim profesor zabrusi, da sem jih celo postavil na laž? In naj jim v svoji nepre-računl jivosti pomoli pod nos pisanje, v katerem jih zmerjam in se norčujem iz njih? Kakšen bo moj sprejem, kadar pridem spet na počitnice! Kurji pot me je polival. Spomnil sem se Matilde, rdečelase in bokate nečakinje gospe Kosirnice, katero sem zaradi njenih dve sto tisoč dote malone že prepričal, da je najzaljša vseh kra-sotic... Pomislil sem, da ve Cicigojkin brat istorijo, ki bi mi utegnila preteto škoditi, ako bi se po nesreči raznesla med ljudi. Daljni bratranec njenega moža je bil v službi moj starejši na. svak njenega tasta vplivna «ličnost» v ministrstvu. Še zoprnemu Oblocli se nisem smel zameriti, dokler je bilo kaj upanja, da me podpre pri nekem važnem poslu. Z eno besedo: profesor Mlinar je bil zame vendarle nekam postranska oseba v tej komediji ... In tako sein mu brž napisal drugo pismo, v katerem sem ga milo prosil, naj se za Boga ne sklicuje name in naj me ne omeni živi duši: tudi mojega nasveta naj rajši ne izpolni preveč do-slovno, da ne spravi sebe in mene v krivo luč ... Čez teden dni sem imel odgovor: Bodi brez skrbi! Ne boni se izgovarjal nate: bilo bi bob v steno kakor vse. Tudi vrata sem jim že davno pokazal, le žali-bog da niso šli, ampak so proglasili moje razsajanje za .čudaštvo našega originala4! Prepozno je. dragi. Mreža, v kateri brcam, ne pozna usmiljenja. Oglasi se. kadar prideš; videl boš blaznico na svoje lastne oči. — Tvoj Mlinar.» «Bog bodi zahvaljen!» sein se oddahnil. Človek, kateremu gre za kožo, grize okoli sebe in se bori do zadnjega, ne pa da bi mislil: .prepozno'... Mlinar je v prvem pismu očividno zelo pretiraval.» Odslej mi ni pisal ničesar več. ne očitkov ne tožba. Vesti iz R*** so mi dohajale zelo redko: še tiste, ki sem jih dobil, so ali vobče molčale o profesorju, ali pa so poročale, da tamkajšnja družba veliko občuje z njim in da se vsi skupaj sijajno zabavajo. Meneč, da je stvar po tem takem v najlepšem redu, sem se iznova vdal službenim poslom in svojemu gostilniškemu omizju, na Mlinarja pa sem mislil toliko kakor na vse druge odsotne ljudi. Kadar sem vzlic temu /. duhom ugledal beli domek na gozdni jasi, sein videl profesorja nekam zabrisano, tem živeje pa njegovo ženo. Prikupno dekle je bila v minulih časih in nič kaj žal mi ni bilo sladkih besed, ki sem jih takrat zaman potrosil, da bi jo zvabil na svojo stran. Slikal sem si jo, kako zdaj sameva z bolnim. silnim možem in hujša oh svoji siromašni mizi. Misel, da so postale tople eopate in nov klobuček nedosegljivi blagri, o katerih se gospa Marica niti glasno sanjariti ne upa, je bila zame tako gorostasna, da ji nikoli nisem mogel slediti do dna ... III. Minila je zima, minila pomlad; vrnilo se je poletje in z njim moj počitniški dopust. Mestece R*** s svojimi zaspanimi ulicami, svojo mično lego in svojo dehtečo gozdnato okolico se je iznova začrtalo na obzorju mojih hrepenenj, samo da ne več tako vedro in brezskrbno kakor lani. Ne le, da mi je bilo nerodno zastran r-skili dam in njihovih kavalirjev, ki sem jih s svojimi izmisli-cami o Mlinarju potegnil za nos, in da sem se sramoval njega samega, ker me je smel po pravici smatrati za bojazljivca: bolj od vseh strani me je morila slutnja, da me čakajo zaradi profesorja nove, še hujše neprilike. In tako sem zatezal jermene na svojem kovčegu z dokaj pisanimi občutki. Nu, že prvi dan bivanja v R*** mi je pokazal, da so bile moje skrbi vsaj v enem pogledu pretirane. Družba, s katero sem lani občeval, se je razveselila mojega prihoda, kakor se razveseli malomestni svet vsakega novega prirastka, stoječa voda vsake kapljice sveže vode. Sprejeli so me v svojo sredo, kakor da se vobče še nismo razstali. In moje lanjske bajke o Mlinarju? Da. bile so duhovita šala, res imeniten dovtip; še zdaj so se jim smejali! Sedeli smo v gostilni pri «Kranjskem cesarju». Nečakinja gospe Kosirnice me je gledala izpod rusih obrvi hrepeneče kakor pred letom dni. Vitez Obloda, ki je postal med tem sodnik, me je pravkar milostno pohvalil, da urnem lagati kakor kak cirkuški artist. Ha, ha, perpetuum mobile! IIa, ha, filozofija in porod in ostalo! Vsi prisotni so udarili v kar naj prisrčne jši grohot in posoda duhovna se je napolnila, da nihče ni vedel kdaj. Razgovor se je ustavil pri profesorju, čisto po moji želji. Drobna gospa Cicigojeva je vsa gorela zan j. '«Krasen človek!» je vzklikala, živahno mahaje z ročicami. «Duhovit, naobražen človek, z eno besedo, bistra glava! Čudak pa tak, da mu z lučjo ne najdete enakega.» Izjemen značaj, kaj hočemo,» je razsodil Obloda. «Ti ljudje imajo zmerom svoje posebnosti. Od njih se ne smete nadejati uglajenih manir. Odkod naj bi jih imeli, ko si štejejo v veliko čast, da ne samo ne iščejo plemenite ženske družbe, ampak jo uprav omalovažujejo!» To rekši je dostojanstveno pogledal okoli sebe, češ: hvala Bogu, da nisem lak kakor tisti eestninar ... Nu, nu,» se je oglasila blaga gospa Kosirnica, omalovažujejo' je huda beseda. Jaz bi dejala, da jo uživajo po svoje.» Po svoje pa, po svoje,» je sladko pripomnila Matilda. «Skromni so kar se da. Profesor je ves nesrečen, ker se zanima zanj toliko uglednih ljudi. Brani se, namestit da bi pokazal veselje. Jelite, tetka?» «In kako se brani!» je zabrbljala gospa Cicigojeva, še preden je Matilda umolknila. «Kdor ga ne bi poznal, bi mislil, da je sirov. ,Česa, vprašam, česa za vseh tri sto vragov iščejo pri meni te avše?'» ga je oponesla. «,Ali nimate nič otrok, pohajkovala polni jkovalasta? Nič dedcev doma. da bi jim krpale nogavice? Moja ima robote, da se ji nos iz nje ne vidi, ve pa ne veste s svojim zidanim časom drugam kakor meni siromaku na grbo. Ali vas bom res moral znositi pred vrata? Mir hočem imeti, Sakrament!'» \ občo radost jc udarila z drobno peščico po mizi. Priljudnost starega kranjskega kova,» se je zmrdnil sodnik, izkušaje dati svojemu obličju kar najbolj sodoben francoski izraz. Takšni, vidite, so njegovi sprejemi,» je nadaljevala gospa Cicigojeva. «Tuj človek bi se ga res ustrašil in bi jo odkuril na vrat na nos! A baš ob tem se je razživcl. prav to ga drami iz njegove pobitosti. Kadar smo mi pri njem, vsaj dvigne glavo in zmerja.» «In — kako mislite: na tihem je seveda ves zadovoljen, ker ima toliko družbe?» sem vprašal kar moči oprezno. Kaj ne bi bil!» je ostrmela. «Saj menda nismo kdorsibodi? On. to se ve, razodeva svoja čuvstva drugače od nas vsakdanjih ljudi. Nič redkega ni na primer, da trešči kaj ob tla ali v zid. Časih si puli lase. grize se v pesti in brlizga kakor razjarjena veverica. A to so pač ostanki njegove prejšnje bolezni.» «Po tem takem se izkazuje, da moja lanjska istorija vendarle ni bila čisto bosa?» sem se namuznil vzlic tesnobi, ki me je zgrabila za srce. Izkazuje, izkazuje.» mi je pritrdila gospa Kosirnica. Toda pameti mu je ostalo še dovolj za njegovo rabo. Inteligenten človek, je.» «Grozno inteligenten,» je pritrdila nečakinja. «Tedaj se rad pomenkuje z vami o višjih stvareh?» «Mm, prav zelo rad ne. Oster jezik ima in njegovi odgovori so največkrat jako hudobni. A baš po tem se vidi, da je duhovit.» 193 13 Strašno duhovit,» se je spet začul Matildin glas. Genijalnim ljudem je tudi težko zameriti: menda imajo že od nekdaj pravico, da zinejo povsodi vse, kar jim pride na um. Navadili smo se ga. In pa lepo je pri njem: ta gozd, ta sveži zrak in to ptičje petje — z eno besedo, priroda. Krasno!» Čudovito!» je vzdihnila nečakinja iz globine deviških prs. Divno! Poetično!» je izjavil Obloda z uslužno vznesenostjo. Imenitno,» jc zamomljala debela, starikava gospa, ki je vse dotlej molče obirala kurje bedro. «Res lepo. In pa navadili smo se ga. Treh dni ne bi mogla prebiti, ne da bi stopila k Mlinar jc-vim. Izprehodiš se. tam pa sedeš na klop pred hišo... mizo smo si tudi napravili...» Mizo ste si tudi napravili!» sem zaječal. Kakopak!» se je pohvalila Cic.igojka. II. «Der Schein soll nie die Wirklichkeit erreichen nnd siegt Natur, so muss die Kunst entweichen.» estetičnih objektov načelno faktičnost ne zahteva več. Tudi druga točka ima svoje pravilno jedro; stvarno je namreč s tem zasluteno, da gre za predstave, ki so po svojih psiholoških podlagah fantazijske, torej nepristne, seveda velja to le za podlage, nikakor pa ne za predstavo, predočujočo estetični objekt sam; ta je načelno pristna (n. pr. pristna predstava melodije — nepristne predstave posameznih glasov). S svojim zahtevkom, da se za pristnost estetskega ugodja zahteva sicer pristnost neposredne njegove podlage, a načelno ne več pristnost njenih temeljev — za faktičnost estetičnosti sicer faktičnost irealnega lika, a ne več faktičnost njegovih predmetnih podlag, je izklesal Vebcr ono svojevrstno stran estetske sfere, ki jo je slutila že tradicijska teorija estetskega videza, dasi je mogla nanjo opozarjati le v nejasni luči. Preko teorije estetskega videza storimo na istem temelju lahko še korak naprej. Vede nas do estetskega problema konte m p 1 a c i j e. Medsebojna vez je poudarek «čistega predstavljanja». Kakor znano, je kontemplacijska teorija v estetiki mnogo uvaževana; že Platon opozarja na kontemplativni izvor estetskega ugodja, Kant, Schopenhauer, H. von Stein vidijo bistven znak estetskega doživetja vprav v kontemplaciji, čije jedro je, da gledamo objekt tako, da se nam razodeva njegova notranja narava sama. brez ozira na druga vprašanja, n. pr. koristi pojava, njegove posesti itd. Gre torej za «čisto» predstavljanje brez primesi drugih pristnih doživljajev. In zopet sovpada problem kontemplaci je s problemom irealnega lika ali, bolje rečeno, predstavljanja irealnega lika; saj je tako predstavljanje načelno nezavisno od pristnosti psiholoških podlag, naj so potem to predstave ali misli, čuvstva ali stremljenja, vsled česar je jasno, da odpadejo misli na posest, korist itd. Razen tega poudarja kakor princip lika tako tudi kontemplaci jska teorija pomembnost predstavljanja za estetsko doživetje; tu kot tam se gradi estetsko ugodje na predstavi, čeprav morda to marsikje ni povsem jasno povedano. Izrecno pa zastopajo to mnenje II. von Stein, Külpe, Lipps, W itasek i.dr. Problem kontemplaci je, ki ga obravnava estetika zase, brez internega stika z drugimi estetskimi problemi, mnogokrat le z metafizično fundacijo, se prikaže tako v organični zvezi z ostalimi problemi, in sicer na temelju psihološke analize estetskega doživetja. Takoj je videti, da ima tudi staro vprašanje e n o i e v mnogoterosti v liku svojevrstno rešitev. Zgodovina kaže, da je posvetila estetika od vsega začetka vprav temu problemu posebno pozornost. Reei smemo, da je to eelo prva estetska teorija, ki nam je ohranjena v Heraklitovih fragmentih. Heraklitu je sicer trditev, da sloni enota na mnogoličnosti, harmonija na nasprotujoči li si pojavih, naravnost svetovno naziranje, ne le estetska teorija, saj je temeljna poteza njegove celokupne filozofije princip teka in protiteka (.) Irealni liki slone v polni meri na izvestnih predmetnih podlagah. vendar pa ne izključujejo še nebroj drugih predmetnih podlag. Sem spadajo slučaji, ko si ne predočujemo samo po umetniku podane podlage irealnega lika, temveč mnogo več, še druge činitelje, ki so tudi predmetne sopodlage istega irealnega lika. Taka predmetna struktura omogoča, da odkrivamo na posameznih estetičnih objektih vedno nove, še nepoznane stvari. Sem spadajo umotvori, ki so vedno novi, ki «nikdar ne zastare». Omenjene razlike pa mora utemeljevati umetnikovo delo samo, ne subjek-tova sposobnost ali nesposobnost, najti take sopodlage. 6.) Neodvisno od podanih razlik slone irealni liki na večjem ali manjšem n o r m a t i v n e m soglasju ali nasprotju med predmetnimi podlagami samimi, torej na soglasju in nasprotju, ki je zase že izvenestetskega značaja. Navedene relacije med prilaščenimi objekti estetskega čuvstva pokažejo šestorico elementarnih estetskih kategorij: «estetsko resnico ali neresnico», ki sovpada s poprej podano prvo razliko, «estetski realizem ali idealizem», ki odgovarja drugi, «estetska značilnost ali neznačilnost», «estetska splošnost ali individualnost», «estetska širina ali ožina» in «estetska resnoba ali komika», ki odgovarjajo tretji, četrti, peti in šesti navedenih razlik. Ta analiza omogoča Vebru za estetiko pomembne ugotovitve. Predvsem pokaže, da naravno nasprotje estetske komike ni estetska tragika, kot se je mislilo, saj gre v prvem in v drugem slučaju za svojevrsten strukturen kompleks: dočim imamo pri tragiki med predmetnimi podlagami irealnega lika vedno take činitelje, ki tvorijo naš pojem «nesreče», torej izvestne nagonske sekundarne osnove, pa temelji komika na normativnem nasprotju med posameznimi predmetnimi podlagami, ne glede na njih ostalo kvaliteto. kreacija estetskega idealizma in realizma odpre pot novemu pojmovanju teh pojavov. Tradicijska estetika govori mnogo o idealizmu in realizmu, pripomniti pa je, da to po svojem zamisleku niso estetske, temveč etične, socialne, pedagoške tvorbe. Ta idealizem zahteva v svojem jedru, da podajaj umetnost pojav tako. kakor naj bi bil presojan z vidika etične-socialno pedagoške normativnosti, realizem pa, da podajaj umetnost pojav tako, kakor v istini je, ne glede na katerokoli drugačno pravilnost, razen pravilnosti notranje narave predmeta samega. Likovni estetski realizem in idealizem nimata stika s temi vprašanji, temveč merita le na okoliščino, da ima irealni lik lahko svoje težišče v teh ali onih predmetnih podlagah: če v primarnih, tedaj smo pred realističnim estetskim pojavom, če v sekundarnih, pa pred idealističnim. \a temelju lika izvedene kategorije so pokazale tudi značilnost kot posebno estetsko kategorijo. Problem značilnosti začenja Aristotel, ki opozarja na slučaje, ko uživamo pojav, ki bi sain po sebi izzval odpor (n. pr. mrtvo truplo). Misli, da gre užitek našemu spoznanju, kolika sličnost je med kopijo in originalom. Hutcheson in za njim Zimmermann (tudi Burke, Alison. Spitzer, Andre) sta poudarjala, da pripada v takem slučaju lepota le soglasju, le relaciji sličnosti sami, torej ne ugotovitvi kritja kopije z originalom. Naj se pojmuje značilnost po prvem ali po drugem vzorcu, skupno je to, da gre tu kot tam za sličnostne relacije med dvema pojavoma. Poleg te vrste značilnosti pa je Veber orisanim potom ugotovil še drugačno, ki je utemeljena v pojavu samem; pojav je značilen, če sloni kot irealni lik tako na svojih predmetnih temeljih, da jih ne smemo prav nič izpre-meniti, če naj ostane pojav sam neizpremenjen. Dočim gre torej tam za logična razmerja, imamo tu doslej neznano in v istini svojevrstno estetsko določenost pojava. Irealni liki utegnejo imeti, med svojimi neobhodnimi predmetnimi sopodlagami še vrednote ali ne vred note in v danem slučaju pripada lahko vprav tem vrednotam, oziroma ne-vrednotam večja temeljska jakost nego ostalim predmetnim podlagam irealnega lika. Težišče lika je torej v vrednotah. Tako se odpre možnost za posebne estetske kategorije, ki izvirajo iz analitične zveze med estetskim in ostalim čuvstvovanjem. Od značaja zastopanih vrednot je odvisen značaj teh estetskih kategorij. Ker je oris čuvstvovanja pokazal, da imamo šest vrst elementarnih čuvstev, ki jim odgovarja toliko kvalitativno med seboj se raz-likujočih vrednot, smo pred šestorico novih estetskih kategorij. Irealni liki pa morejo imeti med svojimi sopodlagami tudi pozitivna in negativna čuvstva sama, ne le vrednote; to dejstvo omogoča še razlikovanje psihološkega in nepsihološkega tipa teh estetskih kategorij. Smo torej pred dvanajstorico estetskih elementarnih kategorij. Težišču irealnega lika na hedonskih, estetskih, logičnih, aksio-loških, elevteričnih in hagioloških vrednotah ter čuvstvih odgovarjajo kategorije «estetske ljubkosti, ogabnosti», «estetske čarobnosti, odurnosti», «estetske umnosti, brezumnosti», «estetske veselosti, turobnosti», «estetske svežosti, trudnosti», «estetske misterioznosti, profanosti». Podrobnejša analiza aksiološkega čuvstva je pokazala še pavrste tega čuvstvovanja: veselje — žalost, spoštovanje — zaničevanje, admirativno vrednoeenje — — ne vred nočen je, upanje — bojazen, nado — sum. logično in konfesijsko čuvstvo. Tem psihološkim razlikam odgovarja tudi na strani predočevancev kvalitativna razlika posameznih vrednot, tako da imamo tudi pavrste aksiološke vrednote. Vse to pa vede še do posebnih estetskih kategorij, kakor 11. pr. do «estetske miline — strahote», estetske dostojnosti — nedostojnosti», «estetike vzvišenosti — banalnosti» itd. Pripomnimo le, da se bo čitatelj laže vživel v Vebrovo klasifikacijo teh kategorij, če si bo predvsem predočil predmetni in psihološki oris posameznega slučaja in se bo manj zanašal na vsakokratni jezikovni izraz. Izrecno pa je poudariti, da razvija Veber vse estetske elementarne kategorije na analitični podlag i, torej ne glede na vprašanje, ali je n. pr. umetnostna zgodovina vse te kategorije v umetniškem delu tudi mogla ugotoviti ali pa ne. Vebrova pot je pot analitičnih možnosti; slučaji, ki in kakor jih obravnavata umetnost in umetnostna zgodovina, pa so že kompleksi takih analitičnih, poleg tega pa tudi že čisto empiričnih momentov. Niso torej izključene analitične možnosti, ki jim v empirični sferi — morda le trenutno-— manjka odgovarjajočih korelatov; pač pa je načelno izključen vsak obratni slučaj, vsaj kolikor bi bila ta analiza popolna. Z vidika lika opredeli Veber končno še posamezne u 111 e t -n i š k e panoge. Umetnost ima namen, da nudi irealne like; razlika med umetniškimi panogami pa je v tem. kako realizira umetnik umotvor, torej realne predmetne podlage izvestnih irealnih likov, saj irealnega lika samega itak ne more realizirati. Razlike med umetniškimi panogami gredo torej na račun kvalitete vnanjih podlag irealnih likov. IV. Druga markant na točka Vebrovega estetskega sistema je problem norme. Naj sprva le na kratko začrtam par tipičnih pojmovanj norme! Antična estetika (smer Platon-Plotin) in vsebinsko orientirane estetske teorije nemške romantike, ki so ji po svoji miselnosti zel« slične, fundirajo večinoma estetsko normo metafizično. V duhu te estetike je pravilno, kar je prikladno tako ali drugače pojmovani «prapodobi», kot vzorcu este-tičnih objektov. Drugače Kant. On zahteva «estetsko smotrenost». Ta ni utemeljena v lepem predmetu, temveč v svojevrstnem (harmoničnem) dojemanju predmeta; v dojemanju, ki jc za opazovanje brez zanimanja» (torej brez smotra) najbolj smotreno. lo jc Kantova «smotrenost brez smotra». Poleg metafizične imamo torej še «tclcološko normo». V njenem zmislu pripada pravilnost temu, kar je estetsko smotreno.- Najbolj razširjeno je psihološko pojmovanje norme. Zastopniki te smeri (11. pr. Home, Fechner, deloma Volkelt. Lipps, Witasek i. dr.) določajo normo kot funkcijo števila uživajočih subjektov. Pri tem zastopa ITome mnenje, da je pravilen — doživljaj manjšine, ta da je nositeljica estetske norme; zakonov estetskega okusa da ne bomo iskali pri divjakih, temveč pri narodih z boljšo vzgojo, višjo izobrazbo, in še tu, da se je obrniti le na posameznika. Ostali esteti pa se opirajo na večinski vidik. Objektivnost estetskega uživanja in objektivnost umotvora jim je funkcija čim večjega števila subjektov, ki objekt uživajo. Ker se po tej teoriji manjšina (estetsko naobraženi) ne loči od večine kvalitativno, temveč le toliko, kolikor ima bolj razvite dispozicije za estetsko doživljanje, dispozicije, ki pa so do neke meje vsem dane, zato so mnenja, da «manjšina» estetskih naobražencev ne nasprotuje zahtevku čim večjega števila uživa jočih»; ta manjšina da je hkrati idealni zastopnik estetske večine. • Teleološko pojmovanje norme se pri Kantu stopnujc s tako zvano «vezano lepoto» (pulchritudo adhaerens), ki zahteva po svojem bistvu še teleološki moment, kajti vprav v okviru te lepote je edino iskati — ideal lepote. 209 1-1 A prašanje, ali je nekaj v is t in i lepo ali ne, umotvor ali ne, ki ga torej rešuje psihološka smer estetike le z vprašanjem, ali doživlja estetsko čuvstvo večina ljudi ali ne, reducira Veber na drugo vprašanje, namreč, ali je estetsko čuvstvo, estetska sodba pravilna ali ne. Ne gre mu več za zgolj psihološke, temveč za apsihološke diference na doživljaju, za njega pravilnost, oziroma nepravilnost, resničnost, oziroma neresničnost. Psihološko pojmovanje zamenja tako z logičnim in postavi estetski pravilnosti nov vidik — logično normo. Da pa je tudi problem norme v tesnem stiku s problemom lika, kažejo sledeči Vcbrovi izsledki: doživljajska pravilnost, nepravilnost (resnica, neresnica) ni komponenta doživljaja samega, temveč ima svoj izvor v razmerju doživljaja do njegovega objekta. Vprašanje pravilnosti je vprašanje, kaj ima doživljaj za svoj objekt, torej kaj so, v našem primeru, vsakokratni objekti estetskega čustva. Estetsko čustvo odgovarja estetski normi ali ji nasprotuje... pomen ja..., da ima čustvo za svoje prisvojene objekte i realne like, ki so nositelji objektivne estetske vrednote in da pri tem čustvo po svojem predznaku, po svoji pozitivnosti ali negativnosti tudi s predznakom pristojne objektivne estetske vrednote, z njeno pozitivnostjo ali negativnostjo soglaša ali ne.» S tem je formuliral princip pravilnosti, odprto pa je ostalo še vprašanje, kateri irealni liki so v istini lepi, kateri grdi, katerim estetskim čuvstvom gre torej značaj pravilnosti, oziroma nepravilnosti. Da odloči to vprašanje, prenese Veber svojo teorijo o avtonomnosti in heteronomnosti predstavljanja in mišljenja na polje estetike. Predstava irealnega lika je pravilna, avtonomna, spoznavna, če izvira nje pristnost vsaj končno iz faktičnosti njenega objekta, torej iz faktičnosti irealnega lika. Če pa ima pristnost svoj izvor v drugotnih, zgolj psiholoških činiteljih, tedaj je nepravilna, heteronomna, zmotna. Primeri heteronomnosti so: pristno predstavljanje irealnega lika, izvirajoče iz čuvstev in stremljenj, iz avtoritativno- sugestivnih odnošajev, iz ponavljanja (estetski konzervativizem!), iz biološkega soglasja s trenutnimi ali trajnimi tendencami psihofizične organizacije subjekta, iz sub-jektove «likovne potrebe» («likovni fanatizem»). Razen tega vplivajo heteronomno tudi .enostranska pozornost, trenutno razpoloženje, trenutna duševna lenoba itd. Vsi ti činitelji tvore «likovno nekritičnost», ki vede v nepravilnost, dočim smo v primerih, ko odpadejo, v okviru avtonomnih predstav, ko jih pristnost izvira končno le iz faktičnosti irealnega lika. Vprašanje avtonomnosti in heteronomnosti pa jc treba ponoviti spričo pristnosti estetskega čuvstva. Tudi estetsko čuvstvo ima lahko svoj izvor v faktičnosti lastnega objekta (predmetno pojmovanje «vrednote» to omogoča!), ali pa v psiholoških čini-teljih. Veber pokaže, da veljajo tudi za sfero esteskega čuvstva prej navedeni primeri heteronomnosti. Kjer izvira pristnost estetskega čuvstva iz takih činiteljev, tam smo zopet pred nepravilnim. heteronomniin čuvstvom («estetska nekritičnost»!),kjer pa iz faktičnosti lepote, tam pred pravilnim, avtonomnim. Ker pa je faktičnost lepote zavisna od faktičnosti irealnega lika. ki je zase dana z avtonomno pristno predstavo irealnega lika, sledi, da je pristnost estetskega čuvstva le tedaj avtonomna, pravilna, spoznavna, če sloni na avtonomni pristni predstavi irealnega lika in izvira glede svoje pristnosti le iz nje (torej preko nje iz faktičnosti lastnega objekta [lepote]). Tako vidimo, da pride do pojma estetske pravilnosti, nepravilnosti, estetske norme preko avtonomije in heteronomije predstavljanja irealnega lika. Kakor pokazano, tvori princip lika center Vebrovega estetskega sistema in združuje v rezultanto enotnega estetskega problema množico različnih, od tradicije ločeno obravnavanih estetskih vprašanj. Videli smo tudi, da dopušča princip lika dvojno motrenje, psihološko in predmetno. S te strani pa vede ta princip končno do estetike, ki vpošteva ne le zgolj psihološko, temveč tudi predmetno izhodišče, ki ni enostransko psihološko, ne enostransko zgolj objektivno usmerjena. Dr. N. Preobraženski / Nova Rusija 6. I. Babel j. Tudi I. Babelj spada med tiste, ki so sprejeli revolucijo kot elementaren vihar. Pisati je začel že pred vojno, sedaj pa je pesnik neumljivo groznih rdečih vojakov. Vrednost kratkih Babeljevih črtic je v krepki besedi, dialogu. Naše literarno-zgodovinsko merilo nima nič skupnega z ono «revolucijsko zavednostjo», po kateri presojajo pisatelje sovjetski kritiki. Pripomnim torej, da prehajajo včasih Babeljeve žive barve v nedostopno sirovost. «Linija in barva> je najboljši vzgled njegove satire. ?. A. Remizov. Odlomek iz Rcmizova je satira na «prigovarjanje» Kerenskega in ni sovjetski teror. Aleksej Mihajlovič Remizov živi kot emigrant v Berlinu. To je starejši pisatelj, ki je močno vplival v formalnem oziru na vse mlajše po-kolenje od A.N.Tolstega in E. Zamjatina do «sopotnikov revolucije». Remizov je lepopiscc in pravljičar, zaljubljen v bogastvo starega ruskega jezika, ne- 211 14* izprosen sovražnik «bedastih» novotarij. Ima svojo pot. ki zahteva globoko poznavanje narodne povesti in pesmi, on čuje kot nihče drugi skrivnostne glasove vznemirjene ljudske duše, občuti podzemeljsko valovanje in bobnenje. Marsikateri izmed Rem i zo vi h učencev je zapadel v ujetništvo besedne godbe, mojster sam pa vedno obvlada svoje simbole. «Kancelarius» velike opičje zbornice «čuva luč tudi v časih, ko se zdi nepotrebna ljudem > (besedilo opičjih izkaznic). Političnih sporov Remizov ne pozna, teror obsoja, a ljubi «vse literarno gnezdo» vseh, ki hranijo «rusko ognjeno dušo v besedi». (Ščegolev je znani historik ruske revolucije.) Izmed številnih del Remizov?» je treba posebno omeniti «Petelinčka» (1905—1922), tragično revolucijsko povest. Ta nudi najlepši vzorec «besednega rezbarstva» (za katero je odlikoval kancelarius tudi E. Zamjatina), hkratu je nežna slika ljudske, oziroma otroške duše, katero tako dobro pozna pisatelj. I. Babelj / Linija in barva Aleksandra Fjodoroviča Kercnskcga sem prvič videl dvajsetega decembra leta tisoč devet sto šestnajstega v obednici sanatorija Olila. Seznanil naju je odvetnik Zacareni iz l urkestana. O Zacarenem sem vedel, da se je dal obrezati v svojem štiridesetem letu. Veliki knez Peter Nikolajevič, izobčeni brezuinec, pregnan v Taškent, je cenil prijateljstvo z Zacareni m. Ta veliki knez je hodil nag po ulicah Taškenta, oženil se s koza-kinjo, prižigal sveče pred Voltairovo podobo kakor pred Jezusovo sliko in je osušil neskončne ravnine Amu-Darjc. Zacareni mu je bil prijatelj. Tedaj — Olila. Deset kilometrov od nas so sijali sinji graniti llelsingforsa. O, Hclsingfors in moja srčna ljubezen! O, nebo. pretakajoče se nad obrežjem in odletajočc kakor ptica! Tedaj — Olila. Severne cvetke tie v vazah. Jelenovi rogovi se šopirijo po mračnem opažu. \ jedilnici diši po smrekah, po razkošnih prsih grofice Tyszkiewicz in po svilenem perilu angleških častnikov. Pri mizi poleg Kerenskega sedi vljuden krščeni žid iz policijskega departementa. Desno kraj njega je Norvežan Nickelsen, lastnik kitolovca. Na levi je grofica Tyszkiewicz. prekrasna kakor Marija Antoinetta. Kerenski je zaužil tri sladke jedi in šel z mano v gozd. Mimo naju je zbežala na smučeh freken Kirsti. — Kdo je to? — je vprašal Aleksander Fjodorovič. , — To je Nickelsenova hčerka, freken Kirsti — sem rekel jaz. — kako je lepa ... Potem sva zagledala voznika, starega Johanesa. — Kdo je to? — je vprašal Aleksander Fjodorovič. — To je stari Johanes, — sem rekel jaz, — iz llelsingforsa vozi konjak in sadje. Ali ne poznate kočijaža Johanesa? — Jaz poznam tukaj vsakega, — je odgovoril Kerenski, — a nikogar ne vidim. — Ste kratkovidni, Aleksander Fjodorovič? — Da, kratkoviden sem. — Treba vam je očal, Aleksander Fjodorovič. — Nikdar. Tedaj sem rekel z mladeniško živahnostjo: — Pomislite, vi niste samo slepi, vi ste skoro mrtvi. Linija, božanstvena črta, vladarica sveta, vam je ušla za vedno. Midva hodiva po čarobnem vrtu, v nepopisnem finskem gozdu. Do zadnje ure ne bova spoznala nič lepšega. In — glejte — vi ne vidite zlcdcnelih in rožnatih zobov slapa tam ob reki. Vrba-žalujka, ki se sklanja nad slapom — vi ne vidite njene japonske rezbari je. Rdeča debla smrek so posuta s snegom. Zrnati blesk roji po snegu. Pričenja z mrtvo linijo, ki se oklepa drevesa in je ovenčan na površju, ki je valovito kakor linija Leonardova. z odsevom žarečih oblakov. In svilene nogavice freken Kirsti in linije njene že zrele noge? Kupite si očala, Aleksander Fjodorovič, rotim vas... — Otrok, je odgovoril, — ne izgubljajte besed. Petdeset ko-pejk za očala, to je edinih petdeset kopejk, ki jih bom prihranil. Jaz ne potrebujem vaše linije, ki je nizkotna kakor resničnost. Vi ne živite nič boljše kakor profesor trigonometrije, jaz pa sem obdan s čudeži v slednjem zakotju. Pokaj mi bodo pegice na obrazu freken Kirsti, če lahko slutim v tem dekletu, dasi ga komaj razločim, vse, kar hočem slutiti? Kaj so mi oblaki na tem zanikarnem čuhonskem nebu, če vidim ocean, valujoč nad mojo glavo? Kaj so mi linije — če imam barve? Ves svet je zame velikansko gledališče, v katerem sem jaz edini gledalec brez daljnogleda. Orkester igra predigro tretjega dejanja, oder je od mene oddaljen kakor v sanjah, srce se mi širi od navdušenja, jaz vidim škrlatni baržun na Juliji, lilasto svilo na Romeu in niti ene napačne brade... In vi me hočete oslepiti z očali za petdeset kopejk. Zvečer sem se odpeljal v mesto. O. Helsingfors, zavetišče mojih sanj ... In Aleksandra Fjodoroviča sem zagledal pol leta pozneje, v juniju leia sedemnajstega, ko' je bil vrhovni poveljnik ruskih armad in gospodar naše usode. Tega dne je ostal Troijcki most razdeljen na dvoje. Put i lovski delavci so korakali, da napadejo arzenal. Tramvajski vozovi so ležali ploskoma po ulicah kakor poginuli konji. Zborovanje se je imelo vršiti v Narodnem domu. Aleksander Fjodorovič je imel govor o Rusiji-materi in ženi. Množica ga je hotela zadušiti s strastmi svojih ovčjih kožuhov. Kaj je v naježenih kožuhih videl on — edini gledalec brez daljnogleda? Ne vem. A za njim je stopil na tribuno I rocki. nakremžil ustnice in rekel z glasom, ki ni dovoljeval nobenega upanja: — Tovariši in bratje ... A. Remizov / Rž — Povejte mi. Jakov Gavrilič, kje bi lahko dobil rži? — Počeni u pa vam bo ? — Veste, vedno dobivamo oves namesto kruha, naveličal sem se že; rženo kašo bi napravil rad. J. A. Rjazanovski tudi uživa tako kašo kot delikateso. Pravi, da je sicer težko prebavljiva, a drugače dobra kaša. — Treba bo na trgu povprašati, če se ne ... Jakov Gavrilič je knjižen človek, lastna trgovina — novo knjige in stare, vse, kar želite — o, tudi 011 razume ta posel: Jakov Gavrilič je prvi pristopil h geslu: brez aneksi j in kontribucijb — Jakov Gavrilič, dajte, preskrbite mi jo, prosim. Jaz nisem v teh krajih domač: pred menoj imajo povsod nekak strah. A glede tobaka... — Iz te moke ne bo kruha, s tobakom ne morem, ne kadim, zaradi rži pa se že potrudim. Izbral sem po zunanjosti najlepše knjige, katere sem imel — še knjige mora dati človek! — odštel mi je zanje Jakov Gavrilič denar v sovjetskih tisočakih, zvezal knjige, da jih laže natovori na sanke, in poslovila sva se. — Na svidenje, Jakov Gavrilič, hvala vam lepa! — Na svidenje, sluga sem! Do prihodnje nedelje. Jaz pa še enkrat njemu, za njim: — Ne pozabite na rž! » V nedeljo sem zopet izbral najlepše knjige po zunanjosti. Po ohedu je prišel Jakov Gavrilič, vzel knjige, a namesto tisočakov — zavitek rži. In tedaj, ko sem presipal rž v škatlo in zložil papir — vsak papirček je namreč velika dragocenost in se ne sme kar tako vreči proč! — vidim neke znake v zamorski pisavi ali v glagolici, in sem odložil listke. Zvečer pa je prišel P. E. Ščegolev — naj- starejši knez opičje velike proste zbornice!» — razpredla sva nekak literaren pogovor, stopil sem k policam, da bi poiskal neko knjigo, on pa je vzel mehanično», kakor vedno, z mize vprav te dvomljive lističe-- — Odkod, pravi, itnate kaj takega? — Kaj je tam? — Saj je to vendar po opičje! — To je čudež! Je res po opičje? In sva se vsedla oba, da pretolmačiva te znake — v zamorski pisavi ali glagolici — opičje: «poročilo opičjega odposlanca opičjemu velikašu». » «--hitim ti poročat, prijatelj moj, da so se razmere v velikem belem cesarstvu strašno izpremenile: vsi ljudje so prišli iz živinskih staj in so razglasili, da so č 1 o v e k i, a zraven so pričeli raztresati nesnago po trgih in ulicah in zatrjujejo, da pomeni splošna nesnaga istinito prostost. Njih voditelji so govorili, da se je treba odreči vsakemu nasilstvu, ker je to edino sredstvo, prepričati ljudi, zaradi tega ni hotel nihče nikogar ubogati. In vsakdo je pričel delati, kar je hotel. Ti veš, da imamo pri nas, v opičjem carstvu, prostoizraženo anarhi jo, a podvržena je strogim pravilom in ustanovljenim oblikam, katerim se vsakdo pokori popolnoma prosto. Na primer, pri prehodu čez reko, recimo — primejo vsi drug drugega za rep in na ta način priplava vsa vrsta na drugi breg. Vsakdo razume, da se ne more drugače prepeljati, ker bi sicer utonil. A slabotni otroci gredo čez kar po živem mostu spletenih opic. Pomisli. pri ljudeh — teh nadutih bedakih! — je povsem drugače: s sedanjim početjem si ne olajšajo, temveč otež-kočijo življenje, ker povzročajo v imenu svobode vsa mogoča nasilstva in vsakogar prisilijo k poslu, ki ni zanj. Posebno smešno je bilo nam, izobraženim opicam, da so pisatelji strgali led po ulicah in raztovarjali barke z drvmi. Ne, jaz se ne boni nikdar ponižal do tega, da bi kdaj hotel postati človek, kakor je o tem sanjala moja stara mati. ki je bila sužnja pri nekdanjem baronu von Pfifergangu v 'mestu Štumbenburgu. Zdaj se nam kaže nasproten pojav: najuglednejši izmed ljudi se z veseljem odrekajo svojemu človeškemu dostojanstvu, prestopajo v naše vrste in postajajo podaniki velikega Asike. I reba je povedati resnico, izpremeniti se iz človeka v opico ni tako težko, če se tudi ni lahko odreči predsodkom, na katere je vezana ohola človeška pasma. A opičje prednosti, če pogledamo trezno, so nedvomno višje od človeških--» * Opičja izkaznica nadomešča vizume vseh držav in nudi neomejen vstop v gozdove, polja, močvirja in brloge vse zemeljske krogle.» Pričujoče izpričevalo je dano vitezu opičjega reda (ime) kot potrdilo, da ima omenjeni vitez opičjega reda neomejeno pravico prekoračiti, prevoziti in preleteli vsako mejo in poljubno stražo, ki so postavljene po človeških «svobodoljubnih» zvezah, da ni vezan z nobenimi obvezami in prisegami in nikomur ničesar ne dolguje — prost je. da stori, kar hoče, in misli, kar mu pade v glavo, pod pogojem, da* varuje svoj rep.» (I/ knjige «Vz vili rana Rusija», 1919—1920.) France Bevk / Beg pred senco (Nadaljevanje) Naslednje dni sem obiskal hišo z levjo glavo nad vrati pogostokrat. Prinesel sem knjige s seboj, sedeli smo na verandi, ženski sta šivali, jaz sem se učil ali sem čital. Kadar so mi oči pogledale iznad knjige, sem ujel Lojzin pogled. Njena roka je vbadala. njen pogled je izpod obrvi pazil name. V enakomernem pustem življenju tistih dni je bila Lojza svetla točka, okoli katere se je plaho nizala moja misel. Vabila me je ulica, opojni, s pesmijo in ljubeznijo prepleteni večeri, niso me izvabili. Ob večerih, kadar se mi ni mudilo domov, sem glasno čital. Dolge, sentimentalne povesti, ženski sta imeli solzne oči. Kadar sem nehal, je dejala gospa: «Vidite, kakšen talent imate, pa ste ga hoteli zapraviti z ženskami.» Te nezmiselne besede so me udarile in nisem vedel, kaj naj rečem. Lojza me je pogledala z zanimanjem. «Ali ni lepše, da ste tako? Kdaj bi že morali biti tako!» Ženska hoče moža z žensko naturo. Opravljati vsa tista malenkostna opravila, s katerimi ji lepša življenje in krajša čas. Poleg tega je s svojo besedo hinavčila in lagala. Vendar mi je bilo prijetno tiste dni. Tončko sem pozabil, bile so ure oddiha. Življenje je teklo lepo urejeno, brez iznenadenj in bojev. Vse od jutra do večera po enem in istem redu. Napravite izpit,» je dejala gospa Fani. «Potem se lahko poročite.» Ko sva ostala z Lojzo sama na verandi, sem odložil knjigo na mizo, oči pa so se mi zagledale po njenih laseh. Pogledala je name. Njena roka se je ustavila, glas se je za spoznanje tresel: «Učite se, gospod!» je dejala. Čemu naj se učim?» sem vprašal. Tako, da boste naredili izpit.» Vi to želite?» Pogledal sem jo v dno oči, da je zatrepetala. «Ali bi ne bilo dobro za vas?» «Samo to?» Zrla sva se z napetimi pogledi. Lojza ni odmaknila oči. Rdečica jo je izpreletela. Več nisem mogel izpregovoriti. Umaknil sem pogled, zagrebel prste v lase in se potopil v knjigo... Pritajeno, tiho je pričela v meni kljuvati nova misel in se je plazila čez črke ter me ni zapustila v polnočnem mraku moje sobice, ki že tretji mesec ni bila plačana ... Nenadoma se je vzbudila v meni želja po novi ljubezni. Ne zadržana strast, ki je silila mojo misel v bolestno hrepenenje po ljubezni, moj duševni človek je to bil. Ta človek, vajen oboževanja, je izgubil s Tončko vse. Tega oboževanja mi ni moglo nadomestiti nič. V trenutkih odpočivanja se je vzbudila bolestna želja v meni. Bil sem prazen, prazen. V to praznino je sijal samo spomin na mojo prvo in najčistejšo ljubezen. Toda še spomina le tisti del, ki je bil najčistejši. Če sem srečal Tončko, sem pogledal proč, dasi me je žgalo v srcu ... Vročega popoldneva sem se solnčil ob Soči in gledal v zelene, plivkajoče valove. Sinjina neba in pestre barve bregov so se lomile na vodi. Tedaj je padel kamen tik mene na pesek. Ozrl sem se. Visoko na bregu je stala Tončka v rdeči obleki s solnčnikom in zrla v globino. V rokah je imela cvetice. Smejala se je in me je pozdravila z roko. Nisem se dvignil. Prestopila se je par korakov, njen pogled ni šel od mene. Zamahnila je z roko. Vstal sem, se oblekel in stopil na breg. Nisem mogel zatajiti zadrege pred njo. Ona je trepetala. Njen pogled ni prenesel mojega. Vse, kar se je dvignilo iz mene ob njeni bližini, sem zalučil nazaj v globino. Občutek fizične bolečine me je zaskelel: premagal sem ga. S težkim glasom sem jo vprašal: «Kaj mi hočeš?» Ona se je smehljala in nagnila glavo, kakor da je prepričana, da bom premagan klonil pred njo. «Nič,» je dejala. «Z menoj pojdi!» je zaprosila. «Ne grem,» sem bil trd. «Domov grem.» «Grem s teboj.» Šla je po dolgem drevoredu kostanjev, ki so bili stokrat priča najine ljubezni. Njeni pogledi, gibi njenega telesa in glas je pričal, kako želi biti ta dan moja. Trgala je cvetje in ga metala name. «Čemu si tak? Če sem te razžalila, te prosim odpuščanja.» Povedal sem ji sramoto treh dolgih večerov, ko sem hrepenel po nji. Govoril sem o njeni nezvestobi, svoji pijanosti in o razbiti Šipi... Gnev je bil v meni in nisem ga mogel zatajiti. Rahla podoba Lojze je zastirala moje srce. Tončka ni tajila ničesar. Gledala je vrtnico, ki jo je trgala med prsti. «Saj bom samo tvoja.» «Ne.» Nisem ji mogel verjeti. «Pojdiva po poti, po kateri sva prvič hodila.» «Ne,» je bolestno jeknil spomin iz mene. «Vso noč...» Ženska usta so me prvič tako vroče prosila. Kakor skala težke so bile moje besede, s katerimi sem ji odrekel prošnjo. Jasen večer se je s svojim hladom nagibal na zemljo: do neba je kipelo v ogromnem plamenu in vžigalo ljudi. Bilo mi je neznano težko, a sem dejal: «Ne!» Ona je dvignila roke: «Počakam te, če hočeš, opolnoči! «Ne več.» Moja beseda ni mogla nazaj. -Kdaj prideš?» «Nikdar več ne.» 'Solze so se usule iz njenih oči. Zdaj je verjela. Podala mi je roko. «Niti poljuba ne več?» «Niti poljuba ne!» Tončki nezvestobe nisem mogel odpustiti. Hudo pa mi je bilo, ko se je na zadnje besede obrnila in šla. Ozrl sem se za njo. Stala je na mestu in zrla za menoj. Morda je mislila, da se bom premislil. Boril sem se s seboj. Premagal sem izkušnjavca in sem šel domov. Doma sem se zaprl v sobo. Ločitev sem ta hip bridko občutil. Srce je bilo prazno, le nerazumljiva bolečina spomina je ostala v njem. To srečanje ni ostalo brez sledu v moji duši. Kakor da se je znova odprla rana. Tri dni me ni bilo v Lojzino družbo, nato sem zopet prišel. Ko sem gledal pri učenju v knjigo, sem videl po strani črni sijaj Lojzinih las. Vsakokrat, kadar je pogledala name, sem slutil njen pogled. Kadar je izpregovorila tiho, da bi me ne motila, je šel njen šepetajoči glas po mojih žilah. Postala sva raztresena in zamišljena. Nisem se ganil nikamor, Če ni šla tudi ona. Kadar je nisem videl, sem bil nemiren. Ljubosumnost je legla name. Gospa Fani ni zapazila vzroka teh izprememb. Pripisovala jih je zgolj dejstvu, da sem se zadnje čase ves izpremenil. Njena vera v Lojzo je bila tako velika, da naju je nekoč pustila ves popoldan sama. Črke so migljale pred mojimi očmi, pojmi so se mešali med seboj. Zaprl sem knjigo in položil roke nanjo. Z vzdihom sem pogledal Lojzo. Ta je vdevala nit v šivanko in me pogledala mimogrede. «Učite se!» «Ne ljubi se mi.» Njen pogled je dalj časa obvisel na meni; ko je pogledala v šivanje, je lahek nasmeh skrivil njene ustnice. «Berite mi kaj!» Vzel sem knjigo, ki sem jo znal na pamet bolj kot Prešerna in Župančiča — Cankarjevo «Erotiko». Bral sem s tako otožnim glasom, da so verzi strastno plakali v senci tihe verande. Naenkrat sem začutil solzo v očesu, nato se jih je vsulo več zaporedoma čez lica. Beseda se jc zapletla. Pogledal sem Lojzo in videl, da joče tudi ona. Ves čas med branjem sem držal v rokah podobico z namenom, da dobim od Lojze poljub na isti zvijačni način, kot ga je dobila od mene prva ženska. Podobica je padla na tla. Knjigo sem zaprl in jo položil na mizo. Solz ni bilo več; le pekoča grenköst. ki je bila v srcu, se je povečala. Lepota je bila v tej grenkosti. Loj za je zapazila, cla gledam njene solze in je položila roko na obraz. Tedaj sem se dvignil in stopil k njej. Rahlo sem položil levico na njene kite, z desnico sem hotel odtrgati roke od njenih oči. «Kaj vam je, Loj za?» Odmajala je z glavo. Pritisnil sem obraz k njenim lasem, kot da se dobrikam njeni žalosti; zdrknil sem z usti do njenih lic, da se je stresla. Telo mi je trepetalo kot na sredo vode vržena šiba. Moje ustnice so pritiskale njene ... Ni se branila. V duševnem stanju, v katerega jo je spravilo branje pesmi in moj dotikljaj, mi je vrnila poljub. Ta poljub je imel posebno slast; ustnice so se vsesale, kakor da pijejo... Bil je poljub ljubezni vajene ženske. Do tedaj ga še nisem poznal. Vonj njenega telesa mi je planil v nosnice in me omamil. Prosil sem jo še za en poljub in še za enega ... Kakor da se s temi poljubi pečati moja usoda. Poljubov mi ni odrekla. Sedel sem na svoje mesto, zmešan, kipeč po telesu, trepetajoč do zadnje kaplje krvi. Gledal sem v knjigo, nisem videl črk, pred očmi so plesali pisani kolobarji. Lojza je uprla parkrat solzan pogled vame. Bil je poln sramu in ljubezni hkratu. Samo še enkrat sem stopil do nje. «Ali me ljubite vsaj malo?» Pokimala je. Z njeno glavo v rokah sem jo vprašal: «Jutri zvečer se morava sniti... Kje?» Povedala mi je kraj. V bojazni pred gospo je trepetala ... Ko je prišla gospa Fani, je Lojza šivala, jaz sem brezbrižno listal po knjigi. Premotrila naju je z bistrim pogledom in vprašala: «Ali sta bila pridna?» Prikimal sem. Sapa mi je zastala v grlu, niti besede nisem mogel izpregovoriti. Gospa ni odmaknila pogleda od mene in šla molče v kuhinjo. Ko sva bila sama, mi je dejala: «Sama vaju ne pustim nikoli več.» — Njeno bistro oko je videlo vse. Ceste so šumele polne ljudi, iz vrtov je udarjal silen vonj v nosnice in omamljal. Lepota škrlatnega večera se je zgrinjala na zemljo in slikala požar na šipe. Z Lojzo sva krenila s ceste ob dolgem železniškem nasipu, ki se je vlekel visok in zelen do reke. Na drugem bregu so bruhali tovarniški dimniki gost dim v zrak. Na ozki samotni stezi ni bilo nikogar. Izpregovorila sva komaj par besed. Kakor da se je beseda zapletla v zagonetne misli in ne more stran. Čakala sva, da pride misel in se porodi beseda. Ko sva krenila ob nasipu na rob njiv, ki so jih senčile akacije in naju zakrile, sva si segla v roko. Kakor električni sunek naju je izpreletelo. Pogledala sva se in nisva umaknila pogleda. Brez besede je Lojza napela ustnice in stisnila zobe. Nato je napol odprla usta, kakor bi me hotela ugrizniti v svoji strasti, in jih zopet zaprla. V moji krvi je šumelo. Takrat sem prvič spoznal in občutil, da nudi slednje žensko telo novih neužitih slasti in to je postalo moje prekletstvo. Za visoko akacijo sva se ustavila. Prijel sem jo za obe roki; tako sva se gledala nekaj minut. Moja roka se je ovila njenega vratu. Dolgo in vroče so se oklepale njene ustnice mojih. Občutil sem vse oblike njenega telesa od ustnic do nog. Ni šlo samo za duševno ljubezen, ki sem jo občutil pri Tončki; dvoje se je združilo v eno. — Greli je bil storjen, še preden sem mislil nanj. Misel pa je nastala v molku, ko sva šla z roko v roki ob akacijah in ni bilo nikjer človeka. Bila sva zamišljena, kakor da si imava povedati mnogo, a beseda ne gre iz ust. Kaj je bilo skritega v srcu in zagonetnega v duši? «Ali me ljubiš?» sem jo vprašal, ko sva zopet postala. Ni odgovorila. Stresla je z glavo. Njeno vedenje me je vznemirilo; njene kretnje so bile drznejše, njeni poljubi strastnejši od mojih. Plaho, kot bi se bal, da ne splašim njenega mnenja, ki ga je brezdvomno gojila do mene, sem jo vprašal: «Ti si ljubila že?» Pogledala me je mirno in modro. Čez nekaj časa je odgovorila, kot da je brala v mojih očeh zadostno mero pameti, da bom razumel: «Tri leta starejša sem kot ti in svet sem videla ... Danes sem tvoja, ako hočeš ....» Razumel sem in nisem razumel. Nisem razumel, ker radi notranjega miru nisem mogel razumeti. Težko mi je bilo zanjo. Neznane daljave so se skrivale za skromnim priznanjem, ki je bilo samo na sebi nedolžno in brezpomembno. Zapeklo me je tiho in molčal sem. Ona mi je stisnila roko, njena beseda je bila do dna izprašujoča: In ti? Prvič me nisi poljubil.» «Poljubil ne,» sem dejal, ki nisem mogel prenesti niti njenega pogleda, še manj njene besede. Grdo, pod plašč zakrito laž sem izrekel in se je komaj zavedal. Lojza je iskala v mojih očeh. Ko sem se ozrl vanjo, je lahko brala iz njih sramovanje radi laži. Razlagala je njih blesk drugače. Skoraj vdušila me je ob zadnjem poljubu: «Ali je to resnica? Moj fant, nedolžni!» # Tisti večer naju je pogrešala gospa Fani. Ko sva se vrnila drug za drugim, so me merilc njene oči. «Tudi Lojza je prav zdaj prišla. Kje ste bili?» Spretno sem se izognil odgovoru. Ne radi bojazni pred njo, radi tega, ker bi se bil rad odkrižal njene sence, njenih besed in pričevanja v moji ljubezni. Gospa se ni upala reči ničesar, njen pogled se je zamišljen uprl v vsakdanje delo. Zaman se je trudila, da bi izluščila iz njenih pogledov globino razmerja, ki se je zarezavalo med menoj in Lojzo. Kamor je padel njen pogled, ni našel opore. Njen nagon ni videl človeške duše do tistega dna, kjer jo varljivo iz-preminjajo laži; njen razum pa ni segel tako daleč. Z Lojzo sva bila previdna. Če sem hotel opustiti katerokoli potezo previdnosti jaz, jo je ona dvojno nadomestila. Ne vem. čemu se je tako bala te ženske. Gost, droben dež je padal, ko sva šla nekega večera daleč iz mesta in sva stala sama na temni in samotni cesti sredi polja. Šla sva počasi, bila sva tesno objeta. Jaz sem bil zavit v pelerino, Lojza je imela dežnik. Kakor da se v otožno razpoloženje deževnega večera prebujajo mrliči, sva kopala po preteklosti in jo brozgala. V meni je bila skrita bolečina; videl sem strahove v Lojzinem življenju. Ona ni videla strahov. Nji je bilo vse strašno enostavno in razumljivo, kot je razumljivo slednji ženski, ki se svojega greha niti po padcu ne zaveda docela. Pripovedovala mi je svojo mladost. Besede je orosila s solzami spomina na svojo rajno mater. Dorastla jc pri sestri. Z osemnajstim letom je šla v Italijo ... V njeno pripovedovanje se je vrinila mnogotera nelogičnost, ki mi je delala muko. Videla je Egipt in Carigrad in tujih mest nestevilno. Grofica, katero je spremljala na teh potih, ni nikoli dovolj jasno orisana stopila pred moje oči. Iz njenega pripovedovanja je vstajala meglena slika zlagane razkošne ženske. Molčal sem. Vstala je pred menoj večja, kot sem si jo mislil, od življenja izkušena, in me je nadkriljevala. Njeno telo je izgubilo na mikavnosti. Opazil sem tenke gubice okrog njenih oči. V lase je vpletala tuja vlakna, ki so bila za spoznanje svetlejša od njenih. Polt na licih je kazala pege. Le stas njenega telesa je bil zame neizrečeno lep. Vpliv njenih besed in doživetij je bil tako velik, da sem kljub nerazločni muki zahrepenel po nji. Ni bila misel enega dneva, bil je sklep, ki je nastal iz preudarka mnogih večerov in je zlezel v kri in meso, da naj postane Lojza moja žena. To misel sem ji razložil s svečanostjo v besedi in sem se začudil. ko se je skoro pomilovalno nasmehnila in me pogledala kot otroka. Na poroko tisti čas ni mislila. «Počakaj,» je dejala in me nervozno stisnila za roko. «Prej moram iti v Italijo, potem ti povem.» Zagledala je moj prepadeni obraz, ko nisem pričakoval takega odgovora, ifa dejala: «Nič hudega ni. Izpričal se boš lahko, če boš hotel.» Nato je še pristavila: «Pisala ti bom. Vsak dan.» Samo na videz sem bil potolažen. V resnici je kljuvalo v meni. Nadlegovala me je druga misel, ki je gledala skozi kopreno noči v naju. Stopila sva na njive. Pod nogami se je udirala mokra tratina, samotno nama je bilo ob padanju dežja, daleč na okrog je kipela črna zemlja. Stala sva sredi njive in si nisva vedela kaj reči. Gledal sem. kako je njena polt blestela nad globoko izrezano bluzo, nehote sem položil svojo roko na njeno ramo. Ona pa jo je prijela in jo potegnila na prsi: «Poglej, kako mi bije srce.» Pod roko sem čutil njene grudi. Nisem čutil utripov njenega srca, občutil sem bitje v svojih prsih, ki je tolklo skozi vse telo. Ne vem. kaj sem ji govoril v tisti minuti. Ona je stresla z glavo, prijela me za roko in šla na cesto. Sledil sem ji kot dete. Tiha žalost je prišla v mene in me ni ostavila. * Naslednji večer se je nebo zjasnilo, sijale so zvezde. Ko sva krenila z I.ojzo ob nasipu, je vse objemala pokojna tihota. aka- cije in nebo. Midva nisva videla ničesar, zdelo se nama je. da se nama podira zemlja pod nogami... Ko sva odprla oči, sva zagledala črno zemljo, akacije in zvezde. Sedela sva na vlažni trati, lasje so nama razmršeni padali čez obraz. V neskončnost vsega neznanega so bile uprte najine oči in so luščile nevidne postave iz megle. Tisti trenutek sva si bila jasna medsebojne vrednosti. Ona, ki je mislila, da sem plaho dete, me je videla do dna, jaz sem spoznal njo in vrsta moških je plesala pred mojimi očmi. Težka je ta zavest. Hvaležnosti do nje sla se tisti trenutek primešala gnus in nepoznana grenkost. Če bi bil tehtal oboje, bi bil gnus večji. Vse je plesalo pred menoj. Molčal sem, da uredim srce in misli. Kaj se je godilo v Lojzi, ne vem. Ko se je prebudila iz otožja, ki je sledila hipu ljubezenske omame, jo je obvladala neumljiva žalost. Vila se je v muki in tepla zemljo, da bi iz nemega trpljenja poklicala solze, dokler se ji niso udrle. Pozabil sem na vse in jo tolažil. Ko sva se dvignila, sva se prijela za roke kot dva otroka, ki sta zašla v temo in se vračata domov. Nisva se pogledala. Globoko v tleh so ležale najine misli in najine oči. Nisva izpregovorila; na polju, pod akacijami so ostale najine besede ... (Dalje prihodnjič.» Pavel Golia / O mraku Glej, purpurna večerna polja v vijoličastih morjih ugašajo. V teh hipih žalosti in svetobolja. ki duše jih tako težko prenašajo, se iznenadoma zave žalitve strašne, strahotnega ponižanja srce, in misli kot izbičane in plašne ptice med nebom in med zemljo tavajo. O blagor dušam, ki spoznavajo v tej uri izkušnjave, da bo samo na dnu bolesti najden ključ, ki odpre duri v kristalne hrame Radosti in Sprave. KNJIŽEVNA POROČILA SLOVENSKA DELA Ivan Pregelj: Božji mejniki. Povest iz Istre. Mohorjeva knjižnica 10. Založila Družba sv. Mohorja, 1925. Po snovi in po ločeno prilagodenem izražanju gre Pregljevo slovstveno u dejstvo vanje zadnjih let v dvoje: v težko dominsvetovsko leposlovno prozo literarno-življenjepisnih, miljejskih očrtavanj (šmonca, V Emavs!) ali toplih legend, idil in pregnantnih pesmi v nevezani besedi ter v večerniške povesti, ki bogate naše skromno, a tako potrebno d o m a č n o s t n o slovstvo (Peter Pavel Glavar, 1922, Zgodbe zdravnika Muznika, 1923). V vrsto, tendenco in maniro teh poslednjih zgodb za ljudstvo nam je dal Pregelj letos že tretjo: Božje mejnike. «Dom in svet» pa prinaša v zasnovi in nameri na prvem mestu imenovanega literarnega tvorstva njegovo idilo «Osmero pesmi». V obeh smereh je Pregelj v našem književništvu močna pojava. Poglejmo Božje mejnike! Na svojih davnih potih po tu/ni Istri jih je pisatelj videl, spoznal in vzljubil. In kakor v Petru Pavlu Glavarju kranjski in v Antonu Muzniku rodni tolminski žemljici je v pričujoči knjigi po tegobni ljubezni in nagnjenjih šimeta Križmanica — enega od onih — zapel zapuščeni Istri: «Saj te ljubim, a v bridkosti. Kako si uboga. Istra! Kako si nevedna, Istra! Kako si žalostna, Istra!... Le kaj si zagrešila, da si prencsrečna med zemljami! Istra — moj ljubi trpinčeni Job, dežela Jobova. dežela IIus...» Ali ob spominu na primitivno prepričevalno melodiko in ritmiko istrske popevke na piščalki dvojnici ali vidalici, ko slovenskemu plovanu Gregoriču polaga v pero take besede: «Uboga istrska pesem, kako si nebogljena! Pa vendar poješ od srca, kakor slovenska ne more več; od duše slovanske, kakor takrat, ko smo še blodili neločeni en sam rod od Karpatov čez Ogrsko in zasedli nove zemlje. Istrska pesem! Zadnji niš mejnik ob italskem napevu in italskem solncu. Svoje uho bom poskušal prilagoditi tebi. Prilagodil se ti bom iz takih ust, kakor jih ima mladi Mate Sestan, ko kliče svoji «žejici» Speti: Spravjaj mi se ti, spravjaj, špeta, /ejice moja, put mojega stanja...» Iz iskrenejšega uglabljanja in toplejših spominov ni pri nas mimo Cankarja in nekajkrat Meška nihče pel svojih povesti. Vsebina «Božjih mejnikov», ki jo je pisatelj prelepo ozaljšal s pogledi na Istro, jadno deželo «čudežev in presenečenj», je niz mestoma vrlo napetih dogodkov, razgibanih prav za prav samo od volje Gospoda, ki je «vsemoder v svojih sklepih in delih». Pregelj v tej povesti kloni vplivu višje moči na človeka, snovanju neizprosne božje omnipotence, v koje odločujočih rokah so prav do končnih poglavij vse osebe povesti s protagonistom Križmaničem vred kot brezvoljne, mahedrave lutke. To trpno predstavljanje oseb zgodbi ni v prid. Če bi ne bilo v povesti toliko prečudne, iz istrske grude pozajete in iz domačnostne njene pesmi bplesti in zdravega opoja prisluškovanc poezije, bi zanimanje za dejanje, ki se razvija tako izven človekove notranjosti, urno upadlo, ker je zlasti zbog nosilčeve inertnosti ponekod kaj malo zgovorno, osvajajoče. Po tehniki je ta povest iz Istre na prvi pogled zaznavna polnokrvna sestrica obema prejšnjima Pregljevima povestima, pesmi tolminske življenske 225 15 modrosti in Glavarjevi prosti življenjcpisni zgodbi. Ob Petni Pavlu, ki je prvi po datumu, si jc pisatelj zamislil k lise pripovedne knjige za ljudstvo, vnanji tehnični ustroj večerniške povesti, po katerem so sedaj grajeni tudi Božji mejniki. V premočrtnem razvoju odkriva avtor dogodivščine glavne osebe, zajete n mnogo pomij več kratkih poglavij, markantno naslovljenih. Postranske osebe so večinoma le ilustrativne, zase malo žive. Krajevna in časovna ozadja ume pisatelj spretno izrabiti. Marsikdaj v nekaj potezah s pomočjo frapantnili nasprotstev ali bistro pogruntanih sporednosti nariše čudovito izrazite kulise k notranjemu dogodku. Opozarjam na nekatera močna poglavja: Domov, Lepa Mara. Vidalice Kajnove, Job, zadnji odstavek 19. kapitule (naricalka, pogrebna pesem Šimnu) in drugo. Jezik «Božjih mejnikov je Pregljeva bogata posebnost. Včasih se skoro neopazno prelije v domačo istrščino. Stavki so kratki, sočni. Dvogovori naturni. Refleksivno rabo glagola (misel se je vsela v duhovnika; v vetru, ki se je jemal od juga — itd.) je ponekod prijetno citati. Zaradi pokrajinsko vonjive poezije, ki je čista in vabeča v njej. imam rad to knjigo. Pavel Karlin. Gregorčič Simon: Antologija. Urcdio, predgovor i rječnik napisao dr. A. Ba rac. Zagreb. Tzdanje Narodne knjižnice, 1924. 87 str. V lepi zbirki «Naši pjesnici», ki jo izdaja podjetna zagrebška «Narodna' knjižnica», se je Prcradoviču, Prešernu. Jakšiču, Nazoru, Matošu, Kostiču, Vrazu in I ličil pridružil tudi Gregorčič z drobno antologijo, ki ji je urednik napisal 14 strani informativnega uvoda. Uredniku je slovenska književnost v kolu s hrvaško in srbsko najbolj lirična, med slovenskimi književniki pa Gregorčič zaradi spontanosti svojega izraza največji lirik. S Kranjčevičem ima skupno, da je bil nekaj časa potisnjen v ozadje, toda med vojsko in po nji se je pokazalo, koliko aktualnosti je v teh pesmih, ki so vse produkt bolesti, ljubezni in srca. Z neposrednostjo svojega izraza in z naravno toplino občutka spada Gregorčič med največje jugoslovanske poete. Med srbohrvaškimi poeti mu je po Barcu najbolj podoben šantie s svojo ljubeznijo do trpečega kmeta, kateremu se bliža z odprtim srcem, toda iskrenost njegovega čuvstvovanja je prevečkrat pokvarjena z očitnim teženjem po modernih formalnih efektih, tako da se ne more meriti s silno sugestivnostjo nepotvorjenega. čistega čuvstva. ki se naivno oglaša v Gregorčičevi poeziji. Barac opozarja na čudovito skladnost med Gregorčičevim življenjem in pesništvom, analizira njegovo erotiko in rodoljubno poezijo, pri čemer mu je knjiga Stnbrnega jako dobro služila. V antologijo samo jc sprejel samo to, kar je za duševno življenje Gregorčiča značilno, predvsem torej liriko; iz istega razloga so morale izostati nekatere pripovedne pesmi, dasi so same po sebi močne. Antologija ni urejena po kakih skupinah, ampak nastopa kot celota, v kateri naj vežejo posamezne pesmi psihološke vezi. Tej celoti bi prav nič ne škodovalo, če bi bile vanjo sprejete vse pesmi, ki se med Hrvati poj o, n. pr. tudi «Naša zvezda», ki jo Barac označuje sicer kot znano, pa jo je izpustil z motivacijo «jer patriotski elemenat, koji ju je negda činio privlačivom, nije aktuelan»! Človek se kar za glavo grabi, ko skuša to motivacijo razumeti. Neverjetno je, da bi Barac ne razumel te pesmi, ker ne zna dovolj slovenščine ali ker je s tako estetično slepoto udarjen kakor kak naš J. Pajk. Ostane samo še možnost, da dvojne, bridke aktualnosti, ki zveni i/, te pesmi Gregorčiča in njegovih rojakov, zato ne more razumeti, ker je nacionalno saturiran Zagrebčan! Ali je res mogoča med nami taka — sirovost? Dobro je. da je navedel na koncu svoje študije tudi literaturo o Gregorčiču. škoda je samo v tem. da ta literatura ni citirana tako. da bi se lahko našla. Obzorovega «Vijcnca» je nekaj letnikov, Petrovičevih «Študij in por-treiov» par knjig — kje naj čitatelj, ki ni orijentiran, v njih išče članke o Gregorčiču? Za Barca bi bilo prav lahko, pripisati še številke letnika, oziroma zvezka. Dobro bi tudi bilo. če bi bil povedal kaj o srbohrvaških prevodih i/ Gregorčiča, da bi ustvaril na ta način dostop Hrvatom in Srbom v njegov jezik. Izbera pesmi je dobra, tisk korekten, slovarček zadovoljiv. Naj bi Prešernu in Gregorčiču v tej zbirki kmalu sledili še drugi slovenski poetje. z vestnim umevanjem izdani od Hrvatov in Srbov. Od Hrvatov in Srbov pravim, ker bodo oni znali najprej presoditi, kaj je za njihovo občinstvo primernejšo: za nas Slovence same pa je njih izbera in pogled na našo književnost v marsikaterem oziru zanimiv in poučen. Te slovenske antologije se dajo tudi prav dobro porabiti kot pomožne knjige pri pouku slovenščine po srednjih šolah na tej in na oni strani Sotlc. Cena je nizka. J. A.C. G. Mazzini: Dolžnosti človeka. Prevedel dr. Alojz Gradnik. 1925. Založila knjigarna Tgn. Kleinmayer & Fed. Bamberg. 90 strani. Cena: 24 Din. «In takrat, ko bom jaz najbrže že pod zemljo, čitajte zopet te moje liste: ich malo nasvetov, ki jih vsebujejo, prihaja iz srca, ki vas ljubi, in so pisani z zavestjo resnice.» (Str. 46.) Po Gradnikovi zaslugi se Mazziniju ta želja izpolnjuje tudi med Slovenci. Tsta notranja zavest resnice je narekovala Mazziniju besede, ki jih beremo v njegovem pismu od 5. sušca 1861., naslovljenem na izdajatelja njegovih zbranih spisov: «Spisi, ki sem jih v teku tridesetih let razširil po Italiji in zunaj nje. tvorijo neoporečno precej važen zgodovinski dokument in predstavljajo prvo razdobje italijanskega gibanja. Govoril sem, ko so vsi molčali.» Ti govori in spisi so zdaj združeni v osemnajstih debelih zvezkih njegovih del. ne vštevši obilne zbirke njegovih pisem. Delce «Doveri deli' Uomo», ki je zdaj izšlo v slovenskem prevodu, je tiskano v zadnjem zvezku poleg tako važnih sestavkov «La questione morale» in «Ai membri del Concilio» in tvori s tema vreden zaključek vsega Mazzinijcvega pisateljevanja. Spis o dolžnostih bo kmalu tako star, kakor je bil njegov avtor (1805—1872). ko mu je smrt iztrgala pero izmed prstov, a njegova vsebina ni prav nič zastarela: nasprotno: zdi se, da so bile misli. Ki so v njem izražene, v šestdesetih letih prošlega stoletja prenove, prezgodnje in je človeštvo dorastio do njih šele v naši dobi. ko je knjiga Wilsona navdahnila načrt za ustanovitev «Zveze narodov». V Italiji spada to delo med obvezno šolsko štivo in velja za katekizem temeljnih načel o pravici in svobodi. Veliki aposiol italijanskega narodnega edinstva in najširjega, naj-plemenitejšega bratstva med narodi se danes v večnosti lahko raduje, videč, da se njegova misel: «Mučeništvo ni nikdar neplodno» bolj in bolj uresničuje. Ko sta oh s peresom in njegov veliki prijatelj Garibaldi z orožjem delala za združeno Italijo, sta bila večkrat po lastnih rojakih izgnana in preganjana danes pa se jima stavijo spomeniki in njuno delo se blagoslavlja prav tako v Italiji kakor zunaj nje. Mnogi odstavki v Mazzinijevi knjigi se zdijo napisani nalašč za današnje razmere, n. pr. (str. 39): «Brez domovine nimate ne imena, ne obeležja, ne 227 15* glasa, ne prava in niste krščeni kot bratje med narodi. Izrodek človeštva sto Vojščaki brez zastave, judjc med narodi, ne boste uživali ne vere, ne zaščite: nihče vam ne bo za poroka.» Pozneje proslavlja domovino (str. 40): «Domovina je naša hiša: hiša, ki nam jo je dal Bog in postavil v njo številno družino, ki nas ljubi in ki jo ljubimo, s katero se lahko bolje in hitreje razumemo, nego z drugimi in ki je v.avoljo osredotočenja na izvestnem ozemlju in homogene narave svojih elementov pozvana za nalogo posebne vrste.» Demokracijo utemeljuje takole (str. 42): «Zakoni, ki jih je ustvaril samo del državljanov, morejo, po sami naravi stvari in ljudi, odražati samo misel, težnje in želje tega dela: oni ne predstavljajo domovine, ampak eno tretjino, eno četrtino, en razred, eno pokrajino domovine. Zakon mora izražati vseobče težnje, pospeševati koristi vseh, odgovarjati srčnim utripom naroda. Ves narod mora biti torej, neposredno ali posredno, zakonodajalec.» V poglavju o dolžnostih do družine kaže, odkod izvirajo današnje nadloge (str. 47): «Malo je mater, malo očetov v tem brezverskem veku, osobito v imovi-tejših krogih, ki pojmujejo vso težo in svetost svoje vzgojne naloge: malo očetov in malo mater pomisli na to, da so mnoge žrtve, neprestane borbe in dolgo mučeništvo naših časov v pretežnem delu plod sebičnosti, vcepljen" pred tridesetimi leti v duše slabotnih mater ali neopreznih očetov, ki so dopuščali, da so se njih sinovi privadili smatrati življenje ne kot dolžnost in poslanstvo, ampak kot hlepenje po slasteh in stremljenje za lastno srečo.* Staršem svetuje (str. 48): «Vlijte v njih mlada srca ne mržnjo proti llači-teljem, ampak krepost v sklepih proti tlačenju.» Pravico do svobode utemeljuje z odgovornostjo (str. 50): «Vi ste svobodni in zato odgovorni. Iz te moralne svobode proizhaja vaše pravo politične svobode, vaša dolžnost, da jo dosežete in ohranite neoskrunjeno, dolžnost drugega, da vam je ne utcsiii.» V istem smislu dokazuje potrebo svobode (str. 57): «Brez svobode ni nravnosti, kajti tam, kjer ni svobodne izbire med slabim in dobrim, med spoštovanjem skupnega napredka in duhom sebičnosti, ni odgovornosti. Bre/. svobode ni prave družbe, ker med svobodnimi in sužnji ne more biti u d r u -že n j a, ampak samo oblast enih nad drugimi. Svoboda je sveta kakor p o e d i n e c, čigar življenje ona predstavlja. Kjer ni svobode, je življenje omejeno na golo organsko funkcijo.» Kot slab strateg, ki so se mu vsi pohodi ponesrečili, določa vzhodno mejo Italije takole (str. 38): «Odprite šestilo: postavite eno konico na sever Italije, na Parmo; ubodite drugo na izliv Van in opišite z njo, v smeri proti Alpam, polukrog: tista konica, ki po opisanem polkrogu pade na izliv Soče, bo začrtala mejo, ki vam jo je Bog dal. Do tiste meje se govori, se razume vaš jezik: preko nje nimate pravic.» Po vojni pa konica ni padla na izliv Soče, temveč na Snežnik. (Konec prili.) — A. Bud al. SRBSKO-HRVATSKA DELA Desanka Maksimovič, Pesme. S. B. Cvijanovič, Beograd. 1924. Str. 112. Maksimovičeva se je iz poslednjih bučnih liričnih pokretov in prevratov med prvimi otresla vse kričave in lažnive navlake, obenem pa se osvobodila tudi ozkosrčnega formalizma ter artizma starejše dobe, tako da si je mogla pripraviti prikladen izraz za doživetja in občutja. Njene pesmi, morda najlepše v vsej ženski proizvodnji južnoslovanskega slovstva, odsevajo megleno romantiko, ki je manj pesniško geslo nego čuvstveno stanje ter umstvemi doraslost mladenke, vnete za književnost. Ne da bi hodila z Baudelairom brskat Au fond de Tlnconnu. pour trouver du nouveau, je umela s skromnimi sredstvi ustvariti tajinstveno ovzdušje, ki te privlači od kraja do konca lepo opremljenega snopiča. Tu vse dehti in drhti od bujnega zanosa in neopredeljenega hotenja, kopnenja, koprnenja, ki si želi ter se boji stika z resničnostjo, z užitki: Ne, nemoj mi priči! IIoču iz daleka da volim i želim oka tvoja dva. Jer sreča je lepa samo dok se čeka, dok od sebe samo nagoveštaj da. Iz daleka samo sve k'o zvezda sja; iz daleka samo diviino se svemu — umujc v «Strepnji». V svojih sanjali, v svojem hrepenenju stremi po visokem, nedosežnem. Osnovni prizvok ji je koprenasta turoba, ker je življenje kratko in ni veselo (str. 79). «Jer od rodenja sa m no m, ma kud se makla. idem ja večno sumoma» (Ja i ja). «Srce moje misli večito neku tužnu misao», to je alfa in omega stihov «Opravdanje». Neke kitice se končujejo naravnost fatalistično. V izpovedi «Takva sam ja» poudarja, kako jc različna od svojih rojakov. Slično odmeva iz «Samoče»: O, čovek je s čovekom uvek tužno sam; vezuje nas samo neba hram i zemlje tužni vrt. V jasnejših trenutkih poje (Prolctnjc pesine): da joŠ nikom nišam ljuba v svoju dala koliku bih mogla i kolik u h tela, da ima u meni cela nežna plima reči nerečeni\ da bih srce mogla poklanjati svima i da spet mnogo ostane ga meni. sekspir ni prav zaupal človeku, ki ne mara glasbe. Toliko bolje pa bi prosla pri njem Maksimovičeva, tako vneta za to ekstenzivno umetnost, da v *Opomeni> svari dragega, naj je ne pušča same, kadar kdo svira: Može mi se učiniti Može mi se učiniti da tonem 11 zvuke, lepo i slatko pa ču ruke voleti kratko, svakom pružiti. • za jedan dan ... Za naravo ni slepa, čeprav je ne gleda z ahromatičnim očesom, ampak skozi svoj nastroj (Moja pesma): Kao vračara u zagonetni gledam pri rode dlan; kad osetim da život u dnu nije lep , i strasno sva se uživim u kakav prolazni san. .Navadno prevladuje antropomorfizein, kadar proglaša: osmesi ljupki igraju po vodi... u duši bilja ljubav več se budi (Čcžnja). Vendar «Na od-morištu» IX. zagledaš iver: «duša bilja bliža nam jc od duše onih, sa kojima smo zajedno plakali»! Ponekod utegne biti zelo plastična (36): Podimo u šume, uz put če jele držati nebo vrli naše glave. Na splošno se Dcsankini stihi, ki se kakor čuvstva vobče neredko pobijajo ter si ugovarjajo, odlikujejo po polnozvočni, blesteči obliki, spominjajoč tu pa tam narahlo Whitmanovega načina ali Louysovih Bilitinih spevov. A.D. KRONIKA DOMAČI PREGLED Koncerti. — Koncert ko m o r n e g a kvartet a «Z i k a». I )ne 23. novembra 1925. je priredil v Uli ionski dvorani koncert češkoslovaški komorni kvartet «Zika». (I. viol.: R. Zika, II. viol.: J. Bergel*, viola: L. Černv. violoncello: L. Zika.) Koncert je obsegal godalne kvartete Frana Lhotkc, Leoša Janačka in Maksa Regerja. Frana Lhotko, rektorja «Kr. muzičke akademije» v Zagrebu, ki je rodom Čeh, poznamo kot kompozitorja komornih in simfoničnih del modernega sloga, ki se približuje novejši nemški izrazni glasbi (Mindemitli). ne kaže pa so najnovejšega okreta v polifonijo. Kvartet, ki so ga Zikovci prvič izvajali v Zagrebu, je enodelne, proste oblike, ki ne sloni na tematični izpeljavi, temvrč je niz muzikalnih domislekov. ki jih je skladatelj črpal večinoma iz srbskih narodnih motivov. Tej skrajno subjektivni glasbi, ki se ogiblje tonalno^ti. gre le za notranji idejni zmisel, za «izraznost» prosto si sledečih muzikalnih misli, v dinamičnem in ritmičnem zniislu. Kvartet je rafinirano instrumen-tiran in stavi vsled nakopičenih harmoničnih drznosti in lnodulatoričnih svojevoljnosti, predvsem pa zaradi impulzivnega, vedno menjavajočega se ritma na izvajalce velike zahteve, ki so jih Zikovci lahkotno premagali iu skladbo tudi slogu primerno podali. Stilno, formalno in izrazno popolno različen j<* Janačkov, po Tolstega Kreutzerjcvi sonati inspirirani kvartet. Kratki, simetrično zgrajeni štirje stavki, ki jih organično veže po principu dramatične sonate skupna glasbena misel, ozki motivi, zajeti iz slovaške folklore, ki jih skladatelj tematično široko razprede, Janačku lastni homofoni stavek (Jenufa), so značilne lastnosti Janačka kot pripadnika češke poznoromantične struje. Z ognjevitim, vprav slovaškim ritmom in preprostim, pa vendar močnim glasbenim izrazom, je dosegla skladba na glasbenem festivalu v Benetkah (od I. do 10. septembra 1925) sijajen uspeli; kvartet jo je podal pri nys globoko občuteno in z onim spoštovanjem, ki ga goje Čehi do svojega sivolasega mojstra. Brez dvoma so hoteli Zikovci s tem, da so prinesli obe skladbi neposredno drugo za drugo, ne samo pokazati dve stilno različni kvaliteti, ampak so tudi primerjalno vzporedili naše — recimo — jugoslovansko in češko glasbeno ustvarjanje, kar smo lahko občutili kot nekak adhortativni imperativ. Regerjcv op. 109. s svojimi štirimi stavki še ne negira klasične kvartetne fakture: določna melodična linija, očiščen, jasen slog ne kaže ravno modernih teženj, in vendar je ustvaril Reger s svojo močno invencijo eminentno poli-fone narave celo v ozkem okvirju stalnih form (koralna obdelava prvih treh stavkov in končni fugato), ki silijo v gotovo smer, toliko novega in presenetljivega. da je zapustila ta sicer najosebnejša, a izrazno tudi najsilnejša glasba, najmočnejši dojem večera. Seveda so k temu doživetju največ pri- pa dosti romantic ne ga vpliva (Schumann). Drugi stavek (Improvizacija), ki je najbolj iskren, in zanositi Finale, nosita v svoji instrumentalni tendenci že mnogo predznakov poznejše mojstrove izrazne sile. B. Smetanov g-mol trio jc formalno in vsebinsko ravnovesna klasičijo-enotna umetnina. Z docela preprostimi sredstvi je ustvaril genijalni češki mojster dovršeno formo, polno invencijc in neposrednosti, ki odkriva v širokih stavkih moško silo kraj scherzozne dobrodušnosti; nad delom dominira globoka tragika, ki vpliva vprav transcendentalno — ki ne joka. ampak tolaži. Vsi trije reproduktorji so nam ustvarili s svojo muzikalno pretehtano precizno skupno igro. ki ne išče patosa. niti zunanjih efektov, temveč se razživi le. kjer je umestno, estetski dogodek, ki po svoji intimnosti in kvalitativni vrednosti daleč prekaša vsa dejanja letošnje koncertne sezije. — Nenavadno številni obisk letošnjih komornih koncertov je jasen doka/, da pridobiva komorna glasba pri nas vedno več in več tal in da ji bo treba zato posvetiti vso pažnjo. Pa ne samo- iz estetskih iu umetniškopedugoških vidikov je to potrebno, temveč upravičeno in razumljivo tudi iz gospodarsko-političnih ozirov. Predrago vzdrževanje velikih simfoničnih orkestrov je dandanes celo v prvih glasbenih centrih postalo skoraj nemogoče in se je n. pr. nemška in francoska glasbena reprodukcija in večinoma celo produkcija usmerila v probudo komorne glasbe. Simfonični koncert «B o u r c» (Vihar). 18. decembra 1025. in drugič 15. januarja 1926. je priredilo Narodno gledališče v Ljubljani v l nionski dvorani koncert, na katerem je izvajal Niko štritof z opernim orkestrom, ki je bil ojačen s člani «Orkestralnega društva» in Dravske divi/ijske godbe ter celokupnim Matičnim zborom s sodelovanjem treh opernih solistov (P. Lov-šetove. Sv. Banovca in I. Betetta) in opernega zbora Vitez lava Novaka simfonično pesnitev «Boufe» («Vihar»). Podlaga dela je Sv. Čeha- istoimenska balada, priložnostno besedilo artistične vrednosti. Novakov glasbeni koncept, ki se /miselno naslanja na ia libreto, ni programatičen, kar bi bilo za neposrednejši in eleinentarnejši'vtis kompozicije primerneje; avtor je ostal zvest baladnemu pojmovanju, ki karakterizira večino njegovih stvaritev vse od vokala («Balada na Vachu ) preko komorne glasbe («Trio quasi una Ballata-) do simfonije («Mrtvaški ženin»). Koncepcija skladbe, nastale 1908. do 1910. pa vseeno nc odgovarja dotlej komponirnnim Novakovim baladam, ampak je prehodnega značaja. .Notranje dejanje «Viharja je skušal skladatelj glasbeno inscenirati v dramatičnih slikah (zgodovinske epizode), organično vezanih z orkestralnimi med-igrami (simfonični interludiji). ki motivirajo dramatični zapletljaj epizod. S formalne strani je torej «Boufe» nov korak v razvoju Novakovega sklada-teljskega stremljenja, ustvariti simfonično obliko glasbene drame. Skladi«» jc sicer tudi tako ohranila svoj izrazito simfonični značaj — težišče dela je \ orkestralnih medigrali, toda koncept kaže določno začrtano smer k cilju, ki ga je Novak dosegel s svojo najnovejšo stvaritvi jo «Dedova oporoka . I a nova odrska forma je udejstvitev poizkusa (1926). ki ga je skladatelj v «Boufe» le nakazal. Situacijo uvajata alegorični «motiv pogube» in realistični «motiv elementarne sile» (bojna fanfara morja), ki sta sestavini glavne «Viharjcve» teme. Iz tega tematičnega materijala sta zgrajena po doslej običajnih tematičnih principih ozadje in sredina dela. Tcmatični temelji simfoničnih interludijev. Treba bo res že enkrat «začeti», če hoče društvo še nadalje obdržati svoje lepo ime. Glasovno in muzikalno šibki zborčič naj se poboljša, potem Domo njegovo delo šele stvarno ocenili. /bor «Glasbene Matico je podal pod vodstvom Sr. Kumar ja I. Ravnikov prvič izvajani ženski zbor s sprcmljevanjem klavirja «Kmetiško» ter Adamičev mešani zbor «Igra na nebu». Ravnikovo «Kmetiško» odlikuje logična trodelna koncepcija s težiščem v samostojnem dvomotivičnem klavirskem stavku. Z drznim, erotično razgibanim ritmičnim zagonom podpira skladatelj dvoglasno originalno melodično črto. ki jo nujno narekujejo tipično Ravnikove interesantne harmonije, ki jim je hroinatika dogma, ekstremni imprcsijonizem pa že nekoliko zastarela smer: po svoji ritmični izraznosti spominja slog skladbe na Novakovo ritmično eksotičnost. Matični ženski zbor, ubrana homogena celota, ki razpolaga z izvrstnimi glasovi, je zapel skladbo dovršeno, dasiravno smo občutili med hotenjem dirigenta in soizvajalcev (prof. Ravnik in gdč. /arnikova) neko nesoglasje (svojevoljna agogika in vstopi), zato je bila skladba proti pričakovanju precej nervozno podana. Adamič je ostal z «Igro na nebu» (besede Kr. Albrechta) zvest samemu sebi in svojemu slogu, ki ga sicer v novejšem času v svojih poizkusih večkrat negira. Eksprcsivna, pošastna vizija, ki s svojim pezantnim ritmom «tuji!) armad», kakor «bajoneti» ostrimi sf na jeklenih harmonijah, zahtevajočimi instrumentalne dinamike, doseže koncem prvega stavka vzkriku podoben višek, ki se «poruši v črne prepade» in kakor obupna rcsignacija obstane na sklepnem koralu. Strahotna refleksija, ki nas po analogiji spominja O. Dixove slike «Der Krieg», je doživela v plastični izvedbi Sr. Kumar ja popoln uspeh, Matični mešani zbor pa je z izvajanjem tehnično izredno kočljive skladbe dokazal, da se je njegova reproduktivna potenca pod sedanjim vodstvom izdatno povečala. «Ljubljanski Zvon» je izvajal Adamičeva moška zbora «Mara v jezeru», «Lucipeter ban» in mešani zbor «Kresovale tri devojke». Lahko umi ji ve skladbe, znane že z «Jubilejnega koncerta», je podal zbor pod vodstvom Z. Prelovca eksaktno in so napravile na povprečno občinstvo velik vtis, vendar smo pričakovali od ambicijoznega društva kvalitativno močnejšega programa, ki ne stremi za efektom in okusom poslušalcev. «Orkestralno društvo Glasbene Matice» je izvajalo pod vodstvom L. M. škerjanca L. v. Beethovnovo uverturo h «Coriolanu», op. 62.. in «Polovske plese» iz Borodinove opere «Knez Igors, št. 8. za veliki orkester in št. 17. Uverturo h «Coriolanu» uvaja v duhu romantične muzikalne drame izrazit moški tema. ki prinaša v krepkih potezah sliko kljubovalnega junaka v maščevanja željni vprašalni obliki: Rim ali jaz! V zmislu tematičnega dua-lizma se razvije prvotnemu nasprotujoči gracijozni tema, ki kaže značilno fiziognomijo mirne, naivno proseče žene. V sledečem tematičnem vezanju nasprotujočih si elementov, dobiva drugi tema vedno več tal, dokler končno v tragičnem zmislu ne podleže junak mehki pesmi nesebične ženske ljubezni «Polovski plesi» so fragmenti iz opere «Knez Igor», enega najznačilnejših proizvodov mladoruskih «novatorjev» (Balakirev, Musorgskij. Borodin. R. Kor-zakov). Plesi, ki se vrše v drugem dejanju opere, so bistvene narodne umetnine — snov opere je zajeta iz epopeje «Igorjeve armade» (pesmi XII. veka), na sceno prestavljene ruske narodne zgodovine -r-; odlikuje jih široka, tipično ruska inelodika, ki jo oklepa kipeč originalen ritem, v instrumentalni obdelavi genialnega R. Korzakova vsak zase nenavadno pestra impresija. Orkestralno društvo je še mlada iz nepoklicnih glasbenikov sestoječa instrumentalna enota (ustanovljeno spomladi 1919), ki naj tvori temelj bodoč'.* slovenske filharmonije, prvega in reprezentativnega reproduktivnega činitelja slovenske glasbe. Da sloni orkester na lastnih močeh, ki so večinoma izšle iz mladostno-prožnega in nesebično požrtvovalnega naraščaja, je gotovo ena prepotrebnih premis za obstoj in razvoj te institucije. Godalna grupa, deblo vsakega orkestra. je močno zasedena, zvočna in ritmično sigurna; za ostale skupine glasbil bo treba vzgojiti sčasoma prepotreben lasten naraščaj, kar jc važna naloga našega konservatorija. Druga, poglavitna premisa — conditio sine qua noil je aktiven dirigent, ki edini more postaviti umetnostni temelj tej naši najvažnejši instituciji in ki mora biti v danem primeru ne samo izvrsten glasbenik, organizator in pedagog, temveč predvsem: dirigent-veščak. L. M. škcrjanec je nadarjen glasbenik, izrecno kompozitorskega nagne-nja — o tem ni dvoma. Dokazal je tudi, da zna izpiliti in vestno pripraviti svoj orkester, ki je pokazal precej več dinamične odtehtanosti, homogenosti, arhitektoničnega zmisla, — torej tehnične dovršenosti kot lansko leto, aktiven reproduktor pa ni, vsaj ne dirigent kateksohen, ki zna zgrabiti svoj instrument sugestivno in iztisniti iz njega to. kar imenujemo glasbeno doživetje. To smo videli že lansko leto ob priliki prvega njegovega nastopa, letos pa se je ta impresija stopnjevala do prepričanja, da skladatelji po večini niso dobri dirigenti. Orkestralno društvo se bo moralo tozadevno pravočasno orijen-tirati. sicer bo Ljubljana v doglednem času zaostala za trenutno bolj naprednim Mariborom, ki je dokazal s simfoničnim koncertom «Glasbene Matico v Mariboru pod novim dirigentom (g. ITIadek-Bohinjski. 14. januarja t. 1.). da zmore več. Torej: Caveant consules... V «Polovskih plesih» jc sodeloval številni zbor državnih učiteljišč, ki je pokazal razvojni dobi in šoli primeren glasovni in glasbeni napredek. Komorni koncert Z i k a - R a v n i k. Dne 16. decembra 1925. sta priredila brata Rihard (violina) in Ladislav Zika (violoncello) s prof. Jankom Ravnikom (klavir) večer komorne glasbe z V. Novakovim baladnim Triom op. 27.. B. Smetanovim Triom, op. 15., in R.Straussovo sonato, op. 18. A it. Novakov Trio quasi una Ballata v g-molu za violino, violoncello in klavir je enoten stavek trodelne oblike, ki uvaja s širokim tragičnim motivom dramatično balado s sclierzozno poantiranim srednjim stavkom in končnim učinkovito razvitim prvotnim motivom. Znamenita logična arhitektura, originalen polifonski stavek, ki po svojih kaleh sloni na slovaški narodni, nam kažejo, kje ima zajemati tudi največji mojster, da bo njegova umetnina tipično narodna; seveda je treba sicer tudi še Novakovega duha in njegovega silnega znanja. Rihard Strauss (rojen leta 1864. v Monakovem), redka izjema kot skla-datelj-kapelnik, bivši vodja prvih nemških orkestrov (Meiningen, Monakovo. Berlin)'in glasbenih institucij (Glasbena šola v Berlinu, Dunajska državna opera), poznejši vodja nemškega impresionizma, je izredno plodovit reprezentativen skladatelj, ki je ustvaril celo vrsto velikih simfoničnih del in poleg R. Korzakova največji mojster moderne instrumental je. Es-dur sonata za klavir in violino, mladostno delo (leta 1887.), zgrajeno v strogo klasični senatni obliki, ne kaže še poznejše močne Straussovc originalne invencije, pač pa dosti romantičnega vpliva (Schumann). Drugi stavek (Improvizacija), ki je najbolj iskren, in zanositi Finale, nosita v svoji instrumentalni tendenci že mnogo predznakov poznejše mojstrove izrazne sile. B. Smetanov g-mol trio je formalno in vsebinsko ravnovesna klasično-enotna umetnina. Z docela preprostimi sredstvi je ustvaril genija 1 ni češki mojster dovršeno formo, polno invencije in neposrednosti, ki odkriva v širokih stavkih moško silo kraj scherzozne dobrodušnosti; nad delom dominira globoka tragika, ki vpliva vprav transcendentalno — ki ne joka. ampak tolaži. Vsi trije reproduktorji so nam ustvarili s svojo muzikalno pretehtano precizno skupno igro, ki ne išče patosa. niti zunanjih efektov, temveč se razživi le, kjer je umestno, estetski dogodek, ki po svoji intimnosti in kvalitativni vrednosti daleč prekaša vsa dejanja letošnje koncertne sezije. — Nenavadno številni obisk letošnjih komornih koncertov je jasen dokaz, da pridobiva komorna glasba pri nas vedno več in več tal in da ji bo treba zato posvetiti vso pažnjo. Pa ne samo- iz estetskih in umetniškopedagoških vidikov je to potrebno, temveč upravičeno in razumljivo tudi iz gospodarsko-političnih ozirov. Predrago vzdrževanje velikih simfoničnih orkestrov je dandanes celo v prvih glasbenih centrih postalo skoraj nemogoče in se je n. pr. nemška in francoska glasbena reprodukcija in večinoma celo produkcija usmerila v probudo komorne glasbe. S i m f o n i č n i koncert «B o u r e> (Vihar). 18. decembra 1925. in drugič 15. januarja 1926. je priredilo Narodno gledališče v Ljubljani v Unionski dvorani koncert, na katerem je izvajal Niko Štritof z opernim orkestrom, ki je bil ojačen s člani «Orkestralnega društva» in Dravske divizijske godbe ter celokupnim Matičnim zborom s sodelovanjem treh opernih solistov (P. Lov-šetovc, Sv. Banovca in I. Betctta) in opernega zbora Vftčzlava Novaka simfonično pesnitev «Bourc» («Vihar»). Podlaga dela je Sv. Čeha- istoimenska balada, priložnostno besedilo artistične vrednosti. Novakov glasbeni koncept, ki se zmiselno naslanja na ta libreto, ni programatičen, kar bi bilo za neposrednejši in elementarnejši'\lis kompozicije primerneje; avtor je ostal zvest baladnemu pojmovanju, ki karakterizira večino njegovih stvaritev vse od vokala («Balada na Vneli u ) preko komorne glasbe («Trio quasi lina Ballata») do simfonije («Mrtvaški ženin»). Koncepcija skladbe, nastale 1908. do 1910. pa vseeno ne odgovarja dotlej komponiranim Novakovim baladam, ampak je prehodnega značaja. Notranje dejanje «Viharja» je skušal skladatel j glasbeno inscenirati v dramatičnih slikah (zgodovinske epizode), organično vezanih z orkestralnimi med-igrami (simfonični interludiji), ki motivirajo dramatični zapletljaj epizod. S formalne strani je torej «Boufe» nov korak v razvoju Novakovega sklada-tcljskega stremljenja, ustvariti simfonično obliko glasbene drame. Skladba je sicer tudi tako ohranila svoj izrazito simfonični značaj — težišče dela je \ orkestralnih medigrah, toda koncept kaže določno začrtano smer k cilju, !\i ga je Novak dosegel s svojo najnovejšo stvaritvijo «Dedova oporoka . I a nova odrska forma je udejstvitev poizkusa (1926), ki ga je skladatelj v «Boufe» le nakazal. Situacijo uvajata alegorični «motiv pogube» in realistični «motiv elementarne sile» (bojna fanfara morja), ki sta sestavini glavne «Viharjeve» teme. Iz tega tematičnega materijala sta zgrajena po doslej običajnih tematičnih principih ozadje in sredina dela. Tematični temelji simfoničnih interludijev. ki uvajajo dramatične slike (Dekletova molitev na morskem bregu, mornarska scena na ladji, mornarjeva pesem o ljubici, scena v jamborskem košu, erotična scena v kajuti, potop, scena piratov), izpolnjujoče ta arhitektonični okvir, so se razvili iz slovaške narodne pesmi, na katero se opira Novakova preprosta melodična invencija. Nekateri motivi (mornarjeva pesem, meditacija o ljubezni) so naravnost zajeti iz tega prebogatega vira, iz katerega so črpali s pridom pred Novakom že njegovi učitelji (Dvorak, Jiranek) in sploh vsi češki glasbeni produktorji od B. Smetane dalje. Novak se je uveljavil posebno v simfoničnih interiudijih kot izrazit poli-fonik. glavna moč njegovega izraza pa je v realističnem slikanju dramatičnih epizod, ki kaže zmerno moderno koloristično smer. Da je mogel naslikati obsežno vrsto doživetij, podati ogromno skalo občutij in dostikrat docela novih barv, je postavil vsa glasbila mogočnega aparata, ki se ga v ta namen poslužuje, v službo barve. Novak uporablja moderni veliki orkester z vsemi tolkali, harfo, klavirjem in orglami ter močan mešani zbor s tremi solisti. Pestra, mestoma do skrajnosti nasičena instriiuientacija spominja na Straus-sovo barvitost. «Boure je reprezentančno delo češke moderne, sposobno daljšega življenja; kot najmočnejši Novakov dosegljaj očitnje v polni meri specifične deje njegovega stvarjanja — tvorno silo globokega misleca in obsežno znanje dovršenega inuzika — ki to umetnino polnovredno uvrščajo k delom B. Smetane in A. Dvoraka. Simfonične prireditve so spričo naše slabo orientirane in še slabše razvite glasbene reprodukcije v Ljubljani prava redkost. Vodstvo ljubljanske Glasbene Matice, našega prvega glasbe no vzgojnega zavoda, je desetletja sistematično zanemarjalo specijalno instrumentalno vzgojo na tej šoli, in je ta kratkovidna perspektiva v bodočnost rodila mnogo kvarnih posledic za razvoj naše glasbe. Po skoro 25letnem glasbenokultiiriiem prizadevanju nimamo niti toliko lastnih poklicnih godbenikov, da bi izpolnili itak pičli operni orkester (42 mož), ki bi v današnjih razmerah edino mogel biti jedro domačega simfoničnega orkestra. iNaloge. ki jih mora tak orkester vršiti, zahtevajo od vsakega posameznika dovršeno strokovno usposobljenost, ki je predpogoj simfoničnega godbenika. Stalno mesto na domačem glasbenem institutu in zavest, da me je vzgojila lastna mati. pa bi nam soeijalno in moralno zajam-čila lastno streho in sposobno orkestralno enoto, ki bi nas seznanjala s proizvodi svetovne glasbe in bi vsekakor vplivala impulzivno na lastno močno zaostalo glasbeno produkcijo ter širila ozki duševni obzor naše površno in slabo vzgojene glasbene publike. To liani je pred približno 15 leti že povedal in s takratno «Slovensko filharmonijo jasno dokazal V. Talich, toda kdo ga je hotel razumeti ali še celo poslušati. Povojna doba nam je sicer rodila «Orkestralno društvo Glasbene Matico, negodnega potomca nekdanje «Slovenske filharmonije», ki pa se v danili prilikah le počasi razvija in z lastnimi silami nikakor še ne more uspešno podati večjega simfoničnega dela. Dirigent, ki hoče torej izvajati v Ljubljani veliko delo. mora najprej sestaviti ad hoc aparat iz opernega orkestra, orkestralnega društva in Dravske divizijske godbe, kar je v danili okoliščinah organizatoričen problem, in šele nato študirati delo z vsako skupino zase — skupno vežbanje je razen pri par najpotrebnejših glavnih vajah nemogoče, ker so godbeniki treh različnih orkestrov malokdaj prosti in bi številne skupne vaje preobtežile že itak predrage simfonične prireditve. S takim kvalitativno docela nehomogenim orkestrom more ustvariti produkcije vreden dosegi ja j le močan dirigent in še ta le z neprimernim trudom. N. Štritof je kot reproduktor «Viharja» zavzel napram delu aktivno razmerje, ga podal kot «dramatično balado» ter dokazal z izvajanjem, da je tj ona možnih reprodukcij skladbe. Predvsem je ustvaril kompaktno celoto, pokazal linijo kompozicije in izčrpal nje silo, v kolikor mu je bilo to mogoče po tako pičlo odmerjenih vajah z našim aparatom. Ni se porazgubljal v podrobnostih, poglobil se je marveč z ljubeznijo in vestjo v delo in ga podal kot subjektivno doživetje muzika, ki zna sugestivno zgrabiti aparat, ki mu je do dosegljaja tudi konstantno sledil. Glavna njegova zasluga pa je, da je delo sploh prišlo na oder, sicer bi se bila uprava našega gledališča, ki je hotela z «Viharjem» manifestirati, še par let trudila s tem koncertom. N. Štritofu se je posrečilo nesebično organizirati ves aparat navzlic vsem impedimentom naših intrigantov in intrigantkov, ki se celo post festum brezuspešno trudijo, da bi zmanjšali pomen lepega kulturnega dosegljaja. (Nepodpisani «kritični» članek zaplotnika v «Cillier Zeitung».) O orkestru samem smo že ugotovili, da je bil nehomogen: skupine so bile nesorazmerno zasedene, napram kvalitativno prav dobrim trobilom in zadostnim pihalom je bila godalna skupina vsestransko odločno prešibka. Ravno tej skupini je odločil Novak poglavitno in tehnično najtežjo nalogo, ki ji naša godala, posebno mestoma (Meditacija o ljubezni) niso bila kos. Če nameravajo prireditelji koncert ponoviti tudi drugod (kakor čujemo v Zagrebu), bo treba ta poglavitni nedostatek prav gotovo nadomestiti. (Zakaj se povabilu za sodelovanje ni odzval niti en godbenik «Društva učiteljev glasbe»?) Od soizvajavcev je bil gotovo najbolje uvežban Matični zbor (pripravil Srečko Kumar), ker je imel za svojo nalogo dovolj časa. Svojo vlogo je odpel precizno, mestoma (sklepni koral «Morske zvezde») je bil izrazno in glasovno sijajen, nekateri stavki (Zbor pijanih mornarjev in kulminacija srednjega dela) pa so bili dinamično odločno prešibki, ker je bilo visokih tenorjev mnogo premalo. Zakaj je uprava odklonila sodelovanje «Ljubljanskega Zvona», ki je rade volje ponudil potrebno pomoč? Ali pa naj bi bila izpolnila Matični moški zbor z opernim, ki razpolaga z močnimi, številnimi tenorji, in postavila «Zvon» za oder, če že ni hotela žaliti «lokalnega patriotizma». Od solistov gre le g. Betettu polno priznanje, podal je z «Zamorčevo pesmijo» resnično občuteno doživetje, ki je tudi stilno, izrazno in glasovno odgovarjalo baladnemu pojmovanju. Ga. Lovšetova in g. Banovec sta imela izrazno in glasovno dosti težki vlogi, ki pa sta le deloma primerni njihovima pevskima značajema. Glasovno sta jih sicer precizno odpela, izrazno pa posebno ga. Lovšetova ni pogodila visoko dramatičnega tona v jamborski sceiji (dečkovi la-la-la so vzkriki viharju kljubujočih galebov in ne precizno podani toni koncertne pevke), ton obeh pa je vse prej odgovarjal oratorij-skemu stilu, nego baladnemu pojmovanju. Simfonični koncert «Boure» je važen dogodek v našem glasbenem življenju, ki nas je seznanil z enim najmočnejših proizvodov češke zmerno moderne produkcije, za našo reprodukcijo pa časten dosegljaj, ki vzpodbuja k neprestanemu napredku in opominja k resnemu vzgojno-organizatoričnemu delu, če hočemo Slovenci v doglcdncm času tudi na polju simfonične glasbe vsaj rcproduktivno nekaj reprczentirati. France Marolt. INOZEMSKI PREGLED Romain Rolland. Letos v prosincu je ob šestdesetletnici tega «evropskega človeka» izšla v švicarski založbi Rotapfel (Zürich) nenavadna publikacija: L i b e r a m i c o r u m Romain Rolland, za katero so na poziv urednikov Georgesa Duhamela, Maksima Gorkcga in Štefana Zwei ga mnogi ugledni literati in znanstveniki, njegovi inozemski prijatelji in častilci, napisali pomembna voščilna pisma, ki v slavnostnih slogih in menda odkritosrčnih besedah javljajo internacionalna priznanja velikemu francoskemu romanopiscu, estetu, glasbenemu kritiku in — apostolu človečanske ljubezni, klicarju miru in sprave. Med častitkarji najdeš poleg redakterjev še mnoga zelo ugledna imena, tako so se avtorju slovitega romana «Jean Christophe» poklonili med drugimi Georg Brandes, Sigmund Freud, Jane Addams, Albeit Einstein, H.G.Wells, Richard Strauss, Hermann Bahr itd. — Zanimiva knjiga v razrvani, sovražni povojni dobi nima vrstnice, slavljenje, tako vneto po-zivajoči pacifist in odločni borec zoper «la grande peste de 1'orgueil natio-naliste» pa med sebi ravnimi evropskimi književniki ne — tovariša. Dobro je, da so ob času. ko intelektualci ustanavljajo mednarodna kooperativna udruženja, z močnim poudarkom pokazali nanj. Razen za mirotvorna prizadevanja in pobude svoje splošnoevropske umetnostno in politično-kulturne orientacije pa Rolland v polni meri zasluži časteče poklonitve tudi za svoje visoko slovstveno delo, ki je pognalo kali iz ene najjačjih sodobnih tvornih individualnosti, rastlo večinoma v plodnem prepajanju literature z muziko in se vse razbohotilo v prostrane razglede. — Romain Rolland se je rodil 29. januarja leta 1866. v Clainecyju (dep. -\ievre). študiral je v Parizu, kjer je postal najprej agrege d'histoire, potem pa docteur es lettres na podlagi glavne teze iz umetnostne zgodovine: Omars picturae apud Italos XVI. saeculi decide rit, in postranske disertacije o \ i rili modernega liričnega teatra (opere). Nekaj časa je Rolland predaval umetnostno in glasbeno historijo na Sorbonni, nato je dal slovo profesorskemu poklicu in mnogo potoval po Evropi. Končno se je naselil v Švici, kjer še danes doživlja svoje dni. Zgodaj se jc posvetil umetnostni in predvsem glasbeni kritiki ter v tem udejstvovanju zbog svoje subtilne kultiviranosti, vnetega uglabljanja in impresionističnega presojanja (contra Tai ne, Brunetičre et consortes) dosegel močne uspehe. .Nastale so knjige: Musicicns d'autrefois. Histoire de l'Opcra en Europe avant Lully et Scarlatti. Musiciens d'aujourd'hui. S tehtnim znanjem, neobičajen ostrim zmislom za sodoživljanje drugih velikih življenj in dokaj kritičnim eklekticizinom je zajel v znamenito zbirko «Vies des ITommes illustres» (tako daleč od Brantomea!) telesno in duševno življcnsko pot Beethovna. Michelangela in Tolstega. Imenovane tri knjige so neprekosljiv zgled impresionistične monografije. V prevodih jih pozna in ceni ves svet. Pridružilo se jim je pozneje še delo o lländlu. Znameniti muzikalni estet in liričar se je poskusil tudi z dramatiko, pa ne preveč uspešno. Njegovi odrski umotvori so mu samo sredstvo za široko populariziranje političnih, verskih in obče človečanskih idejnih pripadnosti. V knjigi Le Theatre du Peuple (Essai d'esthctique d* un theatre nouveau) avtor podrobno razlaga svoja mnenja o namenu novega sodobnega gledališča, ki naj raste iz tvorčeve ideologije, izžarja navdušenje (exaltation et enthou-siasme), se bori za dosego iskrenih prepričanj in izzveni v osvojilno moraliziranje. Po teh načelih se ravnajo vse Rollandove igre, pa naj bodo to drame za Theatre de la Revolution (14. julij, Danton, Volkovi), ciklus Tragedies de la 1 oie (Sveti Ludovik, Aert in Zmagoslavje razuma) ali pa katerokoli njegovih poznejših, manj znanih dramskih del. V oduševljenju in proslavljanju herojskih tipov avtor često dokaj zanemarja dramatsko obliko in slog svojih tragedij. Kakor v monografiji, kjer v Beethovnu («najbolj herojski sili moderne umetnosti»), v Michelangelu («presunljivem nasprotju med junaškim genijem in nejunaško voljo») in Tolstem («najčistejši luči. ki je obsevala njegovo mladost») poveličuje duševno gigantstvo svojih junakov, tako se tudi v drami navdušuje za svoje Ludovike in Dantone ter kliče po njih. A sama glorifikacija še ne more vdahniti življenja, ki ga neizprosno zahteva oder. I udi ideološtvo in moraliziranje ne. Chef-d'oeuvre Rollandove silne ustvarjajoče potence je velikopotezni in v detajle dograjeni roman «J e a n - C h r i s t o p h e» (1904—1912). psihološki življenjepis godbenika, posvečen «Aux ames libres. — de toutes les nations. — qui souffrent, qui luttent, et qui vaineront». Ljubezen do glasbe, ki Goethe o njej pravi, da odpira vrata v neskončnost, je zarodila to veliko delo, ki v svetovni literaturi nima tekmeca (kaj bi z njim v primero, recimo, z Brachvoglovim Emanueloin Bachom!). Ta mojstrovina je čudovit zgled kolaboracije dveh umetnosti, slovstvene in glasbene, ki se je prevesila v razmah pisane besede. Muzika je zaplodila umotvor in prevzela material literarnega izražanja. Noben književnik še ni umel tako globoko zaživeti z glasbo kakor Rolland. «Muzika. jasua muzika, kako je tvoja mesečna luč sladka od sirovega bleska pozemnega solnca utrujenim očem!... Ti si onstran dobrega, onstran zlega. Kdor se zateče k tebi, živi izven stoletij; potek njegovih dni bo en sam dan... Muzika, ti, ki si uspavala mojo razbolelo dušo in jo napravila močno, mirno in veselo. — moja ljubezen in moje vse — jaz poljubljam tvoja čista usta. skrivam obraz v tvoje medene lase in naslanjam svoje pekoče trepalnice na sladko dlan tvojih rok. Molčiva, najine oči so zaprte, a jaz vidim nedopovedni sijaj tvojih oči in pijem smehljaj tvojih nemih ust. In na tvoje srce prižet poslušam utripanje večnega življenja. . Cel svet oblik se izrabi in prenovi znova. Samo ti ne mineš, nesmrtna glasba. Ti si morje notranjosti. Ti si globoka duša... Samo ti ne mineš. Ti si izven sveta.» (Iz predgovora k zadnji knjigi: La nouvelle journce.) Roman, ki je v njem avtor opisal «la tragedie d' une generation qui va disparaitre», obsega deset knjig, naslovljenih takole: Jutranji svit. Jutro. Mladenič, Upor, Semenj na trgu. Antoancta. V hiši, Prijateljice, Goreči grm in Novi dan. — Na dolgo in tako vzneseno orisano življensko pot godbenika Krištofa je razpostavil Rolland budna znamenja svojih duhovnih teženj in vtisnil vanjo vse moči svojih pisateljskih vrlin: zgledno odkritosrčnost, idealpo humanost, sovraštvo do v.^ega nizkotnega in licemerskega, ljubezen do herojstva in vročično, počutilo in mistično nagnjenje do glasbe, v koje «svetlih zenicah ne odseva čemerni obraz življenja». — Jean-Christophe je ininuciozna vnanja in notranja podoba človcka-umet-nika kot jo je v literaturi umel podati le še malokdo. «Evropejec po svojih sposobnostih pa tudi po svojih napakah je junak romana postal ,unc force v do konca meseca aprila t» /. Ljublana, 22. februarja '192Š. (5XC> ffXc) <5Xc) 6y?c) SX5) (5Xc> (sXc) I. ŠUTEJ & Ko. lesna trgovina in industrija Beethovnova ulica 6 LJUBLJANA Telefon Interurb. 303 parna žaga v planini pri rakeku rezan jelov in bukov les L tfonfefeija - Jrfan u faktura - Afoda Drago Schwab Dvorni trg 3 Ljubljana Dvorni trg 3 Konfekcija ya gospode in deifa, ^af^or obleke, površniki# Simške svinja, dežni plašči itd. V jalogi specijelno angleško in češko sukno. tfpdni in športni predmeti Lastni isdelk.il Solidne eenel BWH GCt. dvorni doSavitetj (Jlnfori Q)ei'6tč o £ju6fjant, Stritarjema ufica št- 2 *3)e(itiatese - Specerija m ßofontafno ßfago (3)iv\ačina - Qerotnina da drobno I <3la deMol Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani Prešernova ulica štev. 50 (v lastnem poslopju) Brzojavke: Kredit LJubljana - Telefon št. 40, 457, 648, 805 in 806 Obrestovanje vlog, nakup in prodaja vsakovrstnih vrednostnih papirjev, deviz in valut, borzna naročila, , predujmi in krediti vsake vrste, eskompt in inkaso menic ter kuponov, nakazila v tu-in inozemstvo, safe-deposits itd. THE REX Co. j Ljubljana, Gradišče 10 { i \ Pisalni, razmnoževalni in ko- t pirni stroji — Vse pisarniške ! potrebščine po najnižjih cenah \ Telefon 268 : Vse šolske in uradne potrebščine priporoča ! JY1. T i Čar, Ljubljana t Selenburgooa ulica šf. I • in So. Petra cesta šf. 26 ♦ i Velika ; izbera razglednic, • pisemskega papirja, albumoo in drugega • finega galanterijskega blaga =4iiaii«iaaaiiiinitiaiiai >■ iiiiiiiiiaiii iiiiiii iiiit iiiiiiiiitiiiii iiiiiBiiiiiaaiiiiiiiiiiiiiiiiaiini iiiaiBitiatii imiiiiiaiuciiiiuiii umi MMtat i ■iiiiisaiiiniiiiiaii>«r«f i^iiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiinimi^i = ..................................................»».................................................................................................... m; M| Hipotekama banka jugoslovanskih hranilnic v Ljubljani izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle. j^i ni IMI Sprejema vloge na hranilne knjižice in tekoči račun proti najugodnejši obrestni meri. Nakup in prodaja valut in deviz. Daje vsakovrstne kredite in predujme. • ••MMIIMIIMM» MMIIMIUMIMIM«IM«H>HHmmi| KOŽUHOVINA L. ROT i SEDAJ MESTNI TRG 9 DAMSKI KOŽUHOVINAST1 PLAŠČI, JOPE, BOE, OVRATNIKI TER VSA MODNA KRZNA DELA PO SOLIDNIH CENAH - STROJENJE, BARVANJE. IZDELAVA KOŽUHOVINE [iBiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiBmiiiiiniiiiiHWiiiiiiiwtiiiiiiiuiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiil ^iiHwniiwumMnitwmjiiiiwMutimiMiuiiiKiiiiiiMiiiniiiiiiiniiiiiiiitwtiwjiiitMu» J. GOREČ GOSPOSVETSKA CESTA 14 Trgovina z avtomobili, motorji, kolesi In tehnl&nlm gumljem - Avto-garala - Mehanična delavnica - Zaloga šivalnih strojev - Avto vožnje I VEGOVA ULICA 8 LJUBLJANA iiimiiiiiiiiiiwHwmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiil